Zlatarjevo zlato

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zlatarjevo zlato. Zgodovinska povest iz XVI. stoletja.
August Šenoa
Prevajalec: Silvester K.
Izdano: Amerikanski Slovenec 44/62, 44/79, 44/97, 44/126, 44/127, 44/128, 44/129, 44/130, 44/131, 44/132, 44/133, 44/134, 44/135, 44/136, 44/137, 44/138, 44/139, 44/140, 44/141, 44/142, 44/143, 44/144, 44/145, 44/146, 44/147 (1935)
Viri: dLib 62, 79, 97, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

“Hladno je danes, zelo hladno; bliža se že Velikanoč, a znamo še vedno imeti dovolj mraza,” reče Grega, nasloni se lagotno po klopi, na katero je bil sedel; nehote mu primankuje besed, vendar nadaljuje: “Post nubila Phoebus (za dežjem pride solnce), tolažimo se torej!”

Nato umolkneta oba. Dora postavi na mizo plošnato steklenico in dve čašici in ne dvignivši oči, reče kratko: “Dobro jutro!” pa odide iz sobe.

Krupič je slutil, čemu je prišel Grega, a le-ta je izgubil popolnoma govor, ko je videl, kako je nenavadno naglo šla deklica iz sobe.

Brž potegne brivec nekaj slivovke, ohrabri se nekoliko in reče:

“Prej ste me vprašali, gospod Krupič, katera dobra sreča me je privedla pod vašo streho. Povedati vam hočem celo zadevo. Za mene je lahko sreča ali nesreča — —”

“Oh, glej, kako resno ste začeli!” pripomni starec.

“Saj mi tudi ni za šalo. Ne bo mi bržčas potreba dolgo in široko pripovedovati, kdo sem in kaj vem. Vi, mojster, veste to sami dobro. Dosti jih je po našem mestu, katerim je tuje poštenje kakor star ovčji kožuh, ki ga je treba močno iztepsti in izprašiti, a obrekovanje je kakor trnje, ki vzraste tudi tam, kjer je nisi nasejal. Jaz menim o vsakomur: “Glej sam v sebe in pometaj pred svojim pragom! Sam o sebi sem takega mnenja, da Grega Čokolin ni tako malovreden, kakor ga ocenjujejo drugi. Pa še boljši bi bil lahko, kakor sem, ali vrag je tako samotariti in sam s seboj mrmrati, et caetera (in tako dalje). Torej mojster, da vas ne mučim s predolgimi litanijami — trdno sem se odločil k ženitvi.” Zadnje besede izusti Grega nekako s silo, a po odkašljanju nadaljuje:

“K ženitvi pa, kakor sami veste, sta potrebna mož in žena.”

“Res, prav govorite,” pridene Krupič.

“Moža bi imel, če štejem sebe, ali ne druge polovice. Adamovega rebra mi primanjkuje — za tem grmom leži zajec!”

“Istina je!”

“Dolgo in dolgo sem se ukvarjal z mislijo na ženitev, v mislih sem prerešetal vse zagrebške deklice in naposled — re bene cognita (dobra reč se prikriva) — sem se domislil vaše Dore! Brez zamere, mojster Peter! Dixi! (Povedal sem!)” vzdihne Grega z velikim naporom.

Krupič, ki je bil že slišal, za kom se rado obrača brivčevo oko, ni se nikakor čudil brivčevi izjavi, a ker je bil dobrodušnež in ni mogel nobenega razžaliti, ni prošnjiku odrekel kratko, ampak mu je odgovoril:

“Dragi moj Grega! Čast in poštenje velja o vas in vašem stanu! Od božjih darov živimo vsi, ali naj orjemo s plugom, kujemo s kladivom, ali brijemo z britvijo. Tudi vem dobro, da je svet jezičen in obrekljiv, da se ljudje vesele tuje nesreče in se jeze nad srečo svojega bližnjega. Ne mislite, da je tuje govorjenje meni merilo, s katerim merim tuje poštenje. Ali vem, kaj je pravo in kaj zdravo. Mojster Grega, ovočje se ne sme obrati prej, dokler ni zrelo, a dekle se ne sme nobeno prej omožiti, dokler ni dovolj odraslo za mater. Dora je, hvala Bogu, čvrsta in zdrava, toda o Binkoštih bo imela še le šestnajst let. Za njo bi bilo še prerano, vsekako prerano. Naj še nosi nekaj let dekliški naglavni kinč, saj bo še imela dovolj let in sitnosti s stanom kot žena. Vedeti morate tudi, da sem samec, da sem vdovec; roke me od dne do dne zapuščajo bolj in bolj, oči mi ne služijo več tako dobro, a skrbi imam za polne vreče: zdaj moram iti sem, zdaj tja, Dori pa ostane skrb za dom. Kmalu bom vzel v roko palico starosti in — takrat se bo reklo: Peter, z Bogom! Torej brez zamere, mojster Grega; želim vam pošteno in pobožno ženo, ali Dora je zdaj še premlada. Brez zamere!”

“Brez zamere!” pritrdi Grega in ne ve, kam bi dal roki in nogi in ves potrt in bled do nosne konice odide domov.

Dora je poslušala ta razgovor pri okencu, ki je bilo narejeno iz sobe v kuhinjo. Samega smeha se je ugriznila skoraj v jezik. Poparjeni brivec je urezal tistega dne pri britju mestnega kaplana Šalkoviča, da je zakričal jeze in bolečin.

Stara Magda je izvohala, kako se je bila izpredla kodelja — a kjer je mislil Grega prej najti ključ, tam je našel račun, (račun — orodje za sekanje stelje) ki mu je pokvaril načrt.

“Ali ni ta gospod brivec bedak?” rekla je bila starka Krupiču še pred brivčevim obiskom. “Tudi ciganu bi se morda dozdevalo postati turški cesar! Da, pri moji veri, jaz gizdavost sovražim do dna svoje duše; vsled gizdavosti, ošabnosti so padli hudobni angelji in Bog ne daj, da bi si Dora ogrdila dušo s smrtnim grehom. Kajti, gospod boter Krupič, če smo res vsi bratje in sestre med seboj, vendar še nisem slišala, da bi se v vinogradu mešal pravi trs z divjim. Bog daj Dorici dobrega moža, s katerim bodeta živela z dušo pri duši, kakor je prst pri prstu. Nočem videti nebeškega veselja, ako v to svrho ne molim za Dorko vsaki dan k milemu Bogu. Potrebno je, kjer gre za dobro ali hudo dekličino, in ne samo od danes do jutri, ampak za vedno, paziti z očmi, da se ne zgodi kaj nerodnega. Ali Čokolin ni za Doro, ni nikakor! Najprej je treba hlevca, potem kravice; ali pri moji veri, Čokolinovo stanovanje ni hlevec, ampak je hlev v pravem pomenu besede. Čakati in računati na blago in denar staršev, pravi se moliti za njihovo smrt. Dobra glava, dobro srce in dve zdravi roki — to je potrebno. Čokolin pa je razbijač, pijanec, igralec in kakor se govori — pomagaj nam Bog in sv. Blaž — je bil tudi v črni šoli. En groš dobi, a izda potem tri. Zadnjič, v sredo odpre mestni vratar zjutraj ob zori Nova vrata. In kaj zagleda? Grega leži pijan pred vrati in smrči. V samostanu se je bil nalezel čez mero vina in potem je prespal celo noč takoj na prostem. In takega naj bi vzela Dora? Bog mi odpusti grehe, on ni za Doro, nikakor ni!”

Tako in še več je govorila Magda Krupiču, ta pa bi že po svoji lastni pameti ne bil dal hčerke edinke in miljenke razuzdanežu in zapravljivcu.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Potem mi je dala Tihodička neko mast, to sem mu namazala na podplate in takoj mu je izvlekla vročino.”

“A!” čudi se Frejevka in kima z glavo, “vidite, vidite, kdo bi vedel kaj takega, draga soseda! Ali naj vam povem nekaj? Imela sem čudne sanje.”

“Povejte, kakšne?” vpraša kramarica.

“V sanjah sem videla mačka, ki je šel nad mene!

“Pomagajo vam naj sveta nebesa! Hudo je, soseda! Kaj pomeni star maček, veste? Hudobna duša vas sovraži!” pripomni važno kramarica.

“Glejte, glejte! Tamkaj je Grega Čokolin!” zakliče Frejevka, “to mestno rešeto. Pokličem ga na pogovor!”

“Da, pokličive ga na pogovor!” ponovi kramarica.

“Mojster Grega, mojster Grega! Ali bi ne prišli nekoliko sem?” zakliče z močnim glasom čevljarica.

Res je šel brivec čez Markov trg. Čez rame je nosil plašč in v roki je držal palico, kakor bi šel na potovanje. Na poziv čevljarice postoji in se obrne proti prodajalni.

“Aj, aj! Dober dan!” pozdravi brivec, ko se približa. “Ljubo mi je, ako morem malo k vama, da si nekoliko odpočijem, ker sem na potu.”

“Na potu? Kam?” vpraša radovedna Frejevka.

“Pst!” zašepeče Čokolin, da prst pred usta in se pozorno ogleda.

“Ne bojte se!” ohrabri ga Šafranička.

“Nikogar ni blizu.”

“A oni?” pokaže brivec na Jurka, ki je sedel na cesti ne daleč od prodajalne.

“No, tega se vam ni treba bati. Mar ga ne poznate? To je mutec Jurko, ki prodaja biče za male novce. Gluh je in nem, zato pa vsakega gleda debelo,” potolaži Frejevka mojstra.

“Konec sveta se bliža!” reče brivec kakor v skrbeh.

“Ali res?” se začudita ženski.

“Da, prisežem lahko, res je. Oči vidijo in ušesa slišijo, o čemer si pamet še sanjati ne upa,” nadaljuje Grega, “in še celo v našem plemenitem mestu!”

“No, povejte!” sili čevljarica.

“Nočem,” se otrese brivec, “nočem, gnusi se mi!”

Šafranička natoči kozarček žganja in ga ponudi lažidoktorju.

“Saj nismo otroci, domačini smo vsi, le povejte!” prigovarja Frejevka in prime brivca za roko.

Grega izpije kozarček, sede na klop med ženski, pokašlja nekoliko in črtaje latinske pismenke v prah, začne govoriti:

“Če imata otroke, dragi sosedinji, to je ženske otroke, rekel bi, zakopajta jih žive, da ne bodo videli Zagreba. Ne čudita se premalo. Resnico govorim. Globoko smo zagrezli v blato, da, globoko. Kje so stari časi poštenosti in čistosti, kje so? Iščite jih s svetilko. Danes? Vse smrdi po žveplu; zunaj huj, znotraj fuj! Danes nosi marsikatera dekliški pajčolan, ki bi morala nositi kapo, da bi si zakrila — razne grehe. Da, da, tako je. Saj poznata zlatarjevo hčerko, kaj ? Kakor svetnica iz kamna je, kaj ne? Seveda, če ji sveti oče odvzame smrtni greh!”

“Je li mogoče?” zatrobi kramarica.

“Mar li nagizdana Dora?” vpraša radovedno Frejevka.

“Da, Dora, Dora, Krupičeva Dora. Mene in moj stan je odbila, rekoč, da je premlada. Seveda, ker se ji zdi do gospode. Zdaj bi bila lahko poštena in veljavna mojstrova žena. Ali zdelo se ji je do gospode in če se ne motim, bo kmalu prestara. Jaz skromnež, ker sem sam pošten, sodim tudi o drugih pošteno. Rekel sem, ko mi je pred nosom zaprla duri: kaj hočeš Grega, ni ti odločena; gotovo ima že kakšnega mojstrskega sina. Vrhtega je bila močno bolna od onega smrtnega strahu na Kapiteljskem trgu in ni bilo misliti na gostijo. Tako sem mislil jaz kot dober človek. Pa treba je samo videti, kar sem videl jaz na svoje oči, in Bog mi je priča.”

“Kaj pa?” razvname se Barbara.

“Studi se mi povedati kaj takega pred pošteno žensko,” hlini se brivec in udari s palico ob tla. “A naj povem. Nekega dne grem skozi Kamenita vrata v mesto. Pred Krupičevim vrtom vidim privezanega konjiča. Bes te lopi! si mislim, odkdai pa jedo gosposki konji meščansko travo? Hotel sem več izvedeti in pohitim h Krupiču, da bi menjal zlat. Stopim v hišo, ali sosedinji, kaj vidim! Devica Dora sedi na klopi, okoli pasa pa jo drži mladi Gregorijanec in govori in golči, kakor maček spomladi, a Magda, svetnica Magda sedi zadi in gleda. Kaj porečete? Fuj! Ni to sramota? Zdaj sta culi! Ali jaz jima hočem biti dober boter!” Po teh besedah skoči Čokolin na noge, reče: “Z Bogom!” in jo krene proti gori.

Baburi okamenita. Še ne odzdravita brivcu, samo sklepata roke.

“Pa to!”

“Pri nas!”

“In Dora!”

“Ta čista pšenica!”

“In Magda!”

“Ta sveta sveča!”

“In stari Krupič!”

“Ta gizdavec, ki je nekoč mojemu Andreju rekel, da mu je vrana izpila mozeg.”

“Ki v zadrugi mladim mojstrom govoriči le o poštenju.”

“Strašno!”

“Varuj nas Bog smrtnega greha!”

“Z Bogom, teta Šafranička. Idem k pekarici!”

“Z Bogom, teta čevljarica. Poiskati moram svojega starca!”

Ženski se razideta v sosesko, da si pobrusita jezik.

Za brivcem pohiti Jurko. Skrbno pazi, da ga brivec ne vidi, a sam ga ne pusti iz vida. Čokolin krene proti Medvedgradu, Jurko za njim. Čokolin stopa po gozdni poti, Jurko v bližini po šumi. Čokolin ne sluti, da ima zvestega spremljevalca. Iz gozda dospeta na prosto polje. Brivec gre čez polje, Jurko pa se drži žive meje, kakor bi bil brivcu privezan na dušo.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Rane so se mi zacelile, srce se ne bo nikdar. Izvedel sem tudi, da ste vi, gospod Pavel, izvolili I)oro. Hotel sem se usmrtiti. Ali pamet mi je rekla naposled drugače: naj se ljubita! Ta dva, ki sta ti najdražja na tem svetu, sta se našla in se ljubita. Trpi mirno, neumno srce, glej njuno srečo in bodi po njuni sreči tudi ti srečen. Pavel, brat, tukaj v nočni samoti, ko naju ne vidi nihče in tudi ne čuje nihče, tukaj se ti zaklinjam, da hočem paziti na vaju, da hočem biti srečen pod svojimi capami, ako boš le tudi ti srečen z Doro!” Solze privro mladeniču v oči; smrtno bledo je njegovo lice. Naposled se vrže na tla in joče, joče, kolikor more.

“Jurko, brat!” zakliče Pavel in ga dvigne k sebi. “Vstani in izjoči se na mojih prsih. Hvala Bogu, našel sem prijatelja, našel sem brata!”

“In ti me imenuješ tako, me ne zaničuješ?” vpraša Jurko bojazljivo.

“Zaničevati? Jaz tebe zaničevati? Z menoj moraš v naše kroge!”

“Hvala ti,” odgovori mladenič žalostno, srečen sem, da sem našel človeka, kateremu lahko povem vse, kar čutim, ali tvoji krogi niso moji krogi. Moram hoditi svoja pota. Poslušaj me dalje. Izvedel sem za peklenske spletke proti tebi in dekletu. Pomoči bo treba, mislil sem si. Pohitel sem tebi nasproti in že sem se bal, da ti je lepa izdajalka prevzela dušo. Čakal sem in čakal. Toda nakrat pridrviš iz grada. Mislil sem že, da mi boš ušel. Spomnil se se zakletve pri materi, da smem svoj glas rabiti le v skrajni sili. Spomnil sem se, da mi ni več živeti, ako se mi pogubi najdražje na svetu. Zbral sem ves svoj glas in po dolgih letih sem zopet zaklical s človeškim glasom: “Stoj! Dora propada!”

“Oj, hvala ti, plemenita duša, hvala!” objame ga Pavel.

Držeč se za roke, sedeta brata na kamen. Ne govorita nič.

Kmalu pa skoči Jurno na noge.

“Čuj!” zakliče, “od Samobora se slišijo petelini. Čas je! Pojdiva — rešit Doro!”

X.[uredi]

Moglo je biti okoli enajstih predpoldne. Nebo je bilo sivo prepreženo, a nad grmovjem tik Save se je vlačila tuintam lahka megla. Zrak je bil vlažen in precej hladen, bila je prava jesen. Pred kočo pri brodu je sedel škrbasti starček Miha in strgal s topim nožem luskine z rib. Bil je v svoj posel tako zamišljen, da ni zapazil, kako je njegov mlajši prijatelj prebrodil k drugemu bregu. Nakrat ga vzdrami konjsko kopito. Dvigne glavo in se nepremično zagleda, držeč v roki ribo in nož. Zelo se začudi. Proti koči prijezdita dva oboroženca v črnih oprsnikih, visokih rumenih čevljih, črnih plaščih in z globoko na obraz potisnjenima čeladama, da jima nisi mogel pogledati v lice; posebno čudna pa sta imela meča, ki sta bila silno dolga. Oboroženca kreneta mimo koče na cesto, ki drži proti Sisku Mladi brodar Šimen vtakne veslo pod streho in hoče iti v kočo. Starec mu namigne z očesom, kakor bi ga hotel vprašati, kdo sta ta dva človeka.

“Hm”, odgovori Šimen in strese rameni, “Bog ve, kakšna Človeka sta. Bržčas kakšno španjolsko odposlanstvo; po dolgih mečih bi sodil tako. Voznino sta plačala pošteno.”

“Plačala?” začudi se starec, “čudno, čudno! Voznino sta plačala. Kaj takega nikdar ne storijo ti španjolski razbojniki!”

“Hiti, Miha, hiti!” opomni ga Šimen. “Strgaj! Ali, glej,” udari se z roko ob čelo, “pusti ribe. Pojdi v Zaprudje Tukaj imaš denar, vzemi vrček in prinesi slivovke. Hladno je in zebe me do kosti. Kaj ne?”

“Hu! Da, da!” strese se Miha misleč na zimo, a še bolj na žganje. Brž vzame denar in vrček, vzame klobuk in jo mahne skozi gosto grmovje proti Zaprudju.

“No, hvala Bogu!” zašepeče Šimen, opazivši, da je starec izginil za grmovjem. “Neumneža sem se otresel kakor volk psa. Kaj bi tudi neumna glava pri takšnem poslu? Govori, žlobudra; ne zna držati jezika, kadar mu uide. Dobro vem, da bo pil po poti toliko žganja, dokler ne bo obležal kakor ustreljen zajec. Ali Grega! Vedno ga še ni. Čudno!” Šimen dvigne dlan nad oči in gleda na drugo pobrežje. Naposled sede na Mihovo mesto in začne snažiti ribe, pevajoč skozi zobe: “Lepa ti je ptica kos!”

“Iz daljave se oglasi: “Kvar, kvar!”, a za kratek čas zopet: “Kvar, kvar!”, toda veliko bližje.

Šimen pazljivo dvigne glavo.

“Kaj pomeni ta glas? Grega je rekel, da bo oponašal prepelico, a tamkaj čujem krokarja. Ta glas ni od Zagreba, od drugod je. Krokarji, ha, ha! Bržčas že slutijo, da bodo dobili mrhovine. Ha, ha!” Vse potihne.

Zopet se oglasi, topot pa prepelica.

“Aha!” poskoči Šimen, “to je moja prepelica. Čas je.”

Brž pohiti k bregu, odveže Čoln in se popelje čez Savo. Kmalu se vrne in privede s seboj Grego Čokolina.

“No, ali sta moža že na svojem mestu?” vpraša brivec.

“Da, na mestu sta.”

“In nikogar blizu?”

“Nikogar, ako ne računim nekaj krokarjev v grmovju.”

“Ti nam ne bodo delali nadlege. Kje pa je starec Miha?”

“Ne bodite si radi njega v skrbeh, mojster Grega. Njemu sem pamet nekoliko podkuril in ga spravil v drugo vas. Slivovka mu je popotnica, poti so dolgi, jame globoke, a na pesku se baje mehko spava. Ha, ha! Miha bo lovil rake, naj vas radi njega ne boli glava.”

“Dobro, vse je prav! Pametna glava si, Šimen!”

“Mislim, da sem. Nisem vse svoje dosedanje življenje pekel suhe hruške ob tem brodu.”

“Vem, vem, Šimen!” odgovori brivec zvito. “Tebi se godi kakor meni. Vsak božji dan moram striči človeške buče, kaj si hočem?

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Še enkrat se poda banov poslanec z belo zastavo pred okop, pozove gospo Gruberjevo, naj odda na ime banovo grad in čaka odgovora. Glasil se je: “Ker se je banova milost potrudila tako daleč, naj se potrudi še dalje!”

