Zgodovina slovenskega naroda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Zgodovina slovenskega naroda
Dr. Josip Gruden
Spisano: V Celovcu 1910. Družba sv. Mohorja v Celovcu.
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vsebina

Predgovor[uredi]

„Spoznavaj samega sebe." Ta zlati rek, ki se je blestel nad durmi poganskega svetišča, ne velja le vsakemu poedincu, temveč prav tako celemu narodu. Vsak narod mora poznati razmere, v katerih sedaj živi, pa poznati tudi svojo preteklost. Iz nje zajema moč v hudem boju za obstanek, vztrajnost v nesreči, modra navodila, kako si priboriti boljšo bodočnost. Zato pravijo po pravici, da je zgodovina učiteljica življenja.

Ti razlogi so vplivali name, da sem prijel za pero in se lotil težavnega dela, da napišem slovenskemu narodu njegovo zgodovino. — Prav mi Slovenci premalo poznamo svojo preteklost. Nimamo se sicer ponašati s slavnimi kralji in svetovnoznanimi čini. Tam, kjer so si mogotci delili oblast in kjer se je določevala usoda Evrope, Slovenci niso imeli odločilnega vpliva. Vendar vzlic svoji navidezni skromnosti slovenska zgodovina ni brez zanimivosti in pomena. Kaže nam pred vsem, kako si je slovensko ljudstvo osvojilo svojo sedanjo domačijo, kako se je vzdržalo v hudem boju za obstanek, kako je delalo in trpelo. Tudi taki spomini bude ljubezen domovinsko, užigajo zavednost in zaupanje v svojo moč.

Glede na obliko, v kateri podajam zgodovinsko snov, bi pripomnil, da se nisem mogel odločiti za ono razporedbo v razne dobe, kakoršna je navadna v šolskih učnih knjigah. To je pri slovenski zgodovini tem manj mogoče storiti, ker ji manjka prave enote, in so razne slovenske dežele imele tudi različen zgodovinski razvoj. V obliki zgodovinskih slik in povesti hočem opisati značilne dogodke in osebe iz naše preteklosti, pri tem pa vpoštevati prav tako politično, kakor tudi kulturno in cerkveno zgodovino. Vsi raznoliki pojavi slovenskega uma in slovenskega junaštva naj dobe na teh listih skromen spomenik:

Očetov naših imenitna dela,
kar jih nekdanjih časov zgodba hrani,
kako Metulum se Avgustu brani,
kaj je do zdaj Ljubljana doživela,
kak' veri bramba bila je dežela,
kako pri Sisku Kolpe so pijani,
omagali pred Kranjci Otomani,

in še druge znamenite zgodbe tja do najnovejšega časa.

Vso zgodovinsko snov nameravam prilično obdelati v petih zvezkih. Prvi opisuje približno prvo polovico srednjega veka (6.—12. stoletje), drugi bode slikal osebe in razmere, kakršne so bile proti koncu srednjega veka; tretji bode obdeloval dobo luteranstva in katoliške reformacije, četrti 17. in 18. stoletje, peti najnovejši čas.

Prvi zvezek pa završujem z enako željo, kakor je zaključil kartuzijanski brat Filip v zajčkem samostanu svoj spev o „Marijinem življenju", da bi šel med verne brate po vsej domačiji, učil spoštovati vzore in navade naših pradedov, vzbujal zavednost, vnemal ljubezen do Boga in domovine.

V Ljubljani, meseca januarja 1910.

Pisatelj.

Prvi del[uredi]

1. Naša domovina v prazgodovinski in rimski dobi.[uredi]

„Od nekdaj stanuje tukaj moj rod, — če ve kdo za druz'ga, pove naj od kod." Tako je pel pred sto leti naš slavni pesnik Vodnik in s temi besedami izrazil svoje prepričanje, da Slovenec ni priseljenec v svoji domovini, kakor sta se priselila Nemec in Italijan, temveč da biva v njej že iz tistih pradavnih časov, ko so si prvi ljudje poiskali selišč v Evropi. Vodnik je bil mnenja, da so bili slovenskega rodu stari Ilirci, ki so bili naseljeni ob Adriji in so že davno pred Rimljani gospodovali na morju, kakor tudi prebivalstvo, ki je za časa Rimljanov bilo razširjeno po naših krajih. Mnogo učenih mož je pozneje pritegnilo njegovemu mnenju.


Preden pričnem pripovedovati o naši slovenski preteklosti, je potrebno, da se ozremo tudi v tiste čase nazaj, ko je še prvotno prebivalstvo bivalo v naši domovini in je še Rimljan gospodaril v njej. Te čase imenujemo prazgodovinsko in rimsko dobo naše domovine.

* * *

Toda o čemur molčita knjiga in povest, o tem glasno govore izkopane posode, orožje in kinč, ki se v vedno večji množini dobivajo iz krila zemle. — Mnogokrat zadene kmetovalec pri oranju ali prekopavanju svoje njive na starinsko orodje razne oblike, na bronaste obroče, sulice, nože, čelade. Ljudje pa pripovedujejo, da so tamkaj nekdaj prebivali „ajdje" in imenujejo take kraje „ajdovščina", „ajdovski grad" ali pa „gradišče"; tudi pravljice o zakletih kraljičinah in skritih zakladih rade nastanejo na takih skrivnostnih mestih[1] .

Vse te starinske reči so ostanki nekdanjih prastarih prebivalcev naših pokrajin in nam nudijo precej jasno podobo o njih življenju in delovanju. Starinoslovci, ki se bavijo s preiskovanjem in tolmačenjem takih izkopavin, pravijo, da je ni kmalu dežele na svetu, ki bi bila na njih tako bogata, kakor je naša slovenska dežela. O prazgodovinskih prebivalcih, ki so nekdaj bivali pri nas, pa pripovedujejo to-le:

Že dva tisoč let pred Kristusom so bile slovenske dežele naseljene z ljudstvom, kateremu ne vemo imena, ki je pa zapustilo mnogo sledov svojega bivanja.

Posebno zanimive prastare naselbine so mostišča ali stavbe na koleh, ki nam že kažejo višjo stopnjo izobrazbe tedanjega prebivalstva. — Pri izbiranju selišč so ljudje posebno pazili na to, da je bil kraj že po naravi utrjen in se je dal lahko braniti pred sovražnikom. Zato so v jezerih in plitvih rekah ne daleč od brega zabili v dno kole in položili črez nje mostove, na katerih so si postavili svoje koče. Te koče so bile lesene, večinoma okrogle, pokrite z deskami, slamo ali praprotjo. V tleh je bila na sredi napravljena odprtina, da so mogli zajemati vodo ali loviti ribe. Take naselbine na koleh so se našle na ljubljanskem barju blizu Iga, ob Ljubljanici in v Cirkniškem jezeru, a bile so gotovo tudi drugod.

Ribištvo, lov, živinoreja so bila glavna opravila mostiščarjev. Za obleko so jim služile živalske kože, iz kosti pa so napravljali raznovrstno orodje: kladiva, mlate, igle,. iz zobov divjega merjasca zakrivljene nože. Žita menda še niso pridelovali; pač pa jim je služil v živež povodnji orešek, čigar jedro je bilo močnato kakor kostanj. Tega so zmleli s kamni in si iz njega napravili kruh. Poznati so morali tudi že lan, ker se nahajajo v bližini mostišč pogosto vretenca in vički, ki se rabijo pri preji in celo ostanki cvirna ali preje. Precej razvito je bilo tudi lončarstvo. Vse posode so bile sicer napravljene z roko, pa vendar okusno ozaljšane z raznimi okraski. Posebno ljubko se kaže v teh ilovnatih izdelkih materinska ljubezen tedanjih žena. Na ljubljanskem barju so namreč našli poleg mostišča veliko množico ilovnatih otroških igrač: malih posodic, vrčkov, ropotulj, ki imajo podobo ježa, sove, vretenca, in katere so matere svojim ljubljenčkom obešale okoli vratu.

Koliko časa so se ohranile stavbe na koleh, ni mogoče natančno določiti. Nekateri starinoslovci sodijo, da se je pri nas okoli leta 1300. pred Kristusom končal ta način naseljevanja. Le to se jasno vidi, da je te naselbine uničil požar, bodisi, da je slučajno nastal ali pa so ga zanetili sovražniki.

Pet stoletij pozneje se nam razgrne popolnoma drugačna podoba. Naselbine prebivalstva niso bile več nastavljene na vodah, temveč na strmih, dobro utrjenih hribih, katere sedaj imenujemo gradišča. In ljudstvo, ki je bilo naseljeno v teh gorskih trdnjavah, ni poznalo le kamenja in živalskih kosti, temveč je znalo že iz raznih kovin, iz bakra, brona in železa izdelovati svoje orodje.

Prazgodovinskih gradišč imamo na Slovenskem vse polno. Najznamenitejša so na Kranjskem: Vače, Šmarjeta, Šmihel pri Hrenovicah; na Goriškem: Sv. Lucija pri Tolminu; na Koroškem: Rožek, Napoleonov vrh blizu Beljaka; na Štajerskem: Ruše, Negova. Nekatere teh naselbin so silno stare. Tisočletja je tu prebival rod za rodom: od prvotnih kamenarjev pa do izobraženih.

Predmeti, ki se izkopujejo na teh krajih, so naj raznovrstnejši. Med lončenimi posodami zavzemajo prvo mesto žare, ki imajo navadno obliko velikega lonca. V nje so spravljali ostanke sežganih mrličev. Najzanimivejše in najlepše pa so situle, to je bronaste posode, ki so zgoraj širše, spodaj pa nekoliko ožje in kojih gornji rob ima v sebi obroč, da se more zanj pritrditi povprečni držaj. Marsikatere teh posod so okrašene z vrezanimi ali izbočenimi podobami, tako znamenita „vaška situla", katero so izkopali l. 1879. na Vačah in ki ima v treh pasovih prizore iz lovskega in vojaškega življenja. Zelo mnogoštevilni so predmeti, ki so služili za kinč: pločevinasti pasovi, bogato obloženi z izbokanimi okraski, ovratnice, zapestnice, igle za lase, uhani in prstani, zlasti pa mnogoštevilne zapone (fibule), ki so služile za pripenjanje obleke na ramenih in prsih. Vse druge predmete pa po svoji množini in mnogo vrednosti prekaša najdeno orožje: sekire, meči, osti za sulice, puščice, noži, srpi in čelade.

Iz vseh teh najdenih predmetov sklepamo, da je bilo ljudstvo, ki je prebivalo po naših gradiščih, mogočno in bojevito. Imelo je svoje poglavarje, ki so je vodili v bojih. Poznalo je živinorejo in poljedelstvo in je tudi že udomačilo konja za ježo in vprego. — Gradišča so podobna dobro zavarovanim trdnjavam. Na vrhu, sredi naselbine, na lepem ravnem prostoru, so imeli ljudje shranjeno svoje imetje, živila, tudi živino, ali pa je bilo tamkaj pokopališče. Okoli te središčne ravnine so se vrstili nasipi, včasih v več krogih. Debeli koli, zabiti v zemljo, med katere je bilo vpleteno protje, so služili nasipom v oporo. K tem močnim plotovom in nasipom so prislonili svoja stanovanja, lesene, na pol v zemljo vkopane in s prstjo pokrite koče. — O veri in bogočastju prebivalstva po teh gradiščih sicer nimamo mnogo prič, vendar se da z gotovostjo povzeti vsaj to, da so verovali v nesmrtnost duše in v življenje na onem svetu. To spričuje njih spoštovanje in češčenje mrličev. Mrtva trupla so deloma sežigali na grmadah, deloma jih polagali v nizke, plitve grobe. Revni ljudje so potem navadno ostanke sežganih mrličev spravili v okroglo, kotličasto jamo, bogatini pa so jih vložili v posebno mrtvaško žaro, katero so pokrili s skriljnato ploščo. Hkrati s kostmi in pepelom so devali v te posode tudi lonce, čase, skledice, v katerih so bile najljubše jedi pokojnikove. Pridejali so navadno mrliču tudi bogato doto nakrasnin iz brona, stekla, jantarja, ilovice. Po njihovem mnenju se namreč mrtvec ni ločil od človeške družbe, temveč je ostal v zvezi s svojimi sorodniki in prijatelji in je na onem svetu nadaljeval življenje, kateremu je bil tukaj privajen.

Dočim nam izkopavine razgrinjajo dovolj jasno sliko o življenju in delovanju prazgodovinskega prebivalstva na Slovenskem, nam pa vendar ne odgovore odločno na vprašanje: kateri narod pa je imel tisočletja v posesti naše dežele in kakšno je bilo njegovo ime? Zdi se, da je izza dobe mostišč in kamenarjev pa do Rimljanov tukaj prebivalo eno in isto prvotno prebivalstvo, ki je sicer napredovalo v gospodarstvu in izobrazbi, pa je vendar glede na narodnost ostalo bistveno neizpremenjeno. Skoraj vsi novejši starinoslovci prištevajo to ljudstvo Ilirom, to je onemu mogočnemu narodu, ki si je že pred Rimljani ob adrijatskem morju ustvaril veliko kraljestvo, raztezajoče se daleč tja preko Istre in Dalmacije do albanskih gorâ, in o katerem poje pesnik: „Mogočen na morju Ilir'jan je bil, ko se je Rimec še ladje tesat učil." — Severni Iliri so se delili v mnoga plemena. Najznamenitejši izmed njih so Veneti, naseljeni po gornji Italiji, Istrijani, Japodi, stanujoči ob gornji Kolpi in po Krasu, Liburni v vzhodni Istri. Nad ilirske rodove so prišli okoli leta 380. pred Kristusom iz Galije (sedanje Francoske) bojeviti Kelti, jih deloma premagali in se med njimi naselili. Keltom pripisujejo zgodovinarji Noričane na Koroškem, Karne ob koroško-beneški meji, Tavriščane na Kranjskem, Latobike ob Savi in Krki. Pa njih gospostvo ni dolgo trajalo. Podjarmili so jih Rimljani.

* * *

„Kjerkoli Rimljan zmaga, tamkaj se tudi naseli." Tako je velelo staro rimsko načelo. Zato so tudi naše dežele dobile deloma rimsko prebivalstvo, kakor hitro je rimski orel nad njimi zagospodoval. Jugovzhodne pokrajine. Goriško z Vipavskim, so prišle pod rimsko oblast že l. 128. pred Kristusom. Osvojitev drugih dežel pa je združeno z imeni slovečih rimskih vojskovodij Julija Cezarja in Oktaviana, poznejšega cesarja Avgusta. Julij Cezar je obiskal le mimogrede, kakor pravi, iz tega namena naše dežele, „da bi spoznal pokrajine in ljudstva". Po njem se imenuje triglavsko pogorje „julijske alpe", in prelaz črez Hrušico „postaja na julijski planini" (statio in alpe Julia). Vendar je Cezar s tem pohodom začrtal pot svojim naslednikom. Njegov stričnik Oktavijan je (l. 44. pr. Kr.) že vodil rimske legije zoper Japode in Latobike in se polastil utrjenih gradišč ob gorenji Pivki. Na hud odpor je zadel pri mestu MetuUum (zdaj menda Metlje pri Starem Trgu), katero je branilo tri tisoč vojakov. Oktavian je bil pri obleganju dvakrat ranjen, a hrabri branitelji so končno vendar le podlegli rimski premoči in našli smrt pod razvalinami gorečega mesta. Od Metula je Oktavijan prodiral dalje ob Krki, si podjarmil Latobike in se slednjič polastil ob izlivu Kolpe ležečega mesta Segeste, kjer je pozneje nastalo rimsko mesto Siscia, sedanji Sisek. Za Japodi so prišli na vrsto Karni, Noričani in Tavriščani. Leta 14. po Kristusu je bila že vsa Ilirija v oblasti Rimljanov in meje njih cesarstva so se raztezale tja do Donave.

Slovenske dežele za dobo rimskega gospostva niso tvorile upravne celote, temveč so bile razdeljene v več provincij. Koroško in severozahodni del Gorenjskega je pripadal Noriku, vzhodni Štajer in Dolenjsko z Emono (Ljubljano) vred Panoniji, Notranjsko z Goriškim pa Veneciji in Istri. Vendar so se meje pozneje večkrat izpremenile. — Po vseh teh pokrajinah so Rimljani najpreje ustanovili vojaška taborišča, katera so se kmalu razvila v naselbine in mesta. Najznamenitejša so bila na Koroškem: Virunum (na gosposvetskem polju), Tiburnia (blizu Špitala); na Štajerskem: Celeia (Celje) in Poetovium (Ptuj); na Kranjskem: Emona (Ljubljana), Nauportus (Vrhnika), Neviodunum (Krško); v Primorju: Tergeste (Trst).


V prvi vrsti je treba omenjati ceste. V tem oziru so bili Rimljani pravi mojstri. Njih ceste so bile tako trpežne, da jih tudi poznejša stoletja niso uničila. Služile so trgovini in prometu skozi ves srednji vek. In še dandanes gredo naše glavne ceste v tisti smeri, kjer so že pred njimi stoletja vodile jantarjeva in druge poti. Na mnogih krajih je bilo treba tir rimske ceste le popraviti, da se more na njej prevažati ljudi in blago. Za naše kraje važno križišče cest je bilo v Akvileji (Ogleju).

Od tod je bila izpeljana cesta na Koroško črez Pontebo, po Kanalski dolini v Beljak in preko Krive Vrbe v Virunum. Druga glavna proga je vodila preko Soče po Vipavski dolini črez Hrušico in Logatec (Longaticum) v Emono (Ljubljano). Odtod črez Savo pri Črnučah na Mengeš, Trojane (Adrante), Celje in Ptuj. V Emoni se je od te proge odcepila druga cesta, ki je vodila črez Šmarje, Trebnje (Praetorium Latobicorum), Novo mesto v Neviodunum, čigar ostanki se nahajajo na Krškem polju, in od tod ob Savi proti Sisku. Tudi Ptuj in Sisek, Celje in Virunum, Akvileja in Trst so bila zvezana s cestami, da ne omenjamo mnogih kolovozov in stranskih potov, ki so preprezali naše pokrajine. Ceste so služile v prvi vrsti vojaškim namenom, pa tudi dobro urejeni državni pošti, trgovini in naobrazbi. Po njih so dohajali v deželo rimski naselniki.

Tuji gospodovalci so posebno dobro znali izrabljati tudi zaklade zemlje. Rudnike za baker, železo, svinec, ki so jih deloma že pričeli kopati prebivalci ilirske dobe, gradili so fužine in pospeševali kovaško obrt. Taki rimski rudniki so bili zlasti pogosti na Koroškem, na Kranjskem so se ohranili njih sledovi v Bohinju, pa tudi drugod. Domači izdelki so se v veliki množini izvažali v Italijo. Zadruge brodarjev, kovačev, tesarjev, suknarjev, ki se omenjajo v napisih, izpričujejo, kako zelo je tedaj cvetela obrt.

Slednjič ne smemo pozabiti, da je za časa Rimljanov prvič prisijal žarek krščanske vere v naše kraje. Mesto Sirmium (sedaj Srem), kjer je bil sv. Andronik, učenec sv. Pavla, prvi škof, in Akvileja (Oglej) sta pošiljala blagovestnike k nam. Pobožno sporočilo imenuje sv. Mohorja prvega akvilejskega škofa in njegovega diakona Še v četrtem stoletju so se pri nas zidali templji v čast solnčnemu bogu Mitru, boginji Isidi in drugim malikom.

ustanovljene, je omeniti: Trst, Koper, Emono (Ljubljano), Petovij, Celje, Sisek, Tiburnija (na Koroškem). Skoraj gotovo je imelo tudi mesto Virunum škofijski sedež. Žal, da so divji viharji poznejših časov le prehitro zamorili nadebudno setev.

Z vlado Rimljanov konča stari vek, konča tudi doba vstaljenih in urejenih politiških in gospodarskih razmer v naših deželah. Kar je prišlo za njo, to je bilo razdejanje in zmeda, ki je trajala več stoletij. je prizanesel Rimu. Za Huni so prišli germanski rodovi Rugijcev, Herulov, Gepidov, Gotov in Langobardov. Vsi ti so drli preko naših pokrajin, izpodrinili rimsko prebivalstvo, se za nekaj časa vstavili, pa hiteli zopet naprej. Zadnji v tej vrsti so bili Slovenci.

  1. ^ Take starine ne gre zametavati. Najprimernejše je, opozoriti g. župnika ali učitelja na izkopane reči, ki jih bode že znal spraviti na pravi kraj. Muzeji tako starinsko orodje radi kupujejo za primerno ceno. Vsekako pa je treba skrbeti, da ostanejo v deželi in se ne raznašajo na tuje.

2. Prihod in naselitev Slovencev.[uredi]

Ko so Rimljani gospodovali v naši domovini, je narod Slovencev vzajemno z drugimi slovanskimi rodovi prebival po širnih planjavah južne in zahodne Rusije, tja do Visle na severu in dolenje Donave na jugu. Tedaj še ni bilo med Slovani tiste razlike v jeziku in šegi, kakor jo opažamo danes. Sami sebe so se nazivali „Sloveni", tujci pa so jim rekli tudi „Veneti" (od tod nemški izrazi „Wenden", „windisch") ali Srbi. Živeli so kot miren poljedelski narod v nizkih raztresenih kočah, obdelovali zemljo in pasli svoje črede. Grški pisatelj Prokopij pravi o njih, da se niso upali niti oblegati mest, niti se bojevati na ravnem polju.

A sila časa je napravila iz miroljubnih ljudi silen in bojevit rod, ki je drzno naskakoval mogočne države in si z mečem v roki osvojil obsežne pokrajine. Kaj je napotilo Slovene, da so začeli siliti proti jugu in zahodu, ni znano. Menda jim je bila domovina pretesna, ali pa jih je mikal zgled germanskih plemen, ki so si po lepih pokrajinah Italije, Galije in Španije osvojili nova bivališča in ustanovili mogočna kraljestva, ali pa so jih tiščali drugi narodi naprej. — Najprej je moč slovenskega orožja občutilo grško cesarstvo. Že v začetku šestega stoletja so se pričeli drzni pohodi Slovenov črez Donavo na grško ozemlje. Prodirali so v Trakijo, Ilirijo, Dalmacijo, pustošili po deželi, oblegali mesta Toper, Solun in se pokazali celo pred zidovjem Carigrada. A ti pohodi niso služili le ropu in plenu, temveč so bih neka vrsta oboroženega naseljevanja. Sirski zgodovinar Ivan iz Efeza piše namreč o njih: „V tretjem letu po smrti grškega cesarja Justina (l. 581.) se napravi na pot prokleto ljudstvo Slovenov, prehodi vso Grško ter tesalske in traške pokrajine. Osvoji si mnogo mest in trdnjav, pustoši, požiga, ropa in gospodari po deželi ter biva v nji popolnoma svobodno in brez strahu, kakor v svoji domačiji. Na ta način so dobili Slovani prosto roko v deželi, bivali ondi ter se razširjali po nji, dokler jih ni Bog pregnal. Pustošili, požigali, plenili so prav tja do dolgega zidovja (blizu Carigrada) ter si z ropanjem pridobili vse cesarjeve črede — mnogo tisoč — in tudi črede drugih. In glej, do današnjega dne (l. 584.) bivajo, posedajo in počivajo v rimskih pokrajinah brez skrbi in strahu; pleneč, moreč, požigajoč so obogateli ter imajo mnogo zlata, srebra, konjskih čred in orožja, vojskovanju so se priučili celo bolje kakor Rimljani."

Takrat so torej zasedli pokrajine balkanskega polotoka južno od Save in Donave oni Sloveni, ki jih zdaj imenujemo Hrvate, Srbe in Bolgare.

A sila Slovenov si je kmalu potem izbrala za prodiranje drugo smer in se vrgla na gorate alpske dežele. Tu nastopijo Sloveni v družbi z Obri. Ni bilo morda sorodstvo po duhu ali krvi, ki je združilo ta dva naroda k skupnemu podjetju, temveč medsebojna korist. Obri so bili divje, roparsko, mongolsko ljudstvo, majhne gibčne postave in žoltih, strogih obrazov. Bili so izvrstni jahači, ki so preživeli noč in dan na svojih konjih, kakor da so prirastli k njim. Vajeni so bili streljati na konjih, pa le težko so stali na svojih nogah. Utrjeni so bili tako, kakor noben drug narod. V boju so bili strašni sovražniki, ker niso bili zadovoljni, da so premagali nasprotnike, ampak so jih hoteli popolnoma uničiti. Ker so Obri živeli le za boj in rop, zato so potrebovali po opustošenih zemljah, katerih so se polastili, takih ljudi, ki so bili vajeni obdelovati polje in se pečati s kupčijo. Taki ljudje pa so bili Sloveni, ki so služili Obrom za hranitelje in oskrbovatelje njih zemlje, nasproti pa so imeli v njih mogočne zaveznike v vojski.

Zavezništvo Slovenov z Obri se je pričelo že takrat, ko sta živela oba naroda še v jugovzhodni Rusiji med Volgo in Karpati in je temeljilo na popolni enakosti in ravnopravnosti. Ko je obrski vojvoda Bajan l. 579. hotel s silo podjarmiti Slovene ob dolenji Donavi in zahteval od njih davka, tedaj so mu odgovorili samozavestno slovenski poveljniki: „Kdo izmed ljudi, katere obsevajo solnčni žarki, je tako močan, da bi nas premagal? Navajeni smo, da si lastimo tuje zemlje, ne pa, da bi si drugi svojili našo. Taka bode naša navada, dokler bode kaj boja in kaj mečev." Šele pozneje se je zavezništvo spremenilo v hlapčevsko odvisnost, ki je pa tudi dala povod, da so se Slovenci otresli krutega obrskega jarma.

V družbi z Obri so začeli Sloveni proti koncu šestega stoletja prodirati proti zapadu. Tu se je bil prav takrat zgodil znamenit prevrat. Longobardi, ki so imeli v posesti vzhodne alpske dežele in del sedanje Ogrske, so bili l. 568. odšli v Italijo in prostrane pokrajine so bile brez vladarja. Njih dedščino so zdaj prevzeli Sloveni in Obri.

Napačno je misliti, da se je naselitev Slovencev v sedanji domovini izvršila lahko, mirno in brez boja. Kakor so si njih rojaki na Balkanu z mečem v roki osvojili zemljo za svoja selišča, tako so si morali tudi Slovenci s silo priboriti tla, na katerih zdaj prebivajo.

Pokrajine ob Savi, Dravi, Muri, Soči, Adriji in v panonskih nižavah niso bile prazne in popolnoma opustošene. Tu je živelo še mnogo rimskega ljudstva, vzajemno s prvotnim ilirskim in keltskim prebivalstvom. Stala so še bogata mesta (Celeia, Tiburnia), kjer so bili škofijski sedeži in mnogo drugih manjših naselbin. Z Bavarskega pa so silili v deželo Nemci in hoteli gospodovati v njej.

Po hudih bojih, ki so trajali več desetletij, so Slovenci rimske in nemške prebivalce deloma premagali in si jih podvrgli, deloma pa izrinili iz dežele. Požgali in razrušili so rimska mesta in zatrli tudi vse sledove krščanstva, da ni bilo potem skoraj dve sto let med Slovenci niti cerkve, niti duhovnikov.

Zemlja, katero so Slovenci zasedli, je bila zelo obsežna, mnogo obsežnejša, kakor je tista, katero imajo zdaj v posesti.

Naravna pota, po katerih je napredovalo naseljevanje, so nudile reke in široke doline ob njih. Ker je naš svet nagnjen proti vzhodu, kamor teče tudi večina rek, zato so Slovenci od te strani pričeli prodirati in silili vedno dalje do izvirov. Zasedli so dolino Save z vsemi njenimi pritoki, prodrli so ob Dravi tja gori do toplaškega polja na Tirolskem in ob Muri daleč v Gornji Štajer v sedanjo Gornjo in Dolenjo Avstrijo. Polagoma so se razprostrli po vsej sedanji Kranjski, Koroški, Štajerski in po Primorju ob Adriji. Pustriška dolina na Tirolskem, solnograški Lungau, dolina Aniže med Gorenjo in Dolenjo Avstrijo so imele slovenske naselbine. Na severu jih je Donava ločila od sedanjih Cehov, na jugu pa jim je šele odpor furlanskih vojvod, s katerimi so imeli Slovenci več desetletij hude boje, ustavil daljno prodiranje. Vendar so zasedli severni gorati svet Furlanije tja do reke Taljamento in ustanovili tudi mnogo naselbin v nižavi. Marsikateri furlanski kraji, Beogrado, Passiano Schiavonesco s svojimi slovenskimi imeni spominjajo na nekdanje slovensko prebivalstvo.

Vendar je treba pripomniti, da je bila slovenska dežela splošno zelo redko naseljena in da je mnogo sveta ostalo neobdelanega, zaraščenega z neprodirnimi gozdi. Tudi oddaljene hribovske doline so bile šele par stoletij pozneje naseljene.

Vrh tega slovenska zemlja ni bila neka celota, obkrožena od naravnih mej, kakoršna je Češka ali Ogrska, temveč je bila sestavljena iz cele vrste dolin in nižav, ločenih med seboj po visokih gorovjih, ki so obteževala promet, provzročala razdeljenost in tako slabila zavest vzajemnosti. Mesto skupne politične enote se je razvila cela vrsta malih državic, tako v Gorotanu, na Posavju in v panonski nižavi.

Prvotnih prebivalcev Slovenci niso popolnoma iztrebili, temveč jih premagali in zasužnjili. Od njih so sprejeli mnogo imen za glavne reke, mesta in gorske vrhove v novi domovini. Reke: Sava, Drava, Mura, Raba, Krka; mesta: Celje, Ptuj; gorovja: Alpe, Ture, Kras, so imela slična imena že v rimski in predrimski dobi. — Na jugu v Primorju se je ohranil rimski živelj še v nekaterih mestih.

Trst, Koper, Piran v Istri, Kormin, Čedad na Beneškem imajo že iz tistih dob romansko (italijansko) prebivalstvo.

Proti severu pa so Slovenci neomejeno gospodovali do Donave, kjer so podajali roke Čehom onstran reke. Nemško prebivalstvo se je vzdržalo le na severnem robu v Solnogradu in v vzhodnih Tirolah. A še tu je bilo izpostavljeno silovitemu navalu Slovencev in izgubljalo vedno več tal. Leta 611. so Slovenci premagali bavarskega vojvoda Garibalda pri Liencu na Tirolskem in silno opustošili bavarske meje. Le s hudim naporom se je pozneje posrečilo Bavarcem jih pregnati iz dežele. Še sto let pozneje so morali Nemci se umikati iz solnograškega Pongava in se niso upali ondi obnoviti razrušenega samostana sv. Maksimilijana. Celo globoko notri v bavarsko zemljo so se raztezali pohodi Slovencev.

Iz zgodovinskih poročil o naseljevanju Slovencev, ki sem jih tu podal, se da najbolje posneti njih razmerje do drugih Jugoslovanov. Ko so jugoslovanski rodovi zapustili svojo prvotno domovino, so bili eno ljudstvo, ki se je nazivalo z imenom „Sloveni", in rimski zgodovinopisci imenujejo „Slovenijo", „domovino Slovenov" prav tako pokrajine med Donavo in Adrijo, kakor dežele na Balkanskem polotoku. V svoji sedanji domovini so se naselili Jugoslovani prilično v istem redu, kakor so preje prebivali v prvotni domovini. Govorili so en jezik. Sicer so se po raznih krajih pozneje razvila razna narečja, a vsa ta narečja od Alp pa do Egejskega morja se še dandanes tako vrste med seboj, da sega drugo v drugo. Ni mogoče reči, kje jenja slovenski jezik in kje se pričenja hrvatski, in za macedonske Slovane se še v današnjih dneh prepirajo, jih je li prištevati Srbom ali Bolgarom.

Sloveni so si v novi domovini ustanovili posamezne države. Oni del, ki je bival med Dravo in Adrijo, je imel najpreje razne vojvode ali „bane", a si je pod Tomislavom l. 914. osnoval enotno kraljestvo, katero je imenoval hrvaško. To ime je v začetku zaznamovalo najbrže neko pokrajino, pozneje pa se je po njej začelo nazivati tudi ljudstvo, ki je ondi prebivalo. Hrvatje so došli v svojo sedanjo domovino že par desetletij pred Slovenci (okoli l. 550.). Menda jim je gotski kralj Totila prepustil Panonijo in Dalmacijo, da mu pomagajo v Boju z Bizantinci. Izpodrinili so romansko prebivalstvo ob Adriji, ki se je vzdržalo le v nekaterih mestih. Na jugovzhodu od hrvaškega kraljestva so isti Sloveni ustanovili drugo državo in jo imenovali s prastarim imenom srbsko. Tretji del je prišel pod oblast mongolskih Bolgarov, ki so sicer sprejeli jezik svojih podložnikov, a njih ime je izpodrinilo prvotno nazivanje; tako je nastalo slovensko-bolgarsko carstvo. Četrti del Slovenov je prodrl najdalje proti severozahodu in zasedel sedanjo našo domovino. Ta je ohranil svoje staro ime „Sloveni" (Slovenci), ki nam še dandanes živo kliče v spomin, da so en narod vsi tisti, ki bivajo od Slovenskih goric do Adrije, od laške meje pa do Črnega in Egejskega morja.

3. Kralj Samo.[uredi]

Družabni red je bil pri Slovencih osnovan na enakopravnosti. Slovenci niso imeli plemstva kakor Germani, ki so smatrali svoje kneze in vojvode za ljudi višje vrste, za potomce bogov, katerih se morajo oklepati podložniki z brezmejnim češčenjem in vdano pokorščino. Pri njih je imel izprva vsak član naroda enake pravice in enake dolžnosti. Vsled tega svojstva, kakor tudi pretežno kmetskega značaja našega ljudstva, se pri Slovencih niso razville mogočne vojaške države, kakoršne so ustanovili germanski rodovi Gotov v Italiji in Španiji, ali Franki v Galiji. — Prvotna politična enota Slovencev je bila župa (županija), zaveza sorodovincev, ki so bili skupaj naseljeni v enem okrožju. Tej zavezi je načelo val izvoljeni župan, ki je nadzoroval gospodarstvo, imel sodno oblast in je v dobi poganstva hkrati opravljal tudi duhovniške posle. Take župe pa so bile ob času vojne preslabe, da bi se mogle same braniti ali napadati. Zato so se združile v male države, ki so si izvolile skupnega poglavarja, vojvoda (kneza) ali velikega župana. Ta je navadno imel oblast le toliko časa, kolikor časa je trajala vojska, a jo je odložil, čim je bila končana. Toda če je bila nevarnost trajna, tedaj je knez obdržal svoje dostojanstvo tudi dalje časa, in mnogokrat se je vsled gospodoželjnosti tudi trajno ukoreninilo v kaki družini. Take državice so obsegale navadno vse župe kakega velikega okrožja, ki je tvorilo naravno celoto. Nahajamo jih v Gorotanu, kjer se omenjajo knezi: Valuk, Borut, Hotimir, Gorazd, v Posavju, kjer sta kneževala Vojmir in Ljudevit, in v panonski niža vi ob Blatnem jezeru, kjer se omenjata Pribina in Kocel. V Bosni so se take velike župe z vojvodi na čelu ohranile celo do prihoda Turkov v 15. stoletju.

Le enkrat so se vsi Slovani, severni in južni, strnili v večjo politiško skupino in ustanovili zvezno državo Samovo.

Povod osnovi tega mogočnega kraljestva so dali Obri. Slišali smo, da so bili Slovenci vojni zavezniki in hranitelji Obrov. Dokler se je ta zveza opirala na enakopravnost in dobrohotnost, je lahko obstala, ker je donašala obema narodoma korist A kmalu so Obri hoteli gospodovati nad Slovenci in so jih pričeli kruto zatirati. V vojskah so morali Slovenci sami iti nad sovražnike, Obri pa so ostali v svojih taborih. A če je bilo kaj vojnega plena, so ga ti hoteli imeti zase. Po zimi so Obri prihajali v deželo Slovencev, so tam živeli in se redili na njih stroške, jim s silo jemali žene in hčere in nakladali še druge davke. Kaj čuda, če se je ljudstvo slednjič uprlo in se skušalo otresti hudega jarma.

Toda Obrov je bilo mnogo in bili so bojeviti ljudje. Le z združenimi silami je bilo mogoče streti njihovo nasilstvo. Tu je vstal Samo, zbral l. 623. okoli sebe vse slovanske rodove, ki so bivali ob Labi, na Češkem, v Moravi, v Posavju in ob Adriji. Z vsemi temi četami se je vrgel nad Obre in jih porazil. Neštevilna množica Obrov je tedaj padla pod mečem združenih Slovanov.

Ta uspeh je poučil Slovane, da je le v edinosti moč. In Samo, ki je bil voditelj zveznih slovanskih čet v boju proti Obrom, je tudi še po slavni zmagi obdržal vrhovno oblast nad vsemi združenimi rodovi in je kot kralj nad njimi vladal celih petintrideset let (leta 623.—658.).

Iz življenja tega izrednega moža nam je le malo znano. Nekateri zgodovinarji so trdili, da je bil frankovskega rodu in se je najpreje pečal s trgovino. Toda ni težko dokazati, da je bil Samo Slovan po rodu, po duhu in po zunanjosti. Že ime Samo ali Samoslav je slovansko, slovanske šege so vladale na njegovem dvoru, dočim je bil s Franki kakor z Obri v vednem sporu.

Samova slovanska država je bila neka narodna zveza med Čehi, Slovenci in polabskimi Srbi. Središče ji je bilo Češko s sosednjimi deželami. Na severu so se ji pridružili polabski Srbi, katerim je takrat vladal knez Drvan, na jugu Slovenci pod vojvodom Valukom. A skoro gotovo se je raztezal Samov vpliv še dalje proti jugovzhodu k sedanjim Hrvatom in Srbom, kajti tudi ti slovanski rodovi so se v začetku sedmega stoletja z drugimi Slovani vred rešili obrskega jarma.

A Samova država ni bila Slovanom le mogočna opora proti Obrom na vzhodu, temveč tudi proti nemškim Frankom na zapadu, od koder je njihovi svobodi grozila še hujša nevarnost.

Frankovski kralj Dagobert je okoli leta 630. sklenil s Samom trgovinsko zvezo in je poslal mnogo frankovskih kupcev v slovenske dežele, ki so ondi prodajali raznovrstno blago in dragotine. A zdi se, da so bili ti frankovski trgovci ogleduhi, ki so imeli pot pripravljati Dagobertovi vojski. Zato so Slovani padli po njih, jih mnogo ubili in se polastili njih blaga. Dagobert je zdaj najpreje zahteval zadoščenja, a ko mu ga Samo ni hotel dati, je prišlo do krvavega spopada. Frankovski zgodovinar Fredegar o tem dogodku podaje sledeče poročilo: „V tistem letu (631) so Slovani, imenovani Vinidi, ubili mnogo frankovskih trgovcev, ki so kupčevali v Samovem kraljestvu, in se polastili njih blaga. To je bil povod razpora med Dagobertom in Samom, kraljem Slovanov. Dagobert pošlje k Samu poslanca Siharija in zahteva, naj se tisti, ki so njegove trgovce umorili, kaznujejo, za ugrabljeno blago pa naj se da primerna odškodnina. Toda Samo ni hotel sprejeti Siharija, niti ga pustiti na svoj dvor. Nato se je Siharij oblekel po slovansko in z zvijačo se mu je posrečilo s svojim spremljevalstvom priti pred Sama in mu razložiti vse zahteve, ki so mu jih bili naložili. Toda Samo ni hotel popraviti krivice svojih ljudi, temveč je le dovolil, da se postavi sodišče, ki naj bi sodilo o teh in drugih prepomih zadevah med obema strankama. Nato pa začne Siharij kot nepreviden poslanec rabiti zasramovalne besede, groziti in zahtevati, naj bodeta Samo in njegovo ljudstvo pokorna kralju Dagobertu. Samo, že nekoliko užaljen, odgovori: „Saj smo na uslugo Dagobertu, mi in naša zemlja, ako le hoče z nami v prijaznosti živeti." A Siharij mu odvrne izzivajoče: „Ni mogoče, da bi živeli kristjani in služabniki božji v prijateljski zvezi s poganskimi psi." „Dobro," mu reče nato Samo, „ako ste vi božji služabniki, mi pa poganski psi, vas smemo raztrgati s svojimi zobmi, ker se tako obnašate proti svojemu Bogu." Potem so vrgli Siharij a iz Samovega dvora. — Ko Dagobert vse to zve, ukaže po vsej Avstraziji zbirati vojsko, katera se potem v treh oddelkih napoti nad Sama in Slovane. Dagobert izpodbudi tudi Longobarde, da se vzdignejo zoper nje. A tudi Slovani se pripravljajo na vseh straneh za boj. Alemanska vojska pod vodstvom vojvoda Krodeberta premaga Slovane, prav tako longobardska. Alemani in Longobardi ujamejo mnogo Slovanov in jih odpeljejo s seboj. Drugače pa se je godilo avstrazijski vojski pri Wogastogradu, kjer se je zbral glavni oddelek hrabrih Slovanov. Tri dni je trajal boj, in Dagobert je izgubil velik del svoje vojske. Nazadnje je moral zapustiti tabor in vse drugo, kar je imel pri sebi, in je bil prisiljen bežati v svojo domovino. Slovani pa so kmalu potem opetovano začeli napadati Turingijo in druge frankovske pokrajine."

Poročilo nemškega zgodopisca priča dovolj, kako nevarni sosedje so bili Slovani mogočnim Frankom za dobe kralja Sama.

Po Samo vi smrti (l. 658.) je njegova velika država razpadla. Slovenci so se ločili od svojih severnih bratov Čehov in zopet živeli pod svojimi domačimi vojvodi. Vez, ki je družila vse Slovane v sedanjih avstrijskih deželah in preko njih v mogočno politično celoto, se je le še enkrat za malo let obnovila za češkega kralja Otokarja II. Vendar je imela Samova država za vse slovanske rodove trajen pomen. Rešila jih je poniževalnega obrskega jarma, jih dvignila na višjo stopinjo izobrazbe in razvnela narodno zavednost. Pod Samom so Slovani čutili, da so kos svojim nemškim sosedom, in ta zavest jim je vžigala pogum in dajala podjetnost za tedanje mnoge boje. Ako bi bili Slovani ohranili edinost kot dragoceno Samovo dedščino, bi bili tudi v poznejših časih sami določevali usodo in oprti na svojo lastno moč uspešno odbijali sovražnike na desni in levi. Tako pa je le prekmalu zavladala med njimi nesloga, ki jih je uklonila tujemu jarmu. Po pravici toži pesnik:

„Viharjev jeznih mrzle domačije
pokrajine bile naše so, kar Samo
tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo,
pozabljeno od vnukov, veter brije."

Seveda je treba upoštevati, da je bilo edinstvo Slovanov tedaj le plod zunanje sile, ne pa notranjega kulturnega razvoja. Veliki vojvodi, mogočni vladarji, kakršni so bili Aleksander Veliki ali Samo, ki dosežejo sijajne trenotne uspehe, so navadno le redki zgodovinski pojavi. Tudi med nemškimi plemeni je vladala nesloga, dokler jih ni združil sv. Bonifacij v eni katoliški veri in oprl politično edinstvo na škofije in samostane. Ta enotna cerkvena organizacija, katero je vpeljal veliki nemški apostol, je bila kakor obroč, ki je vezala posamezne dele in plemena Nemčije.

Slovanom ni bilo prisojeno, da bi bili pravočasno dobili tako trdno, enotno cerkveno uredbo. Kar je ustvaril sv. Metod v Panoniji in Moravi, je le prehitro uničil Madjarski naval. Zato je pa manjkalo prave kulturne podlage za slovansko vzajemnost, ki je ostala le trenoten pojav.

4. Boji s Furlani.[uredi]

Koliko sile in bojnega navdušenja je živelo v slovenskem narodu prva stoletja njegovega bivanja v sedanji domovini, izpričujejo zlasti drzni napadi na južne sosede, Longobarde in Furlane, ki so bili za Slovence večinoma zmagoviti.

O tej dobi slovenske zgodovine, ki nam kaže naše pradede kot junaške, bojevite ljudi, vajene z orožjem v roki si osvajati zemljo, nam obširno poroča longobardski zgodovinar Pavel Diakon.

Ta mož se je rodil okoli leta 725. v mestu Čedadu na Furlanskem, torej prav blizu slovenske meje. Po očetu se je imenoval Pavel Warnefrid, pa ker je pozneje stopil v duhovski stan in postal diakon, je dobil priimek od te duhovske službe.

V šolo je hodil najpreje v Čedadu, pozneje v Paviji, kjer so takrat stolovali longobardski kralji. Seznanil se je s kraljem Ratchisom, kateremu se je tako prikupil, da je poslej po očetovsko zanj skrbel. Postal je učitelj pesništva na kraljevem dvoru in dobil celo plemenito Adelbergo, hčer zadnjega longobardskega kralja, v vzgojo in pouk. Ko je leta 744. Karol Veliki storil konec longobardskemu kraljestvu, je Pavel sklenil odtegniti se svetu. Oblekel je redovniško haljo in se podal v benediktinski samostan na gori Montecassino blizu Neapolja. Tu je umrl bržkone 13. aprila l. 799.

V samostanski samoti se je Pavel pečal s spisovanjem raznih knjig. Med njegovimi deli je za nas najvažnejša „Zgodovina Longobardov", ker mnogo poroča o usodi in dejanjih našega naroda v tisti dobi, ko drugi nemški zgodopisci o njem skoraj popolnoma molče. Pavel Diakon je Slovence sam dobro poznal, ker je svojo mladost preživel v njihovi bližini in je od svojih pradedov slišal mnogo pripovedovati o njih bojnih činih. Te narodne pripovedke je sprejel v svojo zgodovino in nam tako podal jasno, zanimivo sliko o tedanjih burnih časih. Tu naj kratko podam vsebino njegovega zgodovinskega dela, v kolikor se tiče nas Slovencev, deloma doslovno tako, kakor nam poroča živahni pripovedovalec sam.

Slovenci so prišli v dotiko z Longobardi in posebej še s Furlani, svojimi sosedi, takoj po naselitvi v sedanji domovini. V družbi z Obri jih vidimo opetovano prodirati v Italijo, tako že leta 598. in pozneje leta 610., ko je znameniti samostan sv. Ivana ob Timavu se zrušil v razvaline in je celo mesto Čedad padlo Obrom v roke. Iz te dobe nam je ohranil Pavel Diakon lep spominek slovenske usmiljenosti. Pripoveduje namreč, kako čudovito se je rešil njegov praded Lopichis obrske sužnosti in povrnil zopet v Furlanijo.

Ko je Lopichis bežal iz obrske dežele, je blodil več dni po goratih krajih. Trohica kruha, katero je vzel s seboj, mu je kmalu pošla. V nevarnosti je bil, da bi umrl lakote. Nato pride v kraj, kjer so stanovali Slovenci. Neka postarna slovenska žena hitro spozna, da je begunec in da od lakote omaguje. Usmili se ga, skrije ga v svoji hiši in mu skrivaj po malem daje potrebne hrane, dokler si ni opomogel. Ko je bil že dovolj krepak, mu je dala še nekaj živeža na pot, in ga poučila, v katero stran mora iti. Tako je Lopichis že črez par dni prišel zdrav na svoj dom.

Boji z združenimi Slovenci in Obri so bili za Furlane vedno nesrečni. Le oni del Slovencev, ki so bivali na skrajnem jugozapadu, v čedadski okolici in po goriških brdih do Medane, se jim je okoli l. 611. posrečilo za nekaj časa dobiti v svojo oblast.

Tudi pozneje, ko je bila zveza med Obri in Slovenci že davno pretrgana, beremo še v Pavlovi zgodovini o mnogih vojnih pohodih Slovencev v Italijo. Zdaj so na svojo roko izkušali prodirati proti jugu. Brez dvoma Slovencem ni bilo toliko za plen in požiganje, kolikor bolj za lepe, solnčne italijanske ravnine, kjer so se hoteli stalno naseliti. Z dveh strani so izkušali prodirati v Furlanijo, ob Nadiži proti Čedadu in po takozvani ogrski cesti mimo Palmenove proti Taljamentu. Toda na meji so stali bojeviti Furlani z mečem v roki in branili vhod v Italijo. Zato je prišlo do krvavih spopadov. Enega nam Pavel Diakon tako-le opisuje:

Okoli l. 664. je bil Vektari furlanski vojvoda in je imel svoj sedež v Čedadu. Prigodilo se je, da je moral po opravkih odpotovati na kraljev dvor v Pavijo. Ko so Slovenci to zvedeli, so zbrali močno vojsko in hoteli napasti Čedad. Ne daleč od tega mesta pri Briščah so postavili svoj tabor. Toda vojvoda Vektari se je bil že prejšnji večer povrnil iz Pavije, česar pa Slovenci niso opazili. Ker so Vektarijevi grofi odšli že vsak na svoj dom, se je vzdignil on sam s petindvajsetimi možmi in šel nad Slovence. Ti so se smejali, ko so videli malo krdelce in so rekli, da gre pač nad nje akvilejski patriarh s svojimi duhovniki. Ko je Vektari prišel do mosta nad reko Nadižo, pri katerem so se postavili Slovenci, je vzel z glave svojo čelado in se jim dal spoznati, imel je namreč plešasto glavo. Ko so Slovenci videli, da je Vektari sam prišel, so se tako prestrašili, da so mislili bolj na beg, kakor na boj. Vektari je nato s svojim malim krdelcem napadel Slovence in jih toliko pobil, da jih je izmed pet tisoč mož le prav malo ubežalo.

Lahko je spoznati, da je Pavel hotel tukaj nekoliko proslaviti svoje rojake, in sicer na račun resnice. Neverjetno je namreč, da bi bilo 5000 oboroženih Slovencev, ki so se nameravali polastiti celega mesta, bežalo pred petindvajsetimi možmi in se dalo od njih pobiti. Zgodovinska resnica bode najbrže ta, da je Vektari nenadoma udaril na Slovence, ki so hoteli zasesti furlansko nižavo in jih je z manjšo silo vrgel nazaj v gore nad Čedadom.

Ta spopad se je sicer končal s porazom Slovencev, vendar mora Pavel Diakon že nekaj desetletij pozneje poročati o drugem usodnem udarcu, ki je zadel Furlane pod vojvodom Ferdulfom l. 705., ko je bilo uničeno skoraj vse njihovo plemstvo. Slovenci so se tudi takrat prikazali v večjem številu blizu Čedada, toda pomneč svoj poraz za vojvoda Vektarija, se niso spustili v ravnino, kjer niso mogli mnogo opraviti proti dobro oboroženemu in v boju izurjenemu plemstvu furlanskemu. Poiskali so si raje naravne trdnjave in se utaborili na strmi gori blizu Čedada. Semkaj so izvabili svoje nasprotnike in jih skoraj do zadnjega potolkli. Zanimivo poročilo tej strašni nesreči se glasi tako:

„Po smrti Adonovi je dobil vojvodstvo Ferdulf, doma iz Ligurije, nestalen in ošaben človek. Hotel si je pridobiti sloves zmagovalca nad Slovenci, pa je s tem napravil veliko škodo sebi in Furlanom. Podkupil je nekatere Slovence, da bi na njegov poziv poslali vojsko v Furlanijo. To se je zgodilo, a je dalo povod veliki nesreči na Furlanskem. Nekatere slovenske roparske čete so namreč napadle furlanske črede in ovčarje, ki so pasli v njih bližini, in napravile mnogo plena.[1]"

Župan dotičnega okraja, plemenit, hraber in čvrst mož, je hitel za roparji, a jih ni mogel dohiteti. Ko se je vračal, ga sreča vojvoda Ferdulf in ga vpraša, kaj se je zgodilo z roparji. Argait, tako mu je bilo namreč ime, mu odgovori, da so ušli. Nato pravi Ferdulf zaničljivo: „Kako bi ti mogel izvršiti kaj hrabrega, ker se imenuješ Argait, kar pomenja bojazljivca." Argait, hraber mož, pa mu na to jezno odvrne: „Dal Bog, da ne bi umrla prej, dokler ne bodo ljudje spoznali, kdo izmed naju je večji bojazljivec."

Kmalu potem, ko sta se tako prepirala, je prišla mnogobrojna vojska Slovencev, katere je bil Ferdulf z denarjem izvabil v Furlanijo, in se utaborila na vrhu neke gore, ki je bila zaradi strmin le težko dostopna. Vojvoda Ferdulf je s svojo vojsko prišel do gorskega podnožja in iskal zložnejše poti, da bi napadal Slovence. Tedaj pravi že omenjeni Argait Ferdulfu: „Spomni se, vojvoda Ferdulf, da si me imenoval bojazljivca in nesposobnega človeka. Sedaj naj pride kazen božja nad tistega izmed naju, ki bode prišel pozneje do Slovencev." Po teh besedah obrne svojega konja proti strmini, po kateri je bil dohod zelo težak in prične jezditi proti taboru Slovencev. Ferdulfu pa se je zdelo sramotno, ako ne bi po isti težavni poti napadel Slovencev in je jezdil za Argaitom po nepripravnih in nepristopnih krajih. Za njim jo je udrla ostala vojska, ker se ji je zdelo nečastno, ako ne bi sledila svojemu vojvodi. Ko Slovenci zapazijo, da se jim sovražniki približujejo po strmini, se hrabro postavijo v bran in se bojujejo bolj s kameni in sekirami, kakor z orožjem. Vržejo jih s konj in skoraj vse pobijejo. Tako so zmagali bolj po naključju, kakor vsled hrabrosti. Uničeno je bilo vse furlansko plemstvo, padel vojvoda Ferdulf, padel je tudi Argait, ki ga je izvabil v boj. Toliko hrabrih mož, ki bi bili sicer v slogi in s previdnostjo mogli več tisoč nasprotnikov poraziti, je tu padlo vsled mržnje in nepremišljenosti. Le en Longobard, kateremu je bilo ime Munichis, in ki je postal pozneje oče furlanskemu vojvodu Petru in cenedskemu vojvodu Urzu, je izvršil hrabro in moško delo. Ko je padel s konja, mu je neki Slovenec, ki se je nanj vrgel, zvezal roki, pa vendar je z zvezanima rokama izvil nasprotniku sulico iz desnice in ga prebodel. Nato se je zvalil zvezan po strmini navzdol in ušel."

Kje je tista gora, kjer se je vršil opisani boj, ni znano. Nekateri mislijo, da je bila gora Špik pri Čedadu, ker se njega lega in strmina strinja s tem, kar poroča o kraju Pavel Diakon. Poraz, ki so ga tedaj doživeli Furlani, pa je bil tako strašen, da se dolgo časa niso upali bojevati proti Slovencem.

Ker je bilo v bitki pri gori Špik uničeno vse furlansko plemstvo, je moral Pemon, naslednik Ferdulfov na vojvodskem prestolu v Čedadu, skrbeti za nov naraščaj. Zato je zbral na svojem dvoru vse sinove plemičev, ki so v oni bitki poginili in jih je dal vzgojiti zajedno s svojimi otroci. Ko so ti plemiški sinovi že dorastli in bili za boj sposobni, pride Pemonu novica, da so Slovenci zopet udrli na Furlansko in se utaborili pri Lavarianu. Tedaj gre Pemon takoj nad nje s tistimi plemenitimi sinovi, ki jih je pri sebi izrejal, da bi maščevali smrt svojih očetov. Ko je tretjič napadel Slovence, jih je premagal. Izmed furlanskih vojakov ni padel menda nihče, razun nekega starca Sigvalda. Vendar je hrabrost Slovencev Pemona tako prestrašila, da je takoj na bojišču z njimi sklenil mir.

V vseh teh bojih so bili Slovenci napadalci. Furlani pa so morali njih napade odbijati. Napadovalec pa je v obče močnejši ali vsaj drznejši od tistega, ki se mora braniti. Zato tudi Longobardi, oziroma njih vojvode v Furlaniji niso nikdar mislili na to, da bi razširili svojo oblast črez dežele Slovencev. Bili so zadovoljni, da so mogli obvarovati svojo zemljo pred njihovimi napadi. Le enkrat je poizkusil vojvoda Ratchis vdreti v slovensko deželo, a vse kaže, da se je njegov vojni pohod ponesrečil.

V Pavlovi zgodovini beremo namreč, da je okoli leta 738. Ratchis pričel vojsko s Slovenci. Z vehko četo je pridrl na Kranjsko, jo opustošil in pobil mnogo Slovencev. Ti so se hoteli zato maščevati in nenadoma napadejo Furlane. Vojvoda ni utegnil vzeti sulice iz rok svojega orožnika, temveč ubije s palico, katero je slučajno v rokah držal, prvega Slovenca, ki ga je hotel napasti.

Tu Pavel Diakon naenkrat pretrga svojo pripoved. Prav nič ne omenja, kaj se je potem zgodilo, so li Furlani odbili nepričakovani napad, ali pa so morali bežati. Na nekem drugem kraju pa poroča, da so Slovenci po goriških brdih morali furlanskemu vojvodu v znamenje podložnosti plačevati nek davek do Ratchisovih časov, pozneje pa ne več. Zato je zelo verjetno, da se Ratchisu njegov napad na Kranjsko ni posrečil, in njegov poraz je povzročil, da so se tudi Slovenci po imenovani pokrajini iznebili furlanske oblasti.

Vest o Ratchisovem napadu na Slovence v Kranjski je zadnja, ki jo je napisal Pavel Diakon o našem narodu.

Iz njegovih poročil posnemamo, da se Slovencem ni posrečilo z orožjem v roki si izvojevati lepe Italije, Toda kar niso mogli pridobiti s silo, to so dosegli mirnim potom. Ob ogrski cesti so prodirali kot obdelovalci zemlje daleč notri proti Taljamentu. Naselili so se tamkaj z dovoljenjem tistih plemiških veleposestnikov, ki so vladali v Furlaniji, in katerim so morali od zemlje, ki so jo dobili v last, plačevati primeren davek. Ni se čuditi, če so se ti Slovenci, ki so živeli ločeni od svojih rojakov, potopili v laškem morju. Le krajevna imena nam še pričajo, da se je globoko v Furlaniji nekdaj glasil slovenski jezik, — Gorate kraje v severovzhodni Benečiji pa so si Slovenci gotovo s silo zasedli v tistih časih, katere nam opisuje Pavel Diakon. In značilno je, da je še danes slovenska jezikovna meja ob reki Nadiži pri Čedadu, tam, kjer so se za vojvoda Vektarija in Ferdulfa vršili krvavi boji med Slovenci in Furlani.

  1. ^ Furlanski pastirji so pogosto gnali svoje črede v tolminske hribe, a tudi Tolminci v furlanske nižave. Zdi se, da je med njimi prišlo do malega spopada, ki je dal povod večji vojski.

5. Iz življenja naših pradedov.[uredi]

Značaj narodov je odvisen od zemlje, na kateri živi, in od dela, s katerim se peča. Slovenci so bili kakor drugi Slovani že od nekdaj poljedelci. Poljedelec pa ne zapušča lahko svojega zemljišča, da bi šel osvajat tujo zemljo, plenit in ropat, temveč se trdno drži lastne grude. S tem se strinjajo najstarejša poročila, ki opisujejo Slovene kot delavno, miroljubno ljudstvo. Vendar je sila časa potisnila tudi Slovencem meč v roko in niso kar nič zaostajali za svojimi bojevitimi zavezniki Obri. Iz vsega, kar nam poročajo zgodovinski viri o mnogih vojnih pohodih Slovenov v šestem in sedmem stoletju, moramo sklepati, da sta naše pradede tedaj živila v prvi vrsti vojna in plen, ne pa mirno kmetiško delo. A to je bila prehodna doba, ki je minila, ko se je ljudstvo stalno naselilo v svoji novi domovini in so se povrnili mirnejši časi.

Kmetovanje starih Slovencev je bilo zelo preprosto. Na položnih, prisojnih krajih so iztrebili gozd s sekiro ali pa s požiganjem in tamkaj postavili svoje selišče. Za oranje jim je namesto železnega pluga služilo „drevo", to je močna lesena kljuka ali kolenčasta drevesna veja, s katero so zrahljali zemljo. Hiše so bile vse lesene. Zidana poslopja staviti so učili Slovence šele tujci. Tako čitamo, da je gradeški patriarh Fortunat Ljudevitu Posavskemu poslal zidarjev, da so mu zidali trdnjavo, prav tako je solnograški nadškof Liutpram slovenskemu knezu Pribinu poslal zidarjev, kovačev in tesarjev, da so v Blatogradu postavili cerkev sv. Adrijana. Poleg obdelanega polja je dajala živinoreja glavni vir dohodkov. Po goratih krajih, na pr. na Tolminskem, je bilo skoro izključno le pastirstvo in planinarstvo udomačeno. In tolminski pastirji so gonili svoje črede po zimi globoko doli v furlansko nižavo.

Stara kakor slovenski narod sam je tudi slovenska čebeloreja. Slovenci so jo poznali gotovo že v svoji prvotni domovini na južnem Ruskem, kjer so obsežni lipovi gozdi bili za njo zelo pripravni. Tudi v novih alpskih pokrajinah so se pričeli marljivo pečati s čebelarstvom. Ker so imeli zemlje toliko, kolikor so je mogli iztrebiti, zato so posekali na prisojnih krajih cele gorske obronke in pustili, da so se prerasli z vresjem. Tu so imele čebele bujno pašo. V mnogih listinah se taki čebelni pašniki izrecno omenjajo. Pri marsikateri slovenski kmetiji je bil pridelek na medu in vosku veliko več vreden, kakor pa na žitu ali mladih živalih. To izpričujejo najstarejši urbariji ali zapisniki davščin, ki so jih morali podložniki dajati graščaku od svojih pridelkov. Tu je pri mnogih vaseh zabeleženo le malo živine ali žita, pač pa velika množina medu.

Tudi obrt Slovencem ni bila neznana. Platno za potrebno obleko se je izdelovalo doma; tudi lončarstvo je bilo zelo razširjeno. Polagoma se je obrt razvila tako, da so vsi prebivalci istega kraja izdelovali blago ene vrste, kakoršno so se bili naučili od svojih pradedov in ga potem zamenjavali med seboj. Tako so bili v enem kraju sami kolarji, rešetarji, lončarji, kožarji ali tkalci. Frankovski in beneški trgovci so prinesli razne tuje izdelke v deželo, okraske iz zlata in srebra ali druge kovine, steklene kupice, umetno kovano orožje, in so jih zamenjevali za platno, kože in volno. Na rudarstvo spominjajo nekatera stara krajevna imena: na pr. Železno, Rudnik.

Družabno življenje starih Slovencev je bilo osnovano na zadrugi. Zadruga je bila družba sorodnikov, ki so skupaj bivali v eni hiši in skupno obdelovali nedeljivo posestvo. Ako je namreč zakonski par imel odrasle otroke, si ti niso ustvarili svojega lastnega gospodarstva, ampak so tudi po ženitvi ali možitvi s svojimi stariši skupaj živeli in gospodarili. V zadrugi so bile torej združene poleg dedov tudi družine bratov, sester, vnukov in pravnukov. Nihče izmed njih ni imel osebne lastnine, ampak vsa zemljišča in poslopja, živina in vse hišno in gospodarsko orodje je bila skupna last vseh zadružnikov. Kar je posameznik pridobil, je prišlo v korist celi zadrugi, enako pa je morala tudi vso škodo trpeti. Kadar je bila hiša pretesna, so postavili poleg nje drugo, tretjo in mnogokrat se je zadruga tako namnožila, da je nastala cela vas, kjer je sto do tristo sorodovincev bivalo skupaj. Vsaka zadruga je imela svojega poglavarja, ki so ga nazivali starešina, gospodar, ali pri Hrvatih domačin. V začetku je bil najstarejši mož (ded) za starešino, pozneje so ga polnoletni člani zadruge volili izmed sebe, in sicer tistega, ki se jim je zdel najmodrejši in najizkušenejši. Po nekod, na pr. pri beneških Slovencih, pa je navadno starešina sam pred svojo smrtjo priporočil tistega, ki ga je smatral vrednim, da mu je naslednik. Starešina je vodil vse hišne in gospodarske zadeve zadruge. Razdeljeval je delo, sprejemal dohodke, skrbel za vse potrebe posameznih članov in razsojeval prepire med njimi. Dokler so bili Slovenci še pogani, je bil starešina tudi duhovnik zadruge, ki je imel skrbeti za običajne daritve. Vsi zadrugarji so morali biti starešinam pokorni in jih spoštovati. Umrlim so vedno ohranili blag spomin, jih celo oboževali in častili kakor hišne varihe. Po prvem poglavarju so se imenovali tudi vsi člani zadruge. Ako mu je bilo ime Marko, so se zvali njegovi zadružniki Markoviči, če je bil Rado, so se zvali Radovljani, če Pribina, Pribinci.

Zadružno življenje je donašalo mnogotere koristi. Vplivalo je ne le na družinsko življenje, temveč tudi na narodno gospodarstvo in ves družabni red. Zadruge so preprečile razkosavanje posestev in pospeševale umno obdelovanje zemlje. Rodbinska vez, ki je družila bližnje in daljne sorodnike, je bila močna opora proti uboštvu. Vsaka zadruga je morala sama skrbeti za svoje onemogle in bolne člane. Dedščine niso poznali, ker je vse premoženje za vse čase ostalo nedeljivo, in smrt posameznika v razmerah zadruge ni nič izpremenila.

Sledovi nekdanjih zadrug so se še marsikje ohranili do današnjega dne. Pri beneških Slovencih žive včasih tri do štiri družine v eni hiši. Tisti sin, ki ga je umirajoči oče blagoslovil, pa vodi celo gospodarstvo. Drugi morajo delati in gospodarja ubogati. V Beli Krajini imena mnogih vasij izpričujejo, da so bile nekdaj tam zadruge, na pr. Adlešiči, Pribinci, Semtertja se nahaja tudi še skupno premoženje, katero opravlja eden v imenu vseh bratov.

Iz zadrug so nastale vse druge politične skupine naših pradedov. Zvezo več zadrug v okrožju so nazivali župo. Njej je načeloval župan, ki je imel zdaj večje, zdaj manjše okrožje pod seboj. Središče župe je bil grad (gradišče), s plotom, rovi in okopi utrjen prostor na strmih brdih, sredi vode ali močvirja, kamor so shranjevali dragocenosti in se o vojnem času zatekali žene in otroci, ki se niso mogli sami braniti proti sovražnikom.

O razmerju vojvode (kneza) do naroda smo že slišali. Bil je izprva poveljnik pri skupnih bojnih podjetjih in oblast, ki jo je imel, je bila le začasna. Pa tudi potem, ko so knezi stalno vladali v deželi, so prejeli svojo oblast vsled proste volitve, prav tako kakor je moški član zadruge postal njen gospodar, ker je bil za to službo izvoljen. Zato čitamo v starih zgodovinskih poročilih o Gorazdu in Hotimiru, da so si jih Slovenci „izbrali in postavili za kneze".

Umeščenje novega kneza na knežji stol se je vršilo s posebno slovesnostjo. Ohranil se nam je obred, s katerim so se vmeščevali v srednjem veku nemški koroški vojvodi. Ni dvoma, da izvira ta obred, če odštejemo male poznejše izpremembe, še iz dobe slovenske samostojnosti, ko si je ljudstvo samo izbralo in postavljalo svoje vladarje. Hkrati se v njem prav jasno izraža razmerje, kakršno je vladalo med knezom in ljudstvom pri starih Slovencih.

Zgodopisci nam ta obred tako-le opisujejo:

Proti severu od Celovca se razprostira ozka ravnina, Gosposvetsko polje. Na zahodni strani te ravnine, ob vznožju šenturške gore, pa stoji vas Krnski grad, kjer se še poznajo sledovi starodavnega gradu koroških vojvod. V bližini tega gradu je cerkev sv. Petra. Za njo je stal nekdaj napol v zemlji zgornji del rimskega stebra, ki so ga imenovali knežji stolec ali knežji kamen. Tisti dan, ko je imel vojvoda biti umeščen, je sedel na ta kamen svoboden kmet. Njega pa so obdajale neštete množice ljudstva, pričakujoč novega vojvoda. Ta se je približal s sijajnim spremstvom, slavnostno napravljen, a preden je prišel h knežjemu kamnu, je moral odložiti pražnjo obleko in nadeti kmetiško nošo: suknjo, hlače in plašč iz sivega suknja, trde kmetiške črevlje in siv klobuk. V levo roko je vzel palico, z desno pa je vodil na vrvici dvoje živali, lisastega vola in lisasto kobilo, ki se še niso rabile za vprego. Tako opravljen se je bližal kamnu. Ko je kmet zagledal bližajočega se vojvoda, je zaklical v slovenskem jeziku: „Kdo je tisti, ki se tamkaj približuje?" Ljudstvo mu odgovori: „Deželni knez je." Dalje vpraša kmet: „Je li pravičen sodnik? Ali mu je mar blagor domovine? Je li svobodnega stanu? Je li častilec in varih prave vere?" „Je in bode vedno!" mu odgovori ljudstvo. Zopet povzame kmet: „Pa s kakšno pravico me more pregnati s tega sedeža?" Ljudstvo odgovori: „Odkupil ti ga bode s šestdesetimi vinarji, z lisastimi živalmi in z obleko, ki jo ima, in tvojo hišo bode oprostil vseh davkov." Nato je kmet kneza lahko udaril na lice, vzel vola in kobilo in se umaknil s kamna. Knez se je usedel nanj, mahnil z mečem proti vsem štirim stranem sveta in je obljubil, da hoče biti ljudstvu pravičen sodnik. Potem je še izpil iz kmečkega klobuka požirek vode v znamenje treznosti in zadovoljnosti s tem, kar mu daje domača zemlja. Pozneje, ko so bili Slovenci že kristjani, je šel knez z vsem spremstvom vred črez polje v gosposvetsko cerkev k slovesni sv. maši. Šele po tej cerkveni slovesnosti je knez slekel kmetiško obleko, se opravil po knežje in sedel k obedu. Popoldne pa je šel na polje, kjer stoji še dandanes iz nagrobnih kamenitih plošč sestavljen „vojvodski prestol" z dvema sedežema. Na enega je sedel knez, sprejel poklon gospode in naroda, delil milosti, potrjeval stare pravice in svoboščine, poslušal prošnje in pritožbe in razsojeval prepire. Med vso slovesnostjo sta smela dva kmeta, Patovščan in Gradekar, travo kositi, žeti, celo požigati in pokončavati, koder se jima je ljubilo. Na ta način se je hotelo narodu pokazati, kako bi se mu godilo, ako bi ne imel vladarja, ki mu varuje svobodo, življenje in imetje.

Iz tega obreda povzamemo sledeče: Knez je bil pri Slovencih le prvi med starešinami in je prejel svojo oblast iz rok preprostega ljudstva, čigar zastopnik je bil kmet na knežjem kamnu. Kmečka noša, živali, požirek vode iz klobuka ga spominja, da je iz ljudstva izšel in ga tudi knežje dostojanstvo od njega ne loči. Drugi deli obreda predstavljajo njegovo oblast: Knez je voditelj v vojski in branitelj domovine (mahljaj z mečem), najvišji sodnik in zaščitnik pravice, najvišji duhovnik, pozneje v krščanski dobi varih prave vere. Slovenski jezik, ki se je rabil pri obredu, izpričuje, da izvira še iz tiste dobe, ko je edini Slovenec gospodoval v Gorotanu.

Razmerje poglavarjev (županov, knezov) do naroda se je izpremenilo, ko so tuji frankovski vplivi izpodrinili preproste, domače običaje. Prvotna enakopravnost je izginila. Odlične rodbine, ki so imele mnogo posestva, so si razne častne službe in dostojanstva stalno prisvajale in si znale pridobiti raznih pravic in svoboščin. Tako je nastalo slovensko plemstvo, ki se je pa globje ukoreninilo šele za časa tujega gospostva. Kjer so bili pa stanovi s privilegiji, je naravno, da so nastali tudi brezpravni stanovi, sužnji.

K tem so se izprva prištevali le vojni ujetniki in hudodelci, ki so morali v zadrugi opravljati hlapčevska dela, pa so sicer imeli še dosti ugodno življenje. Na bojnih pohodih v Furlanijo in na Nemško so zajeli Slovenci tudi mnogo kristjanov in jih odvedli s seboj kot ujetnike. Zato je dolgo časa pomenjalo ime „krščenik", „krščenica" toliko kot hlapec ali dekla.

* * *

Globoko v mišljenje in življenje narodov posegajo njegovi verski nazori. Vera poganskih Slovencev, ki so jo prinesli še iz svoje prvotne domovine, je bila v obče oboževanje narave in njenih sil. Najznamenitejši pojavi in izpremembe v vidnem svetu so jim bile delo skrivnostnih bitij, ki so jih ločili v dobra ali slaba. Prve so zvali bogove, druge bese. Kar je dobrega na svetu, pride od bogov, a kar je slabega, od besov. Po mnenju naših poganskih pradedov žive tudi bogovi kakor ljudje v zadrugi. Gospodar in skupni oče tej zadrugi nebeščanov je Svarog ali Perun. Prvo ime pomenja nebo, nebesni obod, ki oklepa zemljo, solnce, zvezde in luno. Zato so mislili, da iz njega vse izhaja, da je ustvaritelj neba in zemlje, povzročitelj svetlobe in dobrote. Najsilnejši pojav na nebu pa se je zdel blisk in grom, katerega povzroča Perun, „Perun orje z ognjenim plugom" so rekali, kadar je bila nevihta. Izmed zelišč mu je bila praprot posvečena. Zato so jo po leti zatikali za podboji duri, da bi Perun ne poslal na hišo pogubonosne strele. Svarogovi sinovi so: Solnce, Mesec in Ogenj, hčeri pa sta mu: Zora in Danica. Solnce so nazivali z imenom Daždbog, ker daje blagoslov in rodovitnost, Kres, ker pošilja svetlobo, ali pa so ga častili pod imenom Svetovit, ki je bil zlasti bog poletja pa tudi boja, ker premaga mraz, temo in mrak in pomaga svojim častilcem v vojski. Slikali so ga s štirimi obrazi, kar spominja na štiri letne čase. Razun teh poosebljenih nebesnih teles so še omeniti: Triglav, gospodar morja, zemlje in zraka, Veles, bog pastirjev in varih čred, Vesna, boginja pomladi, Lada, boginja rodovitnosti. Izmed besov je Morana predstavljala smrt in zimo, Stribog pa pogubonosno nevihto.

Božanska bitja nižje vrste so bile Vile, ki so živele v vodah, po gorah in gozdih. Bile so lepe mlade deklice, zračnih teles, odete v belo tančico, ki so se mnogokrat prikazovale ljudem, jim bile naklonjene in rade pomagale s svetom in dejanjem. Njim so slične Rojenice, tri sestre, ki so bivale v votlinah in določevale novorojencem usodo. Med zle duhove so prištevali Škrata, Čateža, ki je na polčlovek, napol kozel in stanuje po strmih gozdnih pečinah, Povodnjega moža. Moro in Volkodlaka, zlodeja v volčji podobi.

Poleg imenovanih božanstev, ki so skupna skoraj vsem slovanskim narodom, je vsaka zadruga in vsako pleme še posebej častilo duše umrlih poglavarjev kot hišne varihe. Postavljali so jim v spomin podobe, katere so jemali s seboj, kadar so se preseljevali iz kraja v kraj.

Milost dobrih bogov in varstvo proti hudobnim besom so si stari Slovenci izkušali nakloniti z molitvijo in daritvami. Darovali so navadno govedo, ovce, poljske pridelke, katere so sežigali na žrtvenikih. Templov ali svetih hramov niso imeli. Sveti kraji, kjer so se vršili bogoslužni shodi in daritve, so bili navadno gradišča sredi župe, gore, gaji in gozdi, zlasti pa izviri rek. Tam so postavljali tudi podobe svojih bogov. Kakor jim je manjkalo templov, tako tudi niso imeli posebnega duhovstva. Omenil sem že, da je bil gospodar zadruge oziroma župan ali vojvoda hkrati tudi duhovnik, ki je v imenu naroda opravljal daritve.

Praznikov je bilo v letu mnogo in so se strinjali z izpremembami v prirodi ob raznih letnih časih. Največji praznik je bil ob času zimskega solnčnega prevrata, ko pričenja dan rasti. Imenovali so ga Koleda ali Badnjik. Hitro ko je skopnel sneg, so sežgali podobo Morane, boginje zime, praznovali obujenje Vesne in njeno podobo prenašali v slovesnih obhodih. Pravi pomladni praznik pa je bil proti koncu meseca aprila, o sv. Juriju. Tedaj so z daritvami, igrami in pesmimi proslavljali zmago luči nad zimsko tmino in mrazom. Vrsto glavnih praznikov je zaključli poletni Kres, praznik solnca in ognja. Njima na čast so naši pradedje po brdih in gorah zažigali grmade, spuščali goreča kolesa v dolino, z gorečimi plamenicami tekali in rajali.

Naši poganski pradedje so bili prepričani, da je človeška duša neumrjoča in da prične onstran groba novo življenje. Dokler telo ni pokopano, je obsojena, da nemirno leta po drevju, potem pa se preseli v raj (nav) ali pa v črno noč. Raj je domovina solnčnega boga, kjer vlada večna pomlad, sreča in zadovoljnost. Tam bivajo duše umrlih, pa tudi tistih, ki še niso bili rojeni. Raznobojna mavrica je most, po katerem pridejo duše pravičnih v raj, hudobneži pa morajo iti k besom v temno noč. Svoje mrliče so Slovenci deloma pokopavali, deloma sežigali. Novejši čas so strokovnjaki našli in prekopali mnogo staroslovenskih grobov, tako v Bohinju, na Bledu, v Komendi pri Kamniku, Mengšu, Črnomlju, na Sveti gori pri Litiji, na Hajdini pri Ptuju. Iz njih spoznamo, da so mrliče pokopavali z vsemi okraski in z orodjem, ki so ga rabili v življenju, Ako pa je bil mrtvec sežgan, so shranili pepel v lončene žare, priložili še razen nakit in vse skupaj pokrili z gomilo. Navadno je imela vsaka zadruga svoje pokopališče („Žale").

Poganski nazori in običaji so se le počasi umikali krščanstvu. Še tedaj, ko so že stale krščanske cerkve in se je ljudstvo v njih zbiralo k božji službi, se je vendar še na mnogih krajih držalo svojih malikov in poganskih obredov. V Beli Krajini je bilo še leta 1228. mnogo poganstva in Kobaridci na Tolminskem so še sto let pozneje (1331.) častili neko drevo ob svetem studencu. Morali so jim drevo posekati in studenec zasuti. V naših vražah, narodnih navadah, pravljicah in narodnih pesmih se je do današnjega dne mnogo ohranilo, kar ima poganski značaj. Marsikje je ljudstvo svoje prvotne poganske nazore preneslo na krščanske svetnike in stari narodni običaji so se oklenili cerkvenih praznikov. „Zeleni Jurij", ki se še mnogokje obhaja z ljudskimi igrami in pesmimi, spominja na starodavni pomladni praznik. Prav tako so narodni običaji o Božiču in o Kresu, pripovedke o vilah in rojenicah, pravljice o zakletih kraljičinah, ki jih reši mladi junak, prepletene s spomini na pogansko preteklost.

6. Krščanski blagovestniki iz Solnograda in Akvileje.[uredi]

Poganska doba naših pradedov je trajala v novi domovini skoraj dvesto let. Skozi ves ta čas so se kazali strastne, divje nasprotnike krščanstva. Neki zgodovinski vir nam pripoveduje, da je okoli l. 696. truma Slovencev prišla črez Alpe na Bavarsko, pridrla do koče puščavnika Marina in zahtevala od njega, da bi ji kazal pot po bavarskih tleh. Ker pa puščavnik tega ni hotel storiti, so Slovenci najprej prisilili svetega moža, da jim je znašal drva. Nato so ga vrgli na grmado in živega sežgali. Nekaj desetletij pozneje, l. 725., so Slovenci pridrli v Pongau na Solnograško in razrušili cerkev in samostan sv. Maksimiljana. Enako so postopali tudi ob svojih vojnih pohodih v Furlanijo.

Ob takem sovražnem razmerju do krščanstva in bojaželjnem značaju naših pradedov so morali tudi prvi poizkusi krščanskih misijonarjev biti zaman. Ko je l. 612. irski menih sv. Kolumban hotel iti k Slovencem, da bi med njimi razširjal Kristusov nauk, tedaj mu je bilo v spanju razodeto, da to ljudstvo še ni zrelo za sveto vero. Slično je bilo tudi delovanje sv. Amanda, apostola belgijskega in škofa v Utrehtu brez trajnega uspeha. Ta je prišel med Slovence za vladanja kralja Sama okoli leta 630., in sicer zato, da bi dosegel med njimi mučeniško krono. Prepeljal se je črez Donavo in prišel v Karantanijo, kjer je pričel oznanjevati sv. evangelij. Nekaj jih je pač pridobil Kristusovi veri, ker je pa imel od svojega delovanja primerno malo sadu in je spoznal, da tudi mučeništva ne more doseči, se je vrnil k svojim prejšnjim ovčicam.

Šele tedaj so postali Slovenci dovzetnejši za krščansko vero, ko so stopili v prijateljsko dotiko in zavezništvo s krščanskimi narodi in iskali pri njih opore proti divjim Obrom. To se je zgodilo sredi osmega stoletja (l. 745.). V Gorotanu je takrat vladal vojvoda Borut. Bojevati je moral hude boje z Obri v Panoniji, ki so hoteli iznova zasužnjiti Slovence. Ker se je sam čutil preslabega, da bi jih odgnal, obrnil se je do Bavarcev in jih prosil pomoči. Ti so res pomagali pregnati Obre. Vendar so Slovenci Bavarcem njih pomoč drago plačali. Postali so od njih odvisni in so morali z njimi vred priznavati tudi nadoblast frankovskih kraljev. V poroštvo svoje zvestobe je moral Borut poslati na Bavarsko svojega sina Gorazda in nečaka Hotimira z nekaterimi drugimi odličnimi Slovenci. Izrekel je željo, naj bi se oba mladeniča na Bavarskem poučevala v krščanski veri.

V Solnogradu je tedaj vladal škof Virgilij. Ta je poslal slovenska kneževiča v benediktinski samostan sv. Odrešenika na otoku Awa v Kiemskem jezeru, kjer je bila sloveča šola. Tu sta se zdaj Gorazd in Hotimir poleg svetnih vednosti učila krščanskih resnic in prejela sveti krst. Njun učitelj in krstni boter je bil Lupo, predstojnik Kiemskega samostana.

Ko je leta 750. umrl vojvoda Borut, so Slovenci prosili Bavarce, naj jim pošljejo njegovega sina Gorazda za naslednika in so ga takoj dvignili na vojvodski prestol. Gorazd je bil prvi krščanski slovenski knez.

Koliko je za njegove vlade krščanstvo napredovalo, nam ni znano. Staro poročilo trdi, da je ustanovil cerkev sv. Lamberta na Zgornjem Štajerskem, kjer je imel baje tudi svoj grad. Vendar karkoli je že na tej govorici, gotovo je moralo biti med Slovenci precej kristjanov, ker je tedanji papež Caharija (l. 752) določil, naj spada Karantanija v cerkvenih zadevah pod solnograško škofijo.

Po triletnem vladanju je umrl Gorazd (l. 753.). Sledil mu je Hotimir, ki je bil tudi že kristjan in katerega so Slovenci z dovoljenjem kralja Pipina izvolili za svojega kneza. Kako je pod njim misijonsko delo napredovalo, o tem poroča neznani bavarski zgodopisec v svojem spisu: „O izpreobrnjenju Karantancev" približno sledeče:

„Ko se je vračal Hotimir med Slovence, mu je dal njegov boter Lupo svojega nečaka, duhovnika Majorana, s seboj in ga opominjal, naj je v cerkvenih zadevah vedno pokoren solnograški cerkvi. Hotimir je vse to obljubil in ves čas svojega življenja skazoval pokorščino in vdanost imenovani cerkvi, od katere je dobival pouk in dušno oskrbovanje."

Videti je, da je bil Majoran dvorni kaplan slovenskega kneza, ki je pač skrbel zanj in za njegovo družino, a se ni mogel sam uspešno posvetiti misijonskemu delu v deželi. Treba je bilo novih delavcev, da se je krščanstvo moglo širiti med ljudstvom. Zato je Hotimir črez nekaj let prosil solnograškega škofa Virgilija, naj pride obiskat njegovo ljudstvo, da je potrdi v sveti veri in poskrbi za njegove verske potrebe. Virgilij tej želji sam ni mogel ustreči. Pač pa je med Slovence poslal pokrajinskega škofa Modesta kot svojega namestnika in z njimi duhovnike Wattona, Reginberta, Kočarja in Latina, potem diakona Ekeharda in več drugih klerikov. Škofu Modestu je dal oblast, da sme posvečevati cerkve in duhovnike.

Ko je Modest s svojimi duhovniki prišel v Karantanijo, je postavil tri glavne cerkve, in sicer: cerkev pri Gospej Sveti, cerkev sv. Petra na Lurnskem polju (blizu mesta Špital ob Dravi), cerkev sv. Marije ob Ingeringu na Zgornjem Štajerskem in še več manjših cerkva po ostalih krajih dežele. Skoraj gotovo so bile imenovane tri cerkve središča treh velikih misijonskih okrožij, izmed katerih je prvo obsegalo osrednje in vzhodno Koroško, drugo zapadno Koroško, tretje gorenjo Štajersko. Pri Gospej Sveti je imel Modest svojo škofovsko stolico. Ostal je v Karantaniji do svoje smrti (okoli leta 765.) in bil v Gosposvetski cerkvi pokopan. Njegov grob je videti še pod oltarjem v levi stranski ladji.

Doslej se je krščanstvo razširjalo po Karantaniji popolnoma mirno, in misijonsko delo je obetalo obilo uspeha. Toda po Modestovi smrti so se vnele domače vojske med Slovenci. Poganska stranka je zavidno gledala tujce, ki so prihajali v deželo in bili na vojvodovem dvoru vedno dobro sprejeti. Menda jih je tudi strah, da Slovenci izgube svojo samostojnost, ako zmaga krščanstvo, nagibal k odporu. Takoj ko je Modest zatisnil oči, je prišlo do prvega sovražnega izbruha. Solnograški škof Virgilij se je zato vzlic prošnjam Hotimirovim obotavljal priti v Karantanijo, da ne bi izzval jeze poganov. Črez nekaj časa je poslal duhovnika Latina, menda le za službo vojvodu Hotimiru, ne pa za misijonsko delo. Toda prihod tujega meniha je bil poganski stranki znamenje za nov upor. Latin je moral bežati iz dežele. Črez leto dni, ko so se duhovi nekohko pomirili, si je Hotimir izprosil zopet dva duhovnika, a na veliko nesrečo krščanstva je kmalu na to umrl (okoli l. 769.).

Zdaj je v tretje nastala domača vojska med Slovenci. Poganska stranka je zmagala, pregnala iz dežele vse tuje in domače duhovnike in cerkve razrušila. Več let ni bilo med Slovenci nobenega mašnika in nobene službe božje.

Tu je posegel vmes bavarski vojvoda Tasilo II. (Tesel).

Ker zaradi domačih bojev ni bilo varno na slovenskih tleh postavljati cerkva, je Tasilo l. 770. ustanovil na slovensko-nemški meji, v Pustriški dolini na Tirolskem, novo misijonsko središče. Tisti kraj, ki je bil že od starodavnih časov sem pust in brez prebivalcev, se je imenoval India, pozneje Innichen. Tasilo je vso to okolico do slovenske meje podaril Attonu, opatu cerkve sv. Petra v Scharnitzi, z namenom, da tam postavi samostan, iz katerega bi izšli misijonarji, ki naj bi neverno ljudstvo Slovencev privedli na pot resnice. Tako so nemški duhovniki, ki se po Hotimirovi smrti niso mogli več shajati na slovenskih tleh, imeli novo misijonsko zbirališče prav tik slovenske meje. Od tu se je pozneje krščanstvo razširjalo zlasti po dravski dolini, tja doli do Beljaka.

Hkrati pa je Tasilo tudi zbral svoje trume, da s silo stre upor poganske stranke. Skoraj gotovo so ga pokristjanjeni Slovenci sami prosili vojne pomoči. Leta 772. vdere Tasilo v Karantanijo, premaga poganske Slovence in pripomore katoliški stranki do gospostva v deželi. Slovenski vojvoda je zdaj postal Volkun, veren kristjan.

Odslej si poganska stranka ni več upala vzdigniti se zoper kristjane, in misijonsko delo je uspešno napredovalo.

Kakor Hotimir, tako je tudi Volkun prosil škofa Virgilija, naj mu pošlje krščanskih misijonarjev. Virgilij je rad ustregel njegovi želji in je v letih 772., do 784., to je do svoje smrti, šestkrat poslal po dva ali tri duhovnike z mnogimi kleriki nižje vrste med Slovence. Brez dvoma je bilo v teh letih tudi že nekaj domačih mladeničev posvečenih v duhovnike, ki so s tujimi misijonarji razširjali sveto vero med svojimi rojaki.

Splošno so naši pradedi radi sprejeli krščansko vero in se kmalu pokristjanili. Saj črez nekaj desetletij je bila že večina Slovencev krščena. Vendar so bili nižji sloji ljudstva splošno dovzetnejši za svete resnice, kakor pa župani, starešine in drugi velmožje. Ti so za vojvoda Hotimira zanetili upor in so se tudi pozneje kazali nedostopne in trdovratne. Lepo nam predstavlja to zgodovinsko resnico starodavna pripovedka o gostiji vojvoda Inka.

Inko je bil eden izmed naslednikov Volkunovih in je vladal v Karantaniji okoli l. 800. Bil je zaradi svoje umnosti zelo priljubljen pri ljudstvu, ki mu je bilo naklonjeno in se je rado ravnalo po njegovih ukazih. Trudil se je na vso moč, da bi se njegovi podložniki pokristjanili. Nekoč je povabil na pojedino poganske velikaše in njih krščanske podložnike. Poganom je odkazal prostor zunaj hiše na prostem ter jim postregel s kruhom, mesom in vinom v umazanih posodah, krščanskim služabnikom pa v pozlačenih kozarcih. Nato so ga velikaši vprašali: „Zakaj nas tako preziraš?" On jim pa odgovori: „Vi, ki še niste očistili telesa pri sv. krstu, niste vredni, da bi se združili z onimi, ki so se že prerodili, temveč morate uživati hrano zunaj hiše, kakor psi." Vsled tega so se tudi velikaši dali poučiti v sveti veri in se podvizali, da bi bili prej krščeni. Tako se je krščanska vera vedno bolj širila.

Pri pokristjanjenju Slovencev opažamo tisto prikazen, kakor dandanašnji na daljnem vzhodu. Zakaj pa se Japoncem tako mudi učiti se evropske kulture? Ker so prepričani in vidijo, kako nadkriljuje Evropa ves drugi svet s svojim umom, s svojimi postavami, s svojim družabnim redom, z umetnostjo ob času miru, s svojim orožjem v vojski. Danes svet govori o evropski kulturi, v stari dobi pa se je govorilo o krščanski omiki. Še je evropska kultura krščanska v vsem svojem bistvu, in naj se ljudje še tako branijo krščanskega imena.

Kjer sta se srečala krščanstvo in poganstvo, srečala sta se nasprotnika kakor zima in pomlad, in zima je morala podleči. Poganski Slovenci so morali videti, kako med Nemci, v varstvu svete cerkve in njenih škofov, vlada blaženi mir, kako rodi polje svoj sad, kako rastejo mesta, kako se razvija obrt in umetnost. Slovenec je moral tudi izvedeti, da katoliška cerkev vabi vse narode, kakor mati kliče svojo deco, da bi vstopili vsi kot enakopravni udje te družine. Katoliško življenje na Nemškem je bilo v dobi, ko so se pokristjanili Slovenci, poživljeno od duha sv. Bonifacija, moža po srcu božjem. Zato se ne čudimo, da se je Slovenec tako kmalu pokristjanil.

Za Virgilijem je Arno vladal solnograško škofijo. Pod njim se je misijonsko okrožje razširilo preko Karantanije in Panonije tja do Donave na vzhodu in Drave na jugu. Povod so dali boji z Obri, katere so frankovske čete l. 791., potem 795. in 796. popolnoma premagale. Panonija, kjer je bilo poleg Obrov naseljenih tudi mnogo Slovencev, je bila zdaj Frankom podložna. Na ukaz Karola Velikega se je Arno leta 798. podal v to novo pokrajino, posvečeval cerkve, postavljal mašnike in učil ljudstvo. Ker pa sam ni bil kos mnogemu delu, je postavil za Karantanijo in sosednje pokrajine novega pokrajinskega škofa Teodorika. Novi škof je dobil oblast, da je po imenovanih krajih s poukom skrbel za dušno korist slovenskega ljudstva, urejal božjo službo in nastavljal mašnike. Vendar je moral priznati solnograške nadškofe za svoje višje cerkvene pastirje. Za Teodorikom sta bila pokrajinska škofa v Sloveniji še Oto in Oswald. Pozneje pa so ondi nadzorovali misijonsko delo nad duhovniki Alfrid, Rihbald in drugi.

* * *

Mnogo manj kakor o delovanju solnograške škofije v Karantaniji smo poučeni o razširjanju krščanstva po južnih krajih naše domovine, po Kranjskem in v Primorju, kjer so akvilejski patriarhi imeli svoj delokrog. Videti je, da akvilejska cerkev v tej dobi še ni vplivala toliko na versko življenje med Slovenci, kolikor v poznejših stoletjih. Temu so bili vzrok večkratne vojske med Slovenci in Longobardi, pa tudi onemoglost in versko razkolništvo, ki sta tedaj vladala v akvilejski patriarhiji. Častni priimek „apostola Slovencev" nosi patriarh Pavlin II. (787—802), katerega cerkev kot svetnika časti. Oglejmo si nekoliko njegovo življenje.

Pavlin je bil rodom Furlanec; a ne ve se, ali romanskega ali longobardskega rodu. Zibel mu je tekla skoraj gotovo v vasi Premariako blizu Čedada. V mladih letih si je pridobil temeljito izobrazbo v raznih vednostih, postal je duhovnik in učitelj govorništva na višji šoli v Čedadu. Tu ga je spoznal mogočni frankovski kralj Karol Veliki in ga vzel na svoj dvor. Leta 787. je Pavlin zasedel stolico akvilejskih patriarhov.

Z njegovo vlado je napočila patriarhiji nova doba slave in procvitanja. Pavlin je bil učen bogoslovec, ki je s temeljitimi spisi zavračal zmote tedanjih krivovercev in razkolnikov in imel pri vseh važnejših cerkvenih in politiških zadevah vplivno besedo. V domači škofiji je napravil red in na cerkvenem zboru v Čedadu je leta 796. izdal stroge določbe glede življenja duhovnikov in vernikov. Zlasti pa je dvignil nekdanji ugled stare akvilejske škofije s tem, da je razširil njeno okrožje črez dežele Slovencev in Obrov.

Pričetek misijonskega dela v južnih pokrajinah naše domovine je v zvezi z vojskami, ki so jih morali bojevati Franki z Obri. Divje in neuko obrsko ljudstvo je bila glavna opora poganstvu. Zato je Karol Veliki pričel odločilen boj zoper nje, in šele s popolnim porazom tega ljudstva je bila evangeliju pot odprta tudi med Slovence. Prva vojska se je pričela l. 791. Z dveh strani so zgrabili sovražnika. Karol sam je z dvema oddelkoma prodiral ob Donavi proti obrski zemlji, na jugu pa je njegov sin Pipin s furlansko in longobardsko vojsko vdrl v Spodnjo Panonijo ob Dravi in Savi. Posledica tega boja je bila, da so bili Obri potisnjeni preko reke Donave, njih vpliv na Slovence odbit in s tem tudi strta moč poganstva.

Čeprav nam manjka natančnejših podatkov, kako je zdaj napredovalo krščanstvo, vendar vidimo že nekaj let pozneje (l. 795.) slovenskega župana Vojnomira s furlanskim grofom Erikom iti v boj zoper Obre. (Gl. sliko na str. 49.) Gotovo so bili krščanski Slovenci, ki so podpirali Franke. Furlansko-slovenska vojska je prekoračila Donavo in razrušila glavni tabor Obrov. Vsi zakladi, ki jih je roparsko ljudstvo v teku dveh sto let tu nakopičilo, so prišli zmagovalcem v pest in vsa slovensko-obrska dežela tja do Donave in Save je postala frankovska provincija. Zdaj je napočil čas, ko se je moglo pričeti redno misijonsko delo v južnih pokrajinah.

Prihodnje leto (796) sta se podala oba bližnja cerkvena kneza, akvilejski patriarh Pavlin in solnograški nadškof Arno, z mnogimi duhovniki v novo misijonsko ozemlje. Spremljala ju je močna vojska pod vodstvom Pipinovim, da bi jima bila v obrambo. V obrskem taboru onstran Donave so imeli posvet, kako razumno nadaljevati misijonsko delo. Poudarjalo se je, da je treba pogane najprej poučiti v krščanski veri, predno se jim podeli sveti krst. Tudi se jih ne sme siliti h krščanstvu, temveč prostovoljno naj se mu uklonijo. Pavlin sam se to pot ni dolgo mudil v Panoniji, ker je imel še tisto leto cerkveni zbor v Čedadu (l. 796.), a došli so pozneje tja akvilejski misijonarji, in delo pokristjanjevanja je poslej mirno napredovalo.

Ker so na slovenskem ozemlju poslej delovali deloma duhovniki iz Solnograda, deloma iz Akvileje, je prišlo kmalu med obema škofijama do hudega spora. Slo je zato, pod čigavo oblast pravzaprav spadajo slovenske pokrajine. Akvilejski patriarh se je skliceval na starodavne pravice, češ, da so te dežele že v rimski dobi spadale pod Akvilejo, solnograški duhovniki pa so poudarjali, da že več ko pol stoletja delujejo v deželi in da so večinoma sami Slovence pridobili krščanstvu. Cesar Karol je oba tekmeca, solnograškega nadškofa Arnona in akvilejskega patriarha Maksencija, pozval v Ahen in spor l. 811. razsodil tako, da hodi poslej reka Drava od svojega izvira pa do izliva v Donavo meja obeh škofij. Vse pokrajine severno od Drave naj pripadajo škofiji solnograški, dežele južno od Drave pa akvilejski patriarhiji.

Skoraj tisoč let (do l. 1751.) je ostala v veljavi razsodba mogočnega frankovskega cesarja. In pomenljiva ni bila le za naše cerkveno, temveč tudi za narodno življenje, ker je izročila severne dežele nemškemu, južne pa italijanskemu vplivu.

Ni vesela prikazen, da je po nekod v naših krajih razširjanje krščanstva bilo združeno z vojnimi pohodi. In žal, da je nekaj resnice v besedah Gregorčičevih:

In prišli so, krstiti jih želeč,
v levici križ, a v desni meč,
in dede naše so krstili
sred dednih, širnih njih planjav;
a ko so krst zvršili,
njih dom je bil in tuji meč krvav.

A treba je upoštevati tedanje bojevite čase. Karol Veliki se je zavedal, kolikega pomena je krščanstvo za večni in časni blagor ljudstva, in zato je izkušal cerkvi pridobiti razne poganske narode v okrožju svojega prostranega kraljestva. A kjer se je pojavljal proti takim poizkusom silovit upor, je tudi z mečem krotil trdovratne pogane. Za Slovence je bil odločilen trenotek, ko so imeli voliti med krščanstvom in poganstvom. Obri, ki so Kristusovo vero zavrgli, so izginili brez sledu iz zgodovine, tako, da je nastal pregovor: „Izginili so kakor Obri; niti sorodovinca, niti dediča ni za njimi." Slovenci pa, dasiravno primemo maloštevilni, so s krščanstvom stopili v krog kulturnih narodov in se ohranili do danes, ker so spoznali „dan svojega obiskanja".

7. Franki in Slovenci.[uredi]

Nova doba v življenju našega naroda se pričenja z oblastjo Frankov. Njihova nadvlada je uničila Slovencem samostojnost, povzročila vedno večje politično in gospodarsko odvisnost in počasno ponemčevanje.

Slovence je uklonil frankovski oblasti mogočni cesar Karol Veliki (vladal od leta 763.—814.), ki po pravici nosi ta priimek, kajti bil je velik po telesu in po svojem duhu. Z mogočno roko je posezal v usodo narodov in ustvaril državo, ki se je raztezala od Baltiškega morja do južne Italije, od reke Ebro v Španiji pa do Odre na Saksonski zemlji. Podjarmil je svoji oblasti Longobarde, Saksonce, Bavarce, Slovane in Obre. Bil je najznamenitejši vladar srednjega veka. Dokler je živel, mu je bila pokorna skoraj vsa Evropa, in ko je umrl, je bil vzor vsem svojim naslednikom. Tudi ljudstvu se je neizbrisno vtisnil njegov spomin. In značilno je, da še dandanes vladarje nazivljemo z njegovim imenom, kajti beseda „kralj" je nastala iz lastnega imena „Karol".

En del slovenske zemlje je dobil Karol v posest že leta 774., ko je razrušil longobardsko kraljestvo v gornji Italiji. Da bi rešil papeža in mesto Rim nasilstva Longobardov, je šel z vojsko nad longobardskega kralja Deziderija, ga premagal in prisilil k miru. Ker se pa Deziderij ni držal mirovne pogodbe, ga je Karol kratkomalo odstavil in poslal v samostan. Kraljestvo Longobardov s Furlanijo vred in ž njo tudi slovenske pokrajine po Benečiji in Goriškem so mu tedaj prišle v roke. Furlanci z vojvodom Rotgaudom na čelu so se sicer dve leti pozneje uprli, a bili so poraženi, Rotgaud ujet in na smrt obsojen.

Po drugih slovenskih deželah so tedaj še vladali domači knezi, ki so bili pa odvisni od bavarskih vojvodov. Zlasti po Tasilovi vojski leta 772. se je bavarsko gospostvo zelo utrdilo. A tudi te dežele so prešle v frankovsko oblast, ko je Karol leta 788. konec storil samostojni vojvodini Bavarski.

Vojvoda Tasilo II. je bil že s Karolovim očetom Pipinom sklenil zavezo, mu obljubil vojno pomoč in zvestobo, A zbal se je naraščajoče frankovske moči in se izkušal na vse načine osvoboditi vezi, ki so ga žugale udušiti. Zelo ga je zabolel padec longobardskega kraljestva, kajti Tasilo je bil Deziderijev zet in zaveznik. Na skrivnem je pripravljal upor in iskal zaveznikov. Leta 781. so morali papeževi in Karolovi poslanci spominjati Tasila na pogodbe in obljube, ki jih je bil dal. Vzlic temu se prijateljske razmere niso vzdržale. L. 787. je poslal Karol proti Bavarski tri armade, eno iz Italije črez Tirolsko, drugo od severozapada proti Donavi, tretjo od zapadne strani proti Avgsburgu. Poslednji je sam načeloval. Spričo tolikih sovražnih trum se je moral Tasilo vdati. Iznova obljubi Karolu pokorščino in mu da talnike, med njimi svojega sina Teodona. Komaj pa je frankovski kralj zapustil Bavarsko, že je Tasilo pozabil na svoje obljube, se zavezal z Obri in pripravljal vojsko zoper Franke. Ko je Karol to zvedel, je sklical državni zbor v Ingelheim, kamor je pozval tudi Tasila in njegove velikaše. Tu je bil bavarski vojvoda zaradi veleizdaje obsojen na smrt. Karol pa mu je kot svojemu sorodniku kazen toliko olajšal, da je moral iti v samostan. Enaka usoda je zadela njegovo soprogo Liutbergo, njegova sina in hčeri.

Bavarsko je sedaj prišlo neposredno pod frankovsko oblast. Z Bavarskim vred pa je od frankovskih vladarjev postala odvisna večina slovenske zemlje, namreč Karantanija, ki je obsegala sedanje Koroško, Kranjsko, Štajersko razen vzhodnega roba, Pustriško dolino na Tirolskem, solnograški Lungau in južni kos sedanje Spodnje Avstrije. Vse te dežele so pripadle Frankom brez boja, kajti Slovenci se leto poprej niso udeležili upora vojvoda Tasila in tudi sedaj niso imeli vzroka se zanj potegovati. Le Obri so se vzdignili za svojega zaveznika, prihrumeli z eno vojsko na mejo Bavarskega, z drugo do meje Furlanije, pa bili so na obeh straneh premagani.

Slovenske dežele so bile zdaj pritegnjene v krog velike frankovske države, bile so nje najvzhodnejši del, njene mejne pokrajine proti Obrom. Karol Veliki je dobro spoznal njih pomen in je napravil iz njih močno vojaško granico, ki je imela varovati frankovsko cesarstvo in z njim krščanstvo proti navalom divjih Obrov in drugih barbarskih narodov. Vse ozemlje med Donavo in Adrijo je razdelil v dve mejni grofiji (marki), katerim je postavil na čelo svoje namestnike. „Vzhodna mejna grofija" je obsegala najbrže ozemlje med Donavo in Dravo. Tu je bil najprej frankovski namestnik mejni grof Gerold. Za njim se še imenujejo v devetem stoletju Goterham, Werinhar, Albrik, Gotafrid in drugi. Vse dežele južno od Drave s Furlanijo vred so pripadale „Furlanski mejni grofiji", kjer je bil prvi mejni grof Erik, zelo pobožen kristjan, hraber vojak in velik prijatelj akvilejskega patriarha Pavlina. Bil je leta 799. pri obleganju Trsata ubit. Za njim sta vladala še Kadolaj in Balderik, katerega je cesar Ludovik pobožni l. 828. odstavil in razdelil njegovo pokrajino v štiri grofije. Velika furlanska grofija je tedaj prenehala.

Pod nadzorstvom imenovanih kraljevih namestnikov so po raznih pokrajinah vladali razni vojvodi, knezi in grofi, domačini in tujci. Karol Veliki je namreč Slovencem pustil njih domače kneze in vojvode, menda za plačilo, ker so brez upora priznali njegovo oblast. Merodajni so bili pa za to tudi politični oziri. Slovenci so se ložje privadili na tujo vlado, ko so jim v prvem času njih odvisnosti zapovedovali domačini mesto tujih grofov, pa tudi krščanstvo se je hitreje razširjalo in utrjevalo v deželi, ko so spoznali naši pradedje, da jim ne prinaša trdega robstva. Zato nahajamo v Karantaniji in v Panoniji še nekaj časa male slovenske državice pod domačimi vojvodi in knezi. Na Koroškem se za vojvodom Inkom, katerega smo že omenili, imenujejo še Pribislav, Semika, Stojmir in Etgar. Na sedanjem Kranjskem je leta 795. zapovedoval vojvoda Vojnomir, ki je pomagal Frankom v bojih zoper Obre. Ko je bila po obrskih vojskah strta moč tega barbarskega naroda in so Slovenci, bivajoči v Panoniji, postali frankovski podložniki, se je okoli l. 840. tudi tu osnovala mala državica s Pribinom in Kocelom na čelu. Tuji vladarji pa so bili vojvoda Ivan v Istri (804), grof Salachon na tleh sedanjega južnega Štajerja (838) in drugi.

Pa tudi ta oblika slovenske samouprave ni bila trajna. V Karantaniji ji je konec storila vstaja panonskega vojvoda Ljudevita.

Ljudevit je bil okoli l. 815. veliki župan ali vojvoda v ozemlju med Dravo, Savo in Kolpo, torej na sedanjem Hrvaškem. Podložen je bil furlanskemu mejnemu grofu Kadolaju, ki je baje s Slovani postopal zelo nečloveško. Frankovska oblast se je tedaj raztezala črez Hrvaško in Dalmacijo, kjer je vladal vojvoda Borna, tja do Braničevcev in Timočanov ob srbsko-bolgarski meji. Ljudevit je težko prenašal frankovsko gospostvo in želel postati samostojen. Iskal je le primernega povoda, da bi se uprl. Leta 818. pošlje cesarju Ludoviku v Heristal nekaj poslancev, ki naj bi se pritožUi zaradi strogega postopanja grofa Kadolaja. Cesar se menda za te pritožbe ni zmenil, ker je Ljudevit že naslednje leto pričel vojno s Franki. Frankovska vojska, sestavljena iz italskih in bavarskih trum, je prodirala iz Italije črez slovensko zemljo nad upornike, pa ni opravila ničesar in se je morala vrniti. Grof Kadolaj, njen poveljnik, je umrl nagle smrti. To je Ljudevitu povečalo pogum. Na razne strani je razpošiljal svoje poslance in iskal zaveznikov. Dobil je na svojo stran Kranjce in del karantanskih Slovencev, na vzhodu so se mu pridružili srbski Timočani. Tako se je velik del Jugoslovanov od italijanske do bolgarske zemlje združil zoper Franke, le dalmatinski Hrvatje pod vojvodom Bornom so jim ostali zvesti. Ojačen po velikem številu zaveznikov je Ljudevit vdrl v Karantanijo, da izrine Franke iz dežele. Nasproti mu je prišel Balderik, naslednik umrlega Kadolaja, z močno vojsko. Pri Dravi je prišlo do boja in Balderik je prisilil Ljudevita, da je moral zapustiti karantansko zemljo. Zelo čudno se je obnašal v tem boju Jugoslovanov proti Frankom dalmatinski vojvoda Borna. Bil je tekmec Ljudevitov in ga je hotel s pomočjo frankovskega vladarja izpodriniti. Dvignil se je s svojimi četami v obrambo tujcev in se pri Kolpi postavil Ljudevitu nasproti. A njegovi lastni ljudje, ki niso hoteli prelivati bratske krvi, so ga zapustili in prešli k Ljudevitovi armadi. Le s pomočjo svoje telesne straže se je Bornu posrečilo rešiti življenje. Umakniti se je moral v svoje utrjene gradove in pustiti, da je Ljudevitova vojska pustošila po njegovi zemlji. Potem pa je meseca januarja leta 820. hitel v Ahen k cesarju Ludoviku, da mu poroča o ravnanju svojega protivnika in se z njim posvetuje, kako bi ga bilo mogoče premagati. Na njegov predlog je državni zbor v Ahenu sklenil, udariti na Ljudevita hkrati s treh strani.

