Zgodovina slovenskega slovstva 2 (Glaser)/IV. b) Slovenski pravopisi.(Bohoričica, metelčica, danjčica, gajica. (Abecedna vojska.))

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodovina slovenskega slovstva, II. zvezek
IV. b) Slovenski pravopisi.

(Bohoričica, metelčica, danjčica, gajica. (Abecedna vojska.))
Karol Glaser

ureja Ilona Jerič
Spisano: 1896
Viri: Spisal dr. Karol Glaser, profesor pri C. kr. gimnaziji v Trstu. Založila Slovenska Matica. (COBISS) Popraviti po http://ia311027.us.archive.org//load_djvu_applet.php?file=0/items/zgodovinasloven00glazgoog/zgodovinasloven00glazgoog.djvu ali http://www.archive.org/details/zgodovinasloven00glazgoog
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Slovencem sta rabili v pismu glagolica in cirilica do 16. sto- letja, v nekaterih krajih po Istri glagolica še pozneje; po uplivu rimske cerkve pa ju je odrinila latinica, tako da imamo od 1550. 1. samo v latinici pisane knjige, izvzemši prvi dve v nemškem pravo- pisu izdani knjižici.

Najstarejša knjižna spomenika slovenska, brižinski iz X. in ljubljanski iz XV. stoletja , nimata doslednega pravopisa. Prvim našim pisateljem ni prijala niti nepopolna in nerodna nemška, niti cirilska pisava. Trubar pravi v predgovoru k evangeliju svetega Matevža iz 1555. L :

»Mi smo Bug vej, dosti zmišlovali, s kakovemi buhštabi to našo besedo bi mogli prov po tej ortografiji štaltnu in zastopnu pisati, da bi preveliko puhštabov ali konsonantov k' ani silabi ne jemali.« 

Da se vidi jasneje, kako je pisal Trubar, bodi v vzgled od- stavek iz njegovega »Katekizma iz dvejma izlagama« 1775. Aydovfki boguui zhes Elemente. Zhes Ogen imaio tiga Boga Jovem, zhes lufft Junonem, zhes Murie Neptunum, zhes Pekal Plutonem, Ty Svetniki pag fo : Zhes Ogen Sv. Agata inu Sv. Florian , zl^es Murie inu vode Sv. Niklaush , Zhes Lufit, Veitre, oblake, zhes Tozho inu Tresk fo ty Svetniki, katerim prauio Samonaftniki (!), tim iftim po leitu Gorne Mashe bero, Shcryshi po Cerquah inu po Puli hodio. Trubarjev sotrudnik, Krelj, se ni strogo držal njegovih načel. Okolu 1580. 1 so deželni stanovi kranjski ukrenili izdati Dalmatinov prevod »Svetega pisma«; za tako veliko delo^je trebalo usta- noviti dosleden pravopis in sploh se izreči, je-li d/elo vredno, da se izda. V ta namen je bil sestavljen poseben odbor vesčakov, ki so navedeni poimence pri Dalmatinu. Vsled naročila tega odbora je spisal Bohorič slovnico: »Arcticae Horulae« 1584. leta in je Trubarjevo ter Kreljevo pisavo uredil tako-le : c = 0, č=sh, s =/,

Za časa protireformacije so bile prepovedane protestantovske knjige in Bohoričeva slovnica ter so prišle le malo med ljudi; marsikateri pisatelj pa se še potrudil ni, da bi se izobrazil v materinščini. Gregor Alasia de Somaripa je za svoj slovar neukretno in nedosledno prikrojil italijanski pravopis, n. pr.: .

Kir ochie u Debu priti, Ta ima ocraniti Tic deflet zapouedi, On veruie u aniga Boga Sprauiga od foiga farzk Inu foiga blifniga.

