Zgodovina slovenskega slovstva 2 (Glaser)/VI. Kratek pregled evropske zgodovine od 1815. do 1848. leta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodovina slovenskega slovstva, II. zvezek
VI. Kratek pregled evropske zgodovine od 1815. do 1848. leta
Karol Glaser
ureja Ilona Jerič
Spisano: 1896
Viri: Spisal dr. Karol Glaser, profesor pri C. kr. gimnaziji v Trstu. Založila Slovenska Matica. (COBISS) Popraviti po http://ia311027.us.archive.org//load_djvu_applet.php?file=0/items/zgodovinasloven00glazgoog/zgodovinasloven00glazgoog.djvu ali http://www.archive.org/details/zgodovinasloven00glazgoog
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. Zemljepisne izpremembe v začetku tega stoletja.[uredi]

V drugem pariškem miruje morala Francija na severni in vzhodni meji odstopiti nekaj pokrajin in trdnjav, Prusiji prepustiti Saarlouis in Saarbriicken z dotičnim ozemljem, Nizozemskemu Vojvodino Bouillon in dve neznatni trdnjavici, Bavariji lepo obrežje rečice Lauter z Landavo, Sardiniji del Savojskega, dobila pa je Avignon ter Mompelgard, Alzacijo in Lotaringijo. Pruski minister Stein se je trudil sicer te dve deželi rešiti za Nemčijo, pa ni uspel, ker se zavezniki niso zanimali za nemške koristi. Zavezati se je pa morala Francija, v 17 mejnih trdnjavah na pet let vzdržavati 150.000 mož zavezniške vojne ter plačati 700 miljonov frankov od- škodnine; postala je pa celo nekaj večja, nego je bila pred revolucijo.

Avstriji je vrnila Rusija vzhodno Galicijo, od Bavarije je dobila Tirole, Predarlsko in Saligrad ; za izgubljeno Nizozemsko in Prednjo Avstrijo lombarško-beneško kraljestvo in Dalmacijo, zraven

  • ) Podrobnosti o jeziku glej Fr. Pečar na plalnicab Dom in Svet-a 1895,

s L. u^ O.

5 (ilirske) dežele. Lepo okrožena in ojadena je stopila re iase.

emsko se je tistanovilo ' iz Belgije ter Holandije; ien mejaš proti Franciji, pridejalo se mu je vojvodstvo jimbui^ in del opatij Stablo in Malmedy. Najboljše elbine v Guajani, Oeylon in Rog (v Afiriki) so dobili

ijanskem je dobil kralj Viktor Emanuel kraljestvo lovlado genue^ko in del Savojskega. Vojvodino Mo-

vojvodino Toskano so dobili udje avstrijske cesarske

s tem prevladala na Italijanskem. Cerkvena država, Tnil papež Pij VIL, se je obnovila v starem obsegu, združil s Sicilijo v »kraljestvo obeh Sicilij« in vrnil kralju Ferdinandu FV, Otoku Siciliji je bil angleški d Bentinck 1812. 1. dal primemo ustavo,- uravnano

uzorcu. a restavracija se ni ozirala nanjo, da Sedmih jonskih otokov, ojačena po svo- slavi, se je v varstvo izrodila Angliji, ki je dobila alto ter tako zagospodovala na Sredozemskem morju ; omenjenih naselbin si je osvojila tudi francoske našel- no indijskih otokih. Sploh pa se je znala Anglija pri i evropskih razmer najbolj okoristiti, idinavski in španski polotok ne uplivata toliko na izvitek Evrope, ju tukaj ne omenimo pobliže. Bvnimi vprašanji na Nemškem je bilo težavno sakson- a je dobila polovico Saksonije s Toi^vo in drugimi i Lipsijo, Nižje Lužice, polovico Gornje Lužice in ikih posestev v Turingah. Izmed poljskih dežel je

veliko Vojvodino Poznanjsko, četrtino nekdaj pose- 5 Varšavske, Zahodne Pruske s Torunom in odprav- ido« gdansko. Na levi strani od Labe so se vrnile ne, odstopljene v tilzitskem miru, poprejšnja pruska estfalskem ; poprejšnja posestva ob Renu, in Vojvodine J, kolonjske, trierske pokrajine, vse vkupaj združeno 'elika Vojvodina Nizozemska. Težavna so bila poga- isijo, Hanoveranskim in Skandinavijo. Prusija je tu ,nsko, Stralsund, Greifswalde in otok Rugen, oddala

Lauenburg, vzhodno Frizonsko, Osnabriick. Proti

1 so se meje za Prusijo neugodno uredile.

Bavarci so se izkazali kot nasprotniki Prusom in so dobili kneževine Aschaflfenburg in Wurzburg in Palacijo (Pfalz) na levem bregu Rena.

Nekatere malenkostne odškodninske reči na Nemškem so se končno rešile šele po frankobrodski pogodbi iz 1819. L

Prusija za svoje žrtve primeroma ni bila bogato odškodovana, dasi je pridobila kot samonemška sila uže s tem, da je zavzela važno mesto ob Renu, (Die Wacht am Rhein), katero je odklonila Avstrija, in s tem odkazala pot Prusiji kot zaščitnici nemškega življa.

Nemška zaveza.

Kako bi se Nemčija uredila kot celota, je bilo silno težavno vprašanje; načrti so se križali, nedostajalo je jasnih političnih pojmov ; javno mnenje je omahovalo med bujnimi nadami v prihodnjost in obupnim jadikovanjem in zatajevanjem. Gorresov časnik : „Der Rheinische Merkur^ je budil narodno mišljenje s plamenečimi besedami ; Gorres je bil odličen romantik in si je tudi za slovstveni preporod pridobil lepih zaslug; njegove plameneče besede so se poslušale tudi zunaj Nemčije z navdušenjem. Kljub temu pa je vender vladala splošna zmedenost v nazorih, kako razkosane nemške dežele urediti v celoto. Avstrijsko-pruski dualizem je bil na poti lepim sanjam o slavnih Hohenstaufih in Otonih; zavirale so ugoden razvitek tudi trmoglave nemške manjše in najmanjše državice. Najkrepkeje je narodno jedinstvo gojil bistroumni pruski minister S t e i n , ki bi bil rad vse srednje male državice izbrisal iz nemške zemlje ; naglašal je : „Jaz znam samo eno očetnjavo ; dinastije so mi v tem trenotku velikega razvitka manjše važnosti; moja želja je, da se Nemčija ojači in poveliča, da postane samo- stalna, neodvisna in narodna" Mislili so, da je treba oživiti samo staro cesarstvo, pa je dobro ; nekateri so hoteli avstrijsko cesarstvo s pruskim državnim oskrbništvom (Reichsverweseramt), drugi zvezo brez obeh velevlastij, tretji so hoteli Avstrijo povzdigniti v nemško cesarstvo, Prusijo v nemško kraljestvo ; drugi zopet, naj se menja cesarstvo tako, da zaporedoma vsi odličnejši knezi po vrsti pridejo do cesarske časti. Širilo se je mnogo krajevnega ozkosrčnega rodoljubja. Nespretne roke kratkovidnih diplomatov so potem skrpucalo rahlo in slabotno konfederacijo.') \Vurtem-

