Zgodovinske povestice (Ivan Steklasa, 1890)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodovinske povestice.
Ivan Steklasa
Zgodovinske povestice (SV 1896)
Izdano: Slovenske večernice 44. zvezek (1890)
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. Cesar Jožef II. in postiljon.[uredi]

Cesar Jozef II. je rad zahajal med priprosto ljudstvo. Bil je takrat vselej priprosto oblečen, svoj cesarski blišč je puščal najrajši doma. Enkrat se pelje v navadnem poštnem vozu do prihodnje postaje. Vozniku so na tihem povedali, naj le varno vozi in dobro paži, ker danes se bo z njim peljal sam cesar. Postiljon skrbno ogleduje vsakega potnika, ki je stopal v poštni voz; pa kakor tudi paži, razločiti le ne more, kteri bi bil cesar, vsi so skoro jednako oblečeni. „So se pa zopet ponorčevali z menoj", godrnja zasedajoč vzvišeni svoj prostor. Ni bil dobre volje. To sta čutila tudi konja, ker je udrihal po njiju, da sta divjala, kar najhitreje sta mogla. Cesar se je čudil, da se tako urno vozi; najbrž so me spoznali, in zavoljo mene tako drvimo. Ukáže tedaj svojemu spremljevalcu, naj dá vozniku dva tolarja kot darilo. Vesel sprejme postiljon na postaji veliko nagrado; vsa nevolja ga je na mah popustila ter se je glasno zahvalil: „No zdaj mi je pa vse jedno, naj se je cesar vozil z menoj ali ne; saj več bi mi tudi on ne bil podaril kakor dva tolarja."

2. Človek brez žolča.[uredi]

Leta 1767. je umri v Genfu na Švicarskem učenjak Abaocit. O njem se bere, da jeze ni poznal. Njegovi prijatelji so ga že dolgo občudovali radi njegovega mirnega značaja, in tudi dekla, ki mu je stregla celih trideset let, ni opasala v tako dolgem času niti najmanjše nevolje pri njem. Poskusili bi bili pa vendar radi Abaocitovi prijatelji, je li ga je moči ujeziti ali ne. Nagovarjali so njegovo postrežnico, naj mu kako kljubuje, da ga razdraží; ali o tem udana starka ni hotela dolgo čaša nič slišati. Ker so jo pa le nadlegovali in ji na zadnje obljubili precej veliko nagrado, udala se jim je vendar. Bila je ženska. Ni je toliko premotila lepa svota denarja, več je k temu pripomogla njena zvedavosti je li njen gospod brez žolča, ali ne. Še tisti večer svojemu gospodu ne pripravi po navadi postelje. Drugo jutro prosi prav mimo učenjak potrežnico, naj ne pozabi na večer v spalnici vsega pripraviti. Pa ko hoče pozno v noč k počitku, zopet vidi, da je dekla pozabila kakor sinoči. Drugo jutro zopet prejšnjo prošnjo mirno ponovi. Bilo je zopet zastonj. Učenjaku ne more v glavo, kako da je zvesta in natančna postrežnica kar na enkrat postala tako neredna. Stara je že, spomin jo zapušča, misli si, tedaj bi bilo tudi zastonj opozarjati jo. Teden dnij nič ne omeni. Na jutro potem reče pri zajuterku prav mirno in brez vsake nevolje postrežnici: „Zdi se mi, da ti je pretežko postalo na večer mi posteljo pripraviti. Le pusti zanaprej, sem se že privadil, tudi tako lahko spim." Solze oblijejo staro ženico, pričakovala je vse kaj drugega kakor to. Pove mu, odkod vse izvira. Mož ji rad odpusti. Ko mu dekla zatrjuje, da se ne bode nikoli več k jednakemu ravnanju dala pregovoriti, pozabil je že vse in k svojim knjigam gredé le govoril: „Že dobro že!"

