Zlodej s Stare gore

Zlodej s Stare gore

Ljudska pravljica

Spisano	Jure Repovž
Viri	Zbirka Pravce iz Benečije, urednik Janez Kajzer
Dovoljenje	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.

Vsakokrat, ko je močno bliskalo in grmelo, je me­žnar na Stari gori hodil gor v zvonik, da bi zvonil proti toči.

Tako je tudi nekega dne, ko je udarjalo, se bli­skalo in se je usula toča, mežnar na vso moč zvonil in obenem molil. Toča pa ni hotela prenehati. Tako je šel mežnar ves jezen dol v cerkev in rekel proti zlodeju:

- Vsi zlodeji so danes tam zunaj, bom pa še tebe vrgel tja.

Zadel si ga je na rame, šel do obzidja in ga vr­gel čez. Ko je toča prenehala, je šel kosit, in med­ tem ko je jedel, mu je padlo v glavo, da je zlodej še vedno pod steno. Vzel je vrečo in šel dol pod čelo. Zlodej ni bil hudo potolčen, le rožič se mu je bil odlo­mil. Mežnar ga je dal v vrečo in se z njim pobral dol v Čedad. Poznal je dobrega kovača in upal je, da mu delo hitro napravi.

- Pojutrišnjem bo shod mnogih far, si je govoril, in zlodej mora biti na svojem mestu.

Ko je kovač popravil zlodeja, je bilo že pozno.

Mežnar je zato, ko je prišel v Čararijo, šel v gostil­no, da bi prenočil. Pojedel je, se nekoliko pogovoril s krčmarjem, potem je vzel vrečo in šel gor v sobo. Pustil je vrečo pred vrati in dejal eni od krčmarje­vih hčera:

- Ne pogledat v vrečo, sicer pride zlodej in vas odnese!

Potlej je šel spat. Čeče se niso mogle premagati: na vsak način so hotele zvedeti, kaj je v vreči. Tako so šle tja pred mežnarjevo sobo in najstarejša je po­ časi odvezala vrečo. Ko so pogledale noter in videle zlodeja, so začele vpiti in jokati. Mežnar, ki ni bil še zaspal, se je začel smejati. Potlej je kar v nogavicah šel na vrata in jim dejal:

- Še tokrat ponesem jaz zlodeja s seboj, drugič bo pa on vas odnesel!