Hipolit novomeški 1711. leta ni znal za Bohoriča; Kastelec 1678. 1. trdi, da »kranjsko narečje nima slovnice*, Marka Pohlin si je 1768. 1. napravil svoj pravopis; dosledne pisave sikavcev in šumevcev ne zasledimo v 17. in v prvi polovici 18. stoletja; šele Jožef Hasl na Štajerskem 1770.1. in na Koroškem Gutsman delata razloček med ^ in if; prvi piše: »Tu kratku s sim od tiga dolgiga / inu ta dva čerka, ali Pukštaba sh sim skerbnu od unih dveh /h rezločil, brez kateriga rezločka kratku nikar ni kranyske bukve prav brati, da narečem zastopiti.« 

Bohoričeva načela so sploh obveljala šele začetkom tega stoletja ; bistroumni jezikoslovci so pa uže obžalovali poprej, da Slovenci nimajo primernega pravopisa. J. Z. V. Popovič je opomnil uže 1750. L, da je v »Slovanih raba latinskih pismenk sramoten ostanek rimskega jarma«.

V prvih dveh desetletjih se je tedaj začelo glede pravopisa živahno gibanje v slovenskem slovstvu; zgorej omenjeni Primic je ustanovil 1810. 1. v Gradcu »Societas slovenica«, čije udje 80 bili razven Primoa Šmigavec, Narat, Cvetko, Modrinjak, Danjko,Kvas,Perger, Krempeljin J a k 1 i n.

Bržkone najmarljivejši izmed vseh je bil Danjko. L. 1816. je izdal »Začetek vučenja Slovenskega po nedelah«  in stopil s tem delcem med slovenske pisatelje. V tem so sklicali na Dunaj konferenco slovenskih jezikoslovcev, naj se končno ustanovi, če možno, vseslovanski pravopis ; posvetovanje je bilo brezuspešno. Danjko je hotel po svoje pripomoči, da se uvede primernejši pravopis ; izdal je torej 1824. 1. svojo slovnico v novem pravopisu — v danj čici — (ki se nahaja na preglednici koncem te knjige). V tem pravopisu je izdal Danjko petnajst knjig, ki so se baje v 50.000 iz- vodih razširile v Slovencih na Štajerskem. Ker je nastopnega leta izdal Metelko svojo slovnico v »metelčici«, je moral nastati boj med »novoštajersko« in »novokranjsko« abecedo.

L. 1827. je bil nekdo v graškem listu „Der Aufmerksame^ priporočil »danjčico« za občeslovansko abecedo. Temu priporočilu se je uprl BI. Potočnik v št. 56. istega časnika, češ, Danjko je slovnico sam namenil samo Slovencem štajerskim in ogrskim; Kranjci, Korošci in južnoštajerski Slovenci bi ne hoteli sprejeti danjčice, ker se njene črke pripisujejo glasom, ki jih niso imele nikdar.

Njemu odgovarja „Anonymus^ v št. 79. časnika „Der Auf- merksame^ v spisu „ Ueber die Bemerkungen des illyrischen Blattes zu demAufsatze des Aufmerksamen, das slavische Alphabetbetreffend,'^ da se mora prednost dati danjčici in ne metelčici, ker je danjčica prišla prej na svitlo.

Istega leta je vlada naročila sekovskemu škofijstvu, naj sporazumljeno z labodskim preloži na slovenski jezik novo uveden Machnerjev abecednik; naprosili so se Kvas, Rižner, Dan j ko, Krempelj, Harman (župnik v Št. Petru pod Mariborom), Alič in Slomšek, naj povedo svoje mnenje, kako se naj to delo izvrši. Danjko je dovršil prevod 1828. 1. ; upirali so se temu delu iz pravopisnih in jezikoslovnih ozirov; Danjko je naglašal v pismu na sekovski ordinarijat, naj pišejo Slovenci kakor do sedaj, in je predlagal tudi svoj prevod, pripominjaje, naj se shajajo slovenščine zmožni ljudje, n. pr. na Ptuju, ker je to mesto uže 1803 — 1804. 1. učeni profesor verozakona v Mariboru Janez Narat priporočal v ta namen. V obširni in temeljiti vlogi je naglaševal prednosti danjčice.^) Oba prevoda je Kaspar Harman, župnik v Št. Petru pod Mariborom in temeljit znalec slovenščine, skrbno primerjal in ocenil po pravilih Kopitarjeve slovnice in končno rekel: »Da bi se vender Danjko končno prepričal, da njegovo narečje ni pravo ; saj se inače sploh priznava, da je po svojih koristnih knjigah in po neumorni marljivosti mnogo pripomogel k omiki slovenskega naroda.« Harmanu je pritrdil Jurij Alič, dekan v Vidmu, in izjavil, da Slovenci v Celju ne mogo vsprejeti Danjkovega narečja; predložil je svoj prevod, ki ga je odobril Slomšek. Vsled teh izjav je labodski ordinarijat ukrenil uvesti ljubljansko abecedno knjižico. To slišavši je Danjko posetil skoro vse župnike in učitelje na Spodnjem Štajerskem, trdeč, da se je vsprejelo njegovo delo in da se hoče v bodoče ravnati pa danih napotkih. Tako je pregovoril župnike in učitelje, da so se s podpisi izrekli zanj ; celo Krempeljna in Harmana je prevaril. Te izjave je poslal v Gradec z obširnim poročilom^), da je metelčica neporabna.