Ko je minila zima, se je dvignila skoraj vsa ogromna država frankovska, da stre junaškega vojvodo. Tri vojske sestavljene iz Sasov, Frankov, Bavarcev in Italcev so prodirale proti Posavju na združene Slovence, Hrvate in Srbe. Ena je šla iz Italije po stari rimski cesti preko Hrušice in Ljubljane, pa ni mogla napredovati, ker so ji Ljudevitove čete branile prehod črez alpske klance. Severna je prodirala ob Donavi v Gorenjo Panonijo, da preko Drave udari na Hrvaško. Tudi tej vojski je Ljudevit dolgo časa zabranjeval prehod črez Dravo. Najbolje se je godilo srednji, ki se je pomikala črez Karantanijo. Ljudevitove čete so se ji sicer trikrat postavile nasproti, pa so se morale vselej umakniti. Vojska je prekoračila reko Dravo in prva zasedla Hrvaško.

Sedaj je bila tudi severnim in južnim frankovskim trumam odprta pot. Ljudevit je uvidel, da je proti toliki premoči vsak odpor brezupen. Njegovo ljudstvo se je poskrilo po gozdovih in močvirjih, on sam pa se je s svojo vojsko zavaroval v močni trdnjavi, katero je bil dal zgraditi na strmem brdu. Franki so sedaj po slovenskih in hrvaških pokrajinah plenili in pustošili, kakor jim je bilo drago, pa so tudi vsled raznih kužnih bolezni izgubili mnogo ljudi. Ko so se frankovske čete vračale domov, so prisilile Kranjce, ki so bivali ob Savi, da so se zopet podvrgli oblasti mejnega grofa Balderika; tudi tisti del Karantancev, ki se je bil zvezal z Ljudevitom, je moral zopet priznati frankovsko oblast.

Vzlic mnogim žrtvam in veliki množici zbranih čet ta vojska vendar ni dosegla popolnega uspeha. Moč Ljudeviteva še ni bila strta. Zato so se Franki leto pozneje (l. 821.) na državnem zboru zopet posvetovali, kako bi zadušili upor Jugoslovanov. Iznova so sklenili poslati tri armade, ki naj bi pustošile zemljo Ljudevitovih zaveznikov. Na ta način so hoteli njega samega oslabiti in tako udušiti ves upor. Spričo teh priprav tudi Ljudevit ni bil brezbrižen. Izprevidel je, da se ne more več Frankom upirati na prostem polju, zato je pričel graditi trdnjave, kamor bi se mogli zateči njegovi Hrvatje s svojim blagom ob času frankovskega navala. Pri tem podjetju ga je zelo podpiral patriarh Fortunat, ki je bil tekmec akvilejskega patriarha in imel svojo stolico na otoku Gradežu pri Akvileji. Pošiljal mu je iz Italije zidarje in tesarje, da so mu stavili gradove. Komaj so bile zgradbe gotove, že se navale tri frankovske vojske na Posavje, a ljudstvo je našlo zavetje v trdnjavah. Franki so nekaj časa plenili in pustošili po deželi, pa so se morali slednjič vrniti brez uspeha. Njih voditelji so morali na državnem zboru v Diedenhofenu (meseca novembra 821) poročati cesarju, da niso mogli premagati Ljudevita, ker ni hotel priti iz trdnjav na bojno polje.

Prihodnje leto (822) se je dvignila iz Italije nad Ljudevita nova vojska, že deseta v vrsti vojnih pohodov, ki so jih poslali Franki proti njemu. Ljudevit bi se bil mogel sicer še držati v svojih utrjenih gradovih, pa menda se mu je smililo revno ljudstvo, kateremu so Franki pustošili polja in požigali koče. Da odvrne to nesrečo od svojega naroda, zapusti svojo prestolnico Sisek in zbeži k dalmatinskim Srbom. Tu je baje dal umoriti nekega kneza, da bi se sam polastil njegove zemlje. Vsaj nemški viri tako poročajo. Toda moral je tudi ta kraj zapustiti. Napotil se je k Ljudemislu, ujcu vojvoda Borna, ki ga je pa kmalu dal zvijačno umoriti. Zdaj Frankom ni bilo težko podvreči si vstajnike, ker so bili brez voditelja in celo med seboj nesložni.

Upor posavskega kneza Ljudevita ni izviral iz osebne bojaželjnosti ali drugih samoljubnih namenov. Lahko je opaziti, da mu je pri njegovem boju zoper Franke skoraj ves narod po Sloveniji, Hrvaški in Srbiji stal ob strani. Prav zato frankovske čete vzlic svoji premoči in vzlic opetovanih pohodov niso nikdar dosegle trajnih uspehov. Vstaja posavskega Ljudevita je bila torej obsežen in močan odpor Jugoslovanov proti frankovskemu gospostvu. Podporo, katero je Ljudevit dobil pri patriarhu Fortunatu kaže, da so njegov boj proti Frankom podpirali tudi Grki. Šlo je namreč za to, čigav vpliv bode prevladal med Jugoslovani, grški ali frankovski. Fortunat pa je bil zaupnik carigrajskega cesarja Leona. Frankovski cesar Ludovik ga je zaradi tega pozval na odgovor. Toda Fortunat je zbežal črez morje v Zader in od tam v Carigrad.

Za Slovence in Hrvate je imela ponesrečena vstaja Ludovikova žalostne posledice. Izgubili so svoje domače kneze in mesto njih so nastavili Franki po Karantaniji in Hrvaški nemške grofe. V listinah se imenujejo Helmwin, Abgarij, Pabon. Kmalu potem (828) je cesar Ludovik odstavil tudi furlanskega mejnega grofa Balderika, češ, da ni kos svoji nalogi in je njegovo ozemlje razdelil v štiri okrožne grofije, katerih imena pa niso znana. Skoraj gotovo je obsegala prva Furlanijo, druga Istro s Krasom in del Notranjskega; tretja „Slovensko marko" ob Savi, četrta Dolenjo Panonijo. Nemško gospostvo se je zdaj za vedno udomačilo v deželi in časi slovenske samostojnosti se niso več povrnili.


* * *

Dočim so korotanski Slovenci izgubili svojo samostojnost, se je ista v Panoniji (sedanji ogrski nižavi) vendar še nekoliko dalje ohranila. Priča temu je država Pribinova in Kocelova.

Pribina je bil izprva gospodar v Nitranski pokrajini na današnjem severnem Ogrskem. Takrat je bil še pogan, vendar kristjanom naklonjen, ker jim je celo cerkve zidal. Tudi solnograški škofje in duhovniki so bili pri njem dobro sprejeti. Menda je prav to prijateljstvo peklo moravskega kneza Moj mira, ki je okoli l. 836. napadel Pribino in ga s frankovskimi duhovniki vred izgnal iz Nitre. Pribina je bežal črez Doravo k Ratbodu, grofu Vzhodne marke. Tu se je dal poučiti v krščanski veri in bil krščen v cerkvi sv. Martina v Traismauer. Z grofom Ratbodom pa se je kmalu spri in zapustivši Vzhodno marko je bežal s svojim sinom Kocelom najprej k Bolgarom, potem pa k vojvodu Ratimiru, ki je gospodoval med Savo in Dravo.

Ko je izbruhnila vojska med Ratimirom in Ratbodom, se je Pribina zatekel v ozemlje „Savinjske marke", pod oblast grofa Salachona. Ker se ni hotel postaviti na stran sovražnikov frankovske države, si je pridobil naklonjenost kralja Ludovika, ki mu je l. 840. dal v fevd velik del Dolenje Panonije ob reki Zali, ki se izliva v Blatno jezero. To ozemlje je segalo na vzhodu do Donave, na severozahodu do Rabe, na zahodu pa je obsegalo še velik del Štajerske s Ptujem vred. — Ker je bila zemlja le malo obljudena, je Pribina zbiral okoli sebe slovenske prebivalce, pa tudi mnoge nemške naselnike. Na močvirnatem kraju je sezidal utrjeno mesto, ki se je izprva po njem zvalo Pribinov grad, pozneje pa Blatograd (Moosburg, Szalavar).

Pribina je ves čas svoje vlade skrbel za razširjanje krščanstva in je bil zelo vdan solnograškim nadškofom. L. 850. se je mudil pri njem nadškof Luitpram in mu je posvetil cerkev Matere božje, katero je bil dal sezidati v svojem glavnem mestu. Pri tej slavnosti je bila navzoča odlična družba: štirinajst slovenskih in sedemnajst nemških plemenitašev. Par let pozneje je nadškof iznova prišel na Pribinovo zemljo in posvetil na čast sv. Rupertu cerkev v Salapiuginu ob Zali.

Tudi je poslal Pribinu iz Solnograda mnogo zidarskih, slikarskih in kovaških mojstrov, ki so postavili v Blatogradu veličastno cerkev sv. Adrijana. Še tretja cerkev je bila sezidana v Pribinovem glavnem mestu, namreč sv. Janeza Krstnika. Razun te so bile tedaj že postavljene cerkve v Ptuju, Kiseku, Pečuhu in drugod.

Svojo vdanost do Frankov je moral Pribina drago poplačati. Ko je izbruhnila vojska med Franki in Moravani, so ga ti imeli za nemškega zaveznika. Udarili so črez Donavo v njegovo zemljo in ga ubili (l. 861.)

Po Pribinovi smrti je njegov sin Kocel postal vladar v Dolenji Panoniji. Tudi on je izprva kazal veliko naklonjenost do nemških škofov. Leta 864. se je solnograški nadškof Adalvin sredi zime napotil k njemu v daljni Blatograd in se mudil črez božične praznike pri vojvodu Koclu, Posvetil je v tistih dneh več cerkva in prebivalcem poslal potrebnih duhovnikov. Par let pozneje (866) nahajamo Adalvina zopet v Dolenji Panoniji, kjer je pridigoval, delil zakrament sv. birme in posvečeval cerkve. Toda to prijazno razmerje se je kmalu izprevrglo v hudo nasprotstvo.

Ko sta v drugi polovici L 867. slovanska apostola Ciril in Metod na poti iz Morave v Rim došla v Dolenjo Panonijo, ju je Kocel sprejel z velikim veseljem in se jih oklenil z vsem srcem. Odslej je vse njegovo delovanje merilo na to, da ju pridobi za svojo Vojvodino. Leta 869. je poslal poslance k papežu Hadrianu s prošnjo, naj mu pošlje Metoda za škofa. Papež je rad uslišal njegovo prošnjo, in Metod je z velikim uspehom deloval nekaj let v Kocelovi državi. Ker je vojvoda Kocel očitno podpiral sv. Metoda, se je nemškim škofom tako zelo zameril, da so mu zagrozili z božjo kaznijo. Menda je to nasprotstvo tudi povzročilo, da za njim ni bilo več slovenskega kneza v Panoniji. Ko je Kocel okoli l. 874. umrl, mu je sledil nemški grof Gozwin. Zadnji ostanek slovenske samostojnosti je bil uničen za vedno.

* * *

Tesna zveza z Bavarci in pozneje s Franki je seveda zelo vplivala na narodno življenje Slovencev. Nemške ustanove, nemške navade, nemški nazori so se čedalje bolj med njimi razširjali.

Pred vsem je izginila ona staroslovenska enakopravnost, ko je bil vsak član naroda svoboden in imel enake pravice, enake dolžnosti. Pod nemškim vplivom so se vedno bolj pojavljali razločki med posameznimi stanovi. Kmalu so se tudi Slovenci delili v tri vrste, v plemenitaše, svobodnjake in sužnike.

Pričetki plemstva so bili med Slovenci že dani, ko so razne častne službe (župana, vojvoda) v nekaterih družinah postale dedne. Tako na pr. sta vojvodstvo v Karantaniji za Borutom podedovala njegov sin Gorazd in stričnik Hotimir. Pri Nemcih je bila ločitev v plemiče in preproste ljudi zelo razvita. In ko so zavladale v Karantaniji in Panoniji frankovske postave, se je ista stroga ločitev tudi tu zakonito vpeljala. Zato nahajamo v listinah devetega in desetega stoletja omenjenih dokaj slovenskih plemičev. V Pribinovi državi na panonskih tleh se imenujejo okoli leta 850. sledeči plemeniti možje: Kocel, Unčat, Hotimir, Ljutomir, Črven, Žilec, Volčina. Poleg koroške Krke je živel proti koncu devetega stoletja plemenitaš Svetopolk, katerega sta cesar Arnulf in njegov sin Ludovik obdarovala z raznimi posestvi. Blizu Sore na Kranjskem je l. 989. imel Pribislav svojo lastnino. V listinah solnograških nadškofov se omenjajo kot lastniki raznih posestev grof Mojmir, Svetopolk, Trdogoj, Vitogoj in Milo.

Preprosto ljudstvo se je ločilo v svobodne in nesvobodne (podložne) ljudi. Ker so karantanski Slovenci leta 788. prostovoljno priznavali frankovsko vrhovno oblast in jim celo pomagali v bojih z Obri, zato jim je cesar Karol pustil njihovo prostost in lastnino. Smeli so po svoji volji ravnati s svojim posestvom, se naseljevati, kjer se jim je zdelo, hoditi k sodnim zborom in nositi orožje. Znano nam je mnogo imen svobodnih Slovencev in Slovenk, ki so živeli v devetem in desetem stoletju in imeli svoja posestva po raznih krajih slovenske zemlje. V neki pogodbi iz l. 827. se omenjajo kot priče razni slovenski svobodni možje, ki so živeli na tleh sedanje Gorenje Avstrije, tako na pr.: Ljubisko, Tal, Ljubnik, Ljubin, Velan, Vitan, Dobromisel in drugi. Mnogo Slovencev pa je pod frankovsko oblastjo izgubilo svojo prostost in svoje imetje, postali so podložniki plemičev ali celo popolnoma sužniki. To je zadelo posebno tiste, katere so si morali Franki s silo podvreči, ali pa so se udeležili kakega upora zoper vladarja in državo. Ko so se Slovenci ob strani posavskega kneza Ljudevita vojskovali zoper čete cesarja Ludovika, tedaj so pač mnogi izmed njih izgubili svobodo in imetje. Podložniki so morali plemičem obdelavati zemljo, zato so dobili od njih hišo z gospodarskim poslopjem in del pridelka. Privezani so bili na grudo, katere niso smeli zapustiti brez gospodarjevega dovoljenja. Najnižja stopinja podložništva je bilo robstvo. Rob (sužnik) je postal, kdor je bil ujet v boju, ali kogar je kupil gospodar. Z njim je smel ravnati kakor z mrtvim blagom. Rob mu je služil za posla, pomagal na lovu, izdeloval potrebno orodje in obleko. Imena nesvobodnih Slovencev in njih družin se v starih listinah večkrat omenjajo. Leta 832. je podelil kralj Ludovik škofijski cerkvi v Regensburgu svojo lastnino ob reki Erlaf v Dolenji Avstriji z ondotnimi slovenskimi prebivalci vred. L. 945. je nemški cesar Oton I. podaril cerkvi Matere Božje pri Gospej Sveti na Koroškem nekatera svoja posestva, ležeča blizu imenovane cerkve. Na njih so tedaj prebivali podložniki: Budist, Namdrag, Budigoj, Dobronega in Gorazd. S kmetijami vred so prešli v last gosposvetske cerkve. - — Podložništvo in robstvo se je žal med Slovani vedno bolj širilo, tako da je postalo značilno za ves slovanski narod. Slovansko ime je Nemcem in Italijanom naravnost pomenilo sužnja (Slavus-Sklave-Schiawo) in nastal je med njim pregovor: „V sužnosti žive Slovani." Ob Adriji se je razvila zelo živahna kupčija s slovenskimi sužnji, s katero so se pečali zlasti Madjari. Benečani in Grki so iz Istre in Dalmacije izvažali tako človeško blago, m je prodajali mohamedanskim vladarjem v Azijo, Afriko in na Špansko. Zaman so izkušali gradeški patriarhi s cerkvenimi kaznimi in beneški doždi s strogimi zakoni preprečiti to sramotno trgovino. Po malem je trajala do poznega srednjega veka.

Cerkev je suženjstvo obsojala, čeprav ga ni mogla takoj odpraviti. Osvoboditev sužnjev je proglasila za dobro delo. Gospodarji so pripeljali svoje sužnje v cerkev pred oltar ali sveto podobo in jih tamkaj vpričo škofa in duhovnikov slovesno proglasili za svobodne. Škof pa je te osvobojence sprejel v cerkveno varstvo. V zahvalo so navadno plačevali cerkvi nek letni davek. V Krki je še sedaj videti starodavno Marijino podobo, pred katero so se sužnji osvobojevali. Sv. Ciril si je izprosil od kneza Rastislava in Kocela 900 ujetnikov, katere je nato izpustil. Blažena Hema, grofica krška, je dala mnogim sužnjem prostost za prav majhno odkupnino, ker je bila prepričana, da stori Bogu prijetno delo. V ustanovno listino krškega samostana je postavila določbo, da se sme vsak prvorojenec na samostanskih posestvih odkupiti za pol talenta in petnajst denarjev in to pravico mu nihče ne sme kratiti. Tudi akvilejski patriarhi so na enak način pospeševali osvoboditev sužnjev. Patriarh Bertold je ob svojem umeščenju vsem sužnjem na andeških posestvih v Furlaniji podaril prostost. Drugi plemiči so ga posnemali. V Akvileji je navadno take osvobojence gospodar predstavil kakemu kanoniku stolne cerkve, ki jih je trikrat peljal okoli oltarja Matere božje in proglasil za „cerkvene ljudi". Tudi oprostilno listino so pokladali na oltar. Pravo suženjstvo je res vedno bolj ginilo, a podložništvo se je ohranilo kot gospodarska ustanova do najnovejšega časa.

8. Sveta Ciril in Metod.[uredi]

Sveta brata nista prva sejala seme božje besede med Slovani. Slišali smo, da so že sto let pred njunim prihodom vladali v Gorotanu krščanski knezi in vsaj pol stoletja je v ogrski niža vi že klilo cerkveno življenje. Prav tako so tudi Moravani l. 818. dobili iz Bavarskega prve misijonarje in se podvrgli duhovni oblasti pasovskega škofa. Del češkega plemstva se je bil že leta 845. dal krstiti v Regensburgu. Vendar sta sveta brata mogočno vplivala na razvoj cerkvenega življenja med slovanskimi rodovi, ker sta oznanjevala božjo besedo v narodovem jeziku, mu prinesla pismo in knjige in s tem položila temelj slovanski narodni izobrazbi. Zato po pravici zaslužita častno ime „slovanska apostola".

Zibelka je tekla sv. Cirilu in Metodu v mestu Solunu v Macedoniji. Njun oče Leon, po rodu Grk, je bil ondi višji državni uradnik. Metod je bil starejši izmed sedmero otrok, Ciril, ki je pa to ime dobil šele pozneje v Rimu in bil pri svetem krstu imenovan Konstantin, pa najmlajši.

Solunski prebivalci so bili tedaj prav tako, kakor še dandanes, po večini Grki, okolica pa je bila popolnoma slovanska. Zato sta se sveta brata že izza otroških let popolnoma priučila slovanščine, ki jima je bila drugi materni jezik. Prvi pouk sta prejela v domači hiši. Ko sta nekoliko odrastla, so ju poslali stariši v Carigrad na cesarski dvor, da se ondi še bolje izobrazita. Metod je kmalu postal cesarski namestnik v neki slovanski pokrajini in odpirala se mu je pot do najvišjih služb. A pobožnost ga je nagnila, da se je vsem častem odpovedal, oblekel črno redovniško haljo in šel v samostan na goro Olimp. Konstantin pa je živel le svoji znanosti in se v njej tako odlikoval, da je dobil častni naslov „filozof". Postal je učitelj modroslovja v Carigradu in bil posvečen v mašnika.

Pravi delokrog se je odprl bratoma, ko sta bila poslana l. 861. v misijonsko delo h Kazarom. Odslej je imelo vse njihovo življenje biti posvečeno temu vzvišenemu poklicu.

Kazari so bili divje finsko ljudstvo, ki je prebivalo v južni Rusiji med reko Don in pogorjem Kavkazom. Deloma so bili že krščeni, deloma pa še pogani. Prosili so carigrajskega cesarja Mihaela, naj jim pošlje učenega moža, ki bi jih poučil v pravi krščanski veri. Mihael se je posvetoval s patriarhom in določil za ta posel Konstantina, ki je vzel s seboj brata Metoda. Njuno delovanje med Kazari je bilo zelo uspešno. Že črez nekaj let je njihov vladar sporočil cesarju v Carigrad veselo vest, da se je vse ljudstvo izpreobrnilo h katoliški veri. Za bivanja pri Kazarih pa se je zgodilo še nekaj drugega važnega: Konstantin je našel telesne ostanke svetega mučenca papeža Klemena. Iz ustnega izročila in pismenih podatkov je spoznal, da počiva truplo sv. Klemena blizu mesta Herzona. Ukazal je kopati pri neki podrti cerkvi na bližnjem otoku in res zadel na svetnikove ostanke. Prenesli so jih najpreje v mestno stolnico, pozneje pa jih je vzel Konstantin s seboj v Carigrad.

Poslanstvo apostolskih- bratov med Kazari je trajalo približno dve leti. Potem sta se vrnila v domovino in živela le znanosti in pobožnim vajam.

A zopet jima ni bilo prisojeno dolgo uživati mirnega življenja. Iznova ju je Bog klical na misijonsko delo med Slovane.

Leta 863. so došli v Carigrad poslanci moravskega kneza Rastislava prosit cesarja Mihaela, naj jim pošlje učiteljev, ki bi bili zmožni slovenskega jezika, češ, da je moravsko ljudstvo že prejelo sveto vero in mu tudi ne primanjkuje misijonarjev, ki so prišli v deželo iz Nemčije, Italije in Grškega, pa niso vešči narodovega jezika. Cesar Mihael ni mogel izbrati sposobnejših mož, kakor sta bila Konstantin in Metod, ki sta svojo zmožnost že sijajno izkazala pri Kazarih in poleg tega tudi dobro govorila slovenski jezik. Brata sta sprejela poslanstvo in se kmalu odpravila na pot v Moravo.

Konstantin je bil že pri Kazarih spoznal, da ni dovolj, ljudstvu le ustmeno oznanjevati večne resnice, temveč mu je treba podati božjo besedo tudi pisano v njegovem domačem jeziku. Velika ovira za spisovanje slovenskih nabožnih knjig pa je bilo pomanjkanje pismen ali črk. Zato se je še pred odhodom v Moravo lotil težavnega dela, da raznim glasom slovenskega jezika določi primerna znamenja. Tako je sestavil ono „azbuko" ali alfabet, ki ga imenujemo „glagolski alfabet" ali „glagolica". Morda je sprejel med svoja pisma tudi nekaj znamenj, ki so bila že prej med Slovani v rabi. Takoj po sestavi alfabeta je poslovenil tudi nedeljska berila in evangelije in jih vzel s seboj na Moravsko. Za književni jezik je sprejel ono narečje, kateremu je bil privajen izza otroških let in ki so je govorili Slovani v solunski okolici.

Sveta brata sta šla naravnost v deželo, kamor sta bila namenjena. Neresnično je, da sta se med potjo ustavila na Bolgarskem in krstila kneza Borisa.

Ko sta se približala Velehradu, tedanjemu glavnemu mestu Morave, jima je šel Rastislav z mnogobrojnim ljudstvom naproti in ju sprejel z veliko častjo. Z vnemo sta se zdaj lotila apostolskega dela. Poučevala sta mladino, uredila božjo službo in iztrebljala poganske razvade in napake. Pa tudi slovstveno delo je napredovalo. Poslovenila sta mnogo cerkvenih knjig in tudi pri božji službi vpeljala slovenski jezik.

Štiri leta in pol sta tako plodonosno delovala pri Moravanih, potem sta se odpravila na pot proti Rimu. Vzroki, ki so jih k temu prisilili, so bili različni. Manjkalo jima je pomočnikov, a sama nista mogla posvetiti svojih učencev, ker sta bila le duhovnika, ne pa škofa. Pa tudi politiške razmere so se bile izpremenile njima na škodo.

Rastislav je ostal samostojen vladar le do leta 864. Tedaj je prihrumela na Moravsko vojska kralja Ludovika. Rastislav je zbežal v grad Dovina, a tukaj se je moral zmagalcu vdati na pogoje, ki jih je ta stavil. Podvreči se je moral nemški nadoblasti in obenem tudi nemškemu cerkvenemu vplivu. V tisti stari dobi še ni prodrlo katoliško načelo o enakopravnosti vseh narodov: tukaj je bil Rimljan, tam Grk, tam Nemec! Na vzhodu se je dvigal zdaj tudi Slovan kot enakopraven sin katoliške cerkve. A Nemčija je že tedaj smatrala Češko, Moravsko in Koroško kot nemško pokrajino in jih ni hotela izpustiti iz oblasti nemških škofov.

Ko je Ludovik zmagal Rastislava, izprevidela sta tudi Ciril in Metod, da morata deželo in svoj delokrog zapustiti.

V Rimu sta bila vama, papež je imel dovolj oblasti, da zaukaže nemškim škofom, naj pripoznajo bizantinska brata kot služabnika katoliške cerkve. Zato sta se sveta brata l. 867. odpravila iz Morave na pot proti jugu. S seboj sta vzela ostanke sv. Klemena. V Zgornji Italiji ju zadene poziv papežev, naj prideta v Rim.

Na rimski stolici je sedel tedaj papež Nikolaj I., mož bistrega uma in odločne volje, katerega štejejo med najznamenitejše naslednike sv. Petra. Vzrok, da je pozval brata v Rim, je bil ta, ker sta došla iz Carigrada, kjer je že tedaj poganjalo strupeno seme razkola in upornosti proti Rimu in se je bilo bati, da se isto ne zanese tudi med slovanske rodove. Papež se je hotel gotovo prepričati o njuni pravovemosti in zvestobi do rimske stolice, preden jih pooblasti za misijonsko delovanje.

Ko sta bila sveta brata na poti v Rim, je umrl papež Nikolaj. Njegov naslednik Hadrijan II. ju je sprejel z veliko častjo in se posebno razveselil, ker je od njih dobil relikvije sv. Klemena, katere je ukazal shraniti v cerkvi istega svetnika. Tudi bogoslužne knjige, katere je bil spisal Konstantin, je papež potrdil, blagoslovil in jih položil na oltar „sv. Marije pri jaslicah". Ko sta dokazala svojo vernost in vdanost do rimske stolice, je papež posvetil oba v škofa, njune učence pa v mašnike in diakone. Konstantin je ob tej priliki izpremenil svoje ime in se odslej nazival Ciril. Slovanska apostola pa sta dobila ob tej priliki še drug izreden privilegij. Papež jima je namreč v posebnem pismu dovolil rabo slovenskega jezika pri božji službi, vendar s pristavkom, da naj se čita pri sveti maši berilo in evangelij najprej v latinskem, potem pa v slovenskem jeziku.

Ciril ni dolgo užival škofovske časti. Že v Rimu je začel bolehati in umrl 14. februarja l. 869. Na papeževo povelje so ga pokopali v cerkvi sv. Klemena.

Metod je moral zdaj sam nadaljevati zapričeto misijonsko delo.

Papež Hadrijan II. je Metoda imenoval nadškofom za Moravsko. Nadškofovska čast je bila v tisti dobi veliko večjega pomena, kakor dandanašnji. Škof je posvečeval duhovnike, nadškof pa škofe. Moravska in Panonija sta bili od Nemcev popolnoma odvisni, dokler nista imeli lastne cerkvene organizacije, podlaga lastne organizacije pa je bila nadškofija. Papež si je torej prizadeval, slovanske dežele v cerkvenem oziru osvoboditi nemškega vpliva. Zato je pisal kralju Ludoviku l. 874.: „Jasne dokaze imamo, da je Panonija bila že od nekdaj Rimski stolici podložna provincija. Če so si jo pozneje Nemci podjarmili, s tem niso dobili pravice, kršiti rimsko posest." Zato je papež zahteval, da se slovanske pokrajine podrede nadpastirju, ki bi bil le Rimu, ne pa Nemcem pokoren. In ko je kralj Ludovik imenoval sina Karlmana za vojvoda slovanske obmejne pokrajine, pisal je papež tudi temu: „Prosimo te, naj bo dovoljeno našemu sobratu Metodu, ki smo ga imenovali našim namestnikom, izvrševati v deželi škofovske posle."

Metod se je tedaj vrnil na Moravsko, a zgodovina poroča, da je zdaj deloval v deželi Kocelovi. Zakaj? Rastislav se je namreč hotel otresti nemškega jarma, a leta 870. ga je izdal lastni stričnik Svetopolk Ludoviku, ki je ukazal nasprotnika oslepiti in zapreti v samostan. Svetopolk mu je bil naslednik, a pod nemško nadoblastjo, radi tega na Moravi ni bilo prostora za Metoda. A tudi v Kocelovi pokrajini je naletel Metod kot nasprotnik Nemcev na silne težkoče.

Bavarski zgodopisec namreč poroča: „Rihbald je bil od solnograškega nadškofa Adalvina posvečen v arhipresbiterja (nadduhovnika) za Kocelovo deželo. Ostal je tam, dokler ni prišel nek Grk, Metod po imenu, ki je z novoizumljeno slovansko pisavo izpodrinil latinski jezik, rimski nauk, ki je zdavna obstoječe pogodbe pokopal s filozofično zvijačo in je bil vzrok, da je latinska božja služba ljudstvu zamrzela. Ker Rihbald teh razmer ni mogel pretrpeti, se je vrnil v Solnograd."

Ustanovitev nove nadškofije z Metodom na čelu je vzbudila med bavarskimi škofi hud odpor, ker so jim bile odvzete dežele, v katerih so že dolgo časa izvrševali cerkveno oblast. L. 870. so se zbrali solnograški nadškof Adalvin, freisinški škof Anon in pasavski škof Hermanrik, da bi se posvetovali o novi cerkveni uredbi. Prisilili so celo nadškofa Metoda, da je prišel na to zborovanje, katerega se je udeležil celo sam kralj Ludovik „Nemški". Freisinškega škofa Anona so izvolili za sodnika, četudi bi nadškofa smel soditi le patriarh ali sam papež. Metod je zaman zahteval, naj razsodi med njimi rimska stolica. Vrgli so ga v ječo in imeli zaprtega dve leti in pol. Papežu pa niso o vsem tem ničesar sporočili.

Toda vest o teh dogodkih je slednjič vendarle prišla v Rim. Ondi je bil med tem Hadrijanu II. sledil papež Ivan VIII., ki se je odločno potegnil za Metoda. Poslal je leta 873. bavarskim škofom ostra pisma in se tudi pritožil pri nemškem kralju Ludoviku. Hkrati je poslal na Bavarsko jakinskega škofa Pavla z naročilom, naj strogo postopa proti bavarskim škofom, ako bi Metoda ne osvobodili. Vsled papeževega posredovanja je Metod dobil zopet prostost in se, spremljan od škofa Pavla, vrnil v Moravo.

Tu je bil med tem časom Rastislavu, katerega so Nemci premagali in odstavili, sledil Svetopolk, ki je Metoda na papeževo poročilo sicer prijazno sprejel, pa mu ni bil nikdar tako naklonjen, kakor njegov prednik. Zdaj je mogel Metod nekaj let mirno delovati. Toda papež je zahteval za svojo zaščito od njega veliko žrtev. Prepovedal mu je namreč po svojem poslancu, jakinskem škofu Pavlu, pri maši in drugih cerkvenih obredih uporabljati slovenski jezik. To je bil zanj hud udarec. Kako pa je Metod sprejel to prepoved? Zgodovinski viri o tem ničesar ne poročajo. Gotovo je le, da je Metod še dalje opravljal božjo službo v slovenskem jeziku. Spoznal je pač, da je slovensko bogoslužje pri ljudstvu že tako udomačeno in tolika opora njegovemu misijonskemu delu, da bi z odpravo uničil vse uspehe, ki si jih je pridobil z dolgoletnim trudom. Zato je, opirajoč se na dovoljenje Hadrijana II., ravnal tako, kakor je spoznal za nujno potrebno. Morda je tudi sporočil papežu ali njegovemu poslancu, da je zapoved neizpeljiva.

Nemški škofje pa niso mogli preboleti izgube, ki jih je zadela in so še dalje napadali Metoda. Leta 879. so ga tožili pri papežu krivo verstva, češ, da moli pri sv. maši veroizpoved brez dostavka „filioque" in ne veruje, da izhaja sveti Duh iz Boga Očeta in Boga Sina. Očitali so mu tudi, da svojevoljno vpeljuje slovensko bogoslužje. Pridobili so celo Svetopolka na svojo stran, da je tudi on poslal po nekem duhovniku Ivanu neugodna poročila o Metodu v Rim. Papež takih tožb seveda ni mogel prezreti. Zato je pozval Metoda v Rim, da se osebno opraviči in izpriča svojo pravovernost.

Pokoren papeževemu povelju se je odpravil Metod tretjič v Rim. Njegove nasprotnike je zastopal pri papežu nemški duhovnik Viching. Ivan VIII. je nato sklical cerkveni zbor, ki se je imel pečati s predloženimi tožbami. Metod se je pred papežem in zbranimi škofi popolnoma opravičil, kar je potrdil sam papež v pismu do Svetopolka pišoč, da je našel Metoda v vseh cerkvenih naukih pravovernega. Tudi mu je iznova potrdil nadškofijsko oblast črez Velikomoravsko in Panonijo in zaukazal, da morajo biti Metodu pokorni vsi duhovniki v Svetopolkovi državi, naj so že katerekoli narodnosti. Razun tega je Ivan VIII. obnovil privilegij, ki ga je bil dal Metodu Hadrijan II. in dovolil, da se sme v njegovi nadškofiji opravljati božja služba v slovenskem jeziku s pogojem, da se berilo in evangelij citata najprej latinsko, potem pa slovensko.

Papež piše; „Pismena, ki jih je iznašel filozof Konstantin, da se tudi v tem jeziku glasi Bogu hvala, popolnoma odobravam in zapovedujem, da se v tem jeziku oznanjuje evangelij in razglašajo Gospodova dela. Saj nas sv. pismo poživlja, naj Vsemogočnega ne hvalimo le v treh, marveč v vseh jezikih. Veri pa nikakor ni nasprotno, če se sv. maša bere v slovenskem jeziku, če se tako berejo evangeliji, pisma apostolov, in vrši tako tudi druga božja služba. Saj je tisti Bog, ki je ustvaril tri glavne jezike: hebrejskega, grškega, latinskega v svojo čast, ustvaril tudi vse druge. Vendar pa naročujem radi večjega ugleda, da se po vseh cerkvah evangelij bere najprej latinsko in potem slovensko, da ga razume ljudstvo. Ako pa želiš ti, ali žele tvoji knezi, da se mašuje latinsko, naj se sv. maša opravi v latinščini."

Nemški stranki pa je papež ustregel s tem, da je Nemca Vichinga posvetil za škofa v Nitri, pa mu zapovedal, da mora biti pokoren Metodu, svojemu metropolitu.

Metod se je zdaj opravičen in potrjen po zaupanju papeževem vrnil v Moravo, a mirnega življenja tudi poslej ni imel. Viching, katerega je imela zdaj nemška stranka v deželi za svojega zastopnika, je izkušal z raznimi sredstvi izpodkopati njegov vpliv, čeprav se mu njegove spletke niso posrečile.

Viching je bil pač Nemec po rodu, med Nemci je imel prijatelje, ki so nanj vplivali in pričel se je razdor. Ohranjeno nam je še papeževo pismo, v katerem Ivan VIII. Metoda tolaži radi Vichingovega nastopanja in zagotavlja, da Viching iz Rima nima nobenih tajnih naročil, na katera se je ta menda skliceval. Ob koncu tega pisma papež izraža željo, da bi Metod prišel v Rim (l. 881.) Ta listina je zadnja, ki nam poroča o Metodu.

Metod je med tem z vso vnemo nadaljeval misijonsko delo. Dovršil je s pomočjo dveh učencev prevod svetega pisma stare zaveze, razun dveh knjig Makabejcev. Poroča se tudi, da je krstil češkega vojvoda Bofivoja in njegovo soprogo Ljudmilo, da je napravil več potovanj k nekemu ogrskemu vladarju, katerega je napol izpreobrnil, in h grškemu cesarju Baziliju v Carigrad. Cesar Bazilij ga je baje spoštljivo sprejel in si pridržal nekaj Metodovih duhovnikov in slovenskih bogoslužnih knjig. Razširjenje slovenskega bogoslužja po Srbiji, Bolgariji in Makedoniji spravljajo v zvezo s tem potovanjem.

Ni se čuditi, če je Metod vsled obilnega truda in visoke starosti 75 let jel pešati. Ko so njegovi duhovniki to opazili, so ga vprašali, koga si želi za naslednika. Metod, ki je dobro poznal svoje učence, je pokazal na Gorazda, češ, da je domačin, svoboden človek, dobro poučen v latinski književnosti in pravoveren. Na cvetno nedeljo leta 885. je bil že jako slab, vendar je šel v cerkev opravljat službo božjo. Tu je še enkrat govoril, potem pa blagoslovil kneza, duhovnike in ves narod. Tretji dan potem (6. aprila) je umrl. Njegovi učenci so mu izkazali zadnjo čast in maševali za njegovo dušo v slovenskem, latinskem in grškem jeziku. Pokopali so ga v Velehradu na Moravi, kjer je zadnja leta imel svojo stolico.

Metodova smrt je bila za slovenske duhovnike hud udarec. Takoj se je zopet pojavil nemški vpliv s toliko močjo, da je pretil uničiti slovansko bogoslužje. Papež Štefan VI. je poslal proti koncu istega leta, ko je Metod umrl (l. 885.) tri poslance k Svetopolku z naročilom, naj odpravijo rabo slovenskega jezika pri božji službi in naj tudi Gorazdu, o katerem je papež mislil, da ga je Metod svojevoljno postavil za naslednika, prepovedo izvrševati škofovsko službo, dokler se ne pride opravičit v Rim. Ta prepoved je Vichingu in njegovi stranki pripomogla do sijajne zmage. Svetopolk, ki itak ni bil nikdar prijatelj slovenskih duhovnikov in slovenske službe božje, je dal l. 886. z vojaško silo izgnati okoli 200 Metodovih učencev iz svoje države. Najimenitnejši med njimi so bili: Gorazd, Klemen, Naum, Sava in Angelar. Šli so v Bolgarijo, Dalmacijo in v nekatere druge jugoslovanske pokrajine. Gorazd in Klemen sta postala celo bolgarska škofa. V nadškofiji panonsko-moravski je bilo slovensko bogoslužje s tem izgonom sicer skoraj zatrto, a Metodovi učenci so je zato razširili po drugih jugoslovanskih krajih, kjer se je ohranilo do današnjega dne. V slovenskem jeziku in po rimskem obredu se je praznovala božja služba po Dadmaciji in njenih otokih, po Istri in Hrvaškem in proti koncu srednjega veka celo po mnogih krajih na Kranjskem. Slovensko bogoslužje grškega obreda pa se je ohranilo med Srbi, Bolgari in Rusi.

V obeh cerkvah, v latinski in grški, je enako slavljen in češčen spomin sv. Cirila in Metoda. Grški cerkvi pripadata po svojem rodu, latinski po svojem delovanju. Obema sta zapustila dragoceno dedščino, prave vere, narodnega slovstva in krščanske omike. Na Moravane, Čehe in panonske Slovence sta vplivala osebno, na Srbe, Bolgare in Ruse po svojih učencih in knjigah. Tako stojita častitljivi podobi svetih bratov kakor znamenje na razpotju slovanskih rodov. In njuno češčenje, ki je skupno vsem Slovanom, katoličanom kakor onim, ki žive v razkolu, nas navdaja z upanjem, da se bodo po zgledu svojih apostolov zopet združili v pravi veri in pokorščini do Kristusovega namestnika.[1]

  1. ^ Na Velehradu sta se zadnji čas vršila že dva shoda slovanskih bogoslovcev za zedinjenje katoliške in pravoslavne cerkve. Prvi je bil l.1907., drugi l. 1909. Udeležili so se jih tudi nekateri ruski bogoslovci. — Istemu namenu zedinjenja razkolnih slovanskih bratov služi tudi „Apostolstvo sv. Cirila in Metoda", neke vrste bratovščina, ki zbira doneske za podporo slovanskim misijonom v Macedoniji in Bolgariji.

9. Madjarski navali.[uredi]

Za Ciril-Metodovo zarjo, ki je napovedovala Slovanom po Karantaniji, Panoniji in Moravi svetel dan verske in narodne probuje, je žal le prehitro prišla temna noč suženjstva in barbarstva, ki je skoraj sto let tlačila naše pradede in zamorila, kar je komaj pričelo brsteti. Madjarski navali so povzročili ta usodni preobrat na verskem in narodnem polju.

Madjari ali Ogri so prištevati uralskofinskim plemenom, kakor njih predniki Obri in Huni. Izprva so bivali ob vzhodni strani srednjega Urala in Kaspiškega jezera. Enako drugim narodom so tudi Madjari zapustili svojo pradomovino in šli proti jugozapadu. Naselili so se v južni Rusiji med Dnjeprom in Donom, kjer so jim bili Kazari sosedi. Tedaj še niso bili enoten narod, temveč so bili razdeljeni na sedem rodov. Kazarski kan jih je pozval, naj si izbero skupnega vrhovnega poveljnika. Nato so dvignili na ščit Almušovega sina Arpada, ki jim je bil prvi vladar. Ko je l. 861. slovanski apostol Konstantin (Ciril) potoval h Kazarom, je baje prišel tudi z njimi v dotiko. Legenda pripoveduje, da so ga Madjari napadli tuleč kakor volkovi, a njegova mirnost in iskrena molitev je potolažila njih divjost, da mu niso nič žalega storili. Le tri leta so ostali Madjari med Kazari, potem so se pomaknili proti zapadu v močvirnate ravnine med Donavo in Dnjeprom. Nek arabski potopisec Ibn Dasta njihovo življenje v teh pokrajinah sledeče opisuje: Madjari prebivajo med Pečenegi. Namesto hiš imajo šotore, v katerih stanujejo. Potujejo iz kraja v kraj iščoč si dobrih pašnikov. Njih domovina je jako obsežna in se razprostira do Črnega morja. Kadar nastane zima, gredo k rekam, da tu love ribe. Njih dežela ima mnogo gozdov in tekočih voda; tla so močvirnata, vendar je tudi dosti rodovitne zemlje. Po veri so malikovalci. Njih knez ima pod seboj 20.000 konjikov, ki mu vsi morajo biti pokorni. Madjari gospodujejo sosednjim Slovanom, nalagajo jim davke in ravnajo z njimi, kakor z ujetniki. Napadajo jih, love in potem tirajo v mesto Karch, pristanišče ob Črnem morju, kjer jih zamenjavajo grškim trgovcem za žamet, pisane preproge in drugo blago. — Iz tega sporočila vidimo, da so Madjari s Slovani prav tako ravnali, kakor prej Obri, in da so oni pozneje zanesli sramotno kupčijo s slovanskimi sužnji na adrijansko obal.

Ko je bil sveti Metod nadškof panonsko-moravski, so bivali Madjari še vedno ob Črnem morju, vendar so se večkrat prikazovali na mejah frankovskega cesarstva. Legenda pripoveduje, da je hotel neki ogrski kralj, ko je prišel do donavske strani, videti Metoda. Nekateri iz Metodovega spremstva so sicer temu odsvetovali, češ, da bi ne bilo varno iti tja. Toda Metod se ni dal preplašiti in je šel k njemu. Kralj ga je sprejel s častjo in veseljem. Pogovarjal se je z njim modro, kakor se spodobi takim možem, in ga odpustil ljubeznivo z mnogimi darovi. Pred odhodom ga je še poljubil in mu rekel: „Spominjaj se me vedno, častiti oče, v tvojih svetih molitvah." Navzlic tej prijaznosti do slovanskega apostola se ogrski vladar in tudi njegovi podložniki še dolgo niso pokristjanili.

Nova doba v življenju madjarskega naroda se je pričela, ko jih je vzhodnofrankovski vladar Arnulf povabil v Panonijo, da bi mu pomagali v njegovih bojih z Moravani. Že leta 892., ko se je Arnulf vojskoval s Svetopolkom, so se mu pridružili Madjari in so z ognjem in mečem pustošili po Moravi. Do stalne naselitve tedaj še ni prišlo. Madjari so se po tem vojnem pohodu zopet povrnili v svoja bivališča ob Črnem morju. Prav tako so tudi l. 894. le mimogrede prihrumeli črez Donavo in opustošili Panonijo. A med tem, ko je velik del madjarske vojske na tujem ropal in moril, so se Bolgari v družbi s Pečenegi polastili njihove domače dežele. Ko se je madjarska vojska vrnila, je našla močne sovražne trume v njej. Zdaj so si morali Madjari drugod iskati bivališč. Leta 895. ali pa 896. so udrli v ogrsko nižino in se naselili ob reki Tisi in njenih pritokih.

Prihod tega divjega ljudstva v Panonijo je bil za Slovence velika nesreča. Po Ogrskem in Erdeljskem, katero deželo so si zdaj Madjari osvojili, so takrat prebivali večinoma Slovani, le malo je bilo med njimi nemških naseljencev. Pričakovati je bilo, da nastane tu velika slovanska država. Pribinova in Kocelova državica ob Blatenskem jezeru je bil že nadepoln pričetek za tak razvoj. Ko so pridrli Madjari, je kralj Arnulf leta 890. ta del Panonije podelil hrvaškemu vojvodu Braslavu, da bi ga branil pred njihovimi napadi. Toda tudi ta slovenski otok je izginil v madjarski povodnji. Madjari so slovansko prebivalstvo večinoma pomorili, deloma pregnali iz dežele, deloma pa zasužnjili. Le na jugozahodnem delu Ogrske, med Muro in Rabo, so se do danes ohranili ostanki teh panonskih Slovencev.

S slovenskim življem so iztrebili Madjari tudi krščanstvo in cerkveno uredbo Metodovo. Leta 900. so poročali bavarski škofje papežu Janezu IX.: „Ogri so nas napadli, odpeljali nekatere kot jetnike, druge umorili, tretje z lakoto in žejo po ječah usmrtili in jih tako brezštevilno uničili. Plemenite može in poštene žene so odvedli v sužnost, požgali so božje cerkve in razdejali vsa poslopja tako, da v celi Panoniji, naši največji pokrajini, ni ne ene cerkve. Lahko Vam (papežu) od Vas postavljeni škofje povedo, ako hočejo priznati resnico, koliko dni so potovali in niso videli drugega, kakor opustošeno zemljo." Ljudstvo je bilo brez cerkvi in brez duhovnikov. Vendar se je zvesto držalo krščanskih navad in svetih resnic. Ko so proti koncu desetega stoletja zopet prišli misijonarji na Ogrsko, so našli ondi še mnogo skrivnih kristjanov.

Posebno usodno je bilo za slovenske dežele, ker so Madjari, komaj da so se nekoliko udomačili v novi domovini, pričeli ropati in pleniti po bližnjih in daljnih pokrajinah. Dvajsetkrat so napadli Nemčijo, sedemkrat Italijo, dvakrat so prihrumeli v bizantinsko državo, štirikrat so prišli na sedanja francoska tla in enkrat so prekoračili celo Pireneje. Pot v te pokrajine pa je vodila preko slovenske zemlje in madjarska povodenj se je dr vila skoraj leto za letom črez naše kraje, puščajoč za seboj razvaline in pogorišča.

Najbolj je mikala madjarsko pohlepnost bogata Italija. Slišali so menda, da je ta dežela zelo rodovitna in da bi se moglo tamkaj naropati mnogo plena. Zato so že l. 898. tja poslali nekaj čet, ki naj bi si ogledale zemljo in pripravljale pot za poznejše pohode. Meseca avgusta l. 899. pa so z veliko vojsko udarili v Italijo, premagali so krščanske čete pri reki Brenti, potem pa so se vsuli po Beneškem in Lombardiji in prišli celo do Velikega sv. Bernarda. Požgali in oropali so mnogo vasi in mest. Ostali so v Italiji tudi naslednjo zimo in pomlad. Akvilejska škofija, kateri je pripadalo mnogo slovenskih pokrajin, je vsled teh roparskih pohodov zelo trpela. Vse tedanje listine tožijo o strašnem razdejanju. Slavni Štivanski samostan pri Devinu, katerega so obiskovali Slovenci od blizu in daleč, se je zrušil v prah, prav tako samostan sv. Martina v Belinju in še mnogo drugih svetih hramov. O napredku krščanstva med Slovenci ob takih razmerah ni bilo govora, akvilejska cerkev je bila preslaba, da bi mogla nadaljevati misijonsko delo, in ljudstvo je menda večinoma padlo nazaj v staro poganstvo.

Pri svojih pohodih v Italijo so Madjari uporabljali staro rimsko cesto, ki je vodila iz Panonije črez Ptuj, Celje, Emono (Ljubljano), Logatec, Hrušico in Vipavsko dolino. Od Vipavske doline naprej so jo udarili proti zahodu po takozvani „Ogrski cesti". Zato so pokrajine ob tej rimski cesti: Spodnje Štajersko, Kranjsko, Goriško največ trpele.

Spomladi l. 901. so napadli Karantanijo, vendar jim tedaj bojna sreča ni bila mila. Na velikonočno soboto, 11. aprila, so bili premagani in so se morali vrniti domov. Tem usodnejši je bil padec velikomoravskega kraljestva, ki je v letih 904. in 906. postalo žrtev madjarske nasilnosti in zlasti strašni poraz bavarske vojske dne 6. julija l. 907. V tej bitki, ki je za pol stoletja odločila usodo naših dežel, so padli: solnograški nadškof Teotmar, brižinski škof Uto, briksenški škof Caharija in bavarski vojvoda Luitpold. Zdaj je prenehala oblast Frankov nad vzhodnimi mejnimi deželami, ki so bile popolnoma prepuščene madjarski ropaželnosti. Vzhodna mejna grofija in tudi druge marke, katere so bili Franki ustanovili na Kranjskem in Štajerskem, izginejo in se šest desetletij ne omenjajo v zgodovini.

Nekoliko boljša je bila usoda Slovencev po goratih krajih na Koroškem in na Zgornjem Štajerskem. Ti so bili dokaj oddaljeni od tistih glavnih cest, po katerih so se navadno drvile madjarske čete. Tudi se madjarski konjiki niso mogli tamkaj tako lahko kretati in uspešno vojskovati, kakor po italski nižavi ali bavarski planoti. In slednjič v Karantaniji ni bilo iskati bogatega plena. Zato se je tukaj vzdržala redna frankovska oblast. Omenjajo se karantanski vojvodi Arnulf, Perhtold, Henrik. Tudi krščanstvo se je tu bolje ohranilo, kakor na jugozapadu. Solnograški nadškof je so večkrat obiskali Karantanijo. Adalbert je imel l. 927. celo cerkveni zbor pri Gospej Sveti. Sicer so pa pokrajinski škofje (Salomon, Engelfrid, Alarik, Dietrih, Gotabert) oskrbovali cerkvene zadeve.

Veliki roparski pohodi Madjarov so trajali približno do srede desetega stoletja. Leta 955. pa je nemški cesar Oto I. v tridnevni bitki na leškem polju pri Avgsburgu njihove čete popolnoma potolkel. Tega strašnega udarca Madjari niso mogli preboleti. Spoznali so, da sredi evropskih narodov ne morejo več živeti od ropa in nasilstva, temveč se morajo vdati mirnemu in stalnemu življenju. Njihovi vladarji Geza in sv. Štefan so jih tudi napeljevali na to pot. Učitelji omike in izobrazbe pa so jim bili Slovani. Od njih so se naučili poljedelstva, živinoreje in raznih obrti. To pričajo še danes slovenske besede, katerih je vse polno v madjarščini in s katerim so imenovali prej neznane stvari, na pr. poljsko orodje, obrti, dneve itd.

Bitka na leškem polju je za slovensko zgodovino važen mejnik, ker zaključuje ono tristoletno dobo, ko so bile naše zemlje izpostavljene navalom barbarskih narodov: Obrov, Madjarov, in so morali naši pradedje stati na braniku za evropske narode. Ako so vsled tega zaostali za drugimi narodi, ki so živeli v ugodnejših razmerah in se prostejše razvijali, kdo bi jim mogel v zlo šteti? Ta bitka je pa tudi odprla novim nemškim naselnikom vrata med Slovence.

Spomin na boje z Obri in Madjari se je trajno vtisnil tudi ljudski duši. V pesmih in narodnih pripovedkah o „pesoglavcih" in „polkonjih", ljudeh, ki imajo zgoraj človeško, od pasu pa konjsko podobo, ali pa živalski obraz, še živi spomini na drzne jezdece s spačenimi obrazi, golo glavo in dolgimi kitami, ki so lovili kristjane, jim trgali srce iz prsi in pili njihovo kri.

10. Velika Karantanija in njene obmejne pokrajine.[uredi]

Potreba močne državne obrambe proti Madjarom je imela za Slovence zlasti eno važno posledico, da se je zopet pojavilo edinstvo slovenskih dežel z novoustanovljeno Veliko Karantanijo.

Cesar Oton I. je leta 952. združil vse dežele od Donave pa do Adrije, in do italijanskih rek Mincio in Po v eno upravno celoto, Karantanijo, in jo povzdignil v Vojvodino. Poleg stare Karantanije je nova Vojvodina obsegala tudi Furlanijo, Veronsko marko in Istro. Imela je zlasti namen, da varuje obmejne pokrajine pred roparskimi napadi Madjarov in jim zabranjuje dohod v Nemčijo in Italijo.

Izprva je bila nova povečana Karantanija še združena z Vojvodino Bavarsko in podložna istemu vladarju. Prvi ji je načeloval vojvoda Henrik I., brat cesarja Otona, ki si je moral v furlanskih pokrajinah s silo priboriti vdanost in pokorščino. Po njegovi smrti (l. 955.) je podedoval obe Vojvodini njegov sin istega imena, znan po priimku Henrik II. Prepiralec (der Zänker).

Ko je oče umrl, je bil mladi vojvoda še deček, in mesto njega je vladala začasno njegova mati Judita, katero je s svojim svetom podpiral freisinški škof Abraham. To je bilo povod, da je vedno bolj naraščal vpliv freisinške cerkve v Karantaniji in si je tamkaj pridobila mnogo posestev. Mladi vojvoda je imel pod svojo oblastjo obsežne dežele, večje kakor drugi nemški knezi, in ni se čuditi, če se mu je že zgodaj vzbudila želja, postati neodvisen vladar na svojem ozemlju. Mati Judita in škof Abraham sta to željo še gojila. Lahko je bilo za take namere pridobiti Bavarce, med katerimi je še živel spomin na domače vladarje, Tasila in njegove prednike. Tudi slovensko prebivalstvo Karantanije je upalo od bavarskih vojvod večje samostojnosti in se jim rado pridružilo v boju proti nemškim cesarjem. Henrik je sklenil še zvezo s češkim vojvodom Miečislavom, da se tako s slovansko pomočjo osvobodi cesarjeve nadvlade. Toda cesar Oton II. je kmalu zvedel o naklepih bavarskega vojvode in je leta 976. Henrika II. odstavil.

Zdaj je prišlo do ločitve Karantanije od Bavarske. Nemški cesarji niso več pustili, da bi en sam vojvoda združeval toliko oblast v svoji roki, ker jim je utegnila biti nevarna. Zato je cesar Oton II. l. 976. odcepil Karantanijo z Veronsko in Akvilejsko marko od Bavarske in jo povzdignil v samostojno vojvodino, ki je bila neposredno cesarju podložna. Pa tudi pri karantanskih vojvodih opazujemo v naslednjih letih ono stremljenje po neodvisnosti, kakor prej pri bavarskih.

Že prvi karantanski vojvoda Henrik III. Mlajši se je v ta namen združil s prejšnjim odstavljenim bavarskim Henrikom in izkušal dobiti še druge zaveznike proti cesarju. Tudi njemu se naklep ni posrečil; izgubil je le svoje dežele (l. 977.).

Za istimi cilji je hrepenel vojvoda Adalbero iz rodu Epenštajncev, ki je vladal v Karantaniji l. 1012.—1036. Adalbero je iskal zaslombe pri Hrvatih in sklenil zvezo celo s polabskimi Slovani, da se otrese nemške nadvlade. Ko je l. 1035. pričel upor, je prišlo v Karantaniji med njegovimi in cesarjevimi privrženci do krvavih bojev. Skoraj gotovo sta v teh bojih padla sinova krške grofice Heme. Adalbero je podlegel in zbežal v svoj grad Eresburg na Bavarsko, kjer je črez tri leta umrl (1039).

V Karantaniji so si zdaj sledili na vojvodskem prestolu razni nemški plemiči, tako švabski grof Welf (1047—1056), Konrad III. Lotarinški (1056—1061) in Bertold iz Zahringena (1061—1077). Toda nobeden izmed njih si ni pridobil ugleda in vpliva v deželi. Proti koncu 11. stoletja je prešlo vojvodstvo zopet v oblast Epenštanjcev, ki so je obdržali, dokler ni rod izmrl (l. 1122.).

Jedro velike državne skupine, ki jo je ustvaril cesar Oton I. leta 952., je bila starodavna Karantanija. Obsegala je poleg sedanje Koroške še Pustriško dolino na Tirolskem in del Gornje Štajerske. Okoli tega središča pa so se, nalik utrdbam, vrstile mejne grofije ali „marke", ki so bile vojaško urejene in zavarovane.

Na severu, ob Donavi, je iznova oživela „Vzhodna marka". Tu se l. 972. omenja mejni grof Burkhard, za njim Luitpold. L. 976. pa je je dobil v posest grof Leopold iz rodu Babenberžanov, ki so poslej ondi vladali skoraj tri sto let (do l. 1246.)

Ob Muri je bila okoli leta 970. ustanovljena „Karantanska marka", pozneje imenovana „Zgornja marka". Prvi mejni grof, ki jo je upravljal, je bil Markward Epenštajnski. Okoli l. 1050. je dobil to pokrajino Otokar grof Travenski, ki se je imenoval po svojem gradu Štajer (v sedanji Zgornji Avstriji), tudi grof štajerski. To ime se je preneslo tudi na pokrajino, katero je Otokar upravljal. Zato se je „Karantanska marka" pozneje imenovala „Štajerska marka". Dežela je dobila ime od vladarske rodbine, ki je v njej gospodovala. Ozemlje te mejne grofije se je hitro širilo. L. 1122. so podedovali štajerski grofi po izmrlem rodu koroških Epenštajncev velik del Gornjega Štajerja, leta 1148. pa tudi mnogo sveta okoli Maribora in Ptuja. Vez med Karantanijo in Štajersko je bila vedno rahlejša in je popolnoma prejenjala, ko je cesar Friderik I. l. 1180. mejno grofijo štajersko povzdignil v samostojno Vojvodino.

Pokrajine ob Savinji in Savi so bile združene v „Spodnjo ali Savinjsko marko". Nahajamo jo že v začetku 9. stoletja, ko jo je upravljal bavarski grof Salachon. Med njegovimi nasledniki se omenja slovenski plemič Volkun (Waltunc), ki je imel posestva pri Rajhenburgu ob Savi. Za časa madjarske nadvlade je Savinjska marka izginila, pa je na novo oživela, ko je bilo treba na ogrski meji z močno vojaško granico zajeziti navale ropaželjnih sosedov. Upravo so zdaj dobili grofi Seliški, ki so imeli svoj sedež v Celju. Za svojo zvesto stražo na meji so bili od cesarjev bogato obdarovani. Cesar Oton II. je daroval grofu Viljemu I. iz rodbine Seliče-Breže nekaj zemljišč pri Vitanju. Njegov sin Viljem II., soprog krške grofice Heme, je prejel od cesarja Henrika II. še obsežnejša posestva pri Kozjem, Koprivnici, Hodinju in Voglejni. Ko je z blaženo Hemo izmrl rod grofov Seliških, je prešla uprava „Savinjske marke" in tudi del njihove zasebne lastnine na grofe Plajenske. Omenjajo se Askuin, Starkhand I. in II. Koroški vojvoda Henrik Šponhajmski je l. 1123. tem plemičem vzel oblast nad „Savinjsko marko", vendar jih ni mogel izriniti iz dežele. Njihov glavni grad je bil poslej Sovnek in kmalu so se kot plemiči sovneški dvignili do nove veljave.

Ves svet južno od Karavank tja do dolenjskega Snežnika in hrvaške meje je pripadal „Kranjski marki". Izmed kranjskih mejnih grofov, ki so menda imeli svoj sedež v Ljubljani ali v Kranju, se omenjajo v listinah Popo, Waltilo, Eberhard, Udalrik.

Notranjsko s Krasom in Primorjem je pripadalo „Istrski marki". Tudi ta upravna skupina ima svoj začetek v dobi Karola Velikega, v čigar imenu je vojvoda Ivan gospodoval nad Istro l. 804. Karantanski vojvodi so „Istrsko marko" obnovili in jo tesno priklenili nase. Navadno so izročili upravo svojemu drugorojenemu sinu, ki je stoloval v Kopru. A poleg oblasti mejnih grofov se je v Istri razvila že v 10. stoletju svetna oblast cerkvenih knezov. Akvilejski patriarhi so dobili posestva v Milah, Kopru, Izoli; poreški škofje črez mesto Poreč in njegovo okolico daleč v notranje pokrajine dežele. Puljski škof je bil neodvisen gospodar v grofiji „Polesini", to je v puljski okolici.

Goriško je bilo izprva del Furlanije in je z njo vred pripadalo „Veronski marki". Toda kmalu se je razvila posebna grofija goriška, ki je bila nekaj časa v posesti koroških vojvodov iz rodbine Epenštajncev. Markvard III. je bil prvi, ki si je okoli l. 1030. pri vzel naslov „grof goriški". Kakor Istra, tako je bila tudi goriška grofija namenjena mlajšim sinovom koroških vojvodov, ki so jo zopet prepustili kakemu drugemu sorodniku, ako so slučajno sami zasedli vojvodski prestol. Na ta način je prešla l. 1090. v posest pustriških grofov (Pustertaler Grafen), ki so se iz Tirolske preselili v solnčne pokrajine ob Soči, si postavili grad na gorici blizu te reke in se poslej imenovali edinole „Goriške grofe".

Vse imenovane marke so bile izprva v tesni zvezi s Karantanijo, in njih grofi so bili podložni karantanskim vojvodom. Ti so večkrat mejne pokrajine tudi sami upravljali. Toda, ko je minila nevarnost od strani Madjarov, ko je oblast mejnih grofov postala dedna in so si nekatere plemiške družine pridobile v teh krajih mnogo lastne zemlje, tedaj se je pri njih pojavila težnja po neodvisnosti. Od Velike Karantanije se je najprej ločila „Vzhodna marka", za njo štajerska in savinjska. Tudi na jugu so se izpremenile razmere, ko so akvilejski patriarhi postali svetni vladarji v Furlaniji, Istri in Kranjski.

Akvilejska cerkev je dobila že v 10. stoletju od nemških cesarjev mnogo pravice in posestev. L. 1001. ji je podelil cesar Oton III. polovico vse zemlje med Sočo, Vipavo, Devinom in Alpami. Nekaj desetletij pozneje (1027) je Konrad II. vsa akvilejska posestva izločil iz Koroške vojvodine in patriarhu priznal knežje dostojanstvo. Zlasti se je pod patriarhom Poponom množila posest in veljava akvilejske cerkve. Leta 1028. mu je podelil cesar Konrad ves Kras z Vipavo, Postojno, Cirknico, Ložem in vso zemljo tja do Reke. S takimi pridobitvami je rastel tudi politični vpliv in se je pripravljala pot vladarski oblasti.

To oblast je dosegel patriarh Sigehard. Bil je nemškega rodu in je bil pričujoč na državnih zborih v Openhajmu in Trieru kot papežev poslanec. Sigeharda je cesar Henrik IV. dobil na svojo stran, ko se je razvnel med njim in papežem Gregorijem VII. boj za cerkvene pravice, boj za neodvisnost katoliške cerkve od svetne oblasti, boj proti korupciji, ki se je s pomočjo svetnih vladarjev vrivala v svetišče. Sigehardu plačana kupna cena je bila velika. Cesar mu je dal furlansko grofijo z listino pisano v Paviji in pozneje mu je podaril istrsko grofijo in kranjsko marko (l. 1077.).

Res, da ni hvaliti patriarha Sigeharda zaradi njegovega obnašanja. Vendar so tako patriarhi postali svetni vladarji črez južni del slovenskega ozemlja. Podložen jim je bil ves svet od Livnice in Piave na Furlanskem pa do hrvaške meje, od Adrije do Karavank. Cerkvena država akvilejska se je vzdržala par stoletij. Bila je poleg koroškega vojvodstva največja upravna skupina na slovenskih tleh. Vendar ni bila nikdar posebno utrjena. Patriarhova oblast ni mogla zabraniti, da ne bi razne plemiške rodbine dobile obsežnih posestev na Kranjskem, Goriškem, v Istri in tamkaj svojevoljno gospodarile. Zato se je zgodovinski razvoj poslej vršil v znamenju razkosavanja slovenske zemlje.

11. Kako so Nemci prišli v deželo.[uredi]

V sedmem in osmem stoletju so imele vse vzhodne alpske dežele, od izvira reke Drave do panonske nižave, od Donave pa do Adrije enotno slovensko prebivalstvo, „Slovenija", „Domovina Slovanov" imenujejo stare listine vso to obsežno deželo, in njeni deli so bili prav tako pokrajine ob reki Aniži in Ipuši v Spodnji in Zgornji Avstriji, kakor Lurnsko polje na zapadnem Koroškem, Dudlebski okraj na vzhodnem Štajerskem, Kranjska in Primorje.

To enotno prebivalstvo se je ohranilo, dokler so Slovenci bili samostojni. Ko so pa prišli l. 788. pod frankovsko oblast, se je pričelo tisto počasno pa vztrajno poncmčevanje slovenskih dežel, ki je trajalo do konca srednjega veka in nam odvzelo skoraj polovico one zemlje, ki je bila lastnina naših pradedov.

Omenil sem že, da so bili Slovenci na ozemlju, ki so ga bili zasedli, primeroma redko naseljeni. Vendar je bila velika razlika glede na posamezne pokrajine. Splošno smemo reči, da je bila gostost prebivalstva največja na jugu in jugovzhodu, torej v tistih krajih, kjer se je slovenski živelj ohranil do danes. Proti severu in zapadu pa so bile slovenske naselbine čedalje redkejše.

Ob Donavi jih sicer nahajamo na obeh straneh, tudi ob reki Aniži, Ipuši, Erlafu, Traguši. A po teh pokrajinah je bilo tudi še mnogo močvirja in neprodirnih gozdov, katere Slovenci niso obdelali. To stran Severnika (Semmering) splošno označuje sicer povodje Drave, Mure, Save obseg slovenske zemlje. Pa tudi tukaj so se Slovenci precej izogibali obližja glavnih rek, deloma iz strahu pred povodnjo, deloma pa tudi zato, ker so se po ravninah gibali zaporedoma razni bojni pohodi in tod ni bilo mogoče graditi domov in vasi. Raje so prislonili svoje vasi na prisojna gorska pobočja v stranskih dolinah, kjer so včasih prodrli prav daleč v gorovje. Zato je bilo v stari Sloveniji prostora dovolj, kjer sta lahko sekira in plug nemškega naseljenca zastavila svoje delo.

Prve čete bavarskih kmetov so prišle na slovensko ozemlje po zmagoslavnih bojih cesarja Karola proti Obrom l. 796. V teh vojskah so bili Obri skoraj popolnoma iztrebljeni, pa tudi mnogo Slovanov pokončanih. Veliki kosi obdelane zemlje po ogrski nižavi so prešli po vojnem pravu v oblast Frankov, a še več je bilo neobdelane. Karol je podaril te pokrajine svojim vojakom, ki so se ondi naselili, začeli trebiti gozdove, obdelavati zemljo, pa hkrati bili tudi močna mejna straža proti obrskim napadom. O tem naseljevanju poroča kratko brezimni bavarski zgodopisec: „Ko je Karol vrgel Obre nazaj, so pričeli v pokrajinah, iz katerih so bili Obri izgnani, Slovani in Bavarci prebivati in se množiti."

Drugače je bilo s ponemčevanjem v Karantaniji. Te pokrajine si Franki niso v vojski osvojili, temveč je sama radovoljno priznala njihovo oblast. Zato tudi zemlja ni postala kraljeva lastnina, temveč je ostala še dalje v posesti slovenskih gospodarjev. Nemško naseljevanje je bilo nekoliko počasnejše, a tem vztrajnejše in uspešnejše. In posebno značilno je, da se je to naseljevanje vršilo v znamenju veleposestva in plemstva.

Mejni in okrožni grofi, katere so Franki pošiljali v Vzhodno mejno grofijo, v Furlansko marko in drugam, so dobili v svojih okrožjih mnogo neobdelane zemlje ali zaplenjenih posestev od cesarja v dar in postali veleposestniki v deželi. Tako sta imela mejna grofa Ratbod in Viljem mnogo posesti med Anižo in Rabo. Na Koroškem so imeli mnogo gradov in zemlje nemški cesarji sami. In kralj Arnulf je podelil leta 895. svojemu zvestemu Volkunu (Waltunu) zemljo v Trušenjski dolini in na Dješki gori na Koroškem, dalje Rajhenburg in Krško ob Savi in posestva ob Ingeringu na Štajerskem. Tuji plemiči so na svojih posestvih naseljevali nemške podložne kmete in vpeljali nemški način gospodarstva. Za prvo kolonijo je sledila kmalu druga in tretja. In v par letih je bila napravljena močna zagozda tujega življa med Slovenci. Poleg nemških plemičev se imenujejo sicer izprva tudi nekatere slovenske plemiške rodbine, ki so imele velika posestva. Grof Vitogoj je imel okoli leta 859. mnogo zemlje v Admontski dolini na Zgornjem Štajerskem in Spodnji Avstriji, grof Svetopolk pa v Krki na Koroškem. Tudi Pribina in Kocel sta dobila mnogo posestev od nemških cesarjev v dar. Vendar slovenski posestniki v poznejših časih čedalje bolj ginejo. Kmalu so bile le bavarske in frankovske rodbine pri nas lastniki gradov in veleposestva.

Poleg svetnih veljakov so dobile posebno mnogo slovenske zemlje v dar nemške cerkve.

Iz Bavarskega je prišlo najprej krščanstvo med nas. A samostani in misijonska središča niso razširjala le verskih resnic in verskega življenja, temveč so tudi mnogo storila za obdelovanje zemlje, iztrebljenje gozdov in razširjanje umnega poljedelstva. Za vse te zasluge so jih nemški cesarji, grofi, pa tudi drugi zasebniki slovenske in nemške narodnosti bogato obdarovali s posestvi. Značilen zgled te vrste je benediktinski samostan ob Kremzi, Kremsmünster. Ustanovil ga je bavarski vojvoda Tasilo l. 777. in mu podelil ves obdelan svet v okolici s podložniki vred, od neobdelanega pa na raznih straneh toliko, kolikor ga hočejo redovniki sami iztrebiti Menihi tega samostana so kmalu raztegnili svoje gospodarsko delo daleč na okoli. Obdelali so zlasti okraj „Grunzwita" v okolici sedanjega mesta Št. Hipolita v Spodnji Avstriji. Tja so poslali svoje hlapce in slovenske podložnike, postavili cerkev, hiše in gospodarska poslopja. V plačilo za njihovo gospodarsko delo jim je cesar Ludovik „Pobožni" l. 828. podaril ves ta okraj, „izvzemši lastnino svobodnih Slovanov".

Naravno je, da sta oni dve bavarski škofiji, ki sta imeli pri pokršče vanju Slovencev največ zaslug in v deželi največ vpliva, dobili tudi največ zemlje v last, namreč solnograška in freisinška.

Solnograški škofje so imeli najobsežnejša veleposestva na slovenskih tleh in so daleč nadkriljevali vse druge nemške vlasteline. Slovenski vojvodi in posestniki so sami podarili matici-cerkvi marsikateri kos zemlje v znamenje hvaležnosti in vdanosti, ali pa v plačilo za duhovne dobrote. Še mnogo več pa ji je naklonila cesarjeva milost. Iz mnogoštevilnih darilnih listin devetega stoletja dobimo precej natančno podobo o solnograških posestvih na Slovenskem. Nahajamo jih med Anižo in Dunajskim lesom, na panonskih tleh in posebno v obilnem številu po Karantaniji. Tu so imeli svoje dvore in zemljišča zlasti v okolici Gospe Svete, v Lavantinski dolini, okoli Lipnice na srednjem Štajerskem, v dolini Gorenje Mure in Murice.

Na Koroškem so bile zlasti Breže važna solnograška posest. Iziprva je bil tu mal dvor z gospodarskimi poslopji, katerega je kralj Ludovik „Nemški" l. 861. podelil nadškofu Adalvinu. Lega tega dvora je bila zelo ugodna, ker je tu mimo vodila trgovska cesta iz južne Nemčije v Italijo. Že l. 1015. so dobile Breže pravico, trgovati, pobirati mitnino in kovati denar. Razun solnograških nadškofov, ki so v varstvo svoje posesti na šentpeterski gori sezidali močan grad, je imela tudi grofica Hema krška v breški okolici svoja posestva. Po nji jih je podedovala krška škofija.

Freisinška škofija je stopila v tesnejšo zvezo s slovenskimi pokrajinami, ko je dobila leta 816. v posest znani samostan Innichen v Pustriški dolini na Tirolskem. Ta samostan je bil ustanovljen leta 770. z izrecnim namenom, da razširja krščanstvo med Slovenci. Sadov tega dela so postali zdaj deležni tudi njegovi posestniki, freisinški škofje. Videti je, da se je njih misijonski vpliv raztezal zlasti po gornji dravski dolini. Glavno središče pa je bil Otok ob Vrbskem jezeru, kjer je stala cerkev sv. Primoža in Felicijana in kjer proti koncu devetega stoletja nahajamo že mnogo nemških posestnikov. Iz obilnih darov, ki so jih tudi Slovenci darovali freisinškim škofom, moramo sklepati, da so bili njih misijonarji med ljudstvom priljubljeni. L. 891. je dobila škofija od kralja Arnulfa staro misijonsko postojanko na Lurnskem polju blizu Špitala na zahodnem Koroškem. Slovenski vojvoda Kocel ji je podaril l. 861. svoje posestvo pri Blatnem jezeru. Razun tega je dobila še mnogo sveta med Trušnjami in Grebinjem, v Turih in v Rožeku na Koroškem. Ti darovi so se v desetem in enajstem stoletju pomnožili še z obsežnimi posestvi na Kranjskem in v Istri.

Solnograška in freisinška cerkev sta bili sicer najbogatejši, toda ne edini posestnici na Slovenskem. Bogato žetev so imele pri nas še druge nemške škofije in samostani. Pasovska škofija je dobila posestva ob Litavi in v Kirchbachu pri Tulnu, regensburška škofija zemljo ob izlivu reke Erlaf v Donavo in trideset kmetij poleg Rabe, regensburški samostan sv. Emerana mnogo zemljišč v sedanji Zgornji in Spodnji Avstriji in ob Blatnem jezeru v ogrski nižavi, bavarska cerkev v Ottingu obširna posestva pri Trebnjem na Koroškem. Vsa ta darila so viden izraz politiške, gospodarske in duševne odvisnosti Slovencev od bavarskih sosedov.

Nek mejnik v napredku nemškega naseljevanja so madjarski navali. Odločilna bitka l. 907., v kateri je bila poražena vsa mogočna bavarska vojska, je izpremenila položaj v vzhodnih deželah. Nemško gospostvo je bilo zdaj potisnjeno preko Aniže. Vzhodna marka in Panonija sta bili izgubljeni, cerkvene, gospodarske in politiške vezi, ki so družile Bavarsko s temi pokrajinami so bile pretrgane, nemške naselbine po sedanji Ogrski, Spodnji Avstriji, Spodnji Štajerski in Kranjski uničene. Le po goratih krajih gorenje Koroške in Štajerske se je vzdržalo nemško gospostvo in neovirano razširjalo svoj vpliv.

Toda če pomenja madjarski naval oslabitev nemštva v slovenskih pokrajinah, se je pa zato njegov vpliv neizmerno pomnožil po bitki na leškem polju l. 955. Zdaj so se na stežaj odprla vrata nemškemu naseljevanju.

Nepregledna je vrsta onih bavarskih družin, mejnih in okrožnih grofov, preprostih plemičev in svobodnjakov, ki je zdaj prišla v deželo in v njej dobila zemljišča. Iz teh priseljenih plemičev se je razvilo ono nemško veleposestvo, ki si je do najnovejšega časa delilo slovensko zemljo in imelo vso oblast na njej. Težko je opisati to mnogoštevilno družbo in določiti natanko nje zvezo s poznejšimi plemiškimi družinami. Tu se imenujejo na Štajerskem Otokar in Aribo pradeda grofov ljubenskih, Markward in Adalbero, ustanovitelja dinastije Epenštajncev, Rahvin, veleposestnik v ptujski okolici in na Pohorju, grofa Weriand in Rudolf iz Witenswalda, posestnika v Slovenskih goricah. Na Kranjskem so se tedaj naselili pradedje Turjačanov, Galenbergov, Ostrovrharjev, Preddvorccv, Nevdeckov, Ortenburžanov in mogočnega rodu Andechs-Meran; na Goriškem izvirajo iz te dobe družine Strassoldo (najstarejša v deželi), Auersperg, Wallsee, Attems in še mnoge druge. Tja v Istro in laško Furlanijo je segal nemški vpliv. Ti plemiči so sezidali utrjene gradove po naših gorah in gričih in si storili podložno slovensko ljudstvo, ki je prebivalo na njih posestvih. Poleg tega pa so tudi z Bavarskega, Tirolskega in gorenje Koroške poklicali svoje nemške podložnike na nova posestva po Slovenskem in tako pomnoževali nemški živelj v deželi.

Pri nemških cerkvah opažamo v tej dobi pred vsem razširjenje njih vpliva in posestva preko Drave v južne slovenske pokrajine, zlasti na Kranjsko in v Istro. Na Kranjskem je nastalo dvojno veliko gospostvo in se ohranilo tja dokonča 18. stoletja, namreč loško in blejsko, prvo v posesti freisinških, drugo briksenških škofov.

Freisinška škofija je že l. 880. pridobila posestva na južnem Koroškem v Rožni dolini. Po madjarskih navalih pa se je razširil njen vpliv takoj preko Ljubelja na Gorenjsko. Nemški cesar Oto II. je 30. junija l. 973. daroval freisinškemu škofu Abrahamu precej obsežno zemljišče v loški okolici, večinoma porečje selške Sovre. A črez nekaj desetletij so si škofje svojo posest tako razširili, da je obsegala ves svet, po katerem se stekajo vode v reko Sovro in tudi ravnino ob desnih pritokih reke Save od Krope pa do Mavčič, torej prilično vse gorenjske pokrajine med Idrijo, Radovljico in Bohinjem. Onstran Save so si l. 1274. pridobili le vas Okroglo. Vsa ta obsežna posest se je imenovalo loško gospostvo, kajti škofje niso bili le gospodarji zemljišč, gozdov in voda, ampak tudi pravi vladarji in najvišji sodniki svojim podložnikom. Ko je deželica prešla v last bavarske škofije je bila le pičlo obljudena. Na njej je bilo le nekaj malih slovenskih naselbin: Suha, Žabnica, Selca, Praše, Breg. Zato so začeli škofje zgodaj, deloma že l. 1030., posebno pa v 12. stoletju, tu naseljevati Nemce. Na lepo rodovitno ravan med Kranjem in Loko so privedli svoje bavarske rojake in ta kraj imenovali „županstvo Bavarcev". Zasnovali so ondi mnogo nemških vasi: Veitingen (Bitnje), Dorfern, Emern (Virmaše), Oberaern (Zg. Virmaše), Burgstall (Puštal). Ob desnem bregu Sore, po hribih od Poljan do Loke, so škofje nasehli Korošce in kraj imenovali „koroško županstvo". Vendar so bili ti koroški priseljenci najbrže Slovenci, kar izpričujejo njihova slovanska osebna imena (Svetec, Svobodin, Valkun in drugi). V samotne in gozdne kraje okoli sedanje Sorice pa je škof Emihon l. 1283. naselil nemške Tirolce iz Pustriške doline.

Te nemške naselbine se sicer sredi slovenske okolice niso vzdržale. Njih prebivalci so se tekom stoletij počasi poslovenili. Kranjski zgodopisec Valvazor poroča, da so že ob njegovem času (l. 1680.) ljudje po Bitnju govorili čudno slovensko-nemško mešanico in za zgled te govorice navaja sledeči stavek: Nim du mreža, ich die puša, wermer tiča fangen (Vzemi ti mrežo, jaz pa puško, bova tiče lovila). Danes pa govore slovensko vsi nekdanji freisinški priseljenci, celo Sovričani, med katerimi se je nemščina najdalje vzdržala. Svoje tirolske domovine pa se še spominjajo s tem, da vsakih sedem let romajo v Innichen in darujejo sveče za ondotno farno cerkev.

Najlepši kos slovenske zemlje je brez dvoma dobila v posest briksenška škofija, namreč Bled in Bohinj z okolico. Tudi blejsko gospostvo je bilo neposredno podložno briksenškim škofom v svetnih in cerkvenih rečeh. Imeli so prave vladarske pravice na tem kraju. Daroval jim je to lepo posestvo pobožni nemški cesar Henrik II. V darovalni listini z dne 11, aprila l. 1004. je odredil, da preide kraljevo posestvo Bled v last briksenškega škofa Alboina. Počasi se je ta posest tako razširila, da je blejsko gospostvo obsegalo ves svet med Bohinjko in Dolinko, od njunega izvira pa do združitve pri Radovljici. Briksenški škofje niso pošiljali na svoja posestva naseljencev iz Tirolske, njihovi podložniki so bili skoraj izključno Slovenci. Le vas „Nemški rovt" v Bohinju s svojim imenom spominja na staronemške naselbine.

Loško gospostvo je bilo za freisinške škofe važna postojanka za poznejše pridobitve v južnih deželah, ki nikakor niso bile malenkostne. Na Dolenjskem so si pridobili „županstvo Zagrad," to je Belo cerkev in še 27 drugih vasi v dobravski okolici blizu Krke; v Istri zemljišča pri Piranu in Novemgradu, potem vasi Kobed, Loka, Ospo, Kamen, Št. Peter in druge.

Razun omenjenih dveh škofij so še nekatere druge nemške cerkve v tej dobi razširile svojo posest na Slovenskem ali jo pa na novo pridobile. Med poslednjimi je imenovati škofijo bamberško, kateri je cesar Henrik II. l. 1007. podaril gorenjo lavantinsko dolino in pa vso kanalsko dolino od Beljaka do Pontablja. Poslednja posest je bila tem važnejša, ker je do najnovejšega časa trgovska cesta v Italijo vodila skozi to dolino.

Priseljevanje Nemcev na slovensko zemljo se je po malem vršilo skozi ves srednji vek, vendar najbolj v desetem in enajstem stoletju. Dežela je bila tedaj sicer še po večini slovenska in slovenski jezik je v njej gospodaril. Toda nemški gradovi in nemška posestva so bila kakor močne postojanke, ki so daleč na okoli razširjale svoj vpliv. Ponemčevanje je posebno pospeševalo podložništvo, ki je slovenskega kmeta popolnoma izročilo svojevoljnosti nemškega gospodarja, prav tako mešani zakoni in gospodarska odvisnost od nemških sosedov. Kmalu so se te posamezne postojanke pričele širiti in se strnile v veliko celoto. Počasi pa vztrajno je nemštvo prodiralo proti jugu. Pravijo, da se je nemška meja vsako stoletje za eno miljo pomaknila naprej. Le v onih krajih, kjer so Slovenci na gosto skupaj bivali, zlasti pa južno od Drave, kjer nemški vpliv nikdar ni bil tako močan, kakor na severu, se je mogel vzdržati slovenski živelj. Nemški otoki so tukaj — razun Kočevja — potonili v slovenskem morju.

Z južne strani od italijanstva ni bil pritisk nikdar tako močan, kakor s strani nemštva od severa. Akvilejski patriarhi so sicer tudi dobili mnogo slovenske zemlje v posest, tako že l. 820. nekaj zemljišč okoli Celja, l. 1001. ves svet med Sočo, Vipavo in Alpami, l. 1040. mnogo sveta okoli Cirknice, postali so celo posvetni vladarji v Istri in na Kranjskem. Toda tujih kolonij niso pošiljali na slovensko zemljo.

Izjemoma čitamo le o patriarhu Bertoldu Andeškem, da je l. 1218. pomnožil prebivalstvo na Tolminskem z nemškimi naselniki. Hriboviti kraji ob gorenji Bači so bili namreč od Slovencev le redko naseljeni. Zato je patriarh Bertold, čigar rodbina je imela na Tirolskem mnogo posestev, pozval iz okolice mesta Innichen v Pustriški dolini mnogo svojih kmetov na Tolminsko. Zasedli so gorati svet med Voglom in Poreznom, kjer se sedaj nahajajo vasi: Koritnica, Grand, Stržišče, Kal, Znojle, Obloke, Hudajužna, Podbrdo, Kuk, Tertnik, Bača in Petrovo brdo. Slovenci so nazivali te naselnike „Nemškorutarje". Od patriarha so dobili večje pravice in svoboščine, kakor pa navadni kmetje. Ni jim bilo treba biti podložnim; bili so svobodni posestniki na svojih tleh. Smeli so hoditi oboroženi in po svojih gozdih prosto loviti. Patriarhu so plačevali le neko malo svoto za davke in v slučaju vojske so morali poslati deset oboroženih mož v obrambo tolminskega gradu.

V neki listini patriarha Bertranda iz leta 1346. namreč čitamo: „Vsako leto morajo (nemškorutarji) plačevati nam in akvilejski cerkvi 32 denarjev akvilejske vrednosti (po naše 6 kron). Vaški župan („rutharius"), kateremu ni treba nič davka plačevati za svoje zemljišče, mora dati našemu tolminskemu glavarju o sv. Mihelu en obed, to je kosilo in večerjo, in vsi ostali kmetje omenjenih vasi drug obed, ali mesto tega tri fortone (približno 20 kron). Pri tej priložnosti mora glavar soditi njihove prepire; sicer pa ima to pravico njihov občinski sodnik, le da se smejo občinarji proti njegovi razsodbi pritožiti pri tolminskem glavarju ali pri nas. Ako bi hotel kak kmet svoje zemljišče zapustiti in iti drugam, moral bode tretjino vsega imetja na našem zemljišču pustiti. Tudi morajo občinarji, kadarkoli bode tolminski grad v nevarnosti, izmed sebe deset oboroženih mož tja poslati v obrambo gradu, in če se bode glavarju potrebno zdelo, sme te vojake tudi dalje časa v gradu obdržati."

Nemškorutarji so govorili do najnovejšega časa svoje tirolsko narečje. Tudi spomin na njihovo prvotno domovino med njimi ni izmrl. Vsako leto so pošiljali v Innichen neko svoto za maše v čast sv. Lambertu, da bi jih Bog obvaroval gosenic, žužkov in drugega mrčesa, ki jim je rad uničeval poljske pridelke. Mlajši rod pa razume le slovensko. Vsaka razlika med pustriškimi naseljenci in domačini je izginila.

O furlanskih naselbinah med Slovenci imamo komaj sledove. Le redka krajevna imena Laško, Lahovče, Lašiče, Laški rovt tu pa tam spominjajo na nekdanje furlanske naselbine ali gospodarje.

Mnogo slovenske zemlje je tekom stoletij prešlo v nemško last in mnogo Slovencev se je poizgubilo med tujci. Toda kar je slovenskega naroda preostalo, ima lahko tem večje zaupanje v bodočnost. Njegovo življenje je bilo trd boj za obstanek skozi vsa stoletja. Močnejši narodi, kakor je slovenski, so se potujčili in izgubili svojo narodnost, tako germanski Gotje, Longobardi, Franki; Slovenci pa so vkljub močnemu tujemu navalu vztrajali na zemlji svojih pradedov in ohranili njih dedščino.

12. Blažena Hema, grofica krška.[uredi]

Pod nemškim vplivom, ki je počasi obvladal javno življenje v slovenskih deželah, se je kmalu prebivalstvo delilo le v dva sloja: gospodujoče plemiče in podložnike. Grad je neomejeno gospodoval, bil je središče in glavna opora tedanjega napredka. Plemstvo je imelo vodstvo vseh javnih zadev v svojih rokah, ustanavljalo je cerkve, župnije, samostane in druge zavode za verske in gospodarske namene. Slovenski in nemški plemiči so tekmovali med seboj pri tem delu. Vendar prvi vedno bolj ginejo in marsikateri izmed njih so se potujčili tekom stoletij. Le še njih slovenska imena spominjajo na njih narodno pokolenje.

Posebno značilen in vzvišen zgled požrtvovalnega dela te vrste nam je Hema, grofica krška.

O „sveti Hemi", kakor jo ljudstvo navadno imenuje, čeprav ni bila od cerkve proglašena za svetnico, so nastale tekom časa razne pripovedke in mnogokrat je težko določiti, koliko zgodovinske resnice je v njih. Tu hočem na podlagi zanesljivih poročil podati malo sliko o njenem življenju in delovanju, ki je dovolj pomenljivo za našo domačo zgodovino.

Grofica Hema je bila slovenskega plemiškega rodu. Njen ded ali praded je bil Svetopolk, kateremu je cesar Arnulf I. l. 898. podelil okrožje Breze (Friesach) ali Krško grofijo z glavnim gradom Seliče (Zeltschach) blizu Brež. S tem je postavil temelj imenitni rodbini grofov Seliških ali Breških, ki je izven Koroške imela obsežna posestva v dolini Aniže in okoli Pilštanja na Štajerskem. Rojstvo grofice Heme stavijo poznejša poročila navadno v leto 983. Njena roditelja sta bila baje grof Engelbert iz Pilštanja in grofica Tuta. Že v zgodnji mladosti je prišla plemenita deklica na dvor cesarja Henrika II., s katerim je bila v sorodu. Tu je bila prideljena dvornim služabnicam cesarice Kunigunde. Ta pobožna cesarica, katero časti cerkev z njenim soprogom vred kot svetnico, ji je bila najlepši zgled krščanskega življenja in lepih čednosti. Ko je dorasla, jo je zasnubil imeniten plemič Viljem, mejni grof v Savinjski marki. Tudi ta je bil potomec domačega rodu. Njegov ded je bil Volkun ali Valjhun (Waltun), ki je razun Trušenjske doline in Djekš na Koroškem leta 895. dobil tudi okolico rajhenburško in krško v posest. Pozneje so se ta posestva še pomnožila z zemljišči okoli Vitanja, ob Sotli in v dolini Mirne na Dolenjskem. Vsa označena posestva dveh imenitnih rodbin so se zdaj združila v rokah zakonske dvojice, grofa Viljema in grofice Heme.

Iz tega srečnega zakona sta se rodila dva sinova, Viljem in Hartwik. Vendar Hemi ni bilo prisojeno dolgo časa uživati zakonsko in materinsko srečo. Že pred l. 1015. izgubi svojega soproga Viljema. Pobožni grof se je namreč, tako poroča stara pripovedka, po zgledu mnogih kristjanov napravil na božjo pot v Rim. Hodil je peš, brez spremstva in v preprosti romarski obleki. V Rimu je nepoznan opravil svojo pobožnost, počastil svetega očeta in se zopet vrnil proti domu. Ko je bil že v svoji domačiji blizu vasi Grabern v lavantinski dolini, ga napade huda bolezen in v par dnevih spravi s sveta. Pokopali, so ga v cerkvi sv. Lenarta, katero je bil sam dal sezidati. Odslej se je grofica Hema pečala le z vzgojo svojih sinov, z vajami pobožnosti in raznovrstnimi dobrimi deli. Zgraditi je dala na svoje stroške celo vrsto cerkva, tako Matere Božje v Liedingu, sv. Lovrenca na Gori, sv. Petra v Brežah, sv. Lamberta in sv. Jurija v Trušnjah. Skoraj gotovo so bile tudi župnijske cerkve sv. Mihaela v Pilštanju, sv. Ruperta v Vidmu za Savo in sv. Ruperta na Dolenjskem zidane od nje, če jih niso postavili že njeni predniki.

Leta 1036. zadene grofico Hemo nov hud udarec. Izgubila je oba svoja sinova. To nesrečo stara pripovedka tako-le opisuje: Blizu Sehč je imela grofica Hema velike rudnike za zlato in srebro, kjer je imelo posla mnogo rudarjev. Ker so imeli dobro plačo, so živeli v izobilju in razkošnosti, vdali se pijančevanju in razuzdanosti. Mlada grofa Viljem in Hartwik sta jih krotila po svojih močeh in s strogostjo kaznovala razuzdance. Ko se je eden izmed grofovskih rudarjev drznil posiliti ženo nekega uglednega meščana iz Brež, sta ga dala takoj obesiti. Ta strogost pa je tako razdražila rudarje, da so se uprli proti svoji gospodi. Ko sta nekega dne mlada grofa prišla v rudnik, so ju zgrabili in umorili.

Skoraj gotovo pa upor rudarjev in smrt mladih grofov ni povzročil opisani dogodek, temveč oboje je v zvezi s tedanjimi zgodovinskimi razmerami v Karantaniji. Vojvoda na Koroškem je bil takrat Adalbero, sin Markwarda Epenštajnskega. Adalbero je bil izprva ljubljenec nemškega cesarja Konrada II., toda pozneje je začel delati na to, da odcepi Karantanijo od nemške države. Zato je bil l. 1035. odstavljen od vojvodstva in moral bežati na Nemško. Njegova stranka v deželi se je zdaj dvignila zanj in pričela upor.

Tudi Adalbero se je vrnil že leto pozneje in se ji postavil na čelo. Prišlo je do krvavih spopadov med plemstvom, ki je ostalo cesarju zvesto, in med uporniki. Na čelu cesarske stranke pa sta bila grof Viljem in njegov brat Hartwik, dočim so njima podložni rudarji okoli Brez in Selič stali na strani Adalberovi. Tako je umevno, zakaj sta mlada grofa padla kot žrtvi v boju. Neko poročilo veli, da je celo Adalbero sam ubil Viljema in potem zbežal na svoj grad Eresburg na Nemškem. Upor rudarjev so šele z veliko silo zadušili.

Hema je bila zdaj brez otrok, zadnja svojega rodu. Vsa obsežna posestva starišev, ki jih je prinesla za doto v zakon, in posestva umrlega moža so zdaj postala njena last. Ker ni imela dedičev, je sklenila vse to premoženje porabiti za dobre namene. Napravila je dve veliki ustanovi, ki sta bili za cerkveno življenje med Slovenci izredne važnosti.

Svoja posestva na Zgornjem Štajerskem je izročila okoli l. 1041. solnograškemu nadškofu Balduinu z določbo, naj se tamkaj ustanovi moški samostan. Njeno željo je izvršil šele Balduinov naslednik Gebhard, ki je z volilom grofice Heme l. 1074. ustanovil sloveči benediktinski samostan sv. Blaža v Admontu.

Še večjega pomena je postala pozneje druga njena ustanova, nunski samostan v Krki.

Misel, ustanoviti samostan za redovnice, se je pač rodila v duši blage grofice vsled tega, ker je sama hotela preživeti zadnja leta svojega življenja v samostanski samoti. V ta namen je darovala vse svoje premoženje, kar ga ji je še preostalo: posestva v Krški dolini, grad Breze s trgom, grad in dvor v Trušnjah, svoja posestva na Bavarskem in v savinjski dolini, dvor Št. Jurij pri Strassburgu in Škerljevo v dolini Mirne na Dolenjskem.

Pobožne pripovedke so obdale to ustanovitev s čudovitimi dogodki.

Ko je pobožna grofica premišljevala, kje bi sezidala samostan, je prepustila določitev prostora božji sodbi. V ta namen je vpregla par volov, ki še nikdar niso nosili jarma, k vozu in nanj postavila podobo Matere Božje. Potem je pustila, da so voli šli, kamor so hoteli. Na onem kraju, kjer bi obstali, je hotela sezidati samostan. Vpreženi par je hitel naglo brez zadržka naprej in obstal na kraju, kjer je danes cerkev, krška stolnica.

Zidavo cerkve in samostana je grofica Hema skrbno nadzorovala in imela navado, delavcem dnino sama izplačevati. Tedaj se je na večer usedla na neki kamen in vsakemu dajala svoj delež po zasluženju. Ko so bili pa nekateri nezadovoljni, je dovolila, da je smel vsak delavec sam poseči v denarnico in si vzeti kolikor je hotel. Toda na čudovit način se je zgodilo, da ni vzel nihče več, kakor le toliko, kolikor je bil zaslužil. Trdi kamen, na katerem je sedela grofica, tako veli pravljica, pa je postal mehak kakor vosek in dobil obliko udobnega sedeža. Še danes ga je videti v rakvi krške stolnice poleg oltarja blažene Heme.

Cerkev Matere Božje in samostan je slovesno posvetil solnograški nadškof Balduin na Veliki Šmaren 15. avgusta 1043. Tedaj so došle tudi prve redovnice z opatinjo Ito iz Solnograda. Grofica Hema je tisti dan s posebno darilno listino vse svoje že označeno premoženje darovala samostanu in sprejela redovno obleko. Že dve leti pozneje, 29. junija 1045, je umrla mirne smrti.

Slava in češčenje pobožne krške grofice se je pričelo šele po njeni smrti prav razširjati. Njen grob je kmalu postal sloveča božja pot za romarje iz vseh slovenskih pokrajin.

Leta 1174. so prenesli truplo pokojne grofice s pokopališča v rake v krške stolnice in jo položili na kraj, ki se še danes imenuje oltar blažene Heme. Ta prenos njenih ostankov je posebno vžgal zaupanje in češčenje vernikov do blage rajnke. Trumoma so ljudje drli k njenemu grobu, bolniki so iskali tamkaj zdravja, nesrečneži pomoči. Že leta 1229. se je sestavil zapisnik izrednih ozdravljenj in čudovitih dogodkov, ki so se zvršili na njeno priprošnjo. Papeži so to češčenje priznali s tem, da so romarjem h grobu blažene Heme podelili posebne odpustke. V krški cerkvi so obhajali spominski dan njene smrti kot cerkven praznik s posebnim obrazcem za sv. mašo in brevir. Vsled praznika sv. Petra in Pavla, ki pade na 29. junija, dan njene smrti, se je spomin blažene Heme praznoval dva dni prej. Tudi njene relikvije, dragocen zlat prstan in zlat nakit z biserom, ki se hranijo v krški cerkvi, so verniki zelo častili.[1] Ker se je sloves o svetosti pokojne krške grofice vedno bolj širil in so bila romanja k njenemu grobu vedno mnogobrojnejša, se je kmalu pojavila želja, naj bi njeno češčenje ne bilo omejeno na malo krško škofijo, temveč od papeža priznano za vso cerkev. Tej želji sta dala izraz cesar Friderik III. in cesarica Leonora l. 1465., ko sta prosila papeža Pavla II., naj grofico Hemo slovesno proglasi za svetnico. Tudi koroški deželni stanovi, krški škof in stolni kapitelj so se pridružili tej prošnji. Papež Pavel je takoj komisiji treh kardinalov poveril preiskavo o življenju in čudežih blažene Heme. Kardinali, ki so morali biti v Rimu, pa so imenovali za svoje namestnike pri tej preiskavi: Jurija, škofa v Sekovi, Sigismunda Lamberga, škofa ljubljanskega, Ivana, opata v Št. Lambertu, in Gerarda, opata v Vetrinju. Ta komisija se je sešla na praznik sv. Jerneja, 24. avgusta 1466 v Krki, da prične preiskavo. Ljudstva se je zbralo izredno mnogo. Prišli so romarji iz Koroške, Kranjske, Štajerske, Hrvaške. Zaslišavanja prič so trajala tri dni. Razpravljalo se je o vseh znamenjih češčenja: o kapelah in oltarjih, ki so blaženi Hemi posvečeni, o njenem imenu, ki se je pri sv. krstu pridevalo deklicam, o relikvijah, čednostih in dobrih delih pokojne grofice in o čudežnih ozdravljenjih, ki so se zgodila na njeno priprošnjo. Razne cerkvene slovesnosti in pridige v slovenskem in nemškem jeziku so bile združene s to preiskavo. Zapisnik o vseh teh poizvedbah so poslali v Rim, in cesar Friderik je še v posebnem pismu celo zadevo kardinalom nujno priporočil. Toda ni prišlo do tega, da bi bila grofica Hema od papeža slovesno proglašena za svetnico. Turški napadi na slovenske dežele, ki so se kmalu potem pričeli, in protestantske homatije so bile vzrok, da se pozneje koroški stanovi niso več zavzemali za pospešitev dolgotrajnih posvetovanj in preiskav, ki se navadno vrše pri rimski stolici, predno se komu prizna čast oltarja in splošnega češčenja.

Vendar se zaupanje ljudstva do blažene Heme ni omajalo. V protestantski dobi so sicer romanja k njenemu grobu nekoliko pojenjala, a so se v 17. stoletju iznova oživela. Zapisniki krške stolnice imajo iz te dobe zabeleženih mnogo čudovitih dogodkov, obljub in darov pobožnih romarjev. Iz njih posnamemo, da je češčenje blažene Heme še vedno obsegalo vse slovenske dežele in se raztezalo celo na Hrvaško in Ogrsko. Za cesarja Jožefa II. (1780—90) je vlada romanja prepovedala in še pozneje kolikor mogoče zadrževala. Vsled tega je tudi češčenje pobožne krške grofice zopet nekoliko pojenjalo. Vendar njen spomin med ljudstvom še vedno živi, zlasti po Koroškem, Gorenjskem, okoli Št. Ruperta na Dolenjskem in na Spodnjem Štajerskem. In tudi romarji iz teh krajev se včasih še odpravijo na pot v daljno Krko k njenemu grobu.[2]

Na njene rudnike okoli Brez spominjajo stare „fužine svete Heme" v Bohinju.

* * *

Nunski samostan blažene Heme v Krki je bil za razvoj cerkvenih razmer na Slovenskem posebno zato velike važnosti, ker se je že črez nekaj desetletij izpremenil v drugo znamenitejšo cerkveno ustanovo, v krško škofijo.

V darilni listini, s katero je grofica Hema podelila vse svoje premoženje novemu samostanu, je sicer prepovedala porabiti je za svetne namene, vendar je pustila solnograškemu nadškofu prostost, da sme po svoji previdnosti porabiti darovana zemljišča za kako drugo cerkveno ustanovo. Potreba za tako preosnovo se je kmalu pokazala.

Solnograška nadškofija, ki je obsegala vse slovenske dežele doli do Drave, je bila zelo obsežna in težavna za obhoditi. Visoke gore, ki so bile večji del kta s snegom in ledom pokrite, so ločile Solnograd od Koroške in Štajerske. Zato so solnograški škofje že v 8. stoletju za misijonsko delo med Slovenci postavili posebne pokrajinske škofe, ki so imeli svoj sedež pri Gospej Sveti. Ti niso bili redni višji pastirji slovenskih pokrajin, temveč le po potrebi začasno nameščeni. Taka pokrajinska škofa sta bila že Modest in Teodorik. V devetem in desetem stoletju se imenujejo še Salomon, Engilfrid, Alarik, Dietrik in Gotabert. Pozneje pa ti pomožni škofi izginejo, in vsa uprava obsežne škofije je ležala na ramah solnograških višjih pastirjev. Vendar se je kmalu pokazala nujna potreba za dežele onstran gora stalno nastaviti škofa, ki bi v imenu solnograških nadškofov vladal podrejeno duhovstvo in opravljal tiste cerkvene posle, za katere je treba škofovskega posvečenja. Že leta 1070. si je izprosil solnograški metropolit Gebhard od papeža Aleksandra II. dovoljenja, da sme na poljubnem kraju ustanoviti škofijsko stolico in si tamkaj postaviti pomočnika. Najprimernejši kraj za tako stolico pa je bila Krka, kjer je bogata ustanova grofice Heme nudila dovolj sredstev za vzdrževanje škofa in stolnega kapiteljna. Gebhard je imel tudi dovolj razloga nastopiti zoper krški samostan:

L. 1066. se je namreč hotel cesar Henrik IV. iznebiti svoje soproge Berte in je iskal sveta in pomoči pri raznih gospodih, tudi pri svojih škofih. Med temi je bil vladarju posebno vdan mogunški nadškof Sigfrid. Nanj se je cesar obrnil, naj mu izposluje v Rimu pri papežu Aleksandru II. dovoljenje, da odslovi svojo ženo in vzame drugo. Sigfrid se je ustrašil. Ko bi bil v verskih zadevah bolj poučen, bi bil moral vedeti, da takega dovoljenja cerkev ne more dati. Izprva se je Sigfrid upiral, a ko mu je cesar obljubil, da mu zato ukroti uporne Turinžane, ki v Moguncijo niso hoteli plačevati desetine, je obljubil in pričel umazano kupčijo. Tisto leto je krški samostan bil v zelo prijateljskem razmerju s cesarjem in Sigfridom, dobil je od cesarja obsežna posestva v Geroltisdorfu na Nižje Avstrijskem z vsemi pritiklinami: sužnji, vinogradi, polji, pašniki, gozdi, lovi in mlini vred. Obenem se je tedaj dogovorilo, da zapró cesarico v kak samostan. Ta samostan je mogel biti le krški, in zato sta bila na prednico razjarjena papež in solnograški nadškof. Zgodovinar pa o samostanu ne govori veliko, pravi le, da ni rodil dobrega sadu.

Ko je torej umrla opatica Himzila, je Gebhard takoj prosil cesarja Henrika IV. in papeža Aleksandra II., naj dovolita, da se odpravi nunski samostan in njegovo premoženje porabi za ustanovitev nove škofije. Ko je došlo papeško potrdilo, je šel Gebhard takoj v Krko in 6. maja 1072 slovesno posvetil in umestil prvega krškega škofa Güntherja, ki je bil domačin iz Krapfelda. Iz duhovščine, ki je bila že prej v službi pri samostanski cerkvi, se je osnoval stolni kapitelj l. 1124.

Novoustanovljena krška stolica je bUa prva redna škofija na slovenskem ozemlju. Novi škof sicer izprva še ni imel odmerjenega svojega okrožja. Bil je le splošno pomočnik ali namestnik solnograškega nadškofa za pokrajine to stran Visokih Tur. Šele l. 1131. so bile določene meje nove škofije, ki je obsegala dolino Motnice in Krke, potem nekatere pokrajine ob spodnji Krki in prisojno stran v dolini reke Gline. Vsi ti kraji so bili neposredno pod oblastjo krškega škofa, toda njegov delokrog se je raztezal na vse solnograško ozemlje.

Blažena Hema je s svojo ustanovo vsaj posredno položila temelj za novo škofijsko stolico, zato se po pravici časti kot ustanoviteljica krške škofije.

  1. ^ V Mokronogu na Dolenjskem so dolgo časa hranili črevelj sv. Heme, ki pa gotovo ni od nje, temveč iz poznejše dobe.
  2. ^ Glavni romarski shod je o prazniku sv. Petra in Pavla, na dan njene smrti. Kranjci imajo zaobljubijeno božjo pot četrto nedeljo po Veliki noči, pa jih prihaja le malo. Štajerci priromajo o Binkoštih.

13. Gradovi.[uredi]

Na slovenski zemlji tja do 12. stoletja ne nahajamo mnogo mest in trgov. Le na jugu, na Primorskem, so se nekatera mesta ohranila še iz rimske dobe, a imela so večinoma romansko (italijansko) meščanstvo in so bila večkrat v nasprotju s slovenskim prebivalstvom na deželi. Najimenitnejše med njimi je bil Trst.

Začetek tržaškega mesta sega nazaj v prazgodovinsko dobo. Že Karni so tu ustanovili trgovsko pristanišče Trgeste. Ko so si leta 178. pred Kristusom Rimljani podvrgli Istro, so izpremenili karnsko mesto v močno vojaško naselbino, ki se je raztezala od griča sv. Justa doli proti morju. — V 6. stoletju je imel Trst že škofijsko stolico in je spadal nekaj časa pod oblast bizantinskih cesarjev. Karol Veliki si je podvrgel s slovenskimi pokrajinami vred tudi Trst in ga pridružil furlanski marki. V 10. stoletju je bil Trst močno utrjeno mesto. Imel je obzidje, stolpe, vrata in hodnike. Oblastniki v mestu so bili vojaški tribuni, ki so skrbeli za red in varnost v mestu in je branili ob času vojske pred napadi sovražnikov.