Po kratkem času je odmeval od gore grom. Plamen za plamenom se je zasvetil v belem dimu iz topov, grom za gromom je pretresal zrak in kroglja za krogljo je treskala v stare samoborske zidine. Strelci so prežali za grmi, za drevjem in drugimi enakimi zavetišči, kje bi se prikazala glava, da jo pogodijo s svincem. Po gradu se je izprehajala Klara. Prsi so se ji burno dvigale, vsak strel je pretresel ženo. Toda ni se bala. Zdaj je molila, zdaj zopet s stolpa bodrila ljudi. Ko zopet stopi k oknu, vidi, da se je četa banovih vojakov navalila pred vrata. Nekaj prednjih jame s sekiro biti po vratih, da jih razbije. Klara pograbi puško, pomeri, izstreli in vojak pade z mostu v vodo. Toda naskok se tem hujše navali. Cela truma pešcev z lestvami prihiti do prvega obzidja. Kroglje švigajo iz grada. Banovi iih ne marajo. Že polagajo lestve čez jarek, že se vzpenjajo po njih. Kar zagrmi, ogenj bruhne in dim zatemni nebo. Kamenje, lestve, ljudje in topovi lete po zraku. Čokolin je bil zapalil podkop in vrgel celo četo v zrak.

“Dobro,” reče Ungnad, videč, kako lete njegovi ljudje po zraku. “Topničarji, nabijte topove, namerite jih v gornji grad; pešci pa se umaknite nazaj!”

“Ha, ha!” se nasmeji v gradu Čokolin, “banovi ljudje znajo bolje leteti nego lastavice; že so pri svetem Petru v raju. To smo se naučili od Turkov.”

Gromeli so topovi, namerjeni vsi na eno mesto, na Klarin stolp. Pivi strel je razbil okno, drugi pozlačenega zmaja in marmorno školjko. Groze in strahu je trepetala Klara in se obnemogla stiskala v kot.

V istem trenutku prihiti v sobo Čokolin ves raztrgan, krvav in črn.

“Gospa, pri kraju smo! Banovci že zavzemajo prvi okop in naših je pobita že polovica od prokletih banovih strelcev. Kastelanu, ki je bil edini vodja, je odnesla krogla obe nogi.”

“Tedaj hočem umreti!” meni žena.

“A tvoja hči?” —

“Res je! — Naj da stražnik znamenje!”

“Dobro tako!” Čokolin pohiti iz sobe.

Trobenta zatrobi in streli potihnejo.

“Pojdi pred bana, gospa, brž!” zakliče brivec vrnivši se v sobo. “Toda vedi: Ungnad je naklonjen ženskam. Ti imaš izvrstno mrežo!”

“Molči!”

“Nočem, radi Pavla nočem. Ali se ne moreš, gospa, osvetiti nad Pavlom, če postaneš mogočna? Maščevanje te naj vodi! Čuješ li, lepa gospa, maščevanje! Idi pred bana!”

Grajska vrata se široko odpro in grajski most pade čez jarek. Iz grada stopa povešene glave Klara. Oblečena je v črno obleko. Bleda je, vznemirjena in raditega še lepši. Komaj se prikaže, že prihiti na iskreni belcu ban. Oklep se mu svetlika. Klara dvigne oko in zazdi se ji, kakor bi jo nekaj zazeblo pri srcu. Ban pošto ji in Klara se mu pokloni.

“Velemogočni gospod ban!” začne z ginjenim glasom, “kocke so padle, padle za vas. Hotela sem skusiti srečo, a izdala me je. Slaba sem, žena sem, vdova sem. Udam se hudi razsodbi. Zapovedujte v gradu, a jaz hočem s svojim detetom v božji svet. Kam? Ne vem. Samo prosim za eno milost. En dan mi dovolite, naj še preživim pod to streho, da zberem svoje uboštvo, a potem — grem.”

Proseč dvigne solzne oči in prekriža roki na burnih prsih.

Baron se ne malo začudi Klarini lepoti. Čeprav je imel surovo srce, vendar mu zaigra nenavadno, ko sliši Klarin zvonki glas, ko vidi, kako bleda lepotica sredi hude zime sama in premagana stoji pred njim.

“Dobro!” reče in se sili, da bi govoril nežno. “Plemenita gospa se močno vara, ako misli, da sem pagan in da jo hočem pozimi že iztirati izpod strehe. Plemenita gospa bi bila lahko celo zadevo poravnala izlepa in bi se bilo manj prahu potrošilo. Vsakdo zahteva svoje pravice in seveda zahtevam tudi jaz svoje. Raditega lahko plemenita gospa biva še naprej v tem gradu, samo da je moj. In ker je danes hud mraz in smo se v boju izmučili, vabim se pri plemeniti gospej v goste, ker sem silno gladen. Moji in vaši ljudje naj gredo mirno vsak v svoj stan. Gospod Melhijor!” pokliče Ungnad pobočnika.

“Vaša milost zapove?” vpraša pobočnik.

“Spravite vojsko v mesto in preskrbite ji stanovališč. Zvečer pojdite k gvardijanu, napijte se pošteno in izročite mu moj pozdrav. Jaz sem gost plemenite gospe. Z Bogom, Melhijor! Mudi se mi, ker sem res silno gladen.”

“Velemogočni gospod ban!” se pokloni Klara z lahnim nasmehom, “kakor vidim, niste tega gradu vzeli s silo radi svoje koristi, ampak da svoje banovanje začnete s sijajnim vzgledom junaške veledušnosti. Zato vam bodi slava in hvala, ki vam jo daje nesrečna osamljena vdova. Pojdite v vaš grad. Ako bi bila jaz gospodarica, sprejela bi slavnega junaka v te dvore, kakor se sprejme dragi rod; ker je pa tukaj vaša milost gospodar, hočem vašemu gospodstvu postreči kakor služabnica.”

Ban skoči s konja, poda Klari roko in oba odideta v grad.

V veži ju pričaka Čokolin.

“Gospa,” zašepeče brivec Klari, “pozabil sem nekaj povedati. Pavel ni poljubil Dore samo enkrat, ampak trikrat jo je pritisnil k srcu! Maščevanje torej! Maščevanje pa potrebuje moči.”

* * *

Bila je temna noč. Po gorah, po dolinah je brila snežna burja. Kmetje so bili pometali mrliče v prepad. Krokajoč so obletavali krokarji grad in s tužnimi klici obhajali svatbo.

V gradu je vladal mir. V mali sobi je gorela luč v posodici iz rdečega stekla. Vsled polmraka se je dalo komaj nekoliko razločevati po sobi. Na ognjišču iz belega marmorja je plapolal rdeč plamen. Na mehkem sedežu se je zibal ban, a poleg ognjišča je sedela s povešeno glavo Klara.

Rdeči lesk plapolečega ognja se je čarobno svetlikal na njenem bledem licu, v njenih svetlih očeh, na zlato rumenih laseh.

Gledal je in gledal neotesani vojnik in ni se mogel nagledati lepe žene.

In zopet je teklo vino, živahnejše je plapolal ogenj, hujše je razsajala burja, strastnejše so se dvigale prsi in v gradu Samoboru je slavila boginja ljubezni svojo slavo.

Čez dve nedelji pa je blagoslovil gvardijan samoborskega samostana zakon gospoda bana, barona Krištofa Ungnada in gospe Klare Gruberjeve.

Po poroki sreča Klara v gradu brivca; jezno se nasmeji in reče:

“Šlo je po svojem! Maščevanje! Sedaj imam moč kot banova žena.”

XVIII.[uredi]

“Cuješ li, draga, moja boš, moja!” reče z mehkim glasom Pavel sedeč v Krupičevem vrtu poleg Dore. Bilo je poletnega dne leta 1578. “Ne bo minulo leto dni in ti boš gospodarica moje hiše, mojega imetja, mojega srca.”

“Ko bi le bilo, Pavel!” dihne Dora sramežljivo. “Oh, ne smem misliti! Kako bi bila srečna! Ali oče, tvoj oče! Le pomisli, kako je hud na mojega ubogega očeta in na mene. Oh, Pavel, bojim se hudega, bojim se —

“Molči, molči, draga! Ne govori tako. Ali hočeš, da se mi vedro nebo potemni, ko mi sladko čašo ljubezni siplješ grenkega pelina? Moj oče! — Moj Bog! — Vem, kaj je zakrivil tebi in tvojemu očetu.”

“Toda tvoj oče je!” zavrne Dora. “Jaz nesrečnica sem te spravila v razpor s tvojim očetom, jaz nesrečnica sem pripravila tvojemu očetu tugo in jezo.”

“Molči, draga, molči!” pretrga ji mladenič besedo, “mož sem in moram misliti. Veruj mi, mnogokrat sem že premišljeval o tem. Ne domišljuj si nič drugega, nego da te ljubim z dušo in srcem. Moj oče! Da! Nadejal sem se, da ga bo minila jeza, a varal sem se. Zaklinjal sem ga, pa zastonj. Padel sem pred njega, odrinil me je proč. Jaz se nisem ločil od njega, gnala me je od njega le materina smrt. Oh, Dora, molči, ker mi sicer v žalostni duši budiš pretužne spomine. Jaz ne smem in ne morem, da bi te ne ljubil. Ne razmišljaj o tem, kajti hladna pamet je ljubavi to, kar je mraz cvetlici. Pa kaj hočeš več? Ali ni bil tvoj oče veliko bolj užaljen, nego moj? Ali nisem jaz Gregorijančev sin? Glej, dobri starček je pozabil vse gorje in ko je videl, da se midva zares ljubiva in da bi enemu kot dragemu počilo srce, ako bi naju ločila nemila usoda, tedaj nama je pritrdil tudi on. Ali ni tako, reci!”

“Da, tako je; hvala Bogu!” potrdi dekle in položi glavo na Pavlove prsi.

“Zdaj pa povej, ali morem drugače storiti?” nadaljuje Pavel. “Plemič sem in poštenje diči vsakega človeka, zakaj ne bi tembolj plemiča. Bi li smel pred svetom kazati svoj stari grb in bi li ne bil hudobnež, ako bi te zapustil zdaj, ko si že morala pretrpeti toliko in so te hudobni jeziki obrekovali že čez mero? Jaz sem torej tvoj dolžnik. Pa tudi ti si moja dolžnica.”

“Jaz?”

“Seveda! Ali ti nisem dvakrat rešil življenja? Glej, dekle, to se mora vrniti. Takšen dolg pa se more vrniti samo — s srcem, z dušo. Zato ne modruj! Božja volja je tako!”

“Božja volja!” ponovi Dora in upre svoje lepe oči v mladeniča. “Nočem modrovati, moj Pavel! In kaj mi tudi pomaga? Kadar sem sama pri svojem delu, mi je čudno pri srcu. Je li prav, kar delaš, vprašam se mnogokrat. In nastanejo mi v glavi čudne zmešnjave. Ne delaš prav, rečem večkrat, koliko narediš nemira in tuge. Potem zopet rečem, da se bo treba ločiti od Pavla. Od njega? Nikdar, oh, nikdar, mi veli srce. Prej bi umrla. Toda, ali ne vidiš, Dora, rečem si dalje, radi tebe je Pavel nesrečen!”

“Nesrečen? Radi tebe? Nora glavica!” pokara jo Pavel.

“No, mislim si samo tako. Ti si gospod, bogat si, a jaz sem uboga sirotica; ti bi dobil plemenito gospo — drugo! Oh, ne, ne drugo, tega bi ne preživela!” vzklikne dekle in prime Pavla za roko. “Druge ne smeš ljubiti. In ko se zamislim dalje, tedaj vidim, kako sedim v tvoji hiši in pleteni. Pričakujem, ali bo Pavel prišel kmalu. Ti se mi pa hočeš natihoma prikrasti, hočeš se mi približati, neopazovan. In misliš, da ne vem za tebe? Oh, kako bi ne vedela! Ne potrebujem oči. Srce začne živahnejše biti, ono ve, da si blizu. Jaz poskočim, ovijem se ti okoli vratu, jaz te polju ha, ha, ha!” se nasmeji dekle, a obenem se ji udero po licu solze, “kaj ne, da sem nora! Ne, ne — to ne more biti, to bi bilo prelepo, prelepo!” Žalostna si pokrije lice z rokama.

“Bo tako, mora tako biti, dekle moje!” zakliče mladenič in jo pritisne na prsi.

Nenadoma zaškrtne po vrtu pesek. Dora vstane. Izza grma se prikaže velikan Radak.

“Gospod, čas je že. Četa tvoja je že osedlala konje. Zapovedano je, da kreneš čez Savo v banov tabor na Odri.”

“Dobro je, Miloš, hvala ti!”

Mož odide, mladenič pa poljubi Doro in pohiti k svoji četi.

Dora gre do lesene ograje, da vidi dragega, kako odhaja. Glavo nasloni ob steber, lice ji žari gorke ljubezni, oči pa se obračajo za milim možem. Na koncu ulice se ozre Pavel še enkrat, pozdravi mladenko, ona pa mu dva ali trikrat pokima z glavo. Potem se vrne na klop, ki je stala pred hišo. Sede in začne plesti. Čudno ji je pri srcu. Nekaj časa plete, potem dvigne glavo in gleda pred se. Ali je mogoče, da bi bila kdaj Pavlova žena? Prime se za čelo, da bi se prepričala, kako je vse istina in niso sanje. Res je. Moj Bog! Kaj so vse pretrpljene muke, vse prelite solze napram edini misli, da bo Pavlova žena. Pred očmi se ji zdi čudno svetlo, na srce se ji navali neka posebna sladka teža, kri ji skoči v glavo, a pletenje ji pade iz rok. V nestanovitni svetlobi so se razvijale deklici živahne slike pred očmi.

Videla se je v vrtu poleg Pavlovega dvora. Solnce je sijalo, drevje cvetelo, a ptički so prepevali na ves glas. Po vrtu so se vile bele stezice, obrobljene z gostim grmičjem. Po njih je šetala in trgala cvetke. Zagleda lepo rožo. Nagne se k grmu, da jo utrga. Nakrat skoči nekdo izza grma. Dora se ga silno prestraši. Ali čemu se prestrašiti? Pavel je. Junak jo objame, poljubi in zopet poljubi. Lepe sanje so to! Dekle pusti pletenje, zapre oči in dobro ji je. Sniva in sniva, dokler je ne prebudi živahen razgovor. Zapazi očeta, ki se bliža s sodnikom, notarjem in duhovnikom. Gospodje se zelo živahno razgovarjajo. Za vsakim korakom postoje, mahajo z rokami in kimajo z glavami.

“Bogu se je pritožiti!” se razjezi debeli sodnik, “greh je pri Bogu, kako se dela. Medvedgrajski gospodar, odkar je podban, zapostavlja nas hujše od kmetov.”

“Per amore dei, (pri ljubavi božji), kaj je zopet?”

“Žalostno je, gospod!” zatrobi Kaptolovič skozi nos.

“Za Boga, govorite! Kakšna je nova sila?” vpraša mirno Krupic.

Prešlo je nekaj mesecev, odkar je vas, mojster, pobil pri Kamnitih vratih —”

“In nas, slavno magistratno avtoriteto pri pečenki krstil s paganskim imenom i lopov,” pridene Kaptolovič.

“Vem,” odgovori Krupič, “mi smo zato svečano protestovali pred gospodom banom in vložili pravdo pred kraljevsko sodnijo. Zato je bil gospod Ivan Jakopovič v Požunu.”

“Sic est (tako je)!” potrdi kaplan Salkovič.

“In vse po redu in zakonu!” za vrši Kaptolovič.

“A komaj so se te rane zacelile nekoliko,” nadaljuje sodnik, “že so nove spakarije. Okoli Jurijevega je bilo, ko sta prali meščanski ženi Bedekovičeva Jela in Haramija Bara pri potoku Topličici perilo. Nakrat prihrumi iz šume nad nji Gregorijančev sluga Andrej Kolkovič in še nekaj teh hajdukov in udari na ženski — —”

“Ni dosti,” nadaljuje sodnik. “Ko sta začeli ženski klicati in kričati, da jih bodeta tožili pri gospodu podbanu, so se hudobneži nasmejali, rekoč, naj slobodno tožita, ker jim je gospodar rekel, naj le pretepajo vso zagrebško zalego in naj ne štedijo tudi žensk; on jim bo za take čine dal še celo nagrado.”

“Zalega, mi smo Zalega!” se razjezi Kaptolovič in prime kaplana za rokav; “pomislite, gospod, mi smo zalega!”

“Osvobodi nas, gospod Bog!” se prekriža kaplan.

“Pe se ni vse,” nadaljuje sodnik, “litanije so še daljše. Miho Kramerja, meščana, so slekli Gregorijančevi hlapci pri Kraljevem brodu do golega, tako da je moral nesrečnež v najhujšem dežju čakati v grmovju, dokler se ni mogel v temi vrniti domov.”

“Torej vidite, vidite!” razmahne Kaptolovič roki.

“Oh, peklensko gnezdo!” vzdihne kaplan.

“Zdaj pride najhujše!” nastavi zopet sodnik.

“Čujmo!” pripomni Kaptolovič.

“Da, čujte in prekrižajte se! Sinoči, ko sem sedel pri večerji, prihiti k meni žena mojstra Ivolomana in ž njo naš časti vredni uradnik Ivan Bigon. Žena je jokala in se zvijala, da sem že mislil, volk ji je tele požrl. Začel je pripovedovati Bigon. Pred štirmi dnevi je poslal Bigon štiri konje v Primorje po olje. Jaz sem mu bil sicer rekel, naj se ne loti takšnega podjetja, ker je Gregorijanec zapovedal svojim slugam, naj plenijo Zagrebčane, kjer se jim le nudi prilika. Toda Bigon je vendar poslal konje. Ko pridejo do Kraljevega broda, napadejo jih Gregorijančevi, pretepejo hlapce in odženejo konje v Molvico.”

“Ste li slišali! Štirje konji niso za groš!” opomni Kaptolovič važno.

“Bigon ni imel časa iti po konje; imel je preveč opravkov v prodajalnici, ker je bil semanji dan. “Pojdi,” reče svojemu botrinu, mojstru Kolomanu, “pojdi, boter, v Molvico k Gregorijancu, naj mi da konje nazaj.” In res gre Koloman v Molvico. Ko pride pred ljutega Gregorijanca in mu pove, kdo je in kaj hoče in da je res nesramno, kar uganjajo njegovi sluge, se nasmeji Stefan prav hudobno in reče Kolomanu:

“Hajd, mojster, pojdiva doli na dvorišče, da vidiva, kaj nama je storiti.” Gresta torej na dvorišče. Štefan namigne slugam, a ti skočijo nad nesrečnega Kolomana kakor psi, vlečejo ga v drvarnico, slečejo do golega in ga neusmiljeno bijejo s palicami. Štefan se je le smejal in rekel Kolomanu: “— Zdaj smo te podkovali; požuri se in pozdravi mi vaš slavni magistrat. Naj me pride obiskat v Molvico! Hočem ga pogostiti še mastnejše, kakor sem tebe zagrebškega psa.” — Zdaj leži ubogi Koloman v postelji kakor Lazar.”

“Nas tako počastiti, slavni magistrat pogostiti z leskovo mastjo, ali ste slišali, gospod kaplan?” se srdi notar Kaptolovič. “Nas, ki imamo pravico batine deliti, a ne jih sprejemati. Povejte, ali je ta človek božja stvar, ali ima krščeno dušo?”

“Et libera nos a malo (In oprosti nas hudega)!” odvrne pobožno kaplan.

“Kaj hočemo storiti?” vpraša sodnik.

“Hm!” pokima modro kaplan.

“Kaj hočemo?” ponovi Kaptolovič.

“Kopito za kopito, kadar se nam bo nudila prilika!” pripomni Krupič, ki je bil dozdaj molčal. “Brzdaj sebe in svoje kljuse!”

“Oh, za Boga, mojster!” poskoči bojazljivo Kaptolovič, “to so natančne stvari — morajo se zabeležiti pismeno!”

“Zakaj pismeno, gospod notar?” se začudi zlatar. “Vi, ki niste čutili batin, vam gre lahko pismeno, ali pri meni je drugače, ker sem jih dobil, jaz kot meščan. Čemu bi razlivali črnilo, kjer teče kri? Nisem prepirljivec, nisem hudobnež, a kjer gre do živega, tam se piše tako —” in zlatar dvigne pest ter zamahne ž njo.

“Dobro, dobro, ali —” pripomni Kaptolovič.

“Nič ali,” trdi zlatar. “Gospoda moja, pojdimo h gospodu Jakopoviču. Vse se ne sme zamolčati. On nas naj pelje k banu v Samobor; tudi jaz grem in ako hoče še gospod Kaptolovič z nami. Iz srca moramo banu povedati vse; naj nam pomaga, ker je obetal, da hoče biti strog in pravičen.”

“Tako je prav!” si oddahne Kaptolovič, “delajmo le po postavi. Ban je res strog in pravičen in ne gleda na prijateljstvo. Toda, spomnil sem se nečesa! Praznih rok res ne smemo pred bana. On rad dobro je in pije, a gospa banovka bo bržčas kakor vse ženske ljubila sladčice. Mislim torej, da ponesimo velemožnemu gospodu banu v znak naše dobrosrčnosti in dobrohotnosti finega kruha in pet poličev dobrega, starega vina, a gospej banovki dva klobuka belega sladkorja. Kruha imam dovolj doma, vino bo dal nas dični gospod sodnik, a sladkor kupimo na občinski račun za goldinar in devetdeset novčičev. Ali imam prav?”

“Naj bo v božjem imenu!” reče Krupič.

“Ali zdaj gremo.”

“Pojdimo!” rečejo vsi kakor enoglasno in se napotijo proti Jakopovičevi hiši.