Temu je še pridejal dodatek, češ. Kopitar celo proglaša slovensko narečje med Dravo, Muro in Rabo kot odlično, ki se mora v marsičem jemati v poštev.


^) Z dne 27. maja 1890., sekovski ordinarijatski arhiv. — J. Košan, Slov. ABC- Streit. 10—13.

^) Des Peter DaDJko, Kaplans in Radkersburg mit seinen mitarbeiteDden Freunden in der slovenischea Literatur Detail, betreffend das Alphabet des H. Fr. Metelko, Professors der ^krainerischen Sprache in Laibach«.


Slovstveni pregled od 1790 do 1815. 1. Slovenski pravopisi. 47

Te opombe in mnogobrojna pritrdila so naklonila ordinarijat, da se je izrekel za njegov pravopis in izdal 1831. leta njegovo »Abecedno knjižic o«.

Proti danjčici se je na Štajerskem koj po uvedenju omenjene abecede vnel upor; radi tega je v časniku „Der Aufmerksame^ 1831. L, št. 5 nekdo (podpisan: Winde) obžaloval to abecedno pravdo; nato se je oglasil »Slovenec« v istem listu 1832. 1., št. 8, češ, da je danjčica uravnana pre po nasvetu Dobrovskega.

Ne samo na Štajerskem, tudi na Kranjskem se je opetoma izražala želja, naj se namestu bohoričice uvede primernejši pravopis; skušali so na abecednem shodu 1820. 1. na Dunaju Kopitar, Metelko, Ravnikar uresničiti te želje, a zaman ; zato je dal Ravnikar uliti 11 novih pismenk in je nagovoril Metelka, da jih je vzel v svojo slovnico. Kopitar je sicer uže sam poprej mislil sestaviti nov pravopis, a ni izvršil te svoje nakane ; dopisoval je pa z Ravnikarjem o tem predmetu.

Metelko je v svoji slovnici „Lehrgebdude der slovenischen Sprache^^ Laihach 1825. uvel ta pravopis, kateri se po njem imenuje metelčica. (Glej preglednico na koncu te knjige.)

Prijatelji metelčici so bili : župnik J. Zalokar, stolni kapelan Blaž Potočnik, katehet Fr. Jerovšek ter Jože Burger, ki so od 1825. do 1835. 1. izdali blizu dvanajst knjižic. Izven Kranjske sta bila metelčici prijazna Jarnik in Slomšek.

Nasprotnikov je imela metelčica dovolj ; vojsko proti njej je počel dr. Jaka Zupan (Horatius) v celovškem listu „Carinthia^ 1831. L, št. 20, 25, 32—33 z Burgerjem, voditeljem Metelkovcev. Zdaj je k nasprotnikom pristopil tudi Slomšek, ki je bil sedem let metelčici naklonjen. Nato se je oglasil Fr. Lad. čelakovsky v jfČasopisu Cesk^ho Museum^ 1832. leta omenjaje prve tri zvezke ,^Kranjske Čebelice'^ in v njih osobito pohvali vši Prešernove poezije, med tem zlasti sonet ^,Čerkarska pravda" ; naglašal je, da se zlaga s Prešernovimi nazori, češ, zakaj se toliko bistroumnosti in skrbi obrača na same črke! čelakovsky smeši Danjka in Metelka ter nasvetuje, da se po vzgledu cehov in Poljakov pomnoži stari pravopis.