  • ) Weber, Weltgesch. XIV, 519.

je celo protestovalo proti temu, da bi se ustvaril eden narod

različnih plemen, kakor so Prusi in Bavarci. DnCno 80 celo državniki, ki so podpisali »zavezo«, priznali a je ista jako nepopolno delo.

u s i j a je v novo dobo stopila ojačena in razširjena : dobila ko, Besarabijo in del Moldave; Vojvodina Varšavska se ji priklopila kot »Poljsko kraljestvo« ter dobila ustavo, po a senat in poslanska zbornica vladala z ruskim čarom vred, je vodil na Poljskem podkralj z odgovornim ministerstvom;

je postalo samostalno, mesta so dobila dovolj svobošSin. snje po nekdanji veličini in samostalnosti je zaviralo Po- a se v svojo Škodo niso mogli do cela sporazumeti z Rusi. sko in Torun sta pripadla Prusiji; Krakov je bil kot Ijudo- očetkom pod zaščito Avstrije, Rusije in Prusije, dokler ga navljani upori spravili pod avstrijsko žezlo. vicarsko se je ojaiiilo po kantonih Walli3, Genf in Neuen- irtznala se mu je stalna neutraliteta ; kot glavna mesta so [a : Ziirich, Bem in Luzern. Veljava posameznih kantonov je asti na škodo vzajemnosti ; enotno vojstvo in skupni položaj ostranstTU je bila še najmočnejša vez med raznimi deli.

balkanskih prašanjih se niso zjedinili. Car Aleksander .ožil načrt, naj bi sploh vse oblasti krščanom čuvale človeške

Rusija ščiti pravoslavne, Avstrija ter Francija pa katoličane ce. Avstrija ni marala za to nalogo ter je kolikor toliko sama privedla na pot, po kateri zdaj hodijo Rusi.

2. Zgodovinski dogodki.[uredi]

ancoska revolucija je bila v srcih narodov vzbudila nagone re, ki jih ni bilo moči uničiti veČ, če so bili tudi začasno eni v stran. Evropske države so po dokončanih bojih srna- L svojo nalogo, vzajemno služiti konservativnim idejam v lislu, da bi združeni vladarji čuvali javno življenje, da bi a brambena zaveza, podprta po »sveti alijansi«, branila mir ter na novo ustanovljeni svetovni red. V ta namen ršili zaporedoma kongresi, da bi se velevlasti dogovarjale ih prašanjih. Najpoprej so vodile evropsko politiko Avstrija, Rusija; od ahenskega kongresa 1818. 1. tudi Francija, ker vojne zapustile Francosko, ki se je vsprejelo v evropsko pentarhijo. V romanskih deželah, kjer je francoska revolucija. pognala najkrepkejše kali, so se snovala tajna društva — na Italijanskem »karbonarji« — ki so gojila rodoljubje, omiko, svobodomiselno državno upravo na demokratski podlagi.

Tako gibanje se je javljalo tudi na Španskem, Portugalskem, Francoskem in Nemškem, kjer je osobito mladina na visokih šolah sanjala o enotni državi v srednje-veškem blesku. Te napore zatirati je bil namen kongresom v O pav i (1820), v Ljubljani (1821) in v Ver oni (1822). V kratki dobi od 1819. do 1821.1. so se oglasile tudi španske naselbine v južni Ameriki, in vzdignili so se Grki v odločen odpor proti Turkom ; na Nemškem in Francoskem so strašili politični zavratni umori. V Opavi in Ljubljani je knez Metternich Avstriji izposloval nalog »naravnega čuvaja in branitelja miru« na Italijanskem. On bi bil za grške razmere rad provzročil evropsko vmešavanje, da se mu ni uprl car Aleksander. V Veroni se je naložilo Franciji, naj na Španskem miri radikalne »korte«.

Na Francoskem so zopet vlado nastopili Bourbonci : kralj Ljudovik XVIII. je zašel prestol in ustavno vladal z ministrom voj- vodo Richelieu-jem, možem čistega značaja a brez odločnosti, in z Decazes-oni ; nasprotovali so mu »kongregacijonisti«, prijatelji plemstva in starih nazorov; v ministerstvu jih je zastopal grof Vaublanc. V zbornicah so bili v večini prijatelji monarhičnih načel; predlagah so se najostrejši zakoni: a) da se omeji osebna svoboda; b) da se smejo osebe izvenredno devati pod ključ; c) da se smejo ustanoviti preventivna sodišča, to je, na pol vojaška izredna sodišča, ki naj vse kot ustajniško naznačene čine obsodijo na debelo. S tem se je uvelo vohunstvo najgrše vrste: nasilstvo je nastopilo namesto osebne pravice. Nasprotstva so se poostrila; kralja je obhajala bojazen, kaj bo iz tega ; zato je razpustil zbornico. Zanimivo je za nas Slovane, da je car Aleksander kralju nasvetoval v zasebnem listu, naj se radi splošnega miru drži ustavne poti. Ljudovik se je rad kazal zvestega čuvaja ustave. Novi volilni red ni ustvaril pravega narodnega zastopstva, omogočil pa je samo- vladarstvo v ustavnih oblikah.

Na kongresu v Ahenu se je določilo, da so tuje posadke zapustile Francosko; car Aleksander in pruski kralj Viljem sta prišla v Pariz ter kralju izrazila svoje zadovoljstvo o vladanju; Francija je celo vstopila v »sveto alijanso«. Francozi sami pa niso bili do cela tega prepričanja, da je vlada odkrito udana ustavi, in prosti narod se je zafiel navduševati za slavno Napoleonovo dobo; ustanavljala so se društva s svobodomiselnimi načeli. Poslanca Manuela, ki je govoril nepremišljeno odločno, so s silo odpravili iz zbornice, kar je jako škodilo Bourboncem. Srečna vojska proti Španiji je osrčila konservativce. 1824. 1. je umrl kralj Ljudovik XVIII. Usta- novil je več koristnih naprav ; umetnost in slovstvo sta napredovala. Po smrti Ljudovikovi je njegov brat Artois pod imenom Karol X. zasedel prestol. Začel se je približavati Metternichovim načelom ter oddaljevati Aleksandru. Dal se je venčati v Rheimsu z veliko slavnostjo in je skušal na vse načine uvesti stari dvorni sijaj ; javno mnenje pa se je temu upiralo. Svobodomiselniki so ustanovili društvo; »Aide-toi, le ciel faidera.« (Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal) ; tem so načelovali : Guizot. Duchatel, Remusat, Joubert id. Pri občnih volitvah so zmagali tako odločno, da je izmed 428 poslancev bilo vladnih samo 128. Nastopilo je ministerstvo Martignac in vladalo v ustavnem smislu, dasi to ni ugajalo Karolu X, ; tudi svobodomiselniki niso bili edini, s katerimi se je spri vladar. Po srečno dovršeni vojski proti Algieru je Karol dn6 10. majnika 1830. I. razpustil zbornico, uvel cenzuro iz 1814. 1, po kateri se za knjige z manj nego dvajsetimi polami pisatelju. uredniku in tiskarju more odvzeti dovoljenje; določil se je novi volilni red. ki je število poslancev od 430 skrčil na 262. Proti temu državnemu prevratu je nastal splošen upor. Adolf Thiers, urednik največjega glasila svobodomiselne stranke, ^Nattonal" , je jrolest proti kršenju zakonov. Dnš 29. julija je upor uhnil ter urno uspeval : kralj je zbežal na Angleško, potem kjer je umrl 1836. I., in Ljudovik Filip je za;\'ladal Fran- )t generalni namestnik in pozneje kot kralj francoski; ozvani »meščanski kralj«.