* * *

Dva dni po živahnem razgovoru zagrebške gospode je šetala okoli dveh popoldne banica po samoborskem grajskem vrtu. Ban, nekoliko len človek, odkar ga banova čast, je dremal v svoji sobi, da si odpočije od težke muke, ki mu jo je bila zadala jelenova pečenka in zelena salata. Treba pa je bilo tudi zbirati telesnih moči, ker se je reklo drugega dne iti v tabor in odtod nad Turka. Gospa Klara ni imela težkega srca vsled ločitve od zadremailega moža, kajti zapuščal ji je dobrega namestnika, milega svojega gosta, g. polkovnika Bernarda de Lernon, rojenega Francoza, ki je bil osobito priljubljen praškemu dvoru in je bil tudi gospej Klari mil in drag. Gospod Lernon ni bil bogsigave kako lep človek, saj pa tudi baron Ungnad ni bil. Bil je suh, bled, prezrel človek ta gospod Ungnad; gospod Lernon pa je bil visok, gibek, črnook, črnih brk, koničastega nosu in od glave do pete ka vali r. Razentega ni govoril glasno, ampak mirno in fino; a baron Ungnad je znal z jezikom usekati kakor sablja.

“Pardieu (pri Bogu)! Čudim se vam, lepa gospa!” zabrbra polkovnik, korakajoč poleg Klare, “da se je vaša lepota zaklenila v to gozdno samoto, Venera stanuje v Olimpu, v rajskih dvorih in ne v medvedovem brlogu.”

“Čudno se vam zdi?” se nasmeji Klara. “Gospod Lernon, povejte, ker se mi laskate radi krasote, kaj bi bila puščava, ako bi ne imela lepote?”

“Da, da, krasna gospa, ali kar pripada nebu, mora biti na nebu; zvezda nima drugega mesta, kakor na nebesni vedrini.”

“Motite se, dragi gospod! Vem, da vam nisem zvezda, nego medvedka. Ako bi stopila v krog vaših markiz, spoznali bi, kako sem neokretna.”

“Vi grešite proti sebi, lepa gospa!”

“Pa da bi bila resnica, kar ste rekli, gospod, ali nima nebo nebroj neznanih zvezd? Mislite si, da ste mornar ali potapljalec, ki se potaplja za biseri, ali rudar, ki rije pod zemljo za zlatom.”

Lernon hoče laskavo odgovoriti, ali nakrat stoji pred njima Čokolin in reče gospej v hrvatskem, Francozu neznanem jeziku:

“Milostljiva gospa! Goste boš dobila. V mestu Samoboru so Zagrebčani, med njimi je tudi Dorin oče; prišli so, da se pri banu pritožijo radi Gregorijančevih nasilnosti. Gregorijanec dela Zagrebčanom silo, ker se jezi nad njimi zaradi Dore. Zagrebčani torej ne smejo prav imeti. Glej, to ti je prva prilika!”

Brivec odide.

Klarino oko se nenavadno zasveti.

“Oprostite mi, gospod polkovnik,” se oprosti Klara, “zaradi neke važne zadeve moram poiskati moža.”

In naglih korakov hiti v sobo k banu, da ga prebudi.

* * *

“Zagrebška gospoda prihaja!” javi sluga.

“Dobro! Naj vstopijo!” veli ban, ki ga je bila Klara zopet zapustila.

“V sobo stopijo Jakopovič, Teletič, Kaptolovič in Krupič.

“O, gospodje Zagrebčani,” jih nagovori ban, “kaj pa imate dobrega?”

“Kruha, vina in dva klobuka sladkorja, vaša velemožnost!” začne Kaptolovič in se globoko priklanja.

“Dobro! Hvala!” se nasmeji Ungnad, “ali zaradi darov vendar ni treba deputacije.”

“Nič dobrega nimamo povedati,” se oglasi Jakopovič resno, “ker je, oprostite, gospod ban, pri nas jako slabo.”

“Slabo! Kako pa?”

“Gospod podban vidi v Zagrebčanih kmete, da še celo živino in mi smo vendar svobodni ljudje. Poslušajte nas in potem sodite.”

“Govorite!” reče ban.

Z živim jezikom, ostrimi besedami pripoveduje Jakopovič o vseh neprilikah, ki jih je učinil Gregorijanec Zagrebčanom. Svoj govor pa konča:

“Slišali ste, gospod ban, kaj nas teži. Mi zahtevamo pravdo proti takšnim nasilnostim. Ko ste, gospod ban, začeli vladati, ste obljubili, da hočete soditi pravično in strogo. Zdaj prosijo Zagrebčani, da jim pomagate s pravimi zdravili, da se pokažete, kako ste pravični. Vrnite nam mir in svobodo, da postanemo zopet, kar smo bili. Pokažite, da pod vašim žezlom velja postava več, kakor gospodstvo.”

“Dobro,” reče Ungnad porogljivo. “Neverjetno je, da bi bil Stefan Gregorijanec takšen hudodelec, ko je vendar podban. Mogoče so vaši ljudje več izrekli, kakor je res. Sploh pa ne vem” — tukaj si ban pogladi svojo brado — “čemu ste prišli ravno k meni. Čemu? Res sem ban, toda vi ne spoštujete banove razsodbe. Ali že niste tožili Gregorijanea in sicer ne pred banovini stolom, ampak pred kraljevim prestolom? Kako vam naj pomagam?”

“Zagrebčana sodi samo kralj in Zagrebčan more drugega tožiti samo pred kraljevim prestolom. To je stari zakon,” odgovori moško Jakopovič. “Naši meščani ne spadajo pod banove razsodbe.”

“A tako! To je res neumen zakon, dragi moji!” meni ban. “Radi vas bi morala gospoda potovati v Požun, ako bi imela z vami tožbe. Pojdite, pojdite z vašimi sanjarijami. Če je torej Gregorijanec res nabil katerega kmeta ali katero žensko, kaj potem? Pojdite tudi zdaj v Požun! Zahtevajte zdravil tamkaj, kaj vam morem jaz? Nemirneži, puntarji, rogovileži, ste!”

“In naše pravice!” reče Jakopovič živo, “mar smo zveri?”

“Pravice! ha, ha! Imate li večje pravice, kakor jih imam jaz? Pojdite z milim Bogom, meni gre za spanje!”

“Torej nas vaša milost noče varovati?”

“Brzdaj sebe in svoje kljuse. Zaspan sem, ali ste slišali? Jutri moram v vojsko.”

“Dobro,” konča Jakopovič odločno, “ban ne ve, kaj so pravice, ali ve jih kralj; mora pa tudi izvedeti, kakšen je naš ban. Z Bogom, velemožni gospod! Zdaj vemo, da nimamo od bana ničesar pričakovati in zaklinjam se, da si bodete zapomnili predobro, kdaj ste sunili Zagrebčane v srce.”

Jezni odidejo Zagrebčani od bana. Kaptolovič reče čez nekaj časti: “Torej ne kruh, ne vino, ne sladkor — nič ni pomagalo. Vse zastonj! Oh, te pravice!”

XIX.[uredi]

Baron Ungnad se je dvignil s svojo vojsko po zapovedi nadvojvode Karola, da odvzame Turkom stare trdnjave Bužim, Zrinj in čazmo, katere si je bil osvojil bosanski paša Ferhat. Ungnad je hotel potisniti neverno silo čez Uno. V nekoliko spopadih je res pobil Turke, in ni znal izrabiti vojne sreče. Čeprav osebno in s sabljo junak, je bil slabega uma in pohajaje s svojimi četami zdaj tu, zdaj tam, je trosil nepotrebno mnogo junaške krvi. Razen tega mu hrvatska gospoda ni stala tako na strani, kakor nekdaj Franju Slunjskemu in tudi v vojski ni bilo sloge. Stari Gregorijanec in nekateri njegovi prijatelji so se oklenili novodošlega štajerskega barona z vso silo in so se izneverili vsem onim prejšnjim zaveznikom, ki so sploh prezirali vsakega Nemca. Zadnjega hrvatskega plemstva je bil znaten del, a na čelu mu je bil mali Alapič. Ti plemiči so začeli hudo gledati bahatega barona. Ungnad je vodil vojsko zdaj tja, zdaj sem; enkrat ni uporabil ugodne prilike, udariti na Turka, a drugikrat zopet je udaril z malo četo na veliko turško silo. Mnogokrat pa je sploh zapustil vojsko in se podal v Zagreb, da se tajno razgovarja s Halekom, Draškovičem in drugimi pristaši nadvojvode Ernesta. Govorilo se je celo o njem, da je bila njegova prisega v hrvatski zbornici le gola komedija, ker se je bil baje že prej v Pragi zaklel cesarju Rudolfu, da bo storil samo, kar mu bo zapovedal nadvojvoda Ernest. Dokler so plemiči tako godrnjali po svojih kotih, so delali Zagrebčani na vse roke, da si operejo in zacelijo sramotne rane, katere jim je bil zadal oholi Štefan Gregorijanec. Ivana Jakopoviča so si izvolili mestnim sodnikom, Matijo Vernica pa notarjem, ker so vedeli, da sta ta dva moža bistra in odločna in ker so uvideli, da je Teletič predober in malobrižen človek in da Kaptolovič rad samo mnogo govori in malo stori. Jakopovič je šel tudi k nadvojvodi! Ernestu, da mu pripoveduje o tužnih dogodkih v zagrebški občini; na požunskem zboru pa je govoril z gromovitim glasom ognjevite besede, ki so nemilo davile vse hrvatske velikaše.

“Stopim pred vas, slavni stanovi,” je grmel, “ne kot poslanec svobodnega mesta, kojega ime slovi daleč nazaj v zgodovini hrvatskega naroda, ampak kot klicajoči odposlanec razmrcvarjene občine, ki zdihuje in se zvija pod bremenom krutega nasilstva, ki je že pozabila kaj je pravica, ki se obnemogla prijema za hude rane. In kako ne? Bije nas tuga, mori nas glad, gorijo nam domovja, pustoši se nam polje, starci trepečejo pred nasilno roko, žene se nam tresejo vsled jeze, a naš stari zakon, ta do zdaj nedotakljiva svetinja naših očetov, leži v prahu in po njem gazi nemila noga. Gotovo vprašate, slavni stanovi, ali ni ta nasilnež kruti Turčin, ta prokleti neprijatelj kristjanov? Rečem vam, o gospoda, da ta neprijatelj ni Turčin. Domač velikaš, krščanski gospod je, ki je brez povoda udri v naše mirno mesto in pleni po njem ter razbija hujše od Turčina; kadar bi bilo treba složno dvigniti orožje proti zatiralcu naše svete vere, moramo se braniti s sabljo proti domači sili. Pomagajte, gospoda, sicer poginemo; a če moramo poginiti, poginemo le s sabljo v roki!”

Kakor hud mraz dirne ta govor bana in hrvatsko gospodo, posebno ko se izve, da je kralj zapovedal, naj se vrši preiskava pred kraljevim sodiščem proti gospodu Štefanu Gregorijancu. Še enkrat je poskusilo plemstvo, ne bi li moglo neljubo pravdo izviti kraljevi sodniji in jo dovesti pred lastno sodišče. Sklenilo se je na I zboru v začetku leta 1579., naj zagrebški kanonik Peter Herešinec in notar varaždinske župnije Gašpar Druškoci gresta v cerkev svetega Marka, kjer se v škrinji čuvajo povelja in svoboščine kraljevine Slavonije in naj pogledata, ali ne spada tožba pred banovo sodišče, ali ni zlata bula zagrebška izgubila veljavnost, kajti potovanje v Požun stane gospodo preveč novcev. Bilo je zastonj. Žlata bula (pismo) je imela trdno svojo veljavo. Že tretjega dne po binkoštih leta 1579. prične gospod Imbrič Jamnički, plemeniti sodnik zagrebške župani je in kraljevi potrjenec z gospodom Blažem Šiprakom, zagrebškim kanonikom, v samostanu svetega Franje v Zagrebu pravdo proti Štefanu Gregorijancu radi nasilnosti in osramotenia miru in prostega kretania in ko je gospod Imbrič izprašal sto in trideset prič, ki so večinoma potrdile podbanove nasilnosti, odpošlje sodnik tožbeni zapisnik kraljevemu sodišču.

“No, častiti prijatelj,” vpraša Vramec svojega prijatelja Šipraka pred samostanom, “kako je radi medvedgrajskega gospodarja?”

“Slabo,” odgovori Šiprak, “verjetne priče, kakor cesarski častniki, ivanički vojaki, in tudi plemenita gospoda sama, so potrdile pod prisego, da je vse res, kar govorijo Zagrebčani.”

“Stokrat sem že rekel Gregorijancu, naj živi in se obnaša kot kristjan, a je hujši od pagana; ne maram sicer trdoglavih meščanov, a živina vendar niso. Prav mu je.”

Prišedši v svoj dvor najde Vramec tamkaj — Pavla. Zamišljeno je sedel mladi junak pri oknu.

“Glej, glej!” se začudi debeli kanonik, “ali sanjam, ali je resnica? Gospodič Pavel! Lep gost si mi. Tvoj boter te že ni videl Bog ve kako dolgo. Čudno, da si prišel. Torej povej, kaj te je privedlo?”

“Oprostite, častiti gospod boter!” izpregovori Pavel in poljubi kanoniku roko,

“oglasil bi se večkrat, ali —”

“Ali —” pretrga mu kanonik besedo, “moti te ženska suknja, kaj ne, Pavel? Pavel, kaj bo? Vsak je svoje sreče kovač in si jo kuje po svoji pameti, pa sto oči več vidi kot dvoje in red se ne sme kršiti brez kazni. Varuj se! Odkod pa prihajaš?”

“Od reke Une, gospod boter. Bil sem v banovi vojski in sem se bil s Turki.”

“Ali srečno?”

“Štajerski ban nas ni peljal na bojišče, kakor junake, ampak kakor čedo v mesnico. Pa nalašč samo Hrvate. Svoje strelce je čuval, a nas je pošiljal s sabljo proti topovom. Častiti gospod boter, o bojih vam bom še pripovedoval, a v prvi vrsti prosim vas za neko milost.”

“Govori, Pavel!”

“Oženil se bom!” reče Pavel odločno.

“Ti? —” se začudi na prvi mah kanonik. “No, hvala Bogu, samo če je pametno.”

“Pametno je, ker je pošteno,” odgovori Pavel. “Vprašal sem svoje srce že stokrat in srce mi je vsekdar reklo: da!”

“Srce in pamet! — To ni eno in isto, Pavel!” ga pogleda kanonik z resnim očesom. “Katero mladenko si si izbral? Seveda gotovo plemkinjo.”

“Po srcu plemkinjo, po rodu meščanko.”

“Mar li —?”

“Krupičevo Doro, gospod boter!”

“Pavel, kaj te je omamilo?”

“Omamilo me je srce, ki je čisto kakor vedro nebo.”

“In tvoj oče?”

“Moj oče — zakaj ne vprašate: “Tvoja mati?” Saj veste itak vse, gospod boter. Srce mi je še živo kakor ogenj, ali če se spominjam one grozne noči, naredi se mi okoli srca led in ne vem več, da sem Gregorijanec. Povejte mi, častiti gospod boter, ali se sme plemič zlagati, sme li kršiti prisego, s katero se je bil zaklel živemu Bogu?”

“Ne sme!” odvrne mu poltiho kanonik.

“Vidite, ne sme! Sami ste rekli. Poslušajte me. Predno sem šel v boj, sprejel sem iz roke božjega služabnika presveto telo, da se okrepim. Bilo je v Mokricah. In tamkaj kleče pred božjim licem sem se zaklel pri sveti hostiji, da hočem vzeti Doro kot svojo ženo.”

“Pavel, Pavel! Kaj si storil? Bog se usmili tvoje duše!”

“Bog mi je priča, da sem storil prav!” zakliče mladenič in pade pred kanonika na kolena, “a vas, moj duhovni oče, zaklinjam pri Bogu, blagoslovite najino zvezo in srečen bom. Vi blagoslovite najino zvezo, kajti — vsi drugi so me že zapustili.”

“Jaz —,” se izgovarja starček.

“Saj vam ne branijo cerkveni zakoni?”

“Ne branijo.

“Tudi sem polnoleten in sam svoj gospodar.”

“Toda meščansko dekle!”

“Res je ona meščansko dekle, boter! Pa se še spominjate, kakšen sem bil prej? Divji, silovit, nedelaven. Kaj sem se brigal za postave, kaj za vero! Hodil sem po svetu kakor izgubljena ovca. Ko sem pa videl Doro, bilo je, kakor da mi je božje solnce zasijalo v srce. Vedel sem takoj, kakšen moram biti in kakšen ne smem biti. Opustil sem divjost in v srcu se mi je pojavil sveti, blagi mir in zadobil sem zopet vero v Boga. Kakor da me je navdahnil sveti Duh, sem skočil na junaške noge, dvignil sabljo, da prelivam kri za domovino in za sveto našo vero. Zdaj sem boljši, zdaj sem krotkejši, zdaj sem človek, a vse, vse to je učinila — blaga in skromna meščanka. Od nje naj bi se ločil? Oh, blagi boter, uslišite me!”

Kanonik se zamisli. Potem položi roko mladeniču na glavo in reče:

“Naj se zgodi božja volja! — Pa tudi tvoja volja!”

“Oh, hvala, stokrat hvala!” Mladenič vesel poljubi kanoniku roko.

“In kdaj?” vpraša kanonik.

“Po svetih Treh kraljih!” odgovori Pavel.

“Kje pa?”

“Moram si še prej pripraviti dom v Mokricah.”

“Dobro, toda danes ostani pri meni.”

“Do poldne, častiti gospod boter.”

“Zakaj ne dalje?”

“Do večera moram biti v Mokricah in v dveh dneh zopet pri vojski.”

* * *

Istega dne popoldne je sedela gospa Ungnadova v stolpu v samoborskem gradu. Ban je bil pri vojski, gospod Lernon v Zagrebu, a čas je potekal leno. Banica je čitala knjigo po imenu “Amadis de Gaule” ali “zanimive ljubezenske dogodbe viteza Amadisa iz Galije.” Nekaj časa je čitala, kmalu pa je vrgla knjigo v kot.

Kako da se ji fantastična knjiga ni dopadala? Ona je hotela življenja, pravega življenja. Kaj ji je bil Amadis, ki je hodil v boj nad hudoglede velikane, hudobne pritlikavce, ponočna strašila in enaka fantastična bitja! Take reči so dolgočasne. Klara se zamisli, skriža roki v krilu in povesi glavo na prsi. Kaj je bila prej? Bogata gospa Gruberjeva je bila. Kaj je zdaj? Slavljena banica hrvatska. Ne, ne! Vse je laž! Kaj je bila, kaj je zdaj? Nič drugega, kakor blago, prazno blago, lepa roba. Kje je ostala ljubezen, kje srce? Ali je cvet mladih dni porosila solza ljubezni? Nikdar! Ali je kdaj poljub iz srca ogrel bujni ustni? Ni! Kar je ogrevalo kdaj, bila je divja kri, nič drugega. Plaho dvigne banica oči in upre pogled v sliko. “Glej, to je tvoje življenje”, reče sama sebi, “zlata kača si — Dalila si!” Klara plane pokonci, solze ji zalijejo oči. “Ali ni poskočilo srce, ko sem ga videla? Mar ga nisem hotela resnično ljubiti, njega — Pavla? Padla bi bila pred njega kakor pred Boga.

A odrinil me je kakor smet. Pa osvetiti se moram! — Maščevati se? Ali je ta peklenska iskra mržnja, ali je ljubav? Oh, ljubav je, vroča in divja ljubav! Ungnad, moj mož je medved in mila sem mu le zato, ker sem žena!”

Banica stopi k oknu in pritisne vroče čelo na steklo. Kavnozdaj zahaja solnce. Nestalni žarki igrajo po njenem čelu. Solnce zaide — zaide tudi nada.

V sobo stopi sluga.

“Kaj je?” vpraša Klara in okrene glavo.

“Pred kratkim časom, vaša milost,” odgovori sluga, “se je oglasil pri vratarju plemeniti gospod Pavel Gregorijanec —”

“Kaj je rekel?” vpraša banica in se začne tresti.

“Oddal je to pismo od gospoda bana. Prišel je iz. tabora in bi bil pismo oddal sam, ali vaša milost ga naj oprosti, ker je že pozno in se mu mudi v Mokrice.”

“Daj sem!” veli gospa Klara in vzame pismo slugi iz roke. “Kdo je bil, kdo?” vpraša vsa bleda in vrže pismo na mizo.

“Gospod Pavel Gregorijanec,” reče sluga.

“Idi!” zamahne mu Klara z roko.

Nemirno začne banica letati po sobi.

“On! — Blizu mene! A ni hotel pred mene, pred banico! Ali sem morda zver? Ali sem kača? Raztrgala bi ga! Vrnem mu to sramoto. Čokolin že ve kako. Takoj ga dam poklicati. Toda — ne! Pavel je že itak odšel v Mokrice. Meni se je umaknil — hočem torej jaz za njim!”

Klara pozvoni.

“Osedlaj mi konja!” zapove slugi.

“Dobro, milostljiva gospa!”

“Ampak naglo mi ga osedlaj! Moram — moram še nocoj v Mo—, ne, — v Sosedgrad!”

“Bom li spremljal vašo milost?”

“Ne, sama grem!”

“Sami? Zdaj na noč?”