Ta sestavek je ponemčil č o p ter ga s svojimi opazkami objavil v časniku „Illyrisches Blatt" 1833. L, [št. 6 — 8, in pristavil, da se zlaga s Celakovskega mnenjem, češ, Metelkova načela so graje vredna, dasi slovnica njegova obdrži svojo vrednost.

Metelkovci se oglase v istem časopisu št. 10. Metelko si pre nikoli ni prisvajal časti, da bi bil on edini ustvaril novi pravopis; latinica opovira slovstvo. Nato začne čop v št. 13. — 15, 17. boj z razpravo „Slofvenischer ABC-Krieg N. 1.^ naglašujoč, da so enake pravde imeli tudi Latini, Italijani, Angleži, Čehi, Srbi, Hrvatje; zakaj je torej ne bi imeli Slovenci? Očita se tu metelčici, kar so na njej grajali Slomšek, Jamik, Murko, Prešern, Dobrovsky i. dr. Boj je vodil čop mirno in stvarno ; pohvalno omenja Kopitarjevih in Metelkovih zaslug, graja samo obliko črk in načela, po katerih so bile skovane.

Srdito odgovore Metelkovci v št. 22, češ, nasprotnik je strasten, sam zida gradove in razmetuje pravila, katerih niso postavili za- četniki novega pravopisa; da je čop sam spravil na dan kako večje delo, bi uže videl, koliko truda in težav to človeku zadaje. Stvarnih dokazov Metelkovci niso zmogli.

Zopet se je oglasil Čop s spisom „Slofvenischer ABC Krieg N, 2." v št. 23. dokazujoč marsikatere nedoslednosti nove pisave in popri- jemljajoč ostreje Kopitarja in Metelka. Zdaj stopi na pozorišče Juppiter tonans — Kopitar sam — metelčici prvi znanstveni boritelj v št. 27. s spisom „Ein Wort uber denLaibacher ABC Streit^ in razsuje polno košaro psovk iz Dunaja čez belo Ljubljano. Čelakovskega in Prešerna doleti naslov : »aesthetische Genie^s« ; učenjak čop je »Pan Maciak«, katerega primerja celo nravno-nedostojnim pisa- teljem, pristavlja pa, da njegovi sobojevniki niti ne zaslužijo takega vojskovodje; če taki argumenti ne preverijo čopa, neče se pre nič več prepirati ž njim, misleč na to, kar je povedal modri Leo Mediaevus:

Hoc scio pro certo, guoties cum stercore certo, Aut vifico, aut vincor, semper ego maculor.

Blagi in krotki Čop pa ni ostal dolžan odgovora; v spisu „Slowenischer ABC-Krieg Nr. 3" št. 30 [vpraša, je-Ii vsa stvar vredna tohkega hrupa, in pove odločno, da tudi noče več odgovarjati, če hoče Kopitar napadati njegov značaj in ga sumničiti & splošnimi trditvami in puhlo bistroumnostjo, ne da bi navajal stvarne razloge.

Najduhovitejši nasprotnik danjčici in metelčici pa je bil A. L Murko; izdal je 1832. 1. slovnico: »Theoretisch-praktischeSlowenischeSprachlehre fii r Deutsche, nach den Volksspracharten der Slowenen in Steiermark, Karnten, Krain und Ungarn*s westlichen Distrikten i.td.«  in slovar »Slowenisch-Deutsches und Deutsch-Slo- wenische8 Handwortepbuch«.

Obe knjigi je Murko dal natisniti v bohorčici 1. ker je pisal za vse Slovence; 2. ker slovenski narod in večina pisateljev ni sprejela ni danjčice ni metelčice; 3. ker mora biti nova abeceda samo latinska ne pa mešana ; 4. ker bi se, če se na Kranjskem^ vsprejme metelčica, na Štajerskem danjčica, vzdignil med štajer- skimi in kranjskimi Slovenci »kitajski zid«, ki bi oviral napredek omike slovenskemu narodu.