3. Amadej IIL in njegov gost.[uredi]

Amadej III., knez savojski, bil je tihega in miroljubnega značaja. Bil je zelo pobožen in oče revežev. Rekali so mu sploh „naš miroljubni knez". Nekega dne obišče kneza poslanec bližnjega cesarskega dvora. Pregleduje grad in vse poslopje na okoli ter se zelo čudi, kako je povsod nenavadno tiho in mirno. „Kaj nimate práv nič veselja do lova", nagovori poslanec kneza Amadeja, „nikjer nisem videl lovskih psov, ki so vendar pri vsaki večji grajščini?" Brez odgovora pelje knez svojega gosta v prostorno dvorano, kjer je ravno pri dolgi mizi sedelo več ubožcev in se oteščevalo s priprosto južino. — „Glejte, te-le hranim namesto lovskih psov; pričakujem, da mi prilové blago divjačino, mislim — nebesá."

4. Cesar Jozef II. in berač.[uredi]

Cesar Jozef II. se je izprehajal na Dunaju na velikom vrtu „Prater" imenovanem. Poleg pota je sedel možiček mraza se tresoč, zavit v luknjasto zagrinjalo. Cesar ga pogleda, berač tudi njega, vendar ga ne prosi milodara. — „Zakaj me pa ne prosite, očka, darú?^ — Saj sem vas in še sedaj prosim!"" — „Kako neki? Saj še ust niste odprli." — „ „Moj Bog"", odgovori berač, „ „kaj li moj upadli obraz in borna raztrgana obleka ne prosita glasneje kakor vpitje?"" — Cesarjev dar je res pričal, da je žalostno stanje beračevo bolj prosilo, nego še tako glasno vpitje.

5. Trije vladarji.[uredi]

V jeseni l. 18.. sta prišla avstrijski cesar in saksonski kralj brez vsega spremstva in kot navadna lovca oblečena z lova na divje peteline v išelski okolici jako trudna s planin. Na potu srečata kmeta ter ga prosita, da smeta prisesti na itak prazni voz, kar jima kmet tudi prijazno dovoli. Med pogovorom vpraša avstrijski cesar kmeta: „Kaj menite, kdo je ta gospod tukaj?" — Kmet: „Takošen lovec, kakoršen ste vi." — Cesar: „To ni navaden lovec, marveč je kralj saksonski."" — Tega kmetič ne more razumeti ter prične z glavo majati. Tu poprime saksonski kralj besedo, rekoč: „In ali veste, kdo je pa tá-le gospod, moj tovariš?" ter pokaže s prstom na cesarja. — „No, kdo neki; lovec je, kakoršni sploh dohajajo k nam o tem času." — Kralj odvrne kmetu: „Moj lovski prijatelj, kterega danes vozite, ni nikdo drug, ko vaš deželni oče, cesar avstrijski." — To je pa že preveč, kako se ta dva norčujeta z menoj", misli si kmet ter porogljivo vpraša: „Ali pa tudi veste, kdo sem jaz?" „Kdo pa?" rečeta na enkrat oba vladarja. In s ponosnim glasom jima odgovori kmet: „Jaz sem — šah (kralj) perzijski" — Visoka gospoda sta se srčno smejala, in z njima tudi manj prebrisani voznik. Ta kmetov smeh pa se je izpremenil v grozo, ko je pripeljal svoja vladarska tovariša do odlične družbe — cesarskega spremstva, ki je udano in častitijivo nagovarjalo oba lovca z naslovom „veličanstva". Navzlic dobri voznini — v žepu so mu žvenketali rumenjaki — pognal je preplašeno svoja konjiča.

6. Odgovor ruskega generala.[uredi]

Ko je Napoleon I. prispel na svoji vojni leta 1812. v rusko mesto Vereje, pripeljejo pred njega ujetega generala moskovske posadke. Temu generalu je bilo ime Vincingerode. Napoleon je že zdavnaj proglasil vse narode za svoje podanike, samo z Rusi se ni mogel sporazumeti, in to ga je močno jezilo. Napoleon skoči zatorej razsrjen kakor lev na ruskega generala, ki je bil zadal Francozom mnogo neprilik, a vedel je še od poprej, da Vincingerode ni rojen Rus, ter ga ravno zato obdolžil rekoč: „Ti si od davna moj podanik, ker so vse zemlje pod mojo oblastjo; tedaj kot podanik moj si ti izdajalec! Ubiti ga je treba v tem trenutku."