“Konja osedlaj in ne vprašuj! Vidiš li ono malo puško na steni? Prebijem ti s krogi jo glavo, ako ne bodo tvoje noge hitrejše od pameti.”

* * *

Bila je lepa poletna noč. Zlati mesec se je dvigal nad temno goro in zvezde so trepetale podobne biserom. Drevje je delalo senco, v potoku se je mesečina odsevala — a povsod je bilo tiho, povsod mirno. —

Iz samoborskega gradu poleti na iskreni vrancu črno oblečena gospa. Konj je dirjal, da so se kopita komaj in komaj dotikala tal, za gospo pa je po zraku plaval črn pajčolan, kakor, bi na noč letel smrtni angeli na temnih krilih; poleg nje je po tleh bežala temna senca, kakor slaba vest grešne duše. Žena se je sama prestrašila svoje sence. Konj je hitel v smeri proti kranjski meji. V daljini se je belil v mesečini grad, grad Mokrice. In še bolj požene žena konja. Ko dospe pred grad, skoči s konja. Hvala Bogu, duri so še odprte. Poda se v grad.

“Kdo ste?” vprala vratar začuden.

“Domačinka sem! Gospodarica sem tvojega gospodarja, zdaj pa molči!” zapove gospa. “Tukaj imaš zlato zapornico za tvoja usta. Popelji me k njemu.”

“Gospodar spi.”

“Popelji me k njemu!” Črna gospa udari jezno z nogo ob tla, izpod črnega pajčolana pa se prikaže bela roka s srebrno okovano pištolo.

Vratar se prestraši. Molče pelje ženo pred sobo spečega gospodarja.

“Idi,” reče ona slugi, “ne boj se zanj; toda čakaj, — čuvaj mi to pištolo.” In vratar odide.

Lahno odpre žena duri, stopi v spalnico in obstoji kakor okamenela.

Spalnica je bila majhna. Skozi visoko okno je sijala svetla mesečina in se razlivala po počivalniku, na katerem je odet ležal Pavel. Mesečina je trepetala nad lesketajočim se orožjem, zloženim pri zglavju, trepetala je na lepem licu mladeničevem, ki je mirno spaval. Prve sanje je sanjal. Bil je izredno lep. Ustni sta se držali na smeh. Bržčas je sanjal o znani mili sliki. Žena odgrne pajčolan, mesec posije Klari v bledo lice. Nema stoji, nepremično zroč v mladeniča. Roki prekriža čez prsi in komaj diha. Globoko vzdahne. Skloni se nad mladeniča in ga poljubi na čelo.

“Dora!” zašepeče Pavel v sanjah in se sladko nasmeji.

“Joj!” vzklikne pridušeno Klara in kakor pošast skoči kvišku.

“Kdo je?” zakliče Pavel in se zbudi iz sanj.

“Jaz — —”

“Kdo?”

“Klara!” Kakor brezzavestna skloni glavo na prsi.

“Vi — vi — vzvišena gospa? Kaj vas vodi semkaj, sredi noči, pod tujo streho, v to spalnico?”

“Kaj me vodi sem? — Pavel, kakor nevihta sem pridirjala sredi noči pod to streho. Kaj me vodi sem? Vprašaj divjo kri, ki se mi zvija po žilah kakor strupena kača. Vprašaj oni del telesa, kjer drugim ljudem bije srce, a meni tamkaj besni burja. Vprašaj pamet, ki ne izbira, ki ne misli, ampak ki me vleče vedno le po tvojem sledu! Glas se je tresel banici in solze so ji igrale v očeh.

“Menda vendar niste pozabili, da ste žena drugega?”

“Nisem pozabila.”

“Mar li veste, da ste hrvatska banica,?”

“Vem.”

“In vendar —”

“In vendar sem vrgla vse pod noge in šla semkaj. Da, prišla sem semkaj, a ne po svoji volji. Nekaj me je gnalo in gnalo, da sem morala v ta grad in naj bi se vil pred njim sam peklenski jez, ustavil bi me ne bil. Pavel, Pavel,” zaječi žena in poklekne pred mladeniča. “Slušaj me! Samo enkrat sem ljubila v svojem življenju, samo enkrat in — ljubila sem tebe. Ali ti je znano, kako dere hudournik, kadar v spomladi topli jug razdere ledene okove?

Kdo ga more ustaviti? Zasmehuj me: vendar te bom ljubila; prekolni me: še bolj te bom ljubila; poteptaj me: in zopet te bom ljubila. Žena sem drugega, res je, toda duhovnik veže samo roke, srca ne more; srca se vežejo sama. Pavel, streči ti hočem kakor služabnica gospodarju, priklanjati se ti hočem kakor Bogu, samo pojdi z menoj: pojdi in beži z menoj iz te dežele, daleč, če je treba — preko morja. Prosim te, prosim!”

“Dovolj, gospa!” reče Pavel odločno in jeza mu zašije iz očij, “vidim, da ste bolni, da se vas je lotila vročnica. Da vas ozdravim, naj vam povem troje: Pavel Gregorijanec je plemič, vojak in zaročenec!”

“Za—ro—čenec!” se začudi Klara m zapre kakor iz strahu oči, “torej res —”

“Troje poštenje me veže, da se ne udam vaši neumni divjosti. Samo enkrat se mi je okoli srca ovijala zlata kača, a pograbil sem jo in vrgel od sebe. To vam bodi dovolj in zapustite takoj ta kraj — zaročenec sem!”

“Ti torej — ti torej vzameš Doro?” vpraša Klara vzdihujoč.

“Da, Doro, gospa moja, kateri niste vredni poljubiti podplatov.”

“Ha, ha, ha!” se nasmeji Klara, “kakor resnično je pekel in kakor resnično je raj, tako gotovo ne boš dobil Dore!” Kakor omamljena odhiti Klara iz sobe. —

Mesec se je bil skril za drevje in tema se je gostila bolj in bolj. Vse je tiho kakor v grobu. V Mokricah sniva Pavel o Doli — hude sanje so — kako črna krilata pošast dviguje svoji roki po Dori — že jo je dosegla — nakrat ni črna pošast več pošast — Klara je.

V gradu Samoboru, v svoji sobici v stolpu Čepi na tleh Klara. Prsi ima razgaljene, lase razpletene in tako sloni z glavo ob kolenih in gleda sliko, šepetaje:

“Dalila, Dalila, Dalila!”

XX.[uredi]

Na dan svetega Tomaža leta 1597. pokliče ban hrvatsko gospodo v Zagreb k državnemu zborovanju. Sklice obenem tudi svojo vojsko, da jo pregleda in da zopet krene proti Turkom ter popravi, kar je bil prej zakrivil in pokvaril. Zagrebčani niso bili zbornice veseli, ker so vedeli, da je gospoda nanje jezna in da utegne priti do. raznih homatij, posebno odkar je bil Jakopovič na požunskem zboru s krepkimi besedami razkril nasilno in nečuveno postopanje nekaterih hrvatskih plemičev. Zato so delali z vso silo, naj sodi Štefana Gregorijanca kraljevo sodišče; veliko jim je pomagal v tej zadevi knez Jurij Zrinjski, kraljevi svetovalec, ki se je sicer malo mešal v hrvatske spore in ki je vsled svojega velikega junaštva in svoje velike neustrašenosti bil na kraljevem dvoru manj ljubljen, nego si je zaslužil. Jurij Zrinjski je znal tirati pravde in je ostro gledal, da ni sodišče vedoma ali nevedoma zašlo na neprava pota. Bil je pa tudi že čas. Štefan Gregorijanec se je bojeval proti Turkom kakor lev, kajti hotel je s svojim junaštvom prikriti svoje grehe, ki jih je bil zakrivil doma. Sin

Nikolaj se je bil oženil in je s svojo mlado ženo živel izven očetovega doma. Ker je bil torej Stefan popolnoma osamljen, povrh še tudi razsrjen na svojega Pavla, se je rad lotil vsake bojne prilike, da je na krvavem bojišču pozabil trpke ure in si hladil jezo v potokih turške krvi. Ungnadu je bila Gregorijančeva pogumnost zelo po volji, ker mu je bil Gregorijanec desna roka. Lahko umljivo je tedaj, da se ni brigal za zagrebčanske pritožbe in je pri vsaki priliki tako pred zbornico, kakor tudi pred kraljem samim branil in zagovarjal svojega podbana. Gregorijanec sam se ni brigal za vratolomno tožbo v Požunu in je grešil proti njej še vedno in vedno. Zagrebčani niso sploh smeli več k savskemu brodu, ker so jih tamkaj vsekdar napadli in oplenili Gregorijančevi hlapci. Tudi po zagrebških cestah, vodečih iz mesta, so plenili Gregorijančevi ljudje in jemali trgovcem blago. Kmetje, ki so pripadali mestu, so vzdihovali in tarnali, ker jim je podban jemal vole, krave, ovce in koze. Da, še celo častiti zagrebški kapitelj, ta hudi sovražnik svobodnih meščanov, je gledal mirno, kako so po kapiteljskem zemljišču Gregorijančevi hlapci zasledovali meščanske uslužbence, kako je podban pustošil mestne vinograde v Bukovcu.

“Mirujte, bratje!” je tolažil in miril Jakopovič razburjene Zagrebčane, “mirujte, vsako vreme nosi svoje breme. Kadar bo mera polna, potem bomo nasilniku napili vročo zdravico!”

V nedeljo pred svetim Tomažem proti večeru se pripelje v mesto velik voz s četo konjenikov. Na trgu svetega Marka voz postoji.

“Kje je sodnik?” se zadere temnoglecl konjenik na prestrašenega Garuca, mirno stoječega pred mestno hišo, kakor bi štel snežinke, ki so se polagoma spuščale s sivoprepreženega neba. Nesrečnež se hudo prestraši.

“So-o-o-dnik! Menite gospoda mestnega sodnika?”

“Njega, da, buča bebasta!” zatrobi konjenik ostro. “Kaj blebečeš nepotrebne besede in goltaš, kakor bi ti bil žganec obtičal v grlu!”

“Ni — ni mi obtičal, vaša milost!” se strese Garuc. “Sodnik, reče se mestni sodnik, je tukaj gori v mestni hiši in dela račune.”

“Glej ga, svetnika lesenega, pohiti, kolikor ti dovolijo copate, pa reci tvojemu sodniku, naj pusti račune, ker sta prišla v Zagreb njihove milosti gospod ban in gospa banica. Sodnik naj brž preskrbi stanovanje in peč; ali si slišal, ječljač?” Tako izvrši desetnik konjeniške čete banovo naročilo.

“Slišal — sem! Takoj se bo zgodilo!” reče Garuc in poleti v sodnikovo sobo, da stori, kakor mu je bilo rečeno. Dokler se je to dogajalo, je gledal banovo spremstvo siromašen mladenič, čepeč pod obokom mestne hiše. Bil je Jurko. Neumno je zijal v konjenike in v voz; in se je večkrat bedasto nasmehnil mestnim stražnikom, katerim je bil dobro znan.

Kmalu se prikaže pri durih Jakopovič. Stopi pred voz, sname kapo in se pokloni:

“Dobro došli, velemožni gospod ban! Da ste zdravi, velemožna in vzvišena gospa Danica! Že sem zapovedal notarju Verniču, da povede vaše gospodstvo v občinsko stanovanje in da vse pripravi na službo vaši velemožnosti.”

“Dobro, dobro!” odvrne Ungnad nemilostljivo, “naj se zgodi naglo, gospod sodnik. Le naglo, kajti sami vidite, kako se gospa banica trese vsled prokleto mrzle zime. Tudi ne pozabite peči in večerje!”

“Za vse sem poskrbel, gospod ban!” meni sodnik. “Garuc, teci in naloži v peč. Klanjam se vaši velemožnosti in vam želim lahkonoč!”

“Lahko noč, dragi sodnik, lahko noč!” odzdravi ban glasno, a mrmraje pristavi: “Naj bi te odnesel vrag!”

Ker bani v takratnem času niso imeli stalnega dvora v Zagrebu, ampak so prebivali zunaj mesta v trdnih svojih gradovih, so morali Zagrebčani skrbeti za stanovanje in vse potrebno, kadar je ban prišel v Zagreb. Gospod notar Vernic spremi torej Ungnada v zidano hišo, ki je stala poleg mestne hiše in je bila pripravljena za banovo prenočišče. Ungnad in žena njegova se nastanita tukaj, Vernič pa še poskrbi, da ima tudi gospod Melhijor Tompa kje prenočiti. Da se pa gospa banica lahko pošteno zagreje v ti hudi zimi, si natovori Garuc breme drv na svoj hrbet, da jih ponese iz mestne hiše v banov stan. Ko vidi Jurko, kako se ubogi bobnar zvija pod pretežkim bremenom, priskoči in si nabaše polovico drv na svoj hrbet. Tako je bilo Garucu lažje. Dvojica se poda v banovo stanovanje, da zagreje sobe.

Zlovoljno je hodila banica po sobi, pobeljeni z apnom. Ko je začela ogromna ilnata peč greti sobo, vrže plašč na stol in se izprehaja dalje. Lepo njeno čelo je bilo nagubano in prsi so se burno dvigale. Ban je sedel za mizo in je premetaval listine. Nakrat dvigne ban glavo in začne opazovati nevoljno ženo.

“Kaj ti je, Klara?” jo vpraša čez nekaj časa, “zakaj si tako zlovoljna?”

“Nič!” odgovori banica kratko.

“Vsaj povej, kaj te boli?”

“Kaj me boli? Ali ima morda moj Krištof kaj zdravil?”

“Zakaj bi jih ne imel? Ali nisem ban?”

“Hvala za tako službo? Tukaj v ti jami, v tem brlogu bodeva dalje prezimovala ostale božične dneve? Hvala lepa za imenitno stanovanje, kakršno so nama pripravili Zagrebčani. Ali je to stanovanje za bana? Menihi v revnih samostanih imajo boljša stanovanja.”

“Res je, kar govoriš.”

“Lepi ljudje so ti Zagrebčani!”

“Ubogi reveži, gospa moja.”

“Da, ubogi reveži in še več. Mar se tako vzprejmeta ban in banica?”

“Res je, siromašen vzprejem je bil.”

“In ta oholi sodnik! Ali si ga videl? Mesto da bi nama stregel on osebno, pošilja svoje ljudi. Jaz — jaz sovražim tega Jakopoviča!”

“Sovražim ga tudi jaz.”

“Veš morda, da je vse tako odredil le meni na kljub?”

“Čemu pa?”

“Ban, gospod — Krištof, me li ljubiš? Reci resnico, me li ljubiš?” nadaljuje Klara z milim glasom in ovije svojo belo roko banu okoli vratu.

“Vprašuješ me, če te ljubim?” odvrne ban nekoliko začuden.

“Hočeš li radi mene storiti vse, kar zahtevam?”

“Vse!”

“In ne boš izpraševal, ampak storil vse le po moji volji?”

“Dobro, hočem!”

“Torej — maščuj se zame!”

“Za tebe? Komu? Radi česa?”

“Zagrebčanom se maščuj!” konča Klara, gleda bana zaljubljeno in sede poleg njega na stol. “Že dolgo kipi v meni jeza proti tem lopovom. Imela sem pravdo proti samoborskim meščanom. Kratili so me pri dači. Jaz jih hočem kaznovati s silo, ali oni se mi ustavijo in besni ubijejo mojega kastelana. Hočem zločince kaznovati, a dva najhujša mi pobegneta v Zagreb. Brž poročam magistratu, naj mi izda zločincu; ta mi pa pošlje odgovor, da ne more ugoditi moji volji, češ, ker mora dandanes meščan braniti meščana. Osobito se je upiral stari zlatar Krupič. “Ne dajmo uboga svoja brata,” je rekel, “kajti gospa Gruberjeva je velika volkulja, ki bi ju zaklala v svojem vražjem gnezdu. Ne izdajmo jih.” Povrh mi še magistrat sporoči, da naj ne prelivam toliko nedolžne krvi, kajti naj se perem s krvjo, naj se kopi jem v krvi, vendar ne bom stopila iz nje čista, ampak — ostala bom Gruberjeva.”

“To ti je poročala ta zalega? To?” se razkači ban. “Le počakaj, moja Klara, bom že naučil to kramarsko golazen poštenega vedenja. Bom jih učil!”

“Oh, moj gospodar,” se razjoče banica, “to poročilo me je ranilo v srce. A še več! Od tega dne so me jeli Samoborci opravljati s svojimi jeziki. Zložili so porogljive pesmi, dali jim napeve in jih v zvezi z Zagrebčani peli po sejmih. Samo da so me smešili!”

“Dobro, dobro!” meni Ungnad, “tem ničvrednežem bom začel peti, kakor poje maček mišim. — Pomiri se, draga Klara, pomiri se! Zagrebčani bodo izvedeli, kdo je ban Ungnad!”

“Pa kaj, ko skoraj nimaš pravice kaznovati teh hudodelcev,” nadaljuje Klara, ker ne priznavajo tvojega razsodišča, ker ne priznavajo tebe, ki si glava cele dežele in se cenijo višje, nego se cenijo celo plemiči.”

“Da, da,” potrdi ban in si suče brke, “prav govoriš, Klara!”

“Krištof”, poprosi ga Klara, “ako je res, da me resnično ljubiš, Krištof, pokaži zdaj; maščuj me, kaznuj in šibaj to golazen, ker rečem ti, dokler ne storiš tega, se me ne smeš dotakniti.”

“Ho, ho! Ne jezi se, Klara, ne jezi se!” nasmeji se ban, “Bog mi je priča, da bom storil vse, kar zahtevaš. Ravno prav je, da pride moja vojska. Nastanil jo bom po Zagrebu, naj moji ljudje dobro jedo in pijo, dokler ne očistijo vseh zagrebških jedilnic in pivnic. Vse, vse naj storijo, kar jim je ljubo!”


“Ha! Tako velja!” se razveseli Klara in v očeh se ji zaiskri, “zdaj vidim, da me ljubiš!” In žena strastno objame moža.

* * *

Drugega dne je začela banova vojska dohajati v Zagreb. Trobentanje in bobnanje je odmevalo po mestu. Prvi so prišli hrvatski modro oblečeni konjeniki z dolgim kopjem; za njimi je prijezdila truma konjenikov hrvatske gospode; potem so prišli rumeni kranjski pešci najemniki, dve močni četi srbskih vojakov, krajniški strelci, štajerski oklopniki in španjolski dragonci z dolgimi meči. Vojska ni šla kakor navadno v taborišče blizu mesta, ampak četa za četo je korakala v mesto in se šiloma nastanila pri meščanih. Jeze bled stopi mestni sodnik v banov dvor.

“Kaj je, moj dobri sodnik?” se nasmeji porogljivo za vrčem vina sedeči ban.

“Vi še vprašujete, velemožni ban?” odgovori sodnik s tresočim glasom; komaj je zadrževal hudo jezo. “Oprostite mi, velemožni gospod, ali čuditi se moram vašemu vprašanju. Že od nekdaj je bila navada, da je banova vojska stanovala v šotorih zunaj mesta, a tokrat je prišla četa za četo v mesto; vojaki prihajajo nasilno v naše hiše, zahtevajo jesti in piti, razbijajo po durih, stanujejo protipostavno pri meščanih in kako morejo vse te nadloge Zagrebčani mirno prenašati? Ali ne veste, velemožni gospod ban, da je bilo letošnje leto slabo, da se nam godi slaba z živili in da preti mestu glad?”

“Glad preti? ha, ha, ha!” se zakrohoče ban, “govorite mi o rečeh, katerih vam ne morem verjeti. Glad — in vaša debela magistratska gospoda! Ne šalite se!”

“Govorim resnico, gospod ban! Kakor je Bog v nebesih, tako je res, da smo ubogi; vaši vojaki pa so kakor gladni volkovi. Ne vem sicer, čegava zapoved je prinesla to nadlogo, samo to vem, da je očitna nasilnost proti redu in pravici.”

“Moja zapoved je bila, sodnik!” udari ban s pestjo ob mizo, “moja zapoved, ali ste slišali? Jaz sem vaš gost, moji vojaki pa so moja deca, torej jih morate s hrano preskrbeti. Ako vaši meščani samo besedo izustijo po nepotrebnem, pokazal jim bom, kdo je Ungnad. Ako vam ni prav, pojdite v Požun in me zatožite. Z Bogom!”

“Bom tudi šel. Bog mi je priča!” reče sodnik in odide.

Medtem ko sta se ban in sodnik tako živo razgovarjala, je govorila v drugem delu hiše gospa Klara z gospodom de Lernon.

“Žene, pravite, smo sebične!” se nasmeji banica in izvije roko iz desnice dvorljivega markija. “Ne, ne, marki! Ravno žene darujejo možem največ!”

“Radi sebičnosti, vzvišena gospa!” trdi Lernon.

“Govoriva resnico. Vi vedno pravite, da ste si pridobili Klaro Ungnadovo, ker je tudi ona hotela pridobiti vas. Kaj ne? To je nekoliko resnica, kajti gospod Krištof Ungnad — ima mnogo državnih opravkov. Ali ni tako? Gospod de Lernon pa tukaj v pustinji ne obožava edino le ene zvezde. Klara Ungnadova mu je ljubica, a ima poleg nje še druge.”

“Vzvišena gospa!” zardi marki v lice.