Z velikim veseljem je to knjigo pozdravil Ljubomir (Slomšek( v „Carinthiji^ 1832. 1., št. 10. in nagovarjal rojake, naj se držeMur- kovih besed: »Bratje, napredujte na poti 300 let stare bohoričice, po kateri ste tako dolgo hodili in prišli do tako lepih uspehov, in ne dajte se niti od desne niti od leve speljati od lepo uglajene poti.« 

Labodski ordinarijat se je zdaj odločil za staro abecedo ; celo najbolj navdušeni pristaš metelčici, videmski dekan Alič, se je izpre- obrnil. Kvas (Dalemisl) je skušal oslabiti vtis Murkovih knjig s spisqm „J^we srveite erfreuliche Erscheinung in der slofvenischen LiUercUur (Der Aufmerksame 1832., št. 44— 45), češ, Danjkove knjige so se natisnile uže v drugo. Murka imenuje svojega učenca, ki je pre spisujoč svoj slovar uporabil njegova dela in zasebno knjižnico. V enakem smislu so „Opomhe školnika"' v istem listu. Vse to nič ni pomagalo ; knjige Ravnikarjeve, Viritijeve, Potočnikove, Ciglar- jeve in druge, tiskane v bohoričici in čitane tudi na Štajerskem, so pokopale danjčico in metelčico. V celjskem okraju je v tem smislu delal nadzornik R u d m a š. Še v zadnjem trenotku je iskal Danjko pomoči pri Janezu Gottweis8U, sodiškem oskrbniku graščine »Malek« pri Ljutomeru in nekdanjem učitelju drugega humanitetnega razreda mariborske gimnazije ; na Danjkovo prošnjo je ta poskušal po posebnem pismu do sekovskega ordinarijata danj- čico rešiti smrti.

Vlada je z odlokom dne 6. nov. 1833. 1. odpravila metelčico iz šol. Na Štajerskem je skušal Kvas še 1834. 1., št. 13 — 14 v sestavku „Fur die slotvenische LittercUur rešiti, kar se dd ; 1836. 1. je spisal 28 pol obsegajoč zagovor danjčice in ga poslal sekovskemu ordi- narijatu, posnemajoč sicer Kopitarja v psovkah, ne pa v duhu ; v njem sumniči Murka, Aliča in Rudmaša, hvali Danjka in sebe ter opozarja na češko-ilirski pravopis, ki se razširja po Hrvatskem.

Zadnji boritelj je bil Murko, ki je v predgovoru svoje slovnice še enkrat pojasnil pravopisno vprašanje. Dne 18. avgusta 1838. L je štajerski gubernij prijavil sekovskemu ordinarijatu odlok c. kr. učne dvorne komisije, da se v danjčici ne sme nič več tiskati.

Vsled tega ostrega boja so se nekateri sobojevniki pomaknili v mirno zavetje zasebnega življenja in se niso več oglasili, kakor n. pr. Danjko sam. Koristila pa je pravda v tem, da so se Slovenci začeli zanimati za znanstveno poznavanje materinega jezika.

če prav so se nasprotniki obeh taborov ostro spoprijemali, so vender Danjko, Kvas, Murko in drugi bili istih mislij, da bi bilo najbolje, ko bi se Slovenci poprijeli češkega pravopisa, kakor ga je prikrojil Hrvatom dr. Ljudevit Gaj.

Dasi sta propadli danjčica in metelčica, in dasi se je začelo zopet pisati v bohoričici, vender so izprevideli vsi razumni Slovenci, da bo treba resno misliti na prostejši pravopis. Kratko je trajala doba »ilirska«, pa je vender nam Slovencem bila na lepo korist. L. 1836. se je namreč oglasil »mladi iskreni in drzni« dr. Ljudevit Gaj z lepo idejo, da z listoma »Novine« in »Danica« zjedini vse Jugoslovane v vzajemno književno kolo. Glede pravopisa je uže 1830. 1. objavil kratko osnovo ter jo razširil 18S6. 1. ; pristopilo je nekoliko Slovencev, med njimi Stanko Vraz, ki je Slovencem podaril prvo knjigo v novi obleki, to je v pravopisu, kakor ga imamo zdaj in ki se po dr. Gaju imenuje gajica. Ta knjiga so »Narodne p 6 sni«, izdane v Zagrebu 1839.1. V novem pravopisu je izdal Vraz tudi pesen slovensko »Hvala najvojvodi Ivanu«, v Zagrebu 1839. 1. V tem času je začel tudi Trstenjak pisati v gajici; „Ber Aufmerksame" 1838. L, št. 47, 1839.1., št. 9 in 24 je objavil tri njegovi pesni.