li mož, ki se je zavzel za poprejšnjega kralja, je bil pesnik iibriand, ta je izstopil iz zbornice; njega so posnemali Iontmorency, Laval, Croy in dr., ter so osnovali stranko ali legitimistov, ki so pa malo uplivali na javno mnenje. lar je mirno vodil državo (juste milieu), dokler seje držal itanov in dokler se je pokoraval nazorom, ki so ga bili a prestol. Pa skoro se je odtujil narodu, ko se je pri- tourboncem in starim cesarskim krogom. Nemškem se niso izpolnile nade svobodomiselnih na- glede na narodni preporod; sploh so bili nezadovoljni z obstoječimi političnimi razmerami : narod je bil vstal v mladostnem ognju proti tujemu nasilstvu in v za^hvalo za to bi moral prenašati nezdrave in malostne razmere malih državic, biriško stiskavanje, gospodstvo plemenitašev in neenakost v pravnih razmeirah ; narod- njaki so s pomilovanjem gledali razkosano Nemčijo. Pri vsem tem sta pa Avstrija in Prusija bili gorki načelom narodnega zastopstva, ki so se v različni meri uvedla v raznih deželiah. Nemci so se zanašali na Prusijo, ki se je častno vedla v časih francoskih vojsk, pa so se varali, ker se je udala uplivom Metternichove politike. Narod se je delil v dve povsod se nahajajoči stranki, v plemenitaško, ki se je naslanjala na kneze in vlade, in v svobodomiselno, v kateri so starejši izkušeni možje poželjivo gledali na Francosko in Angleško, dočim seje mladina, napojena z romantično poezijo, koprneče ozirala v srednji vek, sanjaje in brez jasnega namena, tudi ne uvažuj6 zaprek. Vse to bi se bilo morda razkadilo v nič s sodnimi preiskavami ter preganjanjem tega gibanja. Povsod so stikali po puntarjih in demagogih : odprlo se je globoko žrelo med voditelji držav ter najboljšimi možmi naroda.

Pod zaščito prosvitljenega in narodno mislečega velikega voj- vode Karola Avgusta Weimarskega je mesto Jena postalo središče duševnega gibanja v Nemcih; ondi se je zbirala mladina, ki je, včasih uhajaje čez ojnice, v srcih imela dovolj plemenitih idejalov. Tam se je 1815. 1. izčimila takozvana »Burschenschaft«, ki se je po znanstvenih, narodnih in nabožnih težnjah lepo odlikovala od poprejšnjih surovih krajevnih dijaških društev (Landsmann- schaften). Akademiško življenje se je ublažilo ; oglašali so se narodni pesniki. Z dijaki so se družili telovadci; »očetu Jahnu«  so bili vsi knezi, uradniki in vojaki samosilniki, trinogi in biriči.

1817. 1. se je obhajala na Wartburgu tristoletnica reformacije; ta slovesnost je vzbudila^ splošno zanimanje in je predočevala isto- dobno nagoto. Ognjevito se je govorilo, navdušeno pelo in sežgalo nekoliko knjig, proslavljajočih absolutizem. Pisali so take knjige Kotzebue, Haller, Schmalz. Sežgali so tudi korporalsko palico.

Wartburški tovariš Karol Ljudovik Sand iz Wunsiedlna, naroden a prenapet mladenič, je umoril ruskega državnega svetnika Kotzebueja.^) Vlade so smatrale kot svojo najvažnejšo nalogo, da

  • ) Kotzebue je ruskemu dvoru poročal v sovražnem smislu o svobodo-

miselnem gibanju, poveličeval je pravice plemenitašev in zasmehoval gibanje akademikov.

če duhove. Niso mogle dočakati, da bi » I dve prvi vlasti sta ee dogovorili radi punktacij inidejo vKarlovih varih (Karisbad) zastopniki

hotel knez Metternich, kateremu se je popolnem

uničiti zastopniško načelo. Tu se je ukrenilo 10 svobodo ; 2) odpraviti hibe na vseučiliščih, tanoviti v Moguču osrednjo komisijo, ki bi naj !magoške homatije in zarotniške zaveze; 4) spora- tnu in razlaganju čl. 13. zavezne točke o deželno- itvih; 5) ustanoviti začasni izvršilni red, da se po

v moč uvedo ukrepi proti demagoškim homa- Bbor IBundestag) je v osrednje oblastvo v Moguču Dv. Deset let je delovala ta »osrednja pre-

isija« ter iskala izdajalcev, zasledila pa je samo ruštva; narod jo je imenoval »črno komisijo«; i. Tej komisiji je bil pregrešen uže duh, ki je tncozom.

parski ukrepi« so močno predrugačili pravni I, ker je »zavezni zbor« dobil moč, da ukrepe tudi iroti manjšim državam ; širilo se je samovladarsko 1'arski in wurtemberški zastopniki so se uže iz pjji in Prusiji gibali nekoliko bolj v svobodo-

ki ukrepi bo vladarje in vlade popolnem odtujili kimi ministri je Humboldt označil te ukrepe kot notne; ker pa ni uspel, je zapustil ministersko preganjati "demagoge«.

državnem razvitku nemških dežel se je začel jug rera ; v severnih deželah so se vračali k absoluti- nja, v južno-nemškib državah pa je vender začelo e po vzorcu francoske »charte«; južni Nemec len od resnobnega Nemca v severnih delih. Na I kralj Viljem lil., dobrohoten, pameten mož, pa .819, 1, je Viljem Humboldt postal minister ter je črt, ki pa ni uspel; v gmotnih stvareh se je pa iila za narod. ister Karol pL Altenstein je od 1817—1838. leta ovzdigo naukov vseh strok.

Na Saksonskem svetovna vojska Napoleonova ni mnogo predrugačila ; kralj Friderik Avgust je tudi pospeševal gmotno stran.

Na Hanoveranskem je restavracija nastopila osorno ; vse francoske naredbe so se odpravile, uradniki in plemenitaši so veljali vse kakor poprej. V Brunšviku se je stari red zopet uvajal, pa počasi in dobrohotno. Na Kurhesenskem sta bila Viljem I. in Viljem II. (do 1847. L) svojevoljna vladarja in zapravljala deželne denarje.