“Molčite, molčite!” seže mu banica v besedo, “vse vem, vse, gospod Bernard. Tudi jaz imam ljudi, ki mi znajo poročati zdaj to, zdaj ono. Radi vaših poskokov pa se ne jezim. Jaz kot ljubica in žena sem samo pol vaša; ali morem tedaj zahtevati od vas, da bi bili celo moji? Vidite torej, da nisem sebična. Prosto smete medu iskati tudi po drugih cvetih. Bernard, saj vem, da moška kri ni stalna.”

“Klara!”

“Molčite in slušajte me! V tem mestu je izredno lepo dekle, Dora, hči zlatarja Krupiča. To devojko sovražim in ji želim zlo. Ne vprašajte, čemu. In kakor sem rekla, nisem sebična Moj sluga Čokolin vam more povedati, da je Dora prelepa in hočem vas ljubiti vedno, ako tudi vi ljubite Doro.”

“Klara!”

“Nič več. Hočem vas ljubiti, ako bodete tudi vi ljubili Doro, a bom vas tudi sovražila, ako je ne bodete ljubili. Z Bogom!”

Lernon se poslovi od Klare.

Grede iz Klarine sobe je razmišljal polkovnik o smislu Klarinih besed. Pred durmi je stalo več banovih slug in zbijalo puste šale z gluhonemim revežem — Jurkom.

“Hoj!” se obrne polkovnik k enemu izmed slug, “ali ti je znano, kje je hiša zlatarja Krupiča?”

“Poleg Kamnitih vrat, vaša milost.”

“Ali veš, kje bi mogel najti baničinega slugo Čokolina?”

Mutec se zgane, kakor bi ga bilo kaj pičilo.

“Čokolina je težko najti čez dan, vaša milost,” meni sluga, “on je kakor sova in se ne prikaže ljudem. Samo kadar je noč, lazi okoli. Sicer pa prebiva v hiši gospoda blagajnika Konjskega, in tamkaj spi čez dan.”

“Dobro!” reče polkovnik in krene proti Kamnitim vratom. Za njim se stisne tudi Jurko.

Polkovnik stopi v zlatarjevo prodajalnico.

“Dober dan, milostljivi gospod!” ga pozdravi Krupič za nakovalom.

“Dober dan, mojster!” odzdravi polkovnik. “Potrebujem srebrnih ostrog; naredite mi jih!”

“Na službo, vaša milost!” reče zlatar. “Imam že nekaj narejenih. Dora, Dora!”

Kmalu vstopi hči.

“Kaj zapovedujete, oče?” vpraša dekle. “Krasna je!” si misli polkovnik. “Prav ima Klara.”

“Prinesi iz čumnate srebrnih ostrog za milostljivega gospoda.”

“Takoj jih prinesem, oče!”

V istem trenotku se odpro duri in ubogi mutec Jurko pomoli v prodajalno svoj klobuk, proseč miloščine. Natihoma pa opazuje polkovnika. Dora se vrne in polkovnik začne izbirati blago ter poleg meriti tudi Doro.

“Daj, Dora, novec ubogemu Jurku!” reče starček deklici.

Mladenka seže v svojo torbico, kakor so jo tačasne meščanke nosile ob pasu in vrže smeje Jurku novec v klobuk. Mutec se zahvali za dar kimajoč in gleda Doro s svetlimi očmi kakor svetnico.

“Prav je rekla Klara,” zašepeče polkovnik, “naj bo njena volja. Zdaj pa le k Čokolinu!

XXI.[uredi]

“Torej ni nič?” poskoči Klara razjarjena in ni manjkalo mnogo, da ni vsled jeze razbila svetilko, ki je stala poleg nje.

“Žalibog, nič ni, vzvišena gospa!” odgovori Čokolin in dvigne rameni. “Ubogi gospod marki de Lernon se bo malo zahvalil gospej banici za njen ljubavni nasvet. Hrbet njegov je sredi hude zime neprostovoljno rodil modre slive.”

“Pripoveduj, Čokolin, pripoveduj, kako pa je bilo?” sili Klara v brivca in si popravi bujne kodre s čela.

“Zelo žalostna povest je, vzvišena gospa! Gospod de Lernon pride nekega dne k meni v hišo gospoda Konjskega, in sicer po vašem nauku, in me začne izpraševati po Krupičevi Dori. Takoj sem vedel, kam pes taco moli. Popeljem ga v vrt, da naju nihče ne opazi in mu povem, kako bi se dala najlažje izvršiti cela zadeva. Verujte mi, vzvišena gospa, kako sem se veselil tega Vražjega podjetja! Smejal sem se v duhu in si mislil, kakšen obraz bo naredil gospod Pavel, kadar bo našel prazen golobnjak in ne bo vedel, kdo je to izvršil. Sam sebi sem rekel, da je prav tako, ker sem tudi jaz radi Dore nasprotnik mlademu Gregorijancu.”

“Ti?” se začudi banica.

“Da, jaz. Smejte se, ali resnica je. Ko sem bil še boljši človek, sem prosil za njeno roko, toda stari zlatar se mi je nasmejal v lice. Od onega časa sem sicer nekoliko ozdravel srčne bolezni, a vendar ni vsega konec. Ostalo mi je tudi dosti žolča in ta kipi v meni — kipi kakor peklenski plamen. Toda kaj bom o tem govoril! Rekel sem gospodu Lernonu tako. Med vrtom Konjskega in Krupiča je visok zid. Ta zid nama mora biti pot. Treba bo pričakati trenutka, kadar Krupiča ne bo doma. Stara Magda ni nevarna, ker smrči kakor jazbec in je niti strel iz puške ne vzbudi. Pri Krupiču sta na stanovanju dva španjolska dragonca, huda pijanca. Tema junakoma se mora duša privezati z žganjem, sploh pa je marki častnik in vojaka mu bodeta skrajno poslušna. Dragonca morata biti na straži, da dekle ne uide, gospod Lernon pa gre lahko po svoj plen po lestvi čez plot, Vrže Dori vrečo čez glavo, odnese dekle v sušilnico gospoda Konjskega in delo je izvršeno, vaše milosti srce pa veselo. Tako sem mu rekel in skoraj bi se bilo tudi zgodilo tako. Lestvo sem imel že pripravljeno, prišla je noč in Krupič je bil Šel od doma. Magda je smrčala kakor navadno in Španjolca sta bila na najini strani. Jaz sem opazoval vse iz sušilnice. Bilo je vse tiho in mirno. Dora je sedela v svoji sobici in delala. Trikrat zakrokam Španjolcema v znamenje in dobil sem trikrat enak odgovor. Dobro je, sem si mislil. “Treba bo iti, gospod marki, in dobra vam bodi sreča!” Lernon spleza čez plot in se spusti polagoma po lestvi v Krupičev vrt. “Joj!” zakriči nekdoj iz vrta. Glas je bil Lernonov. Za vraga, kaj pomeni to? Španjolcev ni blizu. “Na pomoč! Na pomoč!” je jadikoval marki v Krupičevem vrtu. Hitro skočim tudi jaz čez plot. O kaj vidim! Nekdo je bil Lernonu nastavil železno past za volka in revež se je bil v njo ujel. Že sem hotel priskočiti, da ga rešim, kar prihrumi iz Krupičeve hiše človek, katerega nisem mogel spoznati in začne neusmiljeno pretepati ubogega gospoda; on je prosil in stokal, da je bilo milo slišati. Kmalu prihite tudi meščani z bakljami, a neki kovač Blaž Štakor je začel s svojimi ogromnimi pestmi razbijati po polkovnikovem hrbtu in kričati: “Držite tatu! Držite razbojnika!” Kaj sem hotel? Reklo se je, čuvaj si sam svoj hrbet, milostijiva gospa; mrtvi ne vstajajo in Zagrebčani mislijo, da sem mrtev. Skobacal sem se nazaj v sušilnico, zaril se pod seno in rekel pobožno:

“Oh, usmili se, nebeški dvor, hrbta gospoda Lernona!”

“Prokleta nesreča!” vzklikne banica. “In kaj potem?”

“Potem? Ne vem prav. Izvedel sem samo, da meščani grozno preklinjajo, da leži gospod polkovnik v postelji kakor ranjeni Jezus in da je španjolska vojaka nekdo napojil z vinom, da sta pri celem dogodku ležala kakor snopa.”

“Pa kdo, kdo nama je pokvaril račun, Čokolin?” se razjezi Klara.

“Kdo?” dvigne brivec rameni, “to vprašanje grize tudi mene. Dal bi desno oko, ako bi mogel izvohati tajno roko, ki je raztrgala mojo fino pajčevino. Cel dan sem sedel in premišljal, pa vse moje premišljevanje je bilo zastonj. Če bi imel le za požirek babje vere v sebi, rekel bi, da je račun prekrižal sam Bog. Toda moral je biti človek, kajti ne Bog in ne hudič ne nastavljata volčjih pasti. Da vam povem resnico, milostljiva gospa, meni ne kaže ostati več tukaj, moram zapustiti ta nesrečni Zagreb.”

“Ti hočeš iti?” “Moram!”

“Ali čemu?”

“Bojim se, da je nekdo našel moj sled in potem bo slabo zame.”

“Ne smeš od mene!” zapove banica.

“A kdo mi brani?”

“Jaz!”

“Kako? Zakaj?”

“Izdam te sicer.”

“In jaz vas.”

“Spominjaj se, revež, da sem mogočna banica. Kdo bo verjel taki propalici?”

“Resnica je,” meni brivec zlovoljno. “Za vraga! Pozabil sem na sodnike in zakone. Kaj pa hočete od mene?”

“Pavel bo zares vzel Doro?”

“Seveda jo bo. Prvi dan po svetih Treh kraljih ju bo poročil kanonik Vramec.”

“To se ne sme zgoditi.”

“Če se le ne bo. Meni je prav.”

“Ne izbijaj šale. Ti moraš preprečiti ženitev.”

“Ali kako?”

“Tvoja skrb je.”

“Dal bom Pavla ubiti na cesti izza grma. Je prav tako?”

“Vrag si!”

“Ali pa —”

Brivec zašepeče banici nekaj na uho, ona prikima.

“Tukaj vzemi zlata!” opomni banica in poda brivcu polno mošnjo cekinov.

“Hvala Bogu, da sem zadel vašo misel! Ali kadar je reč izvršena, smem iz Zagreba?”

“Potem smeš.”

“Prej pridem še po potne stroške.”

“Le pridi.”

V istem trenutku plane senca izpred baničnih vrat in izgine iz hiše. Pevajoč in žvenketajoč s polno mošnjo gre Čokolin proti svojemu prenočišču in ne zapazi sence. Zdaj zaori skozi nočno tišino Garucov hripavi glas:

“Gospodarji in gospodinje, ura je dvanajst odbila!”

“Ha, ha!” zašepeče brivec zase, “moj prijatelj Garuc oznanja polnoč. To pomeni nekako pogrebno pesem.”

Senca je iz daljave sledila Čokolinu. Videč, da je šel brivec v hišo, krene proti mestnemu obzidju in se spustil navzdol proti potoku Medvednici. Pred malo kolibo trikrat zažvižga.

“Kdo je?” se odzove močan glas in iz koče se prikaže Radak. “Ti si, Jurko! Dolgo sem te čakal. Kakšne novice prinašaš?”

“Hudo je — zelo hudo!” odgovori tiho Jurko. “Miloš, hiti v Mokrice. Povej Pavlu, kako je hotel francoski polkovnik upleniti Doro in kako sem mu jaz pokvaril račune. In vendar še ni rešena. Znano ti je, da se večkrat splazim v banovo hišo. Kdo se meni zame? Saj sem gluh in nem. Poslušal sem pri baničinih durih, ko je bil ravno pri nji hudodelec Čokolin.”

“Brivec Čokolin?” ponovi Miloš Radak zamišljeno, “dal bi puško, ako bi ga le mogel videti.”

“Prisluškoval sem. Govorila sta o Dori — in šepetala. Ne bo nič dobrega. Oh, Miloš, pri grobu tvoje žene Mare te zaklinjam, hiti k Pavlu in mu povej vse. Naj pride, naj naglo pride, jaz pa bom do takrat pazil.”

“Pri mojem krstu, vse bi podavil! A zdaj grem, Jurko. Lahko noč!” Naglo se odpravi Miloš, odide tudi Jurko in samo potok je šumljal po nočni tišini.

* * *

Dan pred svetim Tomažem je sedel zjutraj mestni sodnik Jakopovič v svoji sobi v mestni hiši. Jutri se bo otvorila zbornica, ban pa pregleduje danes one čete, ki so bile še ostale v Zagrebu in ki jih pošlje proti Turku. Nemirno je gladil Jakopovič svoje čelo in premišljeval, kako naj jutri v zbornici razkrije podbanova nasilstva, kako hoče svečano protestovati proti banovi samovolji, ki je na silovit način nastanil gladno in žejno vojsko po mestnih hišah, čeprav ni imel pravice.

Nakrat pretrga sodnik svoje misli. Pred durmi zazvone ostroge in v sobi se pojavi Melhijor Tompa, banov pobočnik.”

“Gospod sodnik!” reče krepko temnogledi vojak. “Dober dan! Pošilja me velemožni gospod ban.”

“In kaj želi velemožni gospod ban?” vpraša sodnik mirno.

“Moj gospodar se silno jezi nad mestom. Kako bi se tudi ne? Lačen je in ne dajete mu hrane, žejen je in ne dobi pijače, zebe ga in vi ga ne grejete, ponoči je temno in vi mu ne dajete svetila, pa tudi njegova vojska je lačna in žejna.”

“Plemeniti gospod!” začne sodnik, “res ne poznam te postave, po kateri bi moralo naše plemenito mesto hraniti in napajati, kakor tudi greti gospoda bana. On je naš gost in stori se zanj, kar je mogoče, kajti mesto je revno, ker mu je toča letos ves pridelek potolkla. Zlata naša bula govori samo, da mora mesto dati vola in sto kruhov banu, kadar pride prvič v Zagreb. To pa ne velja brez konca in kraja, a še manj smo prisiljeni rediti njegovo vojsko. Da je vojska gladna in žejna? Kaj morem zato? Saj je vse pojedla in popila, kar je našla v mestu. Same revščine se po mestu oglaša že glad in ubogo ljudstvo mora jesti suh močnik mesto mesa. To povejte gospodu banu.”

“Tega mu ne bom povedal. Kaj me briga?” odgovori vojnik. “Jaz vam povem samo banovo zapoved, sodnik, namreč da ima mesto dati gospodu banu vsak dan. dokler bo v Zagrebu, deset vrčev starega vina, deset hlebov kruha, deset funtov dobre govedine, deset sveč in razen tega še zrnja in sena.”

“Jaz pa povem v imenu mesta, katerega sodnik in glavar sem, da ne bomo dali ničesar!” odvrne sodnik odločno.

“Tudi dobro! Če vi ne bodete dali, bomo vzeli sami!” zakliče pobočnik.

“Protestujem proti takemu postopanju svečano v imenu celega mesta in okolice zagrebške.”

“Protestujete lahko do sodnega dne. Zdaj veste, kaj vas čaka in z Bogom!” konča Tompa in odide.

Čez malo časa se oglasi na zvoniku za mestno stražo mali zvonec.

“Gori, gori!” se je klicalo po ulicah. Žene, otroci in meščani so begali bledi po mestu.

Vedno bolj in bolj je pel zvonec.

“Gori, gori!”

“Kje? Kje?”

Zdaj zazvoni tudi v zvoniku svetega Marka. Groza popade ljudstvo.

Vznemirjen pohiti sodnik na grajski zid. Blizu cerkve svete Marjete se je dvigal bel dim nad streho neke hiše in že je planil tudi ogenj iz strehe. “Čegava hiša je?”

“Hiša je Marka Tutkoviča, gospod sodnik!” zakliče eden izmed mestnih stražarjev, ki je prihitel brez čelade navzgor po hribu.

“Kdo je zažgal?”

“Gregorijančevi konjeniki. Petdeset pijanih konjenikov je pridrvelo k sveti Marjeti in začelo iz pištol streljati ha streho. Streha je slamnata in vse je izgubljeno. Ubogi Tutkovič!”

“Zakaj pa nisi branil?” vpraša ostro sodnik.

“Saj sem hotel, ali začeli so streljati na mene. Zdaj bodo krenili na Harmico in bodo tamkaj zažigali hiše.”

“Pohitite brž v mestno hišo! Petdeset meščanov naj vzame puške, pa naj krenejo skozi Kamnita vrata na Harmico; ž njimi naj gresta Krupič in Blaž Štakor.”

“Oh, oh!” prihiti ves zasopihan in objokan kaplan Šalkovič. “Oh, bestiae infernales (peklenske živine)! Vi veste, kako lepe hruške sem imel v vrtu in jablane, češplje, breskve in drugo plemenito sadno drevje. Pa vse — vse so mi posekali ti antikristi — vse; in naredili so si ogenj, da si spečejo ob njem uropane prašičke. Jaz prosim, da se vzajemno ugovarja!”

“Tukaj ne pomaga drugo protestovanje nego takšno!” odgovori divje Jakopovič, pokaže pest in pohiti k mestni hiši. Komaj pa naredi dva koraka, že ga ustavi tarnajoč debeli kramar Šafranič.

“Gospod sodnik, mojo ženo, mojo drago ženo lomi krč. Čemu ji bodo kravice, lepe kravice čez zimo? A, a? Čemu ji bodo? Poginile bodo in potem joj! Kje bodeva dobila mleka? Ti antikristi, ti španjoski dragonci so nama odnesli dve plasti sena. In kaj bo moja ljubljena ženica pila?! Ti antikristi so ji odnesli vse žganje!”

“Pustite me, stric Andrej! Imam potrebnejšega dela! Treba bo braniti mesto!” se odreže sodnik in pohiti dalje.

Komaj pride na Markov trg, vidi čudne prizore. Pijani vojaki so bili razvalili Magdino kolibo, naredili velik ogenj, a uboga starka je brez zavesti ležala na stopnicah svetega Marka. Okoli ognja so plesali divjaki kolo in mahali s sulicami, na katerih so imeli zabodene piščance, goske in kruh. Nekoliko na strani je stal sod vina, na katerem je jezdil pijan vojak in držal živega prašička. Nekoliko dalje so vlačili španjolski dragonci pol mrtvega Vernica za lase.

“Dovolj je!” zagrmi Jakopovič, “mera je polna. Stražarji, pograbite sulice in udrite na pijance! Bobnar bobnaj! Naj se zvoni plat zvona, da se bodo začeli zbirati meščani in zagrabili za orožje. Zaprite mestna vrata! Povedite topove na obzidje, meni pa daljte konja!”

Kmalu se navali mestna straža z nastavljenimi helebardami na pijano četo in osvobodi Vernica. Dragonci in pešci jamejo bežati proti Kamnitim vratom, ker je vojska stala zbrana v spodnjem mestu. Zvonovi so zvonili, bobni bobnali, meščani pa grabili po orožju. Kakor veter je hitel sodnik na svojem konju, da se osebno prepriča, so li vsa vrata zatvorjena. Na bregu Medvednice so pokale puške; tukaj so odbijali meščani Gregorijančevo četo.

“Zdajle naj pride Ungnad!” zaškrtne Jakopovič z zobmi, “da bomo videli, ako si res upa vzeti, kar mu nočemo dati.”

“Da, da, prav govorite, gospod sodnik!” zahrešči mali kramar Šafranič in se obnaša prav bojevito s svojo dolgo sulico, “mi mu nič ne damo, nič, niti za novčič popra — temu štajerskemu banu. Naj pride kdo teh spanj olskih žabolovcev — nataknem ga kakor miš na mojo sulico — no — tako!” in grozno zabode kramar s svojo sulico v zrak.

V istem hipu zagrmi strel. Šafranič, naš pogumni kramar, obledi in tresoč se zašepeče Garucu, ki je vznemirjen stal pole gnjega:

“Jezus in Marija! Dragi Garuc, ali ni bila to puška?”

“Da, in še velika puška, boter Šafranič!” odgovori Garuc.

“Ta bi mogla človeku tudi glavo odbiti?” vpraša Šafranič in se strese po vsem životu.

“Mogla bi, če jo človek ima!” povdari Garuc.

Meščanstvo je stalo pripravljeno pod orožjem, a na čelu je bil mestni sodnik Jakopovič z modro mestno zastavo, na konju.—

Že prihiti od Kamnitih vrat kovač Štakor z zavihanima rokavoma, črnih lic, pod široko čelado in z veliko puško na rami.

“Kaj je, mojster?” ga vpraša sodnik.

“Slabo je, gospod sodnik!”

“Govorite, mojster!”

“Mi petdesetorica smo streljali precej dobro, tako da so morali Gregorijančevi pokazati podplate pred našimi puškami. Mi smo bili na bregu, oni pod njim; mi smo udarili na nje, a oni so morali bežati. Kar nastane nova nezgoda. Ban je pregledoval na Harmici svojo vojsko, ki je začela kričati in klicati, da se je treslo nebo. “Junaki”, jim reče ban, “bodite pokorni le meni! Če vam pa ti zagrebški lopovi ne storijo po volji, tedaj le udarite po njih. Pravijo, da vas bodo tožili pri kraljevi svetlosti. Le naj! Tukaj sem jaz vaš kralj in nihče drugi. Ali slišite v mestu zvonove proti vam? Glejte, topove so namerili na vas, proti banovi vojski in zaprli so vsa vrata! Toda nekaj jih je zunaj obzidja. Držimo jih! Na nje! Hajd po njih!” Vse zakriči in bati se je, da bodo vse postrelili. Pomagajte, gospod sodnik!”