Kralj Lotar II. je podelil l. 948. Trst z okolico vred kot svetno kneževino tržaškim škofom in v njih oblasti je ostal nad 300 let. Že v 13. stoletju se nahaja med tržaškimi meščani mnogo imen slovenskih priseljencev, ki so došli s Krasa in iz drugih slovenskih vasi in se v mestu stalno naselili.

Poleg Trsta je omeniti še Koper, Piran, Rovinj, Poreč, Pulj, ki so že vsi v 10. in 11. stoletju imeli samoupravo z župani ali mestnimi sodniki na čelu in bogato romansko meščanstvo. Tekom 13. stoletja so spravili ta mesta Benečani pod svojo oblast, deloma z zvijačo in obljubami, češ, da bodo varnejša pod okriljem beneškega leva, deloma s silo. Ostala so pri njih tja do konca 18. stoletja (l. 1797.), ko je vsa Istra prišla pod Avstrijo.

Slovensko mesto po pretežnem številu prebivalstva in značaju okolice je bil v tej dobi morda le Ptuj. Tudi Ptuj stoji na rimskih tleh. Ko je bil za ljudskega preseljevanja razdejan, so gotovo že Slovenci na njegovih razvalinah napravili utrjeno gradišče. V 9. stoletju je mesto spadalo k tistemu delu Panonije, kjer sta vladala slovenska kneza Pribina in Kocel. Imelo je dve cerkvi. Nekaj časa so tu gospodovali slovenski plemiči. V listinah namreč beremo, da je cesar Arnulf odvzel nekemu Karantancu njegovo imetje v Ptuju zaradi veleizdaje in je z drugimi deli mesta podaril solnograškim škofom. Tedaj se je delilo mesto v spodnje in zgornje, imelo je že sodstvo, mitnico in most. Solnograški škofje so menda sezidali stari grad, kjer so pozneje bivali mogočni ptujski gospodje.

Drugod po slovenski zemlji pa so bila tedaj le kmečka sela in vasi, nad katerimi so se ponosno dvigali gradovi na strmih gričih in pečinah. Grad je bil značilno znamenje srednjeveške pokrajine, v katero so le še cerkve in samostani spravile nekaj izpremembe. Grad je gospodoval nad vasjo in ljudmi, ki so tamkaj prebivali, bil je glavna opora in zavetišče v bojnih časih; v njem se je merila pravica in določevala usoda podložnikom, bil je vir blagoslova in zla za srednjeveško družbo. Zato je potrebno, da si natančneje ogledamo tudi gradove in življenje na njih.

Kadarkoli govorimo o gradovih, navadno mislimo na mogočna poslopja z velikimi, svetlimi, bogato opremljenimi dvoranami, kjer je vse združeno, kar more življenje napraviti udobno in prijetno. In o grajski gospodi, ki je ondi živela, si mislimo, da je plavala v izobilju in veselju, krateč si čas z veselicami in pojedinami. Tako si predstavlja grajsko življenje tudi pesnik, ko pravi:

„Svatuje dan za dnevom grad,
po njem veselje vriska,
ko siromaka mraz in glad,
pod milim nebom stislca."

Bilo je na mnogih krajih morda res tako v 15. in 16. stoletju, ko je brezvestno zatiranje in izkoriščanje od strani grajske gospode dvignilo kmete k obupnemu odporu, toda v onih časih, ki smo jih opisali v prejšnjih poglavjih, je bilo življenje na gradovih prav tako skromno in preprosto, kakor stavbe same.

Že Slovenci so poznali gradove, to je utrjene prostore na strmih brdih, sredi vode ali močvirja, kamor so pribežali o vojnem času in kjer so opravljali svoje poganske žrtve. Utrjevali so jih z močnim lesenim plotom, nasipi in okopi, izza katerih so metali kamenje in sulice na sovražnike. Taka utrdba je bil tabor na gori Špik v Furlaniji, katerega je drzno naskakovalo furlansko plemstvo in pri tem našlo svojo smrt. Ko so Slovenci spoznali umetnost stavbarstva, so si mesto lesenih trdnjav od tujih zidarjev dali napraviti zidane gradove. Tako je gradeški patriarh Fortunat leta 821. poslal panonskemu vojvodu Ljudevitu zidarjev in umetnikov, ki so mu stavili gradove, da je v njih našel zavetje ob času frankovskih napadov.

Tudi gradovi nemških plemičev se izprva niso dosti razlikovali od preprostih slovenskih trdnjav. Primeren prostor na strmem griču je bil obdan s plotom in nasipom, včasih tudi z okopi, na sredi se je dvigal mogočen trden stolp, v začetku lesen, pozneje zidan, ki je služil za opazovanje („straža"), pa tudi za stanovanje grajski gospodi. Razdeljen je bil v več nadstropij, da so lahko vanj spravili tudi obrambeno moštvo in zalogo živeža. Na grajskem dvorišču je bilo še nekaj koč za hlapce in dekle, hlevov, peči, in včasih tudi kapela. Mnogo gradov izprva ni imelo nobenih drugih prostorov, kakor trden stolp okrogle ali mnogokotne oblike. Zidali so te stolpe iz lomljenega kamna po dva metra na debelo; notranji premer je imel 9—10 metrov. Močni hlodi, ki so nosili strop, so jih delili v več nadstropij. V spodnjih delih so bile navadno napravljene ozke strelne line, v zgornjih, ki so služila za stanovanja, pa večja okna. Tako obliko je imel na pr. Kebeljski grad pri Konjicah. V 12. stoletju so se ti preprosti gradovi razvili v mogočne razsežne stavbe. Toda grajski stolp (turn) je še vedno ostal najznamenitejši del poslopja. Zato so mnogi gradovi od njega dobili svoje ime, na pr. Turn pri Premu, Iški turn, Turn pri Radečah, Turn pri Črnomlju itd.

Gradovi posebne vrste so utrjene in pozidane jame, ki so že v prazgodovinski dobi služile človeku za bivališče. V srednjem veku so si včasih vitezi v njih poiskali varno zavetje in jih izpremenili v udobne gradove. Najznamenitejši grad te vrste je Jama (Lueg) pri Postojni (sedaj imenovan „Predjamski grad"), kjer je v 15. stoletju gospodoval glasoviti Erazem Predjamski. — Erazem je bil izprva mnogočislan junak, katerega je cesar Friderik III. pozval celo na svoj dvor in ga imel med svojim spremstvom. Toda vročekrvni vitez se je nekoč spri s cesarskim maršalom Papenhajmom in ga zabodel. Zasledovali so ga kot morilca. Erazem je zbežal v svojo nedostopno Jamo, in iz tega varnega zavetja je zdaj napravljal roparske pohode po okolici, plenil in požigal. Postal je prava nadloga za vso Notranjsko. Zato je cesar ukazal l. 1483. svojemu tržaškemu glavarju Ravbarju, naj oblega Jamski grad in ujame drznega klati-viteza. Ravbar je prišel z močnim vojaškim krdelom pred grad in pričel obleganje. Hotel je Erazma in njegovo posadko izstradati. Toda iz grada je vodil skrivni podzemeljski rov v vipavsko dolino, od koder si je Erazem vedno preskrbel novega živeža. V zasmeh je vrgel včasih cel kos pečenega vola ali svežega sadja med oblegovalce. Toda slednjič ga je vendar zadela usoda. Nek grajski hlapec je razodel Ravbarju, da hodi Erazem vsak večer v sobo grajskega vratarja in mu je obljubil, da bode z bakljo dal znamenje, kadar se bode zopet tamkaj mudil. Ko se je zvečer zabliščalo dogovorjeno znamenje, nameri Ravbar svoj top proti onemu kraju. Kamenita krogla je podrla grajski zid, ki je pod svojimi razvalinami pokopal klati viteza. Erazem je bil zadnji svojega rodu. — Iste vrste kakor Erazmov grad pri Postojni je bil tudi grad Luknja (Lueg) na Dolenjskem in Landerska jama v beneški Sloveniji. V veliki landerski duplini je bila sicer že v 9. stoletju cerkvica sv. Ivana Krstnika, a hkrati je služila tudi Slovencem kot zavetišče ob sovražnih napadih. Zato jo imenujejo furlanski zgodopisci „slovensko trdnjavo".

Večina naših gradov je imela v poznejših stoletjih nemška imena. Vendar iz tega ne gre sklepati, da so bili vsi od tujcev zgrajeni. Nasprotno je lahko dokazati, da so imeli mnogi stari gradovi prvotno slovenska imena in slovenske posestnike. Na Štajerskem na pr. spominjajo na prvotne staroslovenske zgradbe: Ljubno (Leoben), Slovenji Gradec, Radgona (Ratigojsburg = Radogojev grad); na Kranjskem: Loka, Polhov gradeč, Bled, Smlednik, Kolovrat, Gorice, Skrijevo, Trebnje, Pusti gradeč, Zavrh; na Goriškem: Gorica, Ločnik, Prem, Vogrsko, Višnje vek; v Furlaniji: Belgrad, Černjev, Nebojse in še mnogo drugih.

Kakor je slovensko plemstvo izgubilo stik s svojim narodom, se vrglo po tuji nemški gospodi in se kmalu ponemčilo, tako so tudi gradovi pozneje dobili nemška imena.

Oglejmo si po tem splošnem opisu najznamenitejše gradove, ki se večkrat omenjajo v naši zgodovini.

Med najstarejše utrdbe je prištevati Blatograd (Moosburg) blizu Vrbskega jezera na Koroškem. Moral je obsegati več poslopij, ker se leta 888. že imenuje mesto. Okoli Blatograda je bilo široko močvirje, ki je varovalo prebivalce sovražnih napadov. Kralj Arnulf se je večkrat tu mudil, kar izpričujejo darilne listine, ki so bile izdane v Blatogradu leta 888. in 889. Še znamenitejši je Krnski grad blizu Gospe Svete, kjer je bila morda nekdaj stolica slovenskih knezov. Dandanes je Krnski grad vas, a pred tisoč leti je bilo malo utrjeno mestece, ki je obsegalo kraljevi grad in še nekaj drugih poslopij. Nekateri frankovski vladarji so tu imeli svoj dvor.

Ob Dravi, nasproti izliva reke Krke, je stal grad Kamen, kjer je bivala l. 970. pobožna grofica Hildegarda, mati briksenškega škofa Alboina. Zapustila je svojemu sinu vso podedovano lastnino, a ta je velik del izročil briksenški cerkvi. Tako je tirolska škofija dobila obsežna posestva na spodnjem Koroškem, ki so se izdatno pomnožila s posestvi na Kranjskem, ko je Alboin leta 1. 970. pridobil blejsko gospostvo. Hildegarda je umrla v sluhu svetosti. V cerkvi sv. Lovrenca, kjer je bil njen grob, so se pozneje zgodila čudežna ozdravljenja in kmalu je ondi nastala sloveča božja pot. Akvilejski patriarh Bertold je vsled tega leta 1238. cerkev izvzel iz oblasti kapiteljna v Dobrlivasi in neposredno podredil patriarhu.

Zgodaj se je pričel razvijati Beljak. V 9. stoletju je stal tukaj grad, ki je bil kraljeva last. Poleg njega je kmalu nastal dvor, kjer so se naselili kraljevi vojaki (ministeriali) in drugi grajski služabniki. Ko je cesar Oton II. leta 979. podaril Beljak briksenškemu škofu Alboinu, je bila ondi že cerkev sv. Jakoba, kjer je sedaj mestna župnija. Ugodna lega na križišču trgovskih cest, ki so iz podonavskih pokrajin in zapadne Nemčije vodile skozi kanalsko dolino in Pontabelj v Italijo, je malo naselje kmalu dvignila. V začetku 11. stoletja (1007?) je prišel Beljak s Podkloštrom vred v posest bamberške škofije in že leta 1060. mu je cesar Henrik IV. podelil tržne pravice, sodno oblast, samoupravo, pravico kovati denar in pobirati mitnino. Hkrati je zagotovil vsem trgovcem, ki so potovali v Beljak in nazaj, varno pot. S tem je bil položen temelj poznejšemu razcvitanju Beljaka, ki je bil v srednjem veku najvažnejše trgovsko mesto na Koroškem.

Razun omenjenih gradov je Koroška zlasti izza 12. stoletja dobila še mnogo drugih ponosnejših stavb na svojih mnogoštevilnih gričih in gorah. Naj omenim le nekatere z letnicami vred, ko se prvič imenujejo: Ostrovica (9. stoletje), Breze (860), Trebnje (1163), Grebinj (1160), Podklošter (1060).

Pokrajine v spodnještajerski marki, ob Dravi, Savinji in Savi, ki so bile na meji Madjarov in najbolj izpostavljene njihovim napadom, je bilo še posebno treba zavarovati z močnimi utrdbami. Zato nahajamo tu že v 9. in 10. stoletju celo vrsto gradov, najvzhodnejša in najmočnejša postojanka je bil Ptuj, kjer se je že zgodaj v okrilju varnega gradu razvilo celo mesto.

S Ptujem je kmalu začel tekmovati Maribor (Marchburg = grad v marki). Ime samo naznanja začetek tega mesta. Bil je izprva močen grad v obrambo proti Madjarom, kjer so imeli mejni grofi svoj sedež. Proti koncu 12. stoletja nahajamo tu majhen obzidan trg, ki se je vedno bolj razširjal in kmalu pridobil mestne pravice.

Posebno gosto nastavljeni so bili gradovi v savinjski pokrajini ali grofiji (pagus Sovne), ki se je raztezala od izvirov Savinje do izliva Sotle, od Mirne na Kranjskem gori do Pohorja. Tu nahajamo že ob vznožju solčavskih planin star grad, ki je bil sezidan na temeljih staroslovenske utrdbe. Sedaj se imenuje Gornjigrad po nemškem imenu Oberburg; toda srednjeveško ime „Obremburg" bolj kaže na prvotni slovenski pomen (obrana ali obramba). Leta 1140. so grad spremenili v benediktinski samostan.

Južno od Gornjegagrada, tam kjer Savinja pridere v celjsko kotlino, blizu Braslovč, se je dvigal na srednjevisokem griču Sovnek, dom plemičev sovneških in zibelka poznejših mogočnih celjskih grofov. Prvič se imenuje l. 1130. Sovneški gospodje so bili divji, bojeviti vitezi, ki so mnogo škode storili gornjegrajski opatiji in žičkemu kartuzijanskemu samostanu, pa tudi v duhu pokore radi popravili svoje krivice z dobrimi deli in pobožnimi ustanovami.

Friderik L Sovneški je l. 1335. pridobil Celje in si izprosil od cesarja Ludovika Bavarskega, da ga je povzdignil v grofovski stan in mu dal ime po novo pridobljenem posestvu. Tako so Sovneški gospodje postali grofi celjski. Toda stari celjski grad je stal že več stoletij prej. Mejni grofi savinjski iz rodbine Seliče-Breže so že okoli leta 976. imeli tu svoj sedež. Ko je rodbina z blaženo Hemo leta 1045. izmrla, so prešla njihova posestva v tuje roke. Isti mejni grofi so imeli še več drugih gradov ob Savi, tako Rajhcnburg (omenjen že 1.895.), Kozje, Pilštanj; na sedanji kranjski strani pa Škrljevo pri Št. Rupertu in Mokronog.

V „krajni marki" vzbuja naše zanimanje zlasti ljubljanski grad, s katerim je združen prvi početek sedanjega glavnega mesta dežele Kranjske. Žal, da imamo prav o tem kraju mnogo manj zanesljivih zgodovinskih poročil, kakor o drugih mestih po Slovenskem. Gotovo je ljubljanski grad najstarejša točka Ljubljane. Že Rimljani so utrdili to naravno središče dežele. Ko je rimska Emona izginila v valovju ljudskega preseljevanja in so Franki zavladali nad Slovenci, so menda njihovi mejni grofi tu postavili svoj dom. Gotovo pa je grad stal že za časa koroških vojvodov. Slično, kakor pri drugih mestih, so se tudi tu pod gradom naselili najprej vojaki (ministeriali), ki so pripadali vojaškemu spremstvu mejnega grofa, potem trgovci in obrtniki. Tako je polagoma nastalo pod gradom ob desni strani Ljubljanice malo naselje, sedanji „Stari trg", ki je bilo z gradom vred obzidano in utrjeno. Kranjski zgodovinopisec Valvasor pripoveduje, da je bila okoli leta 1000. Ljubljana že mnogoštevilna občina, ker je l. 1006. huda kuga ondi pobrala nič manj kakor 17.000 ljudi. Dalje pripoveduje, da je leta 1073. ljubljanski trgovec Peter Baldavič na sedanjem Vodnikovem trgu na svoje stroške dal sezidati cerkev sv. Filipa in da je l. 1092. mesto že imelo svojega sodnika in mestni svet. Toda ta poročila niso zanesljiva in malo verjetna. Prvikrat se imenuje kraj l. 1144., in sicer z nemškim imenom Lavbach, a dve leti pozneje nahajamo tudi slovensko ime „Lubigana".

Kakor Ljubljana si tudi Kranj prisvaja starodaven izvor in čast, da je bil sedež frankovskih mejnih grofov, ki so vladali kranjsko marko, pa imamo za take trditve še manj opore kakor pri Ljubljani. Druge gradove po Kranjskem nahajamo že iz začetka v posesti nemških plemiških rodbin, ki so se tekom 10. in 11. stoletja priselile v deželo. Značilna zgleda te vrste sta gradova Svibno in Turjak.

Svibno (Schürfenberg) leži ob Savi blizu Radeč in je že več stoletij v razvalinah. Na silno strmi in visoki pečini se je nekdaj dvigal grad. Celo divji golobi, ki so hoteli iz ravnine prileteti tja gori — tako pripoveduje Valvasor —, so morali med potom večkrat sesti na pečevje in se odpočiti, ker niso mogli v enem poletu zmagati tolike višine. Zgradil je to drzno stavbo okoli l. 928. Arnulf iz rodu Scharfenbergov, ki je z drugimi frankovskimi grofi došel v deželo, da brani mejo cesarstva proti Madjarom. Rodbina Ostrovrharjev je postala zelo mogočna in vplivna. Razdelila se je v mnoge veje, ki so se nazivale po svojih posestvih in katerih imena zasledujemo skozi ves srednji vek.

Že Arnulfovi sinovi so ustanovili tri kolena. Najstarejši Oton je ostal gospodar na Svibnem, drugi sin Ortolf je ustanovil nov Ostrivrh, Sostro (Osterberg) ob izlivu Ljubljanice v Savo, tretji sin Arnulf pa Zibnik pri Radečah. Še slavnejši pa je postal grad in rod Gallenbergov pri Zagorju, kjer je Ortolf III. iz rodu Ostrovrharjev l. 1040. si postavil svoj dom.

Mična pravljica je združena s starodavnim svibenskim gradom in mogočnim rodom Ostrovrharjev. Ko je Viljem Ostrovrhar gospodaril v gradu svojih očetov in se nekoč vračal proti domu, se mu prikaže v gozdu blizu doma lepa deklica in mu izroči zlat prstan z dragocenim kamnom, rekoč, da ne bode nikdar trpel škode niti na svoji časti, niti na imetju, ako bode nosil prstan vedno pri sebi, varoval svojo čast in če bode vedno pokoren svojemu pravemu gospodu. Nato je deklica izginila in vitez je ni nikdar več videl. Dragoceni zaklad in njen opomin pa je skrbno varoval in se res povzpel do slave in bogastva. Leta 1293. pa je moral na Koroško v vojsko zoper Konrada Aufenštajnskega in je padel v bitki pri Grebinju. Umirajoč je podaril prstan svojemu nasprotniku in mu sporočil opomin neznane deklice. Odslej se je skrivnostni zaklad hranil v družini Aufenštajncev in jim prinesel mnogo blagoslova. Toda zadnji potomec tega rodu. Friderik, je pozabil na opomin, se uprl leta 1396. proti svojemu gospodu, vojvodu Viljemu, in izgubil imetje in prostost. Tudi svibenski grad je prešel leto pozneje iz posesti Ostrovrharjev na Habsburžane.

Med one redke plemiške rodbine, ki so prve došle v deželo in se ohranile do današnjega dne, je prištevati Turjačane (Auersperge). Njih rodni grad je Turjak, nekaj milj proti jugozapadu od Ljubljane. Ime je dobil od divjega vola ali tura, čigar glavo so imeli stari Turjačani v svojem grbu. Došli so na Kranjsko že s Franki v 9. stoletju ali pa vsaj kmalu po leški bitvi (955) in si postavili svoj trdni dom na enem izmed onih gričev, ki so obkroževali ljubljansko barje. Kako star je bil ta „Spodnji grad", sklepamo od tod, da je že leta 1067. Konrad Turjaški postavil nad njim novo razsežnejše in udobnejše poslopje, sedanji Turjak. V bojevitih časih srednjega veka je ta grad zadela marsikatera nesreča. Leta 1140. je grof Henrik Ortenburški, ki se je prepiral s Turjačani zaradi neke dedščine, Turjak do tal požgal. Petdeset let je ležal v razvalinah, dokler ga ni Adolf Turjaški l. 1190. zopet dvignil in obnovil v prejšnjem sijaju. Posest Turjačanov se je tekom stoletij zelo namnožila. Cela vrsta gradov je bila njihova lastnina. Med svojimi člani so šteli mnogo mož, ki so imeli velik vpliv in so odločilno posegali v usodo naših dežel.

Razun imenovanih gradov segajo nazaj v prva stoletja nemškega gospostva še marsikatere druge slične zgradbe, na pr. Blejski grad (omenjen leta 1011.), Preddvor (1154), Mengeš (1177), Mirna (1165), Smlednik, Postojna (okoli l. 1200.).

Ako se ozremo še preko Hrušice na goriško stran, se nam pojavi kot najstarejši grad na slovenskih tleh Solkan pod Sveto goro. Leta 1001. je podaril cesar Oton III. polovico tega gradu in polovico Gorice, ki je bila tedaj še mala vas, akvilejskemu patriarhu Ivanu. Gotovo pa je tudi že goriški grad stal v 11. stoletju, ker so se že koroški Epenštajnci tedaj po njem naziv ali grofje goriški.

Med najzanimivejše goriške gradove po svoji legi in stavbi pa je prištevati Devin. Na skrajnem koncu adrijanskega morja,na strmi skali, ki skoraj navpično pada k morski gladini, stoji starodavna mogočna zgradba, ki še danes vzbuja občudovanje vsakega popotnika. Ponosno zre na morje pod seboj in kadar se njegovo zidovje sveti v solnčnih žarkih, tedaj je mornarjem na Adriji dober kažipot. S svojo lego ne obvladuje le morja, temveč tudi cesto, ki pelje iz Furlanije mimo grada na Kras. Za časa Rimljanov je tu stal grad Pucinum, ob katerem je rastlo znamenito vino. V srednjem veku je bil Devin sedež mogočne rodbine gospodov de vinskih, ki so imeli tudi grad Prem. Bili so zelo na slabem glasu, ker so pogosto kot roparski vitezi nadlegovali trgovce, ki so z blagom potovali v Trst. Akvilejski patriarhi so jih morali s silo krotiti. Leta 1395. je rod izmrl in grad je prišel v last Habsburžanov.

Drugi stari gradovi na nekdanjem goriškem ozemlju so še: Tolmin (omenjen l. 1188.), Rihenberk (l. 1200.) in Vipava, ki je bila v 13. stoletju v posesti goriških grofov, pozneje pa akvilejskih patriarhov.

Doba gradov je trajala skozi ves srednji vek. Ko so pa proti koncu 15. stoletja iznašli smodnik in topove, tedaj ni pomagala gradovom niti visoka lega na strmih pečinah, niti debelo zidovje več. Gospoda se je preselila iz svojih utrjenih bivališč v ravnine in si tamkaj postavila nove udobne hiše z gospodarskimi poslopji — graščine.

Tudi stari plemiški rodovi so večinoma izmrli, njihovi ponosni domovi pa so razpadli. In sedaj je mesto gradov videti le še žalostne razvaline, katere obraščajo smreke in prepleta zeleni bršljan. Vendar so tudi te razvaline častitljive in zanimive, ker se jih drži lep kos naše preteklosti.

* * *

Kakšno je bilo življenje na gradovih?

Omenil sem že, da v starih časih ne smemo iskati sedanje gosposke udobnosti in razkošnosti. Življenje v nekdanjih gradovih ni bilo posebno prijetno in kratkočasno. Prostora je bilo med debelim zidovjem primeroma malo. Dokler so bili še „turni" edina grajska stavba, je služila za stanovanje ena sama izba, v kateri so gospoda in družina bivali, obedovali in spali. Izza 12. stoletja je bila poleg stolpa pač tudi udobnejša hiša, ki so jo imenovali palačo (palas). V njej je bila velika dvorana, ki je služila za sprejemnico in bila često okrašena z orožjem, lovskimi trofejami, v poznejših časih tudi s podobami prednikov. Imenovali so jo viteško dvorano ali dvorano prednikov. Gospodinji in otrokom je bila odmenjena za stanovanje čumnata (kemenate).

V teh prostorih, ki so bili preprosto opravljeni, se je razvijalo enakomerno življenje grajske gospode. Prave razsvetljave in kurjave niso poznali. Svetiti so si morali z voščenimi svečami, ki so bile pa drage, ali pa z bakljami in treskami, ki so slabo svetile in dajale mnogo dima. Ker po sobah ni bilo peči, ampak le neke vrste kurišča, kakoršni so še sedanji laški kamini, zato so po gradovih mnogo prezebovali. Kamini so namreč požrli mnogo drv in zelo zakadili sobe, pa dajali le malo gorkote. Tudi stekla še niso poznali. Okna, ki so bila itak zelo majhna, so morali zadelati z lesenimi zatvornicami, z mehurji, roženimi ploščami, s koženico ali pa oljnatim papirjem. Zato je bilo v dvorani mnogokrat temno še po dnevi. — Ob slabem svitu plapolaj očih bakelj in ob brlečih treskah so grajske gospe s svojimi hčerami in deklami opravljale ročna dela, predle, vezle, pletle, šivale, dočim so možje polegali po klopeh, pogrnjenih s kožami ubitih živali in s popivanjem kratili čas. Poslednje je bilo po gradovih le preveč v navadi. In Janez Ludovik Lindeški, ki si je izbral za geslo: „Vinca kupica je moja ljubica", ni bil edini svoje vrste.

Najljubše opravilo viteške gospode je bil boj. Kadar ni bilo treba vojvodu ali kralju slediti v vojsko, so si pa drugod poiskali priložnosti za tak posel. Mnogo naših vitezov je šlo v 11., 12. in 13. stoletju v sveto deželo bojevat se proti Turkom, odkoder se navadno niso več vrnili. Ali pa so doma drug drugemu napovedali boj, si škodovali na imetju, požigali vasi, ropali in plenili. Marsikateri vitezi, ki so imeli svoje gradove ob velikih trgovskih cestah, so se večinoma preživljali z ropom. Napadali so mimoidoče karavane trgovcev, jim ugrabili blago, njih same pa zaprli, dokler se niso odkupili z veliko svoto denarja. Nekateri vladarji, zlasti Rudolf Habsburški so se mnogo trudili, da bi zatrli to roparsko viteštvo; vendar je nahajamo tja do novega veka.

V mirnih časih je bil zlasti lov priljubljena zabava. Posebne vrste je bil lov s sokoli. Udeleževale so se ga tudi grajske gospe in gospodične. Sokole so namreč tako izučlii, da so jim krotko sedeli na rokah, ob danem znamenju pa se spustili v zrak za drugimi ptiči, jih okljuvali, da so mrtvi ali omočeni popadali na tla.

Še večjega pomena so bile v življenju grajske gospode viteške igre ali turnirji, kjer so si iskali zabave, časti in slavnega imena. Turnirji so bili vojna šola za viteze. Tu so pokazali javno svojo moč, spretnost in pogum. Turnir je bil napovedan na določenem mestu že več mesecev naprej, in gospoda je prišla tja od blizu in daleč. Kranjski zgodovinar Valvasor pripoveduje, da se je vršil leta 1165. v mestu Curihu na Švicarskem tak turnir, in da se ga je udeležilo mnogo plemstva iz Koroške in Kranjske. Z vojvodom Henrikom Bavarskim je prišel tja Sigismund Galenberški, z vojvodom Koroškim Henrik Lichtenberški, Ambrož Črnomeljski in Ivan Apfalter.

Za boj določeni ravni prostor je bil s peskom posut in ograjen. V polkrogu so bili postavljeni leseni odri za gledalce. Vitezi, ki so se smeli udeležiti turnirja, so najprej nastopili skupno v železni opravi, s šlemom, oklepom in ščitom. Objahali so ves bojni prostor, klanjajoč se gospodi na odru. Na poziv glasnika (herolda) sta se potem nasprotnika postavila drug proti drugemu s kopjem ali sulico v roki. Na dano znamenje sta izpodbodla konja in si zdirjala naproti. Vsak izmed nju je izkušal nasprotnika tako v prsi zadeti, da bi ta omahnil in s konja padel na tla. Kdor je to dosegel, je bil zmagovalec. Ako je bil prvi nasprotnik poražen, je nastopil drugi, tretji in igra se je ponavljala tako dolgo, da ni bilo nikogar več, ki bi bil kos zmagalcu.

Častno pa je bilo za viteza, ako se mu je pri sunku zdrobilo kopje. Zlomljeno kopje je smel zamenjati z novim in nadaljevati. Čim več kopij je vitez zlomil, čim več nasprotnikov je vrgel v prah, tem slavnejše je bilo njegovo ime.

Tumirji navadno niso bili boji na življenje in smrt, vendar se je pri njih mnogokrat pripetila nesreča. Ako je vitez v težki železni opravi padel s konja, si je lahko zlomil roko ali nogo, ali pa mu je nasprotnikovo orožje zadalo hudo rano. Včasih so se pa ti dvoboji bojevali tudi iz sovraštva in ljubosumnosti. Tedaj nasprotnika nista prejjenjala, da je eden izmed nju mrtev obležal na bojišču.

Zmagalci v turnirjih so bili zelo slavij eni. Od plemenitih gospej so dobili nagrado: dragoceno orožje, zlato verižico ali prstan. Njihovi čini pa so se poveličevali z besedo in pesmijo.

V 15. stoletju je živel na gradu Kamen pri Radovljici tak slaven junak, Gašper Lambergar po imenu. Meril se je v boju s samim cesarjem Maksimilijanom in je nebroj nasprotnikov vrgel v prah. Med temi je bil zlasti nek velikan iz Češkega, kateremu je Lambergar odsekal glavo. Slovenska narodna pesem )„Pegam in Lambergar" zanimivo opisuje ta viteški dvoboj.

Pegam izziva Dunajčane in samega cesarja, češ, da ga nima junaka, ki bi se z njim boril. Toda cesar se takoj spomni na Lambergarja, ki prebiva na Kamnu v kranjski deželi in mu brž napiše list, naj pride na Dunaj in se Pegamu v bran postavi. Lambergar pa

poda se v svetlo kamrico,
na glavo dene kapico,
pripaše sebi sabljico,
zasede konj'ča brzega.
Rokó pa materi moli:
„Mat' moja, zdrav' ostan'te vi."
In zdaj pa s konjem zadrči,
ko strela hitro mi leti
in se poprej ne vstanovi,
da v beli Dunaj pridrči.

Pegam se ustraši njegovega prihoda. Izbereta si za boj ravno polje pred mestom, kjer jih gledajo cesar in njegovi dvorjani.

Enkrat vkup zadirjata,
en drugmu nič ne storita;
v drugo vkup zadirjata,
klobuke z glav si zbijeta;
v tretje vkup zadirjata,
Pegamu glav'ca odleti,
Lambergar jo je na meč vjel,
nesel cesarju svetlemu.

V nekaterih pesmih pa ima velikan Pegam tri glave. Lambergar mu prekolje srednjo in ga tako umori. Cesar ga hoče nagraditi za junaštvo.

Mu reče tako svetli car:

„Junak ti moški Lambergar,
kaj češ imeti za svoj dar?"

Pa Lambergar odgovori:

„Na Kranjskem imam grade tri,
de b' moji, prosim, lastni b'li."

Pa cesar tako govori:

„Kar češ imet', naj se zgodi,
kar dolgo ti tvoj rod živi."

Zgodba o Pegamu in Lambergarju je bila med slovenskim ljudstvom tako znana, da jo pogosto nahajamo naslikano celo na čebelnih panjih. Slava nekdanjega viteštva in njegovih bojev se zrcali v njej.

14. Samostani.[uredi]

Poleg gradov so bili za srednjeveško duševno in gospodarsko življenje največje važnosti — samostani.

Že pri misijonskem delu med Slovenci v 8. in 9. stoletju nahajamo posebno pogosto menihe. Samostana Innichen in Kremsmunster, oba ustanovljena od bavarskega vojvoda Tasila, sta bila močni misijonski postojanki, od koder se je krščanska vera širila po severni in zapadni Karantaniji. Tudi Modest in njegovi tovariši, katere je poslal solnograški škof Virgilij — sam irski menih — med Slovence, so bili skoraj gotovo redovniki iz samostana sv. Petra v Solnogradu, In slovenska kneževiča Gorazd in Hotimir sta dobila krščansko vzgojo in pouk pri menihih v samostanu sv. Odrešenika na otoku kiemskega jezera. Že iz teh podatkov je lahko posneti, da je bilo izpreobrnjenje Slovencev, kakor vseh srednjeevropskih narodov, večinoma delo menihov. Toda vpliv samostanov se ni omejil le na versko življenje, temveč je segal tudi na šolstvo, gospodarstvo, promet, trgovino, umetnost, sploh na vse stroke duševnega in družabnega življenja. Menihi so iztrebljali gozdove in jih izpreminjali v sadonosna polja, učili ljudi umnega kmetovanja, skrbeli za ceste, mostove in druge prometne zveze. Le v samostanih sta našla znanost in slovstvo v burnih časih zgodnjega srednjega veka tiho zavetje, le tu so bile višje šole in se je gojila umetnost. Po pravici pravi duhoviti francoski pisatelj Montalembert, da se ima Evropa za svojo omiko zahvaliti menihom.

Spričo tolike važnosti je treba, da si ogledamo tudi ta središča srednjeveškega kulturnega življenja. Nekateri izmed samostanov, ki jih tu omenjam, so bili sicer ustanovljeni v poznejših stoletjih (v 13., 14. ali 15.) vendar jih hočem hkrati z drugimi opisati, ker pripadajo oni skupini samostanov, ki so ustvarili verske in gospodarske razmere zgodnjega srednjega veka.

Med najstarejše redovne naselbine na slovenski zemlji je prištevati samostan sv. Ivana pri Devinu na Primorskem. Stal je ob čudoviti reki Timavu, katero imenuje rimski pesnik Vergil „mater morja", ker močna kakor veletok prodere izpod zemlje in se po zelo kratkem teku že izliva v morje. Začetki samostana segajo še nazaj v rimsko dobo. L. 611. je bil od Obrov razdejan, pa se je zopet dvignil iz razvalin. Akvilejski patriarh Ulrik I. iz rodu koroških Epenštajncev je leta 1112. samostan obnovil in ga bogato obdaril. Daroval mu je vso zemljo od Soče do Timava in še mnogo druge posesti. Štivanski samostan je bil sloveča božja pot, kamor so Slovenci romali v velikem številu. Do najnovejšega časa so tja hodile procesije iz kraških župnij, toda nekdaj so tja prihajali obiskovalci iz daljnih krajev. In ta romanja niso služila le verskim, ampak tudi kupčij skim namenom. Ker je bilo pri sv. Ivanu pristanišče za ladje, je prišlo tja mnogo trgovcev s pomorske strani, s katerimi je ljudstvo iz Primorja in Kranjske tržilo za svoje izdelke. Glavni sejem o prazniku sv. Ivana je trajal šest dni. Tedaj so pripeljali tja mnogo tujih vin, žita, konj, prediva in platna. Kakor je sedaj Trst, tako je bil tedaj sv. Ivan važno trgovsko središče za naše dežele. Posebno znamenit spominek, ki je menda v zvezi s tem slovečim samostanom, pa je „štivanski ali čedadski evangelij". To je prepis evangelija sv. Marka na pergamen ali tanko kožico, ki ga je izvršil nek neznanec v petem ali šestem stoletju. V srednjem veku so pa mislili, da je to lastnoročni rokopis sv. Marka in so ga zelo visoko cenili. Nek patriarh je dal vezati ves evangelij, ki je obsegal sedem knjižic, v zlate platnice. Sedaj je ohranjenih le še pet knjižic. Tri se nahajajo v Čedadu, dve pa v Pragi. Za nas Slovence je ta evangelij zato velike važnosti, ker je na njegovem robu napisanih veliko število osebnih slovanskih imen. To so imena romarjev, ki so prišli v samostan (po vsej priliki je misliti na sv. Ivan pri Devinu) na božjo pot, kaj darovali za cerkev in zato smeli svoja imena napisati na rob svete knjige. Videti je, da jih je navadno zapisaval kak duhovnik. Po pisavi soditi, so bila skoraj vsa imena zapisana v devetem in desetem stoletju (850—950). Med njimi nahajamo mnogo zgodovinskih oseb, tako bolgarskega kralja Borisa, ki se je leta 861. dal krstiti in se podpisal s svojim novim krstnim imenom Mihael, moravskega kneza Svetopolka in njegove žene Svetožizne. Iz onih krajev Panonije, kjer je gospodoval vojvoda Braslav, so se podpisali: Železna, njegova žena Hesla in njihov sin Stregomil. Mnogo lepih staroslovenskih imen, ki so pozneje popolnoma izginila, imamo še ohranjenih na teh listih. Tu so moška imena: Budislav, Grešič, Dražič, Zlebor, Nosimir, Unislav, Trebibor, Trudopolk, Sebidrag, Borižit, Predislav, Miromisl, Žitomir, Motak, Vitogoj, Žilec Radoslav; še izrazitejša so ženska imena: Ljuta, Sobeslava, Slavenka, Stranka, Mala, Zemidraga, Mojslavka, Miroslava in druga.

Redovniki pri sv. Ivanu so bili benediktinci ali „črni menihi" iz onega reda, ki si je pridobil največ zaslug za razširjanje krščanstva in povzdigo omike v srednji Evropi. Redovna pravila so jim ukazovala ročno delo, od katerega niti duhovniki niso bili izvzeti, nalagala jim skrb za prepisovanje knjig in samostanske šole. Zato vidimo, da so se svetni in cerkveni oblastniki v začetku posluževali zlasti tega reda za razširjanje verskega življenja in pospeševanje splošne omike. Tja do konca 11. stoletja so vsi novoustanovljeni samostani pripadali benediktinskemu redu.

V ozemlju stare Karantanije jih nahajamo mnogoštevilno. Razun že omenjenih redovnih naselbin v Innichenu, Kremsmünstru in Admontu je zelo stara ustanova benediktinski samostan Matere božje na Osojah, ob jezeru enakega imena. Samostansko sporočilo stavi pričetek tega samostana v ono dobo, ko so v Gorotanu vladali še domači slovenski knezi, namreč v šesto ali pa vsaj v deveto stoletje. Takrat je baje pogan Ozij, grof trebanjski, ki se je izpreobrnil h krščanstvu, ustanovil samostan in mu nadel svoje ime. Toda ta pripovedka je le ponesrečena razlaga krajevnega imena. Iz starih listin se da dokazati, da so osojski samostan ustanovili stariši akvilejskega patriarha Popona okoli leta 1000. Par desetletij pozneje (l. 1028.) je namreč Popon odkupil opatijo iz oblasti svojega brata in jo neposredno podredil akvilejskemu patriarhu.

Med slovenskimi in karantanskimi plemiči se je odlikoval kot dobrotnik cerkve in ustanovitelj samostanov zlasti palatinski grof Kocel (Chazilo). Imel je svoja posestva na koroško-furlanski meji, v porečju reke Bele tja do Pontebe. Gotovo so bili tisti kraji že takrat naseljeni od Slovencev, ki so ohranili svojo govorico in narodne običaje do današnjega dne. Sedaj se imenuje tista okolica Rezija in prebivalci Rezijani. Za časa grofa Kocela je bilo središče doline njegov grad v Možnici (Moggio). Ko se je okoli leta 1080. grof Kocel odpravljal na križarsko vojsko v Palestino, je napravil oporoko, v kateri je zapustil vsa svoja posestva na Furlanskem akvilejskemu patriarhu Frideriku s pogojem, da ustanovi na mestu možniškega gradu benediktinski samostan v čast Materi božji in sv. Golu. Patriarh Friderik je bil Slovan, Čeh po rodu, pa je bil že leta 1085. umorjen. Stari letopisci poročajo, da so ga ubili njegovi lastni ljudje, to je Slovani. Morda se je trudil za izpreobrnjenje poganskih Slovencev v svoji škofiji in padel pri tem kot žrtva svojega poklica. Gotovo je le, da Friderik še ni izvršil Kocelove oporoke. Še le patriarh Ulrik I. je leta 1115. začel zidati samostan in je Kocelovo zapuščino še pomnožil z mnogimi posestvi v Brncah na Koroškem, pri Materi božji in pri sv. Janezu v Zilski dolini. Možniška opatija je zdaj gospodovala v Reziji in se trudila z obdelovanjem skalnatega in peščenega sveta, o katerem pravi domači rezijanski pevec:

Kadar na vrh vun prideva,
tja in sem pogleda va,
je sama skala in rob;
tja noter v dno pogledava,
je samo voda inu prod.

Skoraj vsi tamošnji Slovenci so ji bili podložni. Zato nahajamo v starih zapisnikih možniške opatije mnogo pristnih slovenskih imen, kakoršna so: Gorjanin, Bilina, Gurič, Črnigoj, Žitič, Golob, Vekoslav, Svetlič, Stojan, Zupina, Zvene, Dubligoj. Danes je slovenski jezik v Reziji že zelo pokvarjen in ljudje niti ne umejo več čiste slovenščine.

Zanimivo je, da učenjaki, ki so se pečali s proučevanjem Rezije in njenih prebivalcev, teh ne prištevajo pravim Slovencem, temveč pravijo, da so nastali iz zmesi raznih slovanskih panog. Vsekako pa kažejo veliko žilavost in vztrajnost, ker so se ohranili do današnjega dne navzlic temu, da so najvzhodnejši del slovenskega naroda in skoraj popolnoma ločeni od svojih bratov.

Razun opatije v Možnici je omeniti še neko drugo cerkveno ustanovo grofa Kocela, namreč kolegiatni kapitelj v Dobrli vasi v Junski dolini. Tudi to svojo lastnino je bil dal Kocel akvilejski cerkvi z naročilom, da naj se na njegovem grobu napravi samostan, kjer bi bratje zanj molili. Kocel je umrl na svojem posestvu v Gottlingu. Patriarh Ulrik pa je dal njegovo truplo prepeljati v Dobrlovas in tam sezidati l. 1106. cerkev Matere božje. Hkrati s cerkvijo je ustanovil kolegij kanonikov, ki so bili pa vezani na redovna pravila („regularni kanoniki"). Samostan je oskrboval dušno pastirstvo v okolici.

Med one redke benediktinske samostane, ki so se preko dolge dobe osmih stoletij ohranili do današnjega dne, je prištevati šentpavelsko opatijo v lavantinski dolini. Pričetek tega samostana je združen z zgodovino plemiškega rodu Šponhajmovcev. — Grof Sigfried, čigar rojstni grad Šponhajm je bil na Nemškem med reko Mozelo in Renom, se je priženil na Koroško in vzel za soprogo grofico Rihardo iz lavantinske doline. L. 1064. se je grof Sigfried pridružil križarski vojski bamberškega škofa in umrl na povratku iz Jeruzalema v Bolgariji. Njegova žena Riharda je odkupila truplo za drag denar in ga pokopala v cerkvi sv. Pavla, katero je bila dala sama zgraditi. Potem pa je vzela v roko romarsko palico in šla na daljno božjo pot k sv. Jakobu v Kompostelo na Španskem. Na povratku je obiskala še svoje sorodnike v Šponhajmu, kjer je tudi njo zadela smrt. Njen sin Engelbert, ki je bil zdaj dedič vsega premoženja, je v spomin svojih starišev pri cerkvi sv. Pavla sezidal samostan in si naprosil menihov iz Hirsau na Švabskem. Leta 1085. je prišlo od tam dvanajst bratov pod vodstvom opata Wezila in ustanovilo novo naselbino. Samostan je dobil od rodbine Šponhajmov mnogo posestev na Koroškem, Štajerskem in v ljubljanski okolici.

O kulturnem delu šentpavelskega samostana imamo nekaj zanimivih poročil. Menihi so dobili v dar mnogo takega sveta, ki ga je bilo treba šele iztrebiti in obdelati. Ustanovnik grof Engelbert je podaril opatu Wezilu velik kos puste zemlje v okolici Maribora, ki se je imenovala Radimlje. Menihi so tu ustanovili samostansko podružnico ali hospic in pričeli z obdelovanjem. Še danes spominja krajevno ime Sv. Lovrenc v Puščavi na prejšne razmere in meniško delo. Slično jim je hotel ustanovnik prepustiti tudi še druge obsežne pokrajine ob Dravi v obdelovanje. Toda velika oddaljenost od samostana, pomanjkanje delavnih moči, zlasti pa dni napadi Madjarov, katerim so btli ti kraji izpostavljeni, so napotili opata Wezila, da ponudbe ni sprejel. Sklepati pa smemo, da so enako, kakor v okolici Maribora, menihi tudi okoli Šent Pavla neobdelani svet izpremenili v rodovitno zemljo.

Na duševno izobrazbo je samostan vplival zlasti s svojo šolo. Ta ni bila namenjena le domačemu redovniškemu naraščaju, ampak tudi vzgoji in pouku zunanjih, zlasti plemiških mladeničev. — Človekoljubna naprava je bila ubožnica ali špital, katero je samostan vzdrževal na svoje stroške.

Enajsto in dvanajsto stoletje je bila doba najvišjega razvoja za benediktinski red v naših krajih. In če se ozremo na smer, v kateri je prodiral, opažamo, da so se njegove naselbine s severa vedno bolj širile proti jugu.

Za Št. Pavlom sta bila ustanovljena samostana Arnoldštajn (Podklošter) v kanalski in Gornji Grad v savinjski dolini.

V kanalski dolini na Koroškem so imeli bamberški škofje že izza l. 1007., ko je bila škofija ustanovljena, obširna posestva. Cesar Henrik II. jim je podaril tudi Volšperk in Beljak. Med temi posestvi je bil tudi neki grad z imenom Arnoldštajn, katerega pa je škofiji ugrabil neki vitez. Ko je leta l. 106. bamberški škof Oton potoval iz Italije proti domu, je prišel tudi na Koroško in se tu nekaj časa mudil. Vzel je grad zopet v posest, ukazal ozidje podreti in je ondi ustanovil samostan sv. Jurija. Slovenci so ga menda imenovali kratko „klošter", ker nosi trg, ki se je razvil pod samostanom, ime „Podklošter". Škof Oton, ki je tudi polabskim Slovanom oznanoval sveti evangelij, je zelo skrbel za svoje slovenske podložnike na Koroškem. Razun samostana je sezidal cerkev sv. Štefana južno od Volšperka, potem sv. Lenarta in sv. Jurija pod Kamnom in kapelo v Žabnici.

Zadnji benediktinski samostan v naših deželah je bil ustanovljen v Gornjem Gradu. Tudi tukaj je bil ustanovitelj plemič, ki je hotel v čast božjo in blagor svoje pokrajine v oddaljeni dolini ob Dreti naseliti marljive redovnike. Imenoval se je Diebald „de Chagere", menda zato, ker je imel svoj dom v Kokarjih. On in njegova žena Truta nista imela potomcev. Zato sta sklenila s svojim premoženjem ustanoviti benediktinski samostan. Diebald je dal v ta namen leta 1140. svoje posestvo Gornjigrad (Obremburg) z vsemi poslopji, gozdi, njivami, pašniki in podložniki akvilejskemu patriarhu Peregrinu I., ki je tej ustanovi pridejal še nekaj posestev na Furlanskem in 30 mark srebra za zidavo samostana. Redovniki so dobili še poleg tega pravico, da smejo svojo posest razširiti z iztrebljenj enjem gozda kolikor hočejo. Odkod je nova naselbina došla, ni znano. Prvi opat je bil Bertold, ki se omenja leta 1145. — Samostan je imel izprva le gornjegrajsko župnijo za oskrbovati; že tekom 13. stoletja so mu bile pridružene župnije sv. Jurija v Skalah, Marije Device v Braslovčah in sv. Mihaela v Pilštanju. Ohranil se je do 15. stoletja. Leta 1462. je papež Pij II. gornjegrajsko opatijo podredil ljubljanskemu škofu in mu nakazal tudi njene dohodke. Menihi pa niso hoteli priznati škofa za svojega gospodarja. Zato je papež Sikst IV. l. 1473. opatijo zatrl in ukazal ondi namestiti svetne duhovnike. Od tedaj je Gornji Grad v posesti ljubljanskih škofov.

Benediktinski red je že v 12. stoletju pognal iz sebe novo čvrsto mladiko, ki se je v kratkem izrastla v močno, košato drevo in je razširila svoje veje tudi črez slovensko zemljo. To je bil red cistercijanov ali „belih menihov".

* * *

Pravi ustanovitelj cistercijanskega reda je bil sv. Bernard. Bil je rodom Francoz iz plemenite, bogate rodbine. Toda že v zgodnji mladosti je kazal nenavadno resnobo in veliko ljubezen do samote. Ko je bil 21 let star, je pregovoril še nekaj svojih bratov in sorodnikov, da se skupno posvete redovnemu življenju. Prav takrat je živelo v kraju Citó pri Dižonu nekaj menihov, ki so hoteli obnoviti prvotno strogost in preprostost benediktinskega reda. Toda njih borno življenje, polno zatajevanja in težkega dela, ni privabilo nobenega novinca. Poleg tega je pa še kužna bolezen zredčila vrste redovnikov. Zdelo se je, da bode naselbina popolnoma izmrla. Tu je potrkal l. 1112. sv. Bernard s tridesetimi tovariši na samostanska vrata in sprejel redovniško obleko. Zdaj je naenkrat zavladalo novo življenje. Število redovnikov se je tako pomnožilo, da je bilo kmalu treba ustanoviti nove samostane.

Nova redovna družina se je bistveno držala pravil sv. Benedikta. Obnoviti je hotela le ono uboštvo v samostanski opravi, ono strogost v življenju in oni način delovanja, ki je vladal ob času sv. Benedikta med njegovimi redovniki. Po prvi naselbini v Cito (latinsko Cistercium — vodnjak) so se redovniki imenovali cistercijani. Njih obleka je bila bela volnena halja, črez katero so nosili dolg črn škapulir. Uživali so velik ugled pri vseh slojih prebivalstva. Neki zgodopisec (Jakob iz Vitrija) opisuje okoli leta 1240. njihovo življenje na sledeč način: Vsa cerkev Kristusova je prešinjena občudovanja in spoštovanja teh menihov, kakor z vonjem nebeškega balzama in ni je dežele niti pokrajine, kamor ne bi bila ta blagonosna trta pognala svojih mladik. Obleka teh redovnikov je zelo preprosta. Spodnjega oblačila nimajo. Meso jedo le v hudi bolezni; ribe, jajca, mleko, sir uživajo le izjemoma kot miloščino; samostanski bratje tudi ob najtežjem delu na pristavah ne pijejo vina. Vsi redovniki spe na slami, ne da bi odložili svojo haljo. O polnoči vstanejo in prepevajo psalme do jutra, potem je maša. Ko ta mine, se zbero v kapiteljski sobi in vsakdo se obtoži javno svojih grehov. Ves dan se pečajo s težkim delom, čitanjem in molitvijo. Pri vseh teh opravilih vedno molče, razun tisto uro, ki je odmenjena za duhovne pogovore.

Čudovito hitro se je red množil in razširjal. V 50 letih je štel že 343 opatij. Na slovenskem ozemlju so se naselili cistercijani že za življenja sv. Bernarda. Skoro ob istem času sta bili ustanovljeni dve opatiji: Vetrinj pri Celovcu (1142) in Stična na Dolenjskem (1136).

Vetrinjsko opatijo sta ustanovila koroški grof Bernard in njegova žena Kunigunda. Menihi so došli iz vilarskega samostana blizu Metza v Lotaringiji. O tej ustanovitvi in o imenu nove opatije je nastala pozneje čudovita pravljica. Bernard in Kunigunda sta imela stričnika Henrika, ki se je vzgoje val na francoskem dvoru in pripravljal za duhovski stan. Kraljica in njena hči sta ga imele zelo rade. A prav radi tega so ga zavidljivi dvorniki pričeli obrekovati, češ da ima z njima grešno znanje. Podvreči se je moral takozvani „božji sodbi" in se boriti z levom. Srečno ga je premagal in tako dokazal svojo nedolžnost. Potem pa ni hotel nič več ostati na kraljevem dvoru. Oblekel je redovniško haljo in postal opat vilarskega samostana (Weiler-Bettnach). Ko mu je grof Bernard podelil svet za ustanovitev nove naselbine, jo je imenoval „Victoria", to je zmaga. Tudi ta pripovedka je le ponesrečeno tolmačenje slovenskega imena Vetrinj, ki se v obliki Vittringen nahaja že v najstarejših samostanskih listinah.

Cistercijani so še bolj kakor benediktinci pospeševali poljedelstvo. Redovna pravila so jim strogo ukazovala obdelovati zemljo. Vsi redovniki so morali delati, celo opat ni bil izvzet. Med delom so molčali in se pomenjevali z znamenji. Za slovenske dežele, ki imajo pretežni kmetijski značaj, je bil prihod teh redovnikov velikega pomena. Prinesli so iz tujine nove sadeže, nove žitne vrste in z njimi pomnožili domače pridelke. Dvignili pa so tudi način kmetovanja. Mesto preprostega lesenega drevesa, s katerim so tedanji kmetje razoravali zemljo, so uvedli železni plug in drugo popolnejše poljsko orodje. Za srednji vek so bili cistercijanski samostani to, kar so dandanes kmetijske šole. Njih pristave z vzornim gospodarstvom, umno živinorejo in dobro obdelanimi njivami so močno dvignile poljedelstvo.

Gospodarski pomen samostanov za tedanjo dobo se posebno jasno kaže v zgodovini vetrinjskega samostana. Že izza leta 1200. je samostan vzdrževal most črez Dravo pri Humberku in ustanovil pri vasi Kožentavri (pri krznarjih) gostinjec za popotnike. Pa tudi cesto, ki je vodila od tu črez Ljubelj na Kranjsko, so svetni in duhovski oblastniki prepustili samostanu v oskrbovanje. Vrh Ljubelja pri cerkvi sv. Lenarta je bil tudi gostinjec, kjer je vedno bivalo nekaj samostanskih bratov, da so sprejemali popotnike in skrbeli za njih varnost. Z dohodki cerkve pa so se popravljala pota in mostovi. Izza l. 1330. je bilo tudi na Malem Ljubelju pri cerkvi sv. Magdalene v Zapotnici slično zavetišče in je tamkaj stalno bival vsaj en duhovnik. Na kranjski strani je imel tak hospic ali gostinjec pod Ljubeljem v oskrbi stiški samostan.

Slično kakor pot črez Ljubelj, je obvladoval vetrinjski samostan še drugo prometno zvezo, ki je družila Kranjsko s Štajersko. V Tuhinjski dolini, ki se razteza od Kamnika proti Motniku, so grofi iz rodbine Andechs-Meran ustanovili hospital za sprejemanje revnih popotnikov. Patriarh Bertold je to ustanovo izročil vetrinjskemu samostanu v oskrbovanje, ki je tam vzdrževal nekaj bratov. Pozneje je sezidal samostan tamkaj cerkev sv. Antona puščavnika in obsežen močan grad. Za časa lutrovskega gibanja pa je ustanova prenehala, in v letu 1606. je vetrinjski opat prodal grad Ivanu Thalerju. Zdaj le še ime Špitalič spominja na staro ustanovo.

Opatija Stična je bila ustanovljena že par let pred Vetrinjem (1136). Ustanovitelji so bili trije višnjegorski plemiči: Henrik, Ditrich in Meinhalm. Akvilejski patriarh Peregrin je posestva, ki so jih v ta namen darovali, še pomnožil z drugimi dohodki in slovesno priznal novoustanovljeno opatijo. Redovniki so došli iz Rune (Reun) pri Gradcu. Stiški samostan je bil za Kranjsko velike važnosti tako v cerkvenem, kakor v gospodarskem oziru. Ko dežela še ni imela škofije, je bila Stična cerkveno središče, tembolj, ker ji je bilo tekom let vtelesenih mnogo župnij. Najprej je samostan dobil obsežno šentviško župnijo z 72 podružnicami, potem Žužemberk, Dobrniče, Belo cerkev in še mnogo drugih. O gospodarskem delu pa pričajo stare listine, ko pripovedujejo, da so stiski menihi iztrebili gozde pri Laščah in tamkaj ustanovili pristavo, slično tudi ob Krki „na bajnofu" pri Novem mestu, kjer so nasadili vinograde. In narodna pesem, ki se je še v začetku preteklega stoletja popevala v šentviški okolici, je poročala o treh belih menihih, ki so došli iz tujine in učili ljudstvo umnega kmetovanja. Cesar Jožef II. je samostan zatrl, toda l. 1896. se je zopet obnovil in se vedno lepše razvija.

Tudi cistercijani so prodirali vedno dalje proti jugu. Vetrinjski samostan je dobil kmalu hčerko na kranjsko-hrvaški meji, opatijo Kostanjevico. Ustanovil jo je leta 1234. koroški vojvoda Bernard. Tudi za to ustanovo so bili merodajni verski in gospodarski cilji. Menihi naj bi obdelovali tamošnjo pokrajino, ki je bila le redko naseljena in z gozdom pokrita, iztrebili ostanke poganstva, ki so še preostali, dvignili trgovino in promet z južnimi deželami in zlasti zavarovali tudi deželno mejo proti Madjarom. Delovanje kostanjeviškega samostana se je raztezalo zlasti proti hrvaški strani. Že leta 1250. si je opatija ustanovila podružnico na otoku sv. Jakoba pri Zagrebu in kmalu si je pridobila celo posestva ob Vrbasu v Bosni. Gotovo bi bili cistercijani prodirali vedno dalje na slovanski jug, da jim ni pozneje turška sila zastavila poti in uničila njihovo delo.

* * *

Tretji red, ki se je hkrati z benediktinskim in cistercijanskim udomačil v naših krajih in znatno vplival na versko in gospodarsko življenje našega naroda, je bil red kartuzijanov.

Ustanovil ga je l. 1084. sv. Bruno, ki si je izbral neko puščavo pri mestu Grenobel na Francoskem za svojo redovno naselbino. Po tej puščavi, imenovani „Kartuzija" (francosko Šartres), so se redovniki imenovali kartuzijani. Red sv. Brunona je imel najstrožja pravila. Menihom je bilo zaukazano vedno molčanje, naložena so jim bila stroga pokorila, vzdrževati so se morali vseh mesnih jedil in živalske zabele. Živeli so kakor samotarji vsakdo v svoji celici, kjer so se pečali z molitvijo, premišljevanjem, spisovanjem knjig in ročnimi deli. Zgled strogega, spokornega in vzdržnega življenja je mogočno vplival na tedanjo dobo. Kmalu so bili kartuzijani med ljudstvom zelo priljubljeni, svetni oblastniki pa so jih čislali kot duhovne vodnike in svetovalce, modre spovednike in učene, pobožne može.

Prva njihova naselbina na naših tleh je bila kartuzija v Žicah pri Konjicah. Ko je štajerski mejni grof Otokar I. leta 1149. od nemškega cesarja Konrada III. dobil upravo spodnje Karantanske marke, je takoj želel v novopridobljenem ozemlju ustanoviti kak samostan. Po daljšem preudarku se je odločil za kartuzijane. Redovnikom je podaril dolino ob Žičnici pri Konjicah. Leta 1159. je prišlo tja 12 menihov in 24 bratov (konverzov) iz Velike Kartuzije pri Grenoblu. Na čelu jim je bil odličen menih Beremund iz plemenitega angleškega rodu knezov Cornevalskih. Kartuzijani so ustanovili v Žički dolini dve redovni naselbini. Za menihe (patre) so izbrali konec doline. Tu je nastal „Gornji samostan" s celicami menihov in cerkvijo naj odličnejšega puščavnika, sv. Janeza Krstnika. Nekoliko nižje proti jugovzhodu so sezidali „spodnji samostan" za brate, katerim je bilo izročeno gospodarstvo. Tu je bil tudi gostinjec (hospital) za sprejem popotnikov in cerkvica Device Marije. Vas Špitalič še sedaj spominja na prvotne kartuzijanske stavbe, ki so stale na tem kraju.

Kartuzijani sami so svoje selišče imenovali „dolina sv. Janeza", pozneje pa so mu rekli žički ali zajčki samostan. Kakor drugod, se je tudi tukaj o pričetku kartuzije razvila pravljica, ki je s tem imenom v tesni zvezi. Štajerski vojvoda Otokar I. je baje na lovu zagledal košuto izredne velikosti in bele barve in jo je brez uspeha zasledoval. Ko je ves truden pod nekim drevesom zaspal, se mu je prikazal sv. Janez Krstnik in mu je zapovedal v imenu božjem, naj na tistem mestu, kjer je izginila košuta, sezida samostan. Lovci pa so slučajno spodili zajca, ki je skočil vojvodu v naročje. Zato je novo naselbino imenoval „Zajec" (Seitzkloster). Po neki drugi pripovedki je vojvoda takrat, ko se je zbudil, našel zajca v naročju, kamor je bil pribežal pred psi in lovci. To je imel za znamenje, naj imenuje kartuzijanski samostan po zajcu. Seveda se opira ta pravljica na krivo tolmačenje nemškega imena „Seitzkloster", ki so ga izvajali od slovenske besede zajec.

Žička kartuzija je dobila od raznih plemičev mnogo posestev v dar. Središče teh posestev je bila Žička dolina, katero so kartuzijani gotovo našli še pusto in obraščeno, pa so jo s svojo pridnostjo izpremenili v rodovitna polja, sočne pašnike in sadonosne vinograde. Izven te doline so imeli še posestva v Zrečah, Dramljah, Oplotnici, Slov. Bistrici, na dravskem polju okoli Maribora in Ptuja. Ta posestva so obdelovali s pomočjo podložnih kmetov, ki so jih ondi naselili. Umevno je, da je bilo tako samostansko veleposestvo v tistih časih za trgovino in promet velikega pomena. Tudi žički kartuzijani so imeli skrbeti za važno prometno zvezo. L. 1160. je štajerski mejni grof Otokar VII. ustanovil ob Severniku (Semmering) blizu Murice hospital za reveže in popotnike, ki so posebno mnogoštevilno hodili preko tega sedla v podonavske pokrajine. Svojo ustanovo je bogato obdaroval. V začetku so imeli upravo tega gostinjca posebni špitalski mojstri. L. 1259. pa so ga prevzeli v oskrbovanje žički kartuzijani. Duhovščina iz Gornjega Štajerja in Spodnje Avstrije je z milodari gostinjec izdatno podpirala.

Kmalu za Žicami (leta 1172.) je bila ustanovljena druga kartuzijanska naselbina v Jurjevem pri Laškem trgu. Ustanovitelj je bil krški škof Henrik, ki je svoja škofijska posestva v šentjurski dolini prepustil redovnikom v ta namen. Okoli l. 1200. je bil sicer samostan zatrt. Na mestu kartuzijanov so se tamkaj naselili svetni duhovniki. Toda že leta 1209. je štajerski vojvoda Leopold kartuzijo zopet obnovil. Odslej se je samostan brez ovir mogel razvijati. Velike dobrotnike je imel „Jurklošter" v celjskih grofih, ki so ga obsipali z raznoterimi darovi. Grof Friderik Celjski je leta 1428. v Jurkloštru dal pokopati svojo nesrečno ženo Veroniko Deseniško, ustanovil zanjo obletnico in samostanu podaril kapelo sv. Egidija pri Zidanem mostu. Vendar tej kartuziji ni bil prisojen dolgotrajen obstanek. Proti koncu 15. stoletja, ko je bilo pri nas luteranstvo na višku, je „Jurklošter" zelo propadel. Zato je nadvojvoda Ernest l. 1591. samostan z vsemi posestvi vred podaril jezuitom v Gradcu.

Na Kranjskem so imeli Kartuzijani dve naselbini: v Bistri pri Vrhniki in v Pleterjah na Dolenjskem.

Prvo je ustanovil koroški vojvoda Ulrik iz rodu Šponhajmov l. 1260. Ime je dobil samostan po vodi Bistrici, ki se tamkaj izliva v Ljubljanico. Ustanovitelj ga je obdaroval z velikim kosom zemlje, ki se je raztezal od kraja Podpeč pri Ljubljanici pa do Rakitne, Cirknice in Spodnjega Logatca. Pozneje je dobil bistriški samostan tudi mnogo posestev v Vipavi in blizu Kopra v Istri. Tudi Bistra je uživala naklonjenost celjskih grofov. Friderik in njegova žena Veronika sta darovala samostanu l. 1426. mnogo denarja, kelihov in cerkvenih paramentov. Dala sta napraviti tri nove celice in pri cerkvi tri nove stranske kore s posebnim oltarjem za ustanovljeno večno mašo celjske rodbine. Bistra je srečno prestala turške napade in viharje luteranske dobe in se vzdržala do l. 1782., ko je cesar Jožef II. to kartuzijo z mnogimi drugimi samostani vred zatrl.

Najmlajša med slovenskimi kartuzijami je bila pleterska. Njena ustanovitev pripada že koncu srednjega veka. Celjski grof Herman je dal l. 1407. na svoje stroške zgraditi samostan in cerkev, najlepšo gotsko stavbo v deželi. Redovniki so prišli iz Žič. Dokler so živeli celjski grofje, se je pleterska kartuzija lepo razvijala, a ko je l. 1456. izmrl celjski rod, je tudi samostan izgubil svojo zaslombo in ni se mogel več dvigniti do prejšnje veljave. Napadi Turkov in lutrovske homatije so jo docela oslabile. Redovniki so deloma izmrli, deloma zapustili samostan, posestva pa so se zanemarjala in zapravljala. Zato je nadvojvoda Ferdinand l. 1596. pleterski samostan podaril ljubljanskim jezuitom.

Zanimivo je, da se je prav ta kartuzija po preteku treh stoletij zopet obnovila. L. 1900. je sklenil generalni kapitelj v Veliki kartuziji pri Grenoblu nakupiti graščino in posestvo Pleterje in tamkaj zopet sezidati samostan. Sklep se je izvršil takoj v naslednjih letih. Zdaj se zopet dviga v mirnem zatišju ob vznožju Gorjancev obsežen samostan s cerkvijo in velikim dvoriščem, okoli katerega se vrste celice posameznih menihov. Novi pleterski samostan je gotovo sijajnejši in obsežnejši, kakor so bile stare slovenske kartuzije, toda molčeči, resni menihi, ki so se tamkaj naselili, žive prav tako preprosto, vzdržno in spokorno, kakor so živeli njihovi bratje pred sedmimi stoletji.

Oglejmo si nekoliko življenje in delovanje teh menihov.

Pravi dom vsakega kartuzijana je celica, ki je pa v resnici cela hišica z vrtičem poleg nje. Vsaka ima tri dele: v spodnjem je delavnica, v zgornjem spalnica in molilnica. Tu je menih sam svoj gospodar. Noben tovariš ga ne sme obiskati razun z dovoljenjem priorjevim. Pa tudi sam je ne sme zapustiti razun iz važnih vzrokov. Oprava hišice je preprosta, iz surovega lesa. Videti je le najpotrebnejše predmete: posteljo, mizo, stol in klečalnik. Za ležišče služi slama, za odejo ovčje kože. Tudi redovna obleka je preprosta: dolga halja iz debelega sukna bele barve pokriva život. Okoli ledij nosijo pas; črez haljo pa še škapulir, to je pol metra širok kos blaga, ki jim od spredaj in zadaj sega do tal, v sredi pa ima luknjo, skozi katero se vtakne glava. Za zimo in slabo vreme imajo še plašč s kapuco, ki jo lahko potegnejo črez glavo. Hrana je zelo borna in pičla. Trikrat na teden je post ob kruhu in vodi, ostale dni pa dobe za hrano razno sočivje, zelenjavo, kruh, sadje in vino, v četrtek tudi sira, jajec in rib. Boljšo hrano imajo v nedeljo, ko je skupen obed. Mesa in juhe ne smejo uživati niti v bolezni. Vzlic tej pičli hrani pa učakajo kartuzijani nenavadno visoko starost. Mnogo je med njimi starčkov sedemdesetih, osemdesetih ali devetdesetih let.

Kakšno je dnevno opravilo kartuzijanov?

Poleti vstanejo okoli polnoči, po zimi kake dve uri pozneje. Potem se zbero v cerkvi, kjer opravijo „jutranjice" (jutranje molitve). Ostali čas do zore je odmerjen premišljevanju. Potem sledi sv. maša in nekatere druge molitve. Ves ostali dopoldan je posvečen ročnemu delu. Tudi popoldne se zopet vrsti molitev s premišljevanjem in ročnim delom. Skoraj vsi kartuzijani so prepisavali knjige na pergamen, to je na tanko belo kožico. To delo je bilo težavno in mučno, vendar so je smatrali za svojo sveto dolžnost. Pero je bilo njihovo najimenitnejše orodje. Zato pa so sprejemali med redovnike le take mladeniče, ki so že znali pisati, ali pa vsaj vzbujali upanje, da se tej umetnosti kmalu priuče. Na ta način so marljivi kartuzijani obogatili svoje samostanske knjižnice z mnogimi znamenitimi knjigami.

Značilen zgled pridnosti in umetnosti je bil brat Nikolaj, ki je živel okoli leta 1347. v bistriškem samostanu. Prepisal je veliko delo sv. Avguština „de civitate Dei" (o državi božji) na pergamen. Toda kar vzbuja naše občudovanje, ni le debeli folijant, ki je delo njegove pridne roke, temveč pred vsem lepe slikarije, ki krase naslovni list, lepi okraski v zlatu in barvah, ki obdajajo mnoge začetne črke na raznih listih. Tu se nam kaže pravi umetnik, ki je z izredno marljivostjo in veliko ljubeznijo izvršil svoje delo. Ta knjiga je bUa dragocen zaklad bistriškega samostana. Sedaj se hrani v ljubljanski študijski knjižnici.

A ne le s prepisovanjem knjig, tudi z mnogimi izvirnimi deli so kartuzijani bogatili znanost in nabožno slovstvo. Med žičkimi, pleterskimi in bistriškimi redovniki nahajamo več pisateljev, na pr. priorja Konrada Hajnburškega, ki je najraje opeval Marijo in svetnike, bogoslovnega pisatelja Nikolaja Kemfa, Mateja Gurgarja in druge. Posebno znamenit pisatelj iz tega kroga pa je bil brat Filip. Živel je okoli leta 1320. v žički kartuziji in je v nemškem jeziku po neki slični latinski pesnitvi priredil spev o življenju Marijinem. Vse delo obsega 10.133 vrstic in opisuje Marijino življenje od njenega rojstva pa do vnebovzetja. Pred nekaj leti (1907) smo dobili slovenski prevod tega dela (od g. M. Žemljica). Iz njega naj tu sem denem odlomek iz zadnjega dela, s katerim brat Filip zaključuje svoj spev:

In ta zdaj pošljem slavospev,
da najde tisočer odmev
po širnem vsem krščanskem sveti
in v vsaki duši zate vneti,
da tvojo vsak spozna krepost,
posnema tvojo vsak čednost.
In to Marijino življenje
mu bodi zgled in hrepenenje.
Kdor to posluša ali bere,
dobil bo milosti stotere.
Marija ga ne zapusti,
skazuje razne mu dobrote,
varuje greha ga in zmote;
ob smrtni uri ga krepi.

To tudi knjigo o Mariji
po vsej razpošljem domačiji,
da se med vernimi mi brati
časti dostojno sveta mati,
in da novsod tembolj spozna
se vera v Jezusa — Boga.
Vsakogar, ki bo knjigo bral,
pa prosim še dobrote ene:
Naj večkrat se spominja mene,
ko davno že bom v grobu spal.
V molitvi prosi naj Boga,
Gospoda zemlje in neba,
da grešnika se me usmili
in vzame v svoj me dom premili.
Jaz Filip sem imenovan,
a Bog mi malo je spoznan
in brat preprost sem samostanski,
po redu pa kartuzijanski.
Tu v Zajčkem samostanu spev
prepeval sem v samoti tihi,
začutil v srcu sem odmev,
ki ga vzbudili so navdihi;
in te v srce je Jožef vlil,
ki ženin je Marije bil,
ki Jezusa je porodila
in nam rešenje zadobila.
Ta ljubi Jezus pa nam daj
zavoljo nje nebeški raj,
in skazi svoje usmiljenje!
S tem njeno se konča „življenje".
Amen.

15. Cerkvene razmere. Versko življenje.[uredi]

Vsled razsodbe Karola Velikega iz leta 811. je bilo slovensko ozemlje razdeljeno med solnograško in akvilejsko škofijo.

Vendar moramo reči, da je bil vpliv s severa na Slovence mnogo močnejši, kakor pa z juga. V solnograškem okrožju so že zgodaj nastale važne misijonske postojanke, ustanovili se prvi samostani, osnovale nove škofije, dočim akvilejska škofija tej cerkveni uredbi ni imela ničesar nasproti postaviti. In tudi v njenem lastnem okrožju so morale nemške cerkve (bamberška, briksenška, freisinška) zastaviti svoje misijonsko delo, čeprav so bile podrejene oblasti akvilejskega patriarha. Po večini je torej nemštvo našemu cerkvenemu življenju vtisnilo svoj znak, ker je imelo v tedanjih časih mnogo več prodirajoče sile v sebi, kakor pa romanstvo severne Italije, ki je bilo samo podložno nemškim cesarjem.

Novega misijonskega dela je bilo treba med Slovenci po končanih madjarskih navalih. Ti so bili krščanstvu v Panoniji in Karantaniji zadeli hude rane. Cerkve so bile podrte, duhovniki pregnani, misijonsko delo je bilo onemogočeno. Ljudje so padli deloma zopet nazaj v poganstvo, deloma pa na skrivnem ohranili svoje krščanstvo in opravljali svoje pobožnosti. Le v goratih krajih Koroške se je ohranila redna cerkvena oblast in je še klilo versko življenje. Treba je bilo torej proti koncu 10. stoletja iznova zidati cerkve, snovati župnije in ljudstvo dvigniti iz duševne zapuščenosti.

Solnograški nadškofi so se z veliko vnemo lotili tega dela. Že Friderik I. (957—991) je večkrat prepotoval Štajersko in Koroško, posvečeval cerkve in nastavljal duhovnike. Od cesarja Otona I. si je dal potrditi vsa prejšnja posestva solnograške cerkve in na novo pridobil še mnogo zemljišč. Tudi papež Benedikt VI. mu je potrdil metropolitsko oblast črez Karantanijo in Panonijo in ga imenoval za svojega poslanca (legata), da more samostojno urejati cerkvene razmere. — Izmed njegovih naslednikov je uspešno deloval v Karantaniji nadškof Balduin (leta 1041.—1060.), vplivni svetovalec krške grofice Heme, ki je bogato obdaroval njen nunski samostan, posvetil stolnico Matere božje v Krki, in mnogim cerkvam, ki jih je bila grofica Hema dala zidati, podelil župnijske pravice. Še vplivnejši je bil Balduinov naslednik Gebhard (1060—1088), ki je iz zapuščine bl. Heme ustanovil krško škofijo in samostan sv. Blaža v Admontu. V hudem boju, ki se je tedaj bil med papežem Gregorijem VII. in nemškim cesarjem Henrikom IV., je Gebhard zvesto stal na strani papeževi. Zato je bil dvakrat pregnan s svoje stolice in se je moral kot begunec potikati po raznih krajih. Vendar je z besedo in pismom neustrašeno zagovarjal svoje prepričanje do smrti. — Gebhardu je sledil nadškof Tiemo (1090—1095), ki mu je bil soroden po duhu in delovanju. Ker je bil zvest privrženec papežev, je imel v svoji škofiji močno nasprotno stranko, kateri je pripadalo zlasti mnogo plemstva. Ta se je oklenila cesarja Henrika IV. in od njega postavljenega škofa Bertolda iz Selič. Prišlo je med obema strankama celo do krvavih bojev. Tiemo je moral bežati iz Solnograda in je iskal zavetišča na svojem utrjenem gradu v Brežah. Toda na poti črez Visoke Ture so ga sovražniki ujeli in pet let imeli v zaporu. Slednjič se mu je posrečilo podkupiti čuvaje in ubežati na Švabsko. L. 1101. se je pridružil križarski vojski bavarskega vojvoda Welfa I. Pri mestu Korozaim je bil od Saracenov ujet in umorjen. Po burnem življenju je našel mučeniško smrt na tuji zemlji. — Tiemo je posvetil l. 1093. šentpavelsko opatijsko cerkev in je podelil opatu župnijske pravice za cerkev sv. Egidija. — Slično so delovali tudi njegovi nasledniki, nadškofi Konrad I. (1106—1147), Eberhard I. (1147—1164), Konrad II. (1166—1168), Adalbert I. (1168—1177), Konrad III. (1177—1183), Adalbert II. (1183—1200). Pospeševali so ustanavljanje samostanov, snovali nove župnije in zidali cerkve.

Škofijsko okrožje pa je bilo preveč obsežno, da bi je mogli solnograški metropoliti sami vladati. In čim bolj se je po Koroškem in Štajerskem množilo prebivalstvo, čim več je bilo tamkaj novih cerkva, župnij in samostanov, tem težje je bilo enemu škofu izvrševati vse posle. Že solnograška škofa Virgilij in Amo sta za Karantanijo postavila posebnega pokrajinskega škofa, ki bi v njunem imenu nadzoroval duhovnike, posvečeval cerkve in skrbel za razširjanje krščanske vere. Škofa te vrste sta bila Modest in Teodorik. Pozneje, proti koncu devetega stoletja, je ta ustanova za nekaj časa prenehala, a v desetem stoletju na novo oživela. Ti pokrajinski škofje so imeli svoj sedež pri Gospej Sveti. Zadnji med njimi je bil Gotapert (okoli l. 955.). Menda so se solnograški škofje bali, da se Karantanija ne izloči iz njihove škofije in postane neodvisna. Zato so po madjarskih napadih zopet sami izvrševali vse potrebne škofovske posle v deželi. Toda vprašanje novih škofij je postajalo čedalje nujnejše. Nadškof Gebhard je izprevidel, da potrebuje pomočnika v svoji višjepastirski službi. Zato je izpremenil samostansko ustanovo blažene Heme in l. 1071. v Krki ustanovil škofijsko stolico. Krški škofje niso bili samostojni višji pastirji in tudi niso imeli določenega škofijskega okrožja, temveč so izvrševali škofovske posle le kot namestniki in pomočniki solnograških metropolitov. Vendar je bilo z novoustanovljeno škofijo postavljeno važno cerkveno središče za pokrajine v zapadni Karantaniji.

Enaka potreba se je kmalu pokazala tudi v vzhodnih deželah. Strožja cerkvena vlada in skrbnejše pastirovanje je bilo tem nujnejše, ker se je v 12. in 13. stoletju po naših deželah pričelo širiti krivoverstvo Valdenzov in Bogomilov in našlo mnogo privržencev. Solno graški nadškof Eberhard II. (1201—1246), ki je večkrat prepotoval svojo obsežno škofijo, se je osebno prepričal o tej potrebi in ustanovil dve novi škofijski stolici, sekovsko in lavantinsko.

V Sekovi je bil tedaj že kolegiatni kapitelj kanonikov, katerega je ustanovil l.1142. neki plemič Adelram Waldeck. Treba je bilo le predstojniku te cerkvene družbe podeliti škofovsko posvečenje in mu odkazati posebno okrožje. Nadškof Eberhard je poslal l. 1218. prosta Karola iz Brez v Rim, da predloži papežu načrt nove ustanove in izprosi njegovo potrjenje. Papež Honorij III. je rad privolil v Eberhardovo namero, ko se je prepričal, da so bili dani vsi pogoji za ustanovitev škofijske stolice. Prvi sekovski škof je postal prost Karol. Imel je pod svojo oblastjo le majhno okrožje, ki se je raztezalo poldrug dan hoda v dolgost in širokost.

Deset let pozneje je bila ustanovljena stolica lavantinska. Neka priprava za to pomenljivo ustanovo je bil tudi tukaj kolegiatni kapitelj, katerega je nadškof Eberhard l. 1212. zasnoval v Št. Andražu po redovnih pravilih sv. Avguština. L. 1225. pa se je s prošnjo obrnil na papeža Honorija III., naj dovoli, da se ta cerkvena družba izpremeni v stolni kapitelj s škofom na čelu. V prošnji je navedel vse tiste razloge, kakor prej, ko je šlo za ustanovitev sekovske škofije, češ, da sam ni kos vladanju mnogoštevilne črede in hoče breme dušnega pastirstva deliti z drugimi tovariši. Papež je poveril preiskavo zadeve posebni komisiji, ki je pritrdila novi ustanovi. Leta 1228. je izdal Eberhard v Solnogradu ustanovno listino, v kateri je določil pravice lavantinskega škofa in njegovo razmerje do solnograških metropolitov. Tudi temu škofu je bilo prideljeno le majhno okrožje. Na Koroškem so mu pripadale župnije: Št. Andraž, Lavamünd in Spodnji Dravograd s podrejenimi kapelami; na Štajerskem: Remšnik, Veliki Št. Florijan, Sv. Peter in sv. Martin v Sulmski dolini. Vsa škofija je obsegala torej le sedem župnij in nekaj kapel, in je obdržala ta majhen obseg do leta 1786., ko je cesar Jožef II. na novo uredil škofijska okrožja.

Tri nove škofije, ki so tekom dveh stoletij nastale na solnograškem ozemlju, so brez dvoma zelo vplivale na razvoj verskega življenja. Cerkvena uredba je dobila v njih močno oporo, duhovščina in ljudstvo skrbnejše nadzorstvo, duhovno pastirovanje in bogočastje svoje naravno središče. Vendar se metropoliti v Solnogradu nikakor niso odrekli svoji škofovski oblasti črez Koroško in Štajersko, temveč so krške, sekovske, in lavantinske škofe imeli le za svoje namestnike v obmejnih krajinah.[1]

Poleg imenovanih škofov so pomagali upravljati cerkvene zadeve tudi arhidiakoni, po redu sicer navadni duhovniki, ki so pa od solnograškega nadškofa prejeli oblast, nadzirati duhovščino svojega okrožja (arhidiakonata), izpraševati tiste, ki so se pripravljali za višje redove, razsojevati malenkostne pravde in kaznovati z denarnimi globami male prestopke. Imeli so torej slične posle, kakor naši sedanji dekani. Na Koroškem nahajamo take arhidiakone v Brežah, Velikovcu in Osojah; na Štajerskem: v Sekovi za Gorenji Štajer in v Strassgangu za pokrajine ob Dravi.

Posebno značilni so za solnograško škofijsko okrožje premnogi kolegiatni kapitlji, to so družbe svetnih duhovnikov, ki so skupno živeli in delovali. Na čelu take družbe je bil prost. Solnograški nadškof je so z veliko vnemo pospeševali ustanovitev kapitljev, na pr. Eberhard II. Nahajamo jih pri Gospej Sveti, v Brežah, kjer se omenjata dva kapitlja, sv. Jerneja in sv. Virgilija; v Velikovcu, v Št. Andražu in v Sekovi.

* * *

Ozrimo se zdaj še proti jugu na starodavno akvilejsko cerkev, ki vsled svoje oddaljenosti od lastnikov svetne moči in oblasti ni dobivala tistih podpor, kakor nemške škofije.

Akvilejska škofija je vsled madjarskih napadov posebno hudo trpela. Vse zgodovinske listine iz tedanje dobe tožijo o strašnem razdejanju in bridki nesreči, ki je zadela mesta, samostane in cerkve po Goriškem in Furlaniji. Umevno je, da patriarhi v takih razmerah niso mogli skrbeti za svoje pokrajine onstran julijskega pogorja, ker so imeli doma skrbi in dela dovolj. Šele v začetku 11. stoletja se je dvignila akvilejska cerkev iz mnogoletne razdejanosti k novemu življenju in delovanju.

Obnovitelj akvilejske slave je bil patriarh Popon (1019—1045). Rodil se je v Karantaniji iz plemenitega rodu grofov trebanjskih. Njegovi stariši so bili ustanovitelji znamenite osojske opatije. Predno je Popon dosegel čast akvilejskega patriarha, je bil več let kancelar cesarja Henrika II. Združeval je v sebi lastnosti vojaka, državnika in škofa. Bil je cerkveni knez, kakršnega so zahtevali tedanji bojeviti časi. — L. 1023. je prišel na čelu mogočne armade na Kranjsko in prepodil Madjare iz dežele. Akvilejsko marko je popolnoma oprostil oblasti karantanskega vojvoda Adalbera in si tudi s silo podvrgel bližnje mesto Gradež, ki je imelo svojega patriarha. Največje zasluge pa si je pridobil s tem, da je iznova pozidal mesto Akvilejo.

Za burne dobe ljudskega preseljevanja je bila Akvileja skoraj popolnoma zapuščena. Stare stavbe so razpadle, tla so postala močvirna in prebivalci so se večinoma preselili drugam. Tudi patriarhi so iskali drugod pripravnejšega bivališča. Bivali so nekaj časa v Korminu, pozneje pa v Čedadu. Popon pa je prestavil svojo stolico zopet v Akvilejo in je starodavno mesto obudil k novemu življenju. Sezidal si je veličastno patriarhovsko palačo, popravil ceste in trge, obnovil pristanišče, skrbel za trgovino in promet. Najkrasnejši spomenik pa si je postavil z veličastno novo stolnico.

Akvilejska stolna cerkev ima še dandanes v bistvu isto obliko, kakršno ji je dal patriarh Popon. Zidana je po vzorcu starokrščanske bazilike v podobi križa v zgodnjem romanskem slogu. Veličasten pogled se ti odpre po široki, prostorni cerkvi, ako vstopiš skozi glavna vrata. Mogočni stebri se vrste ob obeh straneh glavne ladje, ki nosijo gotske loke. Stene nimajo nobenih okraskov, a tem bolj vplivajo s svojo preprosto belino. Skozi okna glavne ladje prosto lije svetloba in napolnjuje vse prostore. Najlepši del cerkve pa je polkrožni, vzvišeni prezbiterij (svetišče), h kateremu vodita dve vrsti širokih kamenitih stopnic. Na sredi svetišča je glavni oltar z dvojno oltarno mizo, da more duhovnik tudi proti ljudstvu obrnjen maševati. Pod svetiščem je kripta, kjer so imeli nekdaj shranjena trupla sv. Mohorja in Fortunata in druge relikvije. Zdaj so jih prenesli deloma v laški Videm, deloma pa v Gorico. Stolnica je bila posvečena Materi božji in ustanoviteljem akvilejske cerkve, sv. Mohorju in Fortunatu. Tudi mogočni, prosto stoječi stolp poleg cerkve je še iz Poponove dobe.

Za vzdrževanje božje službe je ustanovil patriarh stolni kapitelj, ki je štel petdeset kanonikov in ga bogato obdaroval. — Tako je Popon položil temelj srednjeveški Akvileji in slavi njene cerkve.

Vendar je bila ondi stolica patriarhov le kakih dvesto let. Pozneje so jo vsled nezdravega, od močvirja okuženega podnebja prestavili v Videni (Udine), ki je dobil priimek „Nova Akvileja".

Popon in njegovi nasledniki na patriarhijski stolici tja do konca trinajstega stoletja so bili skoraj vsi nemškega plemiškega rodu. Nemški cesarji so podeljevali to častno službo svojim zvestim privržencem, da so imeli v akvilejskih patriarhih mogočne zaveznike za svojo politiko v Italiji. Prav iz tega vzroka so jim podelili tudi svetno oblast črez Furlanijo, Istro in Kranjsko. Zato opažamo, da so ob velikih sporih med papeži in cesarji akvilejski cerkveni knezi pogosto bili na strani cesarjev in se postavili v nasprotje s svojim vrhovnim cerkvenim poglavarjem.

Za slovenske dežele niso bili vsi akvilejski škofje enakega pomena. Mnogih delovanje je merilo drugam, a nekateri so uspešno zastavili svoje delo za povzdigo verskega življenja med našim narodom.

Za Poponom je zasedel akvilejsko stolico patriarh Eberhard (1045—1049), ki je bil prej kanonik v Avgsburgu, pa je vladal le malo časa. Tudi o Gotepoldu (1049—1060) in Ravangerju (1060—1068), ki sta bila oba Nemca po rodu, ni omeniti posebnih dejanj in dogodkov.

Mnogo pomenljivejši je bil Sieghard (1068—1077), ki je cerkvenemu dostojanstvu pridružil še svetno oblast črez velik del slovenske zemlje in ustvaril cerkveno državo akvilejsko. Imela je namen, da varuje nemškim cesarjem prost dohod v Italijo. Omenil sem že, na kakšen način si je Sieghard prislužil svetno vladarstvo. Prejel je knežje žezlo od cesarja Henrika IV. v plačilo, ker mu je izdatno pomagal v boju proti papežu Gregorju VII. in protikralju Rudolfu. Ko se je meseca maja leta 1077. Henrik vračal iz Italije domov na Nemško, da prične vojsko zoper Rudolfa, ga je Sieghard spremljal na vsej poti. Na državnem zboru v Ulmu je patriarh predložil celo ponarejena papeževa pisma, ki naj bi dokazala, da je le Henrik IV. pravi kralj. S tem je nemške kneze tako zbegal, da niso vedeli, pri čem da so. Ko se je Sieghard s tega zborovanja vračal domov, začelo se mu je blesti in izgubil je pamet popolnoma. Neki stari zgodopisec pravi: „Bolezen ga je mučila nekaj časa v svarilo verolomnikom in odpadnikom, potem pa je umrl in šel v pekel. A umrl ni le Sieghard, temveč z njim vred tudi nekaj služabnikov. Mrliče so odpeljali v Akvilejo." Sklepati bi smeli, da je bil patriarh in njegovo spremstvo zastrupljeno od protikralja Rudolfa.

Edini Slovan v sijajni vrsti akvilejskih cerkvenih oblastnikov je bil Friderik II. (1084—1085). Po rodu je bil Čeh, stričnik češkega kralja Vratislava. Prijateljske vezi so ga družile s slovenskim grofom Kocelom, kateremu je zapustil vse svoje premoženje za cerkvene ustanove v slovenskih pokrajinah. Zelo blagonosno je bilo delovanje patriarha Ulrika I. (1085—1121) iz rodu koroških Epenštajncev. Imel je sloves vnetega, strogega cerkvenega kneza, pa tudi hrabrega, pogumnega vojskovodja. Nobeden njegovih prednikov ni toliko storil za ustanovitev cerkva in samostanov, kakor Ulrik. Benediktinske opatije: Možnica, Rozač (Rosazzo na goriško-furlanski meji), Belinje pri Akvileji, Sv. Ivan ob Timavu so bile od njega sezidane ali vsaj obnovljene. Tudi kolegiatni kapitelj v Dobrlivasi na Koroškem je njegova ustanova. Na Goriško in Furlansko je poklical mnogo nemških plemiških družin in jim podelil akvilejske gradove in zemljišča v fevd.

Enak vrstnik mu je bil Peregrin I. (1132—1161), sin koroškega vojvoda Henrika iz rodbine Šponhajmov. Ustanovil je cistercijanski samostan v Stični in benediktinsko opatijo v Gornjem Gradu.

O delovanju drugih patriarhov nimamo mnogo poročil. Včasih so obiskovali slovenski del svoje škofije, prirejali shode duhovščine v posameznih okrožjih in na njih urejali cerkvene zadeve. Tak shod je imel patriarh Ulrik II. (1161—1182) v Št. Rupertu pri gradu Škrljevo na Dolenjskem l. 1163. Tedaj je podelil cerkvi v Velesovem na Gorenjskem župnijske pravice. Druge škofijske posle (birmovanje, posvečevanje cerkva) so navadno poverili škofom v Pičnu ali Novem Gradu v Istri.

Kakor solnograški nadškofje so tudi akvilejski patriarhi izprevideli, da je njihovo okrožje za uspešno pastirovanje preveč obsežno in da bode treba za slovenske pokrajine ustanoviti posebno škofijo. L. 1237. je patriarh Bertold v tej zadevi vložil prošnjo na apostolsko stolico. V tej spomenici omenja, da se akvilejska škofija razteza deset dni hoda proti ogrski meji in da vsled tega ne more redno obiskovati vseh župnij. Duhovnikov zelo primanjkuje in mnogo ljudi umira brez svetih zakramentov. Bati se je tudi, da ljudstvo ne zabrede v krivoverske zmote, iz katerih bi je bilo težko osvoboditi. Zato predlaga, naj se v Gornjem Gradu ustanovi nova škofija, ali pa naj se tjakaj prestavi škofija iz Pična, ki je itak zapuščena in nima skoraj nobenih kanonikov. Papež Gregor IX. je poveril preiskavo te zadeve škofoma v Novem Gradu in Trstu z naročilom, naj mu natančno poročata, ako je načrt izvedljiv. Toda do izvršitve ni prišlo. Kakšne zapreke so se pojavile, ni znano. Šele l. 1461. se je uresničila namera patriarha Bertolda, ko je cesar Friderik III. ustanovil ljubljansko škofijo in ji pridružil gornjegrajsko opatijo.

Pri cerkveni vladi so patriarhom pomagali arhidiakoni. Vsa škofija je bila razdeljena v štiri arhidiakonate: 1. Arhidiakonat akvilejski, kateremu je pripadalo poleg Furlanije tudi Goriško z Vipavo. 2. Arhidiakonat Kranjski (Carniolae et Marchiae) s sedežem v Ljubljani. 3. Arhidiakonat savinjski za Štajersko južno od Drave. To oblast so navadno izvrševali gornjegrajski opatje. 4. Arhidiakonat spodnjekoroški ali junske doline, ki je bil poverjen župnikom v Beljaku ali pa proštom v Dobrlivasi. — Ker je bila škofijska stolica zelo oddaljena in so patriarhi le redko obiskovali svoje slovenske pokrajine, je cerkvena vlada popolnoma prešla v roke arhidiakonov. Splošno je cerkvena organizacija v pokrajinah južno od Drave počasneje napredovala, kakor pa severno od nje, v solnograškem okrožju.

* * *

Za našo cerkveno zgodovino so posebno važne najstarejše župnije, ker nam kažejo prvotne misijonske postojanke in središča, od koder se je sveta vera širila po deželi.

Kdo je prvi pri nas zidal cerkve? To so bili oni plemiči in veleposestniki slovenskega in nemškega rodu, ki so si delili posest slovenske zemlje. Ti so na svojih obsežnih zemljiščih postavljali prve cerkve za svoje podložnike, ki so imele izprva le značaj zasebnih kapel ali molilnic, pa so kmalu od škofov dobile župnijske pravice: krstni kamen, pokopališče in tako postale župnijske cerkve za vso okolico. Zato opažamo, da stoje take cerkve navadno v bližini starih gradov.

Na Koroškem je zelo mnogo cerkva sezidala grofica Hema; nadškof Balduin pa jim je podelil župnijske pravice. V kanalski dolini je bamberški škof Oton ustanovil štiri župnije; grof Kocel pa eno v Dobrlivasi. Na Štajerskem je Markvard Epenštajnski postavil mnogo župnijskih cerkva. Na Kranjskem so mnogo cerkva sezidali freisinški in briksenški škofje; izmed plemiških družin pa zlasti Turjačani in Ortenburžani. Na Zgornjem Štajerskem sta v 11. stoletju Trdislav in Slava na svojem zemljišču blizu Admonta sezidala cerkev sv. Valburge. V Panoniji je bil slovenski knez Pribina velik dobrotnik cerkva. — Še večje pa je število onih, ki so cerkve obdarovali z zemljišči, da se je mogla vzdrževati duhovščina in vršiti božja služba. Tu imamo ohranjenih nebroj starih listin, ki pričajo o vnemi naših prednikov za čast božjo in razširjanje krščanstva.

Stare župnije so imele navadno jako velik obseg. Za zgled naj tu navedem župnijo sv. Petra v Ljubljani, ki je obsegala vse porečje Ljubljanice od njenega izvira pri Vrhniki, pa do izliva pri Zalogu. Še razsežnejša je bila župnija Št. Vid na Dolenjskem, kateri je pripadal ves svet med Savo in Krko. Pozneje je stalo v njenem okrožju 72 cerkva. — Seveda je bilo pastirovanje v takih obsežnih župnijah zelo težavno. Duhovniki so morali delati tako, kakor delajo še sedaj misijonarji. Ob gotovih časih so obiskali podružnice v oddaljenih krajih svoje župnije, imeli tamkaj božjo službo, delili svete zakramente, potem pa se zopet vrnili k župnijski cerkvi. Šele v 13. in 14. stoletju so bili nastavljeni pri oddaljenih podružnih cerkvah stalni vikarji.

Vseh posameznih župnij iz desetega, enajstega in dvanajstega stoletja tu ne moremo našteti. Mnogim se doba njihove ustanovitve niti določiti ne da. Vendar naj tu slede imena nekaterih župnij, ki segajo nazaj v najstarejše čase.

Na severu ob Dravi je nekaj župnij in cerkva, ki se omenjajo že v 9. in 10. stoletju. Med nje je prištevati: Ptuj, Pesnica, Lendova, Velika Nedelja (ok. 850). Stare matice-župnije so tudi sv. Martin pri Slovenjem Gradcu (omenjene l. 1090.), Maribor, Konjice (1173), Pilštanj (10. stol.). Laško, Braslovče, Žalec, Gornji Grad, sv. Jurij v Skalah (10. stol.). — Na Koroškem so prištevati med najstarejše: Gospa Sveta, Breze, Krka, Št. Andraž in Št. Pavel v lavantinski dolini. Št. Rupert pri Velikovcu, Otok na Vrbskem jezeru, Šmihel pri Pliberku, Dobrlavas, Osoje, Kotmaravas, Šmohor v Zilski dolini. — Na Kranjskem zaznamuje menda prvo in najstarejše misijonsko okrožje župnija sv. Petra v Ljubljani, ki je stala že davno, predno je nastalo sedanje mesto. Onstran Save je stara in prostrana mengeška župnija obsegala vso pokrajino tja do pogorja Karavank in Štajerske meje. Severo-zapadno od nje segata župniji Cerklje in Vodice še pred 13. stoletje nazaj. V porečju reke Sore, na zemljišču freisinških škofov, je bila že. v 10. stoletju ustanovljena Stara Loka, mati vseh cerkvii in duhovnij po okolici. V srednji savski dolini označuje stari grad Kranj nekdanje versko središče. Dve stari župnijski cerkvi sta že zgodaj v srednjem veku stali tu druga blizu druge, Šmartin pred Kranjem in Sv. Kancijan v mestu. Za gorenje Posavje je bila Radovljica ne samo prva, temveč dolgo časa tudi edina župnija. Na Dolenjskem so prastare župnije: Št. Vid, Ribnica, Trebnje, Mirna peč, Bela cerkev, Leskovec. Kako počasi je tu doli napredovala uredba župnij, vidimo iz tega, da je akvilejski patrmrh Bertold za Belo Krajino šele leta 1228. ustanovil prvo župnijo Črnomelj in ji podredil štiri podružnice: Tri fare pri Metliki, Podzemelj, Vinico in Semič. Na Notranjskem sta bili najstarejši akvilejski župniji Stari Trg pri Ložu in Cirknica; v okrožju tržaške škofije pa so zgodaj nastale: Slavina, Trnovo pri Ilirski Bistrici, Tomaj, Dolina pri Trstu. — Na Goriškem so bile že v prvi polovici srednjega veka ustanovljene slovenske župnije: Solkan, Volče, Bovec, St. Vid na Tolminskem, Vipava.

Stare cerkve po naših krajih so bile večinoma lesene, zato se niso dolgo ohranile. Le samostanske cerkve, škofijske stolnice in še nekatere druge cerkvene zgradbe so bile zidane od tujih staviteljev. Med cerkvene spomenike te vrste, ki so se ohranili iz zgodnjega srednjega veka, je prištevati stolne cerkve v Akvileji in v Krki.

Krška škofijska cerkev je dobila v bistvu svojo sedanjo obliko že proti koncu 12. stoletja. Zidana je v romanskem slogu s tremi ladjami, katere se končujejo s polkrožnimi apsidami. Ob pročelju cerkve stojita dva mogočna, četverokotna stolpa. Posebno krasen pa je romanski portal, ki je sestavljen iz cele vrste vitkih stolpičev in ličnih lokov in napravlja mogočen vtis. Iz zunanje lope, ki se zaradi stenskih slikarij, predstavljaj očih Adama in Evo, imenuje paradiž, se pride v notranjo lopo, ki se v treh lokih odpira proti ladji. Preprosti slopovi s polkrožnimi loki ločijo glavno ladjo od stranskih. Vzhodni del cerkve s svetiščem (prezbiterijem) je dvignjen za šest stopnic. Pod njim se namreč nahaja znamenita kripta z grobom sv. Heme. Ta kripta je mala podzemeljska cerkev in je sama zase pravi biser. Cel gozd vitkih, belih stebričev se ti dviga pred očmi in nosi zajedno s šestimi slopovi obok. Lepa stavba se je ohranila skoraj neizpremenjena do današnjega dne.

Pri drugih cerkvenih zgradbah iz te dobe so se nam ohranili le posamezni deli, tako pri stiski opatijski cerkvi, pri župni cerkvi v Svibnem, v Konjicah itd.

O verskem življenju v zgodnjem srednjem veku nimamo skoraj nobenih poročil. Razvijalo se je v tistih določenih in preprostih oblikah, kakor sploh vse življenje našega ljudstva v tedanji dobi. Nek poseben značilen pojav so bila božja pota, ki jih je bilo več in ki pričajo, da je že od nekdaj naše ljudstvo rado romalo. — Naravno je, da je bila Akvileja in njena stolnica, od koder je prišlo krščanstvo v naše kraje, cilj romarskih potovanj. Slovenci so hodili tja zlasti Veliki teden, ko so bile izpostavljene relikvije v češčenje in pa ob slovesnem vmeščenju patriarhov. Tedaj so se vršili v Akvileji veliki shodi, ki so trajali po več dni in privabili ljudstvo od vseh strani. Furlanski zgodopisec Frančišek di Toppo opisuje tak shod l. 1334. na sledeč način: „Prihajali so prebivalci s kraških gora, pokriti s temnimi kapami, obšitimi s kožuhovino ali vidrovino in rdečim čopom. Nosili so sive jopiče in kratke hlače, ki so bile pod kolenom brez gumb, in izpod katerih so se kazale rdeče ail pa višnjeve dolge nogavice. Nekateri so nosili tudi visoke, debele in podkovane škornje; držali so v rokah ali pa imeli na ramo naslonjeno debelo gorjačo. Prišle so žene s Kranjskega, ki leži onstran Goriškega in so nosile na glavi belo strjeno ruto, ki je visela doli po hrbtu in del tega zakrivala. Imele so bele ali pa rdeče modrce, krilo obšito z raznobarvnimi trakovi; na nogah pa so nosile črevlje, ki so bili z jermeni dobro zvezani. Bile so večinoma plavolase, imele so višnjeve oči kakor nebo in mnoge tudi pege po obrazu. Na prvi pogled so kazale več moči in zdravja, kakor pa dražesti in mičnosti."

Poleg Akvileje je bil tudi sv. Ivan pri Devinu mnogo obiskan. Tu so bile znamenite relikvije, katere je prišlo ljudstvo častit od blizu in daleč. Starodavna Marijina božja pot je bila na Stari Gori pri Čedadu. Njen začetek sega nazaj v osmo stoletje. Že v 11. in 12. stoletju so jo obiskovali mnogoštevilni romarji in ohranila se je do današnjega dne. Na Koroškem je bil zlasti grob sv. Heme v Krki in sv. Hildegarde v Kamnu od Slovencev pogosto obiskovan. Na Kranjskem je nastala najstarejša Marijina božja pot v Lescah na Gorenjskem. Že v 11. stoletju je tu stala lesena Marijina cerkvica. Čeprav ni bila posvečena, je vendar zlasti ob Marijinih praznikih prihajalo tja mnogo ljudstva od blizu in daleč. Prinašali so tudi mnogo darov in jih pokladali na Marijin oltar. Duhovniki so izprva odvračali ljudi in se upirali temu češčenju, toda bilo je zaman. Okoli l. 1140. je plemič Nantwin, na čigar zemljišču je stala cerkev, leseno zgradbo podrl in sezidal novo Marijino svetišče. Lesce so ostale znamenita slovenska božja pot tja do 18. stoletja.

Iz teh podatkov se nam razkriva isti verni in pobožni značaj našega ljudstva, kakoršen je še dandanes. Slovenska vernost in pobožnost je že v 12. stoletju tako slovela, da je celo nemški zgodovinopisec Helmold, ki je živel v daljni Prusiji, zapisal o Slovencih sledeče lepe besede: „Karantanci (Slovenci), sosedje Bavarcev, so zelo pobožni ljudje. Ni ga naroda, ki bi bil tako vdan Bogu in svojim duhovnikom, kakor je ta." Pač lepo izpričevalo iz tujih ust!

Versko življenje je v srednjem veku tudi zelo vplivalo na druge socijalne razmere, na gospodarstvo, trgovino in promet. Okoli cerkva in samostanov se je osredotočila trgovina; istemu namenu so mnogokrat služila romanja v daljne dežele. Naprava cest in mostov pa je veljala za dobro delo, ki ga je marsikdo izvršil „za blagor svoje duše", cerkev pa še podpirala z odpustki.

Velike važnosti je bila za srednjeveško trgovino božja služba, zlasti ob velikih praznikih ali cerkvenem „žegnanju" (opasilu). Čim redkejše so bile tedaj župne cerkve, čim obsežnejše posamezne župnije, tem več ljudstva se je zbiralo k božji službi ob cerkvenih slovesnostih. Trgovcem so nudili taki shodi najugodnejšo priliko za kupčijo. Zato so znamenite župnije, božja pota in druga cerkvena središča bili tudi važni tržni kraji, kjer so se vršili mnogoobiskovani sejmi. — Trgovce je privabila v obližje cerkve množica ljudi, ki se je tam zbirala, a še bolj varnost svetega kraja. Cerkve, samostani in njihova okolica so uživali pravico „božjega miru". Z ostrim, cerkvenimi kaznimi je bil na teh krajih prepovedan vsak poboj, ropi umor in sploh vsako nasilno dejanje. V dobi, ko je veljala le pravica močnejšega, ko je bilo oropanje trgovcev na dnevnem redu, ko so mnogi vitezi prežali na trgovske karavane, da se okoristijo z njihovim blagom, so bila taka zavetišča za trgovino neprecenljive vrednosti.

Omenil sem že velike semnje pri sv. Ivanu Devinskem. A tudi drugod, v Akvileji, pri samostanih, na božjih potih in ob shodih pri domačih župnijskih cerkvah so se pobožnosti pridružile kupčijske koristi. — Na Dolenjskem je bil velik shod v Stični v osmini sv. Petra in Pavla. Razuzdanost, ki se je večkrat ob tej priliki pojavljala, je prisilila menihe, da so prosili patriarha, naj shod preloži na vigilijo sv. Nikolaja, ko huda zima zabranjuje nenravne izgrede. V Bohinju so bili veliki semnji pri cerkvici sv. Janeza ob jezeru, kjer so furlanski [kupci in slovenski kmetje izmenjavali svoje blago. In slično je bilo tudi drugod. Trgovina je bila tako zelo navezana na cerkve in božjo službo, da so se vsled tega kmalu pojavile mnoge razvade. Trgovci so namreč prodajali blago v cerkvenih lopah in hiše božje izrabljali za skladišča. Zato se pogosto slišijo tožbe o zlorabi cerkva za svetne namene, in škofje so se morali boriti proti takim razvadam.

Največje firme za trgovino in izvoz pa so bili samostani. Vsi starejši samostani na Slovenskem so bili ustanovljeni ob glavnih cestah, kjer je bil živahen promet. Bistra ob progi Ljubljana-Trst, oziroma Ljubljana- Akvileja; Stična in Kostanjevica ob dolenjski progi proti Krškemu in Sisku; Vetrinj ob cesti, ki je vodila iz Št. Vida črez Ljubelj na Kranjsko; Arnoldštajn v trgovsko važni kanalski dolini. Vsi so živahno tržili z deželnimi pridelki. Svetna gosposka in kupčijska mesta pa so jim podeljevala razne privilegije: prostost od colnine in mitnine, pravico za napravo skladišč, da so jih privabila na svoj trg. Bistriški, stiski in vetrinjski samostan so imeli živahno kupčijo s primorskimi mesti ob Adriji. Kostanjevica pa je tržila s hrvaškimi pokrajinami. Vsled tega tudi opažamo, da so bila prometna sredstva: ceste, mostovi, gostinjci, večinoma v oskrbi cerkva in samostanov.