Prvi nemški vladar, ki je narodu dovolil prosto politično gibanje, je bil rodoljubni in prosvitljeni veliki vojvoda Karol Avgust Weimarski. V srednji Nemčiji je blagodejno uplival njegov vzgled. Uvel je ustavo v svoji državici.

Na Bavarskem se je uvela ustava 1818. L, ki v bistvu velja še zdaj ; tam je vladal Ljudovik I. (od 1828—1848. L), prijatelj romantikom, podpornik vede in umetnosti, pa dostikrat samo na videz. Na Wurtemberškem je (1797—1816. leta) vladal Friderik L, samogolten pa energičen kralj ; njemu je sledil Viljem (do 1864. 1.) ter uvel ustavo 1819. leta, ki je še sedaj v moči. Leto poprej je Badensko dobilo ustavo. Francoska soseščina je badensko zastopstvo krepko oživljala.

Ko je glas o revoluciji na Francoskem došel v Nemce, je splošna nezadovoljnost z obstoječimi razmerami bruhnila naglo na dan; nadejali so se sploh, da je prišel čas združenja, svobode in veličine; v vsaki državi in državici so skušali odpraviti zastarele naredbe. Nastale so male rabuke v raznih mestih, pa brez splošnih in občnih nazorov. Ko so zahteve svobodomiselnikov prihajale pdloč- nejše, je odločil ukrep zaveznega zbora, da je dolžna vsaka nemška vlada sosedu z vojaki priti na pomoč, da se vzdržuje red in mir.

Poljski izgnanci so na Nemškem netili razburjenost in so bili povsod vsprejeti z navdušenjem. Sicer se je govorilo in zahte- valo mnogo nezrelega, pa Pavel Pfizer je v knjižici „Briefwechsel 3}veier Deutschen^^ in DoUmann v ^Bede eines Furchtenden^ 1831. 1. povedal Nemcem mnogo pametnih in resnobnih besed z ozirom na celokupne interese.

Ob Renu, na Radenskem, v bavarski Palaciji (Pfalz) je širil dr. Wirth iz Hofa francoske ideje ; odonod se je najglasneje širil glas po preporodu vsega Nemštva. Izrazilo se je to koprnenje pri narodni slovesnosti na grajski podrtini v Hambachu ob gorovju Hardt, ki nas spominja slovesnosti na Wartburgu 1817. 1. Nad 30.000 Ijudij je poslušalo navdušene govore o svobodi in domovini, o svetem boju proti despotski sili, o krasnem narodnem majniku in o bratstvu narodov. Enake veselice so se vršile tudi drugod. Ko je pa knez Wrede prišel z vojaki in govornika dejal pod ključ — pa mirna Bosna. Mnogo je bilo dima pri takih prilikah, pa tudi mnogo opravičenih tožeb. Nepremišljen je bil frankobrodski atentat, ki so ga uprizorili gottinški docent Rauschenplatt, dr. Garth in dijak Bochau 1833. leta. Mnogo je škodil dobri reči, ker se je zdaj začelo tožiti, preiskavati, pifeganjati in kaznovati. Žrtva Fridr. Reuter je tako postopanje opisal v spisu „Festangstid^. Profesorja Rottecka in Welckerja so odstavili; zmagale so vlade, pa ne za stalno. »Zavezni zbor« se je na prigovarjanje Metter- nichovo 1832. 1. odločno uprl modernim idejam in storil ukrepe glede časnikov, društev, zborovanj, vseučilišč in tujcev. Tem so se pridružile »tajne ministerske konference« na Dunaju 1834. 1., ki so odpravile pravice, da bi se smelo odrekati davke, in niso dovoljevale, da bi vojaki prisegali na ustavo ; omejile so število dnevnikov, podvrgle vseučilišča vladnim komisarjem in strahovale profesorje z grožnjo, da jih takoj odstavijo id.^) Zavezne vlade so mogle na podlagi teh določeb obustaviti vsak razvitek ustavnega življenja. To sa bila navodila za notranjo politiko, za zunanjo politiko je bil odločilen kongres v Monakovem Gradcu (Miinchen- graetz), na katerem so se sešli avstrijski in ruski cesar ter pruski kraljevič. Taborišče Kališevo, kamor je car Pavel povabil avstrijskega ter pruskega vladarja v proslavo dejstva, da so Poljaki zmagani, je vrhunec ruskega nadvladanja čez zavezance.

Pod uplivom ukrepov dunajske konference je moralo jenjati vsako svobodno gibanje ; postavljeni so bili cenzorji knjigam in so lahko postopali zelo samovoljno ; uporne časnike so nadlegovali tako dolgo, dokler niso nehali izhajati. V ljudstvu se je morala ukoreniniti misel, da je pravica samo za visoke stanove, da se more sukati in zavijati, kakor je komu drago. Navada, vse javno življenje urediti po redarskih prepisih, je rodila nasprotstvo do uradnikov in pisaren.

Prvi pojav širšega obzorja je ustanovitev »carinskega društva«, s katerim je Prusija v trgovinskem obziru objela nekaj nemških držav. Ko je 1840. 1. Francoz na meji postal nekoliko ozbiljen, so


^) Glej pobliže Weber, Allg. Weltgesch. XVI. 1. 207.

nemške vlade same napele nekaj narodnih strun ; takrat je zapel Nikolaj Becker pesen »Vom freien deutschen Rhein« ; praznovala se je 400 letnica, odkar se je iznašlo tiskarstvo. Da bi do cela do- zidali kolonjsko stolno cerkev, prispevali so vsi Nemci; početnih slovesnostij so se udeležili celo nekateri nemški knezi ; to je močno budilo nemško narodno zavest; kongresi prirodoslovcev, jeziko- slovcev in germanistov so tudi pripomogli mnogo; na korist je bilo tudi šlezviško vprašanje.

V podrobnosti zgodovine posameznih nemških držav se pa ne moremo spuščati.

Anglija je imela največjo korist iz dolgih vojsk s Francozi. Premagavši brodovje Francozov, Špancev in Holandčanov si je povečala posestva v Ameriki, naselila se v zahodni in južni Afriki, utemeljila indijsko državo ter si osvojila Gibraltar in Malto. Vse to se je zgodilo, ne da bi Anglijo bili vodili ženijalni državniki, ki so se uklanjali absolutnim nazorom »svete zaveze«. Angleškemu narodu pa to ni ugajalo, bolj so mu prijali mladi svobodomiselni Wighs, ki so težili po reformah; tem naprednjakom na čelu je stal sila nadarjeni Jeremija Bentham. Pri vsem sijaju na zunaj in pri vsem bogastvu nekaternikov je večina vender ob- ubožala bolj in bolj. Kadarkoli so si skušali pomagati, vselej jim je izpodletelo. Skeleča rana je bila nesrečna Irska. Minister Pitt je po trdih bojih s kraljem Jurijem III. in angleškim parlamentom bil katoliškim Ircem izposloval nekaj svoboščin.