“Ha! Sreča je na naši strani. Le za menoj, mojster Štakor!” zakliče sodnik in skoči s konja.

Sodnik stopi urno naprej in kovač za njim. Hitita proti banovemu stanovanju. Vrata so bila zaprta. Trikrat loputne sodnik ob nje in trepetajoči banovi sluge jih odpro.

“Ali je gospa banica doma?” vpraša sodnik resno in ostro.

“Je!” odgovori umikajoči se sluga.

Sodnik pohiti v baničino sobo. Klaro najde sedečo nemo za mizo. Upira si glavo ob dlan. Zapazivši sodnika se prestraši in popade pištolo, ki je ležala na stolu poleg nje.

“Vzvišena gospa!” začne sodnik, “vaš velemožni gospodar in ban si usoja za naše gostoljubje izbijati z nami puste šale. Izjedal nas je on in njegova vojska, a zdaj nam hoče zapaliti še mesto.”

“In kaj morem jaz?” vpraša banica.

“Tako se ne sme goditi dalje! Vedite, da stoji ban s svojo vojsko zunaj mesta. Meščani so zgrabili za orožje, mestna vrata so zaprta, a vi ste naša sužnja; kakor hitro bo začela le ena hiša goreti pod mestom, zaplamtela bo tudi streha nad vami.”

“Ali ste zdivjali?” se strese Klara.

“Ne, vzvišena gospa! Prav zdrave pameti smo. Sedite in pišite svojemu gospodarju, naj opusti besne nakane, naj odpošlje vojsko, ker — ker vas drugače ne bo več videl žive!”

“Gospod sodnik!”

“Ne poznam na tem mestu šale. Sedite pa pišite! Ali vaše pismo, ali — vaša glava.

Klara spozna položaj, sede za mizo in napiše pismo. Potem je poda sodniku.

“Tukaj je!” reče trpko.

“Z Bogom, gospa! Pazite na svojo glavo in ne hodite iz hiše.”

Sodnik in kovač odideta.

Čez malo časa poleti mestni konjenik od Kamnitih vrat proti Harmici, poda banu Klarino pismo in Jakopovičevo zapoved, da bodo meščani mirovali le tedaj, ako ban pod častno besedo in pismeno zapriseže, da bo vojsko odposlal.

Jeze je igralo Ungnadovo lice, ko je čital pismo, sedeč na konju sredi svojih častnikov.

“Glejte sramoto, glejte!” se obrne k svojim tovarišem. “Ali ste že videli kedaj takšno zmešnjavo brez glave in obraza? Prokleti lopovi, z železno pestjo bi jih zmečkal ali — oj, norost — norost — da sem pustil banico v tem kačjem ležišču! Obglavili bodo mojo Klaro! Kaj — kaj naj storim, gospoda moja?”

“Psi!” zaškrtne Gregorijanec z zobmi.

“To je veleizdajstvo in rabelj bo imel dovolj posla!”

“Da, da!” pripomni podnotar Mirko Peteo, “dobro je to, ali priti mora kasneje, zdaj ni koristno, ker se mora najprej rešiti gospa banica. Vaši velemožnosti, gospod ban, ne preostaje drugega, kakor napisati Zagrebčanom zahtevano pismo in poslati vojsko v Ivanič. Pozneje pa, no — prilike bomo imeli v zbornici dovolj!”

“Tako je!” potrdi pobočnik Melhijor Tompa.

Ban je same besnosti pulil svojo rdečo brado. Brž je napisal pismo, zapečatil je s svojim pečatom in je poslal Zagrebčanom. Potem je jezdil s častniki od čete do čete, zašepetal vsakemu četovodji nekaj neljubih besedi, nato pa je z nekaterimi velikaši potrt odjezdil v mesto. Vojska je začudena in molče zapustila Zagreb in odšla za Savo.

* * *

Medtem ko so zdivjani vojaki plenili po mestu, je stal Jurko poleg Draškovičevega vrta nasproti Krupičevi hiši. Bled in v skrbeh je zrl proti Kamnitim vratom, gledal zdaj proti Krupičevi hiši, zdaj proti Markovemu trgu, a krik je postajal hujši in hujši. Moj Bog! Pavla še ni, a Krupič je moral po sodnikovi zapovedi s četo. Dora je sama doma, prokleti Čokolin je v mestu, a vojaki so zdivjani. Oh, da bi bil vsaj stari zlatar ostal doma, ali ni mogel, ker se je reklo braniti mesto. Moj Bog, moj Bog! Samo da bi ne bilo hujšega zla. Ravnokar je Jurko slišal po mimogredočih stražarjih, da se morajo zapreti mestna vrata. Banovi pešci, španjolski dragonci so bežali mimo njena v spodnje mesto, ker so jih tirali oboroženi meščani. Moj Bog, koliko je hrupa in meteža! Ali se ne bo dekle preveč prestrašilo? Sam bo šel v hišo, da jo čuva. V istem hipu pridirjata dva konjenika proti njemu. Enemu je čelada z zastorom (šlemom) zakrivala lice. Jurko se strese, skoči pred Krupičeve duri in dvigne gorjačo. Toda prikriti konjenik namigne svojemu tovarišu, ta zamahne po Jurku in mladenič pade s krikom krvav in brezzavesten na tla.

“Idi,” reče konjenik z zaklepom čez lice svojemu tovarišu, “ti si vojak in ne potrebujem te. Reši se, vzemi še mojega konja.” Neznani jezdec skoči s konja in odhiti v zlatarjevo hišo.

Dora je bila sama. Bleda od strahu je molila za svojega očeta, da bi ga ne zadela smrtna nevarnost. Ko zapazi tujca, se silno prestraši in hoče zbežati kakor splašena srna.

“Sveti Bog!” zavpije na glas.

“Pomiri se, dekle!” reče prišlec z zamolklim glasom, “pomiri se, ako poznaš Boga. Siromak sem vojak sem. Tvoji so nas pobili in dobil sem hudo rano. Ne izdaj me, tvoji bi me ubili. Zaostal sem in nisem mogel dalje. Rana me peče, grlo mi gori. Daj mi vode, daj mi vode!”

“Ne bom te izdala,” odgovori dekle bojazljivo, “ker nikomur ne želim smrti, in čeprav si naš sovražnik, vendar se mora dobro storiti tudi sovražniku. Zakaj pa ne dvigneš šlema?”

“Bom, saj ga bom! Ali vode mi daj.”

“Tukaj je, pij!” Dora mu poda vrč vode.

“Naj ti pomaga!”

Konjenik pograbi vrč z obema rokama.

“Glej, devojka, če ne gre kdo proti hiši!” Dora stopi k oknu, da pogleda; v istem trenutku nasilje neznanec nek prah v vodo.

“Nikogar ni blizu,” reče dekle.

“Imaš li kaj vina, dekle?”

“Imam, a ni dobro za ranjence.”

“Voda se mi ne dopada. Kalna je, mlaka. Poskusi sama!”

“Da bi ne bila dobra! Čudno! Pravkar sem jo prinesla.”

“No, le poskusi jo!”

“Daj sem, da vidim!”

“Prav govoriš, čudno je topa! Čudno!”

“Prosim, prinest mi kapljico vina!”

“Takoj prinesem. Počakaj tukaj, kmalu se vrnem.”

Dekle odide, neznanec pa zbeži iz sobe, zavije na vrt in spleza čez zid v hišo blagajnika Konjskega.

Kmalu se vrne Dora z vinom. Hiša je prazna. Kaj pomeni to? Kam je izginil neznani gost? Ali se ji je sanjalo? Ne. Glej, na zemlji leži pletena mošnjica z grbom. Bržčas jo je izgubil konjenik.

Iz strahu se Dora prekriža. Skušnjava jo vendar ni motila? Varuj nas Bog! Nek nemir se je loti. Začne hoditi po sobi. Roki ji postajata mrzli, a glava gori kakor žareče železo.

“Moj Bog, kaj je to?” Dekle se prime za čelo.

Pred očmi se ji začne hliščati, v prsih jo jame tiščati, kakor bi se bila gora zvalila na njo, okoli vratu po jo davi, kakor bi se ga ovijala kača. Dekle se opoteka in stega roki v zrak.

“Dora! Moja Dora!” zakliče zunaj močan glas in v hišo stopi zasopihan in izmučen kapitan Pavel. “Jezus Kristus!” zakriči, kakor bi mu bil kdo nož porinil v srce, “ali ni to peklenska prevara? Dora, Dora!” Prime mrtvo devojko za roko. “Mrtva, oh, mrtva! Jaz — nesrečnež!”

Kakor brezzavesten se zgrudi mladenič poleg mrtve ljubljenke.

XXII.[uredi]

“Botra, draga botra!” zašepeče Frejevka, ko stopi v Šafraničkino prodajalno. “Ali ste že slišali, kaj je s Krupičevo Doro?”

“Nekaj sem že slišala, a ne vem nič pravega, draga Frejevka!” odgovori Safranička neveselo. “Moja pamet je celo za nič, odkar so mi ti španjolski razbojniki odnesli seno in izpili žganje.”

“Oh, uboga moja soseda! Da, da! Bič božji je prišel nad nas reveže. Ali da vam pripovedujem o Dori. Na svetih Treh kraljev praznik bi bila imela zares iti z mladim gospodičem, a včeraj so jo našli v prodajalnici mrtvo — čujete, mrtvo! Po licu je bila vsa črna in ljudje trdijo, da je umrla vsled črne kuge.”

“Pomagaj nam sveti Blaž! Takoj moram prodajalnico pokaditi z brinjem in vode ne smem piti, da, kadar je kuga, se ne sme piti vode.”

“Pač pa se sme piti vino in žganje, draga botra. Res, res — za črno kugo je dekle umrlo. Zato ne sme ležati doma na odru, ampak v kapeli svetega Ivana pri Mesničkih vratih, a pokopali jo bodo jutri ponoči.”

“To je žalostno.”

“Oh,” in kako žalostno! Pa glejte, to vam je prst božji! Oholost, gizdavost je obsedla devojko in — kam je prišlo vse? Dve ali tri lopate zemlje je zdaj vse njeno gospodarstvo. Slišali ste, zdaj pa z Bogom, draga botra! Moram domov, da mi mleko ne skipi.”

“Usmili se Bog vsakega grešnika! Z Bogom, botra Frejevka!”

Po mestu je bilo polno razburjenja in prepira. Vsled Dorine smrti je bilo vznemirjeno vse meščanstvo. Nižji sloji prebivalstva so bili trdno uverjeni, da je res črna kuga pobrala zlatarjevo hčerko; toda bili so tudi pametnejši ljudje, ki so slutili, da ni Dore usmrtila kuga, ampak grešna roka. Zadnje je očitno trdil tudi lekar Globicer. Ali še bolj vznemirjeno je bilo prebivalstvo plemenitega mesta Zagreba vsled drugega razloga.

Razkačeni nad Zagrebčani so se bili sestali hrvatski plemiči in stanovi v zbornici in na predlog bana Ungnada so sklenili proti Zagrebu sledeče:

“Ker hočejo meščani mesta Zagreba s svojimi starimi pravicami uničiti svobodo kraljestva Slavonije; ker so na podli način vložili pri presvetlem nadvojvodi Ernestu tožbo proti gospodoma banu in podbanu; ker so velemožnega gospoda Štefana Gregorijanca obdolžili, da izkorišča in onečašča svojo podbansko čast; ker so sramotili plemstvo in se jazno upirali banu, rekoč, da se v mejah svojega mesta vladajo sami in ne priznavajo nadgospodstva kateregasibodi hrvatskega plemstva, — sklene torej zbornica, da naj se le sami vladajo v mejah svojega mesta, naj so izključeni iz občin slavonskega kraljestva in vladanja druge gosposke in se jim prepove svobodno trženje s svojo robo po vsem kraljestvu. Zbornica in banovo sodišče se bode ta odslej po volji in izberi gospoda bana sklicevala v katerem drugem, ugodnejšem mestu.”

“Naj lajajo zdaj ničvredneži!” se nasmeji hudobno Gregorijanec, “pojejte zdaj kašo, ki ste si jo sami skuhali!”

“A tako, gospoda?” se oglasi sodnik Jakopovič. “Naj bo! Kopito za kopito. Bojite se naših ostrih zob, ker ne damo z nami uganjati šale. Prišlo bo še več na vrsto.”

In sodnik skliče skupščino. Silno veliko meščanov je privrelo v mestno hišo. Jeza je kipela v njihovih srcih, ker je gospoda sklenila, da se hoče izogibati Zagreba. K seji pride Jakopovič jezen In bled, držeč v roki pergament.

“Sam bom šel pred kralja, bratje, sam, da mu povem, kako se dela z nami. V vašem imenu mu bom oddal sledeče pismo!”

Vse umolkne in sodnik začne citati pritožbo na kralja:

“Naše že od nekdaj svobodno mesto je prišlo v strašne nadloge. Nezgode ga tlačijo, glad mu preti, ker mu pomanjkuje žita, a najhujše ga tepejo nasilnosti sosedne plemenite gospode. Zagreb je bil vedno udan kroni, hi se dal premamiti po Ivanu vojvodi Erdeljskem, zdaj pa je bil nedolžno in po krivem vržen v tugo in sramoto. V zbornici, ki je zborovala na dan svetega Tomaža, so skovali ban, podban in podnotar zaroto in naredili hudoben in nečuven sklep, ki ne sramoti samo Boga in božje pravice, ampak ki zagrebške meščane proklinja in izobčuje iz reda krščanskih občin, kakor bi ne bili kraljevi podložniki. Prosi se torej, naj njegova kraljevska presvetlost blagohotno obrne svoje oči na Zagreb, naj ga ščiti in naj milostljivo ovrže zborničin sklep.” Nadalje je bilo v pismu natančno izpričano, kakšne nasilnosti sta uganjala ban in podban po Zagrebu in njegovem ozemlju. V pritožbi se je prosilo, naj kralj pošlje s svojega dvora dva človeka, ki se naj na lastne oči in na lastna ušesa uverita, kaj se je prigodilo in kralj naj vrne Zagrebu stare svoboščine.

Gromovito pozdravijo zbrani meščani pritožbo in junaškega sodnika, dvignejo ga na rame in ga tako ponesejo mimo banovega stanovanja domov.

Bučalo je po Zagrebu, a tiho je bilo v Krupičevi hiši. V svoji sobici je ležalo mrtvo dekle s srebrnim križem v sklenjenih rokah in z vencem okoli glave. V kotu je sedela starka Magda in molila rožnivenec. Molila je — ne, le z ustmi je molila, ne s srcem. Bila je neumna, nora. Dora, kateri je bila botra, je mrtva! Ne more biti — to ne more biti! Izmislili so si tako hudobni ljudje, ki so že toliko preganjali Doro in njo. Dora bržčas spava. Oh, ako se res več ne vzbudi, ako je res mrtva in jo bodo položili v grob! Njeno Doro in — v grob! Njene lepe oči, mali ročici, gosti lasje, krasno lice — vse bi naj bilo nič, vse bi naj bilo prah? Moj Bog! Srce bo počilo stari Magdi. Za vrat jo davi nekaj, davi vedno hujše, in solze kapljajo nepretrgoma po velih rokah.

Za mizo sredi sobe sedi Pavel. Bled je, lasje so razmišeni in mu padajo čez čelo, oči mu žare. Nič ne sliši. Opira se ob mizo in udrtih oči gleda na mrtvega dekleta. Sto in stokrat se vprašuje, ali je vse resnica, kar vidi, ali so le sanje — ali ni šala? Dora bi naj bila mrtva? Ali je ni hotel žive peljati v svoj grad, da bi tam ž njo srečno živel? Pred mladeničem leži pletena mošnjica, na kateri je plemiški grb. Zvečer bodo Doro prenesli v kapelico svetega Ivana in jutri — jutri jo bodo položili v grob.

Tudi starec. Krupič sedi kakor kamen v svoji prodajalnici. On ne joka, ne vzdihuje, ne misli in ne čuti. Okoli njena se mu zdi vse megleno; če bi prišel kdo v prodajalnico in mu hotel odnesti vse srebro in zlato — on bi se ne gani i — ostal bi kakor kamen. In njegovo srce? Nemo je, kakor bi ne bilo, ali v njem vendar vse gori, gori kakor pekel.

Polagoma se odpro duri Dorine sobe. Tiho vstopi Jurko z obvezano glavo. Stopi k Pavlu in mu položi roko na ramo.

“Pavel!” zašepeče.

A ne dobi odgovora.

“Pavel! Čuj! — Pavel, brat! — Ubij me!”

Začuden ga pogleda Pavel.

“Jaz sem kriv!” nadaljuje Jurko s tresočim glasom, “glej, nisem dovolj čuval! Kača jo je zalezla — in zdaj me ubij!”

“Ne, ne, Jurko!” reče Pavel, “kriv sem jaz, brate! Jaz — jaz sem jo pustil predolgo v tem peklenskem žrelu. Oh, moj Bog, moj Bog! Kaj hočem? Znorel bom!” In Pavel položi čelo na mizo.

“Ubij me, Pavel! Povem ti resnico. Ljubil sem jo, ljubil kakor ti! Kaj mi je zdaj za življenje? Ali ne — ne! Še moram živeti — še! Miloš Radak ve, čemu še moram živeti. Z Bogom, Pavel, z Bogom, Dora!” Mladenič zbeži naglih korakov iz sobe.

* * *

Tik Meseničkih vrat je stala cerkvica svetega Ivana. Samo en oltar je kinčal gole zidine, samo mala svetilka je pošiljala trepetajočo svetlobo v mrak. Bilo je že Čez deseto uro ponoči. Sredi cerkvice je stala črna, lesena nosilnica, a na nji je sanjala večne sanje zlatar jeva hči. Mrtvo telo je pokrivala bela tančica in videla se je samo glava. Lepo njeno lice je bilo mirno, samo ponekod so se vidile na njem črne pege. V cerkvici je bilo mirno, mirno kakor v grobu, le leseni svetniki so gledali z oltarja na mlado pokojnico. Čez nekaj časa zaškripljejo duri. V cerkvico stopi Pavel. Bil je izredno miren. Polahno koraka proti devojki, kakor bi se bal, da je ne vzbudi. Nagne se nad njo.

“Tukaj si? Moja ljubezen, moja sreča, moje življenje! Zdaj si mrtva! V tvojih ostankih tukaj so mi umrle vse želje in vse nade. V grob boš šla, Dora, v grob boš ponesla s seboj tudi moje življenje. Ostal bom sicer, toda — živ mrlič!” Pavel pritisne ustni na hladno čelo in poljubi devojko za zadnji pot.

Nakrat zašumota nekaj za oltarjem. Mladenič se zgane. Kakor bi se v ključavnici obračal ključ, kakor bi se odpirala tajna vrata! Pavel se skrije v temo za steber. In res. Nad nizkim oltarjem se odpro duri skritega hodnika, ki je držal iz gornjega mesta pod zemljo v cerkvico. Plamen goreče baklje se zasveti in po stopnicah stopa navzdol črno oblečena žena, s kožuhom na ramenih.

“Pojdi zdaj! Pusti me, Čokolin!” se obrne žena proti hodniku, “tvojo službo si dovršil; plačo si dobil in lahko odideš iz Zagreba!”

In zopet se zapro duri. Zena se približa mrtvi deklici. Ko odgrne pajčolan z obraza, posveti baklja v — Klarino lice. Žena nagne glavo nad mrliča. “Moram te videti, nasprotnica moja,” zašepeče s hudobnim nasmehom in dvigne bakljo. “Ti, ti si mi torej zastrupila življenje in mi uničila srečo? Norica, zdaj ležiš tukaj pred menoj pomandrana in uničena. Čas bo že zacelil Pavlu rano, a jaz ga potem moram dobiti.”

“Ne boš ga!” zagrmi Pavel in skoči izza strebra. “Nikdar ga ne boš, grdoba ženskega rodu! Glej Pavla Gregorijanca, kako se tretjič že zaklinja pri teh milih ostankih, da ne bo nikdar več zaželel in si izbral ženske in naj pride sam angelj v podobi ženske z neba! Naj se rajši razbije v prah stari in slavni grb Gregorijancev! Glej Pavla Gregorijanca, kako ti že tretjič pove v lice, peklenska hudoba, da te sovraži, da te prezira in zaničuje in da beži pred teboj, kakor se mora bežati pred črno kugo. Ne zijaj v te svete ostanke, peklenski izrodek, ne moti s svojim okužljivini dihom nedolžnemu angelju rajskih sanj. Glej, oj, glej to nedolžno lice, pa okameni kot hudodelnica pred podobo Gorgone. Glej, tu počiva moja sreča, moja nada, moje življenje, a vse to — vse je zatrlo s hudičevo zavistjo tvoje grdo, kačje srce!”

“Pavel, za Boga te prosim!” vzklikne Klara v grozi in se trese kakor v mrzlici. “Ne imenuj Boga, zlobna grešnica, ker Če sliši tvoj bogokletni klic, bo z ognjeno strelo razrušil ta posvečeni kraj. Da, to si učinila ti! Ti si jo umorila!”

“Jaz?”

“Da, ti! Ali poznaš to?” reče Pavel mirneje in potegne iz žepa pleteno mošnjico. “Ali ni na nji grb Ungnadov, ni to grb Klare Ungnadove, prešestnice, norice in ubijalke? Ta mošnjica je bila najdena poleg mrtve Dore, ali slišiš, poleg mrtve Dore, hudobna ženska!”