Stik z inozemstvom so vzdrževala daljna romanja: v Rim, v Palestino, pozneje v Loreto in v Kompostelo, ki so tudi služila kupčijskim namenom. Kraji, kjer so se božjepotniki ali križarji zbirali, in primorska mesta, kjer so se vkrcavali na ladje, so postala važna tržišča. Trst, Mile ob tržaškem zalivu, Koper, sv. Ivan Devinski so se prav vsled teh romarskih pohodov dvignili do veljave in blagostanja. Zato so tekmovali med seboj, da napeljejo tok romarjev iz alpskih dežel na svoja pristanišča. In mnogokrat je trgovska zavist povzročila celo krvave praske.

Vse to nam priča, da je bila vera tedaj podlaga vsemu socialnemu redu in kulturnemu stremljenju. Pod njenim vplivom so nastale raznotere oblike družabnega življenja in vse tiste ustanove, ki so pospeševale gospodarski in duševni razvoj našega naroda. Cerkev ni učila le večnih resnic in tolažila revno ljudstvo s plačilom v nebesih, temveč mu je bila tudi skrbna vzgojiteljica k časni sreči in vodnica k omiki in napredku.

  1. ^ Vsled te starodavne oblasti imajo še dandanes solnograški nadškofe pravico, da imenujejo za lavantinsko in sekovsko stolico vselej, za krško stolico pa menjavaje s cesarjem vsakega tretjega škofa.

Drugi del: Pozni srednji vek[uredi]

1. Slovenske dežele. Razni vladarji.[uredi]

Značilno znamenje slovenske zgodovine v poznem srednjem veku je razcepljenost slovenskega ozemlja. „Velika Karantanija", ki jo je bil ustvaril cesar Oton kot trden okop proti Madjarom, je razpadla, ko se od njih ni bilo več bati silnih napadov. Počasi so se odcepile od Karantanije njene marke in pričele pod svojimi vladarji živeti samostojno življenje. Ta proces se je pričel že v 12. stoletju in se počasi nadaljeval. Na mesto politične jednote so stopile razne neodvisne dežele, ki so imele sicer še druge meje kakor jih imajo dandanes, pa so vendar zapustile svoja imena kot dediščino avstrijskim kronovinam naše dobe.

Najpreje se je „Vzhodna marka" dvignila do samostojnosti. Tu je gospodarila izza leta 976. junaška in podjetna plemiška rodbina Babenberžanov. Ni bila lahka naloga poverjena tem mejnim grofom. Treba je bilo mejno deželo ob Donavi ne le braniti proti Madjarom, temveč jo tudi razširiti. In kolikor dežele so si izvojevali z mečem v roki, kolikor je je bilo opustošene ali še neobdelane, to je bilo treba še le naseliti in prebivalstvo počasi dvigniti do višje izobrazbe. Babenberžani so svojo nalogo dobro izpolnjevali. Počasi so razširili meje svojega ozemlja do reke Litve na vzhodu in do Aniže (Erlafa) in Kremze na zapadu. Cele trume nemških kmetov iz Bavarske, Svabske, Saksonske so došle v podonavske pokrajine in kmalu sta sekira in plug divjo pustinjo izpremenila v rodovitno zemljo.

Slovenski naseljenci so se tu naj preje poizgubili med množico nemških kolonov. Jako dolgo so se ohranile slovenske naselbine okoli samostana sv. Florijana, blizu sedanjega mesta Line v Zgornji Avstriji. O teh nas poučuje samostanska mrtvaška knjiga iz 12. stoletja. Iz nje spoznavamo, da so živeli okoli sv. Florijana svobodni Slovenci (Arnolt, Ljubosta, Lastej), ki so samostan obdarovali. Tudi druge samostanske listine naštevajo do 13. stoletja mnogo slovenskih imen: Nežina, Livca, Svento. Onkraj Donave je imel šentflorjanski samostan leta 1111. posestvo, ki sta mu ga podarila Trebež in Primislav. Od poslednjega je tamošnja vas dobila ime Primislasdorf (Primislavova vas, sedaj Praseldorf blizu Uhrfahra). Samostani in škofije so imeli Slovence zlasti zato radi na svojih posestvih, ker so bili priznani čebelorejci in so jim pridelovali potrebni vosek za cerkveno rabo, poleg tega pa še sladko medico. Od tod mnoga slovenska imena na bavarskih in avstrijskih listinah tje do 14. stoletja. — Slovence srečujemo dalje še do poznega srednjega veka kot solnorudarje po bavarskih solinah. Nahajamo jih še v 12. stoletju kot meščane mesta Halla in posestnike v okolici. Potem pa vedno bolj ginejo te priče naše starodavnosti. Le imena gora, holmov in potokov še spominjajo, da je nekdaj Slovenec bival ob Donavi.

„Vzhodna marka" je za nas pomenljiva, ker je bila zibelj Avstrije. Leta 995. se v neki listini dežela prvič imenuje „Ostarrichi" (Osterreich, Avstrija). — Babenberžan Henrik II., imenovan „Jasomirgot", (imel je navado pritrjevati z besedami: „Ja, so mir Gott helfe", „Da, ako mi Bog pomaga", je bil leta 1156. od cesarja Friderika povišan v vojvoda in njegova dežela v neodvisno Vojvodino Avstrijo. Henrik II. je tudi pravi ustanovitelj mesta Dunaja. Leta 1144. je vložil temeljni kamen za cerkev sv. Štefana in si kmalu potem „na Dvoru" (am Hof) sezidal trden grad. Tudi znameniti samostan „pri Škotih" je njegova ustanova (leta 1158.) Ugodna lega mesta je privabila mnogo tujih trgovcev in obrtnikov, ki so se naselili v okrilju močnega gradu. Dunaj je kmalu prekosil druga podonavska mesta in trge in postal glavno mesto avstrijske Vojvodine. — Podjetnost Babenberžanov pa je segala še dalje. Iz Avstrije so prodirali proti jugu, si pridobili Štajersko in del Kranjske. Gotovo bi bila že v 13. stoletju Avstrija postala politično središče obsežne babenberške države, da ni s Friderikom II. leta 1246. izumrla hrabra dinastija.

Poleg Avstrije je tudi Štajerska kmalu nastopila kot samostojna politična celota. Ime je dobila od gradu „Stira" (Štajer) ob Aniži, kjer je bil rodni grad travenskih ali štajerskih grofov. Bilo je zelo mnogolično, slabo zaokroženo ozemlje, ki so mu gospodarili ti vladarji. Obsegalo je na severu izprva dolino Mure in Murice, pozneje (izza leta 1148.) tudi svet med Muro in Dravo z mesti Mariborom in Radgono, v sedanjem Spodnjem Štajerju pa le nekaj posestev v Savinjski dolini (Žalec, Laško) in ob Sotli.

Stara „Savinjska marka", to je svet ob Savinji in Savi je še dolgo pripadala koroški Vojvodini, prav tako Slovenji gradeč. Uprava tega dela je bila poverjena mejnim grofom kranjskim, ki so imeli v starem Celjskem gradu svojega sodnika. Ko je cesar Friderik I. leta 1180. podelil štajerskim grofom vojvodsko čast, je s tem zelo dvignil ugled in veljavo dežele. Razna neodvisna gospodstva in grofije so počasi izginjale in oblast vojvod se je vedno dalje širila proti jugu. Isti nagib, ki je v 10. stoletju ustvaril „Veliko Karantanijo", je tudi sedaj razširil in ojačil Vojvodino Štajersko. Bila je najvzhodnejša dežela nemškega cesarstva in branik državne meje proti Ogrom.

V tistih časih ni imel le Spodnji Štajer slovenski značaj kakor dandanes, temveč Slovence nahajamo prav po vsej zemlji štajerskih vojvod. Že tedaj, ko so bili štajerski Otokarji še preprosti travenski grofi in so bila njihova posestva omejena na dolino Aniže, so Slovence dobro poznali. Skoraj vse travensko okrožje (Traungau) je bilo od Slovencev naseljeno. Tvorili so celotne, zaključene naselbine v dolinah Aniže, reke Steyer in po gornjem delu Kremske doline. Ker so bili ti kraji gozdnati in malo obljudeni, se je Slovenstvo tu ohranilo deloma še do 12. stoletja. Okoli leta 1110. je daroval štajerski grof Otokar samostanu Garsten v travenskem okrožju dve kmetiji, ki jih je imel v posestvi „Ortwin s Slovani". In v mestu Štajer se je še dolgo neka hiša imenovala Beli grad (Balgrad). Goram, vodam in krajem pa so večinoma Slovenci dali imena. Slovenska so imena skoraj vseh večjih voda: Lausa (Luža), Frudnitz (Brodnica), Zauchen (Suha), Gaflenz (Jablonec), Močvirnik, Muetnich (Motnik); enako gore: Zemsekberg (Čemšek), Wurchkogel (Vrh), Hobiscti (Gabež); kraji: Leombach (Ljubnica), Gross und Klein Loiben (Ljubno), Gams (Kamnica), Moderndorf (Modrice) itd.

V sedanji Vojvodini štajerski srečujemo tje gori do virov Mure in Murice Slovence vseh stanov: plemenitaše, svobodne posestnike in podložnike. Stavili so gradove in jim dajali imena, obdarovali s svojimi kmetijami samostane in cerkve in jim služili kot podložniki.

Slovensko je ime gradu Gružarji (Greischern, Gruscharn) v Aniški dolini, ki je bil v posesti mejnega grofa Otokarja, slično. tudi Ljubno (Leoben), Pekova (Peckau), Sekova (Seckau), Smilje (Smilnburg sedaj Schmierenburg), kjer se omenjata še leta 1250. svobodna Slovenca: Vidic in Neso. — Zelo dolgo so se ohranili Slovenci okoli Admonta (Vodmat) in gojserskega samostana (Goss). Tu niso bili le naseljeni samostanski podložniki, temveč tudi svobodno rojeni možje, ki se navajajo kot priče v raznih listinah, tako leta 1240. Preslav, Svojslav, Jurko za Admont, Lesko var in Rabne leta 1255. za Goss. Še l. 1250. sta imela v Kroglem (Krieglach) blizu Severnika (Semmering) slovenska kmeta: Stangoj in Stojan svoja posestva. Gotovo nista bila edina v onem okrožju.

* * *

Dočim so se obmejne pokrajine razširjale in vedno krepkeje razvijale, se je njihovo središče Koroško vedno bolj zoževalo. Stara Karantanija je okoli leta 1000. obsegala ozemlje, vredno kraljestva. Raztezala se je od Visokih Tur in Semeringa pa do Krke in istrskega Krasa, od reke Rabe do Toplaškega polja. Dvesto let pozneje je bila Koroška vtesnjena med Karavanke in Ture. Na vzhodu ji je izven sedanjih deželnih mej še nekaj časa pripadala Savinjska marka na zapadu pa „Pustriška grofija" tje do izvirov Drave. Vendar vez, ki je družila nekdaj Koroško z obmejnimi pokrajinami ni bila popolnoma razrušena. Vojvode iz rodu Epenštajncev in Španhajmov so imeli obsežna posestva na Štajerskem in Kranjskem, kjer so izvrševali vladarsko oblast, njihove sinove in sorodnike pa nahajamo tudi kot grofe v Gorici in Istri. Celo na akvilejsko patriarhovsko stolico, ki je bila tedaj velikega političnega pomena, so znali koroški vojvode spraviti može svojega rodu. Ulrik I. (1085—1122) je bil iz rodu Epenštanjcev, Peregrin I.(1132—1161) Španhajmovec, Ulrik II. (1162—1182), grof iz Trebnja na Koroškem. Zlasti je med Koroško in Kranjsko še dolgo trajala politiška vzajemnost kot zadnji ostanek nekdanje tesne zveze vseh vzhodnih alpskih pokrajin.

Jeli bila Koroška koncem 12. stoletja še slovenska dežela?

Z vso odločnostjo smemo to potrditi. Res da je bilo nemško naseljevanje zelo napredovalo, vendar so tujci in domačini Koroško Vojvodino imeli in imenovali slovensko deželo. — Ko pruski zgodopisec Helmold v 12. stoletju našteva slovanske rodove, imenuje tudi „Korošce" (Carinthii), katere loči od Bavarcev. Njemu so torej „Korošci" isto kakor Slovenci, kar izpričuje, da je še vedno Korotan veljal za središče Slovenije in sta se obe imeni rabili za iste ljudi in iste pokrajine. Enako se v nekem zemljepisu iz 13. stoletja poleg češke, poljske, ruske in pruske dežele tudi Koroška imenuje „windisches lant" (slovenska dežela).

A tudi uradno in postavno je bil priznan slovenski značaj Koroške. To se je predvsem godilo z umeščenjem koroškega vojvode v slovenskem jeziku in slovensko prisego, ki je bila v rabi do 17. stoletja. Iz vsega, kar bodemo o tem pozneje slišali in iz slovenskih razsodb koroških vojvod smemo sklepati, da je bil slovenski jezik na dvoru koroških Epenštanjcev in Španhajmov udomačen in spoštovan. — Isto velja tudi o plemstvu. Nekdanjih plemenitašev s slovenskimi imeni, kakor so bili v 10. stoletju, Svetopolk, Sebigoj, Rogič, grofi seliški in breški je sicer vedno manj, vendar opažamo, da se vsaj do srede 13. stoletja tudi med njimi še deloma vzdržuje slovenski jezik in se vsled tega ločijo slovenski plemiči od nemških. Okoli leta 1200. pripoveduje neki „Trevrezent", ki je bival pod Humperškim gradom, da so ob viteških igrah prišli iz Rožne doline slovenski možje, (vitezi) oboroženi s sulicami in se po nemški viteški navadi bojevali, plesali, lovili, igrali, da je bilo veselje. Viteza Ulrika z Lihtenštajna je leta 1227. koroško viteštvo pozdravilo v slovenskem jeziku. In ko so drugi dan Liriku izročili neko pisemce, je začuden povdarjal, da je nemško pisano. Plemiški priimki in osebna imena, čeprav pokvarjena, do srede 13. stoletja kažejo prvotni slovenski značaj. Naj jih za zgled nekaj tu navedem: de Grasinitz (Krasnice), von Chrast (Hrast), von Feistriz (Bistrica), de Frisach (Breže), de Goriach (Gorje), Globantschitz (Globočnica), von Grades (Grad, Gradec), von Gradnegg (Gradnikar), de Gurenz (Krnos), von Chotmaresdorf (Hotmarjeva, ali Hotimirova vas), de Chollenz (Kolenec), de Leobenegg (Ljubno), von Mottniz (Motnica), von Sirovnic (Žirovnica). Leta 1245. je bil ministerial (podložni plemič) krške cerkve Permusel (Přemisel).

Slovensko ljudstvo je bilo zlasti onostran Drave precej pomešano z nemškimi priseljenci. Vendar ponemče vanje še ni bilo tako napredovalo, da bi ustvarilo celotno nemško ozemlje. V Pustriški dolini okoli Lienza se v 11. stoletju omenja mnogo slovenskih kmetij. Neki Hecilin je leta 1030. dvajset takih kmetij podaril briksenški cerkvi. Še več jih je označenih na Lurnskem polju okoli Špitala in po vaseh Lieserhofen, Altersberg, Gorje, Lendorf, Breznica (Fressnitz), potem v Rangersdorfu v Belanski dolini in drugod. Kjer se pa omenjajo slovenske kmetije, tam se je gotovo še glasil slovenski jezik. Slovenske naselbine so se torej tudi na severnem Koroškem še menjavale z nemškimi vasmi.

Proti koncu 13. stoletja pa vsi ti sledovi Slovenstva vedno bolj ginejo. Ko so izumrle domače dinastije Epenštanjcev in Španhajmov, je zginil tudi slovenski jezik z dvora koroških vojvod. Slovensko umeščenje je postalo brez pomena, gola ceremonija, ki je novi vojvode niso umeli in se ji tem raje odtegnili. Plemstvo se je ponemčilo v jeziku, šegah, običajih in svojih priimkih, nemške kolonije so zastrnile vso severno plat koroške zemlje in prodirale vedno bolj proti Dravi.

* * *

Kranjska je med slovenskimi deželami primeroma najpozneje dobila določene meje in se pojavila kot upravna celota. V 10. in 11. stoletju je bila vsa dežela eno upravno okrožje „Kranjska marka", toda segala je na jugovzhodu le do dolenjskega Snežnika in do Gorjancev. Še le v začetku 13. stoletja se je pridružila sedanja Bela Krajina, ki je preje v cerkvenem in političnem oziru pripadala Hrvaški.

Tedaj pa je tudi že v navado prišla delitev dežele v dve okrožji. Gorenjska stran do Ljubljane in Notranjska okoli Loža in Cirknice se je nazivala Kranjska (Carniola); Dolenjska do hrvaške meje pa Marka (die March, mejna dežela) ali pa tudi „Slovenska Marka" (die windische March), „Hrvaška ali Ogrska marka", pozneje tudi „Metliška marka". Proti Goriškemu in Istri je bila meja zelo negotova. Zdi se, da je šla od Cirknice proti Planini in Logatcu, tako da so že kraji Planina, Postojna, Senožeče, Vipava in dolina Idrijce pripadali Goriškemu.

S Kranjskim je delila dolgo časa usodo sosednja Istra. Tukaj kakor tam so bili mejni grofi iz rodu Weimar-Orlamunde Epenštanjci in Španhajmi. Izza leta 1077. je prešla ta oblast na akvilejske patriarhe, a obstala je skoraj le po imenu in bila večkrat prekinjena. Že v 12. stoletju je ločiti v Istri dvoje upravnih okrožij. „Istrsko marko", ki je obsegala obrežna mesta s pretežno italijanskimi prebivalci in „grofijo Istro", to je notranji del dežele, izključno naseljen s slovanskim prebivalstvom. Središče te grofije je bil stari grad Pazin, zato se je imenovala tudi „Pazinska grofija", a obsegala je še mnogo drugih gradov in posestev v sredini od Šlovreča ob Limu do Učke gore in Lovrana.

Najnevarnejši sovražnik patriarhove oblasti v Istri je bila beneška republika.

Pri vseh zapadno - istrskih mestih opažamo že v začetku srednjega veka ogromno blagostanje, ki ga moramo prav občudovati. Po njih vidimo lepe stavbe, krasne cerkve, ki jih moremo prištevati najlepšim spomenikom tistih časov, dragoceno cerkveno opravo in druge udobnosti bogatih mest. Tolikega blagostanja niso mogli povzročiti vinogradi, oljčni nasadi ali soline po okolici, temveč pred vsem razvita trgovina. Istrska mesta so tu posredovala med slovenskimi deželami in med Dalmacijo, Italijo, posebno pa Benetkami.

Kaj čuda, če so Benečani izkušali ta važna tržišča spraviti pod svojo oblast. Deloma se je to zgodilo že v 9. in 10. stoletju. — L. 876. je hrvaški knez Domagoj z veliko vojaško silo napadel istrska mesta, med njimi Mile pri Trstu in Koper. Maščevati se je hotel nad njimi zaradi sramotne kupčije s slovenskimi in hrvaškimi sužnji, ki je tedaj cvetela na istrski obali in brezvestnim prekupcem, Benečanom in Grkom, prinašala velik dobiček. Obe mesti sta iskali pomoči pri beneški republiki, ki ju je vzela v svoje varstvo.

Izprva ta odvisnost ni bila trajna, ker so se mesta kmalu osvobodila beneškega jarma. Toda v drugi polovici 13. stoletja, ko je moč akvilejskega patriarha vedno bolj pešala, so Benečani stalno zasedli več istrskih mest. Posrečilo se jim je deloma z zvijačo in deloma z lepimi obljubami, deloma s pretvezo, češ, da bodo mesta varnejša pod okriljem beneškega leva. Večkrat so tudi meščani sami dali povod, da se je republika začela vmešavati v njihove zadeve. Ako so med njimi nastali strankarski prepiri, ki jih med seboj niso mogli z lepa poravnati, je navadno prišel beneški kapitan, ki je z železno pestjo napravil red, pa tudi mesto vklonil oblasti beneške republike.

Najpoprej so se polastili Benečani Poreča in Rovinja, ki so ju smatrali za svoji pristanišči. Potem pa jim je padalo mesto za mestom kakor zrel sad v naročje. Leta 1202. je bil Trst prvikrat zaseden, proti koncu 13. stoletja (1279—1291) so ga celo trikrat napadli. Tu sicer niso mogli trajno zastaviti svojega gospodstva, Trst se je raje podvrgel Habsburžanom, kar jim je pri Trstu izpodletelo, se je posrečilo pri drugih istrskih mestih. V letih 1269—1331 so že priznala beneško oblast sledeča mesta: Novi Grad, Šlovreč, Motovun, Koper, Piran, Izola, Pulj, Dinjan. Tako se je pripravljala beneška Istra, ki je v začetku 15. stoletja obsegala ves zapadni rob od Kopra do Pulja z Labinom in Buzetom na vzhodu, in se ločila od avstrijske Istre, kateri sta poleg pazinske grofije pripadala tudi Kastav in Reka. „Istrsko marko" je vladal patriarhov namestnik, ki je stoloval v Kopru. „Istrsko grofijo", pa so imeli do leta 1122. v posesti koroški Epenštanjci (Engelbert I. in II.), za njimi grofi goriški in od leta 1374. naprej Habsburžani.

Ni bila le gospodoželjnost in politično tekmovanje med goriškimi grofi in akvilejskimi patriarhi, kar je pospeševalo delitev dežele, temveč so tudi drugi, globlji vzroki ločili „marko" od „grofije". Tamkaj so bila mesta s samoupravo in vedno bolj naraščajočim italijanskim prebivalstvom, tukaj gradovi s fevdalnim gospodarstvom in slovenskimi podložniki; tam razvita trgovina z Dalmacijo in Italijo, tukaj poljedelstvo in živinoreja.

Zanimivo sliko o mestih ob Adriji nam podaje arabski potovalec Ibn Edris (Edrisi), ki jih je popisal okoli l. 1150. na povelje svojega kralja Rogerja II. Med prvimi trgovskimi mesti imenuje Gradež. O njem pripoveduje, da ima mnogoštevilno prebivalstvo in da se razni narodi tamkaj nahajajo. Vedno je ondi polno ladij, ki dovažajo in odvažajo blago. Pet milj od Gradeža oddaljen je kraj Sv. Ivan pri Devinu. Tu je cvetoče mesto velikega obsega, naseljeno z vojaki, obrtniki, plemiči, trgovci in rokodelci. Mesto je močno utrjeno in leži ob neki reki, ki je vzlic kratkemu teku dovolj velika, da preskrbuje prebivalce z vodo. Štivan leži ob koncu „Beneškega zaliva" in na meji beneškega ozemlja. Mestu Akvileji služi za pristanišče; kupčijske ladje, ki so pripravljene za odhod, se tamkaj zbirajo. Pri Štivanu se zaliv in z njim tudi hkrati akvilejsko ozemlje obrne proti vzhodu. Zadnje pomorsko mesto, ki spada pod patriarha, je Lovran. Potem se začenja Dalmacija in Slavonija, t. j. Hrvaško.

Po Edrisijevem poročilu so imela sledeča istrska mesta „frankovsko", to je italijansko prebivalstvo: Koper, Izola, Piran, Umag, Novi grad in Poreč. Rovinj in Pulj sta morala biti takrat zelo neznatna, ker ju niti ne omenja. Po vseh drugih krajih so bivali Slovani.

Ozrimo se slednjič še na razvoj Goriške. Tudi ta grofija je imela v srednjem veku drugačne meje in drugačno razdelitev kakor dandanes. V obče moramo pri stari Goriški razločevati tri dele. Prava grofija, to je posest goriških grofov ni bilo celotno zaokroženo ozemlje. Največji kos posestva je bila zemlja med Vipavščico, Sočo in Alpami z mestom Gorico. Temu posestvu so pripadala tudi Brda onostran Soče, mesto Kormin in cela vrsta furlanskih vasi. — Kot posebno okrožje se poleg grofije goriške omenja Kras, kjer so bili glavni kraji: Devin, Prem, Komen, Rihenberk, Dornberk, Vipava. Senožeče, Postojna in Planina (Hasberg) s Predjamo. Obe okrožji sta imeli skupno upravo. Zato se je deželni glavar imenoval „kapitan na Goriškem in na Krasu". — Večjo samostojnost je imel tretji del: glavarstvo tolminsko. Obsegalo je povodje gorenje Soče in Idrijce do njenih izvirov. Tolminsko je bilo podložno akvilejskim patriarhom, ki so imeli na gradu „Kozlov rob" nad Tolminom svojega upravitelja (kapitana). Šele tedaj, ko je patriarhova država razpadla (1420.), je mala deželica prišla pod oblast goriških grofov in pozneje (leta 1500.) z Goriškim vred pod žezlo Habsburžanov.

Težje je tu na jugu določiti razmerje Slovenstva do Italijanstva, ker nam manjka zgodovinskih virov. Gotovo je le, da je bila Gorica prvotno popolnoma slovenska naselbina in da zasledujemo slovenske vasi še globoko v Furlanijo. Vas „Meretto" je imela še v 11. stoletju slovenske prebivalce in o Rozaču, kjer so akvilejski patriarhi ustanovili samostan, pravi neki vir, da leži na Slovenskem (in Sclavonia. Že ime priča o prvotnem slovenskem značaju te naselbine. Tudi na jugu so torej Slovenci zlasti po onih krajih, kjer so bili redko naseljeni, izgubili mnogo ozemlja, čeprav italijanski živelj ni kazal tiste prodirajoče sile, kakor nemški na severu.

Nemštvo je bilo na Goriškem omejeno na gradove in plemstvo. Z goriškimi grofi, ki so bili nemškega pokolenja, se je deloma vdomačilo tudi v mestu Gorici.

Opisane deželne meje že same dovolj izpričujejo razdeljenost slovenske zemlje. Toda proces razkosavanja tudi pri teh deželnih mejah ni obstal, temveč je še dalje napredoval, ker so si razne plemiške rodbine delile posest v njih.

Dolga je vrsta vladarjev svetnega in duhovskega stanu, ki so v drugi polovici srednjega veka gospodovali v naši domovini. Poleg škofov bamberških, briksenških je tu omenjati zlasti plemiške rodbine Španhajmov, Ortenburžanov, Babenberžanov, grofov andeških, grofov goriških in celjskih. Vsi ti so bili ne le pravi lastniki svojih posestev temveč tudi neomejeni vladarji na njih. Večinoma so bili celo neodvisni od svojega vojvode in neposredno le cesarju podložni. A pri njihovih posestvih bi zaman iskali zaokroženih mej, večinoma so bila le vrsta trgov, gradov in vasi v raznih pokrajinah in deželah. Redkokdaj se je kdo teh malih dinastov vsled osebne podjetnosti, rodbinske zveze ali dedinske pogodbe povzpel do večje oblasti. Vendar njihova vlada ni bila brez pomena za našo domovino. Mnogi so utemeljitelji naših mest, trgov in gradov, ali pa so s snovanjem župnij, samostanov in drugimi javnimi napravami vplivali na razvoj slovenskega ljudstva. Zato je potrebno, da se ozremo na njihovo delovanje.

2. Vojvoda Bernard Koroški.[uredi]

v 12. in 13. stoletju so imeli prastari prestol koroških vojvod v posesti grofi iz rodbine Španhajmov. Njih rodni grad Španhajm je bil visoko gori v Nemčiji med Renom in Mozelo. Od tam se je grof Siegfried v 11. stoletju priženil na Koroško, vzemši v zakon Rihardo iz rodu plemičev Lavantinskih. Njegov sin Engelbert je ustanovitelj slovitega benediktinskega samostana v Št. Pavlu. — Posestva grofov španhajmskih niso bila izredno velika. Izven Lavantinske doline so imeli mnogo sveta med Muro in Dravo, v 12. stoletju tudi na Kranjskem: v ljubljanski okolici in ob Krki (Kostanjevica). Toda rodbina si je pridobila velik ugled in vpliv, ko je po zadnjem Epenštanjcu leta 1122. podedovala dostojanstvo koroškega vojvoda.

Vojvoda je bil v vojski voditelj vsega viteštva in vojaštva svoje dežele. Na poziv cesarjev mu je moral priti s svojo vojsko na pomoč in se s svojim spremstvom udeleževati dvornih slovesnosti. Bil je tudi najvišji sodnik in posredovalec v deželi, varuh in zaščitnik cerkvam in revežem.

Osem koroških vojvodov štejemo iz rodu španhajmskega (Engelbert, Henrik IV., Ulrik I., Henrik V., Herman, Ulrik II., Bernard in Ulrik III.). Vedno so se izkazali pobožne kristjane, veledušne pospeševatelje cerkva in samostanov. Mnogi izmed njih so se udeležili križarskih vojsk. Mlajše sinove te rodbine pa nahajamo v cerkveni službi, kot menihe, opate, škofe in celo na patriarhovski stolici v Akvileji.

Višek slave in oblasti je dosegla španhajmska rodbina za vladanja vojvoda Bernarda (1202—256). Nadkrilil je svoje prednike ne le po dolgotrajni vladi temveč tudi po izredni delavnosti in zaslugah za dežele, ki so mu bile podložne.

V mladosti je vojvoda Bernard mnogo potoval in si pridobil bogato znanje in izredno izobrazbo. Ker je bil starejši brat vojvoda Ulrik II. zbolel za gobavo boleznijo, ki jo je bil leta 1198. v križarski vojski nalezel, zato je Bernard prišel nepričakovano mlad do vlade. Mudil se je ravno v Štrassburgu kot potujoč vitez, ko so ga našli poslanci iz Koroške in mu naznanili, da se je Ulrik odpovedal vojvodstvu. Bernard se je takoj odpravil domov, kjer ga je plemstvo v gradu Sokolovo (Himmelberg) z veliko radostjo sprejelo. Po starodavnem običaju je bil umeščen na „Knežjem kamnu" in je tako kot slovenski knez nastopil vlado v deželi.

Prastari običaj umeščevanja pri Krnskem gradu, ki sem ga opisal v prvem delu „Zgodovine slov. naroda", je bil tedaj še vedno v navadi. Čeprav se je bila dežela že precej ponemčila, je vendar veljal koroški vojvoda pred javnostjo za slovenskega kneza. Zato je prisegel v slovenskem jeziku, bil s slovenskim obredom umeščen in ljudstvo je spremljajoč kneza v slovesnem sprevodu prepevalo slovenske narodne pesmi, hvaleč Boga, da ima zopet varuha in vladarja. Tudi pred nemškim cesarjem je nastopal koroški vojvoda kot Slovenec. Opat Ivan iz Vetrinja, ki popisuje obred, kakor se je vršil leta 1286. ob umeščenju vojvode Majnarda, namreč pravi: „Ako se je kdo v navzočnosti cesarjevi pritožil čez vojvodo, je bil ta dolžan zagovarjati se le v slovenskem in nobenem drugem jeziku". S tem se strinja, kar pripoveduje o dvornih običajih pisatelj Enej Silvij Piccolomini, ki je pod imenom Pij II. leta 1458. zasedel papeški prestol. Pravi namreč, da je bil koroški vojvoda na nemškem dvoru vrhovni lovski mojster, h kateremu so prinašali vse preporne zadeve v lovskih rečeh. Toda, kedar je v pričo cesarja vršil svoj posel, je razsojeval le v slovenskem jeziku. Pozneje, ko vojvodi niso več razumeli slovenskega jezika, je bilo umeščenje pač brezpomemben obred, a za vlade Španhajmov je bil slovenski jezik še v navadi ne le pri nižjem ljudstvu, temveč tudi pri plemstvu.

Soprogo si je poiskal vojvoda Bernard na Češkem, na dvoru kralja Otakarja I. Přemisla, Koroški zgodopisec, opat Ivan iz Vetrinja pripoveduje o tej snubitvi mično zgodbico. — Kraljičina Juta je imela navado ob gotovih dneh zbirati na dvoru tujce vsakega stanu in jim streči, donašajoč jim vode za umivanje in mnogovrstnih jedi. Ko je Bernard prišel v Prago in zvedel o tej navadi, se je neopazen pridružil revnim gostom kraljičinim. A ko je tudi njemu stregla, ji je naenkrat potegnil dragocen prstan z roke in si ga sam nataknil v znamenje zaroke. Spremstvo kraljičino je bilo razburjeno in je hotelo drznega tujca prijeti. Toda ko se je dal spoznati in prosil Juto za njeno roko, mu je rada privolila. Tudi kralju Otakarju je bil viteški vojvoda všeč, sprejel ga je za zeta in mu podaril bogata posestva na Moravskem.

Bernard se je mnogo mudil na cesarskem dvoru in imel pri važnih državnih poslih vplivno besedo. V boju med cesarjem Filipom iz štavfovske rodbine in Otonom IV. je stal na strani prvega. Ko je bil Filip leta 1208. umorjen, se je vojvoda Bernard udeležil kronanja Otonovega v Rimu. Ker se Oton vsled nasprotovanja papeževega in mnogih knezov ni mogel vzdržati na prestolu, ga je zapustil tudi Bernard in se oklenil mladega Štavfovca Friderika II., kateremu je bil odslej ves čas najzvestejši pristaš in svetovalec.

V svoji deželi si je vojvoda Bernard znal utrditi oblast, razširiti posestva in dvigniti mesta in trge.

Stolica koroških vojvod je bila tedaj v Šent Vidu ob Glini.

Že leta 1131. je bil Šent Vid znamenit trg. Izza dobe Ulrika I. so vojvodi stolovali v njem. Bernard, ki je bil na svojih potovanjih spoznal udobnost in razkošnost tujih dvorov, si je tu priredil lepo palačo in se obdal s sijajnim spremstvom. Plemiči iz okolice so dobili častne dvorne službe. Viteze z grada Kraig je imenoval za stolnike. Morali so pri slovesnih priložnostih vojvodi streči pri mizi. Gospode z Ostrovice je napravil za dvorne točaje, viteze s Kelersberga pa za maršale. Imel je tudi na svojem gradu dvornega hišnika in po dva dvorna kapelana. Med poslednjimi nahajamo večinoma župnike iz Šent Vida na Koroškem, iz Kraiga, Velikovca in pa iz Kostanjevice na Kranjskem. Vojvodov dvor je mogočno dvignil šentviško mesto. Bilo je za časa Bemardove vlade važno tržišče. Imelo je mitnico, kovnico za denar, razne obrtnike, trgovce in več cerkva.

Poleg Šentvida sta bili glavni španhajmski mesti Celovec in Velikovec.

V Celovcu je bil v 12. stoletju le vojvodski lovski grad. Za vojvode Ulrika II. (1181—1202) nahajamo tamkaj mal trg in mitnico. Bernard pa je Celovcu podelil mestne pravice, ga obdal z močnim ozidjem, skozi katero je vodilo dvoje utrjenih vrat Da bi dvignil trgovino in dovažanje živil, je hotel iz Vrbskega jezera v mesto napeljati kanal. Ko so pa graditelji pričeli z delom, se je temu podjetju vetrinjski opat odločno ustavil. Zato se je koristni načrt še le mnogo pozneje izvršil. — Mesto se dolgo časa ni moglo povzpeti do prave veljave, ker je trgovinska pot iz južne Nemčije šla preko Šentvida in Beljaka v Italijo.

Tudi Velikovec je španhajmska ustanova. Pričetek mesta je v zvezi s starodavnim mostom, ki je tu vodil čez Dravo. Zato je bil kraj posebno pripraven za trgovino. Neki starejši grof Bernard iz španhajmske rodovine je Velikovec okoli leta 1105. podaril samostanu šentpavelskemu. Tedaj je imel že vse pravice velikega trga. Vendar so Španhajmi še vedno obdržali oblast nad njim, ker se imenuje med glavnimi gradovi koroških vojvodov. Bernard si je leta 1239. na hribu nad mestom sezidal grad, kjer se je s svojo soprogo pogosto mudil. — Še pomenljivejša je zgradba novega mosta čez Dravo leta 1218., za katerega je dal šentpavelski samostan potreben svet in les. Zato so pa smeli velikovški meščanje in samostan svoje blago brez mostnine prepeljavati preko reke. — Kako naglo se je razvijal Velikovec za vojvoda Bernarda, vidimo iz tega, da je solnograški nadškof Eberhard leta 1201. pri župni cerkvi sv. Ruperta zunaj mesta ustanovil kolegiatni kapitelj z dvanajstimi kanoniki in proštom na čelu. Nekaj let pozneje (1240) so sezidali meščani zopet novo cerkev sv. Magdalene v mestu (sedanjo mestno župno cerkev). Tudi samostan avguštincev je dobilo mesto leta 1256.

Vojvoda Bernard je dobro vedel, kolikega pomena je trgovina za blagostanje v deželi. Priča temu je že omenjen načrt kanala med Celovcem in Vrbskim jezerom in zgradba novega mosta čez Dravo pri Velikovcu. Za vzdrževanje mosta pri Humpergu je podaril vetrinjskemu samostanu zemljišče v Glinjah (Glienach). Da pozive zvezo s Kranjsko, so koroški vojvodi zlasti skrbeli za pota čez Ljubelj. Omenil sem že, da je tu vetrinjski samostan imel skrb za vzdržavanje ceste in gostinjcev na koroški strani. Slični gostinjec so napravili Španhajmovci na kranjski strani pod Ljubeljem. Ker je bilo treba na takem kraju kovačev, kolarjev in so se tudi blago in živila lahko razpečavala, zato je kmalu nastala iz gostinjca mala naselbina imenovana „Ljubeljski trg" (Forum Lubelinum). Bernardov sin Ulrik III. je leta 1261. trg podaril stiškemu samostanu s pogojem, da brezplačno sprejema revne popotnike.

Najbolj se je trudil vojvoda Bernard, da bi speljal trgovinsko progo iz Nemčije v Italijo čez svojo zemljo. Vsa trgovina iz podonavskih pokrajin in Bavarske je tedaj šla preko Beljaka in Kanalske doline v južne kraje. Zavidno je gledal Bernard bogastvo beljaških meščanov in korist, katero je imel njih gospodar, bamberški škof, od cvetoče trgovine. Zato je sklenil speljati promet čez svoj svet in prisilil šentpavelskega opata Konrada, da mu je prepustil zemljišče Wernberg pri Beljaku. Pod vernberškim gradom je napravil most čez Dravo, na dravskem otoku pa trdnjavo, mitnico in načrt za novi trg. Tudi je pričel graditi novo cesto čez Bekštanj (Finkenstein), Dobravo in Dičjo vas proti Brnci, da bi se ognil Beljaka in napravil krajšo progo v Kanalsko dolino. Lahko je umeti, zakaj se je bamberški škof temu podjetju odločno ustavljal. Prišlo je med obema celo do boja.

Škofa Ekberta so podpirali njegovi sorodniki, vojvodi Meranski. Izprva je bil srečen in razdjal mnogo gradov in vasi Bernardo vih. Odločilni boj pa se je izvojeval leta 1227. pri Volšpergu v Lavantinski dolini. Škof je bil ujet in dolgo časa zaprt na Bekštanju. Slednjič sta solnograški nadškof Eberhard in avstrijski vojvoda Leopold posredovala za mir. Vojvoda Bernard je dobil tisoč mark srebra odškodnine, toda obljubiti je moral da bode most podrl, tudi ne gradil novega trga, niti postavljal mitnice v škodo Beljaku. Tako se je načrt izjalovil. Beljak je zopet neomejeno obvladoval trgovino z Italijo.

* * *

Nič manjšega pomena kakor za Koroško je bila vlada Španhajmov in posebno vojvoda Bernarda za Kranjsko. — Ako primerjamo zgodovinski razvoj obeh dežel v prvi polovici srednjega veka, spoznamo na prvi pogled da je Koroška sosedno „Kranjsko marko" precej nadkriljevala. Tu so se hitreje razvijala mesta in trgi, bolj sta cveteli trgovina in obrt. Imela je preje važne samostane, škofije in mnogo župnij in kolegiatnih kapiteljev. Vse to priča o živahnem politiškem in cerkvenem življenju. Kranjska pa je bila redko naseljena in oddaljena od onih velikih prog, ki se je po njih tedaj gibal svetovni promet. Zato se je tukaj kulturno življenje počasneje razvijalo. Vendar je posebno trinajsto stoletje v tem oziru pomenljivo za našo deželo in velik delež pri tem razvoju imajo Španhajmi.

Poleg Tržiča so bila središča njih kranjskih posestev še Kranj, Ljubljana in Kostanjevica.

O Kranju je znano le toliko, da je bil za vojvoda Bernarda (leta 1221.) že mesto. Imelo je svojo župnijo.

Mnogo bolj je bilo združeno s Španhajmi procvitanje Ljubljane.

Ljubljansko gospodstvo koroških vojvodov je obsegalo velik kos zemlje od izvira Ljubljanice do njenega izliva pri Zalogu, od Sore na severozapadu do Turjaka na jugovzhodu. Središče tega gospodstva je bil Ljubljanski grad, a pripadali so mu tudi še gradovi: Turjak, Ig, Gorice, Falkenberg in Hertenberg (pri sv. Katarini nad Ljubljano). Dočim je starejša zgodovina Ljubljane popolnoma zavita v temo se nam za dobe Španhajmov mesto prvikrat pojavi, in sicer leta 1144. pod nemškim imenom Laibach, a skoraj hkrati (1146.) kot slovenska Ljubljana (Lubigana).

Jezikoslovci so se že mnogo ukvarjali z razlago teh imen. Najverjetnejša in najpreprostejša razlaga je ta: Mesto je gotovo dobilo svoje ime od reke, ki skozi teče, ne pa obratno. Kajti reka je bila preje tu, kakor mesto in se je morala preje imenovati. Imenovala pa se je nekdaj skoro gotovo Lubija (ali L'bija), kakor se še sedaj imenuje eden izvirov Ljubljanice pri Verdu. Prebivalce ob Lubiji so imenovali „Ljubljane". Prav tako so nazivali tudi glavno naselbino ob Lubiji (primerjaj Poljane, Rušane, Draždane). Pozneje so se „Ljubljane" izpremenile v Ljubljano. Nemško ime „Laibach" pa je skoraj gotovo nastalo iz slovenskega v „Ljubah" (prim. v Rušah). Od tod razne nemške pisave v starih listinah: Lejbach, Leobach itd.

Ljubljana se je štela med glavne gradove španhajmovske. Mlajši sin ali brat vojvodov je navadno stalno tukaj bival, da je upravljal družinska posestva na Kranjskem. Zato se podpisuje Ulrik, brat vojvoda Henrika, leta 1144. in 1146. v listinah „Ulrik Ljubljanski". — Za časa vojvode Bernarda je bila Ljubljana že mesto, seveda le majhnega obsega.

Najstarejši del je gotovo grad. Ta ni imel le močnega stolpa z obzidjem temveč tudi palačo, kjer je bival vojvoda, kadar je prišel v Ljubljano, sicer pa njegov kastelan ali mestni glavar. Mesto samo je bilo vtesnjeno med Ljubljanico in grajski hrib in je obsegalo le sedanji „Stari trg" in „Florijansko ulico". Prištevalo se je namreč mestu le to, kar je bilo znotraj mestnega zidu. Mestni zid pa se je spuščal na jugovzhodni strani gradu, kjer so sedaj grajske razvaline, od močnega stolpa po pobočju hriba do sedanjega vhoda v „Florijansko ulico". Tu so bila „Spodnja" ali „Pisana vrata". Dalje je šel zid proti Ljubljanici, se z njo zavil in tekel vsporedno z reko do sedanjega „Hradeckega mostu". Ob tem mostu pri vhodu v „Stari trg" so bila „Zgornja mestna vrata". Od tu je krenil zid zopet čez gorsko pobočje proti gradu in končal pri močnem stolpu na severozapadni strani. Grad in mesto sta tvorila torej enoto in sta bila z istim zidom zavarovana.

Prebivalstvo Ljubljane je bilo začetkom 13. stoletja sestavljeno iz vojvodovih uradnikov (imenujejo se: okrajni sodnik, nadzornik posestev, gozdar, kletar) njegovega vojaškega spremstva (ministerialov) nekaterih obrtnikov in trgovcev. Ker so bili v mestu mnogoobiskovani sejmi, zato so si tudi razni samostani, tedaj veletržci v deželi, tu napravili posebne dvore (na pr. Jurklošter, Stična) s shrambami za svoje pridelke. Ob vhodu v mesto je bila mitnica, kjer se je morala plačevati mitnina za vse blago, ki se je prinašalo na ljubljanski trg. Ako je hotel vojvoda komu nakloniti posebno milost, ga je oprostil tega davka. Poseben pomen je dajala mestu kovnica za denar, ki so jo bili Španhajmi ustanovili.

Za dobo Bernardove vlade je bil tesen prostor v mestu že premajhen. Zato vidimo, da nastajajo nove naselbine izven mestnega ozidja. K tem novim zgradbam pa ne štejemo male mestne cerkvice sv. Nikolaja, ki je s kaplanijskim poslopjem vred stala na mestu sedanje stolnice, niti župnijske cerkve sv. Petra, ki je bila precej daleč od mesta onstran Ljubljanice. Obe cerkvi sta bili skoraj gotovo zidani še predno je mesto stalo.

Nove naselbine so ustanovili minoriti, ki so došli v Ljubljano okoli leta 1233. in nemški viteški red. Minoriti so se naselili na prostornem kraju blizu cerkve sv. Nikolaja (sedanji „Vodnikov trg"), torej izven ozidja. Nemškim križarjem je dal Ulrik, Bernardov sin, ki je za očetove vlade upravljal ljubljansko gospodstvo okoli leta 1228. najpreje stanovanje v mestu, pozneje pa so se preselili preko Ljubljanice na svoj sedanji prostor.

Ljubljana je tedaj že imela vsaj tri cerkve, župnijsko šolo pri sv. Petru in skoraj gotovo že tudi šolo nemških križarjev. Izmed oblastnikov se omenjata dva: Rudelin s Hrušice (de Pierpaum), vojvodov kastelan in mestni glavar, ki je imel svoj sedež na gradu, in pa vicedom Leon, upravitelj vojvodovih financ. Razun palače na gradu so imeli koroški vojvode tudi letovišče nad Turnom pri Ljubljani, kjer se je Ulrik III. rad mudil.

Izven ljubljanskega gospodstva so si pridobili Španhajmi še gradove: Sostro pri izlivu Ljubljanice, Kravjek in Mokronog. Središče njihovih posestev na Dolenjskem pa je bila Kostanjevica.

Deželna meja proti Hrvaškemu tedaj še ni bila določena, pa tudi nikdar varna. Ogrski napadi so se tam doli pogosto vrstili. Vidi se, da je približno Krka takrat delala mejo. Zato so Španhajmi na otoku Krke, jugovzhodno od Šentjerneja, zgradili močno trdnjavo v obrambo dežele in ji nadeli značilno ime „Landstrost" („tolažba dežele" odtod sedanje ime „Landstrass"). Slovenci so jo imenovali Kostanjevico, po razsežnih kostanjevih gozdih v okolici. Tudi tukaj se je okoli leta 1250. že razvil precej velik trg. Razun vojaštva se imenujejo v Kostanjevici: kastelan, sodnik, tržni nadzornik, uradniki in pisarji. Nekaj časa je bila v Kostanjevici tudi kovnica za denar.

Vojvoda Bernard ni hotel „Slovenske Krajine" le zavarovati pred sovražniki, temveč jo tudi kulturno dvigniti. Zato je ustanovil blizu Kostanjevice v zatišju Gorjancev cistercijanski samostan in tje poslal menihe iz Vetrinja. Mala dolina se je imenovala „Toplica", menda zaradi gorkega studenca, ki je tamkaj izviral. Menihi so rodovitni naselbini nadeli ime „Marijin studenec" (Mariabrunn), a ljudstvo ga je navadno imenovalo po bližnjem mestu Kostanjevica.

Neka pripovedka spravlja ustanovitev samostana v zvezo z vojsko, ki jo je imel vojvoda Bernard z bamberškim škofom leta 1225. Pred odločilno bitko pri Volšpergu je baje obljubil v slučaju, da premaga nasprotnika, v čast Matere božje ustanoviti samostan. Ko je bila zmaga dobljena in škof celo ujet, je ustanovil Kostanjevico. Ta pripovedka ni neverjetna, ker imajo mnoge cerkvene in dobrodelne ustanove v sličnih obljubah svoj izvor. Tudi samostansko sporočilo trdi, da so l. 1226. pričeli z zgradbo samostana. Pobožna Juta je baje dala nagib za pobožno ustanovo. Ustanovno pismo je izdano l. 1234.

Kolike važnosti je bila nova naselbina na slovensko-hrvaški meji, vidimo iz tega, da so mu bili ogrski in hrvaški veljaki zelo naklonjeni. Zagrebški arhidiakon Peter je ustanovil že leta 1250. podružnico na otoku sv. Jakoba, ki se je pozneje prestavila v Gradac pri Zagrebu. Ban Štefan in njegovi sinovi so ga proti koncu tega stoletja bogato obdarovali in ogrski kralj Bela IV. mu je podaril zemljišča ob Vrbasu. — Navzlic tej naklonjenosti je bil samostan zelo ogrožena postojanka. Vedne vojske in pogosti ogrski roparski pohodi so ga opetovano žugali uničiti. Že leta 1235. je daroval vojvoda Bernard samostanu posestvo Osredek pri Preseki z namenom, da si menihi na bližnjem hribu postavijo leseno ali zidano trdnjavo, kjer bi imeli zavetišče za časa vojske. Kako zelo je cenil ustanovitelj svoje delo, vidimo iz tega, da je dal svojo umrlo soprogo Juto leta 1237. in mlajšega sina Bernarda leta 1249. pokopati v kostanjeviški samostanski cerkvi.

* * *

Gornji opis priča dovolj, kolikega pomena je bila Bernardova vlada za slovensko zemljo. Bil je odločen, delaven, a tudi nasilen mož, ki je hrepenel razširiti svojo oblast in se je pri tem malo oziral na pravice drugih. Zato je večkrat prišel navzkriž s svojimi sosedi in tudi z duhovsko gosposko. Okoli leta 1220. si je prisvojil protipostavno patronstvo nad župnijsko cerkvijo sv. Petra v Ljubljani in s tem pravico predlagati župnike. Zaradi tega je akvilejski patriarh Bertold vojvoda izobčil in prepovedal v Ljubljani izvrševati božjo službo („interdikt"). Šele leta 1227. se je prepir poravnal. — Enaka kazen je zadela vojvoda, ki se je bil po smrti Babenberžana Friderika II. svojevoljno polastil brižinskih gradov (posestev) na Dolenjskem. Tedaj je prost v Dobrlivasi leta 1252. na ukaz papeža Inocencija IV. nad njim izrekel izobčenje in prepovedal v njegovih mestih: v Št. Vidu, Velikovcu, Celovcu in Kostanjevici in pa tudi kjerkoli drugje bi vojvoda bival, izvrševati božjo službo in deliti zakramente sv. krsta in sv. popotnice. Tudi tržaški škof je opetovano tožil, da mu vojvoda Bernard na Krasu razdira vasi in pustoši zemljišča.

Vendar moramo reči, da se je navzlic tem nasilnostim Bernard izkazal velikega dobrotnika cerkvenim in raznim dobrodelnim ustanovam. Skoraj vsi samostani v njegovi deželi so bili bogato obdarovani, zlasti Št. Pavel, Vetrinj, Stična in Rožac v Furlaniji.

Svoje junaštvo je vojvoda izkazal v mnogih vojskah. Posebno nevaren je bil naval Mongolov leta 1240. To azijatsko ljudstvo je pridrlo v gostih trumah preko Rusije in skoraj bi bilo opustošilo vso srednjo Evropo. Že so bili Mongoli premagali Poljsko, napadli Ogrsko in Šlezijo, moreč in pleneč po deželi. Zaman se jim je izkušal ustaviti ogrski kralj Bela IV. Mongoli so porazili ogrsko-hrvaško vojsko ob reki Sajo in kakor vihra udrli čez Hrvaško proti Dalmaciji. Kraljevo mesto Zagreb s svojo stolno cerkvijo se je tedaj zrušilo v razvaline. V tej sili sta se koroški in avstrijski vojvoda obrnila na papeža za pomoč. Gregor IX. je objavil slovesen poziv za križarsko vojsko proti Mongolom (junij l. 240.) Meseca avgusta se je zbrala krščanska vojska pri Ljubnem na Štajerskem. Prišli so s svojimi četami: vojvoda koroški in avstrijski, češki kralj Otakar I., patriarh akvilejski, nadškof solnograški in mnogo drugih plemičev iz okolice. Zbrana vojska je obvarovala naše dežele mongolske povodnji. Vendar ni prišlo do večje odločilne bitke. Mongoli so namreč zvedeli, da je umrl njihov vladar Čingis-kan in se vrnili domov v azijske stepe.

Slika Bernardove dobe bi ne bila popolna, ako bi ne omenil še neke druge strani njegove vlade, namreč vneme za umetnost in poezijo. Na svojih potovanjih je bil vojvoda Bernard spoznal pesništvo in in pesnike in jih je izkušal privabiti tudi na svoj dvor. Nemški pesnik Walter, imenovan „von der Vogelweide", je bil večkrat gost na šentviškem gradu, prav tako koroški pesnik Cahej s Sokolovega (Himmelberg), Konrad Sovneški in kranjski Leopold Ostrovrhar. — Večkrat so bile na Bernardovem dvoru sijajne viteške igre, katerih se je udeleževala naj odličnejša gospoda. Neko tako igro, ki se je vršila leta 1227., opisuje Ulrik Lihtenštanjski. Kaže nam, s kakšnimi stvarmi se je takrat viteštvo včasih zabavalo, in je tudi poučna.

Štajerski vitez Ulrik z Lihtenštajna je bil bojevit junak pa tudi pesnik. Ljubil in iskal je povsod izrednih doživljajev, s katerimi bi si pridobil slavno ime. Spomladi leta 1227. je izdal oklic na vse viteze po Koroškem in sosednjih deželah, da se hoče po Jurjevem iz Benetk odpraviti na pot v obleki poganske boginje Venere. Tisti vitez, ki se hoče z njim boriti, dobi zlat prstan v dar. Ako Venera premaga viteza, se mora njej v čast prikloniti na vse štiri strani sveta, ako pa zmaga vitez, dobi od nje rožo, ki jo nosi s seboj. Ulrik je odpotoval 25. aprila iz Mestre preko sedanjega Pontablja in dalje skozi Kanalsko dolino. Ko je prišel v Vrata (Torl), je zadel na vojvoda Bernarda, ki se je bil utaboril s svojim spremstvom. Bilo je več kakor sto vitezov navzočih. Ko Ulrik zagleda tabor, ukaže svojemu klicarju trobiti. Vojvoda in njegovi vitezi slišijo glas trobente, mu gredo nasproti in ga sprejmejo s slovenskim pozdravom: „Bog vas sprejmi, kraljeva Venus". Ulrik, ki sam popisuje to potovanje, piše namreč: „Ihr Gruss war gegen mich also: Buge waz primi, gralva Venus". — Nekaj vitezov se je z njim bojevalo. Ulrik je razdelil 15 prstanov. Potem je šla vsa truma v Beljak, kjer se je turnir nadaljeval, prav tako v Šentvidu. Došel je tudi pesnik Cahej s Sokolovega, ki se je oblekel v meniško obleko in se hotel v taki opravi z Venero bojevati. Ulrik se je nekaj časa branil, a se je slednjič na prigovarjanje vitezov vdal in drznega lažimeniha pahnil s konja v prah. Cahej je moral poleg sramotnega poraza trpeti še trpko zasmehovanje svojih sovrstnikov.

Ta zgodba nam kaže, da je bil za časa vojvoda Bernarda med koroškim plemstvom slovenski jezik v navadi in tudi na vojvodovem dvoru običajen.

Bernard je izredno dolgo vladal svoje dežele, namreč 54 let. Umrl je v visoki starosti osemdesetih let in bil pokopan v Šentpavlu, v samostanski cerkvi (januarja 1256). Zapustil je dva sinova, Ulrika in Filipa. Filip je postal nadškof solnograški, čeprav ni nikdar prejel višjih duhovniških redov in je pozneje povzročil še mnogo homatij. Ulrik III. je bil za očetovega življenja upravitelj španhajmskih posestev na Kranjskem in večinoma bival v Ljubljani. Po smrti očetovi je zasedel koroški vojvodski prestol.

Ker je vzel v zakon grofico Agnezo Andeško, vdovo babenberškega Friderika, so mu pripadla kmalu posestva te družine na Kranjskem in imel je že toliko oblast, da se je imenoval „vojvoda na Koroškem in gospod na Kranjskem". Ulrik III. je ustanovitelj samostana Bistre pri Vrhniki. Tudi sicer je kazal Ljubljani in deželi veliko naklonjenost. Toda ni mu bilo prisojeno dolgo vladati. Umrl je v Čedadu leta 1269. brez otrok. Z njim je izumrla domača dinastija. Za dediščino pa se je vnel vroč boj.

3. Grofi Andeški.[uredi]

v južni Bavarski, ne daleč od Amerskega jezera, se dviga „sveta gora" Andechs. Dandanes je tam gori sloveča božja pot, v srednjem veku pa je bil na mestu sedanje cerkve močan grad, dom grofov Andeških. Pričetki rodbine in njene posesti segajo nazaj v 10. stoletje. Imeli so izprva mnogo gradov, zemljišč in vasi na Bavarskem, pozneje so si potom raznih dediščin pridobili še posestva na Tirolskem (v inski in pustriški dolini) in Nižji Avstriji.

V slovenskih pokrajinah se je rodbina udomačila v 12. stoletju in sicer potom ženitve. Bertold III. je imel za ženo Sofijo, hčer Popona, mejnega grofa v Istri in na Kranjskem. Ker Popon ni imel drugih otrok, je vsa dediščina pripadla Sofijinim sinovom iz andeške rodbine. Bertold III. je imel že leta 1173. mnogo posestev na Koroškem, Kranjskem in Spodnjem Štajerskem, od cesarja pa je dobil mejno grofijo istrsko. — Andeška posest je bila prav tako malo zaokrožena in celotna, kakor posest drugih dinastov na Slovenskem, vendar so bili samostojni, le cesarju podložni gospodarji na svojih tleh. Iz starih listin razberemo, da so andeški gradovi in posestva bila raztresena po sledečih krajih: na Koroškem so imeli stari Blatograd (Moosburg), Ljubelj, veliko vško okolico; na Štajerskem: Slovenji gradeč, Rečico pri Gornjem gradu, Ribnico pri Celju; na Kranjskem: Kamnik, Štefanjo goro pri Kranju, Šmarje, Lebek, Mehovo, Toplice, Slap, Vipavo. — Glavni andeški postojanki na Slovenskem pa sta bili Kamnik in Slovenji Gradec.

Mesto Kamnik ima andeškim grofom zahvaliti svoj početek in razvoj. Prvo selišče imamo iskati pri razvalinah „Starega gradu", ki je nekdaj nosil ime „Kamnik". Kamniški vitezi so bili plemiči nižje vrste, ministeriali (podložniki) andeških grofov. Nahajamo jih pogosto v njihovem spremstvu ob slovesnih prilikah, z njimi so morali iti v boj, jih sprejemati in gostiti na svojem gradu in za nje upravljati kamniška posestva. Rodbina kamniških gospodov je bila pobožna rodbina. Nekatere sinove nahajamo v cerkveni službi, kot župnike v Kamniku in Mengšu (Weriant). Trije bratje te rodbine so tudi ustanovitelji velesovskega samostana.

Grofi Andeški so se pričeli zelo zanimati za kamniško okolico, kakor hitro so jo dobili v posest. Vzrok temu je bila ugodna lega „Starega gradu", ki je obvladal važno trgovsko pot na Štajersko. Glavni promet Kranjske s Štajersko tedaj ni šel po Savski dolini preko Radeč in Laškega, niti po sedanji državni ali starorimski cesti čez Podpeč in Trojane, temveč čez Kamnik, skozi Tuhinjsko dolino do Žalca, od tu deloma po Savinjski dolini na Celje in Ptuj, deloma pa skozi sotesko Pake v Slovenji gradeč.

Ob važnih prometnih progah so se najpreje razvila mesta in trgi. Tako tudi tukaj. Ob Bistrici, kjer se zavije cesta v Tuhinjsko dolino je nastalo malo naselje, ki se že leta 1190. imenuje trg. Med prvimi poslopji nahajamo tu gostinjec (hospital) za sprejemanje popotnikov, špitalsko cerkev (sedanjo mestno župno cerkev) in „Mali grad" ki se je tedaj imenoval tudi „Spodnji grad". — Ker je namreč „Stari grad", bil na visoki gori, precej oddaljen od ceste, so si andeški grofi sezidali udobnejši dom v svojem trgu, na malem hribčku kraj Bistrice. Grajska cerkvica je bila že tedaj (začetkom 13. stoletja) zidana v dve nadstropji, kar ne najdemo sicer nikjer na Kranjskem. Zgodovinarji so mnogo ugibali, kakšen pomen bi imela ta čudna zgradba. Najpreprostejša razlaga je pač ta, da je bila gornja kapela namenjena grajski gospodi, spodnja pa služabništvu, ker se slična delitev nahaja še drugod po nemških gradovih. Pod spodnjo kapelo je bila rodbinska rakev. — V trgu so imeli kmalu tudi bližnji grajščaki in samostani svoje dvore in skladišča. Andeški grofi pa so tu postavili mitnico in kovnico za denar. Že v začetku 13. stoletja je imelo mesto svojo župnijo. Prvi župnik z imenom Friderik se omenja leta 1207. Skoraj gotovo je bil Kamnik tedaj večji in pomenljivejši kraj v deželi, kakor pa Ljubljana sama, ki se je šele proti koncu 13. stoletja povzpela do večje veljave.

Kamnik je družila s Savinjsko dolino trgovska pot, ki je držala do najsevernejše postojanke andeške posesti na Štajerskem, do Slovenjega Gradca.

Pričetek Slovenjega Gradca je popolnoma podoben onemu mesta Kamnika. Izprva je bil tu grad savinjskih mejnih grofov iz rodu Weimar-Orlamiinde. Iskati ga moramo na hribu nad „Starim gradom", tam kjer je danes cerkev sv. Pankracija. V 11. stoletju je bila sedanja župna cerkev še grajska kapela, katero je obdajalo starodavno utrjeno poslopje. Imenovalo se je kratko „Gradec" in še le v 13. stoletju so mu začeli praviti „Slovenji gradeč", da so ga ločili od „Bavarskega gradca" ob Muri, sedanjega štajerskega glavnega mesta, „Nemškega gradca". — „Gradec" je bil središče obsežnega posestva, takozvane slovenjegraške provincije, ki se je raztezala od sedanje koroške meje do Pohorja na vzhodu in do Drave na severu.

Ko so dobili andeški grofi Slovenji Gradec (okoli leta 1173.), je bila že tamkaj župnija in celo sedež savinjskega arhidiakona. Pod njihovo vlado se je kraj kmalu dvignil. Postal je važno središče za trgovino, kakor Kamnik, Žalec in Laško. Prvotno naselbino moramo iskati v Starem trgu, pa tudi pričetki sedanjega mesta so bili takrat že dani, ker se leta 1251. omenja mestna cerkev sv. Elizabete.

Andeškim grofom so bila posestva na Slovenskem prilično to, kar so sedaj državam kolonije v Aziji, Ameriki in drugih delih sveta. Opažamo pa, da so skrbeli za svoja mesta in trge, se trudili, da napeljejo promet iz Koroške, Štajerske skozi Kranjsko v Istro in njena primorska mesta. V ta namen so ustanovili gostinjce v Tuhinjski dolini („Špitalič") in vrh Ljubelja.

Posest na Slovenskem pa je imela biti rodbini tudi trdna opora za dalekosežne politične načrte na slovenskem jugu. Bertold IV., sin prvega vladarja iz te rodbine na slovenski zemlji, je dobil od cesarja Friderika I. Rdečebradca leta 1180. naslov „vojvoda Meranski". Ta priimek nima ničesar opraviti s tirolskim mestom enakega imena. Za njim se marveč skriva slovansko ime „more" (primerjaj Pomorje-Pommern). „Merania" ali „Moravia" je pomenjala deželo ob morju in sicer sedanjo Hrvaško in Dalmacijo. Cesar Friderik, ki je v marsičem rad posnemal svojega slavnega prednika Karola Velikega, se je menda spomnil, da je nekdaj tudi ta del jugoslovanske zemlje bil pod frankovsko oblastjo in hotel zopet obnoviti nekdanje vezi. Sicer so imeli andeški grofi le naslov „meranskih" ali „hrvaško-dalmatinskih vojvodov", pravi vladarji so bili ogrski kralji. Toda vidi se, kako so se počasi snovale vezi, ki naj bi jim utrdile oblast in vpliv med Jugoslovani.

Taka prilika je bila tretja križarska vojska (1189—1191). Cesar Friderik je peljal svoja vojna krdela po suhem preko Bosne in Macedonije v Azijo. Bertold IV., mejni grof istrski in vojvoda Meranski, je poveljeval tretji vojni trumi, kjer je bilo zbrano tudi plemstvo iz slovenskih dežel. Srbi in Bulgari so se bili prav takrat osvobodili bizantskega jarma in so iskali zaslombe pri mogočnem nemškem cesarju. Obljubili so mu celo pomožne čete, ako bi hotel zajeti Carigrad. Srbi so mu imeli dati 20.000, Bulgari 40.000 mož. Pogajanja z njimi pa je vodil Bertold, vojvoda Meranski. V Nišu je sklenil najprej e rodbinsko zvezo s Stepanom Nemanjo, velikim županom srbskim in njegovim, bratom Krešimirom (Crazimer) (23. julija 1189.) Obljubil je namreč Štefanovemu sinu Tohu dati svojo hčer za ženo. Na praznik sv. Jurija prihodnjega leta je imelo srbsko poslanstvo priti po mlado knežno v Istro, Meseca novembra se je Bertold pogajal z Nemanjem ob vhodu v balkanske soteske zaradi pomožnih čet in tudi še v zimskih mesecih je bil večkrat posredovalec med njim in cesarjem, A zdi se, da pogajanja niso privedla do uspeha. Brez srbsko-bulgarske vojske je Bertoldova truma prekoračila Helespont, Vojvoda se je odlikoval še v mnogih bojih in udeležil obleganja trdnjave Akon. Toda že leta 1190. se je vrnil domov, ne da bi videl svete dežele. Cesar Friderik je gotovo zato poveril pogajanja s Srbi istrskemu mejnemu grofu, ker je bil zmožen slovanskega jezika in pa, ker je bil določen za bodočega vojvoda jugoslovanskemu ozemlju, ki se je imelo pridobiti nemškemu cesarstvu.

Slava andeške rodbine ni dolgo trajala. Bertoldu IV., ki je umrl leta 1204., je sledil v mejni grofiji istrski in na slovenskih posestvih Henrik IV. A vladal je komaj štiri leta, ko ga zadene strašen udarec. Osumljen je bil, da je sokriv umora nemškega cesarja Filipa. — Za rimsko cesarsko krono sta se namreč po smrti Henrika VI., sina mogočnega Friderika, l. 1197. poganjala dva tekmeca, Filip iz štaufovske rodbine in Oton Bavarski. Filip je dobil na Nemškem premoč in bi bil gotovo svojega nasprotnika popolnoma izpodrinil, da ga ni grof Oton iz Wittelsbacha leta 1208. v Bambergu zavratno umoril. Vse se je zgražalo nad tem strašnim zločinom. Javno mnenje je obdolžilo tudi andeško rodbino, da je z morilcem v zvezi. Henrik, mejni grof istrski in njegov brat Ekbert, škof bamberški, sta morala naglo bežati na Ogrsko k svojemu svaku, kralju Andreju II., da si rešita življenje. Vso njuno lastnino in njune fevde pa je cesar Oton IV. zaplenil. Toda obsodba je bila krivična. Novejši zgodopisci so vsi tega mnenja, da se nobeden imenovanih grofov ni udeležil zarote proti Filipu, ker nista imela nikakega povoda mu biti sovražna, niti nista mogla pričakovati kakega dobička od njegove smrti. Zato je tudi andeška rodbina polagoma zopet prišla v milost pri nemškem cesarju. Leta 1211. je dobil Henrik IV. zopet Istro in Kranjsko mejno grofijo in vsa rodbinska posestva na Slovenskem. Srečujemo ga v Kamniku in Slovenjem gradcu, ali pri akvilejskem patriarhu Bertoldu, njegovem bratu. Bavarski samostan Diessen, kateremu so bili andeški grofi zavetniki, je dobil za njegove vlade obsežna posestva pri nas.

Leta 1228. je Henrik umrl brez potomcev. Njegova žena Sofija Višnjegorska je po soprogovi smrti z rodbinskim premoženjem napravila mnogo pobožnih in dobrodelnih ustanov pri cerkvah in samostanih, pa je kmalu zapustila svet in umrla kot redovnica v admontskem samostanu.

Delovanje drugih vojvodov Meranskih, Otona VII. in VIII., ki sta nasledovala Henriku, je bilo namerjeno za drugimi cilji. Za svojo posest na Slovenskem se niso mnogo brigali. Kranjska in istrska mejna grofija pa je zopet prešla na akvilejske patriarhe. Ko so z Otonom VIII. izumrli moški potomci an deške rodbine (leta 1248.), je preostala še Agneza kot dedinja vsega premoženja. Zato so jo snubili Babenberžani in Španhajmi, dokler se ni koroškemu vojvodu Ulriku III. posrečilo, z njeno roko dobiti tudi bogata andeška posestva v svojo oblast.

Trajen spominek je podedovala od te rodbine kranjska dežela, namreč svoj grb. Andeški grb kaže orla, ki ima razprostrte peruti in na desno stran obrnjeno glavo. Ista podoba se kaže na pečatih. V grbu Otona VIII. je nad orlom še upodobljen lev, ki koraka na desno. — V kranjskem grbu je imel orel preko prsi in peruti še pas v belo-modro-rdeči barvi. Leta 1463. je cesar Friderik III. hotel kranjske stanove odlikovati in jim je dovolil, da smejo mesto bele barve rabiti zlato in orlu postaviti na glavo cesarsko krono. Tak je ostal grb do leta 1848., ko je vlada dovolila, da smejo zopet rabiti prvotne barve: belo-modro-rdeče.

4. Patriarh Bertold Akvilejski.[uredi]

Mogočna rodbina andeških grofov, ki je štela med svojimi člani mnogo cerkvenih dostojanstvenikov, redovnikov in redovnic, je dala v prvi polovici 13. stoletja tudi akvilejski stolici pastirja in vladarja, patriarha Bertolda.

Bertold je bil vrhovni pastir prostrane škofije akvilejske, ki se je raztezala od reke Li vence v Benečiji do Drave na severu in do Kolpe na vzhodu, pa tudi svetni vladar v Furlaniji, Istri in Kranjski marki. Za njegove vlade je bila akvilejska patriarhija na višku moči in ugleda. Prištevati ga moramo med one redke patriarhe, ki so se zanimali za slovenski del svoje škofije. Sam se je pogosto mudil v naših krajih, skrbel za dušni blagor svojih slovenskih podložnikov in mnogo storil v njihovo korist. Zato je potrebno, da se pomudimo ob njegovi podobi.

Bertold se je rodil v gradu Andechs na Bavarskem leta 1182. Bil je sin meranskega vojvoda Bertolda IV. Dve njegovi sestri sta dosegli kraljevo krono in sicer Agneza, soproga francoskega kralja Filipa Avgusta in Gertruda, ki se je poročila z ogrskim kraljem Andrejem II. Tudi dve svetnici je štel med svojimi sorodniki: Hedvigo, knjeginjo šlesko, ki mu je bila sestra in stričnico Elizabeto Turinško, hčer ogrske Gertrude.

Za vzgojitelja je dobil mladi Bertold nekega viteza, ki ga je bolj izuril v raznih bojnih igrah in viteških spretnostih kakor pa v vedi in umetnosti. Še predno je postal duhovnik, je dobil proštijo bamberško in kmalu se mu je odprla pot celo do višje časti.

Ogrska kraljica Gertruda je imela velik vpliv na svojega soproga. Bila je ponosna in častihlepna ženska in je na vso moč pospeševala svoje sorodnike. Po njenem prizadevanju je dobil Bertold nadškofijsko stolico v Kaloči, čeprav je bil še le 24 let star in malo poučen v bogoslovju. Papež Inocencij III. ga izprva ni hotel potrditi, ker je vedel, da je premlad za tako dostojanstvo. Na prošnjo kralja Andreja mu je slednjič vendar poslal nadškofovski palij. — Bertoldova vlada v Kaloči ni bila srečna. Ogri so mu bili sovražni, ker je bil nemškega rodu, pa tudi s svojim nastopom jih je večkrat razžalil. Vendar je vsled svoje rodbinske zveze s kraljem kmalu dosegel tudi vplivne politiške službe. Leta 1209. ga je imenoval kralj Andrej za bana na Hrvaškem in leta 1212. je postal celo upravitelj ogrskega kraljestva.

Zdi se, da je Bertold v tej dobi živel precej posvetno in se zapletel v mnoge spletke na kraljevem dvoru. Ko so leta 1203. tudi drugi trije bratje, Ekbert, Henrik IV. in Oton, ki so bili osumljeni sokrivde pri umoru cesarja Filipa, pribežali na Ogrsko k sestri Gertrudi, se je nemški vpliv na ogrskem dvoru posebno utrdil. To je izzvalo pri ogrskih magnatih hud odpor. Morda so se nemški grofi res prešerno obnašali. Osnovala se je tajna zarota zoper nje. Bližnji povod je dal nek zločin, katerega je baje storil po sporočilu nekaterih Bertold, dočim drugi dolže mejnega grofa Henrika. Zarotniki so leta 1214. umorili kraljico Gertrudo. Bertold in njegovi bratje so si rešili življenje le s tem, da so naglo zbežali na Nemško.

Leta 1218. je bil Bertold izvoljen za akvilejskega patriarha in od papeža Honorija III. potrjen. Njegovo življenje in delovanje v novem dostojanstvu je mnogo resnejše in pomenljivejše, kakor pa mladostna leta, ki jih je preživel na Ogrskem. Na patriarško stolico je bil slovesno umeščen.

Prihod novega patriarha v akvilejsko stolnico je bil za vso škofijo velik praznik, ki je privabil iz vseh krajev neštete množice v starodavno mesto. Ne le Furlanci, ampak tudi Goričani, Kranjci in Slovenci iz drugih pokrajin so ob tem slavlju radi romali v Akvilejo. Seveda so bili navzoči vsi cerkveni prelati: podložni škofje, opati samostanov, arhidiakoni. V obilnem številu je došlo plemstvo in vsa mesta so poslala svoje zastopnike. Na meji mestnega ozemlja je pričakovala novega patriarha duhovščina s kapitljem na čelu. Patriarh je jezdil na beli muli, pred njim diakon s križem. Za njim so se vrstili v slovesni procesiji: duhovščina, dvorni stražniki (pazi), vojaštvo, podložni plemiči in telesna straža. Pri glavnih vratih stolnice je patriarh stopil z mule in se pri tem posluževal nekega določenega kamna. Bertoldu je po nesreči izpodrsnilo in je padel na cerkveni prag. Ljudstvo bi bilo to malo nesrečo ob slovesni priliki gotovo imelo za slabo znamenje in jo smatralo za napoved nesrečne vlade. Toda Bertold je imel razsodnega duha in je spoznal položaj. Razprostrl je roke na cerkvenih tleh, kakor bi jih hotel objeti in zaklical s psalmistom, kraljem Davidom: „Hic requies mea in saeculum saeculi" („Tukaj je moje počivališče na vse veke"), češ, da si je že sedaj izbral mesto za svojo rake v. Res so ga pozneje pokopali ob cerkvenih vratih in mu omenjene besede vdolbli v spominsko ploščo za grobni napis. — Sredi cerkve je patriarh pokleknil, odvzeli so mu biret in dekan stolnega kapitlja mu je dal slovesni blagoslov. Nato ga je duhovščina spremila v prezbiterij in ga umestila na patriarhovsko stolico, kamenit sedež iz belega marmorja, ki je še ohranjen. S tega sedeža je imel patriarh kratek latinski nagovor. Sledila je slovesna pontiflkalna maša, med katero so zastopniki duhovstva, plemstva in mest darovali novemu poglavarju razne dragocenosti; debele sveče, denar, vino, zlate in srebrne posode. Po maši je patriarh podeljeval fevde in razne darove zaslužnim vojakom in podložnikom; ako je kdo prejel od njega zlato verižico ali z zlatom okrašen pas, veljalo je to za posebno odlikovanje. Belo mulo z dragocenimi vajeti in patriarhove ostroge je dobilo mesto Akvileja v dar. Bertold se je ob tem slovesnem umeščenju izkazal posebno velikodušnega, ker je podaril vsem nevoljnikom na andeških posestvih v Furlaniji prostost.

Bertoldu se je posrečilo tudi svetno oblast akvilejskih patriarhov zopet obnoviti v nekdanjem sijaju. Kranjska in Istrska marka, kateri je bil Sieghard leta 1077. prejel od cesarja kot državni fevd, ste namreč proti koncu 12. stoletja prešli v oblast Španhajmov in andeških grofov. Ker je sedaj eden iz njihove rodbine zasedel akvilejsko stolico, so se drugi bratje radovoljno z njim poravnali in priznali starodavno oblast akvilejske cerkve čez istrsko in kranjsko zemljo. Cesar Friderik II. je leta 1227. te pravice iznova potrdil.

Kot svetni vladar je imel Bertold takoj mnogo posla v Furlaniji, kjer je divjal hud boj med plemstvom in v Istri, kjer so bili Benečani zasedli Pulj, Poreč in mu odvzemali polagoma še druga obrežna mesta. V vsem sijaju mogočnega kneza se je pokazal leta 1220. ob kronanju cesarja Friderika II. v Rimu, kamor je došel v spremstvu 2000 konjenikov.

S cesarjem Friderikom II. je bil patriarh Bertold vedno v tesni, prijateljski zvezi in je bil od njega opetovano bogato obdarovan. A prav ta zaupna zveza mu je napravljala mnoge težave, ko je prišlo med papežem in cesarjem do hudega razpora. Leta 1227. je papež Gregor IX. Friderika izobčil, ker je vedno odlašal obljubljeno križarsko vojsko in prelomil prisego. Bertold pa je stal še vedno na strani cesarjevi in mu ni hotel odtegniti pomoči. Zato se papež v nekem pismu bridko čez njega pritožuje, češ, da se druži s sovražniki sv. cerkve in celo druge izkuša pridobiti za cesarja. Iz tega namena je bil potoval k svojemu svaku, ogrskemu kralju Andreju in se izognil poslancu Egidiju, katerega je bil (papež) k njemu poslal. Pod pokorščino in prisego ga roti, naj ostane zvest in vdan apostolski stolici in naj ne pomaga sovražnikom sv. cerkve, sicer bi ga moral imeti za krivoprisežnika in ga proglasiti za izobčenega. Za enkrat se je Bertoldu z drugimi knezi vred posrečilo napraviti mir med papežem in cesarjem. Leta 1230. je bil sklenjen mir in Friderik od vezan izobčenja. — Ko se je leta 1239. nasprotstvo med obema najvišjima oblastnikoma krščanstva iznova poostrilo in je izbruhnil srdit boj, vidimo akvilejskega patriarha iznova ob strani cesarjevi. A sedaj mu ni bilo več mogoče pomirjevalno vplivati, ampak njega samega je zadelo zagroženo izobčenje. Ta stroga cerkvena kazen ga je hudo pekla. Spoznal je tudi, da vodi Friderikova politika v pogubo. Zato je potoval v Rim, si osebno od papeža izprosil odvezo in mu obljubil zvestobo. Bil je tudi leta 1245. navzoč na splošnem cerkvenem zboru v Lijonu, kjer je bila cesarju Frideriku II. odvzeta vladarska oblast.

Za patriarhovo državico je bila Bertoldova vlada pomenljiva, ker si je ustvaril za Furlanijo parlament ali državni zbor, menda najstarejši zgled te vrste. V tem parlamentu so imeli pravico zbororovanja in glasovanja cerkveni prelati, plemstvo in odposlanci mest. Zbrali so se v kaki cerkvi, v gradu, na mestnem trgu ali pa na prostem polju pod milim nebom. Leta 1251. so zborovali poslanci na konjih, na prostrani ravnini „Campo Formio" v Furlaniji. Brez dovoljenja parlamenta ni smel patriarh napovedati vojske, niti sklepati miru ali nove zveze. Tudi za nove zakone in davke je bilo treba njegovega privoljenja. Redni shodi tega zanimivega zbora so se vršili vsako pomlad, koncem meseca maja, izredni pa ob nastopu vlade novega patriarha. Tedaj je moral sam v najkrajšem času sklicati parlament in pred njim priseči, da hoče varovati svoboščine in pravice dežele. Iz njega si je tudi izbral svetovalce, po enega iz kurije duhovstva, plemstva in meščanov, ki so mu pomagali pri vladi. Prvikrat se omenja parlament leta 1204., stalna ustanova pa je postal za patriarha Bertolda.

Kakor drugi svetni knezi je tudi akvilejski patriarh stopil večkrat na čelo vojske in se podal v boj. Opraviti je imel z upornimi plemiči v Furlaniji, s sosednjimi Trevižani in s koroškim vojvodom Bernardom. Leta 1240. je vodil križarsko vojsko iz naših pokrajin proti Mongolom na ogrsko mejo.

Mnogo si je prizadeval, da bi iznova dvignil svoje razpadajoče stolno mesto, starodavno Akvilejo. Patriarh Popon je bil okoli l. 1030. na razvalinah starega rimskega mesta sezidal novo srednjeveško Akvilejo. A tudi Poponovi nasledniki so se mnogo trudili, da bi vzdržali nekdanji pomen tega važnega trgovskega središča, ki je imelo na svojem pečatu ponosen napis: „Akvileja, glavno mesto Italije" („Urbs haec Aquilea, caput est Italiae"). Toda propadanje mesta se ni dalo vzdržati. — Znano je, da je zapadna obal Adrije zelo plitva. Gorske reke. Ter, Tilment, Nediža ob velikih nalivih prineso mnogo peska z gora, preplavljajo okolico, pa tudi zasipljejo svoje izlive z gramozom. Na drugi strani tudi morje ob času plime, ali kadar drvi „široko" mogočno valovje, preplavlja obal, napolni vse kotline in dolbine, se zajezi za raznimi nasipi, da potem ne more več odteči. Tako nastajajo močvirja, ki ob vročini kužijo zrak in povzročajo razne bolezni, zlasti mrzlico. Pri Akvileji so se kmalu pojavile te nezgode in povzročile, da je prišla v sloves nezdravega mesta. Prebivalci so ga zapuščali, celo duhovniki in redovniki niso mogli tamkaj vzdržati vse leto. Mesto je vidno propadalo. Bertold se je z vso močjo zavzel, da bi ga zopet dvignil. Nameraval je skopati kanale, ki bi odvajali vodo, popraviti ceste in hiše. Načrt za izboljšanje mestnega ozemlja je predložil parlamentu, ki mu je soglasno pritrdil in obljubil za izvršitev znatne doneske. S papeževim dovoljenjem je naložil davek tudi vsem župnijam po akvilejski škofiji, da bi se moglo obnoviti cerkveno središče. Toda vsi poizkusi Bertolda in njegovih naslednikov so bili zaman. Mesto je zapadlo pogubi. Že Bertold je leta 1238. prestavil svojo stolico iz Akvileje v laški Videm (Udine), ki je bilo zdravo mesto s prijetno lego. In poslej so patriarhi vedno tamkaj bivali. Le ob slovesnih prilikah ob umeščenju in velikih praznikih so še obiskovali akvilejsko stolno cerkev, simbol svoje slave in oblasti.

Ozrimo se sedaj še na pastirsko delovanje Bertoldovo! Mnogokrat je prepotoval slovenski del svoje škofije in se pogosto mudil na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem. Sreča vamo ga pri nas ob raznih prilikah v spremstvu nekaterih istrskih ali furlanskih podložnih škofov. V cerkvah ali na svojih gradovih je zbral okoli sebe arhidiakone in druge duhovnike in z njimi reševal razne cerkvene zadeve. Leta 1231. je v Rečici blizu Gornjega grada sodil dva kmeta, Lenarta in Janeza iz Vologa, ki sta bila obdolžena, da sta se po noči splazila v gornjegrajski samostan, tam predrla stene in odnesla mnogo dragocenih reči. Pred sodnijo obtoženca nista mogla zločina tajiti in bi bila po tedanjem pravu zapadla smrti. Patriarh ju je na prošnjo opata Alberta pomilostil in jima naložil za kazen, da morata iti čez morje v Sveto deželo in tamkaj vse svoje dni opravljati vojaško službo.

Zelo je dvignil Bertold ugled slovenske božje poti na Kamnu v Junski dolini na Koroškem. Cerkev je pripadala dobrlo vaškemu samostanu avguštincev. Slovensko ljudstvo jo je rado obiskavalo, ker je tamkaj bila pokopana blažena Hildegarda, ki je umrla v sluhu svetosti. Leta 1238. pa je cerkev iznova zaslovela zaradi nekega čudeža. Duhovnik Volbert, ki je v cerkvi sv. Lovrenca na Kamnu daroval sv. mašo, je izpremenil kruh in vino tudi vidno v podobo mesa in krvi Kristusove. Patriarh Bertold in tirolski grof Albert sta baje sama prišla gledat čudo in se prepričala o njegovi resničnosti. Grof Albert je takoj pri tej cerkvi ustanovil dva beneflcija, patriarh Bertold pa jo je s pismom, izdanim v Beljaku 28. aprila 1238, iz vzel iz oblasti dobrlovaškega samostana in jo neposredno sebi podredil.

Versko življenje je bilo takrat posebno na Kranjskem še na nizki stopinji. Župnij je bilo malo in bile so silno obsežne, ljudstvo pa zapuščeno, neuko, zelo udano praznoverju in raznim zmotam. Zaradi pomanjkanja duhovnikov so mnogi umirali brez zakramentov. Tudi je bilo še dovolj poganskih navad in običajev vkoreninjenih. Sam papež Gregorij IX. je očital Bertoldu, da so v njegovi patriarhiji še malikovalci. Posebno zapuščena je bila Bela Krajina, kjer morda razun nekaterih grajskih duhovnikov ni bilo nobenih dušnih pastirjev. Ta del je bil prav takrat po prizadevanju andeških grofov, menda Bertolda samega, odločen od Hrvaške in pridružen Kranjski. Bertold se je zavzel za te obmejne kraje svoje škofije, kjer je bilo mnogo poganstva in krivovernih zmot. S pomočjo svoje pobožne svakinje Sofije Višnjegorske, ki je nakazala potrebne dohodke, je ustanovil l. 1228. župnijo Črnomelj in ji podredil štiri podružnice: Tri fare pri Metliki (ki je tedaj še ni bilo), Vinico, Semič in Podzemelj. Znamenita ustanovna listina, ki je bila izdana 18. oktobra, se glasi: „V imenu svete in edinstvene Trojice. Amen. Ker smo po božji previdnosti in blaženem Petru, namestniku Kristusovem, zato prejeli pastirstvo in vlado duš, da jih ne vodimo samo, ampak jim tudi koristimo, moramo z veliko previdnostjo in skrbjo paziti na to, kar se tiče izveličanja vernikov in časti božje ... Zato mi Bertold, po božji milosti patriarh akvilejske cerkve, naznanjamo v vednost vsem sedanjim ljudem in prihodnjim potomcem, da smo, nagnjeni po pravičnih in razumnih prošnjah prebljubljene naše sestre Sofije, pobožne mejne grofice istrske, ki po božji volji nima potomstva in je zato Kristusa, edinega sinu Marije, si izvolila za dediča, ljudstvo v okraju Metliki, ki je bilo zaslepljeno po zmotah in je posnemalo poganske navade, pridružili naši cerkvi in čredo, ki je bila zgrešila pravi hlev, zopet pripeljali na pot resnice. Ukazali smo, da se v tisti deželi, na kraju, ki se imenuje Črnomelj, posveti cerkev v čast sv. Petru, prvaku apostolov, in smo ji pridružili kot materi in učiteljici štiri cerkve, ki leže v njenem okrožju. Te v Kristusu ustanovljene cerkve je imenovana naša sestra v izveličanje duše svojega soproga, mejnega grofa istrskega, našega brata in svojo lastno korist obdarovala z bogatimi posestvi in je desetino te dežele po navadi rimske cerkve, ki je vseh glava in učiteljica, prepustila akvilejski stolici, tako, da vsi, ki imajo v posesti imenovano desetino, morajo njo od nas ali naših naslednikov dobiti v fevd, imenovana naša sestra in njeni dediči pa imajo pravico patronstva." — Še pomenljivejši je Bertoldov načrt za ustanovitev škofije v Gornjem gradu iz l. 1238. (Gl. I. del, str. 153). Ganljivo je popisal papežu zapuščenost ljudstva in pomanjkanje duhovnikov, ki je tem usodnejše, ker se je bati razširjanja krivoverstva. Žal, da ni prišlo do izvršitve. Tembolj je izkušal dvigniti Bertold versko življenje z novimi samostani in redovnimi naselbinami Prva taka ustanova je bil samostan dominikank v Velesovem. Tu so imeli v začetku 13. stoletja mnogo posesti vitezi iz Kamnika, ki so bili podložni andeškim grofom. Trije bratje, Gerloch, Walther in Weriand, župnik mengeški, so se leta 1238. zavezali s pogodbo, da hočejo dati svoja zemljišča za samostan in skrbeti za zgradbo poslopja. Weriand je obljubil preskrbeti dva zidarska mojstra in šest delavcev. Izdatno pomoč je obljubil tudi gornjegrajski opat Albert, ki je menda vzbudil zanimanje za to ustanovo. Patriarh Bertold je ustanovno pismo slovesno potrdil 11. decembra 1238. v cerkvi sv. Marjete ob navzočnosti mnogih cerkvenih in svetnih veljakov. Samostanu je podaril župnijo sv. Jurija in kapelo sv. Tomaža pri Cerkljah. Ustanovniki so mu vtelesili župnijo sv. Marjete v Velesovem; pozneje je dobil še Cerklje. Tako so bili samostanu zagotovljeni izdatni dohodki, pa tudi velik vpliv v cerkvenih zadevah. Samostanska cerkev Matere božje je postala kmalu znamenita božja pot. Po njej se je kraj imenoval „Dolina Matere božje" (Marienthal); staro slovensko ime pa je Velesalo (velika vas).

Prve redovnice so došle iz samostana Ziegelhofen na Nižje-avstrijskem. Pozneje nahajamo med njimi skoraj same plemkinje iz najimenitnejših rodbin. Nova ustanova je bila za naše kraje v dvojnem oziru pomenljiva: za gospodarstvo in versko vzgojo. Poleg Stične je bil velesovski samostan največje gospodarsko podjetje v deželi. Imel je mnogo zemlje, mnogo podložnih vasi in se je pridno udeleževal trgovine. Še večjega pomena pa je bil za versko vzgojo ljudstva. Tu je hitro nastalo važno cerkveno središče, z mnogimi duhovniki, kapelani, beneficiati, altaristi, kamor se je ljudstvo rado zatekalo v svojih verskih potrebah. Redovnice same so se pečale z vzgojo in poukom plemiških deklic. Bile so zelo izobražene in pridno prepisovale knjige. Zato imamo v tem samostanu najstarejšo pričo za dekliško šolo in dekliški vzgojni zavod v deželi.

Kmalu za velesovsko redovno naselbino je nastal sličen samostan v Studenicah pri Mariboru. Ustanoviteljica je plemenita gospa Sofija iz Rogatca. Nameravala je najprej sezidati cerkev in ubožnico (hospital). Toda zanimanje, ki se je bilo takrat vzbudilo za nova redova: frančiškanski in dominikanski, jo je nagnilo, da je odstopila od prvotnega načrta in ustanovila samostan dominikank. Patriarh Bertold je tudi ta samostan izdatno podprl. Leta 1245. je izdal listino v kateri pravi: „Da se izvrši pobožna in sveta želja predrage hčere v Kristusu, sestre Sofije, in da bi bilo naši duši v blagor in izveličanje, damo s tem na znanje vsem, da podarimo župnijo Slivnico novi sadiki pri Studencu Matere božje v Poljčah z vsemi dohodki in pravicami, ki ji pripadajo".

Nič manjšega pomena, kakor omenjena dva samostana, so bili duhovni sinovi sv. Frančiška ali minoriti, ki so prišli za vlade Bertoldove v naše kraje. Najpreje je bil ustanovljen samostan minoritov v Gorici, kmalu potem v Ljubljani, Beljaku, Celju in Ptuju. Z minoriti je dobilo ljudstvo vnete pridigarje in izpovednike.

Bertold je sploh kazal v pastirskem delovanju globoko pobožnost in pravo apostolsko skrb za svoje podložnike. Napravil je mnogo pobožnih in dobrodelnih ustanov, obdaroval bogato cerkve in samostane. Zadnje njegovo pomenljivo delo na Slovenskem je bila nova cerkev sv. Elizabete v Slovenjem Gradcu, andeškem trgu. S tem je hotel postaviti dostojen spomenik svoji stričnici, ki je bila leta 1236. prišteta med blažence. Ukazal je, da se njen praznik po vsi akvilejski škofiji slovesno obhaja. Prav v tej cerkvi je 30. aprila leta 1251. (ob posvečevanju) podaril svoje rodbinsko posestvo Slovenji Gradec akvilejski škofiji. Že mesec pozneje (23. maja) je umrl v visoki starosti 70 let. Pokopali so ga na kraju, ki si ga je bil zaznamoval že ob začetku vlade, ob glavnem vhodu akvilejske bazilike. — Preprosto ljudstvo ga je ohranilo v dobrem spominu.

5. Babenberžani na Štajerskem.[uredi]

Domači dinastiji štajerskih grofov ni bilo prisojeno dolgo življenje. Prvi vojvoda Otokar IV. je bil tudi zadnji svojega rodu. Ker je bil izza mladih let bolehen in je nalezel še strašno gobovo bolezen, je ostal neoženjen in brez potomstva. Zato je moral že v življenju poskrbeti, kaj bode z veliko, lepo štajersko deželo po njegovi smrti. Gotovo se je o tej zadevi najpopreje posvetoval s cesarjem Friderikom I., ker je bila Štajerska državni fevd, pa tudi s svojim podložnim plemstvom in odločilnimi cerkvenimi oblastniki. Uspeh tega posvetovanja je bil sklep, da naj pripade Vojvodina Štajerska po Otokarjevi smrti avstrijskim vojvodom iz babenberškega rodu. Sredi meseca avgusta leta 1186. sta se šešla vojvoda Otokar in Leopold Babenberški, spremljana od mnogih veljakov, na Šentjurijski gori ob Aniži. Tu je bila sestavljena Otokarjeva „oporoka", ki določa zedinjenje Štajerske z Avstrijo. V njej pravi namreč štajerski vojvoda: „Ker je Bog v svoji milosti že našim starišem pa tudi nam podelil veliko bogastvo na ljudeh in posestvih, nas mori huda skrb, ker nimamo nobenega dediča, komu naj pripade naša lastnina. Ko smo se torej posvetovali z našimi veljaki, smo izbrali zelo plemenitega, strogega in zvestega avstrijskega vojvoda Leopolda, našega sorodnika za svojega naslednika, ako bi umrli brez potomstva, ker njegova dežela meji na našo in bode pravičnost enega kneza lažje vladala obe deželi."

Ob tej priliki je Otokar slovesno potrdil pravice štajerskega plemstva, duhovščine in samostanov. Meščanov in kmečkega ljudstva ne omenja v svoji oporoki, kajti mesta so bila tedaj še le v početkih, politično brez pomena, kmečko ljudstvo pa podložno grajščakom in popolnoma v njihovi oblasti.

Meseca maja leta 1192. je umrl Otokar IV., komaj trideset let star. Pokopali so ga v zajčkem samostanu, kjer so počivali tudi njegovi stariši.

Blizu 150 let so bili Otokar in njegovi predniki iz rodu travenskih grofov vladarji štajerske dežele. Bili so odločni, razumni možje, katerim se je posrečilo polagoma razširiti svoje ozemlje in meje svoje oblasti prestaviti globoko doli v slovenske pokrajine.

Gradec se je pod njimi dvignil v glavno mesto dežele. Slovenci so mu dali ime in gotovo na kraju sedanjega mestnega gradu že postavili preprosto utrdbo, v kateri so iskali zavetja ob času obrskih ali madjarskih navalov. Tudi pozneje, ko so travenski Otokarji tam gori postavili svoj zidani grad, se je zaznamoval do 13. stoletja le s slovenskim imenom, kar pomenja, da je bila tudi okolica s Slovenci naseljena. Isto izpričujejo premnoga krajevna imena: Topla (Topel), Gaberje (Gabriach), Borovnica (Fernitz), Rakovnica (Ragniz). Slovenci so tudi prostrano graško ravan iztrebili in obdelali. Ime Vinica priča, da so naši pradedje v graški okolici gojili celo vinorodno trto.

Prvi meščani v Gradcu, trgovci in obrtniki, so bili pač priseljeni Nemci iz Bavarskega. Zato se je pozneje mesto imenovalo „Bavarski gradec".

Štajerski grofi so se posluževali za povzdigo svoje dežele tistih kulturnih sredstev, ki jih je nudil tedanji čas. Materielna in duševna kultura pa sta bili takrat tesno združeni, in nositelji obeh so bili menihi. Zato vidimo, da so tudi travenski Otokarji marljivi pospeševatelji samostanov. V obližju Gradca so leta 1128. naselili cistercijane, jim sezidali samostan Runa (Rain) in jih obdarovali z mnogimi zemljišči.

Dočim so bili pri naselitvi cistercijanov v graški okolici pred vsem merodajni gospodarski oziri, je imel samostan avguštincev v Borovi (Vorowe, nemški Vorau) skrbeti za pastirstvo v najskrajnejšem severovzhodnem delu dežele, ob ogrski meji. — Najznamenitejša ustanova v sedanjem slovenskem delu dežele pa je bil zajčki samostan (1159.) (Glej I. del, str. 109). O kulturnem delu kartuzijanov priča Žička dolina, ki je plod njihovega truda in dela. Iz samostanskih gospodarskih zapiskov posnamemo, da so imeli mnogo posestev tudi na Dravskem polju, v Oplotnici in Zrečah.

Vnanja zgodovina štajerske zemlje pod vlado travenskih grofov ne kaže izrednih dogodkov. Razun malih viteških bojev in prask, je omeniti pred vsem napade Ogrov. Veliki madjarski navali, ki so nekdaj Nemčijo in Italijo napolnjevali s strahom in grozo, so sicer sredi 10. stoletja preminili, toda Štajerska in Kranjska tudi poslej nista bili pred njimi varni. Ob meji so se vedno bili vroči boji, kakor pozneje med Turki in Hrvati v vojaški granici. In Madjari so bili še vedno bolj nagnjeni, na roparskih pohodih si ugrabiti bogat plen, kakor pa se preživljati z mirnim poljedelstvom.

Iz življenjepisa solnograškega nadškofa Konrada (1106—1147) posnemamo, da so vsled madjarskih napadov posebno trpele slovenske pokrajine, kjer so divji roparji ugrabili mnogo ljudi, da so jih prodali za sužnje v orient. Zato so morali deželni vladarji in drugi veleposestniki pred vsem skrbeti za utrjene gradove in močno obmejno stražo. Nadškof Konrad je dal sezidati Lipnico, iznova utrditi razpadli Ptujski grad in Rajhenburg za Savo. Tudi se mu je posrečilo z odločnim nastopom madjarsko nasilstvo za nekaj časa zavrniti. Njegov življenj episec pohvalno omenja, da so se za njegove dobe obmejne dežele zopet povrnile k nekdanjemu blagostanju. Bile so pokrite z vasmi, gradovi in naseljenci in glede na rodovitnost in raznotere pridelke niso kar nič zaostajale za Avstrijo. Trgovina z ljudmi, ki je bila od nekdaj zelo živahna, je postala zelo redka, da skoraj popolnoma izginila. — Posebno skrbni in odločni branitelji meje so bili vitezi Ptujski, katerim se je leta 1160. posrečilo celo velik kos sveta okoli Velike nedelje Madjarom odtrgati in jo pridružiti Štajerski.

Vlada Babenberžanov, ki so nastopili leta 1192. dediščino travenskih grofov, je trajala pol stoletja. Štajerski deželi ni prinesla izrednih dogodkov in dobrot. Toda za Babenberžane same je bila nova posest zelo pomenljiva, kajti z njo se jim je odprla pot proti jugu, kamor je tudi odslej težila njihova politika.

Prvi vojvoda tega rodu Leopold V. je vladal le dve leti. Meseca maja leta 1192. je sprejel v Gradcu poklonitev podložnega plemstva in duhovstva. Tedaj je dal v znamenje združenja na javnem trgu na sulico obesiti oba deželna grba: štajerskega in avstrijskega in je imel pred cerkvijo sv. Egidija (sedaj stolna cerkev) prvo javno sodbo. Prav tam je tudi dve leti pozneje nesrečno končal življenje. O božičnih praznikih se je mudil v Gradcu z mnogobrojnim spremstvom. Na dan sv. Štefana je bila napovedana viteška igra. Toda vojvodi se je na ledenih tleh izpodrsnilo, padel je s konja in si zlomil nogo. Zdravniki so mu jo morali odsekati, pritisnil je prisad in v nekaterih dneh je Leopold izdihnil dušo. Neki zgodopisec tiste dobe ga lepo označuje z besedami: „Reveži in bogatini so žalovali za njim tako zelo, da ni bilo preje nikdar slišati takega žalovanja".

Štajersko je podedoval njegov sin. V zgodovini je znan pod priimkom Leopold „Slavni" (der Glorreiche, leta 1194—1230). V vrsti babenberških Leopoldov je bil šesti tega imena. — Vlada Leopoldova je pomenjala za Štajersko dobo mirnega razvoja in procvitanja. Skrbel je za varstvo meje proti Ogrski in ustanovil celo vrsto utrjenih krajev (Neustadt, Friedberg, Voitsberg). Kot močno obmejno stražo je naselil nemške križarje v Gradcu in Veliki nedelji. — Posebno pomenljiva je zgradba „Zidanega mostu" čez Savo pri Radečah. Promet iz podonavskih pokrajin v Italijo je šel tedaj čez Severnik (Semmering), kjer so bili travenski grofi ustanovili gostinjec, potem skozi dolino Murice do njenega izliva v Muro, od tod čez Ljubno in Judenburg do planinskega sedla pri Neumarktu. Tu je cesta prekoračila Alpe, šla dalje čez Breze, Šentvid, Beljak proti Pontebi in v furlansko ravnino. Vojvoda Leopold VI. pa je hotel napeljati promet čez Gradec, Laško, skozi savsko sotesko na Ljubljano in od tod v primorska mesta. „Zidani most" je bilo torej pomenljivo kulturno delo, ker je odprlo trgovini novo progo in naše dežele približalo podonavskim pokrajinam. Nič manj ni bil važen za Babenberžane, katerih vpliv se je preko njega razširjal proti jugu. Vojvoda je pripisoval novemu mostu dovolj pomena, ker je sam pregledal novo zgradbo, ko je bila dovršena (1224.) in se je imela izročiti prometu.

Kako se je s trgovino širil tudi politični vpliv Babenberžanov v deželah tostran Save, izpričuje njihova posest, ki so jo kmalu pridobili na Dolenjskem. Leta 1229. je freisinški škof Gerold prodal vojvodi Leopoldu vsa svoja posestva v Slovenski marki za 1650 mark srebra. Bila so to obsežna zemljišča s sledečimi kraji: Zagrad, Klenovik, Kersinvrh, Laknica, Male in Velike Poljane, Brezje, Draga, Stari Grad, Nemška vas, Na bregu. Strug, Breznik, Gabrje. Središče teh posestev je bila Dobrava (Gutenwert), važna postojanka za trgovino s Hrvaškim. Tedaj je bila Dobrava že mal trg, kjer so imeli freisinški škofje svojo hišo, sodnika, kastelana, razne druge uradnike in nadzornike posestev. Za Babenberžane je bila to prva postojanka na Kranjskem in pričetek poznejših pridobitev. — Nakup malega okrožja Pordenone v Furlaniji, ki ga je vojvoda Leopold pridobil od gospodov „di Castelo", pomenja nov korak proti jugu in proti morju.

Po zgledu tedanje viteške gospode je tudi vojvoda Leopold leta 1217. šel na križarsko vojsko v Sveto deželo. Ta pohod bi smeli imenovati avstro- ogrsko križarsko vojsko, ker se je hkrati z njim tudi ogrski kralj Andrej II. odpravil čez morje na Jutrovo. Izredno mnogo odličnega viteštva iz naših krajev je bilo v Leopoldovi armadi: škof bamberški Ekbert, vladar v beljaški okolici, vojvoda Oto Meranski iz Istre, Engelbert Turjaški, grofi Bogen in Plaien in še mnogo drugih. Leopold je šel preko Štajerske in Kranjske v Akvilejo in od tu čez Istro v Hrvaško Primorje, kjer se je pridružil kralju Andreju, ki je došel preko Zagreba z ogrskimi in hrvaškimi velikaši. Združena vojska je prodirala po dolini Zrmanje proti Splitu, kjer se je vkrcala na beneške ladje.

Mnogo Slovencev in Hrvatov se je tedaj borilo pod zastavami štajerskega, kranjskega, koroškega, istrskega plemstva in prelilo svojo kri za rešitev svete zemlje. Križarjem se je pridružilo tudi veliko pobožnih romarjev, ki so hoteli pod njihovo zaščito obiskati posvečene kraje. Poedinosti iz te vojske nam je malo znanih. Ogrski kralj Andrej se je brez posebnega uspeha kmalu vrnil domov. Avstrijski križarji so se hrabro borili v Siriji, Palestini in Egiptu. Naskočili so saracensko trdnjavo na gori Tabor in osvojili močno utrjeno mesto Damiette, ki je bilo ključ do Egipta. Leta 1219. se je vojvoda Leopold s svojimi trumami vrnil iz Palestine in meseca avgusta dospel zopet na Dunaj. — Ta križarska vojska je imela za naše kraje še to posledico, da so se vladarji slovenske zemlje seznanili na Jutrovem z dvema redovama, ki sta prav kmalu dobila mnoge naselbine po naših krajih, namreč z nemškimi vitezi in redom „manjših bratov" (minoritov).

Vojvoda Leopold je umrl leta 1230. in je bil pokopan v cistercijanskem samostanu Lilienfeld.

Vlada njegovega sina Friderika Bojevitega (1230—1246) pomenja za avstrijske dežele pričetek bridkih in burnih časov. Novi vojvoda je bil orjaške postave, velikih telesnih moči, pogumen in podjeten, pa tudi nasilen in se je kaj malo zmenil za utemeljene zahteve in pravice drugega.

Zasledoval je politiko svojega očeta in skrbel, da razširi posest in oblast v slovenskih deželah. Zato se je oženil v drugem zakonu z Agnezo iz rodovine vojvodov Andechs-Meran, ki mu je prinesla za doto mnogo posestva.

Njegovo gospodstvo je bilo na jugu že tako obsežno in utrjeno, da si je privzel priimek „Gospod Kranjske" in postal nevaren tekmec koroških Španhajmcev, Središče babenberških posestev je postal Kamnik, kjer je bila menda nameščena njihova deželna sodnija, dočim je Ljubljana pripadala koroškim vojvodom.

Še večji uspehi so se obetali avstrijskemu vojvodu. Vršila so se pogajanja s cesarjem Friderikom, da se Avstrija in štajersko povzdigneta v kraljevino in se jima pridruži tudi Kranjska kot samostojna Vojvodina, kateri je imel načelo vati Friderikov sorodnik Anzelin, zadnji potomec Meranovcev. S tem bi bila babenberška posest na jugu zaokrožena in utrjena. Že je cesarjev pisar Peter de Vineis izdelal važno listino, ki je imela Frideriku potrditi oblast od Donave pa do Adrije, ko so se pogajanja hipoma razbila. Predno je še mogel podjetni vojvoda dalje zasledovati svoje visoke cilje, ga je zasegla smrt na bojnem polju.

Friderik je živel v vednih vojskah in praskah in si od tod pridobil priimek „Bojeviti". Vojskoval se je z upornimi plemiškimi podložniki na Avstrijskem, katere je ukrotil, s češkim kraljem Vaclavom in ogrskim Andrejem. Ni se bal z umori in nasilstvi si odpirati pota do moči. — Ker so ga vedne vojske stale mnogo denarja, je nalagal podložnikom velike davke, cerkvam in samostanom grabil posestva in dragocenosti. Zato ni bil priljubljen niti pri meščanstvu, niti pri duhovščini. Opetovano so se pritoževali pri cesarju zaradi njegove samovoljnosti in krutosti. Vendar mu gre zasluga, da je leta 1241. obvaroval svoje dežele pred napadom divjih Mongolov. Ko se je leta 1246. spustil iznova v boj z Madjari je padel v bitki ob Litvi, dne 15. julija, ne da bi zapustil potomca. Z njim je izmrl babenberški rod.

Čeprav je bila Friderikova vlada zelo viharna, vendar so njegovo smrt obžalovali vsi domači zgodopisci in pesniki tedanjega časa. „Nesreča je bila," piše opat Ivan iz Vetrinja, „da je umrl vojvoda, a posebno še za to, ker ni zapustil nobenega dediča." Zato je veljal dan bitke ob Litvi skozi stoletja za dan nesreče in žalosti.