Jurij IV. je bil na Irskem lepo vsprejet; imenoval je Irca markija pl. Wellesleya namestnikom v »zeleni Irski«. Irska pa se vender ni zadovoljila ; odvetnik Daniel O' Connel je bil ustanovil tajna društva po vsej deželi. Katoliški Irci so dobili volilno pravico za angleški parlament po velikem trudu ministra P e e 1 a.

Kralj Jurij IV. radi razuzdanega življenja sploh ni bil pri- ljubljen; njegov zvesti minister lord Castlereagh se je umoril sam. Njegov naslednik, minister Jurij Canning, je proglasil načelo, da mora Anglija v Evropi posredovati med konservativnimi in svobodomiselnimi strujami.

Jurija IV. je nasledoval brat Viljem IV. in v naselbinah osvobodil sužnjike, razširil volilno pravico pod uplivom revo- lucije na Francoskem (1830). Svobodomiselna stranka (Wigh8) z grofom Grey-em na čelu je prevzela vlado, in Palmerston je vodil zunanje stvari. Bil je važen dan v razvitku Anglije, ko I se I predložil izpremembo volilnega reda v pravič- kateremu je po sedemdnevni hudi borbi v parlamentu y izbojeval zmago 1833. 1. Na čelu demokratom je urdett, v državni zbor sta bila voljena Cobbett 1833. je bilo ponovljeno dovoljenje za »angleško os angleških trgovcev; za dvajset let se je podaljšalo t za »vzhodno-indijsko kompanijo«, s to I tudi indijski domačini nastavljajo kot sodniki, brez . Dognalo se je tudi »osvobojenje sužnjev«, gospodarstvu so lahko znižali nekatere davke, pod- Irugo ministerstvo enake struje je uvedlo novi mestni le umrl kralj Viljem IV. naslednica je Viktorija, niselnikom so se začeli upirati radikalci, zahtevajoči

pravo brez davka, tajno glasovanje, vsakoletno rvnega zbora, dnevnice za poslance ; vse zahteve so Tienici in so se imenovali od tod »chartisti« in p v Kentu. Po starih zakonih se je visoko obdače- žito ; tudi temu se je uspešno upirala ta stranka. 846. 1. so vladali zopet konservativci (Tory) z mini- na čelu. Anglež, osebno svoboden, z zavarovanim vom, je bil prepričan, da zastopniki skrbe za njegovo posvetil vse svoje moči poljedelstvu, obrtniji, trgovini Ltel je in si pridobil ugled na vse strani.

so za časa svobodnih ministerstev povsod v Evropi e struje ; v razpornih rečeh so Anglijo klicali na

kem in Portugalskem, ki nista važna za razvitek omenimo samo to, da je kralja Ferdinanda VII. prisilil

Ia je obnovil ustavo, podeljeno 1812., pa odpravljeno

1 na Španskem je vzpodbudil Portugalce, da so z !i kralja Ivana VI., da je za Portugalsko in Brazilijo

Avstrija. ne je bil prepričan, da je strogo izpolnjevanje verskih pogoj, da se v državi vzdrži red ; zato je uvel ali ka semenišča, na Dunaju ustanovil višji zavod za vnike, na Ogrskem in Poljskem pa nove škofije.

Opiraje se na geslo: »Justitia fundamentum regnorum« je izdal 1804. 1. zakonik o zločinih, 1812. L državni zakonik.

Učne zavode je vodila 1795. 1. ustanovljena »dvorna komisija za študije« ; verozakonskemu pouku na srednjih šolah se je od- kazalo po več ur; liceji v Lvovu, Inomostu, Gradcu in Olomucu so se povišali v vseučilišča. Dunaj in Praga sta dobila politehnike, vojaška medicinska Jožefova akademija se je razširila, protestantom se je na Dunaju odprla višja bogoslovna učilnica. Cesarske prirodo- slovne in starinarske zbirke so se bogatile z novimi pridobitvami ; v šestnajstem stoletju ustanovljena zbirka starega orožja in umetnin v Ambrasu se je prenesla v grad Belvedere na Dunaju. V Gradcu se je ustanovilo Ivanišče (Joanneum), znanstvena zbirka z učnimi stolicami ; kar je nadvojvoda Ivan nabral na svojih potovanjih in si nakupil za lepe novce, vse je podaril temu zavodu, katerega so podpirali tudi deželni stanovi štajerski.

češki muzej omenimo na drugem mestu. Brno se ima zahvaliti za moravski muzej grofu Frideriku Mitrovskemu, Lvov za narodno knjižnico grofu Jožefu Osolinskemu ; narodnemu muzeju v Pesti je bil oče grof Franc Szechenyi. Akademija obrazujočih umetnostij je prirejala razstave.

Na Dunaju so živeli glasbeniki Mozart, Haydn in Beethoven.

Prva obrtna razstava v Avstriji se je vršila 1791. 1. v Pragi, prva splošna avstrijska pa 1833. L na Dunaju.

Za olajšavo v trgovini so se kopali vodotoki, n. pr. na južnem Ogrskem Francov vodotok, ki veže Donavo in Tiso; Novomeški vodotok od Dunaja na ogrsko mejo bi se bil imel razširiti do Trsta. Lujizina cesta od Karlovca do Reke je bila dodelana 1809. 1., cesta črez Štilfski klanec se je delala od 1820. do 1825. leta. Od Linca do Budejevic se je zgradila prva železnica.

Avstrijska narodna banka ima svoj začetek v 1816. 1.

Trgovinske pogodbe je cesar Franc sklenil z Rusijo, Prusijo, Anglijo, Brazilijo, z Zjedinjenimi državami v Ameriki, s Svedijo in Norvegijo, z Danskim, Hanoveranskim in Grškim.

Leta 1817. se je uvel novi način zemljiškega davka, ki je imel moč v vseh deželah, izvzemši Ogrsko in jeden del Lombardije. Da bi se davki odmerili enakomerno, so se zemljišča premerila in na novo cenila.

Na Dunaju si je 1819. 1. občina Leopoldovo zasnovala prvo hranilnico v Avstriji ; sledile so ji v kratkem Praga, Gradec, Ljub- ljana, Celovec, Inomost in druga mesta.

Ferdinand I. (1835 — 1848), najstarejši sin cesarja Franca L, je bil uže 1830. leta v Požunu venčan kot mlajši kralj ogrski in je zašel prestol z odločno izjavo, da hoče vladati po nazorih svojega očeta, zaupajoč v Boga, in pospeševati blaginjo svojih podložnikov. Ustanovil je državne konference, katerih stalni udje so bili nadvoj- vode Franc Karol in Ljudovik, pa grofa Metternich in Kolovrat. L. 1835. se je dal v Pragi venčati kot kralj, 1838. 1. pa v Milanu.

Deset let pozneje se je pa odpovedal prestolu. Podrobnosti tega dogodka se bodo omenjale v III. zvezku.

Vkljub temu, da sta se Franc in Ferdinand pošteno trudila za gmotno blaginjo svojih podložnikov, vender nista svojega časa razumela.