Klara se strese, a se kmalu ojunači.

“Da,” potrdi, “res je, Pavel! Dala sem zastrupiti Doro s strupom, proti kateremu ni pomoči. Pa veš, čemu? Ker sem zdivjala, znorela za teboj. A ko se greši brez namena, tedaj jaz nisem grešnica. Ni me pamet gnala v ta greh, srce me je onesvestilo in me zapeljalo. Ako bi ne bila mogla uničiti tega dekleta prej, predno si jo objel kot ženo, bila bi se zastrupila sama; kajti živa bi ne mogla trpeti, da te druga ljubi in vsako bi zastrupila, katera bi te ljubila, pa če bi jo ti maral ali ne. Ljubim te, Pavel, bolj kakor Boga, kateremu bi se izneverila radi tebe; ako bi s teboj mogla deliti le en dan, le eno uro srečne ljubezni, rada bi izpila čašo strupa do dna. Ako me sovražiš, ako me zaničuješ, Pavel, maščuj se!”

“Nočem se, blazna ženska! Sama sva tukaj, ne vidi naju nihče. Pri roki mi je ostra sablja, a na nosilnici leži moje zlato, katero si mi uničila. Ako bi hotel, porinil bi ti ostro železo v tvoje kačje srce in rešil bi hrvatsko deželo in celi svet živega smrtnega greha. Toda nočem! Ta meč sem proslavil na slavo svoje neveste, ta meč sem dvigal za našo sveto krščansko vero in prej bi si odsekal desno roko in prej bi zlomil meč na dvoje, preden bi ga onesnažil s tvojo strupeno krvjo. Junak sem in nisem rabelj; zato so rablji. da smrtno kaznujejo zastrupnice. Ne, namenil sem ti drugo maščevanje. Pojdi in nosi s seboj skozi vse življenje svojo zblaznelo strast, kakor večno nezaceljivo rano; naj te žge s peklenskim ognjem, naj te mori z večno žejo in ko ti bodo ovenela lica in ko se ti bo izsušilo telo, naj še v tvojem srcu gori strast kakor ognjena gora. In kadar boš ponoči v sanjah želela počitka, naj stopi pred te ta nedolžna deklica, bleda in s solznimi očmi in naj upira svoje oči kakor leden nož v tvoje vroče srce. Umiraj in živi, živi in umiraj! Prokleta bodi do groba in onkraj njega!”

“Joj, jo j!” zaječi Klara in poklekne s povešeno glavo pred mrliča.

“Pojdi, grešna žena in pusti me, da zadnjikrat molim k Bogu na strani svoje Dore! Mladenič lahno poljubi mrtvo nevesto.

Kakor zdivjana plane Klara pokonci in obupana pobegne po skrivnem hodniku.

* * *

Drugega dne gre kapitan Pavel obiskat grob svoje ljube zaročenke. Kako se začudi, ko opazi, da sedi na grobu stara ženica. Pavel stopi bližje. Spozna Magdo, ki je držala v roki rožnivenec.

“Magda!” pokliče kapitan, a starka se ne gane.

“Magda!” ponovi še enkrat kapitan in položi starki roko na ramo. Starka je bila mrtva. Kot zadnji spomin življenja je trepetala solza na licu dobre Magde. Bila je v molitvi zaspala na grobu svoje Dore

XXIII.[uredi]

Bili so božični prazniki. Krasna božična noč je kazala na vedrem nebu milijone zlatih zvezd. Zima je bila huda in po gorah okoli Zagreba, kakor tudi po dolinah je bilo snega do pasu. Na suhih vejah se je lesketalo ivje liki biserom, a mesečina je odsevala po snegu, kakor da je zemlja posuta z žlahtnim kamenjem. Tiho in mirno je bilo po gori, še celo veter ni stresal vejevja; potok je molčal in ni bilo čuti njegovega žuborenja po globini. Bil je Božič, sveti večer. Kakor iz sneženega groba so gledale črne kmetske hišice, a iz hiš je svetila v zimsko noč vesela luč. Človeštvo se je v spominu veselilo prihoda nebeškega kralja, ki je bil v Betlehemu stopil na svet. Blagi mir se je razlival po zemlji in v človeških srcih je klicalo: “Rodil se kralj nebeški!” Samo ena duša v gori ni čutila nebeškega miru, v njej ni žarel sveti božični kres, v njej je plamtel peklenski ogenj; ta duša ni hrepenela po Bogu, ampak klicala je vraga. Kakor omamljen je bežal naprej, raztrgan, potrt in izmučen. Do kolen je gazil sneg, do pasu se je včasih pogreznil, lice mu je žarelo od mraza, kri mu je burno plala in težko je dihal. Kakor ranjen volk je hitel navkreber in se lovil za bodeče grmovje, kakor jež se je zvil in pognal zopet navzdol; nič ni maral, ako je butil ob drevo ali ob panj, ki je bil skrit pod snegom, ako se je udaril ob kamen poleg pota. Bežeč je bil izgubil plašč, izgubil kapo, a drvil je naprej, kakor bi ga hudobni duhovi tirali z bičem. Ta človek je pribežal iz Zagreba v goro, dalje in dalje v goro; bilo je videti, da hoče čez njo na drugo stran. Dospel je v gorsko globel, do kamena pod strmo pečino. Utrujen sede na kamen. Dvakrat ali trikrat vzdihne, kakor bi mu primanjkovalo sape. Z vratu si odvije pisan ovratnik in si ga omota okoli glave, nekolikokrat si dahne v roke, da bi si jih zagrel, iz žepa potegne steklenico, nagne jo in naredi več požirkov. Zopet vzdihne. Bilo mu je lažje. Žganje ga je jelo greti. Ko se nekoliko ogleda, vidi, da je v globeli in v varnem zavetišču, kjer ga ne more izdati mesečina. Zopet nese steklenico k ustom in začne piti. A, to je dobro! Prokleta zima! Kako gre do kosti! Se celo živa kri bi zmrznila. Samo, da le pride enkrat čez goro — potem bo lažje. — Ali Čuj, čuj! Človek se prestraši. Na vrhu, čez katerega je bil prišel, poka grmovje in z vej pada sneg. Tukaj sta! Da, onadva sta. Bežati bo treba. Mož se strese in nagnivši glavo prisluškuje. Da, da, že sta tu! Le v beg! Kakor kača, kadar se je dotakneš, plane mož kvišku, zavije okoli pečine in zbeži po gori navzgor. O, ko bi bilo leto, toplo leto, kako lahko bi bilo pobegniti; ali zima je, sneg je! Prokleti sneg! Kakor kača se vije za človekom v snegu sled, a stopinje izdaja v snegu prokleto oko vedrega neba, mesec. Ko bi bila vsaj burja, metež, megla! A nebo je cisto kakor steklo. Človek se je bil komaj umaknil v goro, že se prikažeta pri pečini dva moža. Eden izmed njiju je velikan z dolgo puško in visokim klobukom. Na razgaljenih prsih se mu nabira ivje, brki so beli in ledeni, le oko se sveti kakor pastirski ogenj sredi temne šume. Ta mož je stari junak Miloš Radak. Drugi je mlajši, ovit v plašč in pokrit s kopo. Tudi njegovo oko planiti in prsi se mu dvigajo. Ta mladenič je Jurko.

“Tukaj sem kaže sled!” meni Jurko in se nagne nad sneg.

“Treba bo paziti še dalje!” odgovori Radak.

“Seveda!”

“Pojdiva torej!”

“Nekoliko si lahko odpočijeva!”

“Ne za cesarjevo krono!”

“Saj ne more biti daleč. Samo za malo trenutkov.”

“Nimava časa. Nočem prej ne jesti, ne piti, ne sedem in ne vležem se, dokler še nosi živo glavo na vratu.”

“Utrujen sem!” izdahne Jurko.

“Tedaj pa počakaj! Samo zapomni si, da je tukaj silno veliko volkov, Jurko.”

“Ne bojim se!”

“Kar pojdiva naprej!”

“Glej, poleg kamna je v snegu nekoliko sveže krvi, glej, tukaj je tudi steklenica! — Prazna je!”

“Res je sveža kri, ranjen je. Ne more biti deset minut od tukaj.”

“Glej, za pečino je krenil! Vidiš li njegove stopinje?”

“Da, navzgor je šel!”

“Le naprej!”

Radak in Jurko kreneta po sledu navzgor. Sneg je škrtal, veje so se osipavale, noge so drsale po ledu, a moža sta šla naprej in naprej. Dospela na vrh! Svetlo je gledal mesec na nju, pred seboj sta imela snežno puščavo.

“Glej!” zakliče Radak. “Glej, tamkaj na vrh drugega vršička. Vidiš, kako se nekaj črnega pomiče navzgor? — Človek je.”

“Človek je, že vidim.”

“Po vražje leti ta lopov.”

“Kakor bi ga gonil vrag.”

“Prav tako.”

“Pot pod noge, Jurko!”

“Postoj, starec! — Zdaj je dobro, je že najin. Z onega vrha se gre navzdol v jarek, ali dalje se ne more. Na drugi strani namreč je strma stena. Lopov mora po jarku naprej, ali pa mora nazaj. Toda breg se lahko obide. Ti idi navzdol in kreni na severu v jarek, jaz pa bom na jugu; tako bo prišla miš med dva mačka. Daj mi pištolo, Miloš!”

“Tukaj je! Pravo pamet imaš, mladenič. Dobro si si namislil. Jaz grem navzdol na desno, ti na levo. Z Bogom in dobra nama bodi sreča!”

“Da nama le pride živ v pesti, Miloš!”

“Živ ali mrtev, kakor je božja volja,” odgovori Miloš in udari na desno navzdol, Jurko pa krene na levo.

Ubežnik dospe srečno v drugi jarek. Hvala Bogu! Zasledovalca sta daleč za njim, ne bodeta ga dosegla. Pa za vraga! Pred njim se dviguje strma in visoka stena. Ni mogoče dalje. Treba bo steno obiti, treba bo iti za jarkom proti severu. Naprej torej — naprej! Koža na rokah mu poka, kri mu teče iz ran. Toda le naprej! Lasje, mokri od prelitega znoja, se mu pokrivajo z ledom. Ali naprej! Noga se mu pogreza vedno bolj globoko. Toda le naprej, ker gotovo tudi zasledovalca ne mirujeta.

Med goro se zavije jarek. Pred bežečim se prikaže majhna ledina. Mesec sveti, da je svetlo kakor podnevi. Sredi ledine zapazi ubežnik velikana, ki naglo koraka proti jarku. Mož postoji in se začne tresti od mraza in strahu.

“To je on!” zašepeče polmrtev. Nazaj, nazaj! Toda že ga je velikan zapazil. Tudi ta se spusti v tek. Ubežnik sliši, kako škriplje za njim sneg, zasledovalec je vedno bližje! Nazaj v jarek! Z glave mu pade ovijača. Lice mu obledi. Samo brazgotina na čelu se sveti. Velikan jame zaostajati. Zasledovani krene glavo in vzdihne. Hvala Bogu! Zasledovalcu je noga izpolznila, padel je in se udri v sneg. — Rešen si. Le nazaj, nazaj po starem potu, po jarku! Jarek se zavije višje v goro; tamkaj je gosto drevje. Hvala Bogu! — Ali kaj je to? Mar je peklenska prikazen? Ob koncu jarka stoji človek, ogrnjen v plašč in s pištolo v roki. Da, da, pištolo ima, mesec dobro kaže in ne laže. Kdo je ta človek, kdo? Ali je res? To je mutec Jurko! Ta siromak! Le naprej!

“Ha, ha, ha!” zaori Jurkov krohoten smeh po pusti globeli, “peklenski izrodek, ali si prišel v moje pesti?”

“Ali me nemara sam vrag —” izpregovori begun in pri srcu mu je, kakor bi ga držali železni nohti. Kam hoče bežati, nesrečnež? Kam? Tukaj je Jurko, tamkaj je Miloš, tu je smrt in tam je smrt! Kam? Kakor kača zavije urno v grmovje. Kmalu je pri velikem, vejnatem hrastu. Brž se vzpne nanj. Napadalca sta še daleč. Vzpne se na hrast in leže na vejo. Tu leži nem — komaj si upa dihati.

V jarku se srečata Miloš in Jurko.

“Kje je?” vpraša Miloš.

“Tja na tvojo stran je bežal od mene.” “Ni mogoče, na tvoji strani je, človek božji!” trdi Miloš. “Saj je bežal pred menoj. Ako bi jaz ne bil padel, bi ga že imel.”

“Ni na moji strani!”

“Mora biti!”

“Morda je tamkaj!” se obrne Miloš na drugo stran jarka, kjer je stalo vejnato drevo. Mesec se je dvigal vedno višje in bledi žarki so osvetljevali hrast poleg pota.

“Ha! Satan peklenski!” vzklikne Miloš, ko zagleda bledo človeško lice na veji. “Tukaj si? In ti si! Ali te je izvrgla zemlja, da si lahko s tvojo krvjo ozdravim rane? Jurko, Jurko! Glej tamkaj; ali vidiš? Tam je najin plen! Ali pa veš, kdo je ta vrag, kdo je ta zver?”

“Kdo je?”

“To je oni prokletnik, ki mi je ubil ženo, odnesel sina, ki mi je pogazil življenje in srečo!”

“Grega Čokolin — poturica, zdravnik?” vpraša Jurko.

“Da, on je! Pusti me, naj ga zgrabim, naj mu kos za kosom odtrgam od telesa, naj mu izderem živo srce!”

“Ne onečaščaj si rok z njegovo strupeno krvjo. Ubij ga!”

“Satan, kje imaš mojega sina?” zakriči Miloš, “kje je moj sin? Govori, govori, satan!”

“Ne vem,” se odzove glas na hrastu, “prodal sem ga kot sužnja v Carigrad!”

“Jezus Kristus!” vzklikne stari vojak in povesi glavo; kmalu pa se zopet ojunači. “Čuj me, hudoba, čuj me! Ubil si mi ženo, uropal sina in zapalil hišo. In ko sem stal poleg svoje mrtve Mare in gledal, kako ji je rdeča kri tekla iz srca, zaklel sem se pri Bogu tako: “Zaklinjam se pri svoji mrtvi ženi in kakor mi Bog pomagaj in moja vera krščanska in vsa sveta nebesa, da nočem prej mirovati in počivati, da nočem prej okusiti, ker je mojemu grlu po godu in kar prija mojemu telesu, dokler ne maščujem žene, dokler bo njenemu ubijalcu glava živa na vratu!” — tako sem se zaklel, hudobnež! Od tega dne sem hodil po svetu in prežal na vraga, dokler nisem osivel. Nisem imel boljše duše od svojega gospodarja, a ta gospodar je imel nevesto, katero si mu tudi ti ubil. In zopet sem bil zaklel, da hočem maščevati svojega gospodarja. Imel sem srečo! Našel sem te, tebe, katerega sem pričakoval, na katerega sem prežal. Zdaj mi je dobro — zdaj —”

Človek na drevesu se začne silno tresti; lice je kakor posuto s pepelom, modri ustni se odpirata in zapirata. Obupno prijema vejo, pritiska glavo ob les in se grbanči kakor divji maček.

“— zdaj —”, zakliče Miloš, zdaj je prišla ura!” Puška poči, veja zaškrtne, človek na hrastu zakriči, vzpne se po veji in pade kakor kamen v sneg. Kroglja mu je prebila glavo.

“Pojdiva!” reče Miloš polglasno in odseka brivcu glavo. “Zdaj sem živel dovolj. Maščeval sem Maro in svojega gospodarja.”

“Pojdiva, Miloš! Bog se usmili grešne duše!” reče Jurko in oba se podata na pot proti Zagrebu. —

Božična noč. Po nočni tišini je odmeval zvon in vabil vernike k polnočnici. In zabučale so orgije in zapelo je ljudstvo: “Narodil nebeški se je kralj!”

Dalje v gori, v gorski globeli je tulila jata lačnih volkov okoli trupla mrtvega brivca.

XXIV.[uredi]

Čeprav je hrvatska gospoda bila razkačena na zagrebške meščane in na njihovega pogumnega vodjo Jakopoviča vsled očitnega upora, vendar je začela razmišljati, da banova sila in podbanove nasilnosti daleč prekašajo zakonito oblast; in kakor je ban s svojo vojsko hotel ugnati Zagrebčane, tako bi znal ravnati še kdaj tudi z drugimi hrvatskimi stanovi, ako bi ne bili pokorni njemu, ali bolje rečeno, nadvojvodi Ernestu. Gregorijanca je začelo vse zaničevati, ker je po svojem domačem prepiru celo zdivjal in ni s svojo razbojniško roko delal kvara samo meščanom, marveč tudi pravim plemičem. Sramotil je vso hrvatsko gospodo. Radi tega so se jeli pojavljati med hrvatskimi velikaši in plemiči glasovi proti banu in posebno proti podbanu; med njimi je bil najsilnejši nekdanji podban Gašpar Alapič. V začetku je bil odpor slab. Leta 1580. je zborovala zbornica v Varaždinu in ne več v Zagrebu; pred kraljevsko svetlost sta bila v Prago poslana čazmanski stolni prost Mikač in gospod Ivan Zabok, da netita v kralju jezo proti Zagrebčanom in opereta hrvatskega podbana. Ko je istega leta nadvojvoda Ernest s silo razgnal požunski zbor, ker ni hotel Ogrski vrniti popolnih predpravic in je posebno tujcem dajal visoka dostojanstvena mesta; ko se je spuntala vsa dežela in je moral nadvojvoda Ernest natihoma bežati na Dunaj, se je dvignila tudi hrvatska gospoda in Ungnadova moč se je jela kršiti. Jakopovič je bil osebno pred kraljem, dan na dan so prihajala pisma o Gregorijančevih nasilnostih in čeprav je gospod Ungnad hvalil Gregorijanca kot najmočnejši steber kraljevega dvora in najzvestejšega slugo spletkarja nadškofa Draškoviča, Čeprav je Ungnad opisoval Zagrebčane kot hudodelce in lažnike, vendar je bila enkrat mera polna. Da ne bo več pohujšanja med zakonom in ljudstvom, je kralj zapovedal, da se razvidijo predpravice mesta Zagreba, naj sodišče izreče svojo razsodbo med podbanom in med Zagrebčani.

Tih in zamišljen je sedel Štefan Gregorijanec na svojem Medvedgradu. Dolgo, dolgo je gledal pred se. V njegovi duši so vrele silne strasti, njegova glava je bila polna čudnih misli. Neki nemir se mu je bral z obraza, neka tajna slutnja mu je morila dušo. Vse njegove prejšnje sanje so bile ničeve. Sin Nikolaj ni imel moškega zaroda, o Pavlu pa je samo vedel, da je bil po Dorini smrti zapustil Zagreb in se bije proti Turčinom; tako mu bo propadel, izmrl stari rod. To je rana, huda rana, ki se ne da zaceliti. Pa ko bi ga vsaj kdo tolažil v ti puščavi, a ni nikogar. Vsi prijatelji so se bili ločili od njega, vsi so ga zapustili, ker jim ni bil ostal zvest.

Iz teh misli ga prebudi trobentanje grajskega vratarja. V sobo stopi sluga.

“Kdo je?” vpraša Stefan zlovoljno.

“Njegova milost — ban!” odgovori sluga.

“Ban!” se začudi Štefan.

Pa že stopi v sobo baron Krištof Ungnad. Na glavi je nosil sivo polhovko, a kožuh in hlače je imel iz debele jelenove kože.

“Dober dan, brat Štefan!” pozdravi ban nekako jezno.

“Bog daj, brat in gospod ban!”

“Ali veš, Štefan, da je sramota, kar se godi!” začne ban srdito in vrže kapo na mizo. “Sramota je, pravim.”

“Kaj pa je?”

“Nič me ne izprašuj. Počil bi človek same jeze. Tako se mi zdi, kakor bi mi vrag metal kamenje pred noge. Ne vem, kaj je z mojo Klaro. Od zadnjega Božiča se je vsa spremenila. Nekaj ji je prišlo v glavo. Ponoči skoči nenadoma iz postelje in kliče: “Vidiš te solzne oči? Te so leden nož. To boli, vedno boli.” Komaj jo pomirim. Čez dan sedi povešene glave in moli na glas brez kraja in konca. Znorel bi človek pri takšni zabavi. Kaj ne? Pa še nekaj!”

“Kaj pa?”

“Štefan, daj mi roko! Saj si mi prijatelj?”

“Mislim, da veš sam najbolje.”

“In mi hočeš vedno ostati?”

“Hočem!”

“Ti si skoraj nekoliko preoster, — tudi jaz sem. Jaz bi hotel te Zagrebčane, te ničvredneže kar podaviti.”

“Govori bolj jasno, gospod ban.”

“Bolj jasno? Dobro. Prihajam v kraljevem imenu.”

“V kraljevem?” pobledi podban.

“Da. Slabo si zadel, brat. Tudi meni hoče skoraj odzvoniti. Kralj je zapovedal, da se mora izprašati ljudstvo radi zagrebških pisem.”

“Znano mi je.”

“Ali kakšen bi naj bil odgovor? Komisija pravi, da imajo Zagrebčani prav in da spadajo samo pred kraljevo in ne pred banovo šodišče. To neki stoji črno na belem v zakoniku. Tega ne razumem. Na to mi je pisal kralj.”