General Vincingerode odgovori na to francoskemu cesarju: „Jaz čakam že več kot dvajset let na francosko kroglo, in ne bojim se je."

Napoleon se vsled teh besed zasrami, kajti ujetega vojaka po mednarodnih postavah ni svobodno ustreliti, ter popusti od svoje zapovedi, ktero je bil izustil v naglosti.

7. Odvažnost ruskega kmeta.[uredi]

Ko se je Napoleon I. leta 1812. približeval Moskvi, pripeljali so mu nekega dne v njegov glavni stan ruskega kmeta, ki so ga ujeli nekje na polju. Hoteli so namreč, da jim pove kaj natančnega o potih po oni okolici. Kmet je čisto mirno in resnično na vsa vprašanja odgovarjal ter ni niti pomislil, da bi to njegovo pripovedanje moglo biti njegovim zemljakom na škodo. Prisotni francoski častniki so se začeli z njim norčevati; med drugim mu je napisal jeden od njih na levi roki veliki N, kar kmet v prvem trenutku niti zapažil ni. Ko je pa kasneje kmet opazil na svoji roki črko N, začne se na vse strani ogledovati, kakor da bi hotel prisotne vprašati, kaj pomeni ta napis na roki njegovi. Častniki se mu še bolj nasmejejo; in jeden izmed njih mu reče: „Ta veliki N na tvoji levi roki pomeni, da od zdaj nisi več rob dosedanjega tvojega carja, nego podložen francoskemu cesarju Napoleonu." Jedva je zaslišal te besede, zmračí se mu čelo in on se strese na vsem životu. Kmet ne izpregovori nobene besede, nego potegne ízza pasa malo rusko sekirico, položi levo, s črko N zaznamovano roko na mizo bližnjega pisarja, — jeden mahljej, in roka pade odsekana z mize. Zdajci se Francozi spogledajo in začno jasno razmišljati, s kakošnim odvažnim sovražnikom se bodo imeli boriti.

8. Pameten svet.[uredi]

Ko se je neki tatarski vojvoda vračal z lova, zadel je na človeka, ki je iz vsega grla vpil: „Kdor mi da sto cekinov, dal mu bodem pameten svet." Vojvoda je želel slišati o tem svetu, pa je dal moža k sebi poklicati. Ali le-ta človek se ni hotel z vojvodo niti razgovarjati, dokler ni imel zahtevanih sto cekinov v roki. Zdaj reče vojvodi: „Ne podvzemaj nikdar ničesar, o čemur nisi poprej razmišljal." To izgovorivši gre svojim pôtem.

Ljudje, ki so bili v društvu z vojvodo, začnó se temu smejati; ali vojvoda pa je sam s seboj govoril: „Glej, to ni smešno, kakor moji ljudje mislijo. Ta svet je čisto pameten, in kakošna sreča, da se ravna vsakdo po njem! Malokdo na to misli; pa zatorej mnogi živé, kakor nerazsodna živina." Zdajci malo postoji, nekaj se domisli, obrne se k svojim ljudem ter jim reče: „Jaz vam zapovem, da se da napisati ta svet; kterega ste tudi vi slišali, na vsa mestna vrata, na vsa javna mesta in na vse stvari moje palače." Zapoved se točno izvrši. Povsod si mogel čitati ta svet, zlasti pa v palači vojvodini. Celo po skledicah je bil ta svet napisan.