6. Vlada češkega kralja Přemisla Otakarja 11.[uredi]

Sredina 13. stoletja je bila usodna za naše pokrajine. Tri vladarske rodbine so izumrle. Mogočni ljudje, ki so dolgo določevali usodo našemu narodu, so odstopili s pozorišča. Novi gospodarji so se oglašali in prilaščevali pravico nad lepimi deželami. Vnel se je boj za dediščino, ki je imel za posledico še večjo nestalnost razmer, rastočo razdvojenost med plemstvom in ljudstvom. Strah in grozo brezvladja so slovenske dežele tedaj v veliki meri občutile. Poleg tega je še manjkalo vrhovnega zaščitnika in poglavarja, nemško-rimskega cesarja, ki bi bil z odločnostjo napravil red.

Najpreje je izumrl rod Babenberžanov (1246). Posrečilo se mu je meje svojega gospodarstva raztegniti tja do Kolpe in kršnega Krasa in pridobil si je bil tudi pristanišče Pordenone ob Adriji. Z ženitvijo in dedinskimi pogodbami se je posest širila in zaokroževala. Velika zemljišča nekdanjih vojvodov Meranskih, od katerih je živel le še Bertold, patriarh akvilejski, so jim pripadla. Vedno jasneje se je črtalo enotno gospodstvo Babenberžanov, ki se je imelo povzdigniti v kraljevino in obsezati alpske dežele od Donave do Adrije.

Toda z zadnjim Babenberžanom so bili tudi ti načrti položeni v grob.

Na jugu so sedaj nastopili koroški Španhajmci kot dediči njihovih teženj. Vojvoda Ulrik III. je vzel za ženo Agnezo, vdovo Babenberžana Friderika, dedinjo meranskih posestev, ki mu je oblast tako pomnožila, da se je imenoval „Gospod Kranjske in Slovenske Marke". Zdelo se je, da bode zopet starodavna Karantanija tisto središče, okoli katerega se bodo združile slovenske dežele, tembolj ker so Španhajmci tudi po južnem Štajerju (Slovenji Gradec) širili svojo oblast. Le dve desetletji je rasla moč koroških vojvodov. Leta 1269. je umrl Ulrik III. brez dediča, slovenske dežele pa so bile brez vladarja.

Težko je popisati, kolika zmeda in kolik nered je zavladal po naših krajih. Ni bil brez pomena obred, da so pred umeščenjem koroškega vojvoda na gosposvetskem polju smeli Gradnikarji, Patovčani in Ravbarji poljubno pleniti in požigati po okolici. Pokazali so s tem, kaj se je godilo v deželi, kadar ni bilo varuha in branitelja postav. Vse listine tedanjega časa opisujejo nasUstva roparskih vitezov, prešemost svetne gospode, praske in boje, plenit ve in požige. Celo vitez Ulrik z Lichtenštajna toži o svojih tovariših. „Po noči in po dnevi ropajo po deželi. Mnoge vasi so razrušene in zapuščene. Bogatini so postali tako predrzni, da revežem ugrabljajo njihovo imetje." Pravil je lahko iz lastne izkušnje, ker so tudi njega ujeli in ga eno leto in tri tedne imeli zaprtega v hudi ječi, iz katere se je rešil le z velikimi žrtvami.

Enako slika tužne razmere štajerski letopis (Reimchronik) pišoč: „Tudi gospoda je začela okušati tisto revščino in nadlogo, ki so jo občutili romarji in trgovci, katerim so ugrabili njihovo imetje. Ne morem vam popisati, kakšna nesreča in kakšno trpljenje je zadelo deželo". Nič boljše, kakor revnemu ljudstvu, se ni godilo cerkvam in samostanom, katerim je manjkalo mogočnega varuha. Z njihovimi zemljišči in dragocenostmi so se najraje odškodovali ropaželjni viteški sosedje.

Ob takih razmerah je umevno, da si je vse pošteno in miroljubno prebivalstvo želelo mogočnega in odločnega vladarja v deželo. In prav tak je bil mladi kraljevič Přemisl Otakar II. iz sosednje Češke. Bil je še mlad po letih in v polni moči, odločen, radodaren in prijazen, veledušen podpiratelj cerkva in samostanov. Združeval je v sebi vse lastnosti dobrega vladarja.

Najpreje je prišel Otakar do vlade v Avstriji in Štajerski. Kmalu po smrti bojevitega Friderika se je tamkaj osnovala stranka, ki ga je povabila, naj prevzame vlado v deželi. Otakar je bil takrat še prestolonaslednik in mejni grof na Moravi. S sijajnim spremstvom se je podal leta 1251. na Dunaj. Nikjer ni našel upora, povsod so ga radostno sprejemali. Češki kraljevič si je znal s svojo radodarnostjo proti mestom, cerkvam in samostanom pridobiti srca prebivalstva. — Ker so nekateri še vedno mislili, da imajo tudi ženski potomci babenberške rodbine neko nasledstveno pravico, je Otakar vzel za ženo postarno Marjeto, sestro umrlega Friderika. Njegova žrtev je bila tem večja, ker je bil sam zadnji moški potomec iz rodu Přemislovcev in od priletne soproge ni bilo več pričakovati zaroda. Nevesta je prinesla češki kroni neizpodbojno pravico do dveh lepih dežel.

Večje težave je našel Otakar na Štajerskem. Tudi tu se je ustanovila neka stranka, ki mu je bila prijazna, s solnograškim nadškofom Filipom in Ulrikom Lichtenštajnskim na čelu. Toda večina štajerskih plemičev je hotela imeti drugega gospodarja. In med njimi so bili mogočni gospodje: Friderik Ptujski, Ulrik in Leutold iz Wildona, Seifrid Marenberški in mnogi drugi. Hoteli so izprva bavarskemu vojvodi Henriku podeliti vlado, a ko so izprevideli, da ta ne bode kos mogočnemu češkemu kraljeviču, so se oklenili svojega madjarskega soseda, kralja Bele IV. Ogrski kralj je že davno prežal na lepo štajersko zemljo in Babenberžani so jo le z velikimi žrtvami obvarovali pred njegovo nasilnostjo. Sedaj se mu je zdela ugodna prilika, da si jo prisvoji. Tudi Bela si je hotel pridobiti neko navidezno pravico do babenberške dediščine s tem, da je zaročil Jedert. stričnico Friderika Bojevitega s svojim nečakom Romanom iz Haliča. Tako sta obe Babenberžanki Margareta in Jedert imeli političnim težnjam dati neko zakonito podlago, čeprav so bile pravice mlade Jederti brez vsake veljave.

Kralj Bela je poslal bogate darove na Štajersko, da pridobi tamošnje stanove. In res so prišli leta 1252. na Ogrsko štajerski poslanci, ki so pozvali njegovega sina, mladega kralja Štefana, naj pride vladat njihovo deželo. — Sedaj se je pričela dolgoletna vojska med češko in ogrsko stranko. Z žalostjo poročajo zgodopisci, kako so divjali ogrski vojaki, posebno Kumani, po Avstrijskem in Štajerskem, kako so na tisoče ljudi vsakega stanu, starosti in spola zasužnjili in odvedli s seboj. L. 1253. je sam Bela z mnogobrojno vojsko — nad 80.000 mož - navalil na Štajersko, izgnal Otakarja in njegove čete iz dežele, si podvrgel uporne gradove in gospodo in prodrl tje do Dunaja.

Zdaj je posegel vmes sam papež Inocencij IV. Poslal je svojega legata, ki je prinesel Beli in Otakarju pismo s pozivom, naj se poravnata. „Mi zastopamo," je pisal papež, „ne kakega človeka, ampak Boga na zemlji ... Po božji milosti smo na čelu vsem vladam na svetu." — Pričela so se pogajanja za mir, ki se je slednjič sklenil, v Budapešti 3. aprila l. 1254. Ogrski kralj je dobil večji, južni del Štajerske od Semmeringa do koroške meje, Otakar pa nekatere severne štajerske pokrajine z Avstrijo vred. Babenberška dediščina je bila začasno razdeljena.

Kralj Bela je poslal svojega prvorojenca Štefana na Štajersko, da bi bil za vladarja v deželi. Da bi mogel petnajstletni vojvoda tem uspešnejše izvrševati svoj posel, mu je pridružil za svetovalca izkušenega in vernega hrvaškega bana Štefana iz rodu Šubičev. Mladi kralj se je nazival odslej vojvoda Štajerske, ban Štefan pa „kapitan Štajerske". L. 1254. se je ban Štefan mudil v štajerskem Gradcu, kjer je obdan od domačih velikašev imel javno sodbo. Potem pa ni mogel dalje ostati pri svojem gospodu, ker so ga važni posli klicali nazaj v hrvaško kraljestvo. Zato je imenoval deželnega sodnika Gottfrida iz Maribora in deželnega maršala Friderika Ptujskega za svoja namestnika in odhitel v Dalmacijo na vojsko proti Benečanom. Pa to ni bilo dobro, ker je s tem vznevoljil drugo štajersko gospodo, ki je bila zavidna svojima tovarišema.

Tudi Otakar ni pustil Štajerske izpred oči. Ker je vedel, da madjarska vlada ni priljubljena v deželi, je spretno porabil vsako priliko, da si pridobi štajersko plemstvo.

Ni mu bilo treba dolgo čakati. Prav tisti plemiči, ki so nekdaj nasprotovali Otakarju, so se sedaj uprli Madjarom (1258). Najprej je pričel Seifrid Marenberški, eden najuglednejših štajerskih plemičev, kljubovati banovim poveljem. In ko ga je ban Štefan hotel strahovati in je oblegal njegov grad, je prišel Hartnid Ptujski z drugimi vplivnimi plemiči s Podravja, potolkel Štefanovo vojsko, tako da je moral nemudoma bežati iz dežele. Ogrske vlade s tem sicer še ni bilo konec, kmalu je prišla močna madjarska vojska, zasedla uporni Ptuj in utrdila banovo vlado. Toda nezadovoljnost je tlela naprej in leta 1259. je izbruhnil splošen upor. V enajstih dneh so bili tujci izgnani iz dežele.

Sedaj je prišla za češkega Otakarja ugodna prilika, da vkloni Štajersko svoji oblasti. Uporni štajerski plemiči so nujno potrebovali mogočnega zaščitnika. In kdo drugi je mogel to biti, kakor njihov sosed na severu? Takoj je poslal Otakar svoje čete v obrambo Štajerske. In ko so Madjari prihodnjo spomlad (leta 1260.) hoteli iznova udariti na Štajersko, so našli ob deželni meji močno vojsko, ki je odbila napad.

Kralj Bela je spoznal, da si Štajerske ne bode mogel podvreči, ako preje ne premaga Otakarja samega. Še tisto poletje zbere ogromno vojno silo, kateri so se pridružili tudi njegovi slovenski zavezniki na jugu in vzhodu: Hrvati, Srbi, Bolgari, precej ruskih in poljskih knezov, vsega skupaj blizu 140.000 mož. Otakar pa zbere vojsko iz svojih dežel, kateri so se pridružile pomožne čete iz Avstrije, Štajerske Šlezije in nekaterih nemških držav. Pridružila sta se mu tudi Filip, nadškof solnograski in vojvoda Ulrik s koroškim in kranjskim viteštvom. Alpske dežele so se same postavile na stran Otakarjevo.

Vnela se je krvava bitka pri Kressenbrunu. Otakarjeva vojska je bila že v veliki stiski, ko poseže odločilno vmes njegova težka konjiča. Bilo je 7000 čeških oklopnikov, v železni opravi od nog do glave. Proti tej železni steni madjarska lahko oborožena konjiča ni mogla ničesar opraviti. Mladi kralj Štefan je bil kmalu ranjen in se je moral umakniti z bojišča, njegova vojska pa se je valila v divjem begu proti reki Moravi, kjer jih je mnogo našlo smrt v motnih valovih. Strašna je bila madjarska izguba. Osemnajst tisoč mož je obležalo na bojnem polju, štirinajst tisoč jih je utonilo na begu. Madjarska oblast je bila popolnoma strta. Kralj Bela je bil zadovoljen, da si je v mirovni pogodbi, sklenjeni v Požunu, od zmagovitega češkega kralja kupil mir s tem, da se je odpovedal Štajerski, ker bi mu bil Otakar prav lahko odvzel še nekaj severnih madjarskih pokrajin, tembolj, ker so imele češko (slovaško) prebivalstvo.

Srečen izid boja proti Madjarom je Otakarju tako silno pom- nožil bojno slavo, da so ga daleč na okoli nazivali le „železnega" ali „zlatega" kralja. Štajerska je bila sedaj neoporečno njegova posest. V novi deželi je skrbel za red in varnost in postavil svojega modrega svetovalca, škofa Bruna iz Olomuca za poglavarja. Ta častitljivi mož, po rodu Nemec iz rodbine holštanjskih grofov Šaumburg, je bil zelo izveden v vseh opravkih, bogoslovec, državnik in vojak ob enem. Na Štajerskem je zapustil trajne sledove svojega umnega gospodarstva. Ustanovil je mesto Bruck ob Muri, napravi natančno, računsko knjigo o deželnih dohodkih in strogo krotil ropaželjne grabežljive viteze.

Za Otakarja je bila štajerska dežela le nova postojanka za daljno prodiranje proti jugu. Njegov načrt je bil: združiti vse vzhodne alpske pokrajine s češkimi deželami in iz te velike, skupine ustanoviti neodvisno velevlast. Zato je obrnil sedaj svojo pozornost na sosednjo Koroško in Kranjsko.

Omenil sem že, da je takrat gospodoval v teh deželah vojvoda Ulrik, zadnji potomec španhajmskega rodu. Bližnjih sorodnikov ni imel razun brata Filipa, ki je bil zasedel nadškofijsko stolico v Solnogradu. Filip sicer še ni bil prejel mašniškega posvečenja, vendar kot nadškof ni prišel v poštev za vojvodski prestol na Koroškem. Morda je bilo tudi kako osebno nasprotje med bratoma. Na drugi strani pa je vezala Ulrika z Otakarjem vez sorodstva in prijateljstva. Zato mu je v podjebradski pogodbi 4. decembra 1268. zapustil vsa svoja posestva, vedoč, da bode združitev z Otakarjevo veliko državo njegovim deželam mnogo več koristila, kakor pa, če ostanejo neodvisne pod slabotno, nezanesljivo bratovo vlado. Da bi Filipa odškodoval, je Otakar s svojim velikim vplivom dosegel, da je bil izvoljen za patriarha akvilejskega. Tako je dosegel hkrati veliko cerkveno in svetno dostojanstvo. Že leta 1269. je Ulrik umrl; bogata dediščina na jugu je bila prosta.

Kralj Otakar je poslal takoj svojega zastopnika, brnskega prosta Konrada, da v njegovem imenu prevzame vlado na Koroškem in Kranjskem. Toda stvar ni šla tako gladko. — Prvi odločni odpor je našel češki kralj prav v naši Kranjski. Drugega novembra leta 1269. se je v Ljubljani v poslopju nemškega viteškega reda zavezalo pet odličnih plemičev, da bodo zvesto služili Filipu in z vsemi silami branili njegove pravice. Bili so to: Rudelin s Hrušice, poglavar ljubljanskega gradu, Herman z Vranje peči, Turjačana, Gerold in Oton in Gerloch Hertenberški. Med pričami te važne listine nahajamo še brata Dietricha, predstojnika nemških vitezov, tri brate istega reda in pa Urbana Puclja, prvega znanega ljubljanskega sodnika. Sedaj se je tudi Filip domislil, da bi bilo mogoče poleg duhovske časti si ohraniti tudi svetno gospodstvo. Ker je našel nekaj zaslombe v deželi, se je takoj polastil vsega Koroškega in Kranjskega, zlasti, ker se mu je pridružil celo Otakarjev pooblaščenec, prost Konrad. Pridobil si je tudi mogočnega zaščitnika svojih pravic, ogrskega kralja Štefana V. — Vendar Otakarjeva stvar nikakor ni bila izgubljena. Izdatno so ga podpirali škofje, najbogatejši in najvplivnejši posestniki v deželi in tudi med plemstvom je imel mnogo pristašev. To se je pokazalo takoj prihodnje leto, ko je prišel kralj v svoje južne dežele, da jih vzame v posest.

Ukrotil je najprej Filipovega zaveznika, ogrskega kralja Štefana, potem pa se je meseca novembra l. 1270. s svojo vojsko pomikal proti jugu. Zasedel je Slovenji Gradec, ki je bil takrat v posesti akvilejske cerkve. Že tu nahajamo v njegovem spremstvu najznamenitejše viteze iz Štajerske in Kranjske. V njihovem spremstvu je prodiral skozi Savinjsko dolino na Kranjsko. Tu je najpreje obiskal mogočni stiski samostan, katerega je vzel v svoje varstvo, potem pa je šel proti Ljubljani, ki je bila v oblasti Filipovih privržencev. Ulrik Lihtenštanjski, ki ga je bil Otakar imenoval za maršala, je bil med tem s sprednjo stražo že dospel pred mestno ozidje in preskrbel potrebna živila za vojsko. Ko je prišel tudi glavni oddelek vojske, je kralj dal vojakom najprej dva dni za oddih. Tretji dan zgodaj v jutro pa je ukazal napad na mesto, katero je zavzel v prvem naskoku. Tudi posadka na gradu, ki ni imela niti dovolj streliva niti živeža, se mu je radovoljno vdala. Otakar ji je podaril življenje in dovolil, da je smela prosto oditi, ko je odložila orožje. Še nekaterih drugih gradov se je Otakar polastil, med njimi Kamnika in Kostanjevice, potem je izročil upravo novemu deželnemu poglavarju Ulriku Habspaškemu, imenoval za deželnega pisarja loškega župnika Henrika in jo udaril preko Gorenjske čez Trbiž na Koroško. Tu ni našel nikakega odpora. Brez boja so se mu vdali Filipovi privrženci. Skoraj gotovo je bil Otakar tedaj tudi na vojvodskem prestolu pri Gospej Sveti po staroslovenskem običaju kot koroški vojvoda umeščen.

Iz Koroške jo je krenil Otakar preko alpskega pogorja na Štajersko in se hotel od tam podati čez Semmering v Avstrijo. Tu ga zadene kakor strela iz neba vest, da Madjari onstran Semmeringa nanj preže, da bi ga zavratno napadli in ujeli. Bila je zima, in debel sneg je pokrival gore. Toda razjarjeni Otakar se ni ustrašil vremenskih nezgod, temveč jo udaril po drugem potu čez planine na avstrijska tla in srečno ušel madjarski zasedi. Nato je pričel vojsko s svojimi zahrbtnimi sovražniki in jih hitro ukrotil. Ogrski kralj Štefan se je moral slovesno odpovedati vsem pravicam, ki bi si jih prilaščevali on sam ali njegovi nasledniki do Štajerske, Koroške, Kranjske in Slovenske krajine.

Kralj Otakar je bil sedaj na višku moči in slave. Vladal je državo, ki se je raztezala od Krkonošev do Jadranskega morja. Kakor nekdaj kraljestvo Samovo, so tudi meje Otakarjeve oklepale vse Čehe in pa večji del slovenskega naroda. Z gotovostjo je bilo pričakovati, da se podjetni in neumorno delavni kralj ne bode zadovoljil s tem posestvom, temveč da bode razširil svojo oblast proti jugozapadu ob jadranski obali, tembolj ker je že stara Karantanija nekdaj obsegala tiste pokrajine in ker je tudi Otakarjev vpliv na akvilejsko patriarhijo vedno bolj rasel.

Otakarjeve osebne vrline in njegovo vlado hvalijo vsi zgodopisci tedanje dobe. Mnogo vedo pripovedati o njegovi milosrčnosti, njegovem usmiljenju nasproti revežem, vdovam in sirotam. Posebno pa se poudarja pobožnost češkega kralja in njegova vdanost do svete cerkve. V veliki njegovi državi ni bilo samostana ali cerkve, katere ne bi bil bogato obdaroval. Ogromno število listin iz njegovega časa dokazuje, kako visoko je cenil veliko važnost cerkvenih zavodov za omiko svojih narodov in kako izdatno je podpiral vse koristne cerkvene naprave.

Z železno pestjo je krotil češki kralj grabežljive in uporne plemiče. Ljudstvo mu je bilo zato hvaležno. Toda mnogi zgodopisci ga vsled te stroge odločnosti imenujejo samosilnika in krvoločneža. Zlasti se sklicujejo na dogodek s štajerskim plemičem Seifridom Marenberškim. Kaj se je zgodilo?

Ko se je Otakar nekoč vračal iz Koroške skozi Dravsko dolino na Štajersko, so ga veselo pozdravljali kmetje in meščani. Tudi bližnji plemiči so se mu prišli poklanjat, le Marenberžana ni bilo blizu, ker je bil bolan. Zlobni obrekovalci ga začrnijo pri Otakarju, češ, da ga Marenberžan noče priznati za svojega gospoda. Zato ukaže kralj svojemu glavarju, brž ko se vrne v Prago, naj ujame zanikrnega plemenitaša in mu ga pošlje na Češko. Njegov ukaz se je izvršil. Ortolf Slovenjegraški je povabil Marenberžana na obed. Pri tej priliki ga primejo in pošljejo v Prago. Tam ga mučijo na razne načine, dokler mu neki češki župan z betom glave ne razdrobi in ga tako reši bolečin.

Ta žalostna zgodba se ne nahaja le v mnogih zapiskih in letopisih, temveč je zašla celo med ljudstvo, ki je Seifrida kot ustanovnika nunskega samostana v Marenbergu zelo častilo in rado romalo k njegovemu grobu. Vendar je zelo neverjetna, ker se ne strinja niti s krajem niti s časom. Skoraj gotovo je umrl Seifrid Marenberški na poti v Prago ali v Pragi sami. O načinu njegove smrti pa ne vemo nič zanesljivega. Pripovedka o velikih mukah pa naj bi menda le predstavljala, kako strogo je postopal kralj z upornimi plemiči.

Otakar je razdelil svoje alpske dežele v dve upravni okrožji in vsaki postavil na čelo posebnega deželnega glavarja. Štajersko je upravljal najpreje škof Bruno iz Olomuca, za njim Milota z Dedič in pa Burkard s Klingenberga. — Koroško, Kranjsko in Slovensko krajino je poveril Ulriku Drnholckemu iz rodu čeških Kavnicev. Ta mož je bil pogumen vojak in odličen državnik. Z vso odločnostjo je zastopal koristi svojega kralja v novopridobljenih deželah. Vzdrževal je varnost in red v svojem okrožju in si tudi na zunaj znal pridobiti ugled in vpliv. Napravil je mir v Furlaniji, kjer so se mali vlastelini in plemiči vedno vojskovali med seboj in povzročil, da je bil kralj Otakar imenovan za generalnega kapitana, to je vrhovnega vojnega poveljnika akvilejske cerkve. Žal, da je hrabri mož padel že l. 1273. v boju proti Madjarom.

Ni bilo prisojeno češkemu kralju, dolgo se veseliti svoje vladarske slave in moči. Prav takrat, ko je bil iznova ponižal Madjare, in si utrdil svojo oblast, se je zvršil na Nemškem važen dogodek, ki je imel naenkrat zasukati kolo sreče navzdol. Rudolf, grof habsburški, je bil 29.septembra leta 1273. izvoljen za nemškega cesarja.

7. Pričetek habsburške oblasti.[uredi]

Nemško cesarstvo od leta 1254, ni imelo pravega vladarja. Volilni knezi so tisto leto sicer kar dva tekmeca posadili na cesarski prestol, toda bila sta tujca, ki sta lovila le prazno senco cesarske časti, pa se nista zmenila za vladne posle. Prvi, Rihard Kornwaleski, je bil brat angleškega kralja in si je z visokimi svotami kupil cesarski naslov, a bil je v državi brez vpliva in ugleda. Drugi, kralj Alfonz iz Kastilije na Španskem, je bil preveč oddaljen, da bi bil mogel kot vladar priti v poštev. Ne enkrat ga ni bilo na Nemško. Ni čuda, če je ob takih razmerah v mogočni nemški državi bilo vse v neredu, če se je razpasla ropaželjnost in nasilstvo viteštva, če ni bilo nikjer več najti pravice, temveč je le močna pest odločevala. Vsi tedanji zgodopisci živo popisujejo zmedo in revščino, ki je nastala po vseh pokrajinah nemškega cesarstva, ker je manjkalo varuha pravice, zaščitnika postav.

Dokler sta živela cesarja po imenu, je bilo težko izpremeniti te razmere. Ko je pa leta 1272. Rihard umrl za mrtvoudom, so se vendar vzbudili nemški knezi. Sešli so se v Frankfurtu k volitvi in soglasno izvolili grofa Rudolfa Habsburškega.

Povsod je vest, da je država po dolgem tužnem času zopet dobila vladarja, vzbudila veliko veselja. Neki letopis pravi: „Zaupljivo je zopet kmet prijel za oralo, trgovec je s svojim blagom varno potoval skozi dežele, roparji in zločinci pa so se prestrašeni poskrili po svojih brlogih".

Častita oseba pradeda naše cesarske hiše je važna dovolj, da si jo nekoliko natančneje ogledamo.

V Švici, ob divji reki Ari, je stal na strmen hribu rodni grad Habsburžanov. Sezidal ga je leta 1028. grof Radbot. Grad je dobil ime po drznem jastrebu, ki je tamkaj gnjezdil in pogosto obletaval njegovo zidovje (Habsburg = Habichtsburg = Jastrebski grad). Po gradu pa se je nazivala tudi plemiška rodbina, ki je tamkaj imela svoj dom. Habsburški grofi se niso prištevali med najimenitnejše nemške mogotce. Živeli so skromno, tiho življenje. Skrbeli so za svojo rodbino in posest in se redkokdaj vmešavali v velike politične borbe. Le tu in tam srečujemo njihova imena med križarji, ki so se šli bojevat za Sveto deželo ali v velikih bojih med papeži in cesarji.

Tudi grof Rudolf je bil pravi zgled preprostosti in skromnosti. Sovražil je blesk in sijaj in navadno hodil v obnošeni obleki. Vendar je bil tudi po svoji vnanjosti izredna prikazen. Bil je mož velike, vitke postave, bledega obličja in dolgega nosu. Pri vrstnikih je veljal za pogumnega in bojevitega. V svojih načrtih je bil moder in previden, v vedenju prijazen, šaljiv in dovtipen. Zato se je posebno prikupil kmetom, meščanom in tudi svojim vojakom. Razun Friderika I. ni bilo nemškega cesarja, o katerem bi si pripovedovalo ljudstvo toliko pripovedk in pravljic, kakor o Rudolfu.

Znana je zgodba o lovcu Rudolfu in duhovniku, ki je šel s sveto popotnico k bolniku. Radovoljno mu je dal svojega konja, da je na njem prebredel vodo in iz spoštovanja do Izveličarja se je branil žival še dalje obdržati za svojo rabo. Podaril jo je duhovniku, da mu služi v njegovem težavnem poklicu. Ta zgodba prav lepo izpričuje njegovo pobožnost.

Izvolitev Rudolfa za nemškega cesarja je bila zlasti usodna kralju Otakarju in njegovi oblasti v alpskih pokrajinah.

Hudo nasprotje je nastalo med obema vladarjema že vsled tega, ker nemški knezi niso povabili češkega kralja k volitvi, čeprav je imel to pravico vsled starodavne navade. Otakar je zaradi tega vedno tajil veljavnost Rudolfove izvolitve, čeprav jo je bil papež priznal in potrdil. Še bolj pa je postala preporna pravica češkega kralja do alpskih dežel. Slišali smo, da je Otakar pridobil Avstrijo in Štajersko kot dediščino po Babenberžanih, Koroško s Kranjsko in Slovensko marko pa vsled dedinske pogodbe z vojvodom Ulrikom. Toda vse te Vojvodine so bile državne dežele. Vojvodstva oddajati in vojvode postavljati ali potrjevati pa je bila izključno pravica nemškega cesarja.

Otakar se ni mogel sklicevati na tako potrditev. Imel je sicer alpske pokrajine že nekaj desetletij v svoji oblasti. Njegova zasluga je bila, da jih je pomiril in zmagovito branil zoper sovražne sosede. Toda dobil jih je v oblast ob času, ko na Nemškem ni bilo pravega cesarja. Manjkalo mu je pravne podelitve. Od cesarja Rudolfa pa je ni hotel izprositi. Zato je prišlo kmalu do hudega spopada.

Na državnem zboru v Nürnbergu 11. novembra leta 1274. je vprašal Rudolf zbrane kneze, kaj je storiti glede na tista državna posestva, ki so bila po izobčenju cesarja Friderika (leta 1245.) državi ugrabljena? Knezi so odgovorili, da jih je treba nazaj dobiti, čeprav s silo. Česar je dalje vprašal, kaj je storiti s češkim kraljem, ki tekom enega leta ni prosil, naj se mu potrdi dedna oblast na Češkem in Moravskem. Knezi so odgovorili: Kdor brez pravega vzroka tekom enega leta opusti prositi za potrditev, izgubi svoje dežele. S tem je bila nad Otakarjem že izrečena obsodba. Pozvali so ga najpreje na državni zbor v Vircburg, pozneje v Avgsburg (leta 1275.) na zagovor. Otakar ni prišel. Poslal je tja svojega poslanca, sekovskega škofa Bernarda, ki svojega gospoda ni nič zagovarjal, temveč le ugovarjal veljavnosti Rudolfove izvolitve. To je navzoče kneze še bolj razkačilo in sklenili so, da je treba državne fevde Avstrijo, Štajersko, Koroško, pa tudi dedne dežele Češko in Moravsko Otakarju vzeti. Ker se ta razsodbi ni hotel ukloniti, so ga obsodili v pregnanstvo. Vojska je bila tako neizogibna.

Še predno je prišlo do odločilnega boja med obema vladarjema, se je Otakarjeva vlada v slovenskih pokrajinah začela rušiti.

Omenili smo, da se je meščanom in kmetom pod njegovo vlado dobro godilo in da je tudi cerkve obsipal z dobrotami. Vladal je krepko in pravično in se povsod skazoval veledušnega dobrotnika. Toda v javnem življenju takrat nista odločevala meščan in kmet, temveč nemirno bojevito plemstvo. Ropaželjni vitezi in druga plemiška gospoda pa ni marala za strogo vlado, ki jim je branila, zidati roparska gnezda na strmih skalah, napadati popotnike, pustošiti cerkve in vasi. Zato je nemško plemstvo naših dežel komaj čakalo trenotka, da otrese neznosni jarem in si dobi drugega gospodarja, ki bi mu pustil več svobode.

Najmanj trdna je bila Otakarjeva vlada na Koroškem, kjer je zadnji čas Henrik Pfanberški vladal kot deželni glavar. V tem možu se je Otakar zelo zmotil. Pripadal je tistemu štajersko-koroškemu plemstvu, ki o češki vladi ni hotelo nič slišati in je pripravljalo očiten upor. Henrik Pfanberški je bil prvi, ki je z njimi potegnil. Le s silo se je vzdrževala Otakarjeva vlada tudi na Štajerskem. Dokler je deželni glavar, Čeh Milota z Dedič, se opiral na češke posadke po mestih in gradovih, ni prišlo nikjer do uspešnega upora. Vendar je moral Otakar od plemenitih rodbin zahtevati talnike, da ne bodo motile javnega miru. Prepovedal je tudi pod smrtno kaznijo prekoračiti deželno mejo, prinašati pisma Rudolfu ali od njega. Nekaterim plemenitašem se je vendar posrečilo priti na Rudolfov dvor, kjer so poživljali nemškega cesarja, naj kmalu prične vojsko zoper svojega nasprotnika, češ, da se bode dežela postavila na njegovo stran.

Leta 1276. je bilo vse toliko pripravljeno, da je Rudolf mogel pričeti odločilni boj. Dne 24. junija je še v imenu države slovesno izobčil Otakarja potem pa se dvignil s svojo vojsko proti Češki. Vojni načrt je bil tako zasnovan, da je imel glavni oddelek vojske pod cesarjem Rudolfom napasti Češko, goriška grofa Majnard in Albrecht naj bi z juga zasedla Otakaijeve slovenske dežele, cesarjev prvorojeni sin Albrecht pa naj bi skozi Solnograd prodiral proti Avstriji. Na jugu se je ta načrt kmalu izvršil. Na Koroškem ni našel grof Majnard skoraj nobenega odpora. Ko so češke posadke zvedele, da se bliža goriški grof in da jim preti vstaja v deželi, so se umaknile na Štajersko. Prav tako je Majnardov brat Albreht hitro zasedel Kranjsko in Slovensko marko. Tu se mu je sicer ustavljal deželni glavar Ulrik Habspaški, ki je celo padel v možatem boju za pravice svojega gospoda, vendar to ni moglo rešiti Otakarjeve vlade. Sedaj vzplamti vstaja tudi na Štajerskem. Najodličnejši plemiči štajerski, koroški in kranjski se zberejo dne 19. septembra 1276. v samostanu Rain pri Gradcu in se slovesno zavežejo, z vsemi silami podpirati kralja Rudolfa. Zaman se je upiral Milota s češkimi posadkami rastočemu uporu. Nasprotniki se polaste z naskokom mesta Judenburga, kmalu na to se jim mora vdati tudi Gradec in konec je bilo Otakarjeve vlade.

Na severu ni šlo mnogo boljše. Rudolf si sicer ni upal s svojo maloštevilno vojsko napasti češke dežele, toda zvezal se je z bavarskim vojvodom in jo udaril ob Donavi v Avstrijo. Ko je Otakar zvedel o tej izpremembi, je hitro marširal skozi gozdnate in malo obljudene pokrajine jugovzhodne Češke in ko je izgubil vsled lakote in bolezni mnogo vojakov, pride slednjič na Avstrijsko, da brani zadnje ostanke svoje oblasti. Med tem je Rudolf že stal pred Dunajem, kjer je bila Otakarjeva stranka še precej močna. Ponosni češki kralj je sicer bridko občutil, kako se podira sijajna zgradba njegove oblasti, toda nikakor še ni bil voljan se ukloniti svojemu nasprotniku. Tu pa mu vstane za hrbtom v lastni deželi nov sovražnik: upro se mu namreč češki plemenitaši. Tudi njim je presedala krepka vlada Otakarjeva, ki je branila kmeta in meščana in krotila pohlep grabežljivega plemstva. Na čelu upornikov sta bila dva odlična plemenitaša Boreš Riesenburški in Zaviš Falkenštanjski, ki je bil že dalj časa v tajni zvezi z Rudolfom. Zavratni napad lastnih podložnikov v usodnem trenutku, ko je bilo treba varovati pravice in ugled češke krone, je bil za Otakarja najhujši udarec. V tem položaju ni mogel storiti drugega, kakor se vdati in prositi miru. Prišlo je do pogajanj na nekem donavskem otoku (Camberg?) in slednjič do mirovne pogodbe 21. novembra 1276.

Otakar se je v tej pogodbi odpovedal vsem pravicam do Avstrije, Štajerske, Koroške, in Kranjske in je moral svoje dedne dežele Češko in Moravsko od Rudolfa prejeti v fevd. Zato pa je bil oproščen državnega in cerkvenega izobčenja. Mir se je imel raztegniti na vse podložnike obeh kraljev, katerim se imajo vrniti odvzeti gradovi in posestva. V potrditev te mirovne pogodbe je imel Rudolf zaročiti češkemu prestolonasledniku svojo hčer in ji za dóto zastaviti severni del Nižje Avstrije do Donave za 40.000 mark, Otakar pa naj bi enako zaročil svojo hčerko Rudolfovemu sinu in ji dal za doto posestev v vrednosti 40.000 mark.

Nasprotnik je bil premagan, brez krvave bitke. Otakar je moral priznati Rudolfa za cesarja, se mu pokloniti in se odreči novopridobljenim deželam. Njegova čast je bila ponižana, njegova oblast strta. Ni čuda, če je težko prebolel ta udarec in je le čakal ugodne prilike, da se maščuje nad svojim nasprotnikom.

Za Rudolfa je bila zmaga primeroma lahka. Brez velikih žrtev je dobil v oblast lepe alpske dežele od Donave tje do Krasa. Skromni švicarski grof, kije bil doslej brez večjih lastnih posestev in se nikakor ni mogel meriti z drugimi nemškimi knezi in vojvodi, čeprav je nosil cesarski naslov, je sedaj porabil ugodno priliko, da svoji rodbini pridobi primerne dežele, z njimi ugled in veljavo v nemški državi. Ta načrt: osnovati v alpskih pokrajinah dedno habsburško oblast, je zasledoval Rudolf gotovo že izza svoje izvolitve za nemškega cesarja. Začasno se je zadovoljil s tem, da je proglasil deželni mir za Avstrijo, Štajersko, Koroško in Kranjsko in upravo koroške vojvodine izročil svojemu zavezniku Majnardu. Med tem pa so postale razmere s češkim kraljem zopet napete. Vsi istodobni pisatelji pripisujejo krivdo Otakarju in dolže zlasti njegovo ošabno soprogo, ogrsko kraljičino Kungoto, da ni mogla pozabiti izgube lepih dežel in ga je vedno hujskala na boj.

Rudolf si je sedaj poiskal mogočno zaslombo pri svojem madjarskem sosedu, ki je bil že od nekdaj zagrizen sovražnik češkega kralja. Zahteval je pomoči od sorodnih knezov, od solnograškega nadškofa, od Majnarda Goriškega in računal tudi na izdatno pomoč iz avstrijskih pokrajin. Skrbno pripravljen je mirno čakal, kaj ima priti.

Tudi Otakar se je dobro pripravljal, pridobil je za zaveznike nekaj severnonemških knezov, vojvoda bavarskega in Poljake. Celo na Dunaju je užival še mnogo udanosti. Skovala se je neka tajna zarota proti Rudolfu, kateri je bil vplivni meščan Rüdiger Paltram na čelu. Toda bila je zatrta, preden je mogla kaj škoditi habsburški vladi.

Prav ta zarota je sprožila vojsko. Češki kralj takoj zgrabi za orožje in se dvigne na boj. Meseca junija zapusti Prago in hiti na Moravsko, kjer so se zbirale njegove pomožne čete. Potem pa je brez potrebe tratil čas in sile z obleganjem raznih gradov in mestec, ne da bi jo udaril proti Dunaju in se vsaj polastil severnega obrežja Donave.

Rudolf je med tem združil svojo vojsko z Madjari pri Hainburgu, prekoračil Donavo in se utaboril pri Marcheku, kamor so došle tudi avstrijske in nemške čete.

Iz Nemčije je dobil Rudolf le malo pomoči, temveč pa iz alpskih pokrajin. Tu so bili iz Štajerske: Oton Lichtenštanjski, Kolo iz Vuzenice in Friderik Ptujski, ki so mu pripeljali tisoč mož; iz Koroške: Henrik Pfanberški, Ulrik Vovbrski, Friderik Ortenburški. Kranjsko viteštvo se je pridružilo grofu Majnardu Goriškemu, deloma pa se vojskovalo pod koroško zastavo.

Ko se je Rudolf združil z Madjari, krene od Marchecka proti severu na kamenito polje, ki se je razprostiralo okoli sela Dümkrut (Suhi kruti) med reko Moravo in Donavo. Tu je prišlo 26. avgusta 1278. do znamenite bitke, ki se navadno imenuje bitka na „Moravskem polju".

Boj se je pričel okoli devete ure zjutraj. Rudolf je razdelil svojo vojsko v štiri oddelke, dva sta bila madjarska, tretji avstrijski, četrti pa je bil sestavljen iz nemških, goriških, kranjskih, koroških, štajerskih pomožnih čet. Poslednjemu oddelku je sam poveljal. Boj so pričeli ogrski Kumani s puščicami in so kmalu potisnili češke čete nazaj. Na desnem krilu pa so se češki konjiki pod Otakarjevim osebnim vodstvom vztrajno upirali Rudolfu. Krepko so pritiskali na nje Kranjci pod zastavo Majnardovo. Končno pa se vendar posreči Čehom, da vržejo Rudolfa nazaj in skoro predero njegove vrste. Cesar je bil sam v smrtni nevarnosti, ker so mu prebodli konja in njega samega strmoglavili v strugo plitvega potoka. Le še en trenotek in po njem bi bilo. Tu mu priskoči na pomoč neki vitez, ga izvleče izpod mrtvega konja in posadi na drugega. Med tem se je bila tudi že bojna sreča obrnila. Nove čete Rudolfove, ki so bile doslej v rezervi, posežejo v boj. To ohrabri utrujene vojake, ki planejo z novo srditostjo na svoje nasprotnike. Že se umika levo češko krilo. V tem usodnem trenotku ukaže češki kralj poveljniku rezerve, Miloti, naj pribiti na pomoč s svojimi čilimi četami. Toda izdajalski Milota, ki je bil že preje v zaroti zoper Otakarja, je bil s svojimi krdeli zapustil bojišče, ne da bi se bil lotil boja. Sedaj je bil izid bitke odločen.

Strah in groza prešine hrabre češke čete. V divjem begu se spuste proti Moravi. Le Otakar ni hotel bežati. Z malim spremstvom se zakadi v najgostejšo sovražno trumo in se tako hrabro bojuje, da se nihče ne upa v njegovo bližino. Slednjič se konj zgrudi pod njim in skoraj brez zavesti se mora vdati svojim sovražnikom. Toda ti ga niso pustili pri življenju. Vzamejo mu orožje, razbijejo čelado na glavi potem pa s sulicami in meči prebodejo njegovo truplo. Kralj je padel v roke neusmiljenih morilcev. Pravijo, da je bil eden morilcev neki točaj, drugi pa sorodnik nesrečnega Seifrida Marenberškega, čegar smrt je hotel maščevati nad kraljem. Ko je Rudolf zvedel o nesrečni smrti svojega nasprotnika, je hitel k njemu in ga našel ubitega in oropanega. Ginjen je gledal njegovo truplo, ki je v svoji otrpnelosti in nagoti tako živo pričalo, kako minljiva je zemeljska slava in človeški sijaj. Mrliča je ukazal oprati in odpeljati na Dunaj, kjer so ga mazilili in postavili na ogled. — Ni treba še posebej omenjati, da je bila češka vojska popolnoma pobita in razkropljena. Čez 12.000 vojakov je obležalo na bojnem polju.

Otakarjeva žalostna usoda je globoko pretresla vso tedajno Evropo. Lahko si mislimo, kako je češki narod jokal za svojim kraljem. Po stoterih cerkvah so zvonili zvonovi in ljudstvo je molilo in prosilo za pokoj njegove duše. Pa niso žalovali po njem le Čehi, tudi nemški naseljenci na zapadnem Češkem, katerim je bil tamkaj nakazal selišča in jih podpiral, so z njim izgubili svojega najboljšega dobrotnika. Celo v nemških letopisih nahajamo ginljive žalostinke in izraze polnega sočutja nad njegovo nesrečno smrtjo. Tako čitamo o njem v kolmarski kroniki: „Bil je v svojih dneh močen ščit za vse kristjane ... Bil je srčen kakor lev, plemenit kakor orel. In ta kralj je sedaj mrtev. Vse oči naj prelivajo solze. Kdo bode sedaj skrbel za vdove in sirote? Umrl je kot junak, ki se častno bojuje". Tudi Rudolf je v svojem poročilu na papeža proslavljal Otakarjev spomin rekoč: da ni uničila njegove sile hrabrost, temveč desnica Boga v višavi, ki milo sodi pravdo.

Tedanji vrstniki so prav znali ceniti zgodovinski pomen znamenite bitke „na Moravskem polju". Vedeli so, da se je izvojeval boj med češkim levom in habsburškim orlom. Otakarjev vzor je bila mogočna država, segajoča od Krkonošev do Jadranskega morja. Pa njemu ni bilo prisojeno ustvariti ta vzor. Drugi je stopil na njegovo mesto. In kar se ni posrečilo ponosnemu pa neprevidnemu češkemu kralju, to je izvršil trezni in modri Rudolf Habsburški. Habsburžani so postali dediči njegovih dežel in njegovih načrtov.

S kraljevo smrtjo je bil tudi odpor Čehov končan. Otakarjeva vdova Kungota je sklenila z Rudolfom mir. Varstvo kraljevih otrok in začasna vlada na Češkem se je prepustila za dobo petih let Otonu Braniborskemu, Moravsko je dobil za isti čas kot vojno odškodnino cesar Rudolf. V potrditev miru naj bi se sklenil zakon med kraljevimi otroci in sicer naj poroči kraljevič Vaclav Rudolfovo hčer Jitko (Guto), najmlajši Rudolfov sin enakega imena pa Otakarjevo hčer Agnezo. Koncem meseca novembra 1278. sta se obe poroki v mestu Iglavi z vso sijajnostjo praznovali, čeprav sta imela Vaclav in Jitka komaj osem let, Rudolf in Agneza pa po deset let.

Po sklenjenjem miru je ostal Rudolf skoraj tri leta v novo pridobljenih deželah. Sedaj, ko je bil odpor popolnoma zatrt, je mogel misliti na to, da izvojevane alpske dežele izroči lastnim sinovom. Pa tudi sedaj je postopal tako previdno in potrpežljivo, da so pretekla še štiri leta, preden sta bila Rudolfova sinova umeščena na nove Vojvodine.

Najprej je izkušal Rudolf, da si pridobi cerkvene dostojanstvenike in osnuje prijateljsko zvezo s škofijami in samostani po Avstrijskem. Zato jim je pri vsaki priliki skazoval svojo naklonjenost. Cerkveni knezi pa so pripravljali pot Rudolfovi vladi s tem, da so njegovim sinovom mnogoštevilna posestva prepustili v fevd (užitek). Skrbel je tudi za mir in red v alpskih pokrajinah. Sam je predsedoval stanovskim skupščinam in vodil sodnijske obravnave. Proglasil je vnovič deželni mir za deset let in strogo prepovedal vsako nasilnost ali oboroženo zvezo. Skrb za pomirjenje in uravnavo svojih dežel ga je nagnila, da je večkrat potoval po teh pokrajinah. Najpreje je obiskal Štajersko in se mudil v Gradcu pet dni, potem se je podal skozi Mursko dolino proti severozapadu in je v Judenburgu sprejel koroške in kranjske stanove. Tu so se zbrali poslanci, plemstvo, svetna in redovna duhovščina, da se poklonijo habsburškemu vladarju in z njim posvetujejo o važnih zadevah svojih dežel. Vse je prevzela cesarjeva prijaznost in tekmovali so med seboj, da si pridobe njegovo naklonjenost. Za deželnega glavarja jim je Rudolf takrat postavil grofa Majnarda Goriškega.

S takimi dejanji se je počasi pripravljala habsburška oblast in kar se je razvijalo tekom let, je bilo pravno potrjeno koncem l. 1282.

Zgodovinski dan, ko se je izpolnila srčna želja ustanovitelja naše cesarske hiše in prešla dedna oblast alpskih pokrajin na Habsburžane, je bil dan 27. decembra 1282.

Rudolf je sklical za tisti čas državni zbor v Avgsburg. Zbrano je bilo mnogo najodličnejše gospode. Brez ugovora je privolil državni zbor Rudolfovi zahtevi, naj se podele avstrijske dežele, ki jih je bil cesar sam priboril državi, njegovima sinovoma Albrehtu in Rudolfu. Zato jima je cesar takoj slovesno izročil zastave imenovanih dežel v znamenje, da imata ondi pravno posest in ju je imenoval za vojvoda in državna kneza. Potem se je sestavila listina, ki nam ohranjuje spomin na to imenitno dogodbo. Potrdili so jo vsi navzoči knezi in zastopniki avstrijskih stanov s svojimi podpisi. Rudolf pa ji je pridjal še svoj cesarski pečat v zlatu.

Tako se je izvišil znameniti državno-pravni čin, s katerim je bila ustanovljena habsburška vlada v sedanjih avstrijskih deželah. Pripomniti pa je še dvoje važnih dogodkov. V imenovani listini je bila izrečena samostojnost Kranjske, ki je bila dotlej še vedno v neki zvezi s Koroško. Vojvodstvo Koroško pa se v Avgsburgu ni izročilo Habsburžanon, čeprav je Rudolf preje to nameraval. Izročil je nekaj let pozneje (leta 1286.) to deželo svojemu sorodniku in zavezniku grofu Majnardu kot plačilo za njegovo zvesto službovanje in za izdatne denarne podpore, s katerimi je kralju v zadregi pomagal.

Neka druga stvar je močno vznemirjala stanove avstrijskih vojvodin: da jim je Rudolf postavil dva vladarja. Rudolf je to storil gotovo za to, da je nove dežele tembolj priklenil na svojo rodbino in je dedinsko pravico bolj zavaroval. Vendar je bil takoj pripravljen, vstreči želji deželnih stanov in je proglasil že prvega junija l. 1283. habsburški hišni red, v katerem zapoveduje, naj se uprava Avstrije, Štajerske, Kranjske in Slovenske krajine izroči izključljivo Albrehtu in njegovim potomcem, Rudolf pa naj dobi odškodnino v denarju, ako mu cesar v štirih letih ne preskrbi druge kneževine. S tem odlokom so bile odstranjene vse neprilike skupne oblasti.

Dne 11. junija leta 1283. so se zbrali vsi deželni dostojanstveniki in najodličnejši plemenitaši na Dunaju, da se poklonijo bratoma in jima prisežejo zvestobo. Ta slovesni čin je pomenil priznanje habsburške vlade od strani ljudstva. In kako trdno je držala ta prisega zvestobe, nam priča zgodovinsko dejstvo, da je od tistih časov pa do današnjega dne usoda alpskih dežel in z njimi slovenskega naroda najtesneje združena z habsburško cesarsko hišo. S ponosom moramo povdarjati, da so prav naše dežele bile začetek in temeljni kamen sedanje velike avstrijske države.

8. Grofi Goriški.[uredi]

S habsburško vlado je bil za vsa prihodnja stoletja položen temelj zgodovinskemu razvoju našega naroda. Bilo je konec tistih poizkusov raznih vladarjev, ki so hoteli v alpskih deželah zasnovati večjo ali manjšo deželno skupino in si ustvariti enotno gospodstvo. Omenili smo jih celo vrsto, od Velike Karantanije cesarja Otona I. pa do zadnjega ponesrečnega poizkusa češkega kralja Otakarja. Nobenemu ni bilo mogoče izvršiti zasnovanega načrta. Trezni, previdni Rudolf pa je s habsburško oblastjo postavil trdno postojanko, okoli katere so se počasi skupljevale dežele, ki sestavljajo sedanjo avstrijsko monarhijo. — Seveda ta oblast v začetku še ni bila enotna in posebno vplivna. Bilo je še mnogo drugih malih in velikih vlastelinov, ki so si s Habsburžani na jugu delili oblast. Vendar se je njihova posest stalno širila in zaokroževala. Napredek, zaokroževanje in utrditev habsburške oblasti v slovenskih deželah to je naša zunanja zgodovina v naslednjih stoletjih.

Po zgodovinskem dogodku v Avgsburgu leta 1282. Habsburžani niti niso neposredno izvrševali svoje oblasti v naših krajih. Vojvodstvo Koroško je dobil grof Majnard Goriški. Isti je v imenu Habsburžanov upravljal tudi Kranjsko in Slovensko krajino, kateri je pripadala tedaj tudi Savinjska dolina. Če še upoštevamo, da so goriški grofi imeli obsežno dedno posest v Primorju, moramo reči, da je ta dinastija za dobo naslednjih petdesetih let dejansko vladala na Slovenskem. Zato je potrebno, da se ozremo na njeno preteklost.

* * *

Z letom 1000. se ime goriške grofije prvič pojavi v zgodovini. Solkanski grad je bil tedaj njeno središče.[1] Akvilejski patriarh Ivan IV. in furlanski grof Werigancl sta si delila posest goriške pokrajine. Werigandova hči Hedviga pa je delež svojega očeta prinesla za doto grofu Markwardu iz rodu koroških Epenštanjcev, ki so odslej gospodovali ob Soči. Ker visokoležeči Solkanski grad ni bil pripraven za upravo dežele, so si Epenštanjci postavili drugo trdnjavo ob vasi Gorici, ki je kmalu postala glavni grad v deželi. Le malo poročil o delovanju tega rodu je ohranjenih. Njihova glavna ustanova je samostan v Rozaču, ob sedanji avstrijsko-furlanski meji, katerega so bogato obdarovali in kjer je bila poslej družinska rakev goriških grofov. Rozač se nahaja na Furlanskem zahodno od Goriških Brd in je sedaj letovišče videmskih nadškofov. Tedaj je bila okolica še slovenska, ker pravi neki vir, da leži samostan na Slovenskem („in Sclavonia"). — Izvršitelj ustanove je bil akvilejski patriarh Henrik (1077—1084), ki je podaril novemu samostanu mnogo sveta po okolici od „laškega studenca" pa do „hribov sv. Janeza" in naselil tamkaj redovnike, avguštince. Ko je Ulrik I. iz rodu Epenštajncev zasedel akvilejsko patriarhovsko stolico, je avguštinsko naselbino izpremenil v benediktinsko opatijo. — Rozač je imel mnogo posestev na slovenski zemlji, zlasti po Goriškem in na Krasu okoli Sežane, Komna, sv. Križa, Solkana in Tolmina.

Okoli l. 1100. je goriška posest koroških vojvodov prešla na neko drugo plemiško rodbino, ki je imela svoj dom v Pustriški dolini in Lumskem okrožju na zapadnem Koroškem. Imenujejo jih zato navadno Pustriške ali Lurnske grofe. — Bil je to starodaven koroški plemiški rod. Pokrajine, nad katerimi so gospodovali, so bile nekdaj vse slovenske. Vendar je bila grofovska rodbina popolnoma nemška in je tudi ohranila svoj nemški značaj, ko je prišla v posest goriške slovenske zemlje. Tudi doli na solnčnem jugu so bile rodovitnejše pokrajine, kakor pa v mrzli Pustriški dolini. Semkaj so prestavili Pustriški grofi svoj sedež in se odslej nazivali „Grofi Goriški". Ta dežela je postala zibel njihove slave in oblasti.

Prvi grof nove goriške dinastije je bil Majnard (1124—1139). Pripravil je svojim potomcem pot do veljave in moči s tem, da je postal zavetnik mogočne akvilejske cerkve.

V tedanjih bojevitih časih, ko je odločevala le surova sila močnejšega, so morali vsi neoboroženi ljudje, ki se niso mogli sami braniti ali si z mečem poiskati pravice, imeti varuha ali zavetnika, ki se je zanje potegoval, kedar je bilo treba. Razen vdov in sirot so imele take zavetnike vse cerkve in samostani. Bili so to navadno bližnji plemiči, ki so jih morali varovati ropa, nasilnosti in se tudi pred vojvodom ali cesarjem potegniti za njihove pravice. Za tako varuštvo so bili zavetniki dobro plačani. Dobivali so del dohodkov od sodnije, od letnih pridelkov, pa tudi posestva v fevd ali užitek. Še večje pravice so si znali taki zavetniki cerkva sami pridobivati, ker so si prilaščevali cerkveno premoženje, nasilno ravnali z duhovniki in cerkvenimi podložniki in tako postali mesto varuhov njihovi zatiralci.

Zavetništvo akvilejske cerkve je bilo za goriške grofe tem pomenljivejše, ker so stopili v tesno zvezo s starodavno patriarhijo, ki je s svojim ugledom tudi njih visoko dvignila. Pa tudi plača za varuštvo ni bila skromna. To vidimo že iz pogodbe leta 1202., ki je bila sklenjena med patriarhom Peregrinom II. in goriškimi grofi. Patriarh se je odrekel svojemu delu v goriški grofiji in jo popolnoma prepustil v last svojemu zavetniku. Goriški grofi So bili sedaj neomejeni gospodje ozemlja med Sočo, Vipavščico in Alpami.

Kmalu pa se je ta prijateljska zveza izpre vrgla v hudo nasprotstvo, ker so si grofi prilaščevali nad akvilejsko cerkvijo vedno več pravic, izkoriščali in izžemali njene podložnike. Opetovano so bile med patriarhom in grofi praske in hudi boji. Z duhovnimi in svetnimi kaznimi je morala cerkev braniti svoje pravice proti svojim zavetnikom.

Zgodovinski viri 12. in 13. stoletja nam opisujejo goriške grofe kot bojevite, malo izobražene može, ki so živeli za boj, lov in druge viteške zabave. Znali so govoriti le svojo tirolsko nemško narečje in so se morali v občevanju z Italijani ali Slovenci posluževati tolmačev. O marsikomu izmed njih se pripovedujejo hude razvade in napake. Označujeta jih nasilnost in nezmernost, ki sta bili tedaj med plemstvom zelo razširjeni. Vso njihovo starejšo zgodovino prepletajo malenkostni boji s furlanskimi plemiči ali patriarhi. Posrečilo se jim je v teh časih utrditi in razširiti svojo posest na Goriškem in zastaviti svoj vpliv v Furlaniji.

Nova doba se pričenja v goriški zgodovini z Majnardom III. (1220—1258) in njegovimi nasledniki, ko je segala oblast in moč goriških grofov daleč preko goriške zemlje in se jim je posrečilo pridobiti celo vojvodsko in kraljevo krono.

Majnard III. je podedoval po svoji stari materi, ki je bila iz rodu meranskih vojvodov, mnogo posestev na Tirolskem, dalje Slovensko marko in grofijo istrsko. Štiri leta pozneje, po smrti njegovega zeta, tirolskega grofa Alberta, mu je pripadla skoraj vsa Tirolska. Tako se jim je z ženitvijo in dediščino množila posest. Ni čuda, če so bili goriško-tirolski grofi tedaj že zelo veljavni gospodje in so jim še celo nemški cesarji poverjali važne službe. Majnard III. je bil okoli leta 1250. deželni glavar štajerski.

Veliko ulogo je imel v zgodovini goriških grofov denar. To se je pokazalo posebno pri Majnardu IV. (1258—1295). Mogočno je vladal na Goriškem in Tirolskem, neprestano krotil nasilne, roparske viteze, pa tudi modro gospodaril s svojim premoženjem in si pridobil veliko gotovine. Denar pa je imel tedaj, ko je bil še zelo redek, veliko večjo vrednost kakor dandanes. In bogati knezi niso bili nič manj zaželjeni zavezniki, kakor tisti, ki so imeli mnogo zemlje in vojakov. — Majnardu je prinesla zlasti njegova zveza z Rudolfom Habsburškim mnogo dobička. On je bil tisti, ki je leta 1273. Rudolfa na državnem zboru v Nirenbergu predlagal za cesarja in mu pomagal z denarjem. Zanj je leta 1276. zasedel Koroško in Kranjsko in v odločilni bitki na Moravskem polju je vodil viteštvo slovenskih dežel.

Rudolf se mu je izkazal hvaležnega s tem, da mu je podelil vojvodstvo koroško in ga postavil za svojega upravitelja na Kranjskem in v Slovenski marki. Še le tedaj, ko bi izumrli goriški grofi, naj bi jim sledili na Koroškem Habsburžani,

Prijateljska zveza med goriškimi grofi in Habsburžani se je še posebno utrdila, ko je Rudolfov sin Albreht II. vzel Majnardovo hčer Elizabeto za ženo. S tem je postala Elizabeta mati vse habsburške rodovine.

Majnard je bil po starodavnem obredu umeščen za koroškega vojvoda. Ta znameniti dan je bil 1. septembra leta 1286. Dva pisatelja nam na drobno opisujeta slavnost. Vse se je vršilo natančno tako, kakor pred pol tisočletja. Slovenska je bila vojvodova prisega, slovenski kmet ga je umeščal, slovenske pesmi so se razlegale. Pa vendar je postalo to umeščenje že gola forma, brez jedra in pomena. Kaj naj rečemo, ako je smel vojvoda slovenska vprašanja kratko zavrniti: „Ich enwaiss, was du meinst, ich verstann dine Sprach nit". (Ne vem, kaj hočeš, ne razumem tvojega jezika). Knez se ni več zavedal, da je vojvoda slovenske dežele. Ta je takrat že izgubljevala svoj izključno slovenski značaj. Plemstvo, meščanstvo in deloma tudi kmečko ljudstvo po severnih krajih je bilo že nemško. Slovenski obred je bil le še spominek na slovensko preteklost koroške vojvodine.

Habsburško-goriška vlada je naletela izprva v alpskih deželah na enak odpor, kakršnega so nekdaj občutili Babenberžani in češki kralj Otakar. Puntalo se je razbrzdano plemstvo, ki se ni hotelo ukloniti strogemu redu in opustiti svoje nasilnosti. Nekateri odlični štajerski, koroški in kranjski plemenitaši so se zarotili zoper Albrehta in Majnarda in hoteli vreči njuno vlado. Med njimi se imenujejo: Ulrik Pfanberški, Friderik Stubenberški, Hartnid iz Wildona, Ulrik Vovbrski (Heunburški), Viljem Ostrovrhar. Zlasti med grofom vovbrskim in goriškim se je vnel ljut boj, ki je trajal več let. Štajerski letopis (Reimchronik) obširno opisuje zanimive dogodke, ki nam živo predstavljajo razmere v tedanjih bojevitih časih. Zato jih po njem tu podajem.

* * *

Severovzhodno od Velikovca na mogočnem hribu se je dvigal grad Vovbre, nemški Heunburg. V najstarejših listinah se imenuje „Hunenburg", to je Hunski grad in je gotovo nastal že v 10. stoletju, ko je bilo treba močnih trdnjav proti Madjarom. Vovbržani so imeli malo grofijo ob Dravi pa tudi mnogo posestev v Savinjski dolini in na Kranjskem. Bili so izmed mogočnih vlastelinov, ki so si hoteli ustvariti svoje neodvisno gospodstvo v naših deželah. Ulrik III. Vovbrski je hotel obnoviti Savinjsko mejno grofijo in tu postati samostojen vladar. Posrečilo se mu je, da je dobil zavetništvo nad gomjegrajskim samostanom. Prav zaradi tega se je pričel prepir z Majnardom, koroškim vojvodom.

Hudo je peklo ponosnega Vovbržana, ko mu je vojvoda odrekel pravico do zavetništva. V divji upornosti mu je prisegel maščevanje. Sklenil je zvezo z akvilejskim patriarhom, ki mu je obljubil pomoč zoper Majnarda in Albrehta v vseh vojnih podjetjih na Koroškem, v Savinjski dolini, na Kranjskem, v Slovenski marki in Furlaniji. — Ker mu domači grad ni bil dovolj varen, si je Ulrik izbral drugo nedostopno trdnjavo v zavetje. S silo se je polastil bamberškega gradu v Grebinju.

Neposredno nad grebinjskim trgom se dviga skala iz apnenca do 70 metrov višine. Na južni strani pada navpično v dolino, na zapadu pa je zavarovana od sten, ki štrle do 20 metrov visoko proti nebu. Tu gori je čepel starodavni grad kakor orlovsko gnezdo na skalovju. Veljal je za nepremagljivega, kajti oni del gorskega pobočja, ki je bil še dostopen, je bil zavarovan z močnim zidovjem in neprodirnimi stolpi.

Tu sem se je zatekel Ulrik s svojo družino. Tu je hotel kljubovati vojvodu in cesarju, tu je snoval načrte, kako bi ponižal svojega nasprotnika. Stari grebinjski grad ni z lepa videl toliko življenja in vrvenja med svojimi zidovi, pa tudi ne toliko žalosti in strahu, kakor v tistih letih, ko sta v njem bivala grof Ulrik in njegova žena Agneza s svojimi otroci.

Upor je izbruhnil na Štajerskem, kjer je divji Hartnid iz Wildona pričel pleniti in pustošiti gradove in vasi vojvoda Albrehta. Pridružil se mu je Friderik Štubenberški. S pomočjo bavarskega vojvoda Otona in solnograškega nadškofa Konrada so upali zmagati vojvodove čete. Toda ljudstvo ni bilo na njihovi strani. Zlahka je Albreht na Štajerskem zatrl upor in kolovodjo Hartnida poslal ujetega v grad Hainburg ob Donavi. Potem je šel s svojimi četami na Koroško. Da kaznuje solnograškega nadškofa, je zavzel in zažgal mesto Breže, ki je bilo njegova last. Spričo razvalin tega mesta je potem sklenil mir z upornimi plemiči in obljubil, da bode varoval deželne pravice, kakor so jih nekdaj dali vojvodi Otokar, Leopold in Friderik.

Toda nepremagan je ostal Ulrik na svoji strmi pečini in snoval nove nakane proti vojvodom. — Majnarda takrat ni bilo v deželi. Zapustil je kot upravitelja svojega sina Ludovika, ki je bival v mestu Št. Vidu ob Glini. Proti temu so bile sedaj naperjene Ulrikove nakane. Po dogovoru s solnograškim nadškofom je sklenil nenadoma napasti mesto, ujeti mladega Ludovika in ga obdržati kot talnika, da izsili od očeta svoje zahteve. Posrečilo se mu je pridobiti za to zaroto nekaj koroških plemičev in celo nekateri šentviški meščani so obljubili pomoč.

Ob določenem dnevu — bilo je meseca julija leta 1292. — sta se odpravili posadki iz Grebinja in Brez in došli okoli polnoči pred Št. Vid. Prvo je vodil sam grof Ulrik. Pristavili so lestvico ob mestno zidovje in se splazili v mesto. Vsled šuma so se zbudili vojaki v gradu in z Ludovikom na čelu planili na trg, kjer se je vnel divji boj. Ludovik bi bil kmalu usmrten, ker ga zarotniki v temi niso spoznali. Slednjič ga ujameta dva plemiča in peljeta pred solnograškega vicedoma (upravitelja), ki ga ukaže odpeljati na bližnji solnograški grad Taggenbrunn. Grof Ulrik je bil ves divji, ker se mu ni posrečilo, da bi dobil princa v pest.

Med tem so vojaki plenili po mestu in gradu. Plena je bilo toliko, da so odpeljali v Grebinj in Breže več sto voz obloženih z oljem, pivom, vinom, žitom, moko, obleko, kožuhovino, kožami, bakrom, svincem, železom, in drugim blagom. Poleg tega so si Ulrikovi ljudje jemali vse, kar jim je prišlo v pest: denar, posodo, dragotine, obleko. Hlapci, ki so došli tje brez suknje in plašča, so imeli na sebi po tri s kožuvino podložene, dragocene obleke, da so jecali od vročine. In marsikdo, ki ni imel preje niti vinarja, si je nagrabil denarja, da bi ga imel dovolj za vse življenje. Toda pri vinu in kockah so vse zapravili ...

Sredi svojih ljudi, ki so vriskali od veselja, se je le grof Ulrik žalosten in potrt vračal na grebinj ski grad, ker mu je solnograški vicedom odpeljal najdragocenejši plen.

Ko je vojvoda Majnard zvedel o dogodkih na Koroškem, se je silno razsrdil in poslal svojega prvorojenca Otona z močnimi četami, da napravi red in kaznuje krivce. Huda kazen je zadela najprej zarotnike iz šentviške okolice. Oton jih je obsodil na smrt. Nadeli so jim okove, jih z vrvmi privezali na konje in vlekli na mestni trg, kjer jih je rabelj obglavil.

Toda Ulriku, ki je prežal na grebinjskih pečinah, niso mogli priti blizu. Imel je sicer le majhno posadko in tudi novih zaveznikov na Koroškem ni mogel dobiti. Toda branil se je še lahko celo poletje. Med tem pa je poslal svojega vazala (podložnega plemiča) Eberharda iz Št. Petra na Kranjsko, da naprosi tamošnje privržence, naj mu pridejo na pomoč. Dolgo ni bilo zaželjenih čet, in grof Ulrik je že mislil na poravnavo in mir.

Kar je nekoč — meseca marca leta 1293. — pozno v noči prišla močna oborožena četa pred zidovje trga Grebinja in zahtevala, naj ji odpro vrata. Bil je Viljem Ostrovrhar s svojimi ljudmi, ki jih je nabral po Kranjskem in Slovenski marki in jih sedaj pripeljal Ulriku na pomoč. Tedaj je nastalo veliko veselje v grebinjskem gradu. Ulrik je zopet čutil, da je kos svojim nasprotnikom.

Viljem Ostrovrhar s Svibnega ob Savi je bil izmed najslovitejših vitezov tedanjega časa. Daleč naokoli je slovelo njegovo junaštvo. Bil je pri turnirjih vedno zmagovalec. V pesmih in pripovedkah so živela njegova dela. Bil je pa tudi častihlepen, neupogljiv in maščevalen človek. Udeleževal se je nekdaj bojev proti kralju Otakarju, ko je ta vladal po naših deželah in je sedaj pomagal upornemu Ulriku proti vojvodu. Kakšen sloves je imel pri ljudeh, priča pravljica o čudežnem prstanu, ki mu ga je baje izročila neka vila kot poroštvo slave in sreče, dokler bo ohranil zvestobo svojemu gospodu.

Ostrovrhar je prišel sicer po noči v grebinjski grad, vendar so nasprotniki zvedeli o njegovem prihodu. Majnardov maršal Told je poslal po nove čete v Št. Vid, in hitro je prišel Konrad Aufenštanjski s 50 možmi na pomoč. Skupaj sta prodirala s svojimi četami proti Grebinju.

Med tem je sklenil tudi Viljem iti sovražnikom nasproti; grof Ulrik pa je ostal pri posadki v gradu. Za rana v jutru, ko si je nadeval vojno upravo, zapazi, da mu manjka prsnega oklepa. Iskali so ga povsod po gradu, a ni ga bilo dobiti nikjer. Moral se je odpraviti brez njega.

Pred trgom je Viljem razporedil svoje vojake. Bilo jih je dve sto. Spredaj so šli strelci, za njimi tisti, ki so bili oboroženi s sulico in mečem. Potem jih je peljal po cesti, koder so morale priti sovražne trume.

Na grebinjskem polju pod Vašinjo goro so trčili skupaj. — Boj so začeli strelci, ki so se obsipavali s puščicami. Ko so bile vse postreljene in so morali strelci odstopiti z bojnega pozorišča, so udarili vitezi drug na drugega. Strašen je bil ropot, ko je trčilo jeklo ob jeklo, železo ob železo. Že ob prvem napadu so se trije grofovi zavezniki zvalili s konj, vendar so drugi še stali kakor neprodirna železna stena. Toda vojvodovim ljudem je zrasel pogum. Za prvim naskokom je sledil drugi in tretji in kmalu so se morale Ulnkove trume umikati proti Grebinju. Smrt Friderika z Vajseneka (Belega brda), kateremu je neki hlapec zbil šlem z glave in preklal črepinjo, jih je slednjič popolnoma preplašila. Kdor je mogel, je zbežal, drugi pa so bili ujeti ali potolčeni.

Boj je bil končan, zmaga odločena. Sedaj so iskali Viljema, ki ga ob zadnjem spopadu ni bilo več videti. Našli so ga na tleh prebodenega s sulico. Imel je še sedem drugih ran in zlomljeno nogo. Ko je Konrad Aufenštanjski ranjenca vprašal, če je Viljem Otrovrhar, mu je pritrdil in ga prosil, naj se skloni k njemu. Potem potegne s prsta čudežni obroček in ga izroči Aufenštajnu, rekoč: „Vzemi ta prstan, ne bo ti žal. Dokler ga bodeš imel, ti bode prinašal bogastva in slave". Ranjenega Viljema so hoteli spraviti v Velikovec, a umrl je v rokah hlapca, ki ga je hotel vzeti k sebi na konja. Truplo so pozneje prepeljali v Kostanjevico in je menda pokopali v samostanski cerkvi. Tako je žalostno končal slavni Viljem Ostrovrhar. Tudi skrivnostni prstan ga ni otel pogube, ker ni bil več zvest svojemu gospodu — vojvodu Majnardu.

Le grof Ulrik je še kljuboval na svojem nedostopnem gradu. Toda sedaj je sam habsburški vojvoda Albreht nastopil proti njemu. Ukazal je svojemu maršalu Hermanu Landenberškemu z močno četo prodreti na Koroško in brez usmiljenja opleniti in opustošiti vse, kar je grofovega. Omenil sem že, da so imeli vovbrški grofi svojo deželico, ki se je raztezala od Djekš pa do Grebinja. Tu so imeli svoje podložne kmete, ki so bivali deloma raztreseni kot posestniki ali pa živeli skupaj v vaseh. Te grofove podložnike je sedaj zadel strašen udarec. Vojvodove čete so se ustavile ob vsakem vovbrškem posestvu. Naj preje so ugrabili vso premičnino, zalogo živil in živino, posekali so drevje, opustošili polje, potem pa zažgali hiše, skednje in hleve. Ako je bil v kaki vasi le en sam vovbrški podložnik, zgorela je vsa vas. Tako je šlo razdejanje od posestva do posestva, od vasi do vasi. Po dnevi in po noči se je dvigal ognjeni zubelj iz gorečih hiš in vasi.

Grof Ulrik je gledal z visokega gradu to grozo razdejanja in polotil se ga je velik strah. Slišal je, da za vovbrško grofijo pridejo na vrsto njegova posestva v Savinjski dolini in po drugih krajih. To ga je moralo spraviti na beraško palico. Bolela ga je pa tudi stiska stoterih nedolžnih podložnikov, ki so zaradi njega izgubili vse svoje imetje. Zato je sklenil se pomiriti z vojvodom. Poslal je brzo po svojega sorodnika Friderika Ortenburškega in ga prosil, naj posreduje med njim in med Albrehtom. Grebinj je dal bamberškemu škofu nazaj, potem pa je šel sam s svojo družino na Dunaj in se vojvodu izročil na milost in nemilost.

Albreht je hotel sicer izprva upornika kaznovati z vso strogostjo. Trše kakor diamant je bilo njegovo srce, pravi letopis. Pa vendar so ga omehčale prošnje in solze njegove žene Elizabete. Grof Ulrik je bil pomiloščen. Albreht ga je postavil za svojega grajskega upravitelja v Novem mestu na Spodnjem Avstrijskem, dokler bi njegova opustošena posestva na Koroškem ne bila postavljena v prejšni stan, in ga preskrbel z vsem potrebnim.

Tako se je končal boj upornega plemstva proti habsburškogoriški oblasti. Zadnji upornik se je moral brezpogojno vdati in prositi milosti.

Poučen je ta dogodek zlasti za to, ker nam kaže, koliko je trpelo meščanstvo in kmečko ljudstvo ob mnogih bojih, ki so jih plemiški gospodje med seboj bojevali. Breže so bile v dveh desetletjih trikrat oplenjene in požgane. Nič bolje se ni godilo Št. Vidu. In kadarkoli sta se sprla sosednja viteza, so plamtele vasi njunih podložnikov. Viteška gospoda je skazovala svojo hrabrost, a škodo je trpelo ubogo ljudstvo.

* * *

Medtem, ko so se na Koroškem dogajale te važne stvari, se je vojvoda Majnard mudil izven dežele. Imel je opraviti večinoma na Tirolskem, kjer je izkušal razširiti svojo oblast čez Trident in si pridobil zavetništvo nad to škofijo. Z denarjem je nakupoval gradove in posestva. Prav zato pa je bilo v njegovih vzhodnih pokrajinah toliko nereda in nemira.

Goriška posest je postala tako velika, da je bilo treba misliti na delitev. Že l. 1272, je sklenil Majnard s svojim bratom Albertom II. pogodbo, v kateri je pridržal sebi vsa tirolska posestva do Pustriške doline, Albertu pa izročil Goriško, Metliko, posestva na Koroškem in v Istri. Vojvodstvo Koroško, uprava Kranjske in Slovenske marke je ostala Majnardu in njegovim potomcem. Od tedaj so se ločili goriški grofi v dve rodbini v tirolsko in goriško.

Prva je bila za nas nekaj časa pomenljivejša, ker je gospodovala nad večjim delom slovenske zemlje. Ko je vojvoda Majnard l. 1295. umrl, so prevzeli njegovi trije sinovi: Oton, Ludovik in Henrik očetovo dediščino. Vladali so svoje dežele vzajemno in niso po drugih zgledih tedanjega časa razkosa vali očetovega deleža. Napravila se je torej upravna skupina: Tirolsko, Koroško in Kranjsko s Slovensko krajino, ki pa že zato ni mogla imeti trajnega obstanka, ker so bile naše dežele po trgovini, prometnih zvezah, posestvu in še mnogih drugih vezeh mnogo bolj združene s Štajerskim in podonavskimi pokrajinami, kakor pa z daljnim Tirolskim.

Izmed omenjenih treh bratov je bil Henrik najpodjetnejši. Vladal je tudi najdalje in se najvišje povzpel, ker se mu je posrečilo pridobiti češko kraljevo krono. Oženj en je bil z Ano, sestro kralja Vaclava III., ki je bil leta 1306. umorjen. Ker ni zapustil moških potomcev, so njegove štiri sestre zase zahtevale bratovo dediščino. Cesar Albreht Habsburški pa je hotel Češko in Moravo podeliti svojemu najstarejšemu sinu Rudolfu, ki je imel že Avstrijsko in Štajersko v posesti. — Čehi so bili izprva na strani Rudolfovi, ker so upali, da se osnuje pod habsburškim žezlom mogočna češka država, kakršna je bila za kralja Otakarja II. Meseca oktobra leta 1306. je bil Rudolf izvoljen za češkega kralja. Toda kmalu je zadel na upor pri nekaterih čeških plemičih. Moral jih je s silo krotiti in v tem boju je nenadoma umrl. Po dedni pogodbi mu je imel sedaj na Češkem slediti avstrijski vojvoda Friderik Lepi. Toda nevolja nad Rudolfovo vlado se je bila med tem tako razvnela, da je češko ljudstvo splošno zahtevalo koroškega vojvoda Henrika, soproga najstarejše sestre pokojnega Vaclava za kralja. Leta 1307. ga je volilni shod češkega plemstva soglasno pozval na prestol. Henrik se je takoj podal v Prago in je bil od ljudstva povsod navdušeno pozdravljen. Spremljalo ga je mnogo plemstva iz Koroške, Tirolske in Kranjske.

Češka krona je kralja Henrika zapletla v hude boje z njegovim svakom in starim zaveznikom, cesarjem Albrehtom. Ta ni hotel trpeti, da bi se pod okriljem tirolsko-gorivških grofov osnovala velika češka država, katero je bil z velikim trudom preprečil njegov oče Rudolf. Zabraniti je moral združitev čeških in alpskih dežel tembolj, ker bi bila sicer v nevarnosti habsburška oblast. Zato je takoj, ko je izvedel novico, da je vojvoda Henrik izvoljen za češkega kralja, ukazal svojemu sinu, avstrijskemu vojvodu Frideriku in štajerskemu deželnemu glavarju Ulriku Wallsee z vojsko vdreti na Koroško in zasesti vsa vojvodska posestva.

V poletju leta 1308. je po naših deželah zopet divjal boj, kakor že večkrat v zadnjih desetletjih. Štajerski deželni glavar Ulrik je najpreje oblegal mesto Št. Vid, ki se mu je kmalu moralo vdati in šel potem pred Velikovec, kjer je zadel na močnejši odpor. Za Velikovcem je prišel na vrsto Celovec, ki se je tudi kmalu podal. Vsa ta mesta je Ulrik za avstrijskega vojvoda Friderika vzel v posest in v nje postavil močno vojaško posadko.

Naše dežele so se tedaj razdelile v dve stranki: avstrijsko in tirolsko-goriško. Odlične družine Vovbržanov in Ortenburžanov vidimo na strani Friderikovi. Celo goriški grof Henrik se je dvignil zoper svojega bratranca. V družbi z Majnardom Ortenburškim je vdrl na Kranjsko, zasedel Višnjo goro, Kranj in Falkenštajn. Le Ljubljana se jim je branila. — Še strastnejši je bil boj v Savinjski dolini. Tu je vladalo že dalj časa hudo nasprotje med gornjegrajskim opatom Wulfingom in njegovim zavetnikom Ulrikom Vovbrskim. Ko se je vnela domača vojska, sta savinjski glavar Hugo Tauferski in opat Wulfing branila pravice kralja Henrika. Proti njima pa je stopil Ulrik Sovneški na čelu nekaterih plemičev in hotel te pokrajine podvreči vojvodu Frideriku. Ko je bila na Koroškem vojska končana, mu je prišel na pomoč še grof Friderik Vovbrski. Skupaj sta potem premagala kraljevega glavarja Hugona, gornjegrajskega opata Wulfinga pa odpeljala kot ujetnika na Koroško, kjer je bival nad eno leto in šele na strogo zahtevo akvilejskega patriarha bil izpuščen.

Za ljudstvo so bili ti boji tem pogubnejši, ker so se vršili po leti ob času žetve in so bili skoraj vsi pridelki uničeni.

Med tem je doživel kralj Henrik na Češkem bridka razočaranja. Dežela je bila vsled vojsk in strankarskih bojev razdvojena in razburkana. Lakomno plemstvo, ponosno na svoje bogastvo in moč, je hrepenelo le za veljavnimi službami in dostojanstvi, hotelo razširiti svojo posest in se od kralja kolikor mogoče neodvisno storiti. Henrik je kmalu čutil, da ni kos tem zmedenim razmeram in da ne more ukrotiti prevzetnega plemstva. Avstrijska stranka v deželi je bila vedno močnejša in je hotela vojvodu Frideriku ponuditi češko krono. Vse to je Henrika preplašilo, da je že koj v začetku hotel skrivaj deželo zapustiti. Vendar se je njegovo vladarstvo še vzdržalo do leta 1310. Ko pa je Henrik Luksemburški postal nemški cesar, je hotel Češko pridobiti svoji rodbini. Zlahka si je v deželi zasnoval sebi prijazno stranko, ki je izvolila njegovega sina Ivana za kralja. Meseca decembra je prišel novi kralj z vojsko v deželo in zavzel mesto Prago. Henrik se je moral umakniti na Tirolsko. Od vse kraljeve slave mu je preostal le naslov: „kralj češko-poljski", ki ga je nosil do svoje smrti.

Henrik je še vladal svoje dedne dežele do leta 1335. Odkar so se mu ponesrečili njegovi češki načrti, je na nje tem večjo skrb obračal. Opetovano ga srečamo v Ljubljani, Kamniku in po drugih krajih.

Mesta so se pod njegovo vlado zelo dvignila. Ljubljana je imela takrat že svojo avtonomijo z mestnimi sodniki na čelu in svojo mestno hišo. Kralj Henrik je leta 1320. odredil, da je vsak ljubljanski hišni posestnik dolžan v splošno korist plačevati davke in pomagati pri mestni straži, popravljanju mestnega obzidja, okopov in mostov. Na Koroškem se je zlasti dvignil Št. Vid, glavno mesto dežele, ki je že pod Majnardom dobil mestne pravice (l. 1294.). Bilo je sicer velikokrat oblegano in oplenjeno, pa vendar so si meščani hitro opomogli.

H krati s povzdigo mest pa opazujemo veliko naraščevanje židovstva. Ti nestalni potomci Ahasverovi so se že zelo zgodaj pojavili kot neljubi gostje po naših mestih in trgih. Pečali so se s trgovino, zdravništvom in oderuštvom. — V Ljubljani so bili menda židje prvi trgovci in so imeli dolgo časa v rokah velik del trgovine z inozemstvom. Naseljeni so bili zunaj mestnega ozidja, onstran Ljubljanice, kjer še danes „Židovska ulica" in „Židovska steza" spominjata na nekdanjo židovsko naselbino. Naš zgodopisec Valvasor pripoveduje, da so že pred l. 1213. imeli svojo sinagogo (molivnico) in da so živahno tržili z Benečani, Ogri in Hrvati. — Pa tudi po drugih mestih jih srečujemo v obilnem številu, tako v Beljaku, Šentvidu, v Brezah, Celovcu, Celju, Mariboru, Ptuju. Za bivališče so jim bila odločena posebna mestna okrožja. Podložni so bili neposredno vladarju dežele, kateremu so morali plačevati precej visok davek. Zato so nazivali Žide „knežje" ali „cesarske hlapce". Uživali so precej veliko neodvisnost, ker so jih smeli soditi le posebni židovski sodniki. — Na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem je znašal v 14. stoletju „židovski davek" 500 goldinarjev, kar je bila precej visoka svota za tedanje čase. Razun tega so morali še plačevati izredne vojne davke in ob poroki kake kneginje ali kraljičine tudi prispevke za doto.

Občevanje med Židi in kristjani je bilo po cerkvenih in svetnih postavah strogo urejeno. — Že po noši in obleki so se morali židje ločiti od kristjanov. Njihovo značilno znamenje je bil šiljati klobuk (pileus comutus), katerega niso smeli zamenjati z drugim pokrivalom. Kristjanom je bilo prepovedano Žide vabiti v goste, se udeleževati njihovih veselic ali kupovati od njih živila, ker je bila razširjena sumnja, da jih včasih zastrupljajo. Cerkev je tudi prepovedovala z Židi kupčevati ali jemati od njih posojila, ker so bili kot goljufi in oderuhi na slabem glasu. Toda sila je bila tu močnejša kakor postave. Ne le meščani ampak tudi plemiči in celo knezi so bili večkrat pri Židih hudo zadolženi. Pogosto se v srednjem veku ponavljajo tožbe o visokih obrestih in ponarejenih dolžnih pismih, s katerimi so židje izžemali ljudem denar. Zato je prišlo večkrat do hudega nasprotstva in krvavih židovskih pogromov. Še bolj so razdražile ljudi vesti, da so židje tu in tam umorili kakega kristjana, da skrunijo svete hostije, da zastrupljajo vodnjake, kar povzroča kugo in druge nalezljive bolezni pri ljudeh in živini. — Valvasor poroča, da je bil leta 1290. hud spopad med Ljubljančani in Židi zaradi nekega otroka, ki so ga baje umorili, da bi rabili njegovo kri pri svojih gnusnih obredih. Več Židov je bilo ubitih. — Še bolj so razvnela maščevalnost ljudskih mas poročila o dogodkih v Volšpergu na Koroškem, kjer so si židje baje znali pridobiti nekaj posvečenih hostij, katere so zbadali do krvi in jih potem izkušali sežgati. Takrat je prišlo do splošnega židovskega pogroma po vsej Avstriji. Mnogo Židov je bilo ubitih, utopljenih, sežganih, večinoma vsi so bili oropani svojega imetja. — Drugačni vzroki so povzročili pogrom leta 1370. Takrat je ljudstvo planilo nanje baje na višji ukaz, ker so z goljufijo in nesramnim oderuštvom storili mnogo škode. Povsod so ljudje napadli židovske naselbine in ugrabili, kar so mogli zaseči. Vsem Židom so zažugali smrt, ako se ne izpreobrnejo h krščanstvu. Vendar je bila ta zahteva spričo znane židovske trdovratnosti le pretveza, da so jim lažje izsilili denar. — Vzlic tolikim preganjanjem so se židje z veliko žilavostjo še dolgo vzdržali v naših mestih.

Pri kralju Henriku, ki je bil zadnja leta v velikih denarnih zadregah, so prišli židje v milost, ker so mu s posojili radi pomagali. Zato jim je naklonil mnogo pravic in svoboščin. L. 1330. je dovolil Židu Aronu, zdravniku Arnoldu in njunim tovarišem, da so v Ljubljani vzdrževali banko, od katere so mu morali vsako leto dajati določen znesek; tudi jim je glede poslovanja podelil razne ugodnosti, na pr. da so bili dolžni le enkrat podati račun in ga nikdo ni smel ponovno od njih zahtevati. Iz listin je razvideti, da so ljubljanski židje imeli kupčijsko zvezo z Benečijo. — Ljudstvu to sebično pospeševanje židovstva ni bilo v korist.

Leta 1335. je umrl kralj Henrik brez moških potomcev. Vsled dedne pogodbe je pripadlo vojvodstvo Koroško s Kranjskim vred Habsburžanom, ki so še le sedaj dobili južne slovenske dežele neposredno pod svojo oblast

* * *

Dočim je tirolska rodbina goriških grofov v kratkem času izmrla, se je goriška vzdržala še dve stoletji in se povspela do velike oblasti in moči. — Albert II. (1263—1304) se sicer ni pečal toliko s svetovno-političnimi dogodki, kakor njegov brat Majnard, vendar doma ni živel v miru in brezdelju. Njegova vlada je polna bojev z akvilejskimi patriarhi in Benečani.

Kakšne razmere so vladale med patriarhi in njihovimi zavetniki, priča dogodek pri Rozaču, kjer je Albert po noči napadel patriarha Gregorija Montelongo, ga ujel, posadil na suho kljuse in ga napol razgaljenega vlekel v Gorico (leta 1267.). Še le na posredovanje kralja Otakarja je patriarha izpustil. Vendar s tem še ni bilo bojev konec. Kmalu na to so Albertovi ljudje napadli Gregorjevega vicedoma (upravitelja posestev), konkordijskega škofa, in ga ubili. Enako nasilno je postopal grof Albert proti patriarhu tudi v Istri in na Tolminskem.

Že iz starih časov so bili akvilejski patriarhi vrhovni vladarji na Tolminskem, menda zato, ker se je ta obmejna deželica prištevala Furlaniji. V cerkvenih zadevah je bila podložna kapitlju v Čedadu. — Akvilejski patriarh je imel na Tolminskem svojega namestnika, ki se je imenoval poglavar (kapetan). Poglavarjeva dolžnost je bila varovati grad „Kozlov rob", braniti deželne meje pred sovražnimi napadi, preganjati roparje in druge zločince, skrbeti za geste in mostove, nadzirati javna dela, upravljati patriarhova posestva in izvrševati sodnijsko oblast. Za plačilo je imel stanovanje na „Kozlovem robu" in dobival dohodke nekaterih kmetij in travnikov. Za pomoč mu je bilo ob strani več uradnikov: poglavarjev namestnik, tajnik ali pisar, ki je vodil račune in korespondenco, oskrbnik (gastaldo), ki je pobiral desetino in druge davke, dva trabanta, ki sta mu bila za telesno stražo in veliko število biričev ali vojaških hlapcev, ki so bili v gradu za posadko. — Razun „Kozlovega roba", ki se je dvigal na visokem hribu, so imeli patriarhi v Tolminu tudi svoj poseben dvor za letovišče. Stal je v ravnini na dolenji strani Tolmina, na onem kraju, ki se še sedaj imenuje „Dvor". Večkrat so prihajali patriarhi ob veliki letni vročini v Tolmin in bivali tu v svojem dvoru nad hladno Tolminko.

Za bojevite in slavohlepne goriške grofe je bilo Tolminsko gospodstvo vedno dražilo, tembolj ker je že po naravi veliko bolj združeno s pokrajinami ob Soči, kakor pa s Furlanijo onkraj gora. Zato so ob mnogih bojih s patriarhi najraje merili na njihovo tolminsko posest in jo za daljši ali krajši čas spravili v svojo oblast.

Grof Albert je dvakrat napadel tolminski grad (l. 1272. in 1299.), pa ga je moral obakrat dati nazaj. Še bolj je njegov sin Henrik II. zastavil vse sile v pridobitev Tolminskega. Leta 1313. je pridrl v Tolmin z močnimi četami, zažgal vas in začel oblegati patriarhov dvor, ki je bil znatna trdnjava. Tolminci so iz strahu zbežali v gore in gozdove. Tolminski poglavar je bil tedaj patriarhov nečak Viljem de Razi, veljaven mož, a slab in neodločen vojak. Hotel se je že ob prvem navalu malodušno vdati. Toda posadka je bila hrabrejša kakor poveljnik. Dvor se je držal več kakor tri tedne. Slednjič se Viljem naveliča dolgega obleganja in izroči trdnjavo grofu, ki je dovolil posadki svoboden odhod. — Takrat je ostal Tolmin šest let v oblasti goriškega grofa. Ko je bil sklenjen mir, ga je zopet dobil patriarh.

Slični dogodki so se pozneje še večkrat ponavljali, tako l. 1330., ko se je Majnard polastil vsega tolminskega glavarstva in ga obdržal trideset let. Tudi patriarhi so sami spoznali, da Tolminskega ne bodo obdržali. Zato so izkušali vsaj z dobičkom prodati. Leta 1379. je patriarh Ludovik della Torre zastavil tolminsko glavarstvo z vsemi pravicami za 6000 mark mestu Čedadu. Še le leta 1420., ko se je zrušila patriarhova svetna oblast, so dobili goriški grofi Tolminsko v stalno posest.

Grofa Alberta so zaradi nasilnosti proti patriarhu in akvilejski cerkvi zadele hude cerkvene kazni. Bil je opetovano izobčen. Zadnja leta visoke starosti je preživel bojeviti mož v miru na svojem gradu Bruck v Pustriški dolini. Umrl je leta 1304. in bil z veliko slovesnostjo pokopan v Rozaču, v kraju svojih prednikov.

Višek moči in slave je dosegel goriški rod pod Albertovim sinom Henrikom II. (1304—1323). Vladal je ob istem času kakor tirolski Henrik, ki je bil koroški vojvoda in češki kralj. Njegov goriški bratranec sicer ni dosegel tako visokih dostojanstev, vendar je svojo dedno posest tako razširil, da je postal najmogočnejši knez v alpskih deželah. Gospodoval je od padovanske ravnine do hrvaške meje, od Pustriške doline do istrske obali. Imel je veliko premoženje v gotovini in vrlo izurjeno armado, za katero je izbiral vojake po svojih posestvih v Istri, na Krasu, v Slovenski krajini, na Koroškem, Kranjskem in Goriškem. A kar je še večje vrednosti, zgodovinski viri ga hvalijo kot prijaznega, dobrodušnega moža, ki si je znal pridobiti spoštovanje in zvestobo svojih podložnikov. Opustil je surovi, neusmiljeni način bojevanja, kjer se je slepo žrtvovalo imetje in življenje neštetih ljudi osebni maščevalnosti. Grof Henrik ni nikdar brez potrebe pustošil tujih posestev in prelival krvi. Kadar je moral krotiti upornike, se je zadovoljil s tem, da je kolovodje imel nekaj časa zaprte, druge pa spustil na svobodo.

Čeprav je bil nežnega značaja, vendar njegova vlada ni bila mirna, nasprotno, vse svoje življenje je imel opraviti z vojnimi podjetji. Najprej je obrnil svojo pozornost na akvilejsko cerkveno državo, kjer je bila tedaj patriarhova oblast že zelo omajana. Njegov cilj je bil: polastiti se svetne oblasti v patriarhiji. Prvi korak k temu cilju se mu je zdelo dostojanstvo generalnega kapitana, ki je imel poveljstvo nad patriarhovo vojsko. Ker mu pa patriarhi, sluteč njegove slavohlepne naklepe, niso hoteli takoj ugoditi, je prišlo opetovano do vojske. Dolgo let je bojna vihra divjala po Furlaniji in Goriški. Leta 1310. je bil slednjič patriarh Otobono prisiljen, da je imenoval goriškega grofa za svojega generalnega kapitana. In od tistega časa pa do svoje smrti je bil Henrik pravi vladar v Furlaniji.

Ko je utrdil svojo oblast v patriarhovi državi, je kmalu začel razširjati svoj vpliv tudi po drugih pokrajinah gornje Italije. Mesta Padova in Treviso so bila vsled strankarskih bojev zelo oslabljena, in bližnji dinasti so živeli v večni vojski med seboj. Tu je posegel vmes podjetni goriški grof in kmalu napravil red. Mesto Padova ga je izvolilo za svojega zavetnika, v treviški pokrajini je bil imenovan za državnega vikarja (namestnika). Tudi mesto Trst se je izročilo njegovemu varstvu in ga izvolilo za svojega župana (leta 1320.).

Tako je Henrik dospel na višek svoje oblasti in slave. Patriarhi so se ga bali in se mu uklonili, furlansko plemstvo ga je spoštovalo in ubogalo. Toda izkazal se ni le bojevitega kneza, temveč tudi očetovskega prijatelja svojim podložnikom. Gorico, svoj rodni grad je povzdignil v mesto s samoupravo in mu nakazal potrebne dohodke. Kako se je mesto razvijalo?

Najstarejši del Gorice je tisto okrožje, ki se širi v ravnini okoli sedanje stolne cerkve. Tu je stala že pred letom 1000. vas Gorica. Brez dvoma so jo ustanovili Slovenci, ki so ji dali tudi ime. Grofi Goriški so si tudi potem na hribu postavili svoj grad. Kakor drugod, tako tudi tukaj ni bilo obzidano le teme hriba, ampak zidovje se je na južni strani po gorskem pobočju spuščalo nižje proti ravnini do predloženega holma in zaseglo precej obširen prostor, ki se je prišteval grajskemu dvorišču (Burghut, Burgfried). Tu so nastale hiše grofovih uradnikov, ministerialov, rokodelcev. Kmalu so se naselili v varnem zavetju tudi trgovci, oštirje in židje.

Temu obzidanemu delu Gorice je grof Henrik leta 1307. podelil mestne pravice. Goriški meščani so smeli sami voliti svoje uradnike in pobirati malo užitnino za vzdrževanje mestnega ozidja in vrat. S tem je bil dan za razširjanje in procvit Gorice trden temelj. Okoličani so smeli živila le na mestnem trgu prodajati, prav tako obrtniki svoje izdelke. Naravno je, da sta se obrt in trgovina v mestu zelo dvignila. Tudi bližnji plemiči so si v mestu postavili svoje hiše. Omenjata se dve cerkvici: kapela sv. Martina v gradu in cerkvica sv. Duha v mestu.

Med prebivalstvom nahajamo mnogo slovenskih imen (Vodopivec, Zlatolasec, Šinigoj, Budigoj), tudi nekaj Nemcev iz spremstva goriških grofov je bilo že zgodaj v mestu. Iz bližnje Furlanije pa so se začeli priseljevati tujci (notar Zambonus iz Belluna, rodovina Orzon iz čedadske okolice itd.). — Glavni del naselbine, vas Gorica, je bila še vedno izven mestnega ozidja. Tu je bil minoritski samostan s cerkvijo in kapelo sv. Katarine. Tu so v prvi polovici 14. stoletja sezidali glavno cerkev sv. Hilarija in Tacijana, ki je spadala nekaj časa k solkanski župniji, a se že leta 1354. omenja kot župna cerkev. Grof Ivan je leta 1455. ta del utrdil z jarki in nasipi in ga pridružil mestu. Imenovalo se je Spodnje mesto in se tako ločilo od gornjega, starejšega in obzidanega. V 16. stoletju je imela Gorica že 7000 ljudi in živahno trgovino z živim srebrom, vinom, lesom, žitom in drugimi pridelki. Bila je tem večjega pomena, ker v grofiji Goriški ni bilo drugih mest in je sama potegnila nase vso obrt in trgovino v deželi.

Z ustanovitvijo mesta Gorice si je grof Henrik postavil trajen spomenik. Največji vladar domačega plemiškega rodu je tudi njen največji dobrotnik.

Henrik ni dočakal visoke starosti. Umrl je na svojem gradu v Gorici leta 1323., komaj šestdeset let star. Pravijo, da ga je zastrupil njegov nasprotnik, laški plemič Scaligero.

Po Henrikovi smrti je vladala nekaj časa goriško grofijo njegova vdova Beatrika. Značilno je za ugled, ki ga je užival goriški rod, da je tej previdni in odločni ženi patriarh poveril svetno oblast v svoji državi in jo imenoval celo za generalnega kapitana v Furlaniji.

S Henrikom pa je umrl tudi zadnji odlični in veljavni goriški grof. Pričela se je delitev goriških posestev, ki je povzročala mnoge pravde in razprtije med brati. Premoženje je bilo slabo oskrbovano. Preje bogati grofi so zabredli v dolgove, morali prodajati in zastavljati svoja posestva. Vojvodi avstrijski, ki so jih najbolj podpirali z denarjem, so si z raznimi pogodbami zagotovili njihovo dediščino. Tako je že leta 1374. velik kos goriškega gospodstva pripadel Habsburžanom. Albert IV. jim je zapustil svoj delež: grofijo Pazin v Istri, kraje ob gorenji Pivki in Slovensko krajino. Ker so h krati tudi Devinski gospodje se podvrgli avstrijskim vojvodom, se je takrat pridružil Kranjski del Istre, postojnski okraj in dolenji Kras z Devinom ob Adriji.

Žalosten zgled razbrzdanosti kaže življenje grofa Henrika IV. V mladih letih se je zaročil z Elizabeto Avstrijsko in s Habsburžani leta 1394. sklenil dedinsko pogodbo, po kateri je imela grofija Goriška v slučaju, da izmro moški potomci goriških grofov, preiti na avstrijske vojvode, obratno pa tudi avstrijske dežele na Goričane, ako bi Habsburžani preje izmrli. Henrik se je mnogo mudil na Dunaju, kjer je prav pustolovsko in razuzdano živel. Enej Silvij, ki je bil takrat tajnik cesarja Friderika III. in je grofa Henrika dobro poznal, ga slika kot moža brez vzgoje in omike. Vdan je bil pijančevanju v najhujši meri in vsled tega zelo surov in podivjan. Najraje je občeval po navadnih gostilnah z zanikrnimi kmeti ali razuzdanimi ženskami. Hodil je v zamazani, obnošeni obleki, z razgaljenimi prsi. Svoje otroke je celo po noči budil in jih nalival z vinom. Ako so se upirali, je rekel, da jih ne prizna za svoje, ker se branijo vina. Grdo je ravnal tudi s svojo tretjo ženo Katarino, ki je bila zelo pametna in odločna. Ker ni mogla več prenašati surovosti svojega moža, ga je dala zapreti v grad Bruck pri Liencu. Celjski grof Ulrik je postal varuh Henrikovih otrok.

Zadnja leta je bil grof Henrik popolnoma nesposoben za vlado. Zato je vladne posle reševala Katarina v imenu svojih sinov.

Gospodarsko in nravno je propadal goriški rod. Premoženje je vedno bolj ginilo, posestva so se krčila in bila zadolžena. Pa tudi v življenju in delovanju njegovih članov so se množila znamenja propasti. Henrikov sin Lenart je bil zadnji svojega rodu. Sicer ni podedoval razuzdanosti svojega očeta, pač pa njegovo nebrižnost. Lenartovo življenje je brez znamenitih činov. Obnovil je dedinsko pogodbo s Habsburžani in umrl je leta 1500. na svojem tirolskem gradu. Pokopan je bil v goriški stolni cerkvi, kjer si je dal napraviti kamenit grobni spomenik.

Kakor luč je pojemala slava goriških grofov in ugasnila je prav v začetku novega veka. Kakor je ginila posest, v kateri je koreninila njegova moč, tako je ginil tudi rod sam. H krati sta preminila oba. Oblast in ugled goriških grofov sta tesno združena z razmerami srednjega veka. Zato sta morala prejenjati, ko je napočil novi vek. Njihovo dediščino so prevzeli Habsburžani.

  1. ^ Glej I. del, str. 125.

9. Habsburški vojvodi. Hude nadloge.[uredi]

Leta 1335., ko je po smrti koroškega vojvoda Henrika pripadlo Habsburžanom Koroško in Kranjsko s Slovensko marko, je bilo ustvarjeno jedro bodoče avstrijske države. Avstrijski orel je že gospodoval od Donave do dolenjskega Snežnika in izvirov reke Drave. Seveda je treba vedno poudarjati, da to gospodstvo ni bilo celotno in neomejeno. S Habsburžani so si delili oblast še mnogi drugi, večji in manjši, duhovski in svetni gospodje. Tu je bila grofija ortenburška s središčem v mestu Špitalu ob Dravi, grofija vovbrska, celjska; gospodstvo babenberško, brižinsko, briksenško. Vsi ti so bili mali, neodvisni vladarji na svojih posestvih in marsikdo izmed njih se je spustil celo v tekmo z mogočnejšimi Habsburžani. Politika avstrijskih vojvodov je stremila za tem, da na znotraj koliko mogoče utrde svojo gospodstvo in je na zunaj razširijo. Od tod mnogi boji z upornimi podložniki, od tod dedinskepogodbein vojske z južnimi sosedi.

Prvo stoletje (1335—1439) je avstrijska oblast le počasi napredovala. Do vplivne oblasti se zlasti po naših slovenskih deželah ni mogla povspeti. Kriva je bila temu zlasti mnogokratna delitev dednih dežel, ki jih je razkosala v dva ali tri dele in jih tako oslabila. Kljub temu se je habsburški rod ohranil in polagoma pridobival novo posest.

Drugi julij leta 1335. je bil tisti znameniti dan, ko se je dal avstrijski vojvoda Oton s priimkom „Veseli" na Knežjem kamnu slovesno umestiti in je s tem vzel v posest staroslavno Vojvodino. Njegovim nemškim dvornikom se je zdel obred sicer surov in smešen. Toda Oton je znal dobro ceniti njegov pomen, ker je vedel, koliko zmore zvestoba in navdušenost ljudstva v nevarnih dneh. Vez, ki se je tedaj spletla med knezom in podložniki, je držala skozi vsa poznejša stoletja. Seveda si je bilo treba zagotoviti vdanost in zvestobo raznih malih dinastov v deželi in tudi braniti novopridobljeno deželo proti Ivanu Luksemburškemu, ki jo je kot zet umrlega Henrika zase zahteval. Koroški vojvoda Henrik je namreč zapustil edino hčer Marjeto, katero so ljudje zaradi njenih pokvečenih ust imenovali „die Maultasche", („krivousta Marjeta"). Čeprav se ni odlikovala po telesni lepoti, je vendar imela odlične snubce, ki so upali, da bodo z njeno roko hkrati pridobili dve lepi deželi: Tirolsko in Koroško. — Najprej je bil ženin bogate dedinje kraljevič Ivan, sin Ivana Luksemburškega, ki je malo preje zasedel češki kraljevi prestol. S to poroko so upali Luksemburžani ovreči dedinsko pogodbo, ki so jo bili sklenili goriški grofi s Habsburžani, in razširiti svojo oblast globoko doli do italijanske meje. Ko je vojvoda Henrik zatisnil oči, je poleg habsburških bratov Otona in Albrehta tudi Ivan Češki prijavil svoje pravice do dediščine. Vneli so se boji v Avstriji in na Koroškem.

Že meseca februarja l. 1336. je vdrl kralj Ivan z močno vojsko v Avstrijo in po navadi tedanjega časa strašno po njej plenil in požigal. Mnogo utrjenih mest je prišlo v njegove roke. Vojvoda Oton mu je šel nasproti z vojsko, ki jo je v naglici nabral po Avstrijskem, Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Pri Znojmu sta sovražnika trčila skupaj. Na večer 24. aprila, pred odločilno bitko, pa izve vojvoda Oton, da sovražniki nameravajo zahrbten napad. Še v tisti noči pobegne z nekaterimi spremljevalci na Dunaj. Zapuščena vojska se ni hotela sama spustiti v boj in se je razpršila. Velik je bil strah, da je zdaj Avstrija izgubljena. „Tolika sramota še ni prišla nad Habsburžane," je zaklical hromi vojvoda Albreht vrnivšemu se bratu Otonu. Vendar kralj Ivan iz neznanih vzrokov ni izrabil svoje zmage, ampak se je kmalu vrnil s svojo vojsko v Prago.

Med tem, ko so se ti dogodki vršili ob Donavi, je upal kraljevič Karol, najstarejši sin kralja Ivana, se hitro polastiti Koroške. Vdrl je v Pustriško dolino in s svojimi četami pustošil okoli Lienca. Vendar ni mogel skozi sotesko pri Zgornjem Dravogradu prodreti v deželo. Med tem pa so prišle Avstrijcem na pomoč s severa švabske in bavarske čete, z juga pa grofi Goriški. Karol je moral deliti svojo armado in je imel preveč posla, da obdrži Tirolsko, kakor da bi mogel še misliti na osvojitev Koroške.

Slednjič je prišlo do poravnave meseca oktobra l. 1336. v mestu Ens. Vsaka stranka je obdržala, kar je že imela v oblasti. Koroško s Kranjsko je ostalo Habsburžanom. Tirolsko pa Ivanu Češkemu, in Marjeta sicer s to pogodbo nista bila način hotela dobiti Koroško v posest, toda vsa njuna prizadevanja so bila zaman. Niti obmejnih gradov in prelazov se nista mogla polastiti. Še le l. 1341. sta pristala na delitev očetove dediščine.

O bojih „krivouste" Marjete na Koroškem vesta poznejša zgodopisca Unrest in Megiser mnogo pripovedovati. Pri njih čitamo, da se je vseh omenjenih bojev Marjeta sama udeleževala in da se je silno maščevala nad Korošci, ker niso hoteli priznati njene oblasti. Glavna bitka se je baje izvojevala pri Feldkirchenu, kjer je Marjetino vojsko napadel koroški deželni maršal Friderik Aufenštajnski s štajerskim, koroškim in kranjskim viteštvom. Dva tisoč (!) Cehov je baje takrat obležalo na bojišču, in vendar je Marjeta zmagala. Mnogo epizod se pripoveduje tudi o njenih napadih na razne gradove in o grozovitostih, ki jih je pri tem storila. Le trdni grad Ostrovica ji je kljuboval. — Vendar o vseh teh posameznostih pisatelji iste dobe ničesar ne pripovedujejo. Najbrže vojska ni bila tako krvava, kakor jo je pozneje naslikala domišljija imenovanih zgodopiscev.