“Kaj je pisal?”

“Da si ti spravil mene in zbornico na slaba pota. Da si proti Zagrebčanom učinjal nasilstva, celo kraljestvo spuntal, da nisi prišel pred kraljevo sodišče in da teptaš pravice, katere bi moral ravno ti kot podban čuvati.”

“Dalje, dalje!” Da se mora dati mestu zadoščenje.”

“Kakšno?”

“Pravdo proti tebi mora izvesti sodišče, a ti — ti se moraš odreči podbanski časti.”

“Odreči časti!” Štefan je kar o kamene! in postal bled kakor marmor. “To zahvalo torej imam?”

“Da, revni brat! Hotelo se je, da se ti podbanska čast javno v zbornici, očitno pred zagrebškimi kramarji odvzame. Toda pisal sem Rudolfu, da bi bila sramota prevelika. Piši torej kralju, piši tudi zbornici, da nočeš biti več podban, ker si bolehen.”

“Jaz, jaz?” zaječi Štefan in si grize ustni.

“Piši, prosim te! Tvojo odpoved moram poslati kralju, ker —”

“Ker —?”

“Ker bo sicer prišlo do javne sramote.”

“Hočem pisati!” reče Gregorijanec tiho, vzame pero in list in napiše, da se odpove podbanski časti.

“Dobro! Nihče drugi ne ve razen mene. Bodiva zdaj vesela! Daj vina, daj!” Pobit in obnemogel od jeze se skloni Gregorijanec v stolu.

“Vse, vse je propadlo! V se moje nade so uničene, moja osveta, oh, moja osveta!”

“Pozabi vse! Saj imaš, hvala Bogu, vsega dosti.”

“Dosti? Kaj je dosti? Meniš srebo in zlato? Kaj maram za srebrno in zlato blago. Moja čast, moje upanje — vse je končano!”

“Bog pomagaj! Daj vina in razveseliva se nekoliko. Doma pri Klarinih večnih molitvah mi je itak dolgčas.”

* * *

V zbornici, ki je zborovala leta 1581. v Varaždinu, se je odpovedal Gregorijanec pismeno svoji podbanski časti. Sam ni prišel; zakaj ni prišel, ni povedal. Tudi Ungnad je rekel, da ne ve, zakaj se je odpovedal; seveda sta ban in zbornica dobro vedela, a molčala sta in za podbana je bil izvoljen Gašpar Druškoci. Obenem je zbornica preklicala sklep, vsled katerega je bil Zagreb izobčen in je sklenila, da bo odzdaj naprej zborovala zopet v Zagrebu in da se bo v Zagrebu sklicevalo tudi banovo sodišče.

“Dobro je,” je rekel Jakopovič, “a mera še ni polna. Slišati moramo še kraljevsko sodišče.”

XXV.[uredi]

Samotno je živel Štefan Gregorijanec na svojem gradu; nejevoljen na ljudi in na ves svet je živel kakor medved v svojem brlogu. Stanovi so mu bili izdali pismeno svedočbo, da je revno izvrševal svojo podbansko oblast, pa vendar so mu dali naslov kapitana; Štefan se je jezno nasmejal, ker je vedel, da se je to zgodilo, le raditega, ker je bil velikaš. Leto za letom je minilo, lasje so mu začeli siveti, ponosna glava se je jela upogibati, a srce mu je izjedal neozdravljiv črv. V svojih sanjah je videl Pavla kot lepega junaka, ki ga je začel uprav ljubiti še le takrat, ko ga je pognal od sebe. Mnogokrat mu je stopila solza v oko in vzdihoval je: “Pavel, kje si, kje si?” Ali Pavla ni bilo. Po vojnikih je starček mnogokrat izvedel, da se bije kakor lev ob turški meji in da stavi svojo glavo vedno v najhujšo nevarnost. A v Zagreb, na Medvedgrad Pavla ni bilo. Mlajšega sina Nikolaja ni ljubil; zdel se mu je preveč “babji” in ni imel v sebi prave Gregorijančeve krvi. Leta so potekala in Štefan je odložil tudi kapitansko čast. Po gostih šumah se je klatil in lovil jelene, medvede in volkove. Na lovu se mu je še včasih ponavljala stara divjost, tukaj mu je še vzplamtelo oko, kakor blisk na zimskem nebu. Toda ne samo takrat, ampak vzplamtelo mu je tudi, kadar je pogledal na Zagreb — na grob svoje sreče. Zagrebčani še zdaj niso mirovali in še vedno so ga dregali s pravdo. Pa kjer je Gregorijanec le mogel, pri vsaki priložnosti je ščipal mesto. Sam kralj Rudolf ga je pokaral s pismom z Dunaja dne 6. velikega travna leta 1583., naj opusti svoje protizakonito postopanje, toda zastonj — Gregorijanec je ostal napram Zagrebčanom nasilen, kakor je bil prej. Na njegovo nesrečo umrje nadškof Jurij Draskovic, ki je znal kraljeve sodnike držati na uzdi in je zavlačeval pravdo. Hrvatska gospoda se je vedno jačje postavljala na noge in odbijala vse omamljive ponudbe nadvojvode Ernesta; Štefana Gregorijanca je prezirala popolnoma; ni ga štela za svojca, ker se je bil po volji dvora izpremenil v dvornega slugo, a proti banu se je sedaj na vsa usta klicalo, kar se je prej govorilo le natihoma. “Ne, nočemo Štajerca za bana!” je klical na plemiških sestankih Gašpar Alapič; “mi nočemo človeka, ki se še celo prekrižati ne zna hrvatski, ki ne pride v zbornico, ki nima vojske in ki stori vse po zapovedi nadvojvode Ernesta. Kako je mogel on na požunskem zboru glasovati za 15. točko, ki nas meče pod noge nemški komandi? Kako je mogel privoliti, da se je hrvatsko Primorje odcepilo izpod barske oblasti? Čemu se ne zove tudi bana Dalmacije? Ali ni ta dežela tudi hrvatska? Čemu pripušča nemškim generalom v naše krajine? Ta ban ne Čuva naših svoboščin, ampak nas hoče zvezati s Štajersko. Tega mi nočemo in nočemo!” In res ni Ungnad dolgo banoval. Nemilo se razjezi kralj, ko izve, kaj je ban učinil Zagrebčanom; kmalu je bil pozvan na Dunaj, a leta 1584 javi kraljevo pismo zagrebški zbornici, da je gospodu Krištofu Ungnadu “vsled bolezni” odvzeta banska čast. V isti zbornici je bil plemičem proglašen zagrebški sodnik Ivan Jakopovič. Ko se je gospoda po malem razšla iz zbornice, stopi mali Alapič pred mestnega sodnika.

“Živijo, Jakopovič!” reče prav iz srca, “vi ste pobili tega Nemca, vi in nihče drugi. Bil sem na vas jezen, ali zdaj vidim, da ste imeli prav. Dajte mi desnico. Vi. ste pravi človek.”

In živo stisne Jakopovič Alapiču roko.

* * *

Na stare dni je dobival Štefan Gregorijanec črne novice — da bo obsojen radi motenja javnega miru. Ta sramota! Obsojen biti! Nikolaj Zelnički, zagrebški stolni prost, edini človek, ki se ni bil ločil od njega, mu je pisal: “Ne tratite časa. Gre za glavo! Zagrebčani bodo zmagali. Najbolje je, ako se vaša velemožnost pogodi z Zagrebčani; kajti sicer vam bo, kakor sem rekel, slaba pela.”

V silni jezi raztrga Stefan pismo. “Jaz Štefan Gregorijanec se naj pogodim s temi kramarji? Prej me naj strela — oh, moj Bog, prehudo me kaznuješ!”

In še slabejše novice so prihajale.

“Udati se moram!” je zaškripal Gregorijanec z zobmi. “Ako ne odneham, mi zaplenijo vse imetje in moji otroci ne bodo imeli nič. Oh, moram! Raje bi pil strup!”

Vsede se za mizo in napiše Zagrebčanom ponudbo za premirje. Toda Zagrebčani odbijejo ponudbo, rekoč, da jim pogoji niso povoljni.

Besen je poskočil Štefan. Tega se ni bil nadjal.

“Dobro! Če nočejo oni, nočem tudi jaz!”

Nekega dne pride v Medvedgrad svak Miha Konjski.

“Štefan!” reče, “bil sem v Požunu. Jaz in Želnički sva zavlekla razsodbo, kolikor se je dalo. Več ni mogoče. Prosil sem tudi drugo gospodo, pa bilo je zastonj. Šel sem k sami kraljevi svetlosti, a Rudolf mi je nemilo rekel: “O gospodu Gregorijancu govorite? Ali želite zlorabiti mojo kraljevo milost? Ali sem po božji volji vladar samo zato, da podpiram razbojništvo? Vašega svaka poznam v dušo. Val ga me dios (obvaruj me Bog)! On je velik grešnik in obsodba mu bo ostra. Kraljevska sodnija je bila počasna, preveč počasna, toda skrbel bom sam, da se reč kmalu dovrši!” Kralj se nekoliko zamisli, potem pa reče: “No, sicer pa je bil Grego pijanec veljaven, imeniten junak in branitelj svetega križa. Recite mu, gospod Konjski, naj se povsem uda Zagrebčanom, sicer bo slabo za njega.” Tako, Štefan, je rekel sam kralj. Zaklinjam te, ne bodi gluh napram zdravi pameti. Spomni se svojega rodu, svojih otrok. Udaj se!”

“Joj meni, če kralj sam reče tako!” odgovori Gregorijanec potrt. “Moji ubogi otroci! Da! Moj rod, ha, ha, ha! Udal se bom, Miha. Moj rod? Ali vidiš oni oblak, ki izginja na zapadu ? To je moje pleme, moj rod. Piši Zagrebčanom, da se povsem udam. Piši jim!”

Nekaj dni potem, bilo je leta 1590., je ležal Štefan Gregorijanec na postelji. Zagrebčani še niso bili odgovorili. Težke skrbi je bilo citati starcu s čela. On, ponosni velikaš, je izgubil časti, izgubil bo rod in zdaj je še celo odvisen od revnih meščanov! Spominjal se je prošlih časov, spominjal se je Pavla — Pavla in Marte! Potisnil je čelo v zglavje. Ali naenkrat je slišati, kakor bi grom prodiral iz zemlje. Zidov je se začne zibati in gibati, orožje nad glavo žvenketati. Grom za gromom se čuje. Štefan skoči iz postelje ves bled. V sobo prihiti sluga.

“Kaj je?” vpraša Štefan prestrašen.

“V imenu božjem — bežite! Potres je. Eden izmed stolpov je počil od vrha do tal; vzhodni zid se je razrušil in cerkvica sv. Jakoba ni drugega kot kup kamenja.”

“Oh, torej tudi ti me izdajaš, stari grad!” zaječi Štefan bolno. “Pojdimo, pojdimo v Šestine! Tukaj ni več življenja.”

Na Markovo leta 1591. se je okoli 10. ure predpoldne ustavil voz pred hišo zagrebškega kapitelja. Iz voza je stopil slab in sključen ter podprt od dveh hlapcev medvedgrajski gospodar. Počasi je stopal po stopnicah v dvorano; tukaj so za zeleno mizo sedeli zagrebški kanoniki kot člani sodnije in na strani so stali zagrebški meščani Gregor Dombrin, Jakob Cerski, Matija Vernic, Ivan Pluščec in Andrej Čičkovič.

“Dober dan, prečastna gospoda!” pozdravi Štefan Gregorijanec kanonike. “Dober dan, gospodje Zagrebčani!” se obrne proti meščanom. “Prišel sem, da z vami sklenem za vedno premirje!” Utrujen sede medvedgrajski gospod na stol.

“Želi vaša velemožnost povedati plemenitemu mestu mestu svoje pogoje?” vpraša Dombrin.

“Ne, ne, povejte jih samo vi!” reče Štefan in povesi glavo.

“Ker je tako,” pripomni zagrebški kanonik Blaž Šiprak, “bom prečital to-le: Zagrebški kapitelj naznanja vsem, da je prišel pred njega gospod Štefan Gregorijanec osebno, a od druge stranke možje Gregor Dombrin, Jakob Čerski in Ivan Pluščec v imenu plemenitega mesta Zagreba, ki so z lastno besedo in svojevoljno sklenili večni mir. Pred leti sta se bili proti velemožnemu gospodu Štefanu Gregorijancu vložili po plemenitem mestu dve pravdi. Prva radi sile, ki se je bila učinila meščanu Petru Krupiču, zlatarju pri Kamnitih vratih dne 10. svečana leta 1578. o priliki prihoda gospoda Krištofa Ungnada kot bana kraljestev Dalmacije, Hrvatske in Slavonije; druga pravda pa ob času iste zbornice radi psovanja in grdenja meščanov Ivana Teletiča in Matije Vernica po gospodu Štefanu Gregorijancu v dvoru prečastitega stolnega prosta zagrebškega Nikolaja Želničkega. Pravdi sta bili vloženi pred kraljevsko sodni jo v Požunu in pričakujeta kmalu rešitve. Ker pa nekateri gospodje žele miru med obema strankama in sta obe voljni skleniti mir, ki se je tukaj tudi sklenil, se pravdi opustita in se določijo sledeči pogoji: Prvič daje gospod Štefan Gregorijanec od svoje zemlje, kar je pripada Medvedgradu, in sicer začenši pri studencu Topličica, ob bregu Medvednici, za Medvednico naprej do potoka Bliznice in dalje do Cerkve sv. Šimna mestu in njegovim kmetom v svobodno in mirno uživanje, to je da bodo smeli drvariti, pasti, žgati apno in lomiti kamenje za zidavo zagrebških hiš in mestnega obzidja. Nadalje naj bo sktipni pašnik kmetom gospoda Gregorijanca in zagrebškega mesta oni del zemlje, ki meri štiri orale in pripada posestvu šestinskemu in katerega je imel dozdaj v najemu Gregorijančev kmet Lovro Puntihar. Vrh tega bo plačal gospod Štefan Gregorijanec tisoč ogrskih goldinarjev sodniku, porotnikom in sploh meščanom zagrebškega mesta in sicer v treh rokih: na prihodnjo Cvetno nedeljo, na dan sv. Trojice in na dan sv. Mihaela. Gospod Gregorijanec naj preskrbi tudi, da bodeta njegova sinova Nikolaj in Pavel pismeno potrdila te pogoje in obljubila, da hočeta tudi ona priznavati mir z zagrebškim mestom. Nasprotno izjavljata sodnik in vsa občina zagrebška, da odstopita od pravde in da razveljavita vsa pisma in zapiske, ki ležijo pred kraljevskim sodiščem.”

Kanonik preneha. Mirno je bil Gregorijanec poslušal zahteve Zagrebčanov, samo nasmehnil se je včasih.

“Gospodje Zagrebčani zahtevajo veliko,” pokima z glavo, “zelo veliko. Toda vi ste gospodarji. Čudno, da niste zahtevali Medvedgrada! Ali kaj bi tudi ž njim. Kup kamenja je.”

“Morebiti ne pritrdite tem zahtevam?” vpraša kanonik.

“Da, da — pritrdim iz lastne volje — vse je dobro — vse!” odgovori Štefan Gregorijanec in krenivši proti durim reče: “Bog z vami, gospodje! Utrujen sem, počival bi rad!”

Počasi se je pomikal Gregorijančev voz proti gori.

XXVI.[uredi]

Bilo je popoldne poletnega dne leta 1592. Gora je bila mirna, zrak čist, gozdi zeleni, a po gozdih je cvetelo pisano cvetličje. Po gorski stezi je slišati mal zvonček. Iz goščave se prikaže kmet. Nosil je svetilko in zvončkal z zvoncem, za njim pa je stopal samostanski duhovnik, držeč sveto hostijo v pleteni mošnjici. Pater je šel k Štefanu Gregorijancu, da ga z božjo hrano okrepi za zadnji pot. Povešene glave je korakal, da nisi mogel videti v mlado lice, globoko pokrito s kapuco. A če bi mogel, videl bi bil, da je bilo to lice žalostno, oči pa solzne. Redovnik se približa velikim durim že polrazdrtega Medvedgrada.

“Kje je gospodar?” vpraša vratarja.

“Pred gradom je, oče Hijeronim,” odgovori vratar in se prekriža pred svetotajstvom. “Pod zimzelenom sedi. Hudo mu je, zelo hudo, ali hotel je tako. Morali smo ga prinesti iz Šestine.”

Redovnik se poda proti gradu. Srce mu je silno bilo. Zdaj dvigne oči, postoji in strepeče.

Pod zimzelenom je sedal gospodar Štefan. Lasje so bili beli, lice bledo in upadlo, oči kalne. Glavo je bil nagnil nazaj in jo prislonil ob drevo. Gledal je v daljavo. Pred njim sta klečala Nikolaj in žena njegova Ana, pred njim je klečal tudi močan in krepak konjeniški častnik — Pavel.

“Bodi pozdravljeno božje telo!” pozdravi starček in nagne glavo. “Torej, otroci — ura je prišla. Počivat bom šel. Hvala, sveti oče! Težko sem vas pričakoval; da le nisem zamudil zadnjega izpovedanja!”

Duhovnik stopi bližje. Navzoči se odstranijo. Duhovni oče nagne glavo k starcu in ta začne šepetati božjemu služabniku svoje grehe. Ako bi bilo v starcu več življenja, bi videl, kako kapajo duhovnikove solze na njegovo čelo.

“— ali en greh, oče duhovni!” konča Štefan tresoč se, “leži mi na duši kakor težak kamen; bojim se, da ni zanj odpuščanja. Ljubil sem dekle, kmetsko dekle in imela je sina. Zapustil sem njo in. dete, da, še celo ubiti sem hotel otroka, ali zmanjkalo ga je nekega dne. Morda je zanemarjeno, morda živi v bedi, morda me preklinja —”

“Ne preklinja vas!” zaldiče duhovnik, edgrne kapuco in pade na koleni, “ne preklinja vas, oče. Ta izgubljeni sin vam je prinesel zadnji božji blagoslov, ta sin, vaš Jurko — oče, sem jaz!”

“Ti — ti —”, reče in prime z obema rokama Jurkovo glavo, “da, da! Ne lažeš. Lice ti priča, da si Gregorijanec! Da, da! Moj sin si!” Starček objame sina. “Oh, hvala ti, večni Bog! Sin, dovrši — smrt ne čaka.”

Duhovnik dovrši sveto opravilo in sinova se vrneta.

“Otroci,” reče Štefan s slabim glasom, “počivat bom šel. Bil sem nekdaj ohol, bahat, ponosen. Večna roka me je zlomila. Toda zdaj sem čist. Rešil me je moj izgubljeni sin — ta vaš brat.”

“Jurko!” zakliče Pavel.

“Pavel, pusti,” nadaljuje starec, “čas gre, prihaja smrt. Pozneje ga objemaj, pozneje! Sinovi, vidim: stari naš rod bo izumrl. Hotel sem ga narediti večjega, slavnejšega, pa — Bog je sodil drugače. Nikolaj, ti nimaš moškega zaroda, Pavel, ti tudi ne boš imel potomcev, ker si se zaklel, da ostaneš Dori zvest tudi onkraj groba. Jurko, ti si pa božji služabnik. Nobene nade ne nesem v grob in nad mojo krsto bo zvenelo drevo. Bodi božja volja. Pavel, tebi gre hvala, da si prišel. Bilo mi je težko po tebi. Ne pripisuj mi preveč krivde. Nisem kriv Dorine smrti, to ve Bog. Klara je kriva — Bog se je usmili.

“Usmilil se je že; v blaznosti je umrla,” pripomni Pavel.

“Prosi v mojem imenu starca Krupiča odpuščanja. Čuvaj ga in pomagaj mu na stare dni. Z Bogom! — Niko in Anka, ljubita se! — Z Bogom, Pavel! Bodi kristjan in junak. — Z Bogom, Jurko! Oh, moli zame! — Z Bogom pa tudi ti, stari grad!” se obrne umirajoči proti gradu, “ti zavetišče mnogih rodov. Oba sva si enaka. Ponosen si bil ti in ponosen sem bil jaz. Tebi je počilo srce in poka tudi meni — ti boš prah in prah bom tudi jaz. Z Bogom, otroci — Marta —” mrtev omahne medvedgrajski gospodar.

Še enkrat pogleda solnce izza Okičke gore, da vidi, kako objemajo trije bratje mrtvega očeta.

Kakor je rekel starec, tako se je tudi zgodilo. Pavel je padel poleg svojega zvestega Miloša leta 1604. kot konjeniški polkovnik v boju proti Turkom. Nikolaj pa je umrl brez moškega zaroda leta 1610. Izginil je rod Gregorijancev s tega sveta.

* * *

Divna si, bujna si zelena gora mojega rojstnega kraja. In če dvignem oči k tebi, kadar večerno solnce poigrava z zadnjimi žarki po vrheh in dolih, kadar siplje svoje zlato po svojem zelenju, se mi vzbude v duši slike iz davnih časov: ožive zopet vrli junaki, ponosni gospodje, hudi nasilneži, revni kmetje in tudi stari Medvedgrad, plamti zopet v živih barvah, kakor da je oživel. Ali ni! Ruši se in ruši stara zidina; doli pod goro pa se razprostira sijajen in krepak kakor mlad junak — naš Zagreb.