S početka je ljudstvo o tem govorilo, ker je bila stvar nova; a kdo ve, je li si kdo ta svet tudi dobro zapomnil! Toliko je gotovo, da mestni župan ni mnogo o tem mislil, ker je vojvodinega zdravnika podkupil, da bolnemu vojvodi z otrovanim puščalom žilo prebode, v nadi, da bode potem on vojvoda. Zdravnik se je dal zares nagovoriti, pride k vojvodi, vzame že skledico za kri pripravljeno ter hoče vojvodi žilo prebosti. Ali v tem trenutku opazi na skledici napis: „Ne podvzemaj nikdar ničesar, o čemur nisi poprej razmišljal." To ga čisto zmede; vendar pa se hitro zbere, odstrani otrovano puščalo pa vzame zdravo ter hoče svoj posel izvršiti. Med tem pa je vojvoda opazil, da je zdravnik puščalo zamenil, pa ga vpraša, zakaj je to storil. Zdravnik zmedeno odgovori: „Zato, ker sem bil najpoprej vzel topo puščalo, pa sem ga moral zdaj z ostrim zameniti." — „Ne laži!" zavpije vojvoda. „Samo istina te more rešiti." Zdravnik ves preplašen odgovori, da ga je imel otrovati; toda oni napis na skledici ga je odvrnil od tega čina. „Hvala Bogu, pravi vojvoda, „nisem predrago plačal onega sveta, ker me je sedaj rešil smrti." — Vojvoda je prizanesel zdravniku, mestnega župana pa je dal usmrtiti; a onega človeka, ki mu je bil dal ta svet, pa je sijajno nadaril.

9. Čevljar in plemenitaš.[uredi]

Bil je neki plemenitaš, ki je bil poleg vseh svojih zakladov vedno žalosten. V njegovi bližini pa je prebival čevljar, ki je bil v vsakem pogledu siromak, toda vesel in dobromiseln ter je popeval od ranega jutra do kasne noči pri svojem težavnem delu. Temu se je čudil otožni plemenitaš ter je razmišljal, kako je to, da on kljub svojemu bogastvu ni tako vesel niti srečen kakor čevljar. Zatorej je sklenil, da bode poskusil, ne stori li denar človeka srečnega. Kaj stori? Napolni mošnjo z denarji, da jo položiti še tisto noč v stanovanje čevljarjevo ter pričakuje radovedno, kaj se bo drugo jutro zgodilo.

Ko je čevljar drugo jutro opazil mošnjo z denarji, preplašil se je sprva, vendar pa jo je vzdignil ter spravil v omaro. Ali tistega dne ni slišal plemenitaš celi dan čevljarja prepevati, kajti mož je bil zamišljen v denar ter imel skrbi, da ga dobro shrani. Tako je trajalo nekaj dnij. Tedaj se podá plemenitaš k sosedu ter ga vpraša, ni li našel kako mošnjo z denarji? — „O da", odgovori čevljar, „precej jo dobite." Nato jo potegne hitro iz omare, pa poprosi plemenitaša, naj vzame precej svoj denar; kajti tri dni je imel radi njega le skrbi, težave in otožnost. Od tega časa pa je čevljar zopet prepeval, plemenitaš pa zvedel, da ste zadovoljnost in denar dve različni stvari.

10. Pet hlebov.[uredi]

Neki kmet je imel navado, da je prav rad in o vsaki priložnosti pripovedoval, koliko ima dela, ker mora vsak dan priskrbetí pet hlebov kruha. Na to ga vpraša neki tujec, za koga potrebuje teh pet hlebov in komu jih porazdeli. Kmet odgovori: „Jednega vzamem jaz; drugega vržem proč; tretjega vrnem; četrtega in petega pa posodim." S tem pa tujec ni bil zadovoljen, kajti zagonetke ni razumel, pa tudi časa ni imel, da bi jo bil rešil. „Tedaj dobro", odgovori kmet, jaz ti bom precej vse razjasnil. Jeden hlebec vzamem jaz za svojo hrano; drugi hlebec vržem proč, kajti dobijo ga siromaki, in vendar je dobro spravljen, kajti sv. pismo pravi: „Vrzi svoj kruh v tekočo reko, črez dolgo čaša ga boš zopet našel"; tretji hlebec dam svojemu staremu očetu, ker sem mu ga dolžen povrniti; četrti in peti pa posodim svojim otrokom, kajti to je posojilo, ktero mi morajo na moje stare dni povrniti." Tujec ga je zdaj razumel ter se odpotil dalje.