Uprav skrbi za gmotno blaginjo raznovrstnih narodov, po- hlevnost slovanskih plemen in morda lahkoživnost Dunaja, od koder se vender še- le nove misli širijo po širnem cesarstvu, so bile zapreke, da svobodomiselno gibanje iz 1830. L ni toliko uplivalo na avstrijske narode: v »sveti alijansi« združeni vladarji so se tem tesneje oklenili drug drugega. Zaupniki cesarja Franca so dalje vladali tudi Ferdi- nanda L, od katerega so se narodi nadejali milejših nazorov, ker je bilo znano njegovo dobro srce. Ferdinand se je 1835.1 s čarom Nikolajem v Toplicah razgovarjal o vladnih načelih ; Metternich se je obdržal kot »nenadomestljiv«, policijo je skoz trideset let vodil grof Sedelnickjr.

Rak-rana tega sistema so bile denarne zadrege, katerih tudi Kubeck ni mogel odpraviti, dasi je javno mnenje mnogo pričakovalo od njega. Splošno zaupanje je ginilo ; med državno upravo in med zahtevami ter potrebami omikanih slojev se je vedno širil prepad. Iz inostranstva se je vtihotapilo mnogo knjižic z novodobnimi idejami ; najostrejša cenzura ni mogla zabraniti občnega upornega duha. Splošno pozornost je vzbujal s svojimi spisi Schuselka; pl. Andrian-Wartburg je rekel na koncu svoje knjige „Oesterreich und dessen Zukunft" : »Trideset let ne more ostati tako, kakor je zdaj v Avstriji; to prepričanje prešinja vladajoče in vladane; uže samo to dejstvo bi moglo povzročiti prevrat, ki se mora izvršiti v kratkem čas u.« 

Na Ogrskem so začenjali odrivati latinščino, ki je bila po- slovni jezik v uradih in zastopstvih. Na državnem zboru 1843. 1. se je Pulszkjr odločno zavzel za madžarščino, ki se je uže nekaj let poprej polagoma uvajala v šole, sodstvo in upravo. »Ogrska akademija«, ustanovljena 1825. L, je najbolj podpirala to stremljenje, 1844. 1. je postala madžarščina vladni in uradni jezik ; upirali so se močno Hrvati.

Na Ogrskem je z uspehom gojil narodnostno idejo grof Štefan Szechenyi, duhovit plemenitaS ; njegova stranka je zahtevala, naj se odpravi robota, desetina, prostost plemstva od davkov, naj se izjednačijo pravice in dolžnosti, naj se. zavaruje ustava in naj se izboljšajo gospodarske razmere. Radikalci pa so šli dalje ; te je vodil slovaški renegat, zgovorni in častilakomni odvetnik Košut. Poleg njega se prikazuje Fr. Deak. Tudi v Zalesju i Sedmograški) so po mnogih letih zopet enkrat sklicali deželni zbor 1834. 1. Tu so si stale nasproti razne narodnosti, Madžari, Nemci in Rumuni.

Socijalno-agrarno gibanje se je javljalo na Poljskem, kjer so proti Malorusom postopali Poljaki kot kruti zatiralci, dočim so se inostranstvu kazali kot mučeniški branitelji svoje domovine. Krakov, jedina ostalina poljske neodvisnosti, je bil središče poljskemu gibanju. Velevlasti so uže leta in leta s paznim očesom gledale nanj intso preinačile njegovo ustanovo; 1836. leta so vojaki treh velevlastij zasedli mesto, iztrebili upornike ter upravo prenaredili po avstrij- skem vzorcu. Neumno načrtan upor bi naj bruhnil na Poznanjskem in v Torunu. Uporniki so bili premagani, njih voditelji pa postav- ljeni pred sodnike; dokazali so, da so bili sicer požrtvovalni, pa tudi neizmerno zaslepljeni.

V Krakovu pa so slabo uspevali avstrijski vojaki; mladega zdravnika dr. Tysowskega je začasna vlada postavila diktatorjem. V Galiciji pa upornikov niso podpirali, ker maloruski kmet ni maral seči pod pazduho svojim zatiralcem, nego se je hudo maščeval radi sto in stoletnega zatiranja in trpinčenja. Benedek je hitro zatrl poljski upor, in grof Franc Stadion je stopil na čelo gališki upravi. Vlada pa vender ni odpravila trde robote in drugih krivic, nego jih je samo olajšala; zatorej se je odslej nezadovoljnost polastila tudi kmetskega ljudstva. Dne 6. sušca so avstrijski, ruski in pruski vojaki zasedli mesto. Metternich je hotel mesto zasesti samo mimo- grede ; Rusija pa je hotela za vselej ugasiti tleče ognjišče poljskih ustaj ; zato se je Krakov prepustil Avstriji , kljubu temu , da sta ugovarjali Francija in Anglija.

Na Italijanskem je Avstrija nadvladala in je uvela na Beneškem konservativne nazore, dušila narodno vljaja francoske naredbe, ki so se opirale na narodno ' tem smislu je skušala uplivati tudi v drugih državah, i^armi in Modeni, v Cerkveni državi (Kirchenstaat), ijemontu. Tu je vladal Karol Emanuel do 1802. 1., i\ do 1814. 1, kateri je tega leta odpravil vse francoske )tel uvesti razmere, kakeršne so bile 1770. 1. Naspro- iorodnik Karol Albert, princ Carignan.

je bil Napoleon uvel 1806. 1, kot vladarja Jožefa ki je poleg francoskih ministrov imel tudi nekaj do- Icev. Vladal je po nazorih cesarske Francije, bil je mož i in človekoljubnega mišljenja, pa vender ni mogel 3, po anarbistih in banditih razruvane. Njemu je bil at; sovlado so izvrševali tudi Angleži. To pa je bilo ci Karolini. Angleški poveljnik lord \Villiam Bentinck 812.1.: Ali ustavo ali ustajo.- Odločili so se za pa bila v moči samo dve leti.

Rusi in Poljaki, logo je igral ruski car Aleksander, ki so ga vrniv- iza povsod slavili kot zmi^ovalca in reditelja sveta, linjale človekoljubne ideje. Poljakom je pozabil njih lo Napoleona in jim obljubil ustavno vlado z narodno . Na Ruskem je namerjal uvesti primerne reforme 1 državnega življenja. V inozemskih stvareh je slušal miselnega Kapodistrija, ker se je minister Nesselrode Mettemiehovim nazorom ; Novosilcovu je dal nalog, rt za ustavo ; knez Aleksander Galicyn je vodil bogo- 'oljakom je zapovedoval general Zaj^ček, spoštovan oleonovih časov, ki je v junaški bitki pri Smolensku iz-

je vodil čarov prijatelj Adam Czartoryski. Sčasoma pa

menil, morda radi tega, ker vsi njegovi dobri naklepi liso mogli zatreti zavratnih zarot. Vsled živejše dotike m se je tudi po slovstvu in časnikih v Petrogradu /aršavi in Vilni začelo javljati zanimanje za prostejše 7. je Pavel Pestel s Častniki Aleksandrom in Mihaelom Muravievim, s knezom Trubeckim in pesnikom Turgenjevim usta- novil »družbo blaginje«.