V ljudskem spominu še vedno živi „krivousta" Marjeta in mnogo pripovedk je zlasti okoli Ostrovice o njej ohranjenih. Splošno jo slikajo poročila kot kruto, krvoločno žensko, ki ni imela nič nežnega na sebi. — Poroka z Ivanom Luksemburškim je bila pozneje razveljavljena. Marjeta se je v drugič omožila z Ludovikom Bavarskim, ki je hotel Tirolsko, Koroško in Kranjsko pridobiti svoji rodbini. Toda posrečilo se mu je le prvo deželo obdržati še nekaj časa v svoji posesti. Leta 1363. je Marjeta sama Tirolsko prepustila Habsburžanom.

Še le po hudih bojih sta prišla habsburška brata, Oton „Veseli" in Albreht „Hromi" v mirno posest koroške Vojvodine in z njo združene kranjske dežele. — Poklonitev kranjskega plemstva in duhovstva je sprejel Oton leta 1336. v Št. Vidu pri Stični, njegov brat Albreht pa dve leti pozneje v Ljubljani. Prvi je vladal le nekaj let (l. 1339.).

Po njegovi smrti je Albreht II. sam z veliko modrostjo in odločnostjo gospodoval nad avstrijskimi deželami (leta 1339—1358). Bil je sicer hrom na nogah in rokah, v nosilnici se je dal prenašati od kraja v kraj. Vendar je bil ljudstvu zelo priljubljen vsled svoje preprostosti in previdnosti. Rekali so mu hromi ali modri Albreht. Prepovedal je vsak dvoboj in izdal za Koroško poseben zakonik, v katerem so bile zabeležene starodavne deželne postave z mnogimi drugimi modrimi predpisi. Koroški stanovi so sprejeli ta zakonik kakor dragocen zaklad in ga z velikim spoštovanjem shranili v utrjenem gradu Ostrovici.

Zgodovina te dobe sicer ni bogata na izrednih zunanjih dogodkih, a tembolj se je vtisnila ljudskemu spominu po strašnih nezgodah in uimah, ki so takrat zadele naše dežele.

Leta 1338. so prišle kobilice. Te požrešne živali so v srednjem veku večkrat v velikih tropah preplavile naše dežele in storile na sadežih mnogo škode. Že leta 1195. beremo v nekem letopisu:

„Pri Lipnici na Štajerskem so se pojavile tako velike kobilice, da so bile skoraj podobne vrabcem (!). Priletele so skozi Ogrsko na Štajersko in Kranjsko in uničile vse, kar je raslo. Kadar so se dvignile, je postalo tako temno, kakor bi bilo oblačno vreme". Ljubenski letopis pripoveduje, da so se leta 1309. pokazale zlasti na Spodnjem Štajerskem, okoli Slovenj ega Gradca. Vitez Rudolf Ostrovrhar se je upal iti med nje. Železna oprava ga je varovala, da mu niso mogle do živega. Nekega hlapca Ulrika Sovneškega, ki se je na konju spustil med neko trumo, pa so z živaljo vred oglodale do kosti. S Štajerskega so letele na Kranjsko in se potem zaobrnile proti Zagrebu. Leta 1338. pa je bilo najusodnejše."

Opat Ivan iz Vetrinja, Slovenec po rodu, ki je zapisoval znamenite dogodke svoje dobe in nekateri drugi letopisci o tej strašni nadlogi približno sledeče pripovedujejo:

„V tem letu (1338.) je prišla od vzhoda nebrojna tropa kobilic, ki se je v mesecu juliju in avgustu razprostrla čez Poljsko, Češko, Moravsko, Ogrsko, Avstrijsko in Lombardijo tje do bregov reke Rena. Vse, kar je bilo vzklilo iz zemlje, so z divjo požrešnostjo oglodale do korenin. Prestrašeno ljudstvo je povsod napravljalo litanije in procesije in obupno stegalo roke proti nebu. Bilo jih je čudno gledati. Letele so po zraku v urejenih vrstah, kakor trume vojakov in kadar so se spustile na tla, so napravile cele tabore. Vojskovodji so letali dan hoda pred drugimi trumami, kakor da hočejo poiskati pripraven kraj, kjer bi se naselila neizmerna množica. Okoli devete ure, ko so najprej posedli voditelji, se je spustila tudi druga truma na tla in se ni ganila z mesta do solnčnega vzhoda drugega dne, ko so se njihova, po rosi in mokroti obtežena trupla, vsled gorkih solnčnih žarkov nekoliko olajšala. Potem so se v trumah redno pomikale naprej, tako da je bila med temi živalicami opaziti prava vojaška disciplina. — Požrle so vso žetev, seno, travo do zadnje bilke, le vinogradov se niso dotaknile. Imele so po štiri perutnice, na glavi greben in njihovo truplo je bilo posejano s svetlimi pikami, kakor z žlahtnimi kamni, ki jih ženske našivajo na obleko. Celo na teku so se razmnoževale in so povsod popuščale svojo zalego. Mladiči so hitro zrasli in se pomnožili. V nekaterih krajih so mlado zalego, ki se še ni mogla dvigniti v zrak pokonča vali s pobijanjem in ognjem. — Strašno je bilo gledati, kadar so priletele. Že od daleč se je slišalo zamolklo šumenje. Ko so prišle bližje, so razširjale strašen smrad in letele tako na gosto, da je solnce zatemnelo."

Kranjski zgodopisec Valvasor še pripoveduje, da je dal moravski mejni grof Karol (poznejši cesar Karol IV.) izmeriti tako trumo kobilic, ki je bila sedla na zemljo. Merila je po tri nemške milje na dolgost in širokost.

V poznejših časih so se kobilice še večkrat pojavile, vendar ne več s toliko silo, kakor leta 1338.

Nove nadloge so zadele naše dežele desetletje pozneje: potres in kuga.

Vsi zgodopisci tedanjega časa v živih barvah na široko opisujejo grozo razdejanja, ki ga je povzročil strašni potres leta 1348.

Bilo je na praznik izpreobrnenja sv. Pavla dne 25. januarja, okoli 3. ure popoldne, ko je vse dežele od Adrije do Donave pretresel močan sunek, kakršnega še ni bilo čutiti od stvarjenja sveta. Koroško in Kranjsko je njegova sila najhujše zadela. Lepo je sijalo solnce ob treh popoldne. Kar se strese zemlja z grozno silo. Zvonovi so sami zapeli. Razdejanih je bilo 26 mest, mnogo cerkva in nad 40 gradov. Krasna bazilika v Akvileji je skoraj postala razvalina. Treslo se je po vsem Frijulskem, da so se rušili stolpi in trdna poslopja. Ljudi in živino so podsuli padajoči zidovi. Stresala se je zemlja 40 dni in večkrat tudi v dveh naslednjih letih.

Višek razdejanja je bil v Ziljski dolini. Visoki Dobrač je že vsled prejšnjih potresov na mnogih krajih kazal razpokline. Usodnega dne pa je goro tako silno streslo, da se je skalna gromada razpočila in del gore se je zvalil v dolino. Ta silen plaz je zasul sedemnajst vasi in gradov ob vznožju in zajezil reko Ziljo, da je narasla v veliko jezero. Deset vasi je potonilo v njenih valovih. Tudi ob Osojskem jezeru so pokale gore in se rušile v vodo. Vsi gradovi, ki so se dvigali na holmih in hribih ob Dravi in Zilji, so se sesuli in njihove razvaline so se kotalile v doline. Nihče ne more presoditi, koliko ljudi je pod njimi izgubilo življenje.

Največ jih je obležalo pod razvalinami mesta Beljaka. Razun nekaterih lesenih kolib ni tu preostalo prav ničesar. Ker je bil praznik apostola Pavla, so bili meščani ravno zbrani v župni cerkvi sv. Jakoba pri popoldanski božji službi. Potresni sunek je prišel tako naglo, da niti en človek ni ušel. H krati je začel izvirati na gornjem trgu močen vrelec vode, ki je poplavil okolico. In da je bilo razdejanje še večje, je izpod razvalin izbruhnil plamen in uničil, kar je ostalo. Toliko gorja ni nikdar solnce obsevalo, kolikor ga je bilo videti po naši domovini ta usodni zimski dan.

Medtem, ko o nesreči na Koroškem viri mnogo pripovedujejo, so nam posameznosti s Kranjskega manj znane. Le ena ljudska pripovedka se menda nanaša na to nesrečo, namreč pripovedka o propadu Starega Tržiča na Gorenjskem.

Pod Ljubeljem se je bil na kranjski strani razvil mal trg, ki se v listinah navadno imenuje Ljubeljski trg. Ljudje so mu pravili: „Stari Tržič". Koroški vojvoda Ulrik III. je svet v okolici podaril stiškemu samostanu s pogojem, da v svojem gostinjcu brezplačno sprejema revne popotnike. Pričetki trga so torej v zvezi s znamenito stisko opatijo, ki je tamkaj vzdrževala cesto in gostinjec. Ljudje pa pripovedujejo, da se je nekoč vsled strašnega potresa porušila gora Korošica in zasula trg. Prebivalci so potem deloma ustanovili novo naselbino nižje v dolini, kjer se stekata dva potoka, to je sedanji Tržič (Neumarktl), deloma pa so se izselili v Borovlje na Koroško, kjer so nadaljevali železno obrt, kateri so bili že doma privajeni. Ljudska domišljija je strašni dogodek po svoje tolmačila, češ, da je pridivjal čez gore strašen zmaj, pod čegar mogočnimi skoki so se rušile gore in je celo velikega kamenitega zmaja, ki stoji v Celovcu na trgu, spravilo z njim v zvezo. — Ob času, kdaj se je to vršilo, ljudsko sporočilo ne ve nič zanesljivega. Ljudje pravijo: „Zgodilo se je pred 300 ali 400 leti". Vendar je verjetno, da sredi 14. stoletja in je pred vsem misliti na oni silni potres, ki je napravil toliko gorja tudi onstran Karavank.

Eno leto za potresom (1349.) je prišla kuga. Bila je to tista strašna ljudska epidemija (nalezljiva bolezen), ki je prišla iz azijskih step preko Indije in Perzije v Evropo in se v letih 1348. in 1349. razširila po njej tje gori do Islandije. Splošno sodijo, da je pobrala v Evropi dve tretjini prebivalstva. V naše kraje je prišla iz Italije in nastopila s toliko silo, da so izmrle cele vasi in da je v mnogih mestih po hišah le redek človek še preostal. Zdravniška pomoč je bila brezuspešna. Prenehale so vse družinske in družabne vezi. Ljudje so zapuščali svoje delo in bivališča, bežali v gozdove, kakor neumni begali semtertja, skrbno se ogibajoč drug drugega, da bi se ne okužili. Vsa obrt in trgovina je prenehala, cele pokrajine so bile neobdelane, ker so ljudje izmrli ali pa se v topi brezupnosti vdali brezdelju.

Lahko si je misliti, kako silno so pretresle te nezgode ljudsko dušo. Pojavile so se izredne posledice, ki jih moramo deloma obsojati kot blodnje prestrašenega in brezupnega ljudstva. V mnogih krajih so se začeli pogromi Židov, ker so jih obdolžili, da so zastrupili studence in s tem povzročili kugo. Še značilnejši pa so nastopi bičarjev.

Bičarji so bili neka vrsta javnih spokornikov, ki so hoteli z izrednimi pokorili potolažiti božjo jezo in odvrniti strašne šibe. Shajali so se izprva v cerkvah, kjer so molili in se bičali do krvi. Prvikrat čitamo o njihovem nastopu leta 1260. Ob veliki kugi leta 1349. so se iznova pojavili. O njihovem početju poročajo letopisi sledeče: „V mnogih deželah so nastale javne spokorne vaje, ki so bile zelo čudne. Mnogi ljudje, reveži in bogatini, vitezi in kmetje, starci in mladeniči so hodili v procesijah, nagi do pasu, glavo pa so imeli pokrito s platnenim prtom. Nosili so križe, zastave, goreče sveče in biče, s katerimi so se tolkli do krvi. Med tem so prepevali pobožne pesmi. Hodili so iz dežele v deželo, od mesta do mesta, od vasi do vasi, od cerkve do cerkve. Mnogi gledalci so bili ganjeni in se jokali. Nekateri so se razgaljeni valjali v blatu in mlakah. Vsak spokornik je hodil s temi procesijami od jutra do večera skozi 33 dni. — Ti bičarji so tudi trdili, da nihče ne more biti odvezan od svojih grehov, ako ni bil en mesec v njihovi družbi. Odvezovali so se tudi kar med seboj od grehov in trdili, da morejo celo duše pogubljenih rešiti iz pekla".

Iz zadnjih trditev je že razvideti, da so se med bičarji razširile verske zmote. Nastopali so proti duhovnikom in škofom, zametavali cerkveno oblast in sebe imeli za najpopolnejše ljudi. Papež Klement VI. je sam proti njim nastopil in jih izobčil. Svetni knezi so jih preganjali z vso strogostjo. V kratkem času je bila bičarska sekta zatrta.

Velike nezgode, ki so zadele naše dežele sredi 14. stoletja, nam prav živo predstavljajo, kolika beda in siromaštvo je mnogokrat trlo naše ljudstvo v srednjem veku, kajti vse te šibe niso prišle le enkrat nad ljudi, ampak se mnogokrat ponavljale v večji ali manjši meri, dočim so dandanes skoraj neznane.

* * *

Vojvoda Albreht je l. 1355. zbral najodličnejše plemiče svojih dežel na Dunaju in si od njih dal s prisego potrditi habsburški hišni red, po katerem naj bi njegovi sinovi Rudolf, Friderik, Albreht in Leopold skupno vladali vsem habsburškim deželam, tako da bi dediščina ostala vedno nerazdeljena. Vendar so bile te določbe le malo časa v veljavi.

Po očetovi smrti je bil pravi vladar Rudolf IV. s priimkom: „Ustanovnik" (der Stifter). Bil je podjetnega, ponosnega duha, ki je z vso vnemo deloval za pomnožitev habsburške oblasti in je hotel avstrijske dežele napraviti neodvisne od nemške države. Vladal je le sedem let (1358—1365), pa si je v tem kratkem času zagotovil častno mesto v avstrijski zgodovini.

Svoje južne dežele je zelo visoko cenil, ker so mu odpirale pot proti morju. Vedel je tudi, da so kot prehodne dežele iz Nemčije v Italijo zelo važne za trgovino. Se je li bil dal umestiti na „Knežjem kamnu", tega ni mogoče z gotovostjo dognati, vendar je obnovil stare dvorne službe koroške Vojvodine: dvornega maršala, točaja, komornika, ki jih je poveril vdanim plemičem. Kakor nekdanji koroški vojvodi, se je tudi on rad nazival „najvišji državni lovski mojster" in si prvi nadel ime „nadvojvoda".

S kakšnimi dalekosežnimi načrti je pričel Rudolf svojo vlado in s kolikim sijajem je znal nastopati, priča zlasti veliki knežji kongres, ki se je vršil 27. marca leta 1360. v Ljubljani. Tu je bil navzoč akvilejski patriarh Ludovik, solnograški nadškof Ortolf, škofje: frizinški, pasovski, krški, briksenški, lavantinski, Majnard, mejni grof Brandenburški in grof Tirolski, Majnard in Henrik, grofa Goriška, Oton grof Ortenburški, Ulrik in Herman Celjski in še mnogo druge svetne in duhovske gospode. Ta sijajen shod se je že pečal s tistimi velikimi podjetji Rudolfovimi, ki so merila na pridobitev Tirolske, združitev Goriške z avstrijskimi deželami in razširjenje avstrijskega vpliva v Furlaniji in gornji Italiji. S tem kongresom je bila združena tudi slovesna poklonitev kranjskih stanov. Novi vojvoda je pokazal svojo naklonjenost do dežele s tem, da je podelil mestom, samostanom in plemstvu mnoge pravice.

Rudolfova podjetnost je morala kmalu povzročiti hude spore. Najpreje se je zapletel v vojsko z akvilejskim patriarhom Ludovikom della Torre. Rudolf se je rad vtikal v furlanske zmešnjave, hoteč si ondi pridobiti vpliva in posesti. V oporo mu je pri tem služilo mestece Pordenone, ki je bilo že izza babenberških časov v oblasti avstrijskih vojvod. Pri svojih načrtih je bil Rudolf tem manj pripravljen izpustiti iz rok kako posestvo, ki ga je imel v oblasti. To je privedlo do vojske. Stara akvilejska posestva: mitnica v Klavžetu (Chiusaforte ob reki Beli južno od Pontebe), grad Vencone, Vipava, Lož, Postojna, Trebnje in Tiffen na Koroškem ter Slovenji Gradec na Štajerskem so bila že dalj časa v posesti avstrijskih vojvodov. Ko je patriarh Ludovik zahteval od Rudolfa, da jih vrne, mu je ta kratkomalo zahtevo odbil. Izbruhnila je vojska. Rudolf in njegov brat Friderik sta zbrala v svojih deželah 4000 mož in skozi Goriško vdrla v Furlanijo. Patriarh je bil premagan in je moral v spremstvu dvanajsterih naj odličnejših furlanskih plemičev potovati na Dunaj prosit miru. Vsi nekdanji akvilejski fevdi v slovenskih deželah so pripadli avstrijskim vojvodom.

Pa tudi, na manj bojeviti način je znal Rudolf razširjati svojo oblast. Leta 1363. je pridobil Tirolsko potom pogodbe s postarno Marjeto „Maultasch". Ko se je zaradi vojske mudil na Goriškem, je sklenil dne 22. septembra leta 1361. z goriškimi grofi dedinsko pogodbo, po kateri naj bi Habsburžani in Goričani med seboj podedovali svoje dežele, ako bi kaka rodbina preje izmrla. Slično pogodbo je sklenil Rudolf nekaj let pozneje (1364.) tudi z Luksemburžani, ki so vladali na Češkem. S temi pogodbami je bila položena prva kal k sijajni bodočnosti habsburške vladarske rodbine in avstrijske države. Pozni vnuki so poldrugo stoletje pozneje želi, kar je bila zasadila Rudolfova previdna politika.

Z Rudolfovim stremljenjem proti jugu je tudi v zvezi, da je leta 1364. povzdignil Kranjsko v samostojno Vojvodino. Prejšnji vladarji so se imenovali le „gospodje" Kranjske, ki je veljala za del Vojvodine Koroške. Rudolfu pa je bila naša dežela važna postojanka za nove pridobitve v Primorju, zato ji je dal samostojno upravo in vlado. Poznejši zgodovinski dogodki so tudi v tem oziru potrdili njegove dalekovidne načrte. Kmalu so Habsburžani pridobili nova posestva na Krasu, v Istri in Primorju, ki so se vsa pridružila Vojvodini Kranjski.

Vojvoda Rudolf IV. sije pridobil ime „Ustanovnik", ker je zasnoval mnoge kulturne ustanove trajne vrednosti. Na Dunaju je dozidal krasno gotsko cerkev sv. Štefana in ustanovil pri njej kolegiatni kapitelj. Še večjega pomena je bila ustanovitev dunajskega vseučilišča (l. 1365.), kjer so si poslej mladeniči in možje iz avstrijskih dežel imeli pridobivati višjo izobrazbo.

Za naše dežele je vojvoda Rudolf še posebej zaslužil ta priimek, ker je ustanovitelj Novega mesta.

Kakor začetek Tržiča na Gorenjskem, je tudi začetek Novega mesta združen s kulturnim delovanjem stiškega samostana. Hrib ob reki Krki, na katerem leži mesto, je po svoji naravi zelo pripraven za utrdbo. In res je bil na tem brdu, kakor poroča zgodopisec stiškega samostana, brat Pavel Pucelj, že l. 1081. mal utrjen kraj, ki ga je ljudstvo imenovalo „Gradec". Morda ta trdnjava ni bila niti zidana, ampak napravljena le iz lesa in prsti, kakor so bile druge staroslovanske utrdbe. Stiski samostan je dobil kmalu po ustanovitvi na Dolenjskem mnogo zemljišč, posebno še v novomeški okolici. Zdi se, da je bil središče teh posestev „Gradec" ob Krki. Tu je bival stiski oskrbnik, tu so sezidali menihi svoj „Bajnof" (Weinhof) za upravo vinogradov na Trški gori in postavili svoje žitnice. Iz starega „Gradca" je tekom treh stoletij nastal obzidan kraj, ki se je imenoval „Markstatt" (utrjen kraj v Slovenski krajini). — Naselbina na brdu pa je morala biti zelo majhna, ker se je mala mestna cerkvica, ki so jo pred par desetletji podrli, imenovala „sv. Anton v gozdu". To kaže, da je takrat, ko je bila cerkev zidana, na mestu sedanjega Antonovega ali Florijanovega trga bil še gozd. V cerkvenem oziru je spadala naselbina pod župnijo Mimopeč.

Nova doba v zgodovini Novega mesta se pričenja s 7. aprilom leta 1365., ko je Rudolf IV. podelil temu kraju mestne pravice. V ta namen je odkupil od stiškega opata Petra stari Gradec z okolico in mu zanj podaril druga posestva. Novemu mestu je potem dal ime „Rudolfswert" to je „Rudolfovo brdo" ali „Rudolfov otok". Besede „Wert", „Weride", „Wórth", pomenjajo namreč v srednjeveški nemščini otoke ali kraje, ki jih na več ali celo na vseh straneh obliva voda. Zato se znani polotok na Vrbskem jezeru imenuje „Maria-Worth" „Otok" (Marijin otok) in slično se imenuje tudi otok na Blejskem jezeru. Ljudstvo pa se ni oprijelo imena „Rudolfovo brdo" ampak imenuje kraj še danes „Novo mesto", čeprav kaže staro lice.

Novemu mestu je Rudolf postavil na čelo mestnega sodnika, ki je imel pravico sprejemati nove meščane in razsojevati prepire med njimi. Kdorkoli je že eno leto bival v mestu, je s tem dobil pravico, da je smel biti sojen le od mestnega sodnika. Njegova sodna oblast je segala daleč čez mestno ozidje in obsegala tudi vasi dobre dve uri na okoli. — Kdorkoli se je v mestu naselil, je bil sedem let davka prost, potem pa je moral nositi vsa tista bremena kakor drugi v mestu bivajoči ljudje: plačevati davke, pomagati pri mestni straži, pri popravljanju mestnega ozidja in drugih nujnih zadevah. Da ne bi mestni svet ali mestne hiše prišle kdaj v oblast tujih gospodarjev, je vojvoda prepovedal meščanom neprimičnine prodajati komu drugemu, kolikor le meščanom in je vsako nasprotno pogodbo proglasil za neveljavno. V prospeh trgovine je določil: trgovec, ki pride ob sejmu s svojim blagom v Rudolfovo, je osem dni pred sejmom in osem dni po njem varen pred vsako tožbo ali drugim nadlegovanjem. Vsi trgovci, ki z Ogrskega prihajajo z blagom mimo Novega mesta, ga morajo najprej meščanom dati na prodaj in smejo ž njim le tedaj iti dalje, če ga Novomeščani niso potrebovali. Meščani so bili prosti vseh naklad, mitnin in carin pri svoji trgovini proti Kostanjevici, Višnji gori in Ribnici.

Z ustanovitvijo Novega mesta je iznova pokazal Rudolf svojo državniško taodrost. Kraj ni bil močna trdnjava, niti imenitno tržišče, niti važen v drugem oziru. Vendar je postal središče avstrijskih posestev na Dolenjskem in je v gospodarstvu obvladal vso Slovensko krajino. S tem jo je tudi privedel pod avstrijsko oblast, kar se je že zgodilo v bližnjem desetletju.

Le nekaj mesecev po ustanovitvi Novega mesta je vojvoda Rudolf umrl (27. julija 1365.}, še le 26 let star. Smrt ga je dohitela v Milanu. Njegovo truplo so prepeljali na Dunaj in je položili v cerkvi sv. Štefana k večnemu počitku. Čeprav mu ni bilo dano, da bi bil izvršil svoje načrte, vendar je prištevati naj odličnejšim vladarjem habsburške hiše.

Ko je vojvoda Rudolf daleč od svoje domovine zatisnil oči, njegova dva brata Albreht in Leopold še nista bila odrasla mladeniški dobi. Prvi je bil sedemnajst, drugi petnajst let star. Nekaj časa sta po določbi svojega očeta vzajemno vladala avstrijske dežele.

Takoj prvo leto sta morala varovati svojo oblast na Koroškem proti upornima bratoma Konradu in Frideriku Aufenštanjskemu. Glavni grad Aufenštanjcev je bil Pliberk. Vojvodske čete so opustošile njihovo posest, požgale mesto Pliberk, uporna brata pa sta se morala vdati na milost in nemilost. Vojvoda Leopold ju je zaprl v močen stolp gradu Strehovo, kjer sta imela ostati do svoje smrti. Še le leta 1396., čez dolgih 28 let, je bil Friderik izpuščen, dočim je Konrad v ječi umrl.

Leta 1373., so se pričele nesrečne delitve avstrijskih dežel. Albreht III. je dobil Avstrijo, vse druge dežele: Štajersko, Kranjsko s Tirolskim in švicarskimi posestvi so pripadle Leopoldu III. Oba vojvoda sta tudi ustanovila dve različni rodbini habsburške hiše. Albreht je pričetnik avstrijske, Leopold pa štajerske rodbine.

Pravi vladar v slovenskih deželah je bil torej vojvoda Leopold. Bil je podjeten, bojevite narave, kakor njegov brat Rudolf in je že deloma žel sadove njegove previdne politike. Vsled dedne pogodbe z goriškimi grofi mu je l. 1374. pripadla Slovenska krajina, postojnski okraj s Krasom, grofija Pazin v Istri in devinska okolica. S tem je bila vsa sedanja Kranjska združena pod habsburškim žezlom in so se njene meje celo razširile do jadranske obali pri Devinu in globoko doli do sredine istrskega polotoka.

Še važnejša je bila pridobitev Trsta. Mesto Trst je izza 10. stoletja bilo tudi v svetnih stvareh podložno svojim škofom. Vendar ta vlada ni bila dovolj močna, da bi varovala mesto in njegovo neodvisnost pred sovražnimi napadi. Zato so se Tržačani radi zatekli v varstvo akvilejskih patriarhov ali pa goriških grofov. Leta 1295. je mestno plemstvo dobilo vlado v svojo oblast, dočim ni škofom ostalo drugega kakor naslov tržaških grofov. Za župana so si izvolili goriškega grofa Majnarda IV.

Trst je bil tedaj primeroma majhno mesto, vtesnjeno med zidovje, ki se je v obliki trikota na severo-zapadni strani gradu „Tabor" spuščalo proti morju. Izven ozidja je bilo nekaj samostanov, špitalov in posameznih hiš. Drugo je bilo zasajeno z vrtovi, oljčnimi gaji in vinogradi. — Stare romanske (italijanske) rodbine, ki so še preostale iz rimskih časov, so se kot neke vrste plemstvo ločile od drugega prebivalstva. Proti koncu 13. stoletja je bilo le 13 takih rodbin, ki so pošiljale vse svoje polnoletne člane v veliko mestno svetovalstvo in imele v rokah vso vlado po mestu in okolici. Te rodbine so bile sledeče: Leo, Bonomo, Burlo, Paduano, Basscio, Cicoti, Stella, Pellegrini, Belli, Petazzi, Tofani, Argento in Giuliani. Naraščaj je dobivalo mestno prebivalstvo najbolj po slovenskih priseljencih s Krasa, ki so se v Trstu stalno nastanili in pridobili meščanske pravice. Čitamo jih navadno kot priče na raznih listinah, na pr. v 13. stoletju: Domenik Sivec, njegov zet Pentek; gospe Vodanka in Imica, Martin Mulec, Černegor, Lopec, Tricegoj, Zalokar; v 14. stoletju: Stojan, Kosec, Nedeljko, Večeslav, Peruša s Proseka, Nedeljica, Preveč, Papež, Prosinec in še mnogo drugih. Iz Italije je bilo v srednjem veku manj priseljencev, ker je vladala vedno velika napetost med Trstom in Benetkami.

Po tržaški okolici so se do 12. stoletja širili razsežni hrastovi gozdij ki so jih le tu in tam prekinila letovišča tržaške gospode. Ves ta svet so iztrebili in obdelali Slovenci. Naselili so se na mestnem svetu in se zlasti pečali z živinorejo. Zato tržaški Italijan še sedaj imenuje okoličane „mandriere" (črednike, mandra = čreda). Bili so podložni tržaški občini, v cerkvenem oziru pa stolnemu kapitlju, ki je moral pri njih oskrbovati župnijske posle. Tudi število slovenskih okoličanov ni bilo veliko; do konca 18. stoletja niso imeli niti svojih župnij, vendar so že takrat nastale vse tiste naselbine, kjer vidimo danes cvetoče občine, tako: Prosek, Kontovelj, Barkovlje, Trstenik, Longera, Katinara, Sv. Križ.

Trstu je vedno grozila nevarnost od sosednjih Benetk, ker sta obe mesti tekmovali v trgovini ob jadranski obali. Prišlo je večkrat do vojske med Tržačani in Benečani. Opetovano je beneška posadka zasedla mesto.

Odkar so Habsburžani razširili svoje gospodstvo čez bližnje pokrajine, so Tržačani začeli pri njih iskati varstva in opore proti Benetkam. — Leta 1368. so bili beneški mornarji napadli neko tržaško ladjo, ki je bila baje pripeljala v luko prepovedano blago. Razsrjeni Tržačani so ubili beneške mornarje in njihovega zapovednika, na glavnem trgu pa so raztrgali in z nogami teptali zastavo sv. Marka. Vsled te žalitve se je vnela vojska. V svoji stiski so Tržačani avstrijskega vojvoda Leopolda prosili pomoči. Ta je sam prišel v Trst, da brani mesto pred sovražniki. Kmalu je bil z Benečani sklenjen mir. Odrekli so se vsem pravicam do mesta za 75.000 cekinov.

Do trajne združitve Trsta z avstrijskimi deželami je prišlo leta 1382. Plemiško poslanstvo je potovalo k vojvodu Leopoldu v Gradec in mu v imenu mestnega starešinstva izročilo Trst z okolico vred v stalno, nepreklicno lastnino. Vojvoda pa se je zavezal, da hoče novo posestvo vedno varovati in braniti vseh sovražnikov. V vojvodovem imenu je imel zapovedovati mestu njegov poglavar (kapitan), ki se je pa moral držati mestnega opravilnika. Prvi tak poglavar je bil Hugon Devinski. Pozneje nahajamo v tej službi Nikolaja Predjamskega (Logarja), Nikolaja Ravbarja in druge kranjske plemiče. Vso tržaško okolico so avstrijski vojvodi pridružili Kranjski.

Vendar priznanje avstrijske oblasti mestu Trstu ni prineslo zaželj enega miru. Veliko meščanov je bilo bolj vdanih Benečanom kakor pa Avstriji. Zato sta si v mestu vedno stali nasproti avstrijska in benečanska stranka. Prišlo je do hudih notranjih razprtij, in tudi vojske z Benečani niso ponehale.

S Trstom so pridobili Habsburžani prvo močno postojanko ob Adriji in jo vzlic vsem poznejšim nakanam sovražnikov obdržali do današnjega dne.

Po zgledu svojega brata Rudolfa je tudi Leopold III. posezal v strankarske prepire gornjeitalskih dinastov in je leta 1381. peljal močno vojsko, desettisoč konjenikov in štiritisoč pešcev, pred mesto Treviso, da je brani pred Padovanci. Toda brez koristi je trosil denar in prelival kri svojih podložnikov. Trajnega uspeha ni dosegel.

Pogubna usoda je slednjič zadela vojvoda Leopolda na švicarski zemlji. Tu so bila stara habsburška posestva. Toda svobodoljubni Švicarji niso hoteli prenašati avstrijske oblasti in se klanjati vojvodovim ukazom. Prišlo je do vojske l. 1386. Leopold je hitel branit očetovsko dediščino, pa je z vsemi svojimi vitezi našel smrt v bitki pri Sempahu (9. julija 1386.). Njegovo truplo so izprva pokopali v mestu Konigsfelden. Čez štiristo let so je prenesli v benediktinski samostan sv. Blaža v Schwarzwaldu. Leta 1807., ko so se tamošnji menihi preselili v šentpavelski samostan na Koroškem, so Leopoldove ostanke vzeli s seboj. Sedaj zopet počivajo v domači zemlji, v cerkvi sv. Pavla.

Leopold je zapustil štiri sinove, ki so pozneje vsi prišli do vlade avstrijskih dežel: Viljema, Leopolda, Emesta in Friderika. — V posebno tesni zvezi s Kranjsko pa je bila tudi njegova vdova, vojvodinja Virida.

Virida je bila iz plemenite milanske rodbine Viscontijev. Rudolf IV. je bil zasnoval zaroko mlade knežne s štirinajstletnim Leopoldom, da utrdi zvezo svoje rodbine z milanskimi plemiči. Virida je bila plemenita, ponosna žena, ki je z vso dušo podpirala slavohlepne načrte svojega soproga. Tem hujši jo je zadela njegova nesrečna smrt. Ko je Leopold padel v bitki, je tudi Virida izgubila vso oblast in ves vpliv na vojvodskem dvoru v Gradcu. Vlado je prevzel Leopoldov brat Albreht III. (1379—1395) in si prisvojil tudi vzgojo njenih otrok. Nesrečna žena je sedaj zapustila vojvodski dvor in se podala v samoto. Blizu Stične na Kranjskem si je izbrala svoj vdovski sedež. — Poleg Šent Vida je bil mal dvor, ki ga je ljudstvo imenovalo „Pristava". Tu je Virida sezidala gradič in v njem preživela svoja vdovska leta. Bila je velika dobrotnica stiškega samostana in revežev po okolici. Zato jo je ljudstvo ohranilo v hvaležnem spominu in še danes ve mnogo povedati o plemeniti „gospej s Pristave". Umrla je okoli leta 1414. in bila pokopana v samostanski cerkvi, kjer je še sedaj na njeni grobni plošči videti grb Viscontijev: kačo, ki požira otroka.

Pod vojvodom Albrehtom III. so bile vse avstrijske dežele za kratko dobo združene. Tem večja razdvojenost in razcepljenost pa je nastala pod njegovimi nasledniki. Skoraj celo 15. stoletje nam kaže žalostno sliko notranjih bojev, bratovskih prepirov, vednih delitev in popolne onemoglosti. K tem nezgodam so se pridružili še turški napadi in vnanje vojske. Vendar je v teh burnih časih habsburška oblast pokazala izredno žilavost in srečno prestala vse nezgode.

Do prve delitve je prišlo leta 1395., ko je Albreht IV. dobil Avstrijo, Viljem pa vse druge dežele, kakor jih je nekdaj vladal njegov oče Leopold. Pa tudi Viljem je moral kmalu očetovsko dediščino deliti s svojim bratom Leopoldom, kateremu je prepustil Tirolsko in posestva v Alzaciji, na Burgundskem in Švabskem. Ta delitev je sicer izprva veljala le za par let, pa se je pozneje zopet in zopet obnovila in slednjič postala trajna.

Slovenske dežele Štajerska, Koroška in Kranjska s pritiklinami so bile od tega časa združene pod vladarjem štajerske ali leopoldinske linije in dobile tudi skupno ime „Notranja Avstrija", ki jim je ostalo do vlade cesarja Jožefa II.

O posameznih vladarjih te dobe je le malo povedati. Vojvoda Viljem (1395—1406) je imel velike razprtije s svojim bratrancem Albrehtom IV. in je moral braniti svoje dežele proti Turkom, ki so l. 1396. po nesrečni bitki pri Nikopolju pridrli na Kranjsko in Spodnje Štajersko, opustošili pokrajine, požgali mesto Ptuj in čez 16.000 ljudi odpeljali v sužnost.

Po njegovi smrti se je zopet vnel za dediščino hud boj med bratoma Leopoldom in Ernestom, ki se je končal še le leta 1411., ko je Leopold preminul.

Vojvoda Ernest (1411—1424) nosi zaradi svoje velike telesne moči priimek „Železni". Sorodna mu je bila v tem oziru njegova soproga Cimburga Mazovijska, nečakinja poljskega kralja Vladislava. — Ernest je bil zadnji koroški vojvoda, ki se je dal na gosposvetskem polju po starem obredu umestiti. Na nedeljo 16. marca l. 1414. so bili vsi podložni plemiči poklicani h Krnskemu gradu, kamor je došel tudi vojvoda s svojim dvorom. Seveda je pridrlo od vseh strani polno preprostega ljudstva. Ernesta je takrat umestil knez-kmet Jurij Schatter iz rodbine Edlingerjev. Dobil je zato od njega popolno svoboščino vseh davkov za svoji posestvi v Pokrčah in Blažnji vasi. Emestov sin Friderik IV. se je odtegnil običaju ustoličenja, vendar pa je izdal stanovom in knezu-kmetu pismo, da zato ne bodo prikrajšani v svojih pravicah in svoboščinah. Pozneje se je vršil ves obred v celovški mestni hiši.

Za vlade vojvoda Emesta so njegove dežele uživale v polni meri dobroto miru. Le turška nevarnost je grozila ob meji. Zato je Ernest ukazal utrditi Ljubljano in določil, da mora pri tem delu pomagati tudi plemstvo in duhovščina, ki ima svoje hiše v mestu. — Svojo naklonjenost do Ljubljančanov je pokazal vojvoda tudi l. 1421., ko je izbruhnil hud prepir med meščani in turjaškimi grofi zaradi nabavljanja lesa v turjaških gozdih. Ljubljančani so imeli to pravico od nekdaj. Ko so se jim pa Turjačani začeli ustavljati, se je vojvoda Ernest potegnil za nje in l. 1421. v Ljubljani osebno razsodil mestu v korist. Toda deželni glavar Jurij Turjaški razsodbe ni hotel priznati in je pričel z vso divj ostjo pritiskati na meščane. Rop, plen in požig so mu bila pripravna sredstva. Sedaj je vojvoda vnovič prišel v Ljubljano, je nasilnega glavarja odstavil in meščanom pripomogel do njihove pravice (1423).

Ernest je umrl v najboljši moški dobi leta 1424. Bil je pravičen in odločen knez, čegar vlado so le preveč motili družinski prepiri in tlačili neznosni dolgovi. Za njim avstrijskim deželam še dolgo ni zasijala zarja boljših časov.

10. Ortenburžani.[uredi]

Med vladarji, ki so si v 13. in 14. stoletju s Habsburžani delili oblast v slovenskih deželah, je pred vsem omeniti Ortenburžane in celjske grofe.

Ortenburžani so dobili svoje ime od grada Ortenburg na Koroškem. Romantično razvalino je videti na desnem bregu Drave blizu mesta Špitala. Neko poročilo trdi, da je grof Friderik sredi 11. stoletja tu gori postavil svoj dom.

Lega gradu nima nič posebno vabljivega ali mogočnega na sebi in daleč zaostaja za drugimi, na strmih gričih in navpičnih skalah sezidanimi srednjeveškimi trdnjavami. Vendar je bila v drugem oziru pomenljiva. — Trgovska cesta, ki je iz Beljaka vodila ob Dravi navzgor, se je pri Ortenburgu razdelila v dve veji. Ena je vodila proti severu čez Gmünd v Solnograd, druga je šla še nekaj časa ob Dravi proti severovzhodu do izliva reke Möll in od tu čez Gorenjo Belo in čez Visoke Ture pri Malnici na Solnograško. Ta cesta je v srednjem veku vzdrževala promet med južno Nemčijo in Italijo.[1] Grad je torej obvladoval ves promet med Tirolami in Koroško in na drugi strani med Bavarsko in južnimi deželami. Vsi trgovci, ki so hoteli s svojim blagom proti Beljaku, so si morali pri Ortenburžanih odkupiti prosto pot in se z njimi dogovoriti o varnem spremstvu. Tako sta jim naraščala ugled in premoženje.

Kmalu so imeli Ortenburžani na Koroškem svojo malo deželico, grofijo Ortenburško, ki se je raztezala ob Dravi od izliva reke Möll prav blizu do Beljaka. Tu so bili pravi vladarji, neposredno cesarju podložni, imeli so oblast podeljevati plemstvo in imenovati svoje palatinske grofe. Na Ortenburgu so vzdrževali sijajen dvor z raznimi častnimi službami: dvornega maršala, točaja, stolnika, z mnogimi plemiči, častnimi gospemi in gospodičnami, dvornimi kapelani in notarji.

Vzlic svoji veljavi so imeli Ortenburžani sloves mirnih in pravičnih gospodov. Na razvoj naših dežel so vplivali veliko bolj kakor drugi mogočnejši vladarji. Dokaj mest in trgov, župnij, samostanov in drugih kulturnih ustanov je v svojih prvih početkih združeno z imenom grofov Ortenburških.

Naravno se je kazal njihov vpliv najprej v bližnji okolici. Herman Ortenburški je ustanovil leta 1191. na svojem svetu pod gradom gostinjec za popotnike in ob njem kapelo z enim duhovnikom. Taka ustanova je bila ob važni prometni progi naravnost potrebna. Od blizu in daleč so prihajali siromaki, bolniki, pohabljenci, gobovci pred grajska vrata, prosili kruha, obleke in zdravniške pomoči. Hermana, ki je bil takrat arhidiakon in pozneje škof v Krki, je k temu dobremu delu nagibala še osebna pobožnost. Iz skromne ustanove se je razvilo tekom stoletij mesto Spital, čegar ime še sedaj spominja na njegov začetek.

Že v 12. stoletju so se raztezala ortenburška posestva daleč preko njihove grofije na Kranjsko in Štajersko.

Največ sveta so imeli na Gorenjskem, z nekaterimi presledki vso dolino Save, od njenega izvira pri Kranjski gori pa doli do Sore. Le blejsko gospodstvo jim je tu omejevalo oblast. Vendar je ortenburška posest na desni strani Savice segala tudi v Bohinjsko dolino in preko jezera proti bohinjski Srednji vasi. Kakor z dvema mogočnima rokama je ortenburški svet oklepal gospodstvo briksenških škofov.

Središče tega posestva je bil stari Lipniški grad (nemško Waldenburg) pri Radovljici. Stal je gotovo že v 12. stoletju. Na desni strani Save, na visokem hribu je videti zadnje ostanke te znamenite utrdbe, in vas Lancovo (Lanzendorf) ob vznožju še spominja na nekdanje ortenburške suličarje in vojnike, ki so se bile tamkaj naselili. Po tem gradu so se vsa ortenburška posestva na Gorenjskem imenovala Lipniško gospodstvo.

Pod okriljem mogočnega gradu se je razvil ortenburški trg Radovljica. Menda je tudi tukaj stal najprej gradič, sedanja radovljiška grajščina poleg župne cerkve, katero so grofi sezidali, da so lahko bivali nižje v dolini, bližje cesti in župni cerkvi in so se le ob nevarnih časih zatekli na visoko Lipnico. Isto teženje, zapustiti visoke, težko dostopne hribe in si postaviti udobnejše gradiče nižje v dolini, opazujemo že v 13. in 14. stoletju tudi drugod. Ortenburžani sami so imeli tak gradič neposredno poleg svojega rodbinskega gradu v Špitalu in grofi Andeški so si poleg visokega „Gornjega Kamnika" postavili udobnejši „Mali grad".

Kdaj je nastala Radovljica, se ne da dognati. V zapisniku ortenburških posestev iz leta 1263. se niti grad, niti trg še ne omenja. Tedaj je stala pač še le župna cerkev z vasmi po okolici. Najbrže imamo staviti pričetek radovljiškega trga v dobo koroškega vojvoda, kralja Henrika (l. 1335.), torej v začetek 14. stoletja. Takrat so že Ortenburžani bivali v radovljiški grajščini in tamkaj nastavljali svoje sodnike. — V mesto je bila Radovljica povišana šele za cesarja Friderika IV, ali pa Maksimilijana, torej v letih 1490—1500.

Drug važen grad na Lipniškem gospodstvu je bil Kamen. Še sedaj so videti slikovite razvaline pod visoko Begunj šico. Grad je sicer mnogo bolj znan po svojih poznejših gospodarjih Lambergih in zlasti po slavnem junaku, ki se je bojeval s Pegamom.

Lambergar junak je ta,
gor' na belem Kamnu stoji,
se nikogar ne boji.

Ustanovitelji tega gradu pa so bili Ortenburžani. V 13. stoletju sta bila tamkaj dva gradova Jama in Kamen. Prvi grad je bil tiste vrste, kakor Luknja na Dolenjskem ali Jamski grad pri Postojni, obzidana in utrjena skalnata duplina, ki so si jo lastniki priredili za bivališče. Gotovo je bila Jama starejša kakor Kamen, ker nihče ni pozneje iskal zavetja v podzemeljski duplini, če je imel že udobno zidan grad. L. 1263. se Jamski grad še imenuje in je imel svojega kastelana. Pozneje so ga opustili. Kranjski zgodopisec Valvasor je okoli l. 1650. še videl obzidano okno, skozi katero je bilo videti v duplino. Ljudje so takrat pripovedovali, da so si ta podzemeljski grad škrati napravili. V resnici spada med najstarejše in najzanimivejše naše gradove.

Na jugovzhodni strani ortenburških posestev je stalo Stražišče (Wartenberg). Po opisih v raznih listinah moramo staviti ta grad na hrib pred Šmarjetno goro pri Kranju, ki se sedaj imenuje „Gradišče". Po njem je dobila vas ob vznožju svoje ime. Prištevali so ga glavnim ortenburškim gradovom, ker so posamezni člani tamkaj bivali in se po njem celo imenovali, na pr. grof Henrik (de Wartenberg). Stal je gotovo že v začetku 12. stoletja, ker je bil Henrik od leta 1145—1192 njegov gospodar. Stražiški grad je mejil na sosednje Loško gospodstvo in velikokrat je prišlo med njegovimi gospodarji in frižinskimi škofi do krvavih prask. Stražiški gospodje so radi napravljali vojne pohode po okolici, plenili in požigali. Zato je frižinski škof Oton leta 1202. grad kupil za drag denar in ga podrl. Vendar so ga Ortenburžani pozneje zopet postavili, ker čitamo o novih bojih. Še le leta 1263. ga je Friderik Ortenburški odstopil za 20 mark starih akvilejskih denarjev in tedaj za vedno izgine iz zgodovine. Ortenburžani so si mesto njega postavili na nasprotni strani Save vrh strme skale v mestu Kranju nov grad, Kieselstein (l. 1262.). Skoraj ob istem času (1252) so dobili tudi na drugem bregu Save mnogo zemljišč: Naklo in vso zemljo tje do Kokre.

Ortenburški vladarji so skrbno upravljali svojo posest. Ustanovili so trg Radovljico, ustanavljali in podpirali župnije, zidali cerkve in napravili prve rudokope.

Radovljiška župnija je morda starejša kakor ortenburški rod, vendar so njene meje izprva segale skoraj tako daleč, kakor Lipniško gospodstvo, tja do izvirov Save v Bohinju in pri Kranjski gori, na severu do Karavank.

Seveda so bili ti kraji tedaj le redko naseljeni. Vsa Gornja dolina od Radovljice do Bele peči je bila še pokrita z neprodimimi gozdi. Ortenburžani so v začetku 14. stoletja tja gori poslali nove naseljence in jim sezidali cerkve v Kranjski gori in na Dovjem. Akvilejski patriarh Ludovik jim je leta 1362. za te župnije podelil patronstvo. Slično so tudi v Bohinju postavili cerkve za svoje podložnike, tako svetega Martina v Srednji vasi, sv. Pavla v Stari fužini in sv. Janeza ob jezeru.

O naselitvi Gornje savske doline in zidanju tamošnjih cerkva priča sledeča listina patriarha Ludovika della Torre z dne 30. novembra 1362:

„Ludovik, po božji milosti patriarh svete akvilejske stolice, želi ljubljenemu sinu v Kristusu, Henriku, župniku v Radovljici, blagoslov v Gospodu. — Zvedeli smo, da so v nekaterih močvirjih in gozdovih v okrožju tvoje radovljiške župnije, ki so bili doslej neobljudeni in neobdelani, na novo nastale mnoge naselbine, in da so se močvirja izpremenila v rodovitne njive. Ker so tamošnji prebivalci zdaj postavili dve cerkvi, eno v Kranjski gori, drugo na Dovjem (Lengenwald), oziraje se na pobožnost ljudstva v imenovanih močvirjih in hoteč, da se v blagor njihovih duš jim dele sveti zakramenti in opravlja božja služba, podeljujem tebi in tvojim naslednikom, radovljiškim župnikom, s to listino pastirstvo omenjenih naseljencev z upravo cerkvenih stvari in ti v duhu pokorščine strogo ukazujemo, da skrbiš za njihove duše, jih vzgojuješ v strahu božjem in jim deliš svete zakramente ... V imenu svojem in svojih naslednikov podeljujemo tebi in tvojim naslednikom popolno oblast, da nastaviš pri omenjenih cerkvah, kakor pri drugih podružnicah, ki so tebi podložne, sposobne vikarje, ki naj so tebi, oziroma tvojim naslednikom podložni in naj materi cerkvi izkazujejo dostojno spoštovanje ..."

Po ortenburških posestvih na Kranjskem je zlasti cvetelo fužinarstvo. Rudokopi pri sv. Križu nad Jesenicami, pri Stari fužini v Bohinju, v Kropi, Kamnigorici in Lipnici so se obdelovali že v njihovih časih. Značilno je, da ljudstvo vse te srednjeveške rudokope imenuje „fužine sv. Heme", menda zato, ker se spominja, da je bila grofica Hema posestnica velikih fužin okoli Brež na Koroškem.

Druga velika ortenburška posest je bila na Dolenjskem. Imenovati bi jo smeli po glavnem gradu ribniško gospodstvo. Segalo je od grada Čušperk pa do reke Kolpe in merilo več kakor pet nemških milj na dolgost. V 14. stoletju je bilo komaj polovico te zemlje obdelane in sicer le gorenji del okoli Dobrepolj in Ribnice, vse drugo so pokrivali gozdovi. — Središče teh posestev je bila Ribnica. So li grad in župnije ustanovili Ortenburžani ali pa sta oba starejša od njih, se ne da dognati. Gotovo je, da so leta 1263. že bili v posesti gradu in tudi imeli patronstvo nad župnijo. Za ta del kranjske dežele je bila oblast Ortenburžanov posebno pomenljiva, ker so v neobdelane kraje svojega gospodstva poklicali nove nemške naseljence in tako ustanovili nemški jezikovni otok — Kočevje.

* * *

Začetek Kočevja in naselitev nemških kmetov so še le zgodovinske in jezikoslovne preiskave zadnjih desetletij deloma pojasnile.

Omenil sem že, da so obsežno ortenburško ozemlje južno od Ribnice pa do hrvaške meje ob Kolpi pokrivali veliki gozdovi. V teh gozdnatih krajih so slovenski drvarji in naselniki že tu in tam ustanovili male naselbine, kar izpričujejo slovenska krajevna imena: Gotenica, Osilnica, Topli vrh itd. V 13. stoletju sta stala ob Kolpi tudi že ortenburška gradiča: Kostel in Poljane s slovenskimi oziroma hrvaškimi naselbinami. Za uspešno kolonizacijo svojega ozemlja pa so imeli Ortenburžani doma premalo podložnikov, ker je bilo prebivalstvo v deželi itak še precej redko. Zato so začeli najpreje iz svoje koroške grofije preseljevati kmete na ribniško gospodstvo. Prva truma takih naseljencev je došla tje okoli leta 1330, pod grofom Otonom Ortenburškim. Da so Kočevci res deloma koroški priseljenci, dokazuje njihov jezik in mnogo krajevnih imen, ki se popolnoma skladajo s koroškimi. Na Koroškem nahajamo Schwarzenbach, Krapfeld, Winkel, Ebenthal, Mooswald, Reichenau, Rain, Feuersberg, Friesach; iste kraje tudi na Kočevskem. Ta čudovita enakost in sorodnost se kaže tudi pri osebnih imenih: Braun, Thaler, Lobisser, Bachmaier, Schober, Scherzer itd. Pokrajino, kjer so se Korošci naselili, so imenovali „Mooswald", gotovo zato, ker je bila močvirna in z gozdom obraščena. (Prim. koroški Moosburg-Blatograd). Ker je bila naselbina od župne cerkve sv. Štefana v Ribnici preveč oddaljena (štiri ure hoda), jim je grof Oton postavil malo kapelo sv. Jerneja, ki je postala pozneje mestna župna cerkev, in je leta 1339. dobil od patriarha pravico, da nastavi pri njej kaplana. Menda je kmalu izprevidel, da jim z maloštevilnimi naseljenci ni dosti pomagano. Če še upoštevamo, da je „črna smrt" leta 1349. pobrala izredno veliko prebivalstva, lahko razumemo, zakaj so si Ortenburžani od drugod preskrbeli novih kolonov.

Prav takrat je bil cesar Karol IV. na Nemškem premagal svojega tekmeca Güntherja in njegove frankovsko-turinške zaveznike. Za kazen so ti kmečki uporniki izgubili svojo prostost in postali cesarju podložni. Ta je podaril 300 frankovskih in turinških kmetov z ženami in otroci grofu Frideriku Ortenburškemu, ki jih je poslal v gozdnate kraje svojega Ribniškega gospodstva (leta 1350.).

Truma novih kolonov je bila precej mnogoštevilna. Ceniti jo smemo na 1500 oseb. Naselili so se izprva v bližini že obstoječih naselbin: Stari trg pri Poljanah, Topli vrh, Kostel, Mooswald. Postavili so svoje lesene koče ob vodah in gozdnih robovih. Zato so Slovenci ves okraj imenovali „Koče", „v Kočah" (prim. Kotsch na Štajerskem in Kotschach na Koroškem). Od tod nemško ime: Gottschee. Naselbine so bile kmalu tako številne, da jim je bilo treba postaviti cerkve in duhovnike. — Leta 1363. je patriarh Ludovik dovolil grofu Otonu Ortenburškemu, da nastavi dušne pastirje za Kočevje (Mooswald). Poljane (Stari trg), Kostel (Fara), Osilnico in Gotenico, ker so bile cerkve že zgrajene. In sicer je smel grof predlagati pripravne osebe ribniškemu župniku, ki jih je potrdil in vmestil. Posebno hitro se je razvijala stara naselbina Mooswald. Leta 1337. jo imenuje grof Oton že „naš trg v Kočevju" (unser Markt in der Kotsche). Mestni grb iz leta 1471. kaže na višnjevem ščitu s plotom pregrajeno trdnjavo, pred katero stoji sv. Jernej s knjigo in nožem v rokah.

Kočevarji so ohranili svoj nemški značaj do današnjega dne. Še sedaj govore svoje prvotno narečje, v katero so sprejeli mnogo slovenskih besedi. Zato jih tujci, čeprav so vešči nemškemu jeziku, zelo težko razumejo.

Kočevski svet je večinoma malo rodoviten, kraški, skalovit in malokje raven. Zato se pri njih poljedelstvo ni razvilo, in tudi živinoreja ne uspeva. Že iz starih časov je njihov glavni zaslužek krošnjarstvo. — Leta 1492. je cesar Friderik III. Koče vcem dovolil, da smejo tržiti z živino, s platnom in drugimi izdelki po Hrvaškem in drugih pokrajinah. Od tistega časa so se z dušo in telesom vdali trgovini, in sicer ne toliko doma kakor v tujini, na pr. na Dunaju, v Trstu, Pragi, Varšavi, kjer imajo velike trgovske hiše. Polje obdelujejo doma le ženske, moški le tedaj, ako se na pomlad vrnejo domov. V jeseni gredo krošnjarji z doma in vso zimo tržijo po tujih deželah. Mnogi pa izostanejo po več let in le denar domov pošiljajo. Novejši čas krošnjarstvo peša in ž njim tudi imovitost Kočevcev.

* * *

Umevno je, da so Ortenburžani ob tolikem posestvu v naših deželah dosegli velik vpliv. Opetovano so opravljali službe deželnih glavarjev na Koroškem in Kranjskem, glavarjev na babenberških posestvih in so bili mnogo zaželjeni zavezniki. Zlasti so jih odlikovali Habsburžani s svojim zaupanjem. S celjskimi grofi so sklenili leta 1377. medsebojno dedinsko pogodbo. Imela je biti poslednjim v veliko korist. Pobožnost ortenburške rodbine se kaže v tem, da se je mnogo njenih članov posvetilo cerkveni službi. Grof Ulrik I. je bil naddiakon in prost v Akvileji, grof Herman škof v Krki in naddiakon za Zgornje Koroško, druge nahajamo kot župnike v Radovljici in Št. Vidu pri Stični. — Razun župnij in cerkva, ki so jim bili Ortenburžani ustanovitelji, imamo še od njih nebroj pobožnih ustanov pri drugih cerkvah, tako za Radovljico, Velesovo, avguštinski samostan v Ljubljani, Ribnico.

Ortenburška posest se je večkrat delila, vendar redno zopet prešla na rodbino nazaj. Vso dediščino je še enkrat združil grof Friderik III. (1389—1418). Bil je bogat na časteh, posestvih in ugledu. Njegov vpliv je bil tolik, da je postavil svojega svaka, vojvoda Tecka celo na patriarhovsko stolico. Toda ortenburška zvezda je imela hitro zatoniti. Friderikov edini sin je umrl v otroških letih. Zakon z Marjeto, vojvodinjo Teck, je bil nesrečen. In neko poročilo trdi, da je bil grof Friderik od lastne žene umorjen. Nekoč, ko je bil na Lipniškem gradu pri veseli gostiji, mu je soproga prerezala jabolko in mu ga polovico podala. Friderik se je kmalu mrtev zgrudil na tla. Nož je bil na eni strani zastrupljen.

Ogromna je bila dediščina, ki so jo Ortenburžani zapustili; štela je celo vrsto cvetočih mest, trgov in gradov z razsežnimi zemljišči. Vse to je pripadlo Celjanom.

  1. ^ Po isti progi gre sedaj nova Turška železnica.

11. Celjski grofi.[uredi]

Ni je bilo v poznem srednjem veku vladarske rodbine, ki bi se v kratkem času povzpela do tolike veljave in pridobila toliko bogastva, kakor rodbina celjskih grofov. Njihov vpliv se je raztezal daleč preko domače zemlje v jugoslovanske dežele, imeli so odločilno besedo pri vseh važnejših dogodkih svoje dobe in obetala se jim je celo kraljeva krona. Toda nemila usoda je z zadnjim potomcem pokopala tudi vse njihove drzne načrte. Iz poročil starih letopisov, narodnih pesmi in pripovedk lahko posnamemo, kolikega pomena je bil celjski rod za svojo dobo.

Celjski grofi se pojavijo v zgodovini najprej kot plemiči Sovneški. Ime „Sovne" je slovensko in pomenja isto kakor Savinja, ki je zaznamovala reko pa tudi pokrajino na obeh njenih bregovih. K savinjski grofiji je pripadala celo vsa pokrajina ob Savi tja do Sotle ob hrvaški meji in proti severu do Pohorja in Drave. Po kraju je tudi grad dobil ime So v nek (Savinjek).

Sovneški grad je imel skrito, idilično lego. Dvigal se je jugozapadno od Braslovč, na solnčni strani pogorja Dobro vije. Ni bil velik po obsegu in komaj mu je poznati, da je bil rodni grad mogočnih celjskih grofov. K sovneškemu gospodstvu so pripadale tudi Braslovče, kjer so imeli Sovneški patronstvo nad župno cerkvijo, potem gradovi: Šajnek, Ostrovec, Libenštajn, Legenburg, Gotovlje.

Sovneški rod izvira menda iz rodu grofov Plajenskih, ki so bili mejni grofi v savinjski pokrajini. Prvikrat se pojavijo v zgodovini okoli leta 1120., ko se imenuje Gebhard Sovneški kot priča v neki darilni listini šentpavelskega samostana. Sovneški so bili bojeviti, podjetni ljudje. Označuje jih že tista slavohlepnost in strastna dobičkaželjnost, ki jo opažamo posebno izrazito pri zadnjih potomcih celjskega rodu. — O prvih članih ni mnogo izrednega povedati. Kakor drugi plemiči tedanje dobe so se udeleževali raznih bojev, iger in slovesnosti, pri katerih med drugimi imeni čitamo tudi ime tega ali onega gospoda s Sovneka.

Veljava rodbine se je zelo povečala, ko so dobili zavetništvo nad mogočnim gomjegrajskim samostanom. Dali so si obrambo samostana dobro plačati in dobivali za izvrševanje sodne oblasti nad samostanskimi podložniki lepe dohodke. Kakšno razmerje je včasih vladalo med opatijo in njenimi zavetniki, nam dobro osvetljuje neki dogodek iz leta 1255. — Pičenski škof Oton je takrat (21. februarja) v braslovški cerkvi sodil o tožbi, ki jo je naperil gornjegrajski opat Henrik proti Gebhardu III. Sovneškemu. Očital mu je, da je gornjegrajska posestva oropal in opustošil, poslopja razdejal, tako da zemljišča več let niso dajala nikakih dohodkov. Dva podložnika je celo umoril, drugim pa odsekal noge, ušesa ali jih pa trpinčil na drugačen način. Gebhard je priznal svojo krivdo, se le s kratkimi besedami hotel opravičiti, bil pripravljen popraviti škodo in se s samostanom poravnati. Tako je bil mir za nekaj časa zopet napravljen.

K pomnožitvi rodbinske posesti je mnogo pripomogla dedinska pogodba, ki so jo sovneški bratje: Gothard, Konrad, Leopold in Ulrik leta 1262. med seboj sklenili. Po tej pogodbi je imela v slučaju, da bi kdo izmed njih umrl brez potomcev, dediščina preiti na onega brata, ki bi še ostal pri življenju ali pa na njegove potomce. S tem modrim sklepom se je preprečilo razcepljevanje rodbinskega premoženja.

Sovneška posest se je zelo pomnožila, ko so leta 1322. izmrli vovbrški grofi (Heunburžani). Po njih je podedoval Friderik Sovneški mnogo posestva v Savinjski in Šaleški dolini in tudi polovico celjskega gradu, drugo polovico so podedovali grofi Pfanberški, ki so jo pa takoj zastavili Konradu Aufenštajnskemu. Med dvema gospodarjema je prišlo do krvave, dolgotrajne vojske, v kateri so največ trpeli meščani in kmetje. Slednjič je habsburški vojvoda Albreht II. napravil mir med nasprotnikoma z določbo, da naj grof Friderik odkupi celjsko posestvo za 250 mark srebra. Tako so sovneški gospodje po dolgi borbi dobili v last grad in mesto, po katerem so se odslej nazivali in ki je postalo zibel njihove slave in moči. Leta 1341. je cesar Ludovik v Monakovem na priporočilo deželnega vojvoda Abrehta II., Friderika s Sovneka povzdignil v grofovski stan in mu pridel ime grofa Celjskega. Grb je povzel novi grof po svojih vovbrških prednikih: tri zlate zvezde na modrem polju.

* * *

Starodavno Celje, ki je bilo že za časa Rimljanov cvetoča naselbina, ki je postalo celo glavno mesto noriške provincije, pa je zamrlo v valovih ljudskega preseljevanja, je z celjskimi grofi zopet vstalo k novemu življenju.

Srednjeveško Celje se prvič imenuje leta 824., ko je Ludovik Pobožni potrdil akvilejski cerkvi nekatera podrejena posestva v Celju. Kraj je bil takrat le še mala vas. Ko je cesar Oton L leta 955. ustvaril Veliko Karantanijo in so bile združene pokrajine ob Savinji in Savi v „Savinjsko marko", je postal Celjski grad sedež mejnih grofov. Grof Gunther (1123—1140) ga je utrdil in s tem je dobil tudi kraj pod gradom pravo oporo in zavetje. V Celju še takrat ni bilo cerkve, pripadalo je župniji sv. Nikolaja v bližnjem Žalcu. — Pod vovbrškimi grofi se je Celje razvilo v trg, imelo je svojega sodnika in bilo že tudi deloma zavarovano. Vitez Grasel je okoli leta 1200. sezidal na kraju, kjer je stala nekdaj rimska trdnjava in stoji sedaj vojašnica, močan stolp z rovom in okopom, trg sam pa je bil še brez obrambe. V trgu je bila tudi že lastna župnija pri cerkvi sv. Danijela, pri kateri so imeli vovbrški grofi patronske pravice. Isti so ustanovili l. 1241. v Celju tudi minoritski samostan.

V takem stanu je prišlo Celje v posest novih lastnikov celjskih grofov. Friderik se je izkazal naklonjenega, veledušnega vladarja. Obdal je trg z okopom in rovom, prestavil je svoj sedež v stari Celjski grad in v utrjeno poslopje, ki se je držalo Graslovega stolpa (Spodnji grad). Grofovi uradniki, dvorniki, vojaki so se nastanili v mestu, ki je sedaj postalo središče celjske grofije, in prebivalstvo se je vidno pomnoževalo. Novo življenje je pričelo kliti na starodavnem kraju.

Kakor za Celje je skrbel grof Friderik tudi za pomnožitev svojega gospodstva. Celjska grofija se je takrat raztezala od Šaleka nad Vojnikom do Gabrnika pri Poljčanah, od Podčetrtka blizu do Slovenske Bistrice. Friderik je kupil še grad Prežin pri Teharjih, Pogred pri Vranskem, Vrbovec nad Mozirjem, Gornji grad in Krško na Kranjskem. Razen tega je mnogo posestev od akvilejskega patriarha in krškega škofa ter avstrijskih vojvodov dobil v zastavo ali v fevd. Grof Friderik je umrl leta 1360. in bil pokopan v Celju v minoritski cerkvi, kateri je bil velik dobrotnik.

Pod Friderikovimi nasledniki se je množila oblast in veljava celjskega rodu. Deset Sovneških je nosilo ime celjskih grofov in šest jih je bilo vladarjev v svoji grofiji. Zgodovinski pomen njihove vlade pa je v tem, da niso le spajali pod svojo oblastjo razne slovenske dežele, ampak so jo razširili tudi po drugih jugoslovanskih pokrajinah. Pripravljala se je neka jugoslovanska država pod okriljem celjskih grofov. Hitri propad njihovega rodu je razrušil velike načrte.

Preko domače zemlje se je pričel razširjati celjski vpliv, ko je grof Herman I. (1369—1385) vzel za ženo Katarino, hčer bosenskega kralja Štefana I. Tvrdka. Tvrdku se je posrečilo spraviti pod svojo oblast vse hrvaške zemlje, Bosno, Banovino in Dalmacijo. Postal je torej bližnji sosed mogočnim celjskim grofom, katere si je želel pridobiti za svoje zaveznike. Zato je sklenil z njimi rodbinsko zvezo. Celjani pa so od tega časa obračali svojo pozornost na slovanski jug in se pričeli vmešavati v hrvaške in ogrske zadeve.

Višek slave in oblasti pomenja vlada grofa Hermana II. (1385—1434).

Bil je sin preje imenovanega Hermana in se je rodil okoli leta 1350. Prvikrat se pojavi v zgodovini, ko je leta 1377. s svojim očetom spremljal križarsko vojsko vojvoda Albrehta III. proti Prusom. Takrat je prišel s svojo četo daleč proti severu do Niemena. Pot je bila težavna, ker je vodila skozi puščave, čez vode in močvirja. Pa tudi prebivalci so se upirali krščanski vojski. Celjani so se v teh bojih tako odlikovali, da je sam vojvoda Albreht prosil grofa Hermana I. za podelitev viteštva in s tem javno proslavil njegovo junaštvo. Na povratku je potem Herman II. na Ruskem pripravil vojvodu in 82 vitezom veliko gostijo, pri kateri ni manjkalo zlatorumenega „ljutomerca".

Grof Herman se je oženil z Ano, grofico Šaumburško, s katero je imel tri sinove: Friderika, Hermana, Ludovika in tri hčere: Elizabeto, Ano in Barbaro. Leta 1385. mu je umrl oče, ki je zapustil svojemu prvorojencu vso oblast v grofiji.

V naslednjih letih vidimo Hermana pri vladarskih poslih v domačih deželah. Leta 1390. je postal kranjski deželni glavar. V tej službi se je izkazal posebno velikega dobrotnika cerkve in duhovščine. Mnogo pobožnih ustanov je napravil pri avguštincih v Ljubljani, kartuzijanih v Bistri, Jurjevem in Žicah in je zasnoval novi samostanski naselbini v Pleterjah in Lipoglavi na Hrvaškem.

Odločilno leto pa je bilo v Hermanovem življenju leto 1396., ki mu je odprlo pot do najvišjih časti.

Cesar Sigismund je takrat zbiral veliko križarsko vojsko proti Turkom. Iz vse zapadne Evrope so dohajale čete: Nemci, Čehi, Burgundci, Francozi. Čete slovenskih dežel je vodil grof Herman. Tudi ogrska in hrvaška gospoda je prišla v obilnem številu. Tako se je zbrala močna armada, najmanj 60.000 samih konjenikov, ki je koncem meseca avgusta ali začetkom septembra vdrla v Bulgarijo. Izprva so imeli križarji srečo. Zavzeli so grad Vidin in ujeli turško posadko. Na praznik sv. Večeslava, 28. septembra, so zadeli pri Nikopolju na glavno turško vojsko, broječo okoli 100.000 vojakov. Vodil jo je sultan Bajazet. Vnela se je strašna bitka. Zmaga se je že nagibala na krščansko stran, ko dojde v odločilnem trenotku turški vojski na pomoč srbski knez Stjepan Lazarevič s 5000 konjeniki in udari na utrujene Sigismundove čete. Križarji so se morali umakniti proti Donavi, kjer jih je čakalo brodovje. Toda nastala je tako strašna zmeda, da se je rešil le mal del razbite vojske. Vse drugo so pogoltnili valovi Donave ali pa pobili in ujeli Turki. Med redkimi bojevniki, ki so vstrajali ob strani cesarja Sigismunda, je bil grof Herman. Pobegnil je z njim na ladiji v Carigrad in od tod se je vrnil po morju čez Split v domovino.

Cesar Sigismund ni pozabil na usluge, ki mu jih je storil Herman v nevarnih trenotkih. Poplačal mu jih je uprav s kraljevo velikodušnostjo. V neki listini iz leta 1397. našteva natanko njegove zasluge in mu v zahvalo podarja mesto Varaždin z okolico vred. Kmalu potem mu je podelil še dva gradova v hrvaškem Zagorju: Vinico in Vrbovec blizu Rogatca (sedaj Veliki Tabor). Od tedaj so se Celjani nazivali tudi grofi Zagorski. Sedaj se je čedalje bolj svetila celjska zvezda. Celjski grofi so postali hrvatski velikaši, ogrski magnati in vplivni svetovalci cesarjevi.

Odlična poslanstva so prihajala iz tujine na Celjski grad po neveste. Leta 1417. so prišli poslanci goriškega grofa Henrika IV. snubit Hermanovo hčer Elizabeto. Že preje je prišla sijajna četa vitezov iz Poljske v imenu kralja Vladislava po grofico Ano, stričnico Hermanovo. Leta 1401. je bila poroka v Krakovu in leto pozneje slovesno kronanje. Vendar poljska krona mladi Ani ni prinesla sreče. Umrla je pozabljena leta 1416. — Leta 1405, je cesar Sigismund sam snubil Hermanovo hčer Barbaro. V Budapešti se je vršila poroka in kronanje. — Kraljica Barbara je bila žena izredne lepote in bistroumnosti, pa tudi častilakomna in strastna, kakor vsi Celjani. Svojemu soprogu je prizadela pozneje z razuzdanim življenjem mnogo bridkosti. Sigismund jo je celo z dvora pregnal in dolgo časa je morala preživeti zaprta v nekem ogrskem gradu.

Vsled tesne rodbinske zveze s cesarjem je grof Herman dobival vedno nove dokaze njegove milosti in naklonjenosti. Še leta 1405. mu je podaril Sigismund grad Čakovec z Medjimurjem in nekoliko pozneje ga je imenoval za hrvaško-slovenskega bana. Sedaj je postal najodličnejši magnat ogrske krone.

Treba je priznati, da si je Herman pridobil za svojega zeta velike zasluge, tako na bojnem polju kakor z modrim svetom. Pri vseh važnejših državnih poslih ga vidimo ob Sigismundovi strani, tako na bojišču v Furlaniji, na ogrskih in hrvaških državnih zborih in na cerkvenem zboru v Kostnici. Leta 1420. mu je pripadla bogata ortenburška dediščina. Od tedaj je nosil naslov: grof Celjski, Ortenburški in Zagorski. Še sijajnejši dar mu je obetala bodočnost: kraljevo krono bosensko.

Kralj Stjepan Tvrdko II. je bil brez potomcev. Najbližji sorodnik mu je bil celjski grof in hrvaški ban Herman, sin njegove sestre. Gotovo je vplivala nanj tudi želja, da bi bUe hrvaške dežele zajedno s slovenskimi združene pod mogočnimi celjskimi vladarji in bi se tem lažje ubranile turške sile. Zato je kralj Tvrdko dne 2. septembra 1427. na svojem stolnem gradu Bobovcu izdal pomemben odlok, v katerem izjavlja, da za slučaj, ako ne bi zapustil zakonskih potomcev, svojemu ljubljenemu sorodniku in bratu Hermanu, grofu celjskemu in banu slavonskemu z ozirom na posebno prijateljstvo, ljubezen in zvestobo, ki mu jo je skazoval, daruje vse bosensko kraljestvo, do katerega naj imajo enako pravico tudi Hermanovi potomci. Ta odlok se žal ni izvršil. Zadel je na odpor pri nekaterih bosenskih in hrvaških velikaših, ki so se branili tujega gospodarja.

Vendar grof Herman svojih visokih ciljev ni izpustil iz oči. In smel je tembolj upati, da se kdaj uresničijo, ker je imel tesne rodbinske zveze, z vsemi bližnjimi vladarji, s kraljem češkim, poljskim, ogrskim. Svojega vnuka grofa Ulrika je oženil s hčerjo srbskega kneza Jurija Brankoviča. Že to priča dovolj, da je še vedno želel razširiti svoj vpliv po slovanskem jugu.

V zadnjih letih svojega življenja je še dočakal, da ga je Sigismund imenoval za državnega barona ogrske krone (1430.) in mu za časa svoje odsotnosti (1430—1434) poveril z dvema magnatoma vred upravo ogrskega in hrvaškega kraljestva. Hotel ga je povišati tudi v državnega kneza nemške države in njegovo grofijo v kneževino, vendar so se habsburški vojvodi temu načrtu odločno upirali. Spoznali so v celjskih grofih nevarne tekmece za svojo oblast. Zato niso pustili, da bi se osnovala neodvisna državica v slovenskih deželah.

Grof Herman je umrl v visoki starosti, pa do konca še vedno čil na duhu in telesu, v mestu Požunu leta 1435. Pokopali so ga v Pleterjah.

Dočim je zvezda celjske slave vedno bolj žarela, rodbinsko življenje mogočnih grofov vendar ni bilo brez temnih peg in bridkih izkušenj. Omenil sem že nesrečni zakon med Sigismundom in Barbaro. Še bolj je svoj čas vzbudila veliko zgledovanje žalostna usoda Friderikove žene Elizabete in Veronike Desiniške.

Najstarejši sin grofa Hermana, po imenu Friderik se je l. 1405. poročil z Elizabeto, edino hčerjo kneza Štefana Frankopana. Za doto mu je prinesla nekaj hrvaške zemlje: polovico otoka Krka, gradove Trsat, Bakar in Bribir v Vinodolu. Oče Herman pa je odstopil mlademu paru za užitek gradove: Steničnjak in Samobor v Slavoniji, Krško, Kostanjevico, Novomesto in Mehovo na Kranjskem, Friderik je bival s svojo soprogo redno na Krškem gradu in je mnogo storil za naselbino, ki se je pod njim začela razvijati. Krško mesto mu ima zahvaliti svoj početek in razvoj. Živel je nekaj let s svojo ženo v srečnem zakonu in imel z njo sina Ulrika.

Okoli leta 1412. pa se je hudo spri s svojo soprogo in odslej skoraj deset let bil ločen od nje. Vsi tedanji viri soglasno trdijo, da se je grof zagledal v neko Veroniko iz plemenite viteške rodbine Desiničev in da je to znanje bilo krivo družinske razprtije. — Tekom desetih let je njegov oče Herman s knezi Frankopani večkrat poizkušal, da pomiri Friderika z Elizabeto, toda bilo je zaman. Leta 1422. se jim je posrečilo, da so pri neki slovesnosti zakonca združili in ju odvedli v grad Krapino. Elizabeta je bila žalostna in ni slutila nič dobrega. Ko so došli v grad, je rekla svojim spremljevalcem: „Dragi gospodje in prijatelji, kaj mi pomaga ta poravnava? Vem, da me bodete jutri našli mrtvo kraj mojega gospodarja". Dvorniki so jo pogovarjali, češ da je sedaj vse dobro in da bode še mnogo let živela v zakonski ljubezni. Toda Elizabetina slutnja se je res izpolnila. Drugo jutro so jo našli mrtvo v postelji. Nekateri viri poročajo, da jo je grof Friderik zabodel z lovskim nožem. Zjutraj je baje smešljivo rekel dvornim služkinjam: „Le pojdite k vaši gospej in poglejte, kako ji je". Ko so prišle v njeno spalnico, so našle grofico mrtvo in nastala je silna žalost po vsem gradu. Celjska kronika pa poroča: „Ko je bilo po Kristusovem rojstvu leta 1422., je umrla soproga grofa Friderika, ki je bila modruška kneginja. Zgodilo se je to v Krapini, od koder so jo odvedli v Celje v samostan. Javno se je po svetu govorilo, da jo je soprog, ko sta bila po noči v spalnici, v postelji prebodel in usmrtil in sicer zaradi neke deklice po imenu Veronike, katero bi bil rad vzel za ženo."

Čeprav je ves svet govoril, da je grof Friderik soprogo zaklal, vendar ga ni nihče pozval na odgovor. Kralj Sigismund je imel posla v vojski, a v Slavoniji ni bilo bana. Le stric umorjene Elizabete, knez Nikolaj Frankopan, se je dvignil, da maščuje umor svoje sorodnice. Odtegnil je Celjanom frankopanske gradove, ki jih je bila rajnica prinesla za doto in poslal v Budapešto svojega prvorojenca Ivana, da obračuna z njenim morilcem Friderikom, ki se je takrat mudil pri svojem svaku Sigismundu. Viteški Ivan je pozval Friderika na božjo sodbo, na dvoboj, češ, da mu hoče s tem dokazati, da je morilec njegove sestričine. To je zbudilo na kraljevem dvoru veliko pozornost. Kralj je poslal obema nasprotnikoma ukaz, naj mirujeta na njegovi zemlji. Nato ju pokliče pred sebe, da zasliši tožitelja. Tu je knez Ivan javno pred kraljem grofa obdolžil zavratnega umora in je rekel, da mu želi pokazati, kako zna pošten knez nesramnemu morilcu z roko podati dokaze, Čeprav mu ni dosti dober za tak časten boj. Sigismund je vplival pomirjevalno in prepustil razsodbo v tej zadevi danskemu kralju Eriku, ki je bil takrat slučajno na njegovem dvoru. Najbrže je vplivala tudi kraljica Barbara, da so ji rešili brata. Gotovo je le, da je Friderik ostal zdrav in prost in da se je povrnil v Slavonijo, kjer se je spustil v razne boje in spletke.

Okoli leta 1424. se je proti volji očetovi skrivaj poročil z Veroniko, kateri je svet očital, da je hote ali nehote kriva smrti kneginje Elizabete. Pa tudi oče Herman se je razsrdil na sina. Morda bi mu bil umor prejšne žene še odpustil, a da se je zvezal z plemkinjo nižje vrste in tako omadeževal svojo visoko dostojanstvo, tega mu v svojem užaljenem ponosu ni hotel odpustiti. Ukazal ga je zvezati, zapreti v gornji Celjski grad in mu je hotel, odtegni ti vsa posestva in pravice. Menda je hotel izprva svojemu drugemu sinu Hermanu III. prepustiti vladarstvo v grofiji. Toda mladi Herman se je ponesrečil pri Radovljici. Padel je s konja in umrl. — Sedaj sta preostala od vse celjske rodbine le še Friderik in njegov sin Ulrik. Vse kaže, da je stari Herman hotel nedoraslemu Ulriku prepustiti dediščino in očeta izključiti. Toda prišlo je drugače.

Čimbolj je položaj celjske rodbine napravljal grofu Hermanu skrbi, tem strastnejše je sovražil Veroniko Desiniško, ki je po njegovem mnenju povzročila vse zlo. Grof Friderik je bil zadnja leta z njo preživel na gradu, ki ga je bil sam sezidal blizu Kočevja in ki se je po njem imenoval Fridrihštajn (Friderikov grad). Herman je poizkusil, da jo dobi v pest. Poslal je svoje biriče na Kočevsko, da jo ujamejo in pritirajo v Celje. Veronika mu je ubežala in v spremstvu nekaterih služabnikov se je potikala po raznih krajih. Celo v gozdovih je morala iskati zavetja. Slednjič jo zalotijo Hermanovi biriči v Vurpergu pri Ptuju. Zaprli so jo najprej v grad Ostrovec, toda po ukazu razljučenega Hermana ji je bila pripravljena hujša usoda. Imela je umreti kot čarovnica.

Postavili so jo pred celjsko mestno sodnijo in obtožili, da je mladega grofa omamila s čarovniškimi sredstvi. Toda njen zagovornik je tako spretno prepričal sodnike o njeni nedolžnosti, da so jo spoznali za nekrivo. Mogočni grof pa je na vsak način hotel njeno smrt. Zaprl jo je najprej e na Ostrovec, kjer je ostala nekaj časa brez hrane. Ko je bila od lakote in žeje že napol mrtva, je Herman poslal tje dva viteza, ki sta jo utopila v ribniku pod gradom (18. oktobra 1428).

Tako je končala celjska žaloigra s smrtjo nesrečne Veronike. Odkar sta živela z grofom Friderikom v zakonu, sta pač z raznimi pobožnimi ustanovami izkušala popraviti zločin, ki je kakor prokletstvo ležal nad njima. Enej Silvij po pravici sodi, da Veroniko zadene manjša krivda, ker je najbrže grešila iz človeške slabosti ali pa celo prisiljena. Pokopali so jo najpreje v Braslovčah potem pa prenesli v kartuzijanski samostan v Jurjevem. Med pobožnimi, molčečimi menihi je slednjič našla mir, ki ga na svetu ni mogla najti.

Smrt Veronike Desiniške je spravila očeta s sinom. Morda sta vplivala tudi Sigismund in Barbara. Vrata ječe so se Frideriku odprla. Vendar je preteklo še nekaj let, preden je dobil svoje prejšnje pravice.

Sigismund ga je hotel odstraniti od doma in mu ponujal namestništvo na Sedmograškem, toda ta načrt se ni izvršil. Friderik je živel nekaj let v radovoljnem prognanstvu na Lipniškem gradu pri Radovljici, kjer je baje zelo žaloval za Veroniko in večkrat obiskal njen grob. Leta 1431. se odpravi na romanje v Rim, da s tem spokornim delom javno zadosti za storjeni zločin. Na potu ga ujame Nikolaj, mejni grof iz Ferare, in ga vrže v ječo, iz katere ga reši Henrik IV., grof goriški z veliko odkupnino.

Ko je Friderik leta 1434. prišel do vlade, je storil marsikaj v korist Celja in svoje grofije, pa tudi živel zelo razkošno in burno, divjajoč za boji in vsakovrstnimi nasladami.

Leta 1436. je zadela celjske grofe najvišja odlika, po kateri je že grof Herman hrepenel. Cesar Sigismund je 30. novembra v Pragi v sijajnem zboru imenoval celjska grofa Friderika II. in njegovega sina Ulrika za državna kneza in je povišal združeno celjsko, ortenburško in šternberško grofijo v državno kneževino. Novim knezom je podelil samostojno sodstvo, jim dovolil kovati denar s svojim grbom, kopati zlato in srebro in jim dal sploh vse pravice, ki so jih imeli drugi knezi v cesarstvu.

To povišanje je vzbudilo hudo nasprotstvo habsburških štajerskih vojvodov, ki so se pričeli bati za svojo oblast na jugu. Tedanji vojvoda, poznejši cesar Friderik III., se je prav tisti čas mudil v Palestini in ni mogel ugovarjati. Takoj po svojem povratku pa se je pritožil pri cesarju, da je vazale štajerske Vojvodine poknežil brez njegovega dovoljenja. Pritožba pri cesarju ni nič izdala, pač pa se je vnela med Habsburžani in Celjani večletna krvava vojska, v kateri je trpela skoraj vsa slovenska zemlja.

Bližnji povod je bil neki prepir med celjskim grofom Friderikom IL in krškim škofom Janezom Šalermanom zaradi nekaterih posestev blizu Celja. Grof Friderik je poslal svojega vojskovodjo, češkega plemiča Jana Vitovca, ki je bil takrat prišel s tremi konji iz Šleške k njemu v službo, nad krške gradove. Vitovec naglo naskoči gradove Anderburg, Sotesko, Gomilo, Vitanje in jih zavzame. Ko štajerski vojvoda Friderik V. to sliši, hiti krškemu škofu na pomoč. Sedaj se je vnel boj med vojvodom in celjskimi knezi (1439.). Tudi slovenske dežele so se razdelile v celjsko in habsburško stranko. Na avstrijski strani so stali Ljubljančani in Istrani, na strani Celjanov skoraj vsi drugi Slovenci. Vitovec udari na vojvodove gradove in vzame z naskokom Zbelovo, Poličane na južnem Štajerskem, Kacenštajn pri Begunjah, Mokronog na Dolenjskem. Tu je bil vojvodov stotnik Dimbacher težko ranjen. S posadko vred se je moral podati. Odpeljali so ga v ječo v Krapino. Tudi pri Ložu je prišlo do hudih bojev. Mesto Lož je bila celjska posest. Oblegal ga je vojvodov stotnik Kiištof Fladnitzer z istrskimi četami. Posadka je zvijačno spustila del Istrancev v mesto, jih potolkla in se polastila njihovega orožja. Potem je planila iz mesta in oblegalce zapodila v beg. Ko je drugi dan Fladnitzer ponovil napad, je bil od nekega loškega meščana umorjen, njegove čete pa razkropljene.

Zmaga je bila na strani Celjanov. Med tem je vojvoda Friderik postal nemški cesar in s Celjani sklenil premirje. Toda trajalo je le par let. Iznova se je boj vnel leta 1442.

Boj proti avstrijski stranki je vodil Friderikov sin grof Ulrik II., kateremu se je pridružil celo lastni brat cesarja Friderika III., Habsburžan vojvoda Albreht. Dolžil je cesarja, da mu je prikratil dediščino in se hotel nad njim maščevati. Združena Ulrikova in Albrehtova vojska je štela 16.000 mož. Vdrla je na Kranjsko in najpreje pričela oblegati Ljubljano. Vodja Ljubljančanov je bil takrat baron Jurij Apfaltrer, ki je mesto za obsedanje dobro preskrbel in sklenil ga braniti do zadnje kaplje krvi. Celjani so postavili velike metalne stroje in z debelimi kamni pričeli pretresati mestno ozidje. Toda bilo je zaman. Baron Apfaltrer in meščan Kisel sta obrambo mesta tako spretno vodila, da so oblegalci na kresni večer morali brez uspeha oditi. Znosili so se nad okolico, ki so jo opustošili in razrušili so Apfaltrerjev stolp (sedaj Tivoli) pri Ljubljani.

Izpred Ljubljane jo Ulrik udari proti Kranju. Tudi Kranjci so bili Avstriji zvesti. Toda celjska vojska je mesto v kresni noči tako nenadoma naskočila, da se meščani niso mogli postaviti v bran. Vendar so v Kranju kmalu dogospodarili. Ko je došla mala truma Avstrijcev, so se meščani uprli zoper celjsko posadko in jo zapodili.

Razgrajajoč in požigajoč po deželi dere celjska vojska sedaj proti Novemu mestu, katero prične Ulrik oblegati z mnogimi tisoči vojakov. Kranjski zgodopisec Valvasor pravi o tem napadu: „Tudi ta oreh (Novo mesto) ni bil mečji od ljubljanskega. Skrhali so si le zobe ob njem, zakaj mesto je odbilo napad tako možko, da so Celjani izgubili mnogo ljudi. Odnesli niso s seboj nič drugega kakor kesanje, da so žrtvovali za nepotrebni napad toliko ljudi".

Krvavi boji so hudo zadeli naše dežele. Kmalu sta obe stranki želeli miru. Leta 1443. se je sklenila poravnava v Dunajskem Novem mestu, kjer je cesar Friderik priznal celjskim grofom knežje dostojanstvo in se je sklenila važna dedinska pogodba. Cesar je v tej pogodbi obljubil za slučaj, ako bi Habsburžani preje odmrli kakor Celjani, njim zapustiti avstrijsko Istro (grofijo Pazin), Metliko, Mehovo, Novo mesto, Kostanjevico, Laško, Vojnik, Žalec, Postojno in Vipavo; celjska grofa Friderik in Ulrik pa sta Habsburžanom obljubila celjsko, ortenburško in šternberško grofijo, ako bi njun rod preje izmrl kakor habsburški. S tem je bil spor poravnan. Frideriku je že dobro desetletje pozneje pripadla bogata celjska dediščina, h kateri si je bil pot pripravil z umno dedinsko pogodbo.

Grof Friderik se je v svoji starosti vedno bolj odtegoval vladnim poslom. Vse boje in politične zadeve je prepustil svojemu sinu Ulriku. LotUa se ga je neka nevolja in čmernost, da se je ogibal resnega dela. Svoj, od očeta Hermana porušeni grad Fridrihštajn je zopet sezidal in v njem živel zelo razkošno.

Mesto Celje se mu ima zahvaliti za svojo obnovitev. Leta 1450. je staro mestno obzidje, ki se je bilo razsulo, pričel iznova pozidavati in utrjevati. Delo je trajalo tje do leta 1473. Tudi v mestu samem je bilo po požaru leta 1442. sezidanih mnogo hiš. Celje je imelo takrat že vse mestne pravice. Meščani so bili prosti tlake, krčmarji vinarine. Smeli so si prosto voliti mestnega sodnika in svetovalce. Za svetovalnico jim je grof Friderik prepustil svojo hišo na trgu, v kateri si je pridržal le eno sobo za svojo orožnico.

Zadnja leta svojega življenja je izkušal grof Friderik z dobrimi deli popraviti prejšne razuzdanosti. Leta 1450., ko se je praznovalo sv. leto, se je odpravil šestinosemdesetletni starec v sijajnem spremstvu desetih konjenikov v Rim, da dobi odpuščanje svojih grehov. Toda zdi se, da je šel tje bolj iz gizdavosti kakor pa iz pobožnosti in kesanja. Važnejša pa je pobožna ustanova, ki jo je napravil za pokoj svoje duše, dominikanski samostan Novi klošter v Savinjski dolini. Okoli leta 1449. je začel zidati samostan in cerkev. Tri leta pozneje pa je izdal ustanovni list, v katerem se nazivlje „po božji milosti knez in grof celjski". — Friderik II. je umrl 13. julija leta 1454. na Sovneku nad devetdeset let star. Pokopali so ga v Celju v minoritski cerkvi.

* * *

Ulrik II. ali grof Urh je bil zadnji svojega rodu. Bilje edini še preostali sin grofa Friderika iz njegovega zakona z nesrečno Elizabeto Frankopanko. Za ženo je imel Katarino, hčer srbskega kralja Jurija Brankoviča in carigrajske Irene Kantakuzene. Imel je torej vplivne rodbinske zveze na balkanskem polotoku. Katarina je rodila grofu Ulriku dva sina: Hermana in Jurija in hčer Elizabeto, ki so pa vsi pomrli že v mladih letih.

Svoje politično delovanje je pričel Ulrik leta 1438. na Češkem kot namestnik kralja Albrehta, kateremu je bil polujec. Toda sovražniki so ga obdolžili, da hrepeni po češki kroni. Zato ga je Albreht kmalu odstavil. — V naslednjih letih se je bojeval skupno s svojim očetom proti cesarju Frideriku za knežje dostojanstvo in neodvisnost svoje grofije. Ko je bil ta razpor leta 1443. poravnan, je v domačih deželah nastopil mir. Toda duh grofa Ulrika je bil preveč nepokojen, da bi bil mogel dolgo v miru živeti. Začel se je vmešavati v ogrske politične zadeve in zlasti nastopal kot zavetnik in varuh svojega sorodnika kraljeviča Ladislava Posmrtnika.

Na Ogrskem je bil po smrti cesarja Sigismunda leta 1437. Habsburžan Albreht V. postal kralj. Imel je za ženo Elizabeto, njegovo hčer iz zakona s celjsko Barbaro. Ko je Albreht že čez dve leti umrl, je nastala na Ogrskem velika zmešnjava. En del plemstva, kateremu je bil na čelu slavni zmagovalec Turkov, grof Janoš Hunjadi Korvin, je pozval na ogrski prestol poljskega kralja Vladislava III. Drugi del pa je priznal Sigismundovo hčer in njenega, po očetovi smrti rojenega sina Ladislava (Posmrtnika) za prave dediče ogrske krone. Ko je bil mladi kralj še le tri mesece star (15. maja 1440.), je bil že v Stolnem Belem gradu kronan za ogrskega kralja. Grof Ulrik mu je takrat držal nad glavo krono sv. Štefana in je prisegel mesto njega.

Med tem je prišel poljski Vladislav v deželo in našel med plemstvom mnogo privržencev. Grof Ulrik in njegov vojskovodja Vitovec pa sta s svojimi četami vdrla na Ogrsko in pričela boj proti njegovi stranki. Ulrik je bil malo srečen. Blizu Raba ga ujame Janoš Hunjadi in pošlje Vladislavu v Budim. Kralj je sicer grofa izpustil, vendar mu je moral dati 24 svojih ljudi za talnike in priseči, da pride pred njega, kedarkoli bode pozvan. Uspešneje se je bojeval Vitovec, ki je pred Somboteljem poljsko vojsko razbil in ujel vojskovodjo Pavla Banfija. Leta 1441. se je posrečilo papeževemu poslancu Julijanu Cesariniju napraviti mir. Vendar se nista niti Elizabeta niti poljski Vladislav odrekla kraljevskemu naslovu. Tudi pravice svojega sina je mati še vzdrževala.

Varuštvo mladega dediča ogrske krone je sedaj prevzel cesar Friderik, katerega je bil že pokojni Albreht določil za ta posel.

Leta 1444. je poljsko-ogrski kralj Vladislav padel v nesrečni bitki s Turki pri Varni. Sedaj so vsi Ogri složno priznali Ladislava Posmrtnika za svojega vladarja. Toda cesar Friderik je hotel še imeti na Ogrskem odločilno besedo. Zato se je branil, izročiti jim ogrsko krono in svojega varovanca. Ko je leta 1451. odpotoval v Rim h kronanju, je mladega kraljeviča vzel s seboj, da bi mu ga med njegovo odsotnostjo ne iztrgali iz rok.

Sedaj je nastopil Celjan grof Ulrik z vso odločnostjo za svojega sorodnika. Pridružili so se tudi stanovi v spodnjeavstrijski vojvodini, ki je bila dedna dežela Ladislavova. Nameravali so cesarju že takrat, ko je bil na poti v Rim, zvijačno ugrabiti kraljeviča. Toda načrt se ni posrečil. Ko je cesar Friderik na povratku iz Rima prišel v mesto Judenburg, so zahtevali poslanci grofa Ulrika z drznimi besedami, naj jim izroči Ladislava. Ker jih cesar ni hotel poslušati, ga obkolita Ulrik Celjski in voditelj upornih Avstrijcev Einzinger z 12.000 vojaki pri Dunajskem Novem mestu. Bila bi gotovo mesto zavzela in ujela cesarja, da ga ni rešil vitez Andrej Baumkircher iz Vipave. Vendar se je moral Friderik grofu Ulriku vdati in mu prepustiti Ladislava v varstvo.

Leta 1452. je bil Ladislav proglašen za češkega kralja, moravskega mejnega grofa in avstrijskega vojvoda. Leto pozneje so ga tudi Ogri v Požunu kronali za svojega kralja. Ulrik Celjski je bil h krati imenovan za namestnika na Avstrijskem. Toda njegova vlada tamkaj ni bila priljubljena. Izžemal je podložnike in prodajal državne službe za denar. Slednjič se je spri zaradi neke ženske tudi s svojim prejšnjim prijateljem Einzingerjem, ki ga je očrnil pri kralju Ladislavu.

Ponosni Celjan je bil odslovljen iz službe in moral sramotno zapustiti kraljevi dvor. Le od treh konjenikov spremljan se je vrnil na svoj rodni grad, kjer je čakal ugodne prilike, da si pridobi zopet kraljevo milost. Z denarjem se mu je posrečilo pridobiti si nekaj dvornikov, da so pregovorili kralja, naj Einzingerja izžene iz Dunaja in zopet sprejme tFlrika. S sijajnim spremstvom pride grof Ulrik pred Dunaj, kjer mu pride nasproti sam kralj in ga slovesno pelje na svoj dvor (1455.). Mogočni celjski grofje bil zopet postavljen v prejšno čast.

Vendar vsa ta čast in oblast nista mogli zadovoljiti nemirnega duha Ulrikovega. Želel je biti kraljevi namestnik tudi na Ogrskem, kakor je imel to službo že v Avstriji in hrvaških deželah. Toda tamkaj mu je bil na poti mogočni Janoš Hunjadi. Zato ga je začel pri Ladislavu dolžiti, da ne mara mnogo za kralja, da samovoljno vlada na Ogrskem in da bi mu utegnil celo ugrabiti kraljestvo. Mladi, neizkušeni kralj je grofu verjel in pozval Hunjadija k sebi na Dunaj. Ogrski junak pa se je bal stopiti na avstrijska tla in se je raje odrekel upravi ogrskega kraljestva, kakor da bi se šel zagovarjat pred svojega sovražnika Ulrika. Še tisto leto (1456.) je padel Janoš Hunjadi pri Belgradu v boju proti Turkom in grofu Ulriku se je izpolnila vroča želja — postal je kraljevi namestnik na Ogrskem.

Toda prav ta dolgo zaželjena čast je povzročila njegov padec. Z velike višine je strmoglavil sebe in svoj rod v prepast.

Po bitki pri Belem gradu je zbral Ladislav križarsko vojsko proti Turkom. Bilo je zbranih okoli 44.000 mož pod vodstvom ogrskega magnata Nikolaja Ujlaka. Njim se je pridružil tudi celjski grof Ulrik s svojimi četami. Pluli so po Donavi navzdol in se ustavili pri Belem gradu. Kralj Ladislav je šel s svojim stricem, grofom Ulrikom v mesto in se nastanil v gradu.

Poveljnik v Belgradu je bil takrat Hunjadijev starejši sin Laslo (Ladislav), Ulrikov strasten sovražnik. Ko je prišel ponosni Celjan, spremljan le od nekaterih služabnikov v njegov grad, spoznal je Laslo ugodno priložnost, da maščuje svojega očeta nad njegovim obrekovalcem. Grofa Ulrika je zadel smrtonosni udarec.

Zgodovinski dogodek, ki se je vršil v Belgradu leta 1456., kjer je pod mečem svojih nasprotnikov izkrvavel zadnji celjski grof, opisuje „Celjska kronika" s sledečimi besedami:

„Ko je prišel kralj Ladislav z grofom Ulrikom čez Donavo (proti Belgradu), je prišel k Celjanu neki Madjar in ga skrivaj svaril, naj nikar s kraljem ne hodi v grad, sicer ne bode prišel živ iz njega. Nato pošlje grof Ulrik enega izmed svojih spremljevalcev tje, da pogleda, kakšni so prostori, če je kaj vojakov v njih, in kako so pripravili njemu in kralju prenočišče. Tega spremljevalca so pustili v grad, mu pokazali sobe za kralja in grofa, ki so bile lepo in udobno pripravljene, ni pa videl velikega števila vojakov, ki so bili skriti v stolpu in kleteh. Poslanec se je vrnil k grofu Ulriku in mu rekel, naj si nikar ne napravlja skrbi, češ, da ni v gradu nič vojakov, nasprotno pa je zanj in za kralja vse lepo pripravljeno."

Kralj in grof Ulrik sta potem v spremstvu 80 do 100 ljudi šla v grad, dočim se je križarska vojska utaborila pred mestom.

„Sedaj je zopet prišel nek drug Madjar in ga svaril, češ, da mu gre za življenje. Rekel mu je, da bi njega pač še rešil iz grada, toda kralj mora ostati. Grof Ulrik mu odgovori: »Vse prepustim volji božji. Naj se zgodi, kar Bog hoče. Svojega gospoda in kralja pa ne zapustim, raje umrjem«. To se je zgodilo po noči. In tisto noč je imel grof Ulrik hude skrbi, ker je vedel, da je v gradu skritih mnogo vojakov. Zjutraj sta bila kralj in grof Ulrik pri maši. Še predno je bila maša končana, so poslali Laslo Hunjadi, Silagi Mihael in nekateri drugi ogrski gospodje po celjskega grofa, naj hitro pride k njim v posvete zaradi važnih reči, ki jih ne morejo brez njega rešiti. Po maši je šel grof Ulrik na posvetovanje, kjer so ga bili že obsodili. Komaj je prišel med magnate, ko ga napade Laslo Hunjadi, češ, kaj dela na Ogrskem, ali nima dovolj gospodstva, da si še na Ogrskem išče premoženja in časti. Ulrik pa jim odgovori, da je prišel svojemu kralju in krščanski veri v pomoč, njihovega premoženja pa ne zahteva in ga tudi ne potrebuje. Tedaj izdere Laslo Hunjadi meč iz nožnice in zakliče: »Udarite po Celjanu!« Ko je grof Ulrik videl, da mu gre za življenje, tedaj se mu je zbudil levji pogum. Prijel je za svoj meč in udaril po Hunjadiju, ki je komaj odbil nevarni udarec. Vendar ga je ranil na glavi in palcu in mu odbil ročaj meča. Tedaj pa so se odprle duri in v dvorano so prigrmeli skriti vojaki z meči in sulicami in so celjskega grofa hudo ranili na glavi in nogi. Ko so ga potolkli, so ga položili na neko mizo in mu odsekali glavo. — Ko je bil umor dovršen, je tekel nezvesti Laslo Hunjadi h kralju, ki je bil takrat v svoji sobi, mu pokazal svoje rane, češ, da je moral braniti svoje življenje proti Celjanu. Kralj Ladislav se je ustrašil, vendar si ni upal morilca kaznovati zaradi ogrske posadke, ki je bila v gradu. Zato je z njim prijazno govoril, češ, da mu je stvar zelo neljuba in da bi bil preje posredoval, če bi bil vedel za tako jezo med njima. Vendar je bil že takrat sklenil maščevati umor, kar je tudi pozneje storil. Ko je pa vest iz grada prišla med vojsko pred mestom, in so križarji zvedeli, kako je bil celjski grof umorjen, so hoteli naskočiti grad. Vendar so to opustili na ukaz kralja Ladislava. Zahtevali pa so truplo, katero jim je bilo izročeno. Prišel je tudi kardinal (Karvajal), ki ga je poslal naš oče papež h križarjem, ko je zvedel, kaj se je zgodilo celjskemu grofu, k mrtvemu truplu, ga objokoval, pregledal in popisal vse rane in se vrnil zopet domov. Tudi drugi križarji so se vrnili, in vojni pohod v Turčijo je bil prekinjen. Na povratku je bilo še mnogo križarjev od Ogrov umorjenih. In vse to se je zgodilo po Kristusovemu rojstvu v letu 1456., v četrtek, na dan pred praznikom sv. Martina".

Ulrikovo truplo so prepeljali v Celje in je pokopali v minoritski cerkvi. Pri pogrebu se je še enkrat razvil ves sijaj, s katerim so se celjski grofl tako radi obdajali v življenju. Navzoča je bila tudi kneginja Katarina, udova Ulrikova in hči despota Jurija Brankoviča, ki je pri maši prinesla spominski dar za svojega pokojnega soproga in za njo so isto storili mnogi vitezi in dvorniki. Po končani zadušnici je prišlo dvanajst črno odetih dvornikov in so postavili na oder oklep, kopje, meč, čelado in ščit ubitega kneza. Za njimi je nastopil vitez, ves v železni opravi, ki je vrgel na tla ščit, čelado in grb in trikrat na ves glas zaklical: „Heut Graf en von Cilli und nimmermehr!" (Danes grofi celjski in nikdar več!) Naposled je zlomil rodbinski grb v znamenje, da je izmrl mogočni celjski rod. In tedaj, pravi celjska kronika, so zagnali možje in žene tolik vik in jok, da ga ni mogoče popisati.

Niso bile osebne vrline, zaradi katerih je ljudstvo žalovalo po celjskih grofih, temveč zato, ker ga je prešinjala bridka zavest, da je zopet izmrl domač plemiški rod, ki se je dvignil do velike moči in slave in ki mu je bila odmenjena velika naloga v jugoslovanski zgodovini.

12. Cesar Friderik III.[uredi]

Z dobo zadnjih celjskih grofov je tesno združena oseba njihovega tekmeca in poznejšega dediča, Habsburžana Friderika.

Vojvoda Friderik je bil sin Ernesta Železnega, ki je vladal deželam Notranje Avstrije. Ob smrti očetovi (1424) je bil še le deset let star. Zato je do leta 1435. njegov stric Friderik IV. Tirolski imel nad njim varuštvo in vladal na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Ko je dopolnil dvajseto leto, je bil h krati s svojim bratom Albrehtom proglašen za polnoletnega. Brata sta se potem na Dunaju leta 1436. tako pogodila, da Friderik sam prevzame vlado v notranje-avstrijskih deželah, dočim bi imel Albreht le tisto oblast, ki bi mu jo hotel starejši brat podeliti. Po tej pogodbi se je Albreht čutil hudo oškodovanega in odslej je dolgo časa gojil zoper Friderika strastno sovraštvo, ki ga je privedlo do krvave, bratomorne vojske. Zaveznike pa si je dobil v celjskih grofih.

Prva leta Friderikovega vladanja napolnjuje ta bratovski prepir in hudi boji s Celjani. Bili so boji za gospodstvo v slovenskih deželah. Zanimivo je, da se je Friderik pri tem opiral na senjskomodruške kneze Frankopane.

Frankopani so bili tekmeci Celjanov v Banovini in Hrvaškem primorju. Zlasti odkar je Elizabeta Frankopanka, žena celjskega Hermana II., umrla žalostne smrti od roke moževe, je nastalo med obema rodbinama hudo nasprotstvo. Tem raje so ponosni hrvaški plemenitaši stopili na stran Habsburžanov, da stro moč celjskih grofov.

Dva Frankopana nahajamo zapored kot deželna glavarja na Kranjskem: Štefana in Dujma. S Štefanom Frankopanom je sklenil vojvoda Friderik leta 1437. posebno zvezo, v kateri se je prvi zavezal, da mu hoče v slučaju vojske s tisoč možmi priti na pomoč. Hrvaški plemenitaš je stal na straži za avstrijske koristi v naših deželah.

Bližnji povod za boj je dala poknežitev celjskih grofov, ki so se s tem hoteli popolnoma odtegniti oblasti avstrijskih vojvodov.

Vojvoda Friderika ob tem pomenljivem dogodku ni bilo doma. Šel je leta 1436. na daljno božjo pot v Palestino. To romanje ni bilo nič podobno nekdajnim križarskim pohodom. Z malim spremstvom se je miroljubni knez vkrcal v Trstu, da pobožno obišče svete kraje in se je preko Benetk zopet vrnil v domovino. Med vitezi, ki so ga spremljali, nahajamo: Jurija Apfaltrerja, Jurija Čmomeljčana, Janeza Sauraua iz Kranjske, Janeza Ungnada, Ulrika Fladnizerja, Viljema Reispergerja iz Koroške in še mnogo drugih.

Komaj se je povrnil na dom, že je izbruhnil boj. Posamezne dogodke tega boja in končno poravnavo sem obširneje opisal v prejšnem poglavju. Pripomniti je le še, da so se že davno prej, ko je prišlo do očitne vojske, godili mali spopadi med celjskimi in vojvodovimi podložniki. Letopisi nam nekatere teh dogodkov obširneje opisujejo.

Na Dolenjskem je imel vojvoda pri Cerkljah most na ladjah (čez Savo?). Ko je Friderik bival v Palestini, je celjski glavar na Krškem gradu most razdrl in ladje odpeljal v Krško. Prisiliti je hotel tudi brodarje, da bi bili zanaprej celjskim grofom pokorni.

Posebno hudo je trpela Dolenjska leta 1437, ko je še grof Štefan Frankopan tam vodil boj proti Celjanom. Vojvodov glavar v Kostanjevici je bil takrat Jurij Gall. Celjski podložnik Jošt Fürteneger je pridrl s trumo svojih vojakov v kostanjeviško okolico in strašno opustošil pokrajino. Oplenili so vse hiše, ugrabili živino in drugo premoženje, može, žene in otroke so pretepali in pobijali, celo cerkvam niso prizanašali. Kostanjeviški glavar pa ni le vse to mirno gledal, ampak se je celo udeležil roparskega pohoda zoper lastne podložnike. Leto pozneje ga je za to izdajstvo zadela zaslužena kazen.

