Zlomljena podkva

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sv. Dizma Zlomljena podkva
Slovenske legende
Anton Medved
krivokljun
Spisano: Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



  Zlomljena podkva

Ko nepoznan je in ubog
Zveličar hodil še okrog,
učenci k njemu so privreli,
ki nič prav niso ga umeli.
On pa najraji blagovest
oznanjeval je poleg cest,
ker pod obrazom se neba
vse bolje, lažje reči da:
Nebeški nauk vsem je mil
iz svojih svetih ust delil. —
Prilik, podob je na izbero
imel in jasnil sveto vero.

Nekdaj gre .irnega srca
z učenci v mestece tija.
Kar vidi v prahu -tarn svetlo
ležati zlomljeno podkvo.
Takoj šent-Petru poveli:
"Poberi to, kar tam leži!"
A Peter, čisto nič voljan
med potjo je tako v en dan
sanjaril od posvetne vlade,
ker ta črez vse se mu dopade.
(Brez vse skrbi, saj mislim v glavi
sam cesar se ne zoperstavi.)
Pobralo bi se že in neslo,
ko krona bila bi in žezlo, —
toda zavoljo podkve pol
ni vredno skloniti se dol:
Zato pa se obrne v stran,
kot da ne meri govor nanj.

Gospod je ves krotak pobral
to podkvo potlej sani od tal —
Pokaral Petra ni za to.
Kadar pa v mestece prispo,
poišče s podkvijo kovača,
ki s trend penezi jo plača.
Na trg potent odhajajo.
Tam črešnje se prodajajo.
S trojakom kupi tolikanj'
teh črešenj, kar dobi jih zanj.
In mirno črešnje vse v rokavi
po stari šegi v shrambo spravi.

Skoz druga vrata gredo proč
črez polje, travnike brez koč:
Ob potu senčnih ni dreves,
pripeka solnce iz nebes
tako, da dali mnogokaj
bi za požirek vode zdaj.
Gospod le spredaj gre povsod.
Glej! — Črešnja pade mu na pot.
Šent-Peter jo pobere hlastno,
kot bila jabelko bi slastno.
To zrnce mu je ugajalo.
A ni več dolgo trajalo,
že črešnjo drugo izpusti —
za njo šent-Peter sc skrivi.
In še, seveda mnogokrat
po črešnjah vklanjal se je rad,
dotl'ej, da vseh je bilo kraj.
Gospod vesel mu reče zdaj: .
"Ko bi se pravi čas pripognil,
bi pripogibanju se ognil. —
Kdor male stvaree ne časti,
za manjšo često se poti."