Bolelo je to občutljivega čara, ki je s »sveto alijanso« prevzel tudi nalog, da zatira pojave narodne volje. Zato je nauku in ' bogočastju na čelo postavil strogega Šiškova. Da ni bil več tako priljubljen kakor poprej, je tudi utegnilo temniti mu dušo : umrl je duševno potrt. Naslednik mu je bil Nikolaj (1825 — 1855), ki je z angleškim ministrom Canningom dogovoril zapisnik o rusko- angleški zavezi, da bi pospeševala sporazumljenje med Turčijo in Grškim.

Odločno in dosledno je vladal Nikolaj. Zapustil je pota, po katerih je hodil Aleksander, ter se oklenil sarafodržniških načel. Ruske zakone so uže za Katarine začeli zbirati in urejati ; priznani pravoslovec Speranskij je dobil nalog, da dovrši to važno delo. Njegova poglavitna skrb je bila, da se Rusija razvija po prirojenih svojstvih. Nikolaj ni bil prijatelj ni Francozom ni Poljakom. Ker so v poljski ustaji uplivali zraven narodnih tudi verski oziri, zato je smatral kot svojo dolžnost, pospeševati jedinstvo v veri. V poprej- šnjih stoletjih je bil Rim pridobil mnogo pravoslavnih na svojo stran s tem, da jim je dovolil rabiti narodni jezik pri službi božji in da je duhovnikom dovolil ženiti se; zato priznavajo »unijati« papeža vrhovnim poglavarjem. Te je skušal Nikolaj zopet pridobiti, a uspeh je bil neznaten.

Na zunaj se je Rusija močno širila. Vojska s Perzi je v turkmančajskem miru Rusiji pridobila dve armenski deželi in lepo odškodnino. »Petrograjska pogodba« 1834. L je provincijo Georgijo povečala ter Moldavo in Valaško spravila pod rusko pokroviteljstvo.

Da se je Nikolaj trudil Rusijo postaviti na narodno podlago, na lastne noge, je bilo slovstvu v velik prid. Častni položaj proti inostranstvu je povzdigoval narodni ponos. Geslo : »Jeden zakon, jedna vera, jeden jezik« je zelo ugajalo mlajšemu zarodu, ki seje hotel otresti tujega upliva. Zdaj so začenjali opazovati, kako živi in dela ter misli narod ; leposlovje, zlasti lirska poezija in pripovisd- ništvo, je dobivalo primerne in hvaležne snovi iz domačega vira. Slovstvo se je pomladilo in začelo vzbujati pozornost inostranstva; od Nikolaja sem zavzema Rusija v znanosti in umetnosti, v svetovni omiki med omikanimi narodi tisto mesto, ki ji gre, ne da bi bil Nikolaj to hotoma namerjal. Zaprl je Rusijo inostranstvu in jo prisilil delovati za sebe samo. Realistična romantika na domači podlagi je rusko slovstvo uvedla v svetovno slovstvo : zato se nam zdi potrebno, nekoliko ozreti se tudi na razvitek ruskega slovstva. Zgodovinar Karamzin (1765 — 1825) je v svoji obširni zgodovini ' ruskega naroda pokazal rojakom, kako so se po trpljenju in po trdih bojih prerili do svetovne države, in da more samo car, t j. samodržec ustanoviti moč in slavo Rusije. V vseh učnih zavodih uvedena ruska zgodovina petrograjskega profesorja Ustrialova uči, da je samo enotnost v plemenu, v veri, v jeziku in v šegah dovedla Rusijo do sedanje veličine. Zgodovina moskovskega pro- fesorja Sergeja Solovjeva opisuje zgodovino rusko do 1774.1. v 28 zvezkih. Učeni časnikar Pogodin je tudi razjasnjeval domačo zgodovino ter uvajal tuje umotvore v rusko slovstvo. Basni je pisal Krylov (1768—1844). Ruskim vojakom je zlagal navdušujoče pesni Žukovski. Pesnik Deržavin (1743 — 1816) je podoben na^^emu Vodniku, Aleksander Puškin (1799 — 1837) pa našemu Prešernu ; ta je znal vse čute, veselje in žalost, ljubezen do domovine in narodni ponos izražati v elegičnih , humorističnih in satiričnih oblikah. Slovstveni zgodovinarji ga primerjajo angleškemu pesniku Bjrronu. Zavoljo odkritosrčne besede je moral Puškin v pregnanstvo. Snovi svojim pesnim je zajemal iz domačega vira, zato so se prikupile tako hitro ruskemu občinstvu, kateremu se je takrat podalo več zbirk staroruskih pravljic, pripovedek in narodnih pesnij. Duševni brat mu je bil Mih. Ler monto v (1814 — 1841). Zenijalai pesnik je bil pregnan v Kavkaz, čegar velikanski gorski svet se mu je priljubil tako, da je iz onih bajnih pokrajin jemal predmete naj- lepšim umotvorom. Da je bil črnogled, to nam razjasnjuje tok njegovega življenja. Dobri znatelj kavkaških krajev Fr. Bodenstedt je mnogo Lermontovih poezij presadil v nemško slovstvo, kjer so ugajale po bujni domišljiji in plemenitem jeziku. Kavkaz je pobliže naslikal tudi Aleks. Bestužev (1795—1837). Gogol (1809—1852) je opisal ruske razmere humoristično. Njegov duševni razvitek se sme deliti v tri dobe; v prvo spadajo med drugim slike malo- ruskega življenja; med proizvodi druge se odlikuje Taras Bulba, v tretjo spada glediščna igra »Revizor«, ki slika slabe strani ruskega činovnika. Verska otožnost se ga je poprijela, ko je videl, koliko je še treba storiti za ruskega kmeta. Potoval je iz Petrograda v Rim, iz Rima v Jeruzalem.

V tej dobi ne smemo pozabiti Aleks. Herzena. Porojen v odlični rodbini ruski pa od nemške matere, je v inostranstvu izdajal vpliven list »Kolokol« (Zvon). Šibal je pa tudi v novelah in romanih slabosti ruske družbe.

Revolucija na Francoskem 1830. 1. in njen srečni uspeh v Belgiji j® podkuril tudi Poljake. Lepo je napredovala ruska Poljska pod ustavo, katero ji je podelil blagi Aleksander. Trgovina in obrt sta napredovali in množili blagostanje, slovstvo se je raz- vijalo, umetnost se je gojila marljivo, v mestih je rastel srednji stan, in višji namestnik, veliki knez Konstantin, je uredil vojsko; a vkljub vsemu temu so se upirali višji stanovi, uradniki in častniki; snovale so se skrivne družbe, ker je to značaj poljskega plemstva. Širila se je na tihem misel, da bi združili vse Poljake v jedno državno celoto : na srednjih in visokih šolah se je mladina navduševala za staro slavo Poljske. Bogati knez Adam Czartoryjski, ki bi bil rad postal namestnik, je podpiral tako narodno stremljenje.

