Zima (Jovan Vesel Koseski)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zima
Jovan Vesel Koseski
Viri: Priskrbel Kozma Ahačič.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zima[uredi]

Ojstra sapa lice brije,
Gojzda verhe burja vije,
Ti zdihuješ dragi gaj!
Pevce kličem tvoje trate,
Slavce glasne, druge svate;
Odgovori! Kje so zdaj?

Star sim, siv, nadloge truden,
V oblačilo sever studen
Je ledeno me zavil.
Pevci cvet so moj ljubili,
Sivca stok v nemár pustili,
Svatov trop mi zvest ni bil.

Zgube vadi se terpeti,
V cvetju se ne da živeti,
Zima pride, dalječ ni:
Britke sape ne pozabi,
Ko te v svate pomlad vabi,
Vnema serca lahko kri!

Žita išem klasje gladko,
Vinograda grozdje sladko,
Mlade cvetlice obraz,
Pisan pert zelene njive,
Rahle breskve, sočne slive,
Kje je cvetje, kje je klas?

Blaga prazno je torilo,
Truplo moje ovenilo,
Zlate sklede glinjen roč.
Breskve rahle, slive sočne,
Davke sreče opotočne,
Jih ne najdeš, hodi proč!

Vse lepote tvoje zbrane
Na posodbo so ti dane
Le za malo dobe v pest.
Terjal čas bo posodilo,
Vzel bo pokoj za plačilo,
Grenke solze za obrest.

V pert mertvaški je zavito,
Pod ledeno rjuho skrito,
Premoženje tvoje, gaj!
Zguba taka v dušo peče,
Proti volji solza teče,
Solza moja, serčna saj.

Hrani solze, tug se vari,
Moje bitje prav prevdari,
Glej nad mano jasen zrak!
Smotri žarke zvezd ugodnih,
Porok lepih ur prihodnih
Je ozir dobrave tak.

Ko ti nekdaj krasno cvetje,
Zrelo sadje, vse imetje,
Zimska sapa podrobí,
De le zrak na une strane
Brez oblakov ti ostane,
Žalovanja treba ni!

Jablan letnih ur prijazen,
V ivju stoka ploda prazen,
Nima znamnja radosti;
Nima sence blage za me,
Golo glavo, nage rame,
Proti nebu v zrak moli.

Milost kliče zdaj iz neba,
Pred je mislil, de ni treba,
Ko je sadja svest si bil.
Berstja breme je nabiral,
Spodno zelše zlo zatiral,
Vej bogastvo v prah molil.

Zbudi se! Na kviško lice,
Sreče sin! ko gluh pravice
Na blazinah zlatih spiš!
De prepozno, z bičem mahnen,
Iz blazine v ternje pahnen,
Tega v stoku ne storiš.

Krasno klila je pšenica,
Sterna slava, njiv kraljica,
Siromaka zlati up.
Vse požgal bo šibke kale,
Zernje mehko, stebla male,
Zime take divji strup.

Pusti kale, to so čudi;
O skrivnostih se ne trudi,
Bolji um o tem skerbí.
Kjer je temno, tam ne sodi,
Kar zadene, prav ti bodi,
Ne obupaj, če bolí.

Tri trenutja daj preteči,
Mogel boš, de prav je, reči,
V jedru bitja snuje Bog;
Ter ne zabi te resnice,
De prihodni zor pšenice
Vse vtolaži, jok in stok.

Slava tebi, Bog resnice!
Cvet prihodni, zor pšenice
Vse ozdravi, kar bolí.
Tri trenutja poterplenja
V krasno ceno oživljenja
To so v morju kaple tri!