Andrej Smole je dal na svoje stroške natisniti v gajici troje knjižic, dve komediji: »Varh«, »Veseli dan, ali Matiček se ženi« in »Pesmi Valentina Vodnika «, vse 1840. leta. Fr. Malavašič in J. Zemlja sta' v ljubljanskem časniku „Illy' risches BlaU 1840.1., štev. 50; 1841. 1., št. 3 in 1843. L, objavila nekaj pesnij; J. Zemlja je v posebni knjižici 1843. leta izdal pripovedno pesen »Sedem sinov«; A. J. Murko je istega leta svojo slovnico v novo dal na svitlo, pa v gajici.

L. 1843. so začele izhajati ^Kmetijske in rokodelske novice'% ki jih je izdavala kranjska kmetijska družba, uredoval pa dr. Janez Bleiweis ; pisane so bile v bohoričici. V št. 6. prvega tečaja priporoča »Ljubim Kranjcem, našim bratom« Krempel novi pravopis; uredništvo podpira to priporočilo. Nastopnega leta je objavljal Matija Maj ar jezikoslovne spise v gajici; uredništvo opaža, da daje natisniti dopise v takem pravopisu, v kakoršnem mu prihajajo.

Tretji tečaj 1846. 1. je pisan nekaj v bohoričici nekaj v gajici; gajico priporoča zlasti Oroslav C a f. Četrti letnik začenja s pravopisom Gajevim ; uredništvo razloži gajico bralcem, ki so pristopili na novo, in prosi hkrati vse dopisnike, da se poprimejo gajice, »en glas, ena črka«, pravi, »je velika prednost novega pravopisa«. Letnik 1846 je tiskan ves v gajici; ponosno pravi Bleiweis koncem 1851. 1., št 53: »Novice so, polagoma stopaje, brez hrupa, brez sile, brez vojske, naš sedanji obči pravopis po Slovenskem vpeljale.« 

Glavni nasprotnik gajici je bil — Kopitar, nazivajoč Gaja »strastnega šarlatana«, potem Prešern, Metelko, Z a 1 o k a r, a vender piše Slomšek : »Sovražnikov močnih ni bilo, prijateljev pa vse živo!« Ti mnogi prijatelji so odločili, da je bil pravopis Gajev uveden v šole in urade. A. M. Stojan pravi v Nov. 1846. 1., št. 52, da Slomškovo »Sveto opravilo«, tiskano v gajici, otroci lahko bero brez težav, dasi imajo sicer v bohoričici natisnene knjige.

Stanko Vraz je 1842. 1. priporočal, naj se Murko trudi za novi pravopis, ker prireja šolske knjige.

Na Kranjskem je dr. Bleiweis dne 6. junija 1848. l. predlagal v deželnem zboru v obširni spomenici med drugim tudi to, naj se uvede v vse šole ilirski pravopis, ki je bil uradno uveden uže v Istri in dejanski rabljen na Štajerskem. Vlada je uvedla gajico z odlokom 11. avgusta 1848.1. Tudi »Slovensko društvo« v Ljubljani se je potezalo za to stvar.

Po Murkovih besedah se more sicer bohoričica meriti z vsemi .evropskimi pravopisi razven cirilice ; z ozirom na književno vzajemnost pa ni bila kaj posebno primerna ; v bohoričici bi bila slovenščina osamela; morala je tedaj priti nova primernejša abeceda. Danjko je preveč zabredel, ker ni poznal stare slovenščine ; Metelko se je pa preveč oziral na kranjsko narečje, ne pa na druge Slovane; nova abeceda je morala biti do cela latinska. Šafafik je imenoval Gajev pravopis »najlepši slovanski in evropski pravopis«, čas. česk. Mus. 1837. I. Ost in West 1839., B. 25.

}}