Vzlic sovražnim dejanjem je še le leta 1439. med Friderikom in Celjani izbruhnila prava vojska, ki je pa tem huje zadela deželo, ker je trajala skoraj štiri leta. Vojvoda Friderik je med tem dosegel izredno čast. Leta 1440. je bil izvoljen za rimsko-nemškega cesarja in dve leti pozneje je bil slovesno kronan v Ahenu. V vrsti nemških vladarjev je bil Friderik tretji tega imena; nekateri, ki prištevajo tudi Friderika Lepega pravim cesarjem, ga imenujejo Friderika IV. Kot cesar je sklenil leta 1443. s celjskimi grofi že omenjeni mir in dedinsko pogodbo, ki mu je imela mirnim potom zagotoviti v slovenskih deželah ono oblast, ki je z mečem ni mogel izvojevati.

Še le po tem miru je čutil cesar Friderik svoje gospodstvo v južnih deželah toliko zavarovano, da je tu nastopil kot vladar in sprejel slovesno poklonitev deželnih stanov (plemstva in duhovščine).

Na Koroškem se je to zgodilo leta 1443. Dvajsetega decembra je prišel cesar z mnogobrojnim spremstvom v Šent Vid, glavno mesto dežele, kamor je pozval vse vojvodske vazale in druge poslance. Tu je praznoval božične praznike. Devetindvajsetega decembra je bil slovesen zbor koroških stanov, ki so se cesarju poklonili. Friderik se je ob tej priliki izjavil, da mu je znano, kako so se njegovi predniki na Knežjem kamnu dali umestiti, na prestolu na Gospovetskem polju podeljevali fevde in prisegali stanovom, da jim hočejo varovati pravice in svoboščine, meni pa, da se njemu zaradi cesarske časti, h kateri ga je Bog poklical, lahko opusti obred umeščenja in prisega. Zadostuje naj, da se fevdi razdele v Šent Vidu in da kraljeva beseda namestuje prisego. Stanovi so se pokorno vdali Friderikovi zahtevi in prosili le za pismeno potrditev svojih pravic. Kmet - knez ( Herzog- bauer ali Edlinger), ki je umeščeval vojvodo in zato dobival razne pravice, si je pozneje l. 1457. dal od Friderika potrditi svoje svoboščine.

Tako je prejenjal starodavni obred slovesnega umeščevanja koroških vojvodov. Friderikov naslednik Maksimilian, ki je bil Slovencem zelo naklonjen, je sicer obljubil, da se da umestiti po stari šegi. Toda do izvršitve ni prišlo, ker je imel Maksimilijan posla drugod. „Knežji kamen" ob Krnskem gradu in vojvodski prestol na Gosposvetskem polju sta osirotela.

V začetku l. 1444. je prišel Friderik na Kranjsko in bival več mesecev v Ljubljani. Sprejel je poklonitev deželnih stanov, potrdil razne privilegije plemstvu, mestom in samostanom in obiskal znamenite kraje v deželi. Med mnogobrojnim spremstvom, ki je takrat s Friderikom prišlo v deželo, je bil tudi njegov tajnik Enej Silvij Piccolomini, ki je bil pozneje škof v Trstu in slednjič z imenom Pij II. zasedel papeški prestol. Ta odlični mož se je takrat do dobra seznanil z razmerami naše domovine in je pozneje s svojo odločilno besedo pripomogel, da se je ustanovila ljubljanska škofija.

Friderik je bil sam zase miroljuben mož in malo vnet za vojsko, vendar njegova vlada vzlic temu ni bila mirna. Ko so se domače razmere po avsrijskih deželah nekoliko uredile, so prišle pa tem večje zunanje spletke, ki so onemogočile mir. Boj za varuštvo nad mladim Ladislavom Posmrtnikom napolnjuje naslednja leta. Naše dežele so takrat zopet hudo trpele. Petindvajset tisoč Madjarov je leta 1446. pridrlo na Štajersko, plenilo in požigalo po nji in opustošilo tudi sosednjo Koroško in Kranjsko. Premirje v Radgoni (l. 1447.) je slednjič deželo rešilo drznih roparjev.

Leta 1450. je šel Friderik h kronanju v Rim. Na poti se je poročil z Lenoro, princesinjo portugalsko, plemenito in pobožno ženo, ki mu je postala zvesta družica v življenju. — Dočim je cesar na tujem praznoval svoje slavlje, se mu je pa doma pripravljal upor. Bavarski grof Einzinger je ščuval nižjeavstrijske stanove, in stari njegovi nasprotniki, grofi celjski, so se iznova dvignili proti Frideriku. Komaj se je povrnil domov, žeje imel proti sebi močno uporno vojsko pod vodstvom grofa Einzingerja in Ulrika, ki sta ga oblegala v Dunajskem novem mestu. Friderik se je moral vdati in Ladislava prepustiti Ulriku.

Navzlic važnim vladarskim poslom, ki jih je imel kot rimskonemški cesar, vendar Friderik ni zanemarjal svojih dednih notranjeavstrijskih dežel. Nasprotno opažamo, da je na te obračal posebno skrb. Leta 1453. je s posebnim odlokom potrdil stare pravice habsburške hiše in določil, naj imajo tisti člani rodbine, ki bodo vladali na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, naslov nadvojvoda. Nekaj let pozneje pa je napočil tisti važni trenotek, ko je imel svojo posest na jugu pomnožiti z bogato celjsko dediščino.

* * *

Ko je leta 1456. padel pod mečem zarotnikov zadnji Celjan, je zapustil toliko posestev, da jih v sličnem obsegu le redkokdaj nahajamo v oblasti kakega kneza ali vojvoda. „Celjska kronika" natančno našteva vsa mesta, trge in gradove, ki so bili lastnina celjskih grofov. Naštejmo le tiste, ki so jih imeli na slovenski in hrvaški zemlji.

Na Štajerskem so bili v njihovi posesti: Celje, Ostrovec, Podgrad Hekenberg, Sovnek, Braslovče, Paka, Mozirje, Vrbovec, Rudnik, Gornji Grad, Forhtenek, Kacenštajn, Šoštanj, Šalek, Gorica, Soteski grad Novi grad, Rabensberg, Lemberg, Vitanje, Konjice, Vuzenica, Muta Ivnica, Hohenburg, Waldstein, Pfanberg, Murek, Frusenau, Freistein, Rogatec, Kraljev grad, Podsreda, Planina, Žusem, Rifnik, Prežin.

Na Koroškem: Ortenburg, Šternberg, Špital, Paternion, Gornji Dravograd, Spodnji Dravograd, Somerek, Kellerberg, Steierberg, Pregrad, Gornji Kamen, Spodnji Kamen, Weissenek, Hartneidstein, Mautenberg, Breznik, Falkenstein, Greifenburg, Trebnje.

Na Kranjskem: Svibno, Krško, Radovljica, Kranjski gradič, Lož, Ribnica, Kočevje, Fridrihštajn, Poljane, Bela peč, Kostel, Ig, Smlednik, Kropa, Polhov gradeč, Lipniški grad, Goričane, Ortnek, Čušperk, Vinica, Mirna, Naklo.

Na Hrvaškem: Zagreb, Samobor, Steničnik, Medvedgrad, Jurjevo, Koprivnica, Varaždin, Čakovec, Štrigova, Krapina, Carvar, Bistrica, Neodelec, Kamenice, Vrana, Kostanjevica itd.

Razun tega so imeli celjski grofi še v zastavo: Slovensko Bistrico, Laško, Žalec, Vojnik, Strahovo, Marenberg, Radeče, Stettenberg, Metliko, Kostanjevico, Novomesto, Žibnik, Višnjo goro.

Umevno je, da je bogata dediščina marsikoga mikala. Nič manj nego štiriindvajset se jih je oglasilo, ki so si lastili pravice do nje. Najimenitnejši med njimi so bili: Cesar Friderik, ogrski kralj Ladislav, vojvoda Albreht VI., goriški grof Ivan in Frankopani, grofi modruškorčki. Zahtevala pa je dediščino tudi Ulrikova vdova, grofica Katarina. Po znani pogodbi iz leta 1443. je bil postavni dedič celjske, ortenburške in štemberške grofije cesar Friderik. Grofici Katarini pa so bili vsi njeni vazali, dvornild, vitezi, svetovalci prisegli, da ne bodo dediščine nikomur preje izročili, dokler ona sama ne dobi svojega vdovskega deleža. Prihodnji praznik sv. Valentina se je imelo odločiti, komu naj se gradovi izroče. Vitovec je bil izbran za vojskovodjo celjske grofije. Njemu in Katarini so vsi celjski podložniki prisegli zvestobo.

Toda prekanjeni Vitovec je tudi hotel dobiti nekaj drobtin od bogato obložene mize. Brez vednosti grofice Katarine se začne pogajati s cesarjem. Friderik mu da mnogo denarja, prepusti grad Šternberg pri Beljaku, mu podeli plemstvo in ga imenuje za štemberškega barona. Sedaj je bil Vitovec takoj na strani cesarjevi in mu izročil Gornji Celjski grad, kakor tudi Spodnji grad v mestu. S tem je imel Friderik že dragoceno zastavo v rokah. Dne 16. februarja leta 1457. so mu tudi v Gradcu zbrani razsodniki priznali pravico do celjskih posestev in gradov, le oskrbniki v Žibniku, Sovneku, Ostrovcu, Starem gradu, Forchteneku in Radovljici se niso hoteli cesarju udati.

Toda za cesarja je prišla nevarnost še z druge strani. Ogrski kralj Ladislav da v soglasju z vdovo Katarino vsem celjskim oskrbnikom povelje, da ne smejo celjskih gradov in posestev nikomur drugemu izročiti, kakor le njegovemu pooblaščencu. H krati se je tudi on začel prizadevati, da pridobi Vitovca. Zato mu je potrdil posestvo gradu Greben na Hrvaškem in mu obljubil še druge gradove na slovenski meji. Vitovcu se je menda zdelo, da bode dobiček na strani Ladislavovi večji, kakor pa pri varčnem Frideriku. Zato je naenkrat izpremenil stališče. Nenadoma zapusti Celje in odide na Hrvaško.

Z enim samim udarcem je hotel boju napraviti konec. V svojem gradu Grebenu zbere četo vojakov in jo hitro udari proti Celju, kjer je bil cesar Friderik s svojim dvorom. Hotel je cesarja ujeti in ga prisiliti, da se dediščini odpove. Pa načrt se mu ni do cela posrečil.

Cesarja so svarili, naj ne zaupa Janu. Njegov nagli odhod je bil vse dvomike osupnil. Zato je spremstvo sililo v Friderika, naj se poda v Gornji Celjski grad, ki je bil že po naravi težko dostopen in poleg tega še močno utrjen. Že drugo jutro naskoči Vitovec z osemsto jezdeci s savinjske strani mesto Celje. Mestno ozidje še ni bilo dodelano, in posadka maloštevilna. Po kratkem boju se je morala udati. Vitovec je ujel ves cesarski dvor: državnega kancelarja, krškega škofa Ulrika, ki se je bil zatekel v cerkev, Ivana in Jurija Ungnada, Sigismunda Sebriacha in več druge gospode. Tudi bogati zaklad celjske rodbine v zlatu, srebru in dragih kamenjih je prišel v njegove roke. Mestni grad in hiše meščanov je Vitovec prepustil vojakom v plen.

Sedaj se je pričelo obleganje Gornjega Celjskega gradu. Toda zaman je poizkušal Vitovec dobiti trdnjavo v svojo oblast. Osem dni so bili vsi napadi odbiti. Tedaj pa se je že bližala vojska pod Ulrikom Šaumburškim, ki so jo štajerski, koroški in kranjski stanovi poslali cesarju na pomoč. Nekega dne zapusti Vitovec nepričakovano zgodaj zjutraj v megli Celje in se z jetniki in bogato obloženim tovorom vrne na Hrvaško. Cesar je bil rešen.

Ljudska pripovedka pripisuje rešitev cesarja Friderika posebnemu nadnaravnemu razodenju. Ko je Friderik molil v svoji stiski, se mu prikaže sv. Maksimilijan, patron celjski (po drugem sporočilu sv. Nikolaj), in mu veli, naj nemudoma zapusti mesto po nekem skrivnem podzemeljskem hodniku. Cesar je izvršil, kar mu je zapovedal svetnik. Drugi dan je bilo mesto v Vitovčevih rokah.

Boj za celjsko dediščino se je še le sedaj prav razvnel. Friderik je izprevidel, da mirnim potom ne pride do cilja. Zato je z vso odločnostjo pričel boj zoper Vitovčeve privržence. Vse hude posledice tega boja so trpele naše dežele v toliki meri, da se po pravici Vitovčev boj stavi v isto vrsto s poznejšimi turškimi navali.

Cesar Friderik je z došlo vojsko notranjeavstrijskih deželnih stanov najpreje naskočil in osvojil celjske gradove po Savinjski dolini, potem jo je udaril skozi Ljubljano in Kranj na uporno Radovljico, katero je oblegal in zavzel. Od tod hiti proti Beljaku, naskoči Vitovčev grad bternberg (Strmec) in ga do tal poruši.

Pa tudi Vitovec ni med tem držal križem rok. Po Hrvaškem in Kranjskem je zbral mnogo vojske in šel z njo mimo Celja čez Trojane na Kranjsko. Hitro je naskočil Škofjo Loko, ki je bila na strani cesarjevi, jo oplenil in zažgal. Nato je šel mimo Kranja proti Radovljici, kjer je takrat poveljeval cesarski glavar Gašper Lamberg. Ko je ta zvedel o Vitovčevem prihodu, se je tako prestrašil, da je sam mesto zažgal in urno odšel. Vitovec je ogenj pogasil in mesto zasedel s svojimi ljudmi. Potem je hotel oditi zopet čez Trojane na Štajersko. Sedaj se je obupano ljudstvo samo dvignilo v obrambo svojega imetja.

Močna truma kmetov je počakala Vitovčeve vojake v Črnem grabnu in mnogo iz med njih s koli in kamni pobila. Vojskovodji samemu se je posrečilo uiti čez goro. Poslal je potem iz Savinjske doline zopet nove trume vojakov, ki so kmete deloma pobile, deloma ujele.

Med takimi boji so se razmere nenadoma izpremenile. Meseca novembra leta 1457. umre kralj Ladislav, in boj za celjsko dediščino je bil hitro končan. Katarina in Vitovec sedaj nista imela nobene opore več in z lastnimi sredstvi tudi nista mogla nadaljevati vojske proti močnejšemu cesarju. Prišlo je do poravnave v mesecu decembru tistega leta. Katarina je prepustila Frideriku celjsko, ortenburško in šternberško grofijo, cesar pa je dal vdovi za užitek do smrti Krški grad in dva tisoč funtov vinarjev letnih dohodkov. Tudi Vitovec je dobil svoj delež, izprva grad Krapino, pozneje pa še tirolsko mesto Lienz in Zagorsko grofijo (1460.). Nekdanji ubožni češki plemič je imel sedaj velika posestva, nazival se je grof Zagorski, baron Šternberški, hrvaški ban in cesarski svetnik.

Grofica Katarina je imela Krško le malo časa v posesti. Leta 1460. je izročila upravo gradu svojemu oskrbniku in se preselila v Dubrovnik, kjer je za njo skrbela sestra Mara, žena sultana Murada. Leta 1469. se je odpovedala svojemu vdovskemu deležu in šla k sestri na grad Ješovo ob Strumi, kjer je umrla. Pokopali so jo v Konci nad Strmico.

Enotne celjske grofije je bilo sedaj konec. Največ si je pridržal cesar, drugo je razdelil med svoje prijatelje in privržence. „Tako je bila razdrobljena in uničena Celjska grofija", pravi kronika, „gradovi in posestva so se razdelila". — Za cesarja je pomenjala ugodna rešitev tega vprašanja velik korak k utrditvi avstrijske oblasti v južnih deželah.

* * *

Boj za celjsko dediščino se je sicer za cesarja srečno završil vendar je imel slabe posledice: draginjo in velike davke. Denarna sredstva je Friderik popolnoma izrabil in si še vrh tega nakopal velike dolgove. Vsled tega je prišlo do denarne krize. Da bi pokril primankljaj, je dal kovati slab denar v bakru, srebru in zlatu, ki je bil manj vreden, kakor prejšni. Tudi svojim privržencem, ki so mu bili kaj posodili, je dal pravico kovati denar, tako Andreju Baumkircherju, Sigismundu Visprijškemu in drugim. Vsi ti so seveda pravico po svoje izkoriščali in še več pripomogli k poslabšanju denarja. Revščino so še posebno pomnožili visoki davki in visoka carina na deželne pridelke: vino, žito, železo. Vsled tega so se živila silno podražila, trgovina je propadala, povsod se je širila nezadovoljnost z Friderikovo vlado.

Imelo je priti še hujše. — Po smrti kralja Ladislava je bilo oddati troje vladarstev: kraljestvo ogrsko in hrvaško, kraljestvo češko in Vojvodino avstrijsko. Friderik ni bil posebno pogumen in podjeten mož, po pravici so mu mnogokrat očitali neodločnost in brezbrižnost, vendar je delal na to, da si pridobi imenovane dežele. Na Ogrskem je imel nekaj pristašev, tako magnata Ujlaka, grofa Posinga in nekaj drugih nezadovoljnežev, vendar si je tu sin slavnega Ivana Hunjadija, Matija Korvin, pridobil splošen ugled. Friderik ni mogel proti njemu nič opraviti. Tudi na Češkem so si izbrali za kralja domačina, Jurija Podjebrada. Le Vojvodina Avstrijska je po dednem pravu po smrti Ladislavovi imela preiti na druge Habsburžane. Trije avstrijski vojvodi: Friderik, Albreht in Sigismund so se tako dogovorili, da dobi Friderik Spodnjo Avstrijo, Albreht Zgornjo Avstrijo, Sigismund pa tretji del dohodkov iz obeh dežel.

V Spodnji Avstriji so bili s Friderikovo vlado kmalu zelo nezadovoljni, ker ni mogel vzdržati reda in miru v deželi. Cesarjevi najemniki so v družbi s klati vitezi plenili, pustošili in stiskali prebivalstvo. „Kaj nam pomagajo vojvodi", je vzkliknil nevoljno znameniti dunajski učenjak Tomaž Ebendorfer, „ako nam bodočnost ne kaže drugega, kakor da bodemo morali oplenjeni od roparjev iti beračit od hiše do hiše, ali se pa vsaj nikdar ne moremo mirno vleči k počitku". — Razne roparske čete so zasedle kraje po okolici dunajski in zabranjevale dovoz živil. Friderik pa se ni zmenil za tako stisko prebivalstva in niti v deželo ni prišel. Izbruhnil je očiten upor. Na Dunaju so nezadovoljni meščani župana in občinske svetovalce vrgli v ječo in izvolili Volbenka Holzerja za svojega voditelja (1462). Friderik se je sedaj vendar dvignil s Štajerskega in prišel na Dunaj. Toda uporni meščani so pod vodstvom Holzerjevim obkolili cesarski grad in ga pričeli oblegati. Tudi Friderikov brat, vojvoda Albreht, je potegnil z uporniki in poslal dvesto konjenikov na pomoč. Oblegana cesarska družina je bila kmalu v veliki zadregi. Živila so pošla, celo mačke in psi so jim morali biti v živež. Toda v največji sili je došla pomoč.

Deželni stanovi „Notranje Avstrije" so bili takrat zbrani na deželnem zboru v Lipnici. Uporni Avstrijci so tudi te hoteli dobiti na svojo stran in jim živo slikali žalostne razmere pod Friderikovo vlado. Toda stanovi se niso dali omajati v svoji zvestobi in so sklenili poslati cesarju vojsko v pomoč. Štajerski plemič Erazem Štubenberg je bil izbran za vojnega poveljnika. Sedemnajstega novembra sta dva poslanca prinesla cesarju v grad poročilo, da se bliža vojska iz notranjeavstrijskih dežel. H krati je došel s severa na pomoč Jurij Podjebrad. Dva dni pozneje se je pri Dunaju vnela ljuta bitka, kjer so bili uporniki poraženi in Friderik osvobojen.

Trditi smemo, da so v teh usodnih trenotkih, ko je šlo za Friderikovo oblast, prav naše dežele odločilno posegle v avstrijsko zgodovino. Le vsled njihove zvestobe in hitre pomoči je Friderik obdržal svojo oblast. To je cesar tudi sam priznal in zlasti počastil kranjsko deželo s tem, da ji je „zboljšal" grb.

Deželni grb kranjski je do tistih časov kazal orla, kateremu je preko prsi bil razpet trak v belo-modro-rdeči barvi. Friderik je odločil, da naj bo poslej orel v grbu okrašen s kraljevo krono in naj se mesto bele barve pri traku rabi zlata. Ta oblika kranjskega deželnega grba je bila v rabi do leta 1848., ko je ministrstvo na prošnjo slovenskih društev in državnih poslancev zopet dovolilo rabo prvotne belo-modro-rdeče barve.

Cesar se v odloku z dne 12. februarja 1460., s katerim je zboljšal grb, spominja posebno zvestobe in junaštva kranjskega viteštva, ki mu je došlo v veliki sili na pomoč. Posebej se tu imenujejo: deželni glavar Ulrik Šaumburg, Jurij Črnomeljski, glavar v Postojni, Gašper Črnomeljski, deželni stotnik in oskrbnik v Smledniku, Andrej Hohenwart, glavar v Metliki, Ivan Turjaški, Andrej Apfaltrer, Erazem Neuhaus, Jošt Galenberg, Jurij Lamberg, Ivan Gall, Oton Semenič, Andrej Semenič, Friderik Logar, Nikolaj Ravbar itd. Cesar jim je podelil mnoge privilegije in častne službe.

Komaj je bila vojska v Spodnji Avstriji končana, je že prišlo do novega spopada z Benečani zaradi Trsta.

Odkar je bil Trst pod avstrijsko oblastjo (1382), so si Benečani prizadevali, da napeljejo trgovino iz slovenskih dežel na svoja mesta: Milje, Koper, Piran. Zato so dajali trgovcem razne ugodnosti. Videti je, da so kranjski in štajerski trgovci svoje blago raje izvažali v istrska mesta kakor pa v Trst. O pomenu te trgovine se nekoliko poučimo, ako čitamo, da je na leto do 40.000 tovornih konj in mul šlo čez Kras v Istro. Tržačani so to živahno trgovino zavidno gledali in s silo napeljali promet na svoje pristanišče. Napadali so trgovske karavane, ki so prihajale iz Kranjskega, jih oropali in trgovce pretepli. Isto se je godilo, kadar so se iz Istre vračale čete tovorne živine, obložene s soljo, vinom in oljem. Istrska mesta so prosila Benečane za pomoč. Kmalu je republika poslala 20.000 mož, ki so z morske strani naskočili Trst. Toda mesto je bilo dobro utrjeno in se ni kmalu udalo. Pričelo se je dolgotrajno obleganje. — Tržačani so prosili pomoči bližnje dežele in cesarja Friderika. Došlo je 200 konjenikov in tisoč strelcev, ki pa niso bili kos mnogobrojni beneški vojski. Benečani so zaprli celo cesto proti Kranjski in zasedli Corniale, Kačiče in Završnik (Schwarzenegg). V Trstu je zmanjkalo živeža, tako da so obleganci morali jesti celo podgane, miši in omehčano usnje. Mohov in Novi grad sta že bila v oblasti sovražnikov. Gotovo bi se bil Trst takrat moral vdati na milost in nemilost, ako bi ne bil nekdanji tržaški škof in tedanji papež Pij II. posredoval za mir, ki je bil sklenjen v Benetkah 12. novembra 1463. Tržačani so morali izven mesta Benečanom prepustiti vse ozemlje, opustiti svoje soline in zagotoviti neomejeno svobodo za trgovino med Kranjsko in Istro.

* * *

Kako slabotna je bila vlada Friderikova vzlic dobri volji vladarjevi, kakšno moč so imeli v tistih časih še razni plemiči in roparski vitezi, nam priča dogodek z Andrejem Baumkircherjem in Erazmom Logarjem iz Predjame.

Baumkircherji so bili plemiški rod, ki je imel posestva na Kranjskem in Štajerskem. Cesar Friderik je podaril Viljemu Baumkircherju leta 1437. neki stolp (grad) pri Vipavi in več zemljišč v Ribnici. Grad moramo iskati nad Lesnim Brdom pri Vrhniki, kjer je do najnovejšega časa stala utrjena zgradba, ki so jo nazivali Baumkircherjev stolp (Baumkircherturm). Tu se je rodil Viljemu Baumkircherju sin Andrej. Leta 1440. je prišel mladi Andrej na cesarski dvor in se pridno vadil v orožju. Vzrastel je v junaškega moža ogromne postave in silne telesne moči.

Izkazal se je zlasti leta 1452., ko je Einzinger oblegal cesarja v Dunajskem Novem mestu. Ko so sovražniki naskočili mesto in vrgli cesarske vojake nazaj, je vitez Andrej sam ob mestnih vratih toliko časa zadrževal napadalce, dokler se niso cesarski zopet zbrali in vrata zaprli. Andrej je postal slavljen, občudovan junak. Cesar mu je pokazal svojo naklonjenost s tem, da mu je podelil baronstvo in ga imenoval za svojega glavarja v Požunu. Bil je v tedanjih bojevitih časih najbolj pripraven za voditelja vojaških čet in drznega napadovalca.

Pa tudi pri Baumkircherju opažamo isto, kar pri Vitovcu. Stal je vedno na strani tistega, od katerega si je obetal večji dobiček. Zato je v naslednjih bojih Friderika z Ladislavom služil poslednjemu in celo hudo pustošil po Avstrijskem in Štajerskem. Dobil je zato od Ladislava nekaj posestev na Hrvaškem.

Kdaj sta se s Friderikom zopet pobotala, ni znano. V bojih z Vitovcem je stal zopet na strani cesarjevi in mu posebno dobro služil, ko so uporni Dunajčani oblegali Friderika v cesarskem gradu. Tedaj je šel kot poslanec v Prago k Juriju Podjebradu prosit pomoči. Trideset konj je bil takrat vzel s seboj, pa drug za drugim so počepali pod drznim dirjalcem. Na zadnjem konju je slednjič dospel neko noč v mesto. Pot ni bila brezuspešna. Pripeljal je nazaj Podjebrada z močno vojsko.

Ko se je vnel boj pri Dunaju, je bil Andrej Baumkircher med prvimi bojevniki, ki so pridrli v mesto. Ko se je potem sklenil mir, je pričakoval bogatega plačila. Toda cesar Friderik je bil vedno v denarnih zadregah in ni nikdar posebno veledušno obdaroval svojih privržencev. Dal je sicer Baumkircherju v zastavo za obljubljenih 6000 cekinov mesto Korneuburg, podelil mu je tudi pravico, da sme kovati svoj denar, toda drugih pričakovanih darov ni bilo.

Baumkircherjeva zvestoba do Friderika se je zopet omajala, tembolj ker je na Ogrskem takrat vzhajala nova zvezda junaštva in viteštva, Matija Korvin. Kmalu se je začel z njim pogajati in prejemal od njega razna darila. Menda je pod njegovim vplivom leta 1469. tudi zanetil na Štajerskem upor, ki je postal zanj usoden.

Omenil sem že, da Friderikova vlada zaradi znanih razmer pri ljudstvu ni bila priljubljena. Plemstvo pa je bilo nevoljno na cesarja, ker jim ni izplačeval dolžnega plačila. Hitro se je zasnovala zarota. Voditelji upora so bili: Andrej Baumkircher, Janez Stubenberg, Krištof in Andrej Naringer, Ulrik Pesničar in Nikolaj Lichtenštajn. Da se odškodujejo za dolžne svote, so 2. februarja leta 1469. zavzeli Maribor in potem zapored: Fiirstenfeld, Slovensko Bistrico, Wildon, Konjice. — Cesarja je zadela ta novica v Italiji, ko se je vračal z rimskega romanja. Hitel je domov, hitro zbral v Šent Vidu na Koroškem deželne stanove in zahteval od njih nujne pomoči v denarju in vojakih. Potem je pričel proti upornikom odločen boj. Najprej je kaznoval Štubenberga, ki je imel v posesti grad Humberk (Hollenburg) ob Dravi. Njegovi ljudje so pogosto s tega gradu napadali trgovce, ki so po ljubelski cesti potovali na Kranjsko. Trije koroški plemiči Sigmund Kreutzer, oskrbnik v Bekštanju, njegov brat Rupert in Baltazar Višprijski (Weisbriach) so se dogovorili o načrtu, kako napasti grad. Pripravili so pletene lestvice in drugo orodje za napad in po noči s pomočjo nekaterih pogumnih Celovčanov splezali čez grajsko ozidje. Posadka se je morala vdati.

Enaka usoda je zadela štubenberški grad Kac ob Muri in druga posestva upornikov, tudi Radgona je prišla v njihovo oblast. Baumkircher je med tem z najetimi četami, ki jih je nabral na Češkem in Ogrskem, plenil po dolini Mure in Murice. Huda stiska je prišla nad slovenske dežele. Napočila je jesen in zima in še ni bilo konca bojem in plenitvi. Ljudstvo je pričelo mrmrati nad cesarjem, češ, da iz skoposti prepušča svoje podložnike pogubi. Še le v mesecu juniju leta 1470. na deželnem zboru v Velikovcu se je cesar poravnal z nasprotniki. Obljubil je plačati Baumkircherja in njegove vojake. Stanovi so mu v ta namen dovolili visoke davke. — Toda poravnava je ostala na papirju. Davek se ni mogel iztirjati, dolg je ostal neporavnan. Baumkircherjevi vojaki pa so po svoje dalje „gospodarili" na Štajerskem.

Sedaj je Friderik s silo napravil konec neznosnim razmeram. Pozval je Baumkircherja in Andreja Greisenekerja v Gradec. Komaj sta bila v mestu, je ukazal mestna vrata zapreti, oba upornika prijeti in obglaviti.

Kranjski zgodopisec Valvasor pripoveduje po ljudskem sporočilu, da si je bil Baumkircher izgovoril varen prihod in odhod od večernic prvega do večernic drugega dne. Pri pogajanjih pa se je zamudil z raznim govorjenjem in prerekanjem, da je neopaženo pretekel izgovorjeni čas. Ko se je zavedel, je tekel k mestnim vratom, da zajaše svojega konja. V tistem trenotku zapoje večerni zvon, mestna vrata se zapro in Andrej je bil ujet. Kmalu potem je odletela tudi njegova glava v prah. Skoraj gotovo je ta pripovedka le izmišljena. Cesar se je bil odločil za strogo obsodbo, da stori konec vednim bojem. Nekateri zgodopisci menijo, da je Baumkircher snoval napad na cesarjevo osebo in ga je Friderik le prehitel. Po pravici sodi Valvasor o njem: „Bil je izvrsten junaški bojevnik, pa slab državnik in politik. S tem, da je izgubil glavo, je pokazal, da ni imel dosti razuma v njej. Imel je pač levje, ne pa lisičje možgane".

Baumkircher se je ljudstvu vsled svojega junaštva zelo priljubil. Navzlic mnogim bojem, ki je z njimi deželo oškodoval, so ga zlasti Štajerci ohranili v dobrem spominu. Še sedaj žive med ljudstvom mnoge pripovedke o njem.

Okoli Vrhnike pripovedujejo o slovitem Baumkircherju sledeče:

Pred davnim časom je gospodoval nad kmeti po okolici horjulski in vrzdenški (blizu tam je stal Baumkircherjev grad) mogočen grof, po imenu Andrej Baumkircher. Bil je neusmiljen gospodar svojim podložnikom. On in njegovi hlapci so brezobzirno stiskali ubogega kmeta, ki si v svoji revščini in zapuščenosti ni mogel prav nič pomagati. Zaman so bile kmetske prošnje, zaman kmetske solze. Ko so zatirani kmetje videli, da z lepa ničesar ne opravijo, so šli k cesarju, da jih varuje pred trdim grofom. Cesar, ki jim je bil naklonjen, jim je dal pravico, da smejo grofa umoriti, če ga kedaj po Avemariji zasačijo izven njegovega gradu. — Toda položaj kmetov se je nato le poslabšal. Čez dan se je Baumkircher razveseljeval s tem, da je gledal, kako so njegovi valpeti v največji vročini z biči kmete priganjali k delu, večere pa je preživel s svojimi prijatelji pri polnih vrčih vina in bogato obloženi mizi v svojem trdnem gradu.

Tudi bližnji polhograjski grof je bil Baumkircherjev sovražnik. Pogovoril se je s kmeti, kako bi krutega gospoda s poti spravili. Ob določenem dnevu, ko se bo vračal Baumkircher z lova, ga je imel polhograjski grof na poti zadržati. Vrzdenškemu cerkveniku pa so naročili, naj še pred mrakom zvoni Avemarijo.

Z bogatim plenom obloženi so se tisti dan Baumkircher in njegovi hlapci vračali z lova. Tu jim, kakor po naključju, pride nasproti polhograjski grof in jih s prijaznimi besedami nekaj časa zadržuje. Kar se oglasi večerni zvon s stolpa vrzdenške cerkve. Baumkircher izpodbode konja, da bi v naglem diru prišel na svoj grad, preden bi odzvonilo. Toda naenkrat ga zajame velika četa razsrjenih kmetov. Grofa potegnejo s konja in ga ubijejo, njegovo spremstvo pa razkrope. Potem vdero v njegov grad, ugrabijo, kar je imelo količkaj vrednosti, umore ženo in otroke nesrečnega Baumkircherja in grad zažgo. Daleč na okoli so razsvetljevali plameni gorečega gradu pokrajino, in vsi kmetje so vedeli, da je sedaj konec neusmiljenemu gospodarstvu mogočnega grofa."

Ta ljudska pripovedka priča, da je imel rod Baumkircherjev ob zapadnem robu ljubljanskega močvirja, okoli Vrhnike in Horjula, posestva in podložnike. Baumkircherji so bili sosedje polhograjskih gospodov, ki so po njih podedovali stolp in zemljišča. Gotovo so v tej okolici dalj časa bivali, ker se je njihova nasilnost in žalostna usoda tako živo vtisnila ljudskemu spominu. — Pripovedka prestavlja to, kar se je dogodilo v štajerskem Gradcu, na domača tla. Seveda so v njo strnjeni dogodki raznih časov. Kar se v njej pripoveduje o uporu kmetov, ropanju in požigu grada, vse to spominja na poznejše kmečke upore, ko je bila l. 1515. polhograjska grajščina oropana in požgana.

Z Baumkircherjem smemo primerjati Erazma Logarja (Lueger), ki ga narodna pripovedka po znanem gradu pri Postojni imenuje „Erazem Predjamski".

Logarji so bili bogata plemiška rodbina na Kranjskem. Bili so dedni maršali goriških grofov, imeli za čuda veliko hiš v Ljubljani in mnogo posestev okoli Loke in na Notranjskem. Prvi po imenu znani Logar je Nikolaj, ki je bil leta 1452. glavar devinskega gradu. Cesar Friderik mu je leta 1472. poveril tudi oskrbništvo v svojem furlanskem mestu Pordenone in v Vipavi. Ko je leta 1463. beneška stranka v Trstu povzročila upor proti Avstriji, je šel Nikolaj Logar z izbranimi četami nad uporno mesto. Po noči je vdrl v Trst, ujel mnogo meščanov, jih odvedel s seboj in zaprl v devinske ječe. Zaradi zaslug, ki si jih je pridobil pri pomirjenju Trsta, ga je cesar Friderik imenoval za tržaškega glavarja. Z železno roko je sedaj krotil upornike. Hotel je celo mestno samoupravo zatreti. Toda neki Anton Luka je naščuval ljudstvo proti njemu. Glavar in škof Anton Goppo sta morala bežati iz mesta. Razjarjeno ljudstvo je divjalo več dni po mestu, umorilo mnogo privržencev avstrijske stranke, plenilo in razdiralo njihove hiše. Ko je cesar o tem zvedel, je poslal Logarju novih čet in mu ukazal vdreti v Trst. S 3000 možmi je naskočil mesto in dal tri dni pleniti po njem. Mnogo upornih meščanov je bilo umorjenih, drugim se je posrečilo, da so ubežali. Cesar je dal potem v varstvo mesta na kraju starega „Tabra" sezidati nov grad. — Zaradi glavarjeve strogosti so se Tržačani pritožili pri cesarju, ki jim je dal zadoščenje. Logar je bil odstavljen in na njegovo mesto je prišel leta 1478. Nikolaj Ravbar.

Znani Erazem Logar je bil brat ali pa sin Nikolajev. Kakor prejšni je tudi on živel le za vojsko in držal s tistim, ki ga je bolje plačal. Ko se je leta 1478. cesar Friderik zapletel v vojsko z ogrskim kraljem Matijem Korvinom, je bil Erazem na njegovi strani. Podpiral je 2000 Madjarov, ki so hoteli naskočiti Trst, pa se morali brez uspeha umakniti. — Še usodnejše je bilo za Erazma, da se je kar na svojo pest vojskoval in plenil po Notranjskem. Po navadi roparskih vitezov je napadal trgovske karavane, ki so potovale čez Kras v Trst in istrska mesta. Zato je dal cesar Friderik Nikolaju Ravbarju ukaz, naj ga ujame živega ali mrtvega. Ravbar je šel pred Jamski grad, ga oblegal in Erazma ustrelil.[1] Z Erazmom je izmrl plemiški rod Logarjev.

* * *

Cesar Friderik je vladal notranjeavstrijske dežele skoraj šestdeset let (1435—1493). Zato se ni čuditi, če je z njegovo osebo združen lep kos naše domače zgodovine in če mnogi zgodovinski dogodki napolnujejo njegovo vlado.

Iz zadnje dobe nam je omeniti še dvoje večjih vojsk: turške napade in vojsko z ogrskim kraljem Matjažem Korvinom.

O prvih turških navalih, ki so bili toliko usodnega pomena za slovenske dežele in so s krvavimi črkami zapisani v našo povestnico, hočem obširneje razpravljati v posebnem poglavju. Tu naj omenjamo le obrambno delovanja cesarja Friderika in notranjeavstrijskih deželnih stanov.

Ko se je po padcu Carigrada (1453.) turška nevarnost vedno bolj približevala, je Friderik posebno skrbel za utrditev mest in trgov. Že leta 1448. je ukazal vsem prebivalcem ljubljanske okolice, naj pridejo, kadar bodo pozvani, s sekirami, lopatami in drugim zidarskim orodjem v Ljubljano, da pomagajo pri napravi zidovja in okopov, ker bodo v slučaju sile tudi sami s svojim imetjem dobili tamkaj zavetje in varstvo. Slični odloki so bili v naslednjih letih izdani tudi v korist drugih mest. Metličanom je na pr. cesar leta 1464. za štiri leta odpustil vse davke in naklade, da bodo tem lažje skrbeli za utrditev mesta.

Vendar je manjkalo enotnega, odločnega odpora. Friderik ni bil mož, ki bi se bil povzpel do pogumnega dejanja. Notranja razdvojenost avstrijskih dežel je slabila odporno silo. — Značilno je, da so tri dežele: Štajerska, Koroška in Kranjska večkrat same, celo proti volji cesarjevi imele skupne deželne zbore, kjer so se stanovi posvetovali o svojih pripravah zoper Turke. Taki deželni zbori so bili leta 1469. v Št. Vidu na Koroškem, leto pozneje v Brezah, leta 1474. v Volšpergu, za posamezne dežele pa v raznih mestih. Vsa prizadevanja papežev, knezov in duhovščine, izpodbuditi Friderika na veliko križarsko vojsko proti Turkom, so bila zaman. Ogrožene dežele niso dobile nikake državne pomoči. Le toliko vojaštva, kolikor so ga same zmogle, so postavile na mejo v obrambo domačije. Ni čuda, če je moral Friderik ob toliki brezbrižnosti slišati marsikatero trpko besedo od deželnih stanov. Kolika nezadovoljnost je vladala med ljudstvom, spoznamo iz nekega oklica, ki so ga v Gradcu javno pribili in ki je bil stroga, svarilna pridiga za cesarja: „Dvigni se iz spanja, v katerem že dolgo ležiš po svojem poželjenju", kliče neznani pisec cesarju, „tvoji podložniki iz plemstva in priprostega ljudstva v Vojvodini Kranjski in Metliki te že več kakor pol leta s hrepenečimi tožbami kličejo na pomoč zoper Turke". Potem spominja cesarja svete prisege, ki jo je storil pri kronanju in slavnih del njegovih prednikov. Očita mu, da je nezadovoljnost svojih podložnikov povzročil s poslabšanjem denarja, zvišanjem davkov, carine in drugih bremen. Slednjič mu stavi pred oči zgled njegovega očeta Ernesta, ki ni imel niti deseti del Friderikovih dohodkov in se je vendar slavno bojeval zoper sovražnike. — Spis je zanimiv vzgled, kako prostodušno so umeli presojati v srednjem veku celo najodličnejše osebe v državi.

Mesto da bi Friderik zbral vse svoje sile in jih nasproti postavil prodirajočemu polumesecu, se je pa zapletel v nesrečno vojsko z ogrskim kraljem Matijem Korvinom.

Matija Korvin je znani „kralj Matjaž" slovenskih narodnih pesmi. Ostal je pri ljudstvu v dobrem spominu. Toda slave svojega imena nima zahvaliti vojski s Friderikom, čeprav je takrat morda postal znan po naših krajih, temveč pred vsem svojim viteškim bojem s Turki. Razmere med cesarjem in kraljem Matijem so bile vedno napete, ker sta bila tekmeca. Friderik je opetovano poizkušal pridobiti ogrsko krono, dočim si je tudi Matija, odkar je veljal za prvoboritelja krščanstva proti Turkom, delal upe na cesarski prestol. Že leta 1476. sta si drug drugemu očitala, da si bunita podložnike. Ko je Friderik sprejel pri sebi Korvinovega nasprotnika, ostrogonskega nadškofa Ivana, in zoper njega sklenil zvezo s poljsko-češkim kraljem Vladislavom, je kralj Matija udaril z vojsko na Friderikove dežele.

Sam je šel preko Litve in Dunajskega gozda in zavzel mesta: Klosterneuburg, Komeuburg, Tuln in Št. Hipolit. Na Štajersko pa je prodrl iz Slavonije zagorski knez Juraj, sin Jana Vitovca. Požgal je trg Ljutomer in oplenil vso pokrajino tja do Maribora. Na Kranjsko sta udarila iz Hrvatske knez Štefan II. Frankopan in njegov sin Bernardin. Cesar se ni upal v bran postaviti na odprtem polju, ampak se je umaknil v Krems, potem v mesto Štajer, naposled v Gmunden. Turški naval, ki je zopet pretil, je slednjič povzročil, da je Matija sklenil mir. Cesar mu je dal visoko odškodnino: 100.000 cekinov in mu moral pustiti v fevd kraljestvo Češko. — Toda mir je trajal komaj dve leti. Friderik je hotel begunca Ivana vsiliti solnograškemu kapitlju za nadškofa, a ta se je obrnil na ogrskega kralja za pomoč. Matija Korvin je sedaj nastopil kot zavetnik in varuh solnograške cerkve proti Frideriku. Že l. 1479. je zopet napadel avstrijske dežele, zavzel Ptuj, Lipnico in druge solnograške in sekovske gradove na Štajerskem; tudi Radgona in Kostanjevica ste se mu morali udati. Njegov vojskovodja, Čeh Panisko, je v jeseni leta 1440. prodrl na Koroško, zasedel Breže in gradove po okolici, dočim se je druga ogrska četa pod vodstvom stotnika Črnahora polastila gradu Sovodnje (Gmünd).

Vse te vojske so se vršile h krati s strašnim turškim navalom leta 1480. Od dveh sovražnikov so bile slovenske dežele poplavljenje in opustošene. Ogrske čete so hodile po deželi in ljudem izžemale hude davke v denarju in živilih, češ, da jih hočejo varovati pred turškimi roparji. Turki sami pa so po stari navadi plenili in požigali, dočim so se Ogri poskrili za varnim zidovjem. Kar je še preostalo, so oropali sami.

Iz te tužne dobe je zlasti spomina vredno obleganje Gospe Svete pri Celovcu. Matijev poveljnik Hans Haugwitz je prišel meseca septembra leta 1480. od Št. Vida pred utrjeno Gosposveto in razpostavil svoje topove okoli cerkve. Obrambo je vodil gosposvetski kanonik in župnik iz Čajne po imenu Radhaupt. Haugwitz je sprožil nekaj streJov proti cerkvi. — Do najnovejšega časa je bilo videti tamkaj obešeno tako kamenito ogrsko krogljo. — Naenkrat pa strel razžene top in ubije vojaka, ki je stal ob njem. Haugwitz še ni odnehal, ampak je ukazal s puškami in loki streljati na branitelje. Toda le eden izmed njih je bil od puščice malo ranjen, Ogri pa so izgubili mnogo vojakov.

Sramotno je moral stotnik oditi in se je iz jeze znesel nad revnimi kmeti po gosposvetski okolici, katerim je požigal hiše. — Od tega časa je bila Gospa Sveta pri kmečkem ljudstvu še bolj v časti, ker je bilo prepričano, da je vsled posebne priprošnje Marijine bila njena cerkev rešena. Neka priprosta slika v cerkveni ladji še spominja na ta dogodek. — Ogrskega stotnika pa je kmalu zadela zaslužena kazen. Na Štajerskem so ga potolkli in ujeli.

Z malimi presledki je trajala nesrečna vojska s Matijem Korvinom vsa naslednja leta do Korvinove smrti (leta 1490.). Koliko ponižanje za cesarja, ko so ogrske čete leta 1485. zavzele celo Dunaj, in je 1. junija kralj Matija praznoval slovesen vhod v habsburško stolico! Matij evi poveljniki pa so plenili po Štajerski, Koroški in Kranjski. Od teh sta se zlasti odlikovala Jakob Sekelj in hrvaški ban Matija Gereb. Sekelj je z zagorskima grofoma, Jurijem in Viljemom, Vitovčevima sinovoma plenil po Štajerski in Koroški, Gereb je prodrl na Kranjsko in Istro, da bi se polastil poglavitnih mest, zlasti Reke in Trsta. Ti navali Korvinovih stotnikov so se našemu ljudstvu živo vtisnili v spomin. Toda če je takrat pelo: „Kralj Matjaž je korenjak, — med vami ni nobeden tak", je žal moralo občutiti to bojno silo na lastnem telesu.

Večina avstrijskih dežel je bila že v oblasti Matijevi. Cesar je moral bežati na Nemško, da si pri raznih knezih izprosi pomoči.

Matija Korvin pa se je med tem obdal na Dunaju s sijajnim dvorom in snoval načrte, kako bi si pridobil cesarski prestol. Kar ga nenadoma zadene smrt (6. aprila 1490.). Friderik je bil rešen najhujšega sovražnika. Hrvaški zgodopisec Ivan Tomašič poroča, da se je sam turški sultan Muhamed II. izrazil o Matiju: „Dal sem preiskati ves svet in vse kneze na zemlji, pa nisem našel enakega kralju Matjažu. Jaz in kralj Matjaž sva edina vredna, da se imenujeva vladarja". Bil je nizkega rodu, potomec rumunskih pastirjev, a se je povzpel do slave prvega junaka svojega časa. Kedar se je dvignil s svojo „črno vojsko" na sovražnika, mu je bila zmaga gotova. O njegovi priljubljenosti pri ljudstvu, ki se izraža v slovanskih narodnih pesmih še izpregovorim na drugem mestu. Pridobil si je trajen, hvaležen spomin, posebno zaradi tega, ker je vedno branil priprosto ljudstvo proti nasilnosti plemstva. Slovela je tudi njegova pravicoljubnost. Narod je trdil po njegovi smrti: „Odkar kralj Matjaž spi, nikjer pravice ni". — Med Slovenci je nastala pozneje pravljica, da kralj Matjaž ni umrl, ampak spi v neki votlini stoletno spanje. Kje je tista gora, ki ga zakriva, o tem krajevne pripovedke niso edine. Gorenjci pravijo, da spi Matjaž pod Triglavom, Vipavci pod Čavnom, Korošci pod Peco. Prebudil se bode, kadar mu zraste brada devetkrat okoli kamnate mize. Takrat bode pred njegovo jamo v božični noči zrastla zelena lipa. Od polnoči do ene bode tako sladko cvetela, da napolni vso okolico s prijetno dišavo. Cvetela bo samo eno uro, potem se posuši. Na to posušeno lipo bo obesil kralj Matjaž svoj ščit in takrat ozeleni lipa z nova. S svojo „črno vojsko" bode pridrl na dan, premagal in zatrl vse slovenske nasprotnike, pregnal vso krivico s sveta in ustanovil zlate čase.

* * *

Za vlade vojvoda in cesarja Friderika so zadele slovenske dežele najhujše nadloge in avstrijsko oblast največje ponižanje. Večni roparski pohodi raznih plemičev, boj s Celjani, vojska z Ogri, turški navali, vse to je prignalo ljudstvo skoraj do obupa. Friderik pa je bil nezmožen, napraviti red in mir in braniti svoje dežele proti tujim napadalcem. Zdelo se je, da se habsburška oblast bliža koncu. In vendar je oprezni, počasni, neodločni Friderik prav s svojo potrpežljivostjo in vztrajnostjo premagal vse težave. Globoko v srcu mu je bilo vkoreninjeno prepričanje o bodoči slavi svoje rodbine in moči Avstrije. Na svoja pisma, listine, zlate in srebrne posode, stavbe in druge spomenike je imel navado začrtavati črke: A. E. I. O. U. Po njegovi lastni razlagi so te črke začetnice peterih latinskih besedi: „Austriae est imperare orbi universo" (Avstrija ima poklic vladati vsemu svetu). Pozneje so jih drugi razlagali: „Austria erit in orbe ultima" (Avstrija bode ostala zadnja na svetu, to je: trajala bode do konca sveta). Sam je vedno meril na to, da si pridobi češko in ogrsko krono in z rodbinskimi zvezami je pripravljal pot do poznejše oblasti in slave habsburške hiše. Sinovi in vnuki so želi, kar je zasnoval in zasadil s svojo previdno in vztrajno politiko.

13. Ustanovitev ljubljanske škofije.[uredi]

Med ustanovami cesarja Friderika je bila za slovenske dežele najpomenljivejša nova škofija v Ljubljani.

Cerkvene razmere v slovenskih deželah so nujno zahtevale preureditve. — Obsejna akvilejska škofija se je raztezala do Drave na severu, do Kolpe in Sotle na vzhodu. Patriarhi niso mogli na tem ogromnem ozemlju sami izvrševati škofovskih poslov in so zlasti izza 13. stoletja le redkokdaj obiskovali slovenski del svoje škofije. Duhovsko vlado so večinoma prepuščali arhidiakonom, izvrševanje tistih opravil, za katere je bilo treba škofovskega reda (birmovanje, posvečevanje cerkva itd.), pa so poverili svojim pomožnim škofom ali namestnikom (vikarjem). Večjidel so opravljali službo vikarjev škofje iz bližnje Istre, iz Pična (Petena) ali pa iz Novega Grada (Citta Nuova). Nekateri izmed njih so kar stalno bivali v Ljubljani ali v kakem drugem slovenskem mestu.

V petnajstem stoletju sta bila namestnika akvilejskih patriarhov pičenska škofa: Gregor (1418—1433) in Martin (1436—1456). — Gregor je bil rodom Korošec in redovnik avguštinec. Bival je navadno v Ljubljani v avguštinskem samostanu ali pa pri kartuzijanih v Bistri. Njegovo ime srečujemo večkrat na raznih listinah, ko je posvečeval cerkve ali oltarje po naših krajih in podeljeval odpustke. Umrl je leta 1433. v Bistri in bil tamkaj pokopan. Vse svoje premoženje je v oporoki zapustil gostoljubnim kartuzijanom. — Še znamenitejša in vplivnejša oseba je bil njegov naslednik, pičenski škof Martin. Tudi Martin je bil menda Korošec iz plemiške rodbine Mannsbergov, ki so v 15. stoletju imeli posestva na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Okoli leta 1436. je postal pičenski škof in bil od akvilejskega patriarha Ludovika Tecka imenovan za vikarja čez vso akvilejsko škofijo izven Furlanije. Martinova oblast se je torej raztezala čez vse slovenske dežele južno od Drave. Svojo rezidenco je imel v Ljubljani pri cerkvi sv. Nikolaja, kamor je leta 1448. sklical sinodo (cerkveni zbor) svojega okrožja, Vikarsko službo je z vnemo izvrševal. Mudil se je na raznih krajih naše domovine in odločilno posegal v naše cerkvene razmere. Posebej ga je še s cesarjem Friderikom, ki ga je imenoval za svojega svetovalca, družila vez prijateljstva in medsebojno zaupanje. Več kakor dvajset let je izvrševal višjepastirsko oblast v slovenskih deželah. Umrl je v Ljubljani na praznik sv. Kilijana (8. julija leta 1456.) in bil pokopan v cerkvi sv. Nikolaja pod prižnico. Še sedaj spominja vzidana grobna plošča pod korom ljubljanske stolnice na tega izrednega moža.

Potreba, osnovati za južne slovenske dežele posebno škofijo, je bila torej dovolj očitna. Po pravici jo je poudarjal že patriarh Bertold leta 1237. v svoji prošnji na apostolsko stolico.

Za avstrijske vladarje pa so bili v tej zadevi merodajni tudi politični razlogi. — S pridobljeno celjsko dediščino so postali Habsburžani neomejeni gospodarji na slovenskem jugu. Zadnji mogočni tekmec je bil odstranjen, v kratkem jim je imelo pripasti na podlagi dedinske pogodbe tudi Goriško. Avstrijska oblast je ob Adriji uspešno tekmovala z beneško. Tembolj se je sedaj poostrilo staro nasprotje med tema državama. — Akvilejska cerkev pa je bila izza leta 1418., ko so Benečani zasedli Furlanijo in zrušili patriarhovo državo, popolnoma v oblasti mogočne republike. Člani plemenitih beneških rodbin (Barbo, Grimmani), so zasedli akvilejsko stolico; patriarhi sami so najraje bivali v Benetkah. Vsled tega so Habsburžani težko trpeli, da akvilejski patriarhi, ki so bili sedaj beneški podložniki, izvršujejo cerkveno oblast po avstrijskih deželah. Bali so se, da se ne bi po njih v naših deželah širil italijanski vpliv.

Zato je cesar Friderik kmalu potem, ko mu je pripadla bogata celjska dediščina, zasnoval načrt, da za slovenske pokrajine južno od Drave ustanovi posebno škofijo. Vendar je preteklo še nekaj let, preden je stvar dozorela.

Neka pripovedka spravlja ustanovitev ljubljanske škofije v neposredno zvezo z boji, ki so se pričeli za celjsko posest med cesarjem Friderikom in vojvodom Vitovcem.

Kranjski zgodopisec Valvasor pripoveduje: Ko se je Friderik l. 1457. s svojim dvorom mudil v Celju, ga je hotel Vitovec zavratno napasti in ujeti. Toda cesarju se je po noči v sanjah prikazal neki škof (je li bil celjski patron sv. Maksimiljan ali sv. Nikolaj, patron ljubljanskega mesta, tega ni mogel razločiti) in mu nujno svetoval, naj se iz mesta umakne v Gornji Celjski grad. Proti svoji navadi je Friderik drugi večer prenočil v trdnem gradu, dočim je Vitovec mesto zavzel in ves cesarski dvor zajel. Le Friderik je bil rešen. Iz hvaležnosti, da ga je Bog otel na tak čudovit način, je sklenil ustanoviti ljubljansko škofijo.

Ta pripovedka, na katero spominja slika na oboku prezbiterija ljubljanske stolnice, ne navaja pravega vzroka za cesarjevo ustanovo. Vplivali so pač na Friderika še drugi, že omenjeni razlogi. Vendar je mogoče, da sta ga čudežna rešitev in pomoč, ki jo je dobil kmalu potem od kranjskega viteštva še posebno nagnila, da je z ustanovitvijo nove škofije naklonil svojim južnim deželam veliko dobroto. — Tudi kar se pripoveduje o cesarjevih sanjah, ne gre kratko zavreči. Znano je, da jim je Friderik pripisoval velik pomen in rad o njih pripovedoval.

Načrt je bilo tem lažje izvesti, ker je že leto pozneje Enej Silvij Piccolomini, velik zaupnik cesarjev in prejšni njegov tajnik, zasedel papeški prestol pod imenom Pij II.

Papežu Piju II. so bile slovenske dežele znane. V spremstvu cesarja Friderika jih je opetovano prepotoval, dalj časa se je mudil v Gradcu in leta 1444. nekaj mesecev tudi v Ljubljani. Pozneje je kot tržaški škof izvrševal cerkvena opravila po Notranjskem. Poznal je dobro duhovno zapuščenost naših pokrajin in tem raje privolil v Friderikovo namero.

Pogajanja so se vlekla par let Leta 1461. na praznik sv.Nikolaja, patrona nove škofijske cerkve, je Friderik v Gradcu izdal ustanovno listino.

V njej izjavlja, da ustanavlja pri cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani: škofijo, proštijo, stolno dekanijo, deset kanonikatov in štiri vikariate. Za plačo določa škofu užitek in dohodke gradu Goričane na Gorenjskem, opatije v Gornjem gradu, župnije svetega Petra v Ljubljani, sv. Martina pri Kranju in sv. Mihaela pri Pliberku, proštu in kanonikom pa dohodke osmih drugih župnij. Vsem imenovanim daje posebne pravice in privilegije. Ljubljanski škof naj ima v svojem grbu dvoglavega kronanega orla na zlatem polju, za orlom in nad njim pa srebrno pastirsko palico. Slednjič ukazuje svojim podložnim oblastnikom vse določbe natanko izvršiti in zavaruje ustanovo proti vsem nasprotnikom s strogimi kaznimi.

Papež Pij II. je ustanovo nove škofije potrdil z apostolskim pismom (bulo), izdanim v Pienci na Laškem dne 6. septembra l. 1462. in ji je h krati določil njen obseg.

Kakšno ozemlje je obsegala nova škofija?

Po volji ustanovitelje vi je imela ljubljanska škofija pač obsegati ves avstrijski del akvilejske patriarhije, to je vse slovenske pokrajine južno od Drave izvzemši Goriško. Toda akvilejski patriarh Ludovik Scarampo se je temu uprl z vso silo, in tudi beneška vlada je hotela na vsak način preprečiti cesarjevo namero. Ustanovitve škofije sicer italijanski ugovori niso zabranili, pač pa je dobila veliko manjši obseg, kakor ji je bil izpočetka prisojen. Prideljene so ji bile le tiste župnije, iz katerih so škof in stolni kanoniki dobivali svoje dohodke. Ker so bile pa tedanje župnije mnogo večje kot današnje in so bile podrejene novi škofiji z vsemi pritiklinami (vikariati, kapelanijami, samostani) zato je bil njen obseg vendar večji, kakor drugih škofij po našem ozemlju na pr. lavantinske ali krške. — Manj ugodno je bilo, da nova škofija ni imela zaokroženega ozemlja, ampak je imela župnije raztresene po treh deželah. — Na Kranjskem so ji pripadale: župnija sv. Petra v Ljubljani z vikariati Ig in Vrhnika; Št. Vid pri Ljubljani; Vodice z vikariatom Smlednik; Šmartin pri Kranju: Naklo, Radovljica, Sora, Šent Jernej, Svibno in kapela na Pšati. Na Štajerskem so ji bile prideljene z gornjegrajsko opatijo vred tudi vse tej vtelešene župnije in sicer sledeče: župnija Gornji Grad z vikariati: Solčava, Ljubno, Rečica, Mozirje; župnija sv. Jurija v Skalah z vikariati: Sv. Martin pod Šalekom, Šoštanj, Sv. Janez na Peči, Sv. Ilja pri Gradiču; župnija Braslovče z vikariati: Vransko, Sv. Pavel pri Voljski, Griže, Trbovlje; župnija Pilštajn z vikariati: Št. Vid pri Planini (Montpreis), Sv. Peter pod Gorami, Podčetrtek, Podsreda, Žušem. Na Koroškem: župnija sv. Mihaela pri Pliberku z vikariati: Pliberk, Globasnica, Vogrče, Črna; župnija sv. Nikolaja pri Beljaku z vikariati: Sv. Rupert (am Moos), Dvor, Skočidol in Lipa.

Vse drugo je še vedno pripadalo akvilejski patriarhiji. Nova škofija je bila le majhen otok v njenih razsežnih mejah in akvilejski škofje so za nekaj časa še obdržali svojo oblast nad večjim delom slovenskih dežel, čeprav jim je bila zelo omejena.

S cesarskim in papeškim pismom ustanovitev ljubljanske škofije še ni bila dovršena. Velike težave so se pojavile zlasti pri vtelešenju gornjegrajske opatije.

Starodavni benediktinski samostan v Gornjem gradu je bil tekom 15. stoletja izgubil mnogo svojega ugleda in blagonosnega vpliva na slovenske pokrajine. Med redovniki sta se deloma pojavila strankarstvo in razuzdanost. Med slabe predstojnike tiste dobe je prištevati opata Rudolfa, ki je l. 1443. samostan skrivaj zapustil, vzemši s seboj denar, dragocenosti in listine. Prišlo je tako daleč, da so morali redovniki prositi svojega varuha, celjskega grofa Friderika, naj napravi red v samostanu, — Velika izguba je zadela Gornji grad, ko je izmrl celjski rod. Pravica zavetništva ali varuštva je prešla sedaj na cesarja Friderika, ki je takoj sklenil po načrtu patriarha Bertolda iz l. 1237., dohodke bogate opatije porabiti za svojo ustanovo. Ugodna prilika se mu je kmalu ponudila.

Leta 1460. je umrl gornjegrajski opat Gašper Pintar. Redovniki so njegovo smrt naznanili cesarju, svojemu varuhu, da bi se z njim dogovorili o novi volitvi. Toda cesar jim je prepovedal izvoliti si novega poglavarja in jim ukazal, naj čakajo v tej zadevi papeževega odloka. Hkrati je poslal k papežu, ki se je takrat mudil v svojem rojstnem mestu Pienci, poslanca Hartunga iz Kaplje, da mu razodene svoj namen. Papež Pij II. je takoj s posebnim pismom potrdil cesarjevo prepoved in si pridržal gornjegrajsko opatijo, da z njo stori po svoji volji. — Redovniki so menda slutili, kaj jih čaka in so vzlic cesarjevi prepovedi hiteli si izbrati opata, da odvrnejo nameravano vtelešenje. Izvoljen je bil Gregor Hinek iz Trebnja, telesno pohabljen mož (enook) in tudi sicer malo sposoben za samostanskega predstojnika. Toda ta korak je bil zaman. V cesarjevi ustanovni listini je bila gornjegrajska opatija prideljena ljubljanski škofiji. Samostan naj bi sicer še ostal in v njem naj bi bilo deset do dvanajst redovnikov, ki bi opravljali božjo službo in duhovno pastirstvo po okolici. Toda papež je določil, naj ima ljubljanski škof pravico priorja nastavljati in ga poljubno odstavljati.

Gornjegrajski redovniki niso hoteli priznati veljavnosti teh odlokov in so vztrajali v svojem odporu. Ko jim je cesarjev kancelar, krški škof Ulrik, razveljavil volitev opata, so vložili priziv na papeža. Tudi to sredstvo ni nič pomagalo. Pij II. je potrdil razsodbo Ulrikovo in zažugal benediktincem s cerkvenimi kaznimi, ako se ji ne uklonijo. Spričo odločne volje papeževe in cesarjeve so redovniki slednjič spoznali, da je ves upor zaman. Pa kaj so storili? Vsi so zapustili gornjegrajsko opatijo in s seboj vzeli vse listine, zapisnike, dragocenosti, perilo, orodje, živino in živila, s kratka vse, kar se je dalo odnesti. Do zidovja oropana in prazna je prišla opatija v posest ljubljanskega škofa.

Škof Sigismund pl. Lamberg se je mnogo prizadeval, da napravi v samostanu red. Zoper menihe, ki so mu odnesli vse listine in dragocenosti, je moral na pomoč poklicati apostolsko stolico. Zadelo jih je cerkveno izobčenje. Toda spor se na ta način le ni dal spraviti s sveta, zato je Lamberg modro krenil na pot pogajanja. Jeseni l. 1463. se je sklenila poravnava. Gregor Hinek se je odpovedal opatiji in dobil letno odškodnino, samostansko služabništvo pa je škof vzel v svojo službo. Nato so se redovniki s priorjem Gregorjem na čelu poklonili škofu Sigismundu v Gornjem gradu, priznali njegovo oblast in mu obljubili pokorščino. Isti dan jih je ljubljanski kanonik Mohor odvezal izobčenja.

Pravda je bila sicer s to poravnavo končana, toda ugrabljenih reči škof Sigismud le ni dobil nazaj in tudi propad samostana se ni dal zadržati. Zaman so bili vsi poizkusi dvigniti disciplino. Menihi niso bili zadovoljni, da bi škof gospodaril v samostanu in so uhajali drug za drugim. Lamberg si je nekaj časa pomagal s tem, da je iz tujih samostanov sprejemal menihe v Gornji grad. Toda, ko so se pričeli turški napadi, se je vsa samostanska družina razkropila. Na škofovo prošnjo je končno papež Sikst IV. leta 1473. samostan zatrl in ukazal Lambergu, naj v Gornjem gradu ustanovi kolegij svetnih duhovnikov, ki bodo opravljali božjo službo in pastirstvo. Samostan, ki je nad 300 let prvačil na Spodnjem Štajerskem in bil zlasti za Savinjsko dolino v kulturnem oziru velikega pomena, je s tem prenehal.

Med ljudmi po Savinjski dolini se je ohranilo sporočilo, da je zadnji samostanski brat umrl v prognanstvu visoko gori pod skalnatim Rogačem pri samotni podružnici sv. Lenarta in bil v cerkvi pokopan. Še pred nekaterimi desetletji so kmetje iz okolice za njegov dušni pokoj vsako leto dne 3. novembra gomjegrajskemu župniku plačevali po eno sveto mašo in tujcu, ki je prišel v njihov samotni kraj, kazali sredi cerkve njegov grob z besedami: „Tu je pokopan naš duhovni gospod, samostanski brat iz Gornjega grada. Bog mu daj večni pokoj".

Sneženi plaz, ki je leta 1895. malo, samotno cerkvico skoraj razrušil, je menda zasul tudi ta zadnji spomin na gomjegrajske menihe.

Ljubljanski škofje so staro opatijo tekom let popolnoma prenovili. Krištof Ravbar jo je za časa turških napadov l. 1517. obdal z močnim zidovjem, stolpi in globokim jarkom. Emest grof Attems (1743—1757) pa je samostansko poslopje prenovil v lepo udobno palačo. Ukazal je podreti tudi staro cerkev in na njenem mestu postavil krasno stolnico, sedanjo župnijsko cerkev.

V Gornjem gradu je bila dolgo časa redna rezidenca ljubljanskih škofov. Tu so bivali večji del leta in od tu so vladali svojo škofijo. V Ljubljano so prihajali le tedaj, kadar so jih tje klicala cerkvena opravila. Še le za cesarja Jožefa II., ko se je Savinjska dolina izločila iz ljubljanske škofije, so prestavili svoje bivališče trajno v Ljubljano. Takrat je tudi prenehal gornjegrajski duhovniški kolegij.

* * *

Ozrimo se sedaj še na prva dva višja pastirja, ki sta ob koncu srednjega in začetku novega veka vladala ljubljansko škofijo! Druge bodemo srečavali pozneje tekom slovenske zgodovine.

Prvi, ki je zasedel novo škofijsko stolico, je bil Sigismund pl. Lamberg.

Plemiški rod Lambergov je došel okoli l. 1360. iz Nižje Avstrije na Kranjsko. Kmalu so imeli v posesti več gradov: Čmelo (Rottenbüchel) pri Kamniku, Kamen pri Begunjah, Gutenberg pri Tržiču, Ortnek in Otenštajn.

Na Gutenbergu je gospodaril proti koncu 14. stoletja Jurij Lamberg, ki se je poročil s Katarino (Sibilo) pl. Ditrihštajn. Imel je osem otrok, šesti med njimi je bil naš Sigismund.

Na strmem desnem bregu tržiške Bistrice je še danes videti razvaline starega gradu Guttenberga in cerkvico sv. Jurija, ki jo je bil dal pobožni graščak sezidati svojemu patronu.

Izmed Jurijevih sinov je bil Gašper poveljnik cesarja Friderika v Slovenski krajini, Jurij (mlajši) stotnik in oskrbnik freisinških škofov v Loki, Sigismund pa se je posvetil duhovskemu stanu.

Kje je hodil v šolo, ne vemo. Gotovo je najprej obiskoval kako župnijsko šolo na Kranjskem, morda v Kranju, ki je bila najbližja. — Leta 1444. najdemo Sigismunda kot župnika v Šmartinu pri Kranju. Še le sedaj se je pričel pečati z višjimi bogoslovnimi študijami. Izprosil si je dovoljenje, da sme za tri leta zapustiti svojo župnijo in iti na vseučilišče izpopolnit si svoje znanje. Menda je šel v Bolonjo ali Padovo, kamor so Slovenci navadno zahajali. Z univerze se ni več vrnil na svojo šmartinsko župnijo, ampak je šel na dvor cesarja Friderika, kjer je postal dvomi kapelan in cesarjev miloščinar. Tu se je seznanil z Enejem Silvijem, poznejšim papežem Pijem II. in sklenil ž njim prijateljstvo. S cesarskega dvora je bila Sigismundu odprta pot do višjih cerkvenih dostojanstev.

Ko je bila leta 1461. ustanovljena ljubljanska škofija, je bil takoj Sigismund pl. Lamberg določen za novo stolico. Dve leti pozneje je šel osebno v Rim in bil menda od papeža samega v škofa posvečen.

Prva skrb mu je bila sedaj za stolno cerkev sv. Nikolaja, ki jo je bilo treba popraviti in prezidati. — Na mestu sedanje stolnice je stala takrat še mala, prastara cerkvica, ki so jo postavili ljubljanski brodarji in čolnarji svojemu patronu sv. Nikolaju. Bila je podružnica ljubljanske župnije sv. Petra, majhna po obsegu in revna po opravi Le en duhovnik, kapelan, je bival stalno pri njej in opravljal božjo službo. Za popravo stolnice sta cesar Friderik in cesarica Eleonora naklonila Lambergu gmotno podporo. Papež Pij II. pa je podelil vsem vernikom, ki bi za olepšavo cerkve kaj darovali, razne odpustke. S temi darovi je izvršil škof najnujnejša popravila. Bistveno pa se cerkev ni izpremenila do leta 1704., ko so sezidali sedanjo stolnico.

Veliko posla je imel prvi škof, da je uredil pravne razmere svojih župnij do akvilejskega patriarha in si zagotovil potrebno neodvisnost. Prišlo je celo do ostrih sporov.

Leta 1466. je bil Lamberg član komisije, ki je v Krki vodila preiskavo o češčenju in čudežih blažene Heme, da bi pobožno grofico proglasili za svetnico.

Glavni znak pa so vtisnili Lambergovi vladi turški boji, in vsa skrb novega škofa se je morala obračati na to, da odvrne od slovenskih pokrajin turške navale in zaceli rane, ki jih je vsekal tuji meč.

O tej žalostni dobi naše zgodovine hočem obširneje razpravljati v drugem poglavju. Tu naj omenim le delež, ki ga je imel škof Sigismund pri obrambnem delu zoper Turke. Kakor so v tistih nevarnih časih pred vsem papeži stali na braniku za krščanske svetinje, tako so se tudi po naših krajih škofje in duhovniki udeleževali vojnih priprav proti Turkom. Leta 1464. je bil škof Sigismund imenovan za komisarja pri nabiranju križarske vojske. V ta namen je napravljal posebne cerkvene pobožnosti s pridigami in slovesnimi obhodi, zbiral je križarje in denar za vojne namene. Skoraj pri vseh shodih kranjskih, štajerskih in koroških stanov, ki so jih napravljali zato, da se posvetujejo o skupnem odporu, je bil osebno navzoč.

Ob mnogoštevilnih turških napadih, ki so se izza l. 1469. vrstili skoraj vsako leto, je bilo razrušenih zlasti mnogo samostanov in cerkva. Le ob velikem turškem navalu l. 1471. je bilo na Kranjskem 40, na Štajerskem pa 24 cerkva požganih. Koliko skrbi in posla je bilo za škofa Sigismunda ob takih žalostnih razmerah. Treba je bilo pomagati, kjer je bila sila največja, rešiti, kar se je dalo rešiti, in zopet pozidati, kar je bilo razdejanega. Opetovano čitamo v teh časih o posvečevanju cerkva in oltarjev, ki so bili od Turkov oskrunjeni. Cerkvena oblast je podpirala zgradbo novih cerkva s tem, da je radodarno delila vsem dobrotnikom duhovne milosti, samostanom pa je pomagala z vtelešenjem župnij.

Ker je bilo treba celiti globoke rane, zato se ni čuditi, da Lamberg na zunaj ni mogel razviti tako sijajnega delovanja, kakor bi ga bil ob ugodnejših razmerah. Vendar je imel vse lastnosti dobrega višjega pastirja. Sam je bil pobožnega, neomadeževanega življenja, a tudi v cerkveni vladi odločen in strog. Njegova gorečnost se zlasti lepo kaže v skrbi za razširjanje pobožnosti med ljudstvom s cerkvenimi bratovščinami, ki so za njegove vlade nastale po raznih krajih.

Škof Lamberg je umrl v sluhu svetosti 18. junija leta 1488. in bil pokopan v prezbiteriju stare šenklavške cerkve, kjer je skromna kamenita plošča krila njegovo rake v. Leta 1678. so dvignili škofove ostanke iz šenklavške cerkve in jih prenesli na grad Kamen pri Begunjah, kjer so jih položili v grajski kapeli sv. Valentina v družinsko rakev Lambergov. Kranjski zgodopisec Valvasor je bil navzoč, ko so dvignili truplo in poroča, da je bilo čudovito dobro ohranjeno in je razširjalo prijeten vonj.

Spomin škofa Sigismunda Lamberga je bil vedno častitljiv. Imel je sloves učenega in pobožnega cerkvenega kneza.

Drugačno sliko nam razgrinja življenje in delovanje njegovega naslednika Krištofa pl. Ravbarja. Bil je hkrati višji pastir, vojskovodja in državnik in si je na vseh teh poljih pridobil mnogo zaslug.

Že njegovo povišanje na škofijsko stolico je bilo izredno. Zadelo ga je še v zgodnjih mladeniških letih. — Krištof se je rodil okoli leta 1466. na Kranjskem očetu Nikolaju pl. Ravbarju in materi Doroteji rojeni Logar, iz rodu vitezov Predjamskih. Študiral je v Padovi in na Dunaju, kjer je kmalu stopil v tesno zvezo s cesarskim dvorom. Menda se je pečal še z vseučiliškimi študijami, ko se je leta 1488. vsled Lambergove smrti izpraznila ljubljanska škofijska stolica. Pravico imenovati novega škofa je imel po ustanovnem pismu cesar Friderik, ki je takoj imenoval za to odlično mesto mladega Krištofa pl. Ravbarja, čeprav je bil še le 22 let star. — V Rimu pa s tem imenovanjem niso bili zadovoljni, deloma zaradi mladosti predlaganega kandidata, deloma pa zato, ker Krištof tedaj še niti v duhovnika ni bil posvečen. Štiri leta se je stvar zavlačevala. Slednjič je papež Aleksander VI. na prigovarjanje cesarjevo leta 1493. potrdil Krištofa Ravbarja za škofa in mu pregledal postavno zahtevano starost. Še tisto leto je prejel Ravbar mašniško posvečenje, štiri leta pozneje (1497.) pa je bil posvečen v škofa in prevzel vlado svoje vladikovine.

Menda je vzgoja mladega Krištofa merila izprva bolj na vojaško izurjenost, kakor pa na duhovsko učenost. Vsaj opaziti je pri njem, da je bil za obojni posel, ki se zdi navadno nezdružljiv, skoraj enako usposobljen. Razlagamo si to lahko iz njegove viteške vzgoje. Pa tudi tedanji bojeviti časi so zahtevali od škofa, da je znal prav tako sukati meč v obrambo domovine, kakor pastirsko palico v korist svoje črede.

O škofovskem delovanju Krištofa pl. Ravbarja nam je malo znanega. Opetovano čitamo o njem, da je potoval po škofiji in posvečeval cerkve. Trajnih zaslug si je pridobil s tem, da je postavil sedanji škofijski dvorec, katerega je sezidal domači stavbenik Avguštin Černe. Tu je bival, kadar so ga cerkveni posli zadrževali v Ljubljani. Sicer pa je bilo njegovo najljubše bivališče v Gornjem gradu, kjer je vzdrževal mnogoštevilen dvor, ki je štel nad 90 oseb. Zaradi vednih turških navalov je dal grad močno utrditi, prav tako tudi svojo rezidenco v Ljubljani. — Za njegove vlade se je ljubljanska škofija nekoliko povečala. Prideljene so ji bile župnije: Kranj, Dob in Slovenji gradeč na Štajerskem. — Zadnja leta se je moral škof Ravbar boriti proti živahni lutrovski agitaciji, ki sta jo pričela v Ljubljani Primož Trubar in deželni pisar Matija Klombner. Trubarju je sicer pridige v ljubljanski stolnici prepovedal, vendar naraščajočega gibanja ni mogel ustaviti.

Izreden pojav v Ravbarjevem življenju je bil tudi ta, da je imel poleg ljubljanske škofije še dve drugi važni cerkveni službi. Bil je hkrati opat samostana Admont in upravitelj sekovske škofije na Štajerskem. — Ko so leta 1501. v admontskem samostanu nastali prepiri in sta si dva opata lastila pravico predstojništva, je posegel vmes cesar Maksimilijan in imenoval razumnega in odločnega Krištofa pl. Ravbarja za samostanskega predstojnika. Ravbar je skrbno varoval koristi opatije in gospodarstvo ohranil v dobrem stanu. Posebno leta 1525. si je pridobil veliko zaslug za Admont, ko je z vojsko ščitil opatijo pred upornimi kmeti. — Upravo sekovske škofije je dobil Ravbar po odstopu učenega škofa Matija Scheidta leta 1503. Vse te visoke cerkvene službe je opravljal do svoje smrti.

V zgodovini si škof Ravbar ni pridobil slavnega imena toliko s pastirskim delovanjem, kolikor bolj s svojimi zaslugami na vojaškem in državniškem polju. Dvema cesarjema, Maksimilijanu I. in Ferdinandu I. je bil zaupnik in zvest služabnik v vseh važnih državnih poslih. Že v mladih letih je bil poslan v Rim k papežu Juliju II. v važni politični zadevi (leta 1505.). Ko se je vrnil, mu je cesar Maksimilijan poveril poslanstvo k raznim nemškim knezom. Kmalu potem ga zopet nahajamo kot cesarjevega političnega posredovalca v Rimu in Neaplju. — Posebno važno vlogo pa je imel Krištof pl. Ravbar na dunajskem kongresu leta 1515. Takrat so se zbrali na posvet trije mogočni vladarji: cesar Maksimilijan, Sigismund, kralj poljski in Vladislav, kralj ogrski. Šlo je zato, kako napraviti mir med krščanskimi knezi in jih združiti za odpor proti Turkom. Cesar Maksimilijan je prevzel nalogo, da posreduje med Poljaki in RuvSi. Leta 1517. je šlo posebno poslanstvo treh mož z Dunaja v Moskvo, da se pogaja o miru med tema narodoma. Med njimi nahajamo dva plemiča iz Kranjske: Krištofa Ravbarja in Sigismunda pl. Herberštajna. Leto pozneje je imel Ravbar zopet posla na Poljskem in poravnaval napetost med poljskim kraljem in ruskim velikim knezom.

Maksimilijanov naslednik cesar Ferdinand I. je skoraj v vseh važnejših državnih zadevah škofa Ravbarja poprašal za svet. Bil je njegov poslanec na Ogrskem in Hrvaškem, ko je šlo za to, da se te dežele pridobe za habsburško oblast. Kako tesno je bila v škofu Ravbarju cerkvena služba združena z državno, poznamo iz tega, da je bil leta 1529. imenovan za deželnega glavarja kranjskega in je postal leta 1532. celo cesarski namestnik za Nižjo Avstrijo.

Izmed Ravbarjevih vojaških podjetij, je omenjati pred vsem njegov delež pri prvi benečanski vojski (1508—1515); o posameznostih te vojske hočem razpravljati v naslednjem poglavju. Tu naj le opomnim, da je bil Krištof Ravbar takrat od cesarja postavljen za varuha mesta Trsta, za splošnega proviantnega mojstra (preskrbovalca živil) cesarske vojske, vojnega komisarja in poveljnika enemu delu avstrijskih čet. Vplival je na vojsko ne le s svojim svetom, ampak se tudi osebno udeleževal bojev, naskokov na trdnjave in drugih bojnih podjetij. V njem je mogočno plamtelo junaštvo in bojno navdušenje njegovega rodu, ki je dal državi toliko odličnih junakov in se poleg duševnih darov odlikoval zlasti s svojo telesno močjo. Zato je bil tudi škof Ravbar kos tolikim in tako mnogostranskim nalogam, ki so se mu stavile.

Leta 1525. je zbral Ravbar v Gornjem gradu malo četo 41 konjenikov in 46 peščev in šel z njimi na Gornje Štajersko, da ščiti svojo opatijo Admont proti upornim rudarjem in kmetom. Zasedel je spodnjo in zgornjo Admontsko sotesko in prenesel vse dragocenosti iz samostana na grad Galenštajn. Toda uporniki so obe utrdbi naskočili, zavzeli samostan in ga oplenili. Ravbar je bil preslab, da bi se jim mogel uspešno ustavljati. Leto pozneje se je zopet udeležil vojske proti upornikom, a zadela ga je nova nesreča, ker je bil njegov sorodnik Gašper Ravbar od kmetov ujet in obglavljen.

Leta 1529. nahajamo Ravbarja z vojsko pred Zagrebom. To pot je šlo proti privržencem madjarskega plemiča Ivana Zapolje, ki je hotel postati ogrski in hrvaški kralj. Večji del hrvaškega plemstva je leta 1526. v gradu Cetina avstrijskega nadvojvoda Ferdinanda priznal za kralja, dočim so se nekateri slavonski plemenitaši z zagrebškim škofom Simonom Erdedom vred oklepali Zapolje. Mesto Zagreb je bilo takrat na strani Ferdinandovi, toda grof Nikolaj Turn ga je le težko branil proti Zapoljevi stranki, ki se je utrdila „na Kaptolu" in oblegala mesto. Cesarski posadki je začelo primanjkovati živeža, in grof Turn je že hotel mesto izročiti nasprotnikom, ko pride Krištof Ravbar z vojaško četo Zagrebu na pomoč. Zapoljanci so se bali, da ne bi bili zahrbtno napadeni, opustili so obleganje mesta in se umaknili proti Dravi.

Zadnje večje podjetje, ki se ga je Ravbar udeležil, je bila vojska proti Turkom leta 1532. Takrat je kot cesarski namestnik branil Nižjo Avstrijo proti četam divjih roparjev. V družbi z bavarskim vojvodom Friderikom je 19. septembra ob reki Schwarzi zajel trume Kassimbegove in jih popolnoma potolkel.

Po tem letu se je škof Ravbar odtegnil bojnemu polju in živel le za svoje cerkvene in upravne posle. Cesar Ferdinand je v trajen spomin Ravbarjevih zaslug za državo njemu in vsem njegovim naslednikom, ljubljanskim škofom, podelil knežji naslov. V listini, ki je bila izdana na Dunaju 26. maja leta 1533. pravi: „Mi Ferdinand priznavamo, da je prečastni, ljubi in pobožni ljubljanski škof Krištof, upravitelj sekovski, naš namestnik v Spodnji Avstriji, našim prednikom, avstrijskim nadvojvodom, rimskim cesarjem in kraljem, posebno našemu ljubemu dedu Maksimilijanu blagega spomina, v benečanski vojski dolgo časa, zvesto, neumorno in okritosrčno služil. Nič manj ni služil tudi nam za naše vlade v Spodnji Avstriji v raznih poslih in poslanstvih, posebno ko je mogočni sovražnik krščanstva, turški cesar z neštetimi trumami oblegal naše mesto Dunaj in ko je preteklo leto iznova napadel našo deželo. Zato smo hoteli njemu v plačilo za zvesto službo, ljubljanski škofiji in zaradi njega tudi vsem bodočim ljubljanskim škofom nakloniti našo milost in smo prostovoljno, po preudarku in treznem posvetu imenovanemu Krištofu in zaradi njegovih zaslug tudi vsakemu bodočemu ljubljanskemu škofu milostno podelili naslov kneza, njegovemu dvorcu v našem mestu Ljubljani pa pravice knežjih gradov ..."

Krištof Ravbar je dosegel starost sedemdesetih let. Spomladi leta 1536. se je še mudil v Gornjem gradu, potem pa šel po opravkih na Dunaj, kjer se ga je lotila huda bolezen. Umrl je 26. avgusta. Njegov stric Daniel pl. Gallenberški in Franc Kacijanar, njegov naslednik na ljubljanski škofijski stolici, sta mu stala ob strani v zadnjih urah. Truplo so prepeljali v Gornji grad. Škof Hren mu je dal napraviti grobni spomenik iz belega marmorja, ki proslavlja njegova dostojanstva in zasluge.

Med ljubljanskimi škofi je Krištof Ravbar brez vrstnika. Nikdo ni za njim opravljal tako raznovrstnih poslov, nikdo ni združeval v sebi tolika dostojanstva, kakor ta znameniti državnik in vojak na škofijski stolici.

14. Maksimilijan I.[uredi]

S cesarjem Maksimilijanom (1493—1519) stojimo na pragu nove časovne dobe. Razni dogodki so vplivali na zgodovinski razvoj s toliko silo, da povzroče velik preobrat v življenju narodov. Med te dogodke je prištevati v prvi vrsti izumitev smodnika. Smodnik ni le preobrazil načina vojskovanja, ampak je globoko posegel v ves sestav človeške družbe. Viteštvo počasi izginja s pozorišča, ker šlem in ščit ne moreta več varovati bojevnika pred novim strelivom. In gradovi, ki so skoraj tisoč let na strmih višinah gospodarili nad okolico, se rušijo v prah pred kamenitimi in železnimi krogljami, ki se na nje vsipljejo iz velikih topov. — Drug mejnik v zgodovini, ki je bil zlasti usodepolen za naše dežele, je padec Carigrada leta 1453. Ko so Turki podrli to zadnjo obrambo krščanstva na Balkanu, jim je bila pot v srednjo Evropo odprta. Več stoletij je morala Avstrija, posebej še Slovenci in Hrvatje, vse svoje sile zastaviti v to, da odvrnejo ljutega sovražnika od svojih mej. — Preobrat v življenju je napravila tudi izumitev tiskarstva, ki je omiko, preje lastno le nekaterim izbranim ljudem, napravilo ljudstvu splošno dostopno; trgovini in prometu je odkritje Amerike in drugih novih delov sveta odprla nova pota. Verske novotarije 16. stoletja so slednjič enotno krščanstvo razcepile v razne ločine in mnoge narode popolnoma odtujile katoliški cerkvi. Vsi ti dogodki so preobrazili svet, njegovo mišljenje in stremljenje in ustvarili novi čas. Ustvarili so tudi nove razmere med našim narodom.

Cesarja Maksimilijana imenujejo „zadnjega viteza", ker je staro viteštvo s svojimi vzori imelo v njem še plemenitega zastopnika. Rodil se je l. 1450. v Dunajskem Novem mestu. Od svoje matere, portugalske Eleonore, je podedoval bister um, živahen značaj in za vse dobro in lepo dovzetno srce. Zgodaj se je vadil v orožju in viteških igrah, za katere je kazal toliko ljubezni in spretnosti, da je kmalu veljal za najslavnejšega borilca svoje dobe. Za nas je zanimivo vedeti, da se je Maksimilijan že v zgodnji mladosti učil slovenskega jezika. Učitelj za to stroko mu je bil menda znameniti Celjan, Tomaž Prelokar. Ta učeni mož je bil tajni svetovalec cesarja Friderika in njegov dvorni pridigar. V tej službi je bil večkrat cesarski poslanec in pooblaščenec v raznih zaupnih zadevah. Friderik ga je dal tudi za učitelja latinščine svojemu sinu Maksimilijanu. Prelokar je dosegel pri cesarjeviču take uspehe, da je Maksimilijan slovel za najboljšega latinca svojega časa. Hkrati z latinščino ga je učil tudi slovenščine, menda sledeč odredbi cesarja Karola IV., ki je v „zlati buli" postavil pravilo, da mora nemški cesar govoriti vsaj en slovanski jezik. Pravijo, da je Prelokar za svojega učenca sestavil celo slovensko slovnico in slovarček. Popolnoma dognati se ta trditev ne da, le toliko je gotovo, da je Maksimilijan znal slovensko, ker to sam pripoveduje v življenjepisu „Weiskuning" (Der weise Konig = modri kralj). — Tomaž Prelokar je pozneje za svoje zasluge pri vzgoji Maksimilijanovi postal dunajski prost, slednjič škof v Kostnici (Konstanz) in je umrl leta 1495.

Tu ne bodemo opisovali Maksimilijanovih zaslug za avstrijsko državo in njegovih raznih bojev, v poštev pridejo le izpremembe in dogodki, ki so se za njegove vlade vršili po naših krajih.

Pred vsem so dali Turki na meji mnogo opraviti, ker so se krvavi napadi vrstili leto za letom. Domača deželna bramba jim ni bila kos; tudi se je navadno zbrala prepozno, ko je že sovražnik z ugrabljenim plenom na brzih konjih odhitel čez mejo. Maksimilijan je poslal na Kranjsko v obrambo dežele oddelek svoje nove armade, 1200 suličarjev (Landsknechte). Bili so oboroženi s 4 do 5 metrov dolgimi sulicami, dvema pištoloma in težkim mečem. V nasprotju z deželno brambo, ki se je še le ob času nevarnosti zbirala in oboroževala, so imeli biti suličarji stalna posadka v deželi in vedno pripravljeni za boj. Toda ti vojaki so bili prebivalstvu v veliko nadlogo in so mu storili mnogo škode. Proti sovražniku pa vendar niso ničesar opravili. Ko so leta 1494. Turki preko Kostanjevice zopet vdrli na Kranjsko, suličarjev ni bilo nikjer. Posamezni, ki so se tu in tam sovražniku ustavljali, pa so mu bili s svojo čudno obleko in dolgimi kitami le v zasmeh. Maksimilijan je pač snoval velike načrte proti Turkom. Na shodu deželnih stanov „Notranje Avstrije" v Mariboru leta 1495. je zahteval, da vzdržujejo dežele stalno vojsko. Tudi je izkušal dobiti pomoč v denarju in vojaštvu iz Nemčije, toda poznejši dogodki so vse njegove načrte uničili. — Na imenovanem mariborskem shodu so stanovi sprožili še neko drugo važno zadevo, ki se je tikala Židov. Izza časa, ko so goriški grofi vladali nad našimi pokrajinami, so se židje po mestih in trgih zelo pomnožili. Bili so trgovci in bankirji za meščanstvo in plemstvo in so z oderuštvom zelo obogateli. Vladarji so jih trpeli, ker so jim plačevali poseben „židovski davek" in jim včasih tudi pomagali v denarnih stiskah. Toda sovraštvo ljudstva do neljubih gostov je večkrat izbruhnilo in prišlo je do velikih židovskih pogromov. Leta 1495. so stanovi avstrijskih dežel na shodu v Mariboru iznova dvignili obtožbo zoper Žide, čes, da so presveti zakrament onečaščali, male krščanske otroke neusmiljeno mučili, morili in njihovo kri rabili pri svojih gnjusnih obredih in da so s ponarejenimi pismi, pečati in drugimi sredstvi ljudi mnogokrat goljufali in jih spravljali v pogubo. Zato so stanovi zahtevali, naj se židje izženo iz avstrijskih dežel. Maksimilijan je bil s tem predlogom zadovoljen, če ga stanovi odškodujejo za odpadle davke. Pogodili so se, da plača Štajerska 38.000, Koroška 4000 goldinarjev odškodnine. Zato je Maksimilijan naslednje leto (1496.) izdal ukaz, da morajo vsi židje tekom šestih mesecev te dežele zapustiti. Kranjska ni plačala nikake odškodnine in tam tudi ni prišlo do izgona, ker nahajamo Žide še leta 1515. v Ljubljani. Pač pa so posnemali cesarjev zgled drugi knezi, tako solnograški nadškof, ki jih je izgnal iz Brez, škof bamberški, ki jih je iztiral iz Beljaka. Izgnanci so šli večinoma v Gorico, laški Videm (Udine) in Benetke. V naše kraje se od tedaj niso več vrnili.

Za naše dežele velepomenljiv dogodek se je izvršil leta 1500., ko je Goriško prišlo pod avstrijsko oblast in so vse slovenske pokrajine bile združene pod habsburškim žezlom. — Zadnji goriški grof Leonhard (Lenart) je umrl pozabljen na svojem gradu v tirolskem mestu Lienz. Za Goriško se ves čas svojega življenja ni skoraj nič brigal, temveč je preživel v pijanosti in brezdelju svoje dni na tirolskih posestvih. Vlado je prepustil kapitanu Ivanu Febonu della Torre, ki se je moral sam upirati strašnim turškim navalom. Na podlagi sklenjenih dedinskih pogodeb se je po Lenartovi smrti cesar Maksimilijan proglasil za zakonitega dediča vseh goriških posestev. Poslal je kot svoje poslance tri grofe s tristo jezdeci v Gorico, da bi v njegovem imenu prevzeli vlado v deželi. Stanovi so se poklonili cesarjevim poslancem, prisegli zvestobo, ti pa so jim potrdili njihove stare pravice. Tudi ljudstvo je z veseljem pozdravilo novo vlado, ker je upalo pod mogočno zaščito habsburškega orla krepkejše obrambe proti Turkom in Benečanom.

Z Goriškim je pripadla Avstriji tudi Vipavska dolina in glavarstvo tolminsko s znamenitim, novim rudnikom — Idrijo.

O početku idrijskega rudnika poročila precej soglasno pripovedujejo sledeče: Okoli leta 1490. je neki kmet v prostranih gozdih ob Idrijci izdeloval leseno posodo. Nekoč pristavi leseno vedro k studencu, ki je izviral na severni strani sedanjega idrijskega mesta, pod „Rožnim hribom", da bi se čez noč nova posoda dobro namočila. Kako se začudi, ko najde drugo jutro vse dno pokrito s svetlim živim srebrom. Ko gre čez nekaj dni v Škofjo Loko, pripoveduje najprej o svoji najdbi nekemu zlatarju, vendar mu kraja noče razodeti. Kmalu potem pa zaupa svojo skrivnost vojaku Andreju Pergarju iz Grebinja, ki so ga navadno imenovali „Kocijan Anderlein". — Ta se je v družbi z nekaterimi rudarji lotil dela in pričel kopati v idrijski kotlini. Prvi rov je nastal pod „Rožnim hribom", kjer je izviral čudni studenec. Ko je ruda tukaj kmalu ponehala, so pričeli kopati na južni strani, kjer je sedaj „Antonov rov". Toda prvi podjetniki niso imeli potrebnih sredstev, da bi dvignili bogate zaklade, ki so ležali globoko doli pod zemljo. Zato so kmalu delo opustili. Na njihovo mesto je stopila druga rudarska družba, ki je hotela poizkusiti svojo srečo. Najeli so rudarje po Koroškem in Solnograškem. Načelnik rudokopa je bil Valentin Kuttler iz Solnograda. Tudi njim izprva sreča ni bila mila, ker so delali le plitve rove, mesto da bi kopali na globoko. Družbi je že denar tako pošel, da ni mogla več izplačevati rudarjem zaslužka. Bati se je bilo upora. Kar zadenejo rudarji 22. junija v jami na debele plasti samega skriljevca, ki je bil zelo bogat na živem srebru. Samega veselja hite iz jame in vriskajo. Kutlerjeva soproga ni vedela, kaj pomenja veliki vrišč in je mislila, da je izbruhnil očiten upor. Iz strahu skoči proti oknu in vrže med rudarje svojo zadnjo dragocenost, srebrn pas. Toda veseli vzkliki rudarjev so jo poučili, da so po dolgem brezuspešnem delu našli srebrno rudo. V zahvalo za ta srečni dogodek se je novi predor v čast svetniku, ki se praznuje 22. junija, imenoval „jama sv. Ahacija", in še danes se proslavlja znameniti dan s svečano procesijo. Od tistega časa srebrne rude ni nikdar zmanjkalo. — Za idrijske rudarje, ki so pripadali župniji v Spodnji Idriji, so leta 1500. postavili prvo cerkvico, posvečeno sv. Duhu, ki so jo pozneje navadno imenovali cerkev sv. Trojice. Še danes stoji na kraju, kjer je bil omenjeni kmet našel svoj čas prve sledove živega srebra.

Idrija je tedaj po svoji zemljepisni legi pripadala Goriškemu in se je še le pod cesarjem Jožefom l. 1783, stalno priklopila Kranjski. — Ko je cesar Maksimilijan zavladal v deželi, se je za idrijski rudokop zelo zanimal. Kakor druge zasebne družbe je tudi sam na svoje stroške pričel kopati za živim srebrom, drugim podjetnikom pa je naložil desetino od skupička, kar mu je donašalo preko tisoč goldinarjev na leto.

Za Avstrijo je bila pridobitev Goriškega velike važnosti, ker je s tem utrdila svojo oblast ob adrijanski obali in zaokrožila svoje meje proti jugozahodu. Nova dežela je imela nalogo, braniti državno mejo pred napadi Benečanov, ki so pod zadnjim goriškim grofom imeli že precej vpliva in si prisvojili gospodstvo zlasti v Gradiški in na Tolminskem. A izvojevati se je morala za njeno posest dolgotrajna prva beneška vojska (1508—1518) ki je posebno hudo zadela naše dežele.

* * *

Benečane je zelo peklo, da je lepa in važna goriška dežela prišla pod avstrijsko oblast, tembolj ker so se bali za svojo trgovino, odkar so Habsburžani začeli pospeševati Trst in tje napeljevali trgovino iz avstrijskih dežel. Zato so se začeli kmalu spori z novimi sosedi. Cesar Maksimilijan je dobro vedel, da je vojska z Benečani neizogibna in je hitro utrdil goriški grad. Boj se je pričel, ko je ohola republika leta 1508. prepovedala Maksimilijanu, potujočemu h kronanju v Rim, prehod skozi svoje ozemlje. Ker Maksimilijan vsled tega ni mogel biti od papeža kronan, si je prevzel naslov „izvoljeni rimski cesar", prevzetne Benečane pa je sklenil ponižati in je takoj pričel ž njimi vojsko. Upal je, da jih bode na kopnem hitro uničil. Toda prišlo je drugače. Avstrijski stanovi in nemški knezi so pustili Maksimilijana na cedilu. Dovolili so mu le malo denarja in vojakov, ki so se le počasi zbirali in prepozno dohajali na bojišče.

Benečani so imeli dobrega vojskovodjo Jerneja d'Alviano, ki je spomladi leta 1508. hitro pričel prodirati proti Goriškemu. Kormin je s svojimi topovi v enem dnevu užugal in oplenil, premagal posadko pri soškem mostu in se naenkrat pojavil pred Gorico. Mesto se je hitro udalo in obljubilo zvestobo Benečanom. Posadka na gradu se je držala nad mesec dni in hrabro odbijala napade, toda ker ni bilo pomoči od nikoder, se je slednjič morala vdati 22. aprila 1508. Kmalu potem so zasedli Benečani gradove: Rihenberk, Št. Danijel, Vipavo, Devin, preko Devina je šel Alviano pred Trst, dočim je po morju prijadral kapitan Contarini pred mesto in ga pričel silno obstreljevati. Ko je bilo že mestno zidovje porušeno in tudi mnogo hiš razdejanih, so se morali Tržačani vdati in plačati 15.000 cekinov vojne odškodnine. Meseca maja so si osvojili Benečani večji del avtrijske Istre z Reko in Trsatom vred, meseca junija pa so zasedli idrijski rudnik. Maksimilijan ni vedel drugega storiti, kakor hitro skleniti s sovražnikom premirje na tri leta. Moral jim je prepustiti vse, kar so imeli v svoji oblasti.

Benečani so mislili, da jim bodo osvojene pokrajine za vedno ostale. Zato so se v njih dobro udomačili. Popravili in utrdili so goriški grad in mu dali tisto obliko, ki jo ima še dandanes. Maksimilijan pa je globoko užaljen in ponižan komaj čakal ugodne prilike, da se nad njimi maščuje.

Koncem leta 1508. se mu je posrečilo stopiti v zvezo s francoskim in španskim kraljem in papežem Julijem II. Glavni namen te zveze je bil: razkosati beneško republiko in ji odvzeti vse, kar je bila zadnje čase na italijanski celini ugrabila. Maksimilijan je hotel imeti razun Goriškega še Furlanijo in gornjeitalske pokrajine tje do Verone in Rovereda.

Sovražnika so zgrabili z raznih strani. Maksimilijan je pričel precej pozno z vojnimi podjetji, ker se je moral preje pogajati z deželnimi stanovi zaradi denarja in vojakov. Njegovi vojskovodje so bili: vojvoda Erik Brunsviški, Krištof Ravbar, škof ljubljanski in Krištof Frankopan, knez modruški. — Poslednjega nahajamo že izza leta 1505. v službi Maksimilijanovi, kjer se je seznanil s svojo pobožno in zvesto ženo Apolonijo Lang, hčerjo avgsburškega patricija in sestro glasovitega krškega škofa, poznejšega kardinala Mateja Langa. Knez Krištof je bil hraber junak in izvrsten vojskovodja. Njegovo geslo je bilo: „Upanje moje je Bog". Prvikrat se je proslavil leta 1508., ko je pri obleganju grada Prema na Notranjskem ujel beneškega plemiča Jeronima Savorgnana. Leta 1509. je vzel Benečanom Devin in Pazin potem pa se boril okoli Raspa in Novega grada na Krasu. Za njegove zasluge mu je daroval cesar Maksimilijan Novi grad (Castelnuovo) in nekatera posestva okoli Postojne, imenoval ga je za glavarja v Postojni in na Krasu in za cesarskega svetovalca.

Tudi na drugih bojiščih je bila Maksimilijanova armada zmagovita. Brunsviški vojvoda je prodrl v Furlanijo in osvojil mesti Feltre in Belluno. V kratkem so se morali umakniti Benečani iz goriške okolice, razun iz Gradišča. Trst, Reka in drugi kraji so se zopet vrnili pod avstrijsko oblast. Dvaindvajsetega junija — na praznik sv. Ahacija — je ukazal Maksimilijan vojvodu Eriku in Krištofu Ravbarju, naj zasedeta Idrijo, kar se je še tisto leto zgodilo.

V Furlaniji Eriko va armada dalje ni imela posebnih uspehov. Kranjski konjeniki so naskočili Tržič (Monfalcone), pa ga niso mogli zavzeti. Erik sam je oblegal Videm (Udine). Ko tu ni mogel ničesar opraviti, se je spravil nad Čedad. Od Čedadcev je zahteval cesar Maksimilijan, naj mu prepuste Tolminsko, katero so si prilaščevali po razpadu akvilejske cerkvene države (l.420.). uedadska občina mu je odgovorila, da je po dolgi posesti dobila pravico do Tolmina in ga zato ne more pustiti iz rok. Vojvoda Brunsviški prične 1. avgusta mesto oblegati in obstreljevati. Toda kmalu se je prepričal, da je mesto dobro utrjeno in da ima premalo moči. Zato zopet pusti obleganje in krene ob Nadiži na Tolminsko.

Stari grad „Kozlov rob" v Tolminu je bil takrat v posesti Benečanov. Branila sta ga Friderik in Pavel Formentini. Erik jima je stavil ugodne pogoje, ako bi se uklonila avstrijski oblasti. Toda zapovednika nista hotela o tem nič slišati. Ker vojvoda ni mogel z lepa dobiti trdnjave v roke, z dolgotrajnim obleganjem pa ni hotel izgubljati časa, se poda proti Bovcu, kjer so prebivalci kazali veliko nagnjenje do Avstrije.

Bovec je bil za Habsburžane velikega pomena. Že v rimskih časih je vodila cesta iz Čedada skozi Nadiško dolino, čez Kobarid, Bovec in Predil na Koroško, in v zgodnjem srednjem veku se je gibal po tej progi ves promet med Furlanijo in Nemčijo. Kakor drugod ob gorskih prelazih je nastala tudi pod Predilom postaja za popotnike in tovorno živino, ki se je tem bolj razvijala, čim živahnejša je bila trgovina po predilski cesti. Koncem 11. stolelja je koroški vojvoda Henrik iz rodu Epenštajnov bovško okolico podaril rozaškemu samostanu; pozneje je prišla pod pafriarhovo vlado. Ob mnogih vojskah koroških in avstrijskih vojvodov s patriarhi je dobil Bovec velik pomen, ker je bil poleg Pontebe najvažnejši obmejni prelaz. Nad vasjo je bila tesna „bovška soteska", kjer se je lahko sovražniku dohod iz Italije popolnoma zaprl. Okoli l. 1470. so začeli Benečani utrjevati bovško sotesko proti Turkom in postavili malo trdnjavico, ki je bila v začetku lesena. — Prebivalstvo pa ni hotelo o beneškem gospodstvu nič slišati; trgovina in promet sta ga veliko bolj vezali na bližnjo Koroško.

Ko je došel vojvoda Erik, je bil v Bovcu radostno sprejet. Bovčani so mu prostovoljno izročili trdnjavo z okolico in obljubili, da bodo zvesti avstrijski podložniki, ako se jim puste njihove pravice in ne nakladajo nova bremena. O teh zadevah so se meseca avgusta l. 1509. vršila pogajanja med koroškim deželnim glavarjem Vidom Velzerjem in bovškim županom Avguštinom Maksimilijan je dovolil Bovčanom davčno prostost in pustil, da smejo z občinskimi pašniki in gozdi poljubno ravnati. Mesto lesene trdnjave so sezidali Avstrijci močan grad („Klužo"), in Bovčani so se zavezali, da ga hočejo braniti proti Benečanom. Ta zvestoba in vdanost do Avstrije se je ohranila od roda do roda in še sedaj se ljudstvo z njo ponaša.

Ko se je Bovec vdal Avstriji, se beneška stranka tudi v Tolminu ni mogla več vzdržati. Vojvoda Erik prisili zapovednike tolminskega gradu, da se mu 3. septembra vdajo. Načelniki beneške stranke Formentini in Cusani so bili ujeti in so se morali pozneje z denarjem odkupiti. S pridobitvijo Tolmina je bila beneška vojska za tisto leto končana.

Po zgledu Bovčanov in Tolmincev so se odtrgali od Benečanov tudi prebivalci po vaseh: Stanovišče, Gorenja in Dolenja Borjana, Sedlo in Homec. V večni spomin na ta dogodek je izdal vojvoda Erik Brunsviški 22. junija 1510. v Gorici pismo, v katerem pripoveduje, da so omenjeni prebivalci poslali k njemu svoje poslance, ki so v imenu vseh vaščanov prisegli, da hočejo biti v bodoče zvesti podložniki Avstrije. Zaradi tega domoljubnega čina in pa zato, ker so se že v vojski izkazali hrabre branitelje na beneški meji, jim dovoljuje, da smejo tudi nadalje živeti po svojih starih običajih, da jim ni treba nobenemu beneškemu podložniku nikakih plačil dajati zaradi svoje poprejšne odvisnosti od Benečanov, da naj plačujejo svoji gosposki le tri četrtine desetin, ostalo četrtino pa naj zase obdrže, oprošča jih tudi vsega davka na sol in ukazuje, naj ima vsakdo omenjene prebivalce za prave in zveste Avstrijce.

S tem je bila za vsa poznejša stoletja določena meja avstrijske države proti beneški republiki, pa tudi meja med avstrijskimi in beneškimi Slovenci. Po izgonu Francozov leta 1814. se je le toliko spremenila, da so se poprej beneške vasi: Breginj, Logje, Robedišče in Livek pridružile Avstriji.

Onkraj tolminskih hribov, v severovzhodnem kotu italijanske pokrajine Videm v goratih krajih ob Nadiži, Teru in Tilmentu pa je izza leta 1509. nad 40.000 Slovencev ostalo pod vlado beneške republike, ki so večinoma da danes ohranili svoj jezik in svoje slovenske običaje. Splošno smemo reči, da so Slovenci zasedli gorati del videmske pokrajine gotovo že v tistih časih, ko so bojevali vroče boje s furlanskimi vojvodi za solnčno Italijo.