Dne 29, novembra 1830. leta je vdrlo dvajset mladeničev v palačo podkralja, kateri se je umaknil iz dežele: v osmih dneh je bilo vse v rokah Poljakov, ki pa niso bili složni, ker so se mlajši in odločnejši hoteli popolnem odcepiti od Rusije, višje plemstvo pa je hotelo po vzgledu francoske ustave (charte) samo izpremeniti ustavo; izvolili so si zato generala Chlopickega za diktatorja. Car Nikolaj je 120.000 mož pod poveljem Dibiča in 400 topov poslal nad upornike. Poljski državni zbor je odstavil čara, ker se je zanašal na pomoč francoskega kralja Ljudovika Filipa. Bitka pri Grahovu je zadrževala Ruse, da niso mogli na- pasti Varšave, vender so bili Poljaki naposled premagani pri Ostro- lenki. Dibiča je umorila kolera ; njegov naslednik je postal Paskievič. Poljski demokratje so besneli proti lastni krvi in pomorili mnogo poljskih plemičev, katere so imeli za izdajalce. Iz podvržene Poljske je ubežalo več tisoč upornikov na Francosko, Angleško, Švicarsko in druge dežele ter uživalo bridki kruh pregnanstva. Vsled »orga- ničnega statuta« je Poljska izgubila ustavo, državni zbor in se je kot provincija morala podvreči Rusiji, ki je ostro postopala. Vseučilišči v Varšavi in Vilni sta se odpravili, zdrobil se je poljski grb. Odslej je vladal Paskievič v ponižani Varšavi do 1856. 1. Georg Weber, „Allg. Weltg" XIV. 846, pravi o poljskem plemstvu: »Stari pode- dovani greh poljskega plemstva, strankarstvo in izdajstvo, plemeni- taška sebičnost so zaprečili obnovljenje narodne države, kakor so jo bile uničile poprej.« 

Balkanskinarodi. rancoske vojske tudi na balkanske dežele niso ostale sm brez upliva; uže na pariškem kongresu je ruski car ider svoje vedenje proti Francozom ravnal po obzirih na

Kapodistria, njegov zastopnik na dunajskem kongresu, je zanimanje za helensko društvo »prijateljev muz«. Tudi

so se pokazale prve kiJi razpadanja Turčije. V Albaniji sta derbeg in Ali Paša 11741-1822) krepko upirala sultanu. Grška J« je združila na Grškem in drugod enako misleče grške be v društvo, ki je hotelo domovino osvoboditi turškega a. V Moldavi in na Valaškem so Turki v poprejšnjih sto- ' neki meri dovoljeno eamostalnost dostikrat prekršili, itin Ypsilanti, prebrisan Fanariot, je uže v Napoleonovih aganjal čara Aleksandra, naj se požene proti Turkom. Grk itin Rhigas se je na Dunaju z Bernadottom in potem z rtejem razgovarjal radi os^obojenja Grške ; beligrajski paša Da ujel in 1798, 1. utopil v Donavi. Nesrečneža so potem iOt prvega muČenika, čegar junaške pesni bo se razlegale lih hribih in dolinah.

Srbih se je oglasil črni Jurij, pa ni bil toliko podprt, da nogel kaj opraviti ; zbežal je na Avstrijsko. Po vročih bojih ki narod od sultana izposloval ferman, ki mu je dovolil \ kneza in narodno »skupščino«. Srbi so si izbrali pamet- 1 pogumnega Miloša Obrenoviča za. kneza. ovsod je biio dovolj netiva, ki je najpoprej vsplamtelo na i 1821. leta, kar pa ni prijalo čaru Aleksandru, ker »sveti sploh ni bilo po godu ustajniško gibanje. Zlasti za Grke

animali omikanci drugih narodov ; v Angležih je lord Bjron

tečimi besedami govoril, pisal in pel za potomce termo- junakov; vender sta zavirali njegove uspehe skrb za Jonske n zavist proti Rusiji. Vkljub temu je 1821. 1, Aleksander iti v Moldavi 'Oglasil upor, ki pa je bil zadušen v bitki pri anu istega leta. Ypsilanti je zbežal na Avstrijsko ter umrl v MunkaČu na Ogrskem. Kljub tej nezgodi so se vender jrrki ; med drugimi je v Beociji dvignil prapor upora Odisej. ' 80 postopali Turki: častitljivega grškega patrijarha Gre- V Carigradu so obesili; na otoku Kiju so pomorili 23.000, v sužnost 47.000 Grkov ; 5000 jih je pobegnilo. Vender so ustaši zmagali pri Valtetsi 1821.1. Aleksander Maurokordatos je dne 1. januvarja 1822. leta v Piadho sklical prvo grško skupščino. Zapadni narodi so se začeli zanimati za Grke. »Sveta alijansa« se sicer ni kaj brigala za nje ; na pomoč so jim prihiteli posamezni prostovoljci ; bogati Švicar Eynard jim je segel z denarjem pod pazduho. V tem, ko so evropske vlasti pod vodstvom Metternichovim poslale rahlo pismo sultanu, je egiptovski podkralj Mehemed Ali poslal v Peloponez precejšnjo vojno z okrutim Ibrahimom na čelu, ki je dve leti grozno pustošil grške dežele. Združen s Turki je 1826. 1. vzel pomorsko trdnjavo Missolunghi, zažgal nesrečno mesto in uničil junaške branitelje.

Še-le zdaj seje vzbudila Evropa ; Filhelenci (= prijatelji Grkom) so v vseh evropskih deželah nabirali prostovoljce, denarje ^), orožje. L. 1827. so Francija, Anglija in Rusija sklenile pogodbo o grških rečeh in poslale skupno brodovje v grško morje; pa vender so padle Atene. Na srečo Grkom pa je brodovje zaveznikov v luki navarinski 1827. 1. zmagalo turške ladije. Nastopnega leta je Rusija Turčiji napovedala vojsko; odlikoval se je vojskovodja Paskievič na armenskem bojišču. Balkan je prestopil ruski vojskovodja Dibič, in Turka prisilil v »drinopoljskimir« 1829. leta, vsled katerega je Turčija v Aziji odstopila nekaj ozemlja, porušila več trdnjav v Valahiji, plačala deset milijonov zlatov ter priznala ukrepe zaveznih vlad o Grškem. Londonska konferenca je 1830. leta Grški priznala neodvisnost in jo preustrojila v ustavno kraljestvo; vlado je nastopil Oton I. iz bavarske vladarske rodbine.

Narodi zahodne Evrope, ki bi bili radi Turke izpodili iz Evrope, niso bili povsem zadovoljni s takim koncem boja.


^) Pesnik Henrik Voss, ki je ponemčil Ilijado, je sam živeč ob pičli pokojnini v Heidelbergu dal 1000 gld. »als einen kleinen Beitrag jener grossen Schuld ftbr die von Hellas erhaltene Bildungc.