Najnovejša preiskovanja poljskega učenjaka Baudouina de Courtenay (Boduena de Kurtene) so dokazala, da se ne strinjajo popolnoma vsi furlanski Slovani v jeziku, značaju in šegah z avstrijskimi Slovenci, ampak je med njimi razločevati štiri skupine. — Prvo skupino tvorijo Rezijani, ki so neka zmes raznih slovanskih panog[2] z nekim tujim turanskim plemenom, čegar sledovi se še opazujejo v jeziku. V oddaljeni, zakotni dolini reke Bele so se naselili že zarana, ker je večina krajevnih imen (imena gora, rek, bivališč) čisto slovanska. Prvi žarek kulture je šinil v te samotne kraje, ko je karantanski grof Kocelj leta 1070. ukazal tamkaj ustanoviti benediktinsko opatijo Možnico in jo bogato obdaroval. Rezija je postala zdaj last možniških benediktincev, ki so do l. 1400. sami skrbeli za dušne potrebe Rezijanov. Vse kaže, da je bila prva cerkev zidana v Bilu, ker je njen patron sv. Jurij (Rezijani mu pravijo „Šan Džorč") tudi patron cele Rezije. Zanimivih zgodovinskih dogodkov samotna gorska dolina ni doživela. Ljudstvo se je živilo s poljedelstvom in živinorejo. V domačih zgodbah so zabeleženi le spori, ki so jih imeli Rezijani s furlanskimi sosedi iz Chiusaforte (Kjuzaforte) in iz Rakolanske doline zaradi pašnikov in planin, za katere so se tepli in preganjali. Pod beneško republiko je Rezija koncem 15. stoletja dobila nekaj pomena zaradi gorskih prehodov iz soške doline, posebno iz Bovca, koder je sovražnik včasih izkušal prodirati. Zato so Benečani v Reziji zgradili dve mali trdnjavici, eno pri Solbici, ki se še sedaj imenuje „Grad", drugo pri Bilu. Tu so Rezijani stali na straži za republiko ob času vojske in mnogih kužnih bolezni. Dandanes si večinoma kot krošnjarji in brusarji po svetu služijo kruh. — K drugi skupini spadajo Slovani ob reki Teru (Torre) z glavnimi kraji: Neme, Ahten, Breginj, Čamej, Tarčent itd. Ti so najbolj sorodni istrskim Hrvatom in so imeli v srednjem veku večinoma duhovnike (glagoljaše) iz Istre in Dalmacije. Isto potrjuje zapisnik bratovščine sv. Marije v Čarneju, ki ga je napisal okoli l. 1500. notar Ivan s Krka. Pisan je z latinskimi črkami in laškim pravopisom v hrvaškem narečju. — Tretja skupina, šentpeterski Slovenci s središčem Št. Peter ob Nadiži, so mešanica Slovencev in Hrvatov, vendar prvi močno prevladujejo. Obmejni Slovani ob reki Idriji (Judrio) pa se popolnoma strinjajo z avstrijskimi Slovenci.

V srednjem veku je tudi ta najzapadnejša betva našega naroda živela pod oblastjo raznih nemških in laških plemičev, ki so si postavili svoje gradove po furlanskih hribih. Taki gradovi so bili: Rtin, Humin, Karkoški grad (Gronumbergo = Griinenberg), Uruspergo (Ursberg = Auersberg), Soffumburg (Suffenberg = Scharfenberg), Kukanj, Ahten (Attems = Attimis), Partištajn (Partistagno), Čamejski grad (Cergneu), Neme in drugi. Deželni glavar je bil tedaj akvilejski patriarh.

Leta 1420. so z drugo Furlanijo vred tudi slovenske pokrajine prišle pod oblast Benečanov. Imenovale so se med ljudstvom in tudi uradno „Beneška Slovenija" ali „Italijanska Slavija". Prebivalce je na republiko priklenila posebno zemljepisna lega. Vsa Beneška Slovenija visi na italijansko stran, vode teko v Italijo, vse ceste vodijo med Lahe, javne koristi, promet in trgovina jo vlečejo k Italiji, občevanje z drugimi Slovenci pa jim je zelo od rok. Visoke gore jo ločijo od Goriške in Koroške. — Benečani so dobro vedeli, kolikega pomena so zanje te slovenske naselbine, ležeče na meji proti Avstriji. Zato so storili vse, da bi si pridobili srca Slovencev.

Pustili so jim njihovo samoupravo in jim podelili celo nove pravice in privilegije. Oproščeni so bili raznih davkov od lesa, sena, slame in vsake mitnine od živali, ki so jih gonili na živinske sejme. Pošiljali so med nje vedno slovenske in hrvaške duhovnike in jim pustili njihovo samoupravo. — Vsaka vas si je izbrala svojega „dekana", ki je predsedoval „sosednji", to je skupščini vseh hišnih gospodarjev, kjer se je razpravljalo o skupnih rečeh. Vse vasi pa so bile podrejene dvema glavnima dekanatoma: landerskemu za nadiško in sovodnjiško dolino, merskemu (od vasi Mersa — Mjersa) za šentlenartsko. Prvi se je imenoval banka ali miza landarska, drugi banka ali miza merska. Od časa do časa so se zbirale velike sosednje, katerim sta predsedovala velika dekana ali šindika. — Pri starodavni cerkvici sv. Kvirina, podružnici šentpetrske župnije, je še sedaj videti pod košato lipo kamnito mizo, kjer so se shajali zastopniki vasi iz treh dolin in v „veliki sosednji" razpravljali o deželnih zadevah, sodili prestopnike in hudodelce, ukrepali o javnem redu, skratka: imeli so svoj domač parlament. Celo prizivi zoper razsodbe teh „sosedenj" se niso vlagali na čedadsko sodišče, ker bi se bili morali obrniti iz svoje deželice na tujce, ampak prizivali so se od ene mize (banke) na drugo. Kot plačilo za te velike pravice pa so Slovenci prevzeli mejno stražo proti Avstriji. Že leta 1492. jih hvali neko pismo beneškega doza, češ da zvesto čuvajo tamošnje prehode in jih dobro stražijo pred „barbarskimi narodi". Ti prehodi so bili: Podbonesec, Livek, Klinac, Klobučarji in sv. Nikolaj nad Jajnikom. Slovencem je bilo pod smrtno kaznijo zaukazano, da ne smejo nikogar pustiti čez te prehode in zlasti ob času kuge zavrniti vsakega, ki bo prihajal iz Koroške, Kranjske, Štajerske, iz Dunaja, Avstrije, Ogrske ali Poljske. Za vso dolgo mejno črto, od goriških Brd pa gori do Kanina, so potrebovali redno le 200 mož. Ti so prihajali vsak dan na stražo in niso dobivali druge hrane, kakor turščno pogačo, ki so jim jo doma pod pepelom spekli. — Da so Slovenci to mejno stražo zvesto opravljali, jim priznava doževo pismo iz leta 1628, kjer pravi, „da so vsak čas in ob vsaki priložnosti in še zlasti ob zadnjih nemirih na Furlanskem (ob drugi beneški vojski) dokazali s prsi in krvjo pravo zvestobo nasproti beneški republiki". Zaradi tega jim je dovolila vlada, da so smeli v svojem ozemlju nositi strelno orožje predpisane oblike. Uradni odloki jih mnogokrat imenujejo „najzvestejše ljudstvo" in pravijo o njih, da so „neomahljive zvestobe". — Ker so Benečani s svojimi slovenskimi podložniki obzirno ravnali in jim niso hoteli vzeti njihove narodnosti, zato so se Slovenci privadili italijanskemu gospodstvu. In ko je 1. 1866. Benečija pripadla novoustanovljenemu italijanskemu kraljestvu, so se vsi beneški Slovenci, izvzemši enega, izrekli za zedinjenje z Italijo.

Vrnimo se sedaj zopet nazaj k beneški vojski! Vkljub zmagam Avstrije in Francije l. 1509 je vojska med Maksimilijanom in beneško republiko trajala še naprej. Bojna sreča se ni obrnila stalno niti na eno, niti na drugo stran. Nepovoljna poročila so dohajala zlasti z vzhodnega bojišča, kjer so Benečani iznova obvladali Reko. Glavni zapovednik njihovega brodovja, po imenu Angelo Trevisani je bil zbral 15 galej (bojnih ladij) in blizu 3000 vojakov in se z njimi usidral pri mestu Omišalj (na Krku) nasproti Reki. Dne 2. novembra 1509. je prišel pred solnčnim vzhodom pred mesto. Posadka je sprejela beneško brodovje s silnim streljanjem, vendar se je posrečilo beneškim četam zavzeti mestno zidovje. Nato se je boj nadaljeval v mestu samem, dokler niso meščani podlegli sovražni premoči. Zmagovalci so pričeli v svoji jezi pleniti mesto in niso nikomur prizanašali; mnoge so na kosce razsekali, slednjič pa zažgali mesto. Razdejanje je bilo toliko, da je sam vojskovodja Trevisani rekel o njem, češ, da je tu bila Reka. Še isti dan je ukazal napasti reško trdnjavo, kjer se je morala nemška posadka vdati. — Med rečmi, ki so jih Benečani ob tej priliki na reki zaplenili, se imenujejo posebno svete relikvije, cerkvene posode in druge dragocenosti, ki so jih našli v cerkvi sv. Marije. Vse to so odnesli v Benetke in težko da so pozneje kaj vrnili.

Manj srečen je bil beneški vojskovodja Contarini v Istri. Prodrl je črez Učko goro v notranjo deželo in plenil po vaseh. Toda cesarski poveljnik Sigismund Herberštajn ga dohiti, mu vzame plen, potolče njegovo četo in njega samega ubije.

Leto 1510. je minulo brez posebnih dogodkov. Vojska se je vlekla naprej in se je razdrobila v majhne spopade in poboje. Spomladi l. 1511. je bilo bojišče izprva na Kranjskem. Beneški poveljnik Civrano je požigajoč in pleneč prodrl do Postojne. Postojnski glavar Krištof Frankopan mu je šel naproti, ga zvabil pri Senožečah v zasedo in tako potolkel, da se je le poveljniku in nekaterim konjenikom posrečilo rešiti si življenje. Zdaj je Krištof Ravbar z avstrijskimi četami vdrl v Furlanijo in zavzel Videm in Gradiško. Prvo mesto so sicer Benečani kmalu dobili nazaj, Gradiška pa je ostala v avstrijski oblasti. — K nadlogam dolgotrajne vojske se je tisto leto pridružil strašen potres. Prvi sunek, dne 24. marca, je zlasti pretresel Ljubljano. Cerkev in samostan nemškega viteškega reda, vicedomova palača in mnoge trdne hiše so se razrušile, druge pa so dobile take razpoke, da so jih morali prebivalci zapustiti. Dne 26. marca med 4. in 5. uro popoldne se je sunek ponovil. Osem mestnih stolpov in del ozidja se je zvalil v prah. Na Gorenjskem so se sesuli gradovi: Stari grad pri Kamniku, Kamen, Škofja Loka, Tržič, Gutenberg, Bled; na Notranjskem: Postojna, Polhov gradeč, Planina; na Dolenjskem: Turjak. V Idriji se je odtrgal del „Kobalove planine", zvalil v Idrijco in zajezil vodo, da je preplavila skoraj ves rudnik.

Leto 1512. je minulo med brezuspešnim pogajanjem. Glavni cesarski vojskovodja v tej dobi je bil Krištof Frankopan, kateremu se je posrečilo dobiti obrežno trdnjavo Marano. L. 1514. je zavzel Udine, Čedad in skoraj vso Furlanijo. Toda velika nesreča ga je zadela pri Gradiški, kjer ga je beneški poveljnik obkolil in ujel. Zmagoslavni sovražniki so ga odvedli v Benetke in ga vrgli v ječo Toresello v doze vi palači, kjer je ostal skoraj pet let. Nesrečo je z njim delila njegova zvesta žena Apolonija, ki ga ni hotela zapustiti. Leta 1519. so ga Benečani poslali v Milan, kjer se mu je posrečilo uiti, vdana soproga pa je v tem mestu umrla. Lepa priča, kako veren in pobožen junak je bil Krištof Frankopan, je nemški molitvenik, ki ga je izdal za svojega jetništva v Benetkah 1. 1518. vzajemno s svojo soprogo Apolonijo. Knjigo krasi mnogo lepih lesorezov. Ena slika kaže Marijo v nebo vzeto, pred katero klečita na eni strani junaški knez Krištof Frankopan, a na drugi pa njegova soproga Apolonija.

Za Frankopanom je postal avstrijski vojskovodja na Furlanskem kranjski general Nikolaj Salm. Nasproti njemu je zopet beneški general Alviano pridobival vedno več uspehov. Tako se je vojska leto za letom vlekla naprej. Leta 1518. so sklenili premirje na pet let, toda meje med Avstrijo in beneško republiko niso bile določene. Šele po Maksimilijanovi smrti sta sklenila cesar Karol V. in nadvojvoda Ferdinand, ki je postal deželni knez na Goriškem, z Benečani pogodbo v Wormsu (28. aprila 1521), ki je priznala Avstriji kraje: Akvilejo, Gradiško, Bovec in nekaj furlanskih mest in vasi. — Avstriji dolgotrajna beneška vojska razun akvilejske obali, Gradiške in Bovca ni prinesla nobene druge koristi.

* * *

Razun beneške vojske so skoraj ob istem času pretresali naše dežele nevarni notranji nemiri, kmečki upori (1515). O njih hočem razpravljati pozneje v posebnem poglavju. Maksimilijan je imel usmiljenje s svojimi podložniki, in kmečka beda mu je šla do srca. Pošiljal je poslance po deželi, ki so se poučevali o razmerah kmetov po raznih krajih in beležili njihove pritožbe. Ukazal je graščakom, da naj ne zatirajo kmetov in jim ne nalagajo novih bremen. Vendar ni pri gospodi ničesar opravil. Stanovi so se krčevito držali svojih pravic in upor zadušili v krvi.

Za Maksimilijanove vlade se je Avstrija vzlic vsem nesrečnim vojskam učvrstila in dvignila do velikega ugleda. V prejšnjih časih habsburške dežele niso imele skoraj nič skupnega, razun osebe vojvodove. Deželni stanovi (zastopniki plemstva, duhovstva in pozneje tudi meščanstva) so vzajemno z vladarjem po svoje urejali vse javne zadeve. Pod pritiskom turške nevarnosti so se začeli stanovi „Notranje Avstrije," to je Štajerske, Koroške in Kranjske, shajati k skupnim deželnim zborom, da se posvetujejo, kako obvarovati svoje de- žele pred napadi sovražnikov. Taki skupni zbori so bili že za cesarja Friderika III. v St. Vidu in Volšpergu na Koroškem in pozneje na drugih krajih. Toda ti shodi niso bili stalna ustanova, ampak so se shajali, kadar je bila sila in so obravnavali vprašanja, ki so bila takrat posebno pereča. Pod Maksimilijanom pa se je osnoval neke vrste skupen parlament, „odborniški shodi" (die Ausschusstage), kamor so posamezne dežele pošiljale svoje zastopnike, ki so razpravljali o finančnih in vojnih zadevah, o pravosodju, upravi, pozneje celo o verskih stvareh in javni nravnosti. Od leta 1519 naprej se neprenehoma vrste „odborniški shodi" in njihovi sklepi so bili velikega pomena za notranji razvoj avstrijske monarhije.

Druga važna Maksimilijanova ustanova je bila osrednja vlada za vse dežele „Dolenje Avstrije," to je za Gornjo in Spodnjo Avstrijo, Štajersko, Koroško in Kranjsko. Imenovala se je „regiment" in je bila najvišja oblast za upravo, pravosodje, vojaške in policijske zadeve. Izprva so bili v tej osrednji vladi le od cesarja imenovani uradniki, na zahtevo stanov je pa sprejel cesar l. 1510 tudi njihove zastopnike v „regiment".

Za Koroško se je pod Maksimilijanom zgodila važna izprememba. Stari Št. Vid ob Glini je izgubil pravico glavnega mesta in Celovec je postal politično središče dežele. — Ko so koroški stanovi l. 1515 poslali proti upornim kmetom svoje čete, jih šentviški meščani niso hoteli sprejeti v prenočišče, ker se jim je zdelo nevarno toliko vojaštva spustiti v mesto. Stanovi so se pritožili pri cesarju, ki je preiskavo o tej zadevi poveril krškemu škofu Mateju Langu. Prav takrat (1514) je zadela Celovec nesreča, da ga je silen požar popolnoma uničil. Prebivalci so morali mesto zapustiti in so se razkropili na vse strani. Stanovom se je zdela zdaj ugodna prilika, da si ustvarijo trdno zavetišče ob mnogih sovražnih napadih in ponavljajočih se uporih podložnikov. Poslali so k cesarju v Inomost svoje zastopnike s prošnjo, naj jim izroči mesto in grad Celovec v last, da bodo mogli tam imeti svoje deželne shode in naj dovoli, da izpremene ta kraj v trdnjavo, kjer bode plemstvo in duhovstvo imelo zavetje ob času vojske. Cesar jim je 24. aprila 1516 izročil darilno pismo, v katerem dovoljuje stanovom, da ravnajo s Celovcem, kakor s svojo lastnino in ondi poljubno nastavljajo oblastnike in svetovalce. Vse stare pravice in svoboščine celovških meščanov je proglasil za odpravljene. Med celovškim prebivalstvom je povzročil ta cesarjev sklep silen strah. Prosili so ga, naj jim ne jemlje starodavnih privilegijev in jih obdrži neposredno pod svojo oblastjo. Toda cesar je umrl, preden je mogel uslišati njihovo prošnjo. Ostalo je pri prejšnjem sklepu.

Zadnja leta svojega življenja se je Maksimilijan vztrajno pečal z načrtom, kako Turke pregnati iz Evrope. V ta namen je snoval zvezo vseh krščanskih vladarjev. Papež Leon X. ga je pa pri tem delu izdatno podpiral. Z istim načrtom se je pečal shod stanovskih zazastopnikov v Welsu l. 1517. Sklenili so vojsko zoper Turke na tri leta, obravnavali o predloženem bojnem načrtu in denarni pomoči. Toda do izvršitve ni prišlo.

Na drugi način se je mnogo uspešnejše posrečilo Maksimilijanu oskrbeti trdno oporo proti Turkom s tem, da je delal za združenje ogrskega in češkega kraljestva s habsburškimi deželami. Na Ogrskem in Češkem je takrat vladal dobri a slabotni kralj Vladislav II. Jagelovič. Večnim bojem, ki jih je moral vojskovati proti upornim domačinom in proti Turkom, ni bil kos. Zato je sam iskal zavezništva in opore pri Habsburžanih. Imel je le enega sina, Ludovika, ki je bil pa slaboten, in hčer Ano. Tesna zveza obeh vladarskih rodbin se je imela utrditi z ženitvijo. Načrt se je izvršil l. 1515. na Dunaju, ko se je praznovala zgodovinsko znamenita dvojna poroka. Ogrski kraljevič Ludovik se je poročil z Maksimilijanovo vnukinjo, nadvojvodinjo Marijo; avstrijski nadvojvoda in poznejši cesar Ferdinand pa je vzel ogrsko kraljičino Ano za ženo. Pri veliki in sijajni svečanosti, ki se je ob tej priliki vršila v cerkvi sv. Štefana, je kardinal in ogrski primas Tomaž Bakač-Erded izvršil poroko, škof Jurij pl. Slatkonja, rodom Slovenec iz Ljubljane, pa je pel ob mnogoštevilni asistenci veliko sv. mašo. Že dobro desetletje pozneje, po smrti ogrskega kralja Ludovika 11. 1. 1526, je kraljičina Ana svojemu soprogu Ferdinandu izročila bogato doto: kraljestvo češko in ogrsko- hrvaško. — Maksimilijanu pa gre zasluga, da je s to znamenito ženitvijo položil temelj za zgradbo močne avstrijske države in dvignil habsburško vladarsko rodbino do velike moči in slave.

Maksimilijan je umrl v Welsu na Gornjem Avstrijskem 12. januarja 1519 v šestdesetem letu starosti in bil pokopan v Dunajskem Novem mestu. Že nekaj let pred smrtjo si je bil dal napraviti krsto in jo vedno na potovanjih s seboj vozil. Tudi je zahteval, da ga ne nazivajo „cesarsko veličanstvo", temveč le z imenom Maks. V njegovi oporoki kažejo določbe zlasti glede revežev njegovo pobožnost in dobroto, ki mu je v življenju pridobila toliko prijateljev. Malo vladarjev je bilo pri prostem ljudstvu tako priljubljenih, kakor cesar Maksimilijan.

* * *

Za Maksimilijanove vlade je bilo na cesarskem dvoru in na dunajskem vseučilišču mnogo Slovencev in na Slovenskem rojenih mož v visokih službah. Poleg Krištofa Ravbarja in Tomaža Prelokarja, ki smo ju že omenili, se moramo tu spominjati zlasti dveh odličnih mož, ki sta se proslavila ne le z visokimi dostojanstvi, ampak tudi s svojimi deli na polju umetnosti in znanstva. Ta dva moža sta: Jurij pl. Slatkonja in Sigismund Herberštajn.

Slatkonja seje rodil v Ljubljani l. 1456., kjer je obiskoval latinske šole. Da je bil slovenskega rodu, priča že njegovo ime. Po tedanjem, ne posebno temeljitem jezikoslovju, je tolmačil svoje ime, kakor da je sestavljeno iz besedi „zlat" in „konj". Zato so ga tudi njegovi znanci in prijatelji nazivali z grškim imenom „Chrysippus", kar isto pomenja, in cesar Maksimilijan mu je dal pozneje za grb zlatega konja na belem polju. Vse to priča, da so se tedanji omikanci trudili po svoje razlagati slovensko ime. Seveda njihovo tolmačenje ni bilo pravo. Priimek „Sladkonja" bi namreč pomenilo zelo sladkosnednega človeka. Kot osebno ime seveda nima tega pomena več. Ko je bil Slatkonja devetnajst let star, je prišel l. 1475. na Dunaj, kjer se je na vseučilišču posvetil modroslovnim študijam. Potem je postal duhovnik in nekaj let služil v domovini. L. 1495. ga nahajamo na cesarskem dvoru kot kapelana in kantorja (cerkvenega pevca). Slatkonja se je cesarju Maksimilijanu posebno priljubil s svojim milim značajem in veliko previdnostjo pri vseh važnejših zadevah. Zato ga ni pustil več iz svojega obličja, ampak mu je poverjal razna zaupna poslanstva in obsipal z dokazi svoje naklonjenosti. Ker je bila služba dvornega kapelana slabo plačana, mu je naklanjal dohodke raznih župnij in drugih cerkvenih služb. Tako je dobival Slatkonja dohodke župnij: Dob, Dobrniče, Trebnje, Lož, Moravče, proštije v Novem mestu in Ljubljani in pičenske škofije. Duhovniške posle po vseh teh krajih je izvrševal po svojih vikarjih.

Leta 1498. je Maksimilijan ustanovil dvomi pevski zbor, kateremu je postavil Slatkonjo kot kapelnika na čelo. Ni bila majhna naloga, ki jo je Slatkonja prevzel. Cesar je želel imeti vzgleden pevski zbor, kakor ga je bil večkrat čul na Nizozemskem, toda manjkalo mu je potrebnega denarja. Kar je najel osobja, ni bilo vse porabno; nadomestovati ga je moral mnogokrat s popolnoma neznanimi ljudmi ali pa dobivati pevce od drugod. Zbor tudi ni imel stalnega domovja, ker je bil cesar večjidel na potu. Včasih je ostal dalj časa v istem mestu, posebno ob raznih državnih zborih, in tedaj je poklical tudi svoje pevce k sebi: včasih ves zbor ali pa le en del, kakor je ravno kazalo. Pevci so morali živeti na cesarjeve stroške po gostilnah in brez dela čakati njegovega povelja. In to družbo je moral Slatkonja zediniti, nadzorovati in jo umetniško izobraziti.

Neprestano je urejeval in prenavljal; stare pevce je izločeval, neporabne odslavljal, novince sprejemal na poizkušnjo, dečke, ki so glas menjali, preskrboval, bodisi, da jim je izprosil za odpravnino večje vsote ali pa proste študije. Pri tem je imel pa voditi tudi praktične vaje in izkušnje, določevati, kateri glasbotvori se morajo peti, kaj je treba vglasbiti in kako, s kratka, naloga je bila ogromna, odgovornost velika, ker je bilo vse združeno v njegovi roki. Pod Slatkonjevim vodstvom se je glasbeni zbor hitro povzpel do umetniške višine in zaslul po vsej Evropi. Slatkonja je tudi sam zlagal pesmi in jim prirejal napeve ob slovesnih prilikah. V neki skladbi na čast Marije Device pravi n. pr.: „To pesem v pobožni umetnosti ustvarja tebi, preblaga mati, Jurij Slatkonja, škof pičenski, kantor in voditelj cesarskega zbora, vtapljajoč se marljivo v veselje tvojih praznikov; posebno pa mu je pri srcu oni dan, ko si bila vzeta v nebo, kjer se svetiš v lepoti lunini in si izbrana kakor solnce."

Po Slatkonjevem prizadevanju so prišli na cesarski dvor znameniti skladatelji, n. pr.: Henrik Izaak, Ludovik Genftl, in mnogo mož in mladeničev se je pod njegovim vodstvom povzpelo do visoke umetniške popolnosti. Zato je njegovo delovanje na glasbenem polju bilo pomenljivo ne le za cesarski dvor in za Dunaj, tudi ne samo za Avstrijo, temveč za vse dežele zapadne Evrope. V stvareh, tičočih se glasbe, je veljal za prvega strokovnjaka in merodajnega veščaka.

Znameniti kapelnik cesarskega dvora pa ni slovel le kot izvrsten glasbenik, ampak tudi kot učenjak in pesnik. Krog učenih mož, ki so mu bili znanci in prijatelji, je bil izredno velik. Mnogi so mu poklanjali svoja dela ali pa so ga prosili, naj jih pospešuje. Iz dolge vrste imen ki bi jih lahko tu navedel, naj omenim le nekatera. Tržaški škof Peter Bonomo je bil že izza mladih let z njim v zvezi. Vseučiliški profesor Andrej Perlah, rodom iz Svičine pri Mariboru mu je poklonil svoj astronomični koledar in ga hvali, češ, da je dober matematik in astronom. Za tajnika si je vzel Slatkonja Slovenca Avguština Tyferna iz Laškega na Štajerskem, ki je bil prvi in najzanesljivejši nabiralec rimskih napisov. Ta mož je bil preje tajnik škofa Krištofa Ravbarja, kateremu je napravil načrte za stavbo škofijskega dvorca v Ljubljani in za prezidavo Gornjega Grada. Pozneje je v Slatkonjevi službi sezidal škofijsko palačo na Dunaju.

Vrhunec časti je dosegel Slatkonja, ko je bil l. 1513 imenovan za škofa dunajskega. Cesar je posvečenje svojega varovanca odredil za trinajsti dan meseca novembra l. 1513. in razposlal mnogo vabil k tej svečanosti. V povečanje slavnosti je združil posvečenje s prenosom zemeljskih ostankov svojega očeta Friderika III. iz začasnega groba v novo rakev pri sv. Štefanu. Ta rakev kaže v svojih reliefih (izboklih podobah) znamenite dogodke iz Friderikove dobe, med njimi tudi važen dogodek iz naše domače zgodovine, namreč ustanovitev ljubljanske škofije. Ker je bil 13. november nedelja, je prišlo k sv. Štefanu zelo mnogo ljudstva: duhovnikov, plemičev in meščanov; nekaj že zaradi navzočnosti cesarjeve, nekaj zaradi nenavadnega opravila, kajti Slatkonjevo posvečenje je bil prvi cerkveni obred te vrste, ki se je vršil v cerkvi sv. Štefana na Dunaju. Dnevi svečanosti so kmalu minuli, za njimi pa so prišli dnevi polni dela in skrbi, Slatkonja se je zavedal, kaj je prevzel s škofovskim dostojanstvom. Vestno je izpolnjeval svojo višjepastirsko službo, uravnaval svojo majhno, pa zanemarjeno škofijo in se trudil, da jo je vedno bolj spoznaval po vizitacijah, dasiravno tedaj ni bila navada, da bi škof sam obiskaval svoje župnije in samostane.

Pri vsej tej pastirski skrbi in delavnosti pa ni zanemarjal glasbe in znanstva in vestno izpolnjeval svoje druge dolžnosti, ki so bile raznotere in mnogoštevilne. Kot cesarjev svetovalec se je z vnemo udeleževal vladnih političnih posvetovanj. To izpričujejo njegova ohranjena pisma, v katerih se nahaja več mest, na pr. o Turkih in o političnih dvornih tajnostih. Vse kaže, da jih je pisal mož, ki je imel vpogled v vse dvome zadeve. Cesar ga je mnogokrat potreboval. V slučaju kake dvorne slovesnosti ga nikdar ni hotel pogrešati. Zato nahajamo Slatkonjo pri vseh važnejših političnih in cerkvenih svečanostih. Zadnja leta svojega pastirovanja je imel hude boje z lutrovskimi pridigarji, ki so se bili pričeli na Dunaju oglašati. Koliko zaupanje je imel do njega cesar Maksimilijan, priča to, da ga je z nekaterimi drugimi veljaki vred imenoval za izvršitelja svoje oporoke. Umrl je na Dunaju 1. 1522 in bil pokopan v stolni cerkvi sv. Štefana, kjer si je dal napraviti še v življenju grobni spomenik. Latinski napis na tem spomeniku, ki kratko navaja Slatkonjeva dostojanstva, slove v slovenskem prevodu tako: ,Jurij pl. Slatkonja, po rodu Kranjec, doma iz Ljubljane, rajnega presvitlega cesarja Maksimiliana svètnik in kapelnik; mož pobožen, skromen, neomadeževan, ki je kot dika škofovstva nedvomno presegel vse svoje prednike. Še za živih dni si je dal postaviti ta spomenik. Umrl je 26. aprila, v letu zveličanja 1522. Živel je 66 let, en mesec in pet dni."

Popolnoma drugačno lice kaže življenje in delovanje drugega znamenitega moža, barona Sigismunda Herberštajna. Čeprav je bil Nemec po rodu in mišljenju, vendar mu gre v slovenski zgodovini že vsled tega častno mesto, ker si je pridobil naslov „drugega razkritelja Rusije".

Pravi dom njegove rodbine je bil na Gorenjem Štajerskem, kjer je ob Bistrici stal grad Herberštajn. Od tam je prišla rodbina na Kranjsko in v Istro in stopila v sorodstvo z znamenitimi rodbinami Logarjev in Kacijanarjev. Andrej Herberštajn, ded našega Sigismunda, je bil glavar postojnski in kraški in gospodar gradu Lupoglava v Istri. Sin Lenart, ki je podedoval očetovo dostojanstvo in dobil v fevd graščino vipavsko, se je oženil z Barbaro, hčerjo Nikolaja Logarja. Imela sta več sinov in hčer, pa nobeden izmed njih se ni tako proslavil, kakor Sigismund.

V solnčni Vipavi se je porodil Sigismund dne 24. avgusta 1. 1486. Krasota vipavske doline z modrim italijanskim podnebjem mu ni nikdar šla iz spomina in še v poznih letih je rad pripovedoval prijateljem o svojem rojstnem kraju. Kot otrok ni obetal nič dobrega; bil je šibak in vedno bolehen. Pobožna mati ga zaobljubi Materi božji in ga pošlje še v nežni starosti na božjo pot v Loreto na Laškem. Vera je pomagala. Sigismund je postal zdrav in krepak, da je prekosil vse svoje brate. — Prvi pouk je dobival v Vipavi, kjer je takrat bila župnijska šola. Poleg drugih potrebnih reči se je učil s posebno vnemo slovenskega jezika. Sam pripoveduje o tem: „Slovenščina mi je delala v mladosti mnogo preglavice. Moral sem preslišati mnogo priimkov, kakor: „ Sclaf", „Khadrotz" in dr. A nikdo me ni mogel odvrniti od učenja tega jezika, ki mi je pozneje toliko koristil." Iz Vipave je prišel deček v Krko na Koroškem, kjer je bil njegov stric Viljem Welzer stolni prost. Tam se je šolal dve leti po načelih, ki so veljala za vzgojo bodočih vitezov in dvornikov. Všled kuge se je l. 1496 vrnil domov in ostal eno leto pri stariših. Pa že l. 1497 ga je peljal brat Jurij na Dunaj, kjer si je pridobil bogato znanje. Poleg marljivih študij se je vadil tudi v orožju in že v osemnajstem letu starosti je bil popolnoma izobražen viteški mladenič. L. 1506 se je udeležil vojske proti Ogrom, potem pa živel na dvoru cesarja Maksimilijana, čegar naklonjenost si je mladi duhoviti vitez kmalu pridobil. Prve časti si je priboril v vojski proti Benečanom, kjer se je izkazal v Istri in Furlaniji spretnega, pogumnega poveljnika. Za njegove zasluge ga je cesar l. 1514 odlikoval z viteštvom in ga imenoval za dvornega komisarja. Odslej je ostal v državni službi do svoje smrti l. 1566.

Dasiravno je bil Herberštajn na Kranjskem rojen, vendar se nikdar ni čutil Kranjca. Sam sebe je vedno imel za Štajerca. Njegova rodbina se ni udomačila na Kranjskem in je kmalu zamenjala svoja posestva na jugu z graščinami na Štajerskem in Nižjeavstrijskem. Sigismund sam je hodil s Štajerci v boje proti Benečanom in Ogrom in samo enkrat se je bojeval proti Turkom pod poveljništvom sorodnika Janeza Kacijanarja (l. 1532.). Posvetovanj kranjskih stanov se ni udeleževal, pač pa je bil odbornik in govornik štajerskih stanov pri mnogih prilikah.

Sigismund je bil sicer plemenitaš od nog do glave, ponosen na slavo svoje rodbine in marljivo delaven za povzdigo njene veljave, vendar ni bilo pri njem najti tiste plemenitaške ošabnosti, ki je smatrala vse plemiče za ljudi višje vrste, ki so neskončno visoko nad preprostim ljudstvom. Herberštajn se je rad ponašal, da so bili njegovi predniki kmetje in tako ubogi, da je sedmero bratov imelo samo po ene hlače in da je devetero hčera imelo za doto le en plašč in rekel je sam o sebi: „Ako bi bil delal s plugom moj oče ali jaz sam, ne bi zamolčal tega". Za oholo, ničevo življenje svojih vrstnikov sploh ni maral; žal mu je bilo za vsako uro, ki mu je pretekla brez koristnega dela.

V dvorni službi je imel Herberštajn največ posla z diplomatičnimi poslanstvi. Skozi sedem in trideset let je skoraj vsako leto potoval, včasih tudi po dvakrat. Prehodil je skoraj vso Nemčijo, Dansko, Poljsko, Rusko, Špansko, Ogrsko in Sedmograško. Vsega skupaj štejemo petdeset potovanj. Zadnji posel te vrste je bilo potovanje k državnemu zboru poljskemu v Piotrkovo, od katerega se je vrnil l. 1553. Bil je vešč mnogih jezikov, v svojem poslu hladnokrven in neustrašljiv, Z mnogimi izkušnjami si je pridobil temeljito znanje političnih, gospodarskih, in verskih razmer v domači deželi kakor v tujih državah. Toda potoval ni le kot diplomat, ampak kot skrben opazovalec dežele in ljudi. Podnebje, rastline, živalstvo, kovine, vera, jezik, šege, vlada, trgovina, obrt, zidava hiš, vse to ga je zanimalo, vse je vestno zabeležil. Prav to opazovanje bitja in žitja raznih narodov tedanjega časa je važnejše, nego zasluge, ki si jih je pridobil na polju politike. Razkril je strmečemu svetu skrivnosti vzhodne Evrope in si zaslužil naslov „drugega razkritelja Rusije." Sicer so prišli že pred Herberštajnom na Rusko diplomati, trgovci in taki ljudje, ki so tamkaj iskali svoje sreče. Tudi ruski poslanci so bili že poprej e obiskali zapadno Evropo. Njihova pripovedovanja in poročila so bila vir za poznavanje Rusije. Toda ta poročila so bila zelo površna in mnogokrat nezanesljiva. Herberštajn je šele razkril Rusijo v pravem pomenu besede, ker je podal obširno in hkrati podrobno sliko dežel in ljudi, ki so jih zapadni Evropci komaj po imenu poznali. Izmed njegovih spisov, ki se nanašajo na Rusijo, je omeniti sledeče: „Razlaganje ruskih reči" (Rerum Moscovitarum commentarii) „Moskovija, glavno mesto Rusije" („Moscovia die Hauptstadt der Reissen"). Tudi v svojem življenjepisu („Raittung und Antzaigen meines Lebens und Wesens") se peča mnogo s svojimi ruskimi potovanji. Kako željno so tedaj čitali Herberštajnove knjige, nam pričajo mnogi ponatisi v latinščini in nemščini in pa prestave v druge jezike. Ruski carici Katarini II. se je zdela „Moskovija" tako zanimiva, da jo je ukazala iznova natisniti v izvirni obliki.

Slika Rusije, ki jo podaje Herberštajn, je še dandanes prav tako zanimiva, kakor je bila za cesarja Maksimilijana I., ki je rad poslušal svojega poslanca in spretnega pripovedovalca pozno v noč, da ga je spanec premagal.

Herberštajn nazivlje z imenom „Rus" vse Slovane, ki rabijo slovanski jezik in so pravoslavne vere. Ta beseda pa se pri njem ne ujema z imenom „Moskvičan", ki mu označuje le Velikoruse, podložnike velikega kneza moskovskega. „Slovenski" jezik sega po Herberštajnu zelo daleč in sicer ga rabijo Dalmatinci, Bošnjaki, Hrvati, Istrani, Primorci ob Adriji do Furlanije, Kraševci, Kranjci, Korošci (Kharner) do Drave, Štajerci štiri milje doli pod Gradcem, ob Muri do Donave. Iz poslednjih podatkov je razvideti, da je bila naša jezikovna meja na severu skoraj ista, kakor dandanes. Onstran Save in Drave našteva Herberštajn med slovanskimi rodovi Mize, Srbe (Race"), Bolgare in vse prebivalce tja do Carigrada; na severu imenuje Čehe, Lužičane, Moravane, Šlezijce, Slovence ob Vagi in mnogo rodov od Vage dalje na Ogrskem, potem Poljake, Ruse in Crikase ob Črnem morju. Tudi ob Labi na Nemškem so se še nahajali ostanki Slovanov, ki so bili nekdaj gospodarji teh krajev.

Zemlja Rusov, pravi Herberštajn, se začenja kmalu za Krakovem, blizu „sarmatskih gor" (Karpatov) in se razprostira ob Dnepru in Dnestru doli do Črnega morja. Proti severu sega do Ledenega morja, do Švedske in do dežel ob Baltiškem morju. V verskem oziru so katoličani le Litvani in Žmudi, ki imajo pa poseben jezik; med njimi se nahaja mnogo „Rusov" (t. j. pravoslavnih). Rusi imajo dva vladarja, kralja poljskega in velikega kneza moskovskega. — Obširno opisuje Herberštajn ruski dvor v Moskvi in dvorsko življenje, ki je bilo uravnano po orientalskem vzorcu. Veliki knez Vasilij Ivanovič, vladar poljedelskega naroda, je živel sredi svojih podložnikov, kakor graščak med svojimi kmeti. Njegov stolni grad je bil Kremi, obdan z močnim obzidjem; na široko okoli so ga obdajali mesto meščanskih hiš kmečki domovi. Vsa zemlja je bila lastnina knezova, ki jo je smel deliti po svoji volji in je neomejeno gospodoval nad vsemi podložniki. Herberštajn se je čudil veliki oblasti kneževi, ki se nikakor ni mogla primerjati cesarjevi na zapadu. A neki Rus Simeon ga je poučil, rekoč: „Žiga, našemu gospodu se mora drugače služiti, nego tvojemu." Ruske „kneze" primerja Herberštajn grofom in duhovnim knezom ogrskim in hrvaškim; nižje plemstvo so boljarji in boljarski sinovi. Besedo „boljar" izpeljuje iz slovenske besede „boj", iorej boijarji = bojevniki (Kriegsleute). — Zelo rad opisuje rusko nošo tn večkrat predstavlja samega carja, kako sedi na prestolu, opravljen v dolgi kaftan, ki je obrobljen s kožuhovino. Na glavi ima visoko kučmo, enako obšito s krznom, noge pa tiče v turških, spredaj navzgor zakrivljenih črevljih. — Izredno so zanimale Herberštajna verske in cerkvene razmere med Rusi, Splošno ne hvali posebno razmer pravoslavne cerkve in zlasti graja, da je preveč odvisna od carja. Tudi mu ni všeč, da so na pr. tisti, ki so imeli voliti metropolita, si izbrali za to dostojanstvo samotarja, suholičnega in bradatega moža, ne pa učenega, ki bi svet in razmere dobro poznal. O razliki med katoličani in pravoslavnimi pravi, da je v verskem oziru majhna, in objavlja v dokaz pismo metropolita Ivana do papeža, v katerem so naštete vse preporne točke glede vere in obreda. Kljub temu je sovražil Rus katoličana bolj od mohamedana in se goreče podvrgel mnogoterim težavnim cerkvenim zapovedim, ki so še dandanes znak pravoslavne cerkve in jih Herberštajn na drobno opisuje.

Zanimive so tudi mnoge črtice iz življenja ruskega ljudstva, kakršnih je mnogo vpletenih med njegove spise, ki jih pa tu ne morem podrobno navajati. — Zelo obširno poglavje v Herberštajnovi „Moskoviji" je „Chorografia", zemljepis Rusije, ki ga pojasnjuje pridejan zemljevid. S Herberštajnom prehodi čitatelj vso Rusijo notri do Sibirije, od Črnega do Ledenega morja. V tem poglavju je nakopičil pisatelj mnogo tvarine in podal svetu prvi obširen zemljepis vzhodne Evrope, ker se ni omejil na Rusijo, temveč popisal tudi sosednje dežele.

V svojih spisih se kaže Herberštajn prav takega, kakršen je bil v življenju in vedenju. Vedno pripoveduje mirno in hladno, s tisto zmernostjo in obzirnostjo, ki je prirojena ali priučena prednost dvornikov in diplomatov. — Zanimati nas morajo njegove besede v predgovoru „Moskovije", tembolj ker prihajajo iz peresa rojenega Nemca. Ko je še enkrat poudaril, koliko žalitev je moral preslišati zaradi učenja slovenščine, pristavlja: „Vendar me to ni odvrnilo od slovenskega jezika, temveč kjerkoli sem imel priložnost ga govoriti, se ga nikdar nisem sramoval, ker sem to imel za častno in dostojno." Te besede imajo pomen prav tako dandanes, kakor v Herberštajnovi dobi pred štiri sto leti.

  1. ^ Pripovedko o njegovi smrti, glej I. del, str. 120.
  2. ^ Glej I. del, str. 49

15. Turki na Balkanu.[uredi]

„Turška sila", kako velik del slovenske zgodovine izražajo te besede, s krvjo in solzami pisane zgodovine. Skoraj tri sto let so morale naše dežele vzdrževati silovite navale divjih Turkov, ki so jih s svojimi četami poplavljali skoraj leto za letom, požgali in oplenili, kar so mogli zaseči, in neštete množice prebivalstva odvedli s seboj v sužnost. Za vse bodoče čase je turška nevarnost našemu narodnemu življenju vtisnila neizbrisne sledove.

Slovenske in hrvaške dežele so bile ves ta čas branik krščanske Evrope. Dočim so na severu in zapadu narodi neovirano napredovali v omiki in blagostanju, se je po jugovzhodnih alpskih deželah, na Posavju in Podravju bil ljut boj za obstanek krščanske kulture. Slovenec in Hrvat sta stala na straži za najdražje svetinje evropskih narodov. S svojo hrabrostjo sta odbijala ljute napade, ki so merili na pogin, iztrebljenje vse krščanske omike. Ako so vsled tega naše dežele zaostale v napredku, izobrazbi in splošni kulturi za drugimi srečnejšimi pokrajinami, kdo bi jim mogel to šteti v zlo?

Navzlic strašnim nesrečam, ki so jih povzročili turški navali tolikrat po naših krajih, so bili vendar tisti časi junaška doba našega naroda. Premnogokrat so stali Slovenci in Hrvati popolnoma osamljeni močnejšim sovražnikom nasproti. Pomoči od drugod večinoma ni bilo. In vendar jim ni upadel pogum, ni pojenjala vztrajnost, zopet in zopet braniti ogroženo domovino. Zato se nikjer v zgodovini ne kaže lepše slovenska hrabrost, slovenska vernost in zvestoba, kakor v turških bojih. Zato so se pa tudi globoko vtisnili ljudskemu spominu. O njih živi med narodom največ pripovedk in nje najbolj proslavlja slovenska narodna pesem.

* * *

Pradomovina Turkov je srednja Azija, kjer so živeli stoletja in stoletja kakor drugi pastirski narodi (nomadi) od živinoreje, lova, vojske in plena. Izprva so bili malikovalci. Ko so začeli v 10. stoletju prodirati proti zapadu, Aralskemu in Kaspiškemu jezeru, so prišli v dotiko z mohamedanskimi rodovi in od njih sprejeli Mohamedovo vero. Med leti 1214. in 1224. so se naselili v Armeniji in pričeli Bizantincem jemati pokrajino za pokrajino. Prvi neodvisni turški vladar je bil Osman I. (1299), ki se je nazival „sultan". Po njem se je turška država imenovala tudi osmansko cesarstvo. Njegov sin Urhan I. je že razširil njene meje preko Male Azije tja do Bospora, uredil upravo in vojaštvo in ustanovil izbrano vojaško četo iz samih ugrabljenih krščanskih otrok, ki se je posebno odlikovala po drznosti in divjosti. To so bili sloviti jani carji (jeni čeri = nova četa), med katerimi je bilo pozneje tudi mnogo Slovencev.

Kmalu je tudi Evropa občutila turško nasilstvo. Posamezne osmanske čete so se že okoli leta 1326. včasih spustile preko ožin Egejskega morja, ropale in požigale po grškem cesarstvu, dasiravno se še niso v Evropi stalno naselile. Vendar je že Urhan I. gojil gorečo željo: streti moč Bizantincev in se polastiti njihove zemlje. Domače razprtije in spletke na grškem dvoru, kjer je večkrat stala nasproti stranka proti stranki in se bojevala za vladarsko oblast, so mu olajševale delo. Predvsem se mu je zdelo potrebno, da si pridobi onkraj Helesponta kako trdnjavo kot oporo za vojna podjetja in daljne osvojitve. Urhanov sin Sulejman je izvršil njegov načrt. Leta 1353. se spusti z malo četo osemdesetih mož na plavih, ki so bili napravljeni iz neobtesanih debel in zvezani z jermeni iz vdovskih kož, čez Egejsko morje, naglo udari na slabo zavarovani obrežni grad Tzimbe (sedaj Čini nad Galipolijem) in se ga polasti. Ta grad je bil prva turška postojanka v Evropi. Od tu so napravljali svoje vojne pohode in si kmalu vse pokrajine daleč na okoli podvrgli. Deset let pozneje je evropska Turčija že mejila na države Albancev, Rumunov, Srbov in Bolgarov. Pa tudi ti narodi so se morali drug za drugim ukloniti turškemu gospostvu.

Najprej so prišli na vrsto Bolgari. Sultan Murad I. si je l. 1363. osvojil znamenito mesto Odrin ali Adrianopel (turško Edreneh), in tu sem prestavil svojo stolico. Od tega časa Bolgari niso imeli več miru pred nasilnim sovražnikom. Kmalu je padla Stara Zagora in Plovdiv (Filipopel), kjer je pričel stolovati Sulejmanov vojvoda Lalašahin kot prvi beglerbeg (sultanov namestnik) Rumelije. Bolgarski car Ivan Šišman III., ki je takrat bival v starem stolnem mestu Trnovem, se je moral Muratu pokoriti in postati njegov podložnik (vazal). V poroštvo svoje zvestobe je dal Sišman sultanu za ženo svojo sestro. Še danes proslavlja bolgarska narodna pesem Maruljo, lepo Bolgarko, ki si je tudi kot carica izvolila, da ostane kristjana, dasiravno ji je sultan ponudil posebno džamijo (molivnico), vso napolnjeno s srebrnimi svečniki, ako se poturči.

Zdelo se je, da se morebiti Srbom posreči, česar niso zmogli niti Grki, niti Bolgari. Srbsko carstvo je bilo takrat najmogočnejše na Balkanu. Štefan Dušan Silni, največji srbski vladar (1331—1355) se je dal v Skopi ju kronati za carja Srbov, Grkov, Bolgarov in Albancev. Njegovo kraljestvo se je raztezalo od Donave do Jadranskega morja, od bosenskih pokrajin do grškega polotoka. Žal, da so se že pod njegovim sinom Urošem IV. pričeli notranji boji in se je veliko srbsko carstvo razdelilo med nekatere velikaše. V južnem delu Srbije sta vladala brata Vukašin in Uglješa s prestolnicami Skopljem in Prizrenom. Ta dva sta zbrala lepo vojsko, ki je štela nad 60.000 ljudi, in sta šla proti Odrinu, da zavzameta turško prestolnico. Prilika je bila ugodna. Sultan Murad se je mudil v Mali Aziji in njegov vojvoda Lalašahin je mogel le 4000 vojakov sovražnikom nasproti postaviti. Toda Srbi so lahkomiselno zapravili gotovo zmago. Prezirajoč malo številno turško vojsko, so priredili v taboru veselo gostijo in se upijanili. Sredi temne noči med 25. in 26. septembrom leta 1371. navale Turki naenkrat z vseh strani na srbski tabor. Nastalo je krvavo klanje in skoraj vsi Srbi so poginili pod turškim mečem. Turki še dandanes imenujejo kraj boja Sirb-sindigi, to je „poguba Srbov". Zmagoviti Osmani so se po tej nepričakovani zmagi vsuli preko srbske zemlje, po njej plenili in požigali. Največ je trpela Macedonija, kjer so si podvrgli zapored vse velmože, med njimi tudi Vukašinovega sina, kralja Marka v Prilipu, katerega proslavljajo tudi slovenske narodne pesmi pod imenom „kraljevič Marko". Še tisto leto (1371), je umrl v Nerodimlju car Uroš IV., poslednji srbski vladar iz rodbine Nemanjičev. Sledil mu je v severnem delu srbske države car Lazar Hrebeljanovic (1371—1389), ki je pa moral oblast deliti z nekaterimi drugimi velikaši. Njegova vlada je bila nepretrgana vrsta obupnih bojev proti turški premoči. Sultan Murad se je posebno trudil, da obvlada vojno cesto, ki je že izza časa Rimljanov vodila iz Sredca (Sofije) preko Niša k reki Moravi, potem ob njej v podonavske pokrajine, zlasti proti Belgradu. Leta 1382. se je polastil mesta Sredca in štiri leta pozneje se je pričela krvava borba za grad Niš, kjer je bilo križališče cest za Srbijo, Bolgarsko in Ogrsko. Sam sultan Murad je pripeljal turško vojsko pod zidovje grada Niša. Dasiravno so branitelji hrabro odbijali njegove napade, se je morala trdnjava vendar čez 25 dni vdati. Sedaj je bila Muradu odprta pot v sredino srbske države. Car Lazar je v tem težavnem položaju sklenil zvezo s svojim sosedom, bosenskim kraljem Štefanom Tvrtkom. Z njegovo pomočjo je l. 1387. pri Pločniku ob reki Toplici turško vojsko tako silno pobil, da je komaj petina Turkov ostala živih. Ali prav ta prva srbska zmaga je izpodbudila sultana Murada k odločilnemu boju, ki se je izvojeval na znamenitem Kosovem polju, kjer se je prej in pozneje še mnogokrat odločevala usoda balkanskega polotoka (15. junija 1389).

Car Lazar je zbral veliko vojsko, kateri so se pridružili tudi bosenski kralj Štefan Tvrtko, knezi albanski, vlaški, hercegovski in mnogo drugih zaveznikov. Kar mrgolelo je vojakov na Kosovem polju. Pravijo, da jih je bilo več kakor 200.000 mož, Turkov pa baje komaj peti del. In vendar jim je bila bojna sreča mila. Po tridnevni strašni bitki, kateri ni kmalu najti vrstnice v svetovni zgodovini, je bila ogromna srbska vojska popolnoma pokončana, car Lazar ubit in Srbija izbrisana iz vrst neodvisnih evropskih držav. Bilo je brez pomena, da je srbski junak Miloš Obilic zadnji večer na čelu dvanajstih mož pridrl v sultanov šotor in Muradu zabodel meč v srce. Maščeval je le nesrečo svoje domovine, turške sile ni ustavil.

Le visoko gori v Zeti, sedanji Črni gori, se ponosni planinski sinovi niso uklonili turškemu jarmu. Po smrti Dušana Silnega jim je vladala rodbina Balšičev, potem pa pod benečansko vrhovno oblastjo Črnojeviči do leta 1516. Ko se je drugi Črnojevič priznal za turškega podložnika, mu Črnogorci niso hoteli biti več pokorni. Obrnili so se na svojega vladiko (škofa) Vavila in mu ponudili svetno oblast.

Z njim se pričenja vrsta duhovnih knezov (vladik), ki so hrabremu gorskemu ljudstvu v vednih bojih s Turki ohranili krščansko vero in ljubljeno svobodo. Še le Danilo Petrovič Njeguš, ki se je l. 1852. odpovedal svoji duhovski časti, je bil prvi svetni vladar in ustanovitelj sedanje dinastije Njegušev.

Po bitki na Kosovem polju so se dežele severno od Balkana Turkom hitro uklonile in pot v podonavske pokrajine jim je bila odprta. Muradov sin Bajazet si je Bolgarsko popolnoma podvrgel in vlaškega vojvoda prisilil, da mu je plačeval letni davek.

Ko je Srbija podlegla, je morala Ogrska braniti krščansko Evropo pred turškim nasilstvom. Vzajemno s Slovenci in Hrvati je skozi tri sto let zvesto izvrševala to nalogo. In šele ob tem braniku se je razbila moč polumeseca. Ivan Hunjadi, Janez Kapistran, Matija Korvin (kralj Matjaž) so najznamenitejši junaki iz prvih bojev s Turki.

Leta 1391. so turške čete prvikrat udarile čez Savo na hrvaško zemljo in oplenile sremsko županijo. Da bi jih ostrašil, se odloči cesar Sigismund leta 1392. na čelu močne vojske vdreti v Srbijo. Pridružil se mu je tudi celjski grof Viljem s svojimi četami. Ogrska vojska je sicer prodrla precej daleč v Bolgarsko, ker so se Turki previdno umikali, toda posebnega uspeha ni dosegla. Sultan Bajazet je po odhodu Ogrpv še bolj pritiskal na Bolgare in Vlahe, da bi jim vzel pog.um za upor, in je tudi snoval načrte za napade na Ogrsko.

Na prošnjo vlaškega vojvoda Mirča in grškega cesarja Emanuela se je cesar Sigismund l. 1396. dvignil na veliko bojno podjetje proti Turkom. Nič manj ni nameraval, kakor da osvobodi Carigrad preteče nevarnosti in zapodi neljube goste nazaj v Azijo. Delale so se velike priprave. Sigismund je iskal pomoči pri Nemcih, Francozih in Burgundcih, ki so mu poslali precej močne čete na pomoč. Papež Bonifacij IX. je po avstrijskih deželah, po Tirolskem in Solnograškem ukazal oznanjevati križarsko vojsko. Celo Angleži so prišli s tisoč možmi. Slovenske križarje je vodil Herman II., grof celjski. Izprva je bila Sigisinundu sreča mila. Mesto Vidin je bilo z naskokom zavzeto. Toda pri Nikopolju zadene križarsko vojsko usodni udarec.[1] Sam sultan Bajazet je bil z močno turško vojsko prihitel na bojno polje, da se meri z mogočnim nemškim cesarjem. Nespretnost težkega francoskega viteštva, ki ni bilo kos lahki turški konjiči, in pomoč srbskega kneza Štefana Lazareviča, ki je v odločilnem trenotku s svojimi konjiki ob strani Turkov napadel utrujene Sigismundove čete, sta povzročila strašen poraz krščanske vojske. Dvajset tisoč jih je obležalo na bojnem polju, skoraj toliko je bilo ujetih ali pa utonilo v valovih deroče Donave. Cesar Sigismund si je s Hermanom Celjskim in nekaterimi drugimi spremljevalci komaj rešil življenje.

Po tej turški zmagi je bila usoda Jugoslovanov odločena. Srbi in Bolgari so bili izročeni Turkom na milost in nemilost, in Bajazet je mogel po svoji volji brez ovire prodirati v Bosno, Slavonijo in Ogrsko. Pravijo, da se je na bojišču zaklel, da si hoče osvojiti Budimpešto, ukloniti Nemčijo in Italijo in da mora njegov konj zobati oves z altarja sv. Petra v Rimu. Zdi se, da je izkušal svojo grožnjo tudi izvršiti. Med tem, ko je Sigismund, spremljan od nekaterih zvestih prijateljev, begal ob izlivu Donave in iskal prilike, da se po morju vrne v domovino, je sultan Bajazet udaril na Slavonijo in zavzel utrjeno mesto Mitrovico, ki je bilo važno trgovišče in močna opora za ogrsko vojsko. Od tu so se razlile njegove čete kakor povodenj črez Hrvaško, jugozapadno Ogrsko in Štajersko.

Takrat so slovenske dežele prvikrat občutile turško divjost.

Turki so prodirali iz Slavonije ob naravnih cestah, to je ob rekah Savi, Dravi in Muri. Na odpor niso naleteli nikjer, ker je menda vest o strašnem porazu krščanske vojske pri Nikopolju povsod povzročila tolik strah, da se nihče ni upal zmagalcem v bran postaviti. — Ena teh zmage pijanih in ropaželjnih čet je vdrla ob Dravi na Štajersko, prekoračila reko, nenadoma naskočila mesto Ptuj, ki je bilo brez obrambe, ga oropala, zažgala in strašno plenila po vsej okolici. Eden izmed vojnih ujetnikov pri Nikopolju, ki je živel dalj časa na Turškem in opisuje ta napad, pravi, da so Turki takrat odpeljali s seboj okoli 16.000 mož, žen in otrok. En del teh sužnjev je ostal na Grškem, druge so poslali v Malo Azijo. Za Štajersko ta prvi turški obisk ni imel drugih nasledkov kakor tega, da je bila ptujska okolica strašno opustošena in požgana. Bajazet ni hotel dalje prodirati, temveč se je nenadoma vrntl domov. Morda ga je od daljnega bojevanja odvrnila bolezen, ali pa je spoznal, da je premalo pripravljen za vojsko na zapadu.

V naslednjih desetletjih ni zabeleženih večjih turških bojnih podjetij proti zapadu. Turkom samim je pretila strašna nevarnost od Mongolov, ki so pod vodstvom Timurlenka osnovali velikansko azijsko cesarstvo in napadali turška posestva v Mali Aziji. Bojeviti Bajazet se mu je l. 1402. nasproti postavil pri Angori, pa je izgubil vojsko in svobodo. Med njegovimi sinovi so se vnele krvave vojske za nasledstvo na prestolu, ki so trpele več kakor deset let, dokler ni slednjič Mohamed I. obvladal svoje brate ter zopet pomiril in uredil osmansko cesarstvo.

V tej dobi je le nesrečna Bosna bila večkrat napadena in poplavljena od Turkov. Žal, da so jih domači vojvodi in veliki župani sami klicali v deželo. Kakor drugod so tudi tukaj domače razprtije dale Turkom povod, vmešavati se v bosenske zadeve in si počasi pripravljati pot do vlade v deželi. Po smrti kralja Štefana Tvrtka I. se je povzpel na bosenski prestol Štefan Ostoja (l. 1398.), katerega so podpirali oni bosenski magnati, ki so bili sovražni Sigismundu. Živel je v prijateljstvu s Turki in jih imel celo za svoje zaveznike proti Sigismundu. Toda sreča mu ni bUa dolgo mila. Ko se je spravil s Sigismundom, ga je domača narodna stranka zapustila in Štefana Tvrtka II. postavila za kralja. Sedaj se je vnela domača vojska, v katero so posegli tudi cesar Sigismund in Turki. L. 1408. je bil Tvrtko ujet in Ostoja zopet dvignjen na prestol. V naslednjih letih nahajamo v Bosni opetovano turške čete kot zaveznike kralja Ostoja in drugih bosenskih vojvodov. — S tem soglaša pripoved zgodopisca Valvasorja, ki poroča, da so Turki 9. oktobra leta 1408. vdrli v Belo krajino in jo strašno upustošili. Sličen roparski napad se je zgodil tudi l. 1411., ker isto leto poroča metliški komtur nemškega viteškega reda poveljništvu avstrijske balije, „da sta bili redovna hiša v Metliki in župnija Črnomelj opustošeni od Turkov. Sam nujno potrebuje denarne pomoči, sicer ne more vztrajati na svojem mestu."

Važnejši, kakor ta dva pohoda malih roparskih čet, je bil turški napad l. 1415. Bližnji povod je dal bosenski vojvoda Hrvojc, ki si je hotel s pomočjo Turkov podvreči del Bosne in južno Dalmacijo in pričel vojsko proti Sigismundu. Po Veliki noči imenovanega leta je vdrl z mnogoštevilno turško vojsko preko Hrvaške na Ogrsko. Sovražniki so prišli do Blatenskega jezera, razrušili mnogo cerkva, požgali vasi, poklali veliko množico kristjanov in odvedli čez 8000 jetnikov s seboj. Od glavnega krdela, ki jo je udarilo na Ogrsko, so se odločile nekatere manjše turške čete in plenile po celjski in ortenburški grofiji. Neki oddelek pa je prekoračil Kolpo pri Vinici in drvil čez Kočevje in Ribnico proti Ljubljani, ki je tedaj prvikrat videla krutega sovražnika pred svojim ozidjem.

Brzi seli so raznesli novico o tem napadu na vse strani. — Cesarja Sigismunda takrat ni bilo doma, mudil se je pri cerkvenem zboru v Kostnici in tudi na sporočilo o nesreči, ki je zadela Ogrsko, ni hotel zapustiti tega mesta. Od njega ni bilo pričakovati pomoči. Pač pa se je tedaj dvignil akvilejski patriarh, vojvoda Ludovik Teck, v obrambo svoje škofije. Mudil se je v Rozaču na slovensko-furlanski meji, ko ga preseneti novica, da so Turki že na Kranjskem. Takoj skliče odbornike svojega parlamenta v Videm na posvet. Sklenili so, da se osnuje splošna deželna hramba. Polovica vseh za orožje sposobnih mož naj bi šla s patriarhom proti Turkom, druga polovica pa varovala dom. Toda Benečani, ki so bili s Turki sporazumljeni, so znali preprečiti nameravani pohod. Furlanska mesta so se obotavljala, pustiti svoje vojaštvo iz dežele, češ, da ga potrebujejo doma. Le z majhno četo se je patriarh binkoštni torek (21. maja) leta 1415. odpravil proti Kranjski. Prišel je do Ribnice, pa med tem so bili Turki deželo že zapustili. — Še enkrat so bile naše dežele isto leto hudo vznemirjene. Bilo je začetkom meseca avgusta, ko je vojvoda Hrvoje s pomočjo Turkov potolkel neko ogrsko-hrvaško vojsko, ki je bila vdrla v Bosno. Zmagovalci so zasledovali bežeče Ogre, napadli Dalmacijo, Hrvaško, celjsko grofijo in požigali pokrajine tja do Drave. Baje so takrat okoli 30.000 kristjanov odvedli preko Dalmacije s seboj domov. Tudi sedaj je strašna vest o turškem napadu povzročila velik strah po vseh sosednjih deželah. Toda razun dolgih posvetovanj se ni storilo nič.

Za Ljubljano je imel ta turški napad še to posledico, da je dobila novo mestno ozidje. V prejšnjih stoletjih je obsegal mestni zid, ki se je spuščal z grada na dveh straneh proti Ljubljanici, le „Stari trg" s „Florijansko ulico". Izza trinajstega stoletja pa so nastali novi deli mesta okoli cerkve sv. Nikolaja in frančiškanskega samostana (na sedanjem „VodnLkovem trgu") in onstran Ljubljanice okoli avguštinskega samostana (sedaj „Marijin trg"). Tam so bile tudi naselbine Židov in hiše plemiške gospode („Gosposka ulica"). Ko so se Turki prikazali v ljubljanski okolici, so morali Ljubljančani izprevideti, kolika nevarnost preti nezavarovanemu delu mesta. Zato so se takoj lotili dela in napravili zid z jarkom in okopom tudi na levem bregu Ljubljanice okoli židovske in gosposke naselbine tja do cerkve nemških križarjev, kjer se je zid obrnil zopet proti Ljubljanici. Vojvoda Ernest „Železni" je leta 1416. ukazal duhovski in svetni gospodi, da morajo meščane pri tem obrambnem delu podpirati. — Ljubljana je s tem dobila še enkrat večji obseg, kakor ga je preje imela.

* * *

Vsi popisani napadi so bili še le prvi obiski neljubih gostov; bili so poizvedovalni pohodi, ki so služili Turkom v to, da bližje spoznajo kraje in ljudi, kjer so si pozneje tolikrat poiskali sužnjev in drugega bogatega plena. Strah in trepet je prešinil vse slovensko ljudstvo, ko se je zavedlo strašne nevarnosti. Toda za enkrat so napadi ponehali in več kakor pol stoletja so naše dežele imele mir. Treba je bilo prej na Balkanu poraziti zadnje predstraže, preden so turški roparji postali neomejeni gospodarji na naših tleh.

Odločilni boji so se takrat bojevali pri Carigradu, na ogrski meji, v Bosni in Albaniji.

Turkom je gospodoval po Mohamedovi smrti zopet odločen in podjeten mož, sultan Murad II. Bil je še le 19 let star, ko je zasedel očetov prestol, pa je vendar že znal vladati in se je tudi na bojnem polju izkazal razumnega vojskovodja in hrabrega junaka. Kadarkoli je v vojski sam poveljeval, je gotovo zmagal. Osvojil si je velik del grškega cesarstva z mestom Solunom in si leta 1431. podvrgel vso Albanijo. Z mnogoštevilno armado je leta 1437. pridrl na Ogrsko in Sedmograško in odnesel neizmeren plen. Našel pa je tedaj junaka, ki mu je bil kos v podjetnosti in vojskovanju. To je bil ogrski poveljnik Ivan Hunjadi, v hrvaških narodnih pesmih znan pod imenom „Janko Sibinjanin". Večkrat je z majhnimi četami premagal močne turške vojske in zlasti na Sveti dan l. 1443. pri Kunovici v Bolgariji skupaj s kraljem Vladislavom pridobil sijajno zmago. Sultan je moral sam prositi za mir, ki je bil sklenjen v Segedinu, in vrniti osvojeno Srbijo Juriju Brankoviču.

Isto leto je dvignil zastavo svobode albanski junak Skanderbeg. Bil je doma v oni gorati pokrajini, ki se razteza ob Jadranskem morju južno od Skadra (Skutari) tja do gorovja Pindus ob grški meji in se je nekdaj imenovala Ilirija, sedaj pa se zove Albanija. Prepregajo jo visoke s snegom pokrite gore, s katerih padajo divji hudourniki v tesne doline in soteske. Gozdovi se menjajo s sočnatimi pašniki, strmo obrežje pa je razdeljeno v neštete zalive in pristanišča, ki so že po naravi dobro zavarovani. Tu je prebivalo že izza davnih časov svobodoljubno ljudstvo, ki se je samo nazivalo Skipetari, med tem, ko so jih tujci imenovali Albance ali Arnavte. Albanci niso slovanskega rodu, temveč so potomci starih Ilirov, ki so drugod popolnoma izginili in le še v skalovitih gorah ob južni Adriji s čudovito vztrajnostjo ohranili svoj jezik in svoje narodne običaje.

Skanderbegovo pravo ime je bilo Jurij Kastriota. Njegov oče Ivan je bil plemenit albanski knez, ki je stoloval v mestu Kroja, pa je l. 1423. moral svojo deželo prepustiti Turkom in svoje sinove dati za talnike. Mali Jurij je bil takrat še le 9 let star. Prisilili so ga, da je prestopil k mohamedanski veri in mu nadeli ime Skander-beg (= knez Aleksander). Pridobil si je naklonjenost sultana Murada II., ki ga je dal vzgojiti s svojimi sinovi.

Toda v mladem Juriju ni ugasnila iskra sovraštva in maščevalnosti. Ko mu je leta 1431. oče umrl, je Skander-beg zahteval albansko kneževino kot svojo postavno dediščino. Sultan mu je ni hotel dati. Zdaj je le iskal priložnosti, da ubeži k svojim rojakom in na čelu vojske udari na Turčine. Z zvijačo se mu je posrečilo l. 1443. polastiti se mesta Kroje, in s tistim dnem je Albanija postala neodvisna. V trenotku se je razširil upor po vsej deželi. Albanski poveljniki so v Lješu izvolili Skander-bega za svojega narodnega vojskovodja in mu prisegli zvestobo. Pričela se je dolga vrsta drznih bojev, ki jih je Skander-beg izvojeval večkrat sam s svojimi Albanci proti turški premoči. Petindvajset let je trajala ta junaška borba. Vsa Evropa je gledala takrat na albanske gore in občudovala junaka vseh junakov — Skander-bega.

Ta obupni odpor malega junaškega naroda je bil tem slavnejši in sijajnejši, ker pade v dobo, ko so krščanske narode na Balkanu zadeli najusodnejši udarci.

Izpodbujen po Skander-begovih uspehih je ogrski kralj Vladislav l. 1444. z maloštevilno vojsko 25.000 mož vdrl v Bolgarijo. Hotel je zadati turški oblasti smrtni udarec. Toda prevelika je bila samozavest krščanskih križarjev, ki so podcenjevali turško moč. Pri Varni jim stopi nasproti sam sultan Murad II. z nebrojno vojsko, ki so jo cenili na več kakor sto tisoč mož. Ni manjkalo glasov v krščanskem taboru, ki so opominjali, da se pravi Boga izkušati, ako se spuste v boj s toliko silo. Pa vzlic tem opominom se je bitka drugi dan pričela, in Vladislav je izgubil vojsko in življenje.

Skander-beg ni nikdar izpostavljal svoje vojske toliki nevarnosti. S svojo četo, ki je štela osem do deset tisoč mož, je bival navadno v nedostopnih gorah in gozdovih. Od tu je napadal posamezne turške oddelke, sedaj po dnevi, sedaj po noči. Prišel je kakor blisk in zopet izginil, še preden so se nasprotniki zavedli, koga imajo pred seboj. Sam sultan Murad, ki je leta 1449. in 1450. s poldrug stotisoč možmi in mnogimi topovi pridrl v Albanijo, se je po krvavih bitkah in praskah in po brezuspešnem obleganju mesta Kroje moral umakniti z zavestjo, da proti Skander-begu ne more ničesar opraviti.

Toda turška oblast v Evropi je bila že preveč ukoreninjena in kristjani premalo složni med seboj, da bi se mogli povzpeli do velikega vojnega podjetja in prepoditi nasilne azijske roparje. — Za sultanom Muradom je nastopil vlado zopet bojevit, krvoločen vladar, sultan Mohamed II. V zgodovini ima priimek „osvojevalec", ker si je podvrgel dve cesarstvi, 14 kraljestev in. kneževin in 200 mest.

Najprej se je lotil Mohamed zadnje postojanke grškega cesarstva — Carigrada. Meseca aprila l. 1453. prične oblegati mesto, ki je štelo med 300.000 prebivalci komaj 5000 braniteljev. Bizantinski cesar Konstantin XII. se je sicer hrabro branil, pa kaj je mogel opraviti proti silni turški premoči, ki je od vseh strani kakor železne klešče zajela mesto in ki so jo cenili na pol milijona vojakov. Turki so oklicali „sveto vojsko"; šlo je zopet za veliko odločilno bitko med križem in polumescem. Poldrugi mesec je grška posadka hrabro odbijala turške napade, toda spričo železne vztrajnosti Turkov izid vendar ni mogel biti dvomljiv. Dne 29. maja ukaže Mohamed splošen naskok na mesto. Prvi napad je bil odbit, drugi odbit Jarki so bili že polni mrtvih trupel. Kar prigrmi izbrana četa janičarjev, dvajset tisoč mož, katerim se posreči splezati na mestno ozidje. Cesar Konstantin sam pade v boju. Kmalu so Turki neomejeni gospodarji v mestu. Popoldne tistega dne je imel zmagovalec s sijajnim spremstvom svoj slovesen vhod. Najprej je šel v cerkev sv. Sofije in opravil zahvalno molitev za zmago. Potem je ukazal sneti križ s kupole in na njo vsaditi polumesec. Muezimi (turški duhovniki) so klicali s prižnice: „Alah je Bog, Alah je velik. Pridite k molitvi!" Cerkev sv. Sofije je postala turška mošeja. — Tako je prenehalo grško cesarstvo v 1127. letu po ustanovitvi mesta Carigrada.

Strašen je bil vtis te novice na vso Evropo. Papež Kalikst III. je dvignil svoj glas in pozval vse krščanstvo na veliko križarsko vojsko zoper sultana Mohameda. Toda njegov glas ni našel odmeva.

Evropski vladarji so bili med seboj preveč razdvojeni in njihov načelnik, nemški cesar Friderik, je imel preveč posla z domačimi stvarmi, kakor da bi bil mogel misliti na vojsko s Turki. Le v srcih dveh mož je še gorela iskra tistega navdušenja, ki je za časa križarskih vojsk dvignilo vso Evropo proti polumescu. Eden izmed teh je bil plemenit ogrski vitez Ivan Hunjadi, drugi reven menih, frančiškan Janez Kapistran.

Janez je dobil svoj priimek od rojstnega mesta Capistrano na Laškem. Izprva je bil sodnik, pa je zapustil svet, stopil v strogi frančiškanski red in kmalu zaslovel kot izvrsten govornik. Papež Nikolaj V. ga je l. 1451. poslal v Avstrijo, da pridiguje proti husitom in vnema ljudi za križarsko vojsko. Takrat je prepotoval Kranjsko, Koroško in Štajersko in se je baje mudil tudi v Ljubljani. Bil je že sedemdeset let star, majhne postave, koščenega, upadlega obraza. Pa to staro telo je oživljal mladeniški ogenj. Kadar je govoril, je njegova navdušenost vnela vse poslušalce. Tisoč in tisoč ljudi mu je prišlo naproti, kadar je prišel, in ga zopet spremilo, ko je odhajal. — Ta mož je zbiral križarsko vojsko proti Turkom. In njegov poziv ni bil zaman. Mladeniči in možje so zgrabili za orožje in šli za njim. Bila je čudna vojska, ki se je zbrala okoli sivolasega vojskovodja v rjavi meniški halji: kmetje, dijaki, menihi, duhovniki. Ta je imel meč in sulico, drugi koso, tretji cepec ali z železom okovano palico. Pa en duh je navdajal vso to mnogovrstno trumo, en cilj jim je bil pred očmi: zmagati ali umreti za krščansko vero.

Sultan Mohamed II. se je bil spomladi leta 1456. z vsemi svojimi silami vrgel na Belgrad. Hotel je to trdnjavo dobiti v svojo oblast, da more dalje prodirati na Ogrsko in v Nemčijo. Obdal je mesto z vseh strani, na kopnem je postavil svoje topove in okope, po Donavi in Savi pa so plavale nebrojne turške šajke. Tako ni bilo mogoče Belgradu od nikoder pomagati; niti hrane niso mogli dobiti prebivalci. Sultan se je bil zaklel, da mora trdnjavo v štirinajstih dneh dobiti v roke, tekom dveh mesecev pa hoče v Budimpešti večerjati. Pravijo tudi, da je rekel ob tej priliki: „Kakor je le en Bog v nebesih, tako mora biti tudi le en car na zemlji."

Hunjadi in Kapistran sta sklenila Belgrad osvoboditi. V ta namen sta zbrala svoje čete okoli Pctrovaradina in Slankamena. Treba je bilo najprej napraviti zvezo med Belgradom in Ogrsko, da se je mogla trdnjava preskrbovati s hrano in četami. Hunjadi je bil pokupil v Slankamenu okoli 200 ladij in jih napolnil z izbranimi in dobro oboroženimi križarskimi četami. Dne 14. julija 1456 je pričelo krščansko brodovje boj proti turškim galejam in v petih urah izvojevalo popolno zmago. Tri velike turške galeje so se potopile, druge so se morale umakniti. Ko je boj divjal, je stal Ivan Kapistran na bregu in navduševal krščansko vojsko, kličoč ime Jezusovo in dvigujoč sveto razpelo, ki mu ga je poslal papež po kardinalu Karvajalu. Zmaga na Donavi je zopet ohrabrila obupano belgrajsko posadko za daljno obrambo, pa tudi sultana vzpodbudila za nove naskoke. Hunjadi in Kapistran sta preskrbela mesto z živili in novimi četami in sta se tudi sama pridružila hrabrim braniteljem. Prvi je prevzel poveljništvo vojske, drugi je navduševal vojake in križarje s svojimi ognjevitimi besedami. Dvaindvajsetega julija je dal sultan povelje za splošen naskok na trdnjavo. Z vso silo se navale turške čete na Belgrad. Že je bilo spodnje mesto v njihovi oblasti, ozidje in obrambni okopi razdejani, že se je hotel Hunjadi umakniti iz razvaline preko Donave, ko poseže vmes Kapistran in na čelu križarjev plane na Turke s toliko silo, da so se morali umakniti iz mesta. Ko je bil ta strašni napad odbit, je Hunjadi zapovedal, naj nikdo izmed krščanskih vojakov ne zapusti mesta, ker je pričakoval novega napada, toda zmagoslavnih križarjev ni bilo več mogoče brzdati. Pod vodstvom Kapistranovim naskočijo turški tabor in zapode vso vojsko v beg. Štirideset tisoč mrtvecev je obležalo; sijajna zmaga je vzradostila ves krščanski svet, a še posebno papeža Kaliksta III., ki je iznova pozival krščanske kneze, naj dovrše, kar sta pričela hrabra junaka Hunjadi in Kapistran. Pa niti tema ni bilo prisojeno, da bi nadaljevala zapričeto zmagoslavno delo. V krščanskem taboru je izbruhnil legar in najprej pobral Ivana Hunjadija. Umrl je 11. avgusta 1456 v naročju Kapistranovem, ki mu je zatisnil oči z besedami: „Zmagal si!" Nekaj tednov pozneje je legel v grob tudi Kapistran. Smrt ga je dohitela v frančiškanskem samostanu v Iloku, ki ga je bil sam ustanovil. L. 1690. ga je katoliška cerkev proglasila za svetnika.

Zmaga pri Belgradu je prinesla kristjanom le kratko premirje. Sultan Mohamed je potreboval par let počitka, da je prebolel hudi udarec in zbral novo armado. Že 1. 1458. si je podvrgel zadnji ostanek srbske države z utrjenim mestom Smederevom (Semendrija). Prebivalstvo je bilo deloma odpeljano v sužnost, v deželo pa so prišli turški naseljenci. Srbija je postala turška pokrajina.

Za njo je prišla Bosna na vrsto. Leta 1461. je umrl kralj Štefan Tomaž in sledil mu je sin enakega imena, ki se je nazival Štefan Tomaževič. Zaupajoč na pomoč papeža Pija II. in Skander-bega je leta 1462. sultanu Mohamedu odrekel letni davek, ki so ga bosenski kralji že dalj časa plačevali Turkom. Razkačen pridrvi Mohamed prihodnje leto z veliko vojsko v Bosno, osvoji si trdnjavo za trdnjavo in kmalu je bila skoraj vsa dežela v njegovi oblasti. Stotisoč ljudi obojega spola so Turki odvedli v sužnost in okoli 30,000 bosenskih mladeničev potaknili med janičarje. Tudi kralj ni ušel svoji usodi. Štefan Tomaževič je hotel ubežati iz dežele v Dalmacijo, a Turki ga dohite in obkolijo v gradu Ključ. Po kratkem obleganju se je moral kralj vdati na milost in nemilost. Turki ga tirajo zvezanega pred sultana Mohameda, ki ga je nekaj dni imel pri sebi v taboru, potem pa ga dal obglaviti. Njegova mati Katarina in žena Marija sta bežali v tujino. Katarina se je slednjič zatekla v Rim k papežu, ki ji je nakazal denarno podporo. Živela je v neki hiši blizu cerkve sv. Marka, obdana od plemenite bosenske gospode, ki je bila z njo vred zapustila nesrečno domovino. Umrla je leta 1473., zapustivši papežu vse pravice do bosenskega kraljestva, in bila pokopana v cerkvi sv. Marije na „Ara coeli", kjer je še zdaj videti njen grobni spomenik.

Z Bosno je padel zadnji branik na Balkanu. Turki so razširili svojo oblast do Save in pričeli napadati hrvatsko banovino. Evropa je tudi sedaj ostala brezbrižna. Le ogrski kralj Matija Korvin, ki ga je ljudstvo l. 1458. na Rakoškem polju dvignilo na prestol, je s svojo vojsko udaril na Turke in se nekaj let srečno bojeval proti njim. Pridobil si je s tem sloves največjega junaka svoje dobe in njegove bojne čine opevajo slovensko - hrvaške narodne pesmi, — Poleg njega je zastavil tudi papež Pij II. vse svoje moči za boj zoper Turke. Zbiral je v Jakinu (Ancona) veliko brodovje, katero je hotel sam peljati preko Adrije v Albanijo Skander-begu na pomoč. A pogumni mož je umrl v Jakinu spričo zbrane mornarice, še preden se je mogel vkrcati na ladjo (1464). Z njim je bilo tudi zasnovano podjetje uničeno.

  1. ^ Glej str. 258.

16. Turški navali ob koncu srednjega veka.[uredi]

Med tem, ko so se obupni, krvavi boji izvojevali v hrvaških in srbskih pokrajinah, so naše dežele imele mir. Toda bila je le tišina pred hudo nevihto. Vsa srca je moril strah pred Turčinom, ki se je vedno bolj približeval naši meji. Gospoda je hitela utrjevat svoje gradove, meščanstvo je popravljalo ozidje, okope in jarke, za skupno obrambo dežele se ni storilo ničesar.

Leta 1469. se prične doba vsakoletnih turških napadov, ki je skoraj brez presledka trajala do l. 1483. Pri vseh teh napadih Turki niso morda nameravali osvojiti si nove zemlje, tudi ni šlo za redna vojna podjetja na ukaz sultanov, ampak le za roparske pohode večjih ali manjših turških čet, ki so preko vSave vdrle na Hrvatsko in Slovensko, da si poiščejo bogatega plena in nasitijo svojo krvoločnost.

Glavni zgodovinski vir za naslednje dogodke so zapiski Jakoba Unresta, ki je bil župnik v slovenski Dholici (Techelsberg) na Koroškem in je živel v drugi polovici 15. stoletja. Bil je torej sam priča strašnih dogodkov, ki jih je vestno zabeleževal v svoji „Avstrijski kroniki". Zato jih hočem po njegovih zapiskih tu podati.

Koncem meseca aprila ali v prvih dneh meseca maja l. 1469. je vdrl turški paša Ezebeg z armado 20.000 mož iz Bosne na Hrvaško. Prodrl je skozi Liko do mesta Senja, kjer so se morali knezi Frankopani odkupiti z bogatimi darovi. Od tu je udaril na Modruš, kjer je vso okolico požgal, potem pa preko Kolpe drl na Kranjsko. Na binkoštno nedeljo, 21. maja, se utabore Turki pri Metliki in ves teden divjajo po okolici. Mesto Metlika je bilo popolnoma razdejano. Iz Bosne došli frančiškani, ki so si bili pričeli graditi samostan na otoku Lahinje „pri treh farah", so bežali v utrjeno Novo mesto. — Iz Bele krajine deró Turki na Kočevsko, kjer požgo mesto Kočevje, potem pa dirjajo naprej proti Ljubljani in zažgo šenklavško cerkev. Druge trume so divjale okoli Žužemberka in Kostanjevice in so se utaborile na šentjernejskem polju. Kranjski deželni stanovi so začeli naglo zbirati deželno brambo. Vsaka hiša je imela dati po enega oboroženega moža. Toda zbrali so se prepozno. Turki so se bili z bogatim plenom že umaknili v Bosno. Ko so došli do reke Kolpe, ki je bila vsled hudega deževja zelo narastla, in niso mogli svojih jetnikov hitro prepeljati, so jih čez tisoč na bregu poklali. Isto leto so Turki še opetovano plenili po naših krajih. Meseca junija in septembra jih nahajamo na Krasu in na Furlanskem, kjer je Skanderpaša z ognjem in mečem uničil mnogo vasi tja do reke Piave in enajst tisoč ljudi tiral s seboj v sužnost. Koncem leta, ko je že začelo zmrzovati, so prodrli na Dolenjsko, v krško okolico in v Savinjsko dolino, katero so oropali tja do Celja. Koliko škode so napravili to leto, je težko natančno določiti. Dolenjsko, Kočevsko, Kras, Goriško in Furlanija, vse to je bilo opustošeno; trgi, vasi, cerkve, hiše požgane, na tisoče ljudi umorjenih, dvajset do trideset tisoč odpeljanih v sužnost, poleg naropanih goved in drugega blaga, ki so ga vzeli Turki s seboj. Vest o strašni nesreči, ki je zadela slovenske dežele, je vzbudila pozornost celo v Rimu, in papež Pavel II. je posebne odpustke naklonil tistim, ki bi Metliko in Slovensko krajino branili pred neverniki.

Za oporo pri svojih roparskih pohodih so si zgradili Turki na desnem bregu Save trdnjavo Šabac. Od tu jim je bila odprta pot na južno Ogrsko, Hrvaško in Kranjsko. Zaman je izkušal kralj Matija Korvin preprečiti zgradbo. Ko so došle njegove čete pred trdnjavo, je bilo zidovje že tako visoko, da Ogri niso ničesar opravili in so morali brez uspeha oditi. Koliko zaslombo je nudila trdnjava turškim roparjem, priča siloviti turški naval l. 1471.

Komaj je bilo zidovje zgrajeno, že je bosenski poveljnik Ezebeg pričel udarjati na hrvatsko in slovensko zemljo. Meseca maja je vdrl v Dalmacijo in opustošil vse pokrajine do Spleta, Šibenika in Zadra. Meseca junija pa je s 15.000 konjeniki pridrl na Kranjsko, divjal nekaj časa po deželi in odgnal 20.000 kristjanov s seboj. Ko so Turki sužnje hitro pospravili po svojih trdnjavah, se vrne kakih 10.000 roparjev zopet v deželo, pleni in ropa tja do Ljubljane in odpelje novo trumo sužnjev s seboj. Bosenski paša Ezebeg je vedel, da se mu v naših deželah ni bati nikakega odpora, ker se je cesar Friderik takrat mudil na državnem zboru v Regensburgu. Zato se je o Binkoštih tretjič prikazal pri Vinici ob Kolpi s 16.000 konjeniki in iznova napravil roparski napad na deželo. Na binkoštni pondeljek se utabore Turki na Rašici in dirjajo potem proti Ljubljani, kjer se prikažejo že v torek zjutraj. Gotovo bi bili takrat meščane iznenadili, ako ne bi bil dim gorečih vasi Ljubljančanom naznanjal prihod sovražnikov. Pri Ljubljani razdeli paša svojo vojsko na tri dele. Ena truma dirja preko Save proti Kranju in Kokri in razun vasi požge tudi velesovski samostan; druga se spusti proti Kamniku, oropa Mekine in hiti skozi Tuhinjsko dolino proti Celju, kjer vse požge in pokol je. Tretja četa je menda divjala po Dolenjskem okoli Stične, ki je bila takrat do tal razrušena. Opat Ulrik ni ničesar storil v obrambo samostana in je pobegnil z nekaterimi brati. Kar je menihov ostalo doma, so jih Turki privezali svojim konjem za repe in jih tirali s seboj. O kaki deželni brambi na Kranjskem v tem letu nič ne čitamo. Pač pa so koroški deželni stanovi, mesta in kmetje, sklenili priti svojim sosedom na pomoč. Krištof Ungnad Sovneški in Viljem Šenk z Ostro vice sta hitela z naglo nabrano vojsko čez Ljubelj in Kokrsko sedlo na Kranjsko. Toda sovražnik jo je bil takrat že pobral s svojim plenom nazaj v Bosno.

Koliko gorja je bilo takrat v deželi, posnamemo iz poročila, ki ga je stotnik mesta Celja poslal državnemu zboru v Regensburg: „Lepa opatija Stična je razrušena, Pleterje v razvalinah, Jurklošter, dva samostana v Savinjski dolini (Gornji grad in Novi klošter), dva v ljubljanskem predmestju (avguštinski in frančiškanski), razdjana; Velesovo in Mekine oropane, nune odpeljane. Na Kranjskem so Ijuti sovražniki razrušili ali požgali blizu 40, na Štajerskem 24 cerkva, iz prve dežele so odgnali 10.000, iz druge 5000 duš; 5 trgov in do 200 vasi so oropali in razdjali. Kamorkoli so prišli, je bilo vse požgano in pokončano. In vendar preže Turki ob meji še v treh taborih na rop in umor."

Pa nesreče tistikrat še ni bilo dovolj. Tudi južne dežele so dobile svoj delež, ker so Turki meseca avgusta pridrli na Vipavsko in Goriško, odpeljali s seboj 500 ljudi in mnogo živine.

V naslednjih letih so bili Turki redni gostje na Slovenskem. Skoraj vsako leto je zaznamovano v Unrestovi kroniki s požigi cerkva, ropanjem in morijami.

Meseca marca 1472 so pridrli na Notranjsko in zažgali župno cerkev v Cirknici. Prišedši do Ljubljane, so našli mestna vrata zaprta in zidovje zastraženo. Utaborili so se na treh krajih, v „Jami" za sv. Krištofom, v Šiški in na Poljanah. Utrjenega mesta se niso lotili, pač pa ropali po okolici in zažgali tudi staro župno cerkev sv. Petra. Slednjič so jih odpodile kroglje z ljubljanskega gradu. Isto leto sta pretrpeli tudi Goriška in Furlanija hud napad, ob katerem je bilo baje 12.000 ljudi odpeljanih v sužnost.

Prihodnje leto 1473. je turški napad veljal posebno Koroški, ki je takrat prvič videla divjega sovražnika v svojih mejah. Župnik Unrest živo in natančno opisuje ta strašni obisk.

Bilo je v četrtek po sv. Matevžu (23. septembra), ko pridero Turki skozi Žumberk na Kranjsko. Blizu Novega mesta so ujeli Korošca Mihaela Cvitarja, ki jim je moral kazati pot. Kakor vihra je divjala četa skozi Mirno peč in Trebnje proti Ljubljani. Po Valvasorjevem sporočilu je bilo 18.000 konjenikov in 9000 pešcev. Mesta se niso lotili, ker niso imeli s seboj pripravnih topov za obleganje in jim je bilo le za rop. Drvili so naprej mimo Ljubljane in Kranja, čez Št. Jurij in Kokrsko sedlo in se v soboto že prikazali pred Kaplo. Tukaj bi bili lahko sovražnika ustavili, ker je soteska proti Rebru že po naravi utrjena. Toda prestrašeni prebivalci se za tak odpor niso bili pripravili. Pobegnili so na visoke pečine poleg Bele in valili skale na sovražne čete v dolino. Na ta način je bilo ubitih 17 Turkov in 200 konj. Toda ta ovira roparjev ni oplašila. Pustili so mrliče na tleh in dirjali naprej. Še tisti dan so bili pri Rebru. Tu se trume razdele in krenejo na desno in levo. Ena četa je požigala, morila in ropala po Junski dolini, okoli Dobrlevasi in Pliberka in se slednjič utaborila na desnem bregu Drave, blizu Brezja. Celo Velikovec, kjer je bil pravkar semenj, so hoteli roparji nenadoma napasti. K sreči jih zagledata še o pravem času neki Kamničan iz Kranjske in neki domač kmet, ki hitro podereta del mostu čez Dravo in rešita zbrano množico gotove smrti. Druga četa je prebrodila Dravo pri Mohličah in drvila ob njenem bregu do Ličje vasi. Potem se razkrope na vse strani. Nekateri obiščejo Blatograd, Trg, Glinsko dolino, Št. Vid in samostan Št. Jurij ob jezeru, kjer ugrabijo nekaj nun, dalje Ostrovico, Vovbre in blizu Velikovca pridejo zopet preko Drave v Junsko dolino. Drugi so med tem dirjali okoli Vetrinja, Žihpolja in Podkmosa. Kamorkoli je pogledalo oko, povsod je bilo videti le goreče vasi, oskrunjene cerkve in brez števila ubitih kristjanov, zlasti otrok. Kakor v posmeh so tirali turški roparji dolge vrste ljudi, okoli 2000, vsakovrstne domače živine in velike tovore ugrabljenega blaga mimo mesta Celovca. Tedaj je hotela četa kmetov v svoji obupnosti vsaj nekaj rešiti iz rok grabežljivega roparja. Planejo torej iz mesta in napadejo Turke. Toda niti po številu, niti po bojni spretnosti jim niso bili kos. Devetdeset kmetov je obležalo mrtvih na mestu, drugi so bili razkropljeni na vse strani, Turki pa so šli s svojim plenom naprej, prekoračili Dravo pri Mohličah in se zopet združili s četami v Junski dolini. Združeni oropajo potem vso Junsko dolino in 29. septembra odrinejo proti Guštanju. Pred Slovenjim Gradcem se jim postavi nasproti mestni oskrbnik Egidij Schultheitzinger s 100 možmi, pa je drago plačal to drznost. Njegovi ljudje so bili deloma razkropljeni, deloma pobiti. Pri Slovenjem Gradcu so napravili taborišče in prenočili. Zjutraj so se razdelili v dva oddelka. Ena četa je šla skozi Vitanje v Konjice, kjer so se v župnišču v goste povabili, drugi so šli črez Velenje, Šoštanj in lepo Savinjsko dolino. V soboto se je dolga vrsta ujetih kristjanov, katerih se je nabralo do 8000, in ugrabljene živine od 8. ure zjutraj do 4. popoldan počasi pomikala mimo Celja. Slovenci so sicer neprenehoma napadali in nadlegovali Turke, pa niso nič opravili. Še tisti dan so roparji storili mnogo škode pri sv. Juriju, vzhodno od Celja, potem pa so se pri Brežicah umaknili na Hrvaško.

Kako usoden čas je takrat napočil za Slovence, kako živo so čutili, da gre za njihov obstoj in da jim skoraj bije zadnja ura, vse to priča obupna prošnja za pomoč, ki so jo kranjski deželni stanovi l. 1474. naslovili na papeža Siksta IV. To pismo je živa slika zapuščenosti, obupnosti in razdvojenosti, ki je takrat vladala v naših deželah, in natančno opisuje strašno gorje, ki jih je zadelo. Zato je hočem vsaj deloma tu podati.

„Sveti oče," tako pišejo kranjski stanovi, „kot vaše revne zapuščene in izdane ovčice pribežimo k vam, polni zaupanja in ljubezni do vaše svetosti, kakor so nekdaj pribežali prebivalci grškega cesarstva in drugi, ki so bili hudo stiskani od sovražnikov Kristusovega imena. Ker takrat ni bilo krščanske pomoči od nikoder, si je podvrgel grozoviti Turek grško cesarstvo, Bosno, Srbijo, Armenijo in druge dežele. Takrat smo tudi mi povzdignili glas na vso moč, toda žal, da je bil le malo uslišan. In tudi tista pomoč, ki nam je došla, je prišla prepozno. Zato je turški sovražnik osemkrat pridrl z veliko množico v našo deželo, jo požgal in tako opustošil, da se mora smiliti Bogu, vaši svetosti in vsakemu kristjanu. Kaj nas pa čaka, ako nam še sedaj kristjani ne pridejo na pomoč? Nič drugega, kakor da se bodemo mi (Kranjci) in prebivalci Slovenske krajine, Metlike, Istre, Krasa in še mnogo drugih sosednih pokrajin, ki z nami vred enako silo trpe, morali vzdigniti in zapustiti deželo, mesta, gradove in domovino. Ako pa bode do tega prišlo, česar se bojimo, kje bode ta revna in preganjana množica našla zavetja in živeža? In kaj se zna še zgoditi, ako bo Turek naše dežele zasedel in od tod vedno dalje stegal svoje grabežljive roke po krščanstvu? Vse kar je krščanskega, bi uničil in razdjal. Kdor ni sam izkusil in videl bridkosti, se mu ne da opisati niti s pismom niti z zgovornimi besedami. Kdor je pa videl tisočero silo, bridko vpitje, veliko trpljenje in jok ubogih ujetih kristjanov te dežele, kakor so to videli stotniki in hlapci mejnega grofa Alberta Brandenburškega in vojvoda Sigismunda Avstrijskega, ki sta jih poslala našemu cesarju in naši deželi na pomoč, ta je bil pač ganjen žalosti in usmiljenja. Božji zakon nam zapoveduje, da ljubimo Boga čez vse, svojega bližnjega pa kakor samega sebe, in da je treba zlasti tistim pomagati, ki so v sili in nadlogah. Kdo pa je bolj zapuščen, kdo je revnejši in nadložnejši, kakor smo mi. Štiri dolga leta že traja vojska in še je ne bode konec, ako nam ne pribiti Bog sam z mogočno roko na pomoč. Malo čutimo, da se kdo zmeni za reve naše dežele in cerkve, ker v tolikih letih se ni nič izdatnega storilo za nas; sami smo se morali braniti in skrbeti, da ne pridemo krutemu Turku v pest. Baha se namreč, da se mu mora klanjati vsa zemlja. Zato ne kaže drugega, kakor da ga spodimo iz dežele, ali da jo zapustimo sami, ali pa se podvržemo Turku. Prvo je težavno, ker so naše moči proti njegovi sili premajhne; drugo je še težavnejše, ker bi morali zapustiti domovino in živeti v prognanstvu; tretje pa bi nam bilo najtežje, da bi namreč mi, ki nosimo ime Kristusovo, bili podložni zaničevalcu in sovražniku tega presv. imena.

Da ostanemo torej združeni z rimsko cerkvijo in ne bodemo prisiljeni podvreči se sovražniku in da tudi sosednje dežele, na katere bi za nami planil Turek, ne pridejo zaradi nas v enake stiske, je treba, da glasno kličemo na pomoč, da bode vsaj kdo zaslišal naš tužni klic in nam pomagal s svetom ali dejanjem. Naše razmere so take, da nas nihče ne ubrani propada, ako ne dobimo nemudoma pomoči. In če si sovražniki podvržejo našo deželo, česar nas obvaruj dobrotljivi Bog, potem jim je odprta pot in ne bodo jih ovirale niti gore niti vode, da bi ne vdrli v laške in nemške dežele, bati se je celo za Rim, ker so v nekaterih letih pridrli iz Carigrada do sem in še dalje ...

In koga drugega naj bi v tej sili klicali na pomoč, kakor najvišjega poglavarja sv. krščanske vere, ki je od Boga postavljen, da pase njegove ovčice, in varno krmari čoln sv. Petra, da se ne potopi, zlasti pa da se ne morejo mohamedovci ponašati in utrditi v prepričanju, češ, da se jim ni bati krščanskega meča in da je ni sile, ki bi se jim mogla ustaviti in rešiti krščansko kri.

Prosimo vašo svetost, naj premisli in uvažuje veliko nečast, ki se dela Bogu s tem, da se onečaščajo sveti zakramenti, rušijo hiše božje in da je bilo toliko božjih služabnikov in toliko tisoč ljudi pomorjenih. Kako neusmiljeno je sovražnik ločil žene, može, otroke in sorodnike in jih nage, bose, lačne in žejne, vkovane v železo in verige kakor hudodelce, z rokami na hrbtu zvezanimi, odgnal v sužnost. Kako nečloveško oskrunja uboge žene in device, da žalostno kličejo na pomoč, kako brezsrčno dela s starimi ljudmi in nedolžnimi otročiči, katere na kosce razseka, ako jih ne more s seboj tirati. Kako neusmiljeno se preliva krščanska kri, koliko revščino trpe revni kristjani, katerim je bilo vse njihovo imetje ugrabljeno in požgano, ki nimajo niti strehe niti zavetja, kamor bi se skrili pred groznim sovražnikom. Kako strašna nadloga je to, da morajo revne matere s svojimi malimi otroci bežati v črni noči, ob velikem deževju in nevihti in kar je še hujše, da nimajo dece s čim pokriti. Koliko je tu mraza in trpljenja, strahu in revščine, koliko bridkosti, bolečine in joka. Nobeno človeško srce ne more tega popolnoma umeti, nihče popisati in dopovedati. Zato prosimo vašo svetost in ves kardinalski zbor, da se nam v kratkem pomaga z močno deželno brambo proti Turkom in da se napravi veliko vojno podjetje proti njim ..."

Tako so pisali kranjski stanovi papežu Sikstu IV., dobro vedoč, da imajo v njem mogočno oporo proti Turkom. Papež je res dvignil svoj glas. V posebnem pismu z dne 24. junija 1475 je ukazal nabirati vojake in denar za bojne namene in prirejati v ta namen cerkvene slovesnosti, obhode in javne molitve. Vladarji so se takrat pričeli živahno gibati. Cesar Friderik III. je meseca majnika sklical črno vojsko zoper Turke. Tudi ogrski kralj Matjaž je nabiral vojake. Benečani, Poljaki, Rumuni so obljubili pomoč. V jeseni se je dvignil Matija Korvin z 10.000 vojaki proti jugu, da napade novo turško trdnjavo Šabac na desnem bregu Save. Oblegal jo je 30 dni brez uspeha in še le z zvijačo se mu je posrečilo jo dobiti v oblast. Zaradi poznega letnega časa se ni lotil drugega vojnega podjetja, ampak se je vrnil domov, da se pripravi za prihodnje leto.

Vzlic vsem bojnim pripravam tudi 1. 1475. ni minulo brez turškega napada. Meseca avgusta so udarili Turki na Štajersko in divjali po Dravskem polju od Ptuja do Lembaha. Ko sta jim šla štajerski in koroški poveljnik s svojimi četami nasproti, se Turki umaknejo proti Savi do Brežic. Sedaj pridejo tudi Kranjci s svojim poveljnikom Ludovikom Kozjakom. Združene čete vseh treh dežel napadejo potem Turke pri reki Sotli, toda bile so preslabe nasproti turški premoči. Kristjani so šteli komaj 450 mož, Turkov pa je bilo baje 12.000. Zato največje junaštvo ni ničesar pomagalo. Mnogo plemenitašev je bilo v tej bitki ubitih ali pa odpeljanih v sužnost. Med mrtvimi so bili: Janez Gradnekar, Viljem Gall, Viljem Grasel, Andrej vitez Naringer; med jetniki: Sigismund Polhajm, vrhovni poveljnik, deželni stotnik koroški Jurij Šenk in kranjski Ludovik Kozjak, Oton Semenič, Andrej Hohenwart in še mnogo drugih. Za Jurija Šenka so zahtevali Turki 4000 goldinarjev odkupnine, za Ludovika Kozjaka 2000, kar je bilo za tedanje čase izredno velika svota. Posledica nesreče je bila ta, da so krvoločni roparji postali še drznejši. Kmalu po sv. Mihelu so bili zopet na Slovenskem. Glasoviti Korošec Miha Cvitar jim je bil že drugič kažipot. Drli so mimo Krškega in Kostanjevice proti Kranju in Radovljici in hoteli prodreti na Koroško. Toda našli so gorske prehode na Ljubelju, Korenu in na Jezerskem dobro zavarovane, zato so razgrajali tem dalje po Kranjskem. Več kakor mesec dni so divjali od kraja do kraja, ne da bi se jim kdo v bran postavil. Števila sužnjev, ki so bili ob tem napadu odpeljani in velikosti nesreče sicer ni zabeležila nobena kronika, vendar si lahko mislimo, koliko škode je napravila turška ropaželjnost, ko je brez ovire toliko časa uničevala deželo. Kako so se bili Turki že seznanili z našimi kraji in navadami, priča napad na Muljavo ob Miklavževem semnju istega leta. Bosenski paša Ahmet je bil zvedel, da se tisti dan zbere na Muljavi pri Stični izredno veliko ljudstva iz vse Dolenjske. Zato pridivja naenkrat z močno četo nad iznenadene sejmarje, jih deloma poseka, deloma ujame in okoli 4200 oseb obojega spola odpelje s seboj.

Naslednja leta zaznamujejo višek turške sile. Vsako izmed njih je s krvavimi črkami začrtano v našo povestnico. Sedaj je bila ta, sedaj ona dežela glavno pozorišče turške divjosti. Vsi napadi so bili tako uničevalni, silni in krvavi, kakršnih ni bilo z lepa poprej.

Na dan pred sv. Marjeto, 11. julija 1476, je pridrla četa 4500 konjenikov iz Hrvaškega proti Brežicam. Ker niso mogli črez Savo, jo udarijo proti samostanu Pleterje, ki je bil močno utrjen. Samostan so brez uspeha naskakovali. Zato opuste obleganje in dirjajo proti Novemu mestu, potem čez Bloke, Cirknico proti Postojni in naprej čez Vipavo proti Gorici. Od tu so jo krenili črez Črni vrh in Žire v loško okolico, Polhov gradeč in Logatec. Najsamotnejše doline in grape so takrat videle Turka. Razun revnih kraških vasi je takrat občutil turško divjost tudi Lož. Roparji, ljudje so jim pravili mavharji (Sackmanner), so požgali mesto in prebivalce odpeljali. Ko je ta druhal prebredla vso Dolenjsko in Notranjsko, je odšla preko Kočevja in Kolpe na Hrvaško. En del, ki je štel blizu 2000 mož, pa se je ločil od nje, šel pri Krškem čez Savo in plenil po Spodnjem Štajerskem, okoli Rogatca, Pilštajna, Kozjega, Sevnice in Brežic in se z bogatim plenom obložen vrnil domov. Mnogo usodnejši je bil drugi napad istega leta, ki je zlasti hudo zadel Koroško. Bilo je okoli 10.000 ropaželjnih konjenikov iz Bosne, ki so v četrtek pred sv. Kozmo in Damijanom pridrli na slovensko zemljo. Dirjali so ob Savi na Gorenjsko proti Kranjski gori, odtod skozi Belo peč in Trbiž. Ker soteska pri Vratih ni bila zastavljena, so takoj napadli Podklošter. Zažgali so trg, čegar plamen je dosegel tudi višje ležeči benediktinski samostan in ga pokončal. Dvesto ljudi, ki so pribežali iz okolice v varno samostansko ozidje, se je v dimu zadušilo. Menihi z opatom na čelu so se junaško branili. Dvakrat so Turki naskočili močno zidovje, pa so bili vselej odbiti. Vendar od samostana ni ostalo ničesar kakor zakristija in kleti, vse drugo je požar uničil. Iz Podkloštra so Turki dirjali naprej, preplavali pri Vetrovu (Federaun) derečo Žilo in pri Beljaku Dravo. Pri Wernbergu so se razdelili v dve četi, ena je plenila okoli Dholice, Osoj, Št. Vida in Ostrovice, druga si je izbrala Velikovec, Grebinj, Labod, Št. Pavel za svoj cilj. Več kot pol šentpavelskega trga so Turki požgali, naskočili Št. Andraž in dve milji na okoli vse pokončali in požgali. Nihče se ni postavil v bran drznim roparjem. Le Miklavž Wildensteiner, posestnik Truttendorfa, je z nekaterimi ljudmi branil svoj grad. Zaman so naskakovali utrjeno graščino. S pobitimi glavami so morali oditi, zapustivši 40 mrtvecev. Tembolj so se maščevali nad ubogimi kmeti po okolici; od Vrbskega jezera do Veliko vca je ostalo le malo hiš. Z ujetimi ljudmi in naropanim blagom so šli Turki preko Slovenjega Gradca in Celja proti Krškemu. Tu so se utaborili, ostali osem dni in razpošiljali „mavharje" na vse strani. Močna četa je še obiskala Notranjsko in Kras.

Tako je minilo žalostno leto 1476. Prav pravi župnik Unrest o tej moriji in drznem ropanju: „Naj vendar pomisli vsak pameten človek, kako je mogoče, da je tako majhna četa Turkov, ki so jo cenili k večjemu na 2000 mož, smela brez ovire divjati po Dravski dolini. Koroškem, Slovenski krajini. Kranjskem in Krasu in povzročati toliko škode, ne da bi se ji kdo ustavil. O ljubi Bog, čas bi že bil, da krščanski meč skrha turško sabljo! Po tem napadu so se kmetje splošno jezili nad gospodo in stanovi, da nič ne store proti Turkom, in da jim gledajo skozi prste. Nekatere plemenitaše in viteze so celo obdolžili, da so skrivni zavezniki roparjev".

Ker ni bilo od nikoder niti denarja niti vojakov, so bile slovenske dežele navezane le na samopomoč. Stanovi so pač" pobirali nove davke in gradili nove trdnjave, toda vse to je le malo izdalo. <b<Naslednje leto 1477. so bile primorske pokrajine glavno pozorišče turških bojev. Povod so dali Benečani, ki so se na Grškem in v Albaniji zapletli v vojsko s Turki. Sultan Mohamed je sklenil, da napade Benečane tudi na njihovi domači zemlji. Zato pošlje meseca oktobra Omar- bega z veliko vojsko, ki so jo cenili na 30.000 mož, na Furlansko, Seveda tudi Kranjski niso prizanesli. Benečani so postavili v obrambo celo vrsto okopov od izliva reke Soče do Gorice, zgradili so dva tabora pri Gradiški in Foljani in utrdili tudi most pri Gorici. Toda Turki so se hitro polastili mostu, preden so še Benečani zvedeli, da prihaja turška vojska. Nato izvabi Omar-beg tudi beneškega kapitana Jeronima Novello iz utrjene Gradiške na prosto polje in ga popolnoma porazi. Beneške čete so bile razkropljene, Novelo ubit. Sedaj se roparji razlijejo kakor povodenj po vsej prostrani Furlaniji. Skednji, hiše, gradovi, vasi, gozdi, vse je gorelo. Tje do Trevize in reke Piave so dr vili turški jezdeci moreč in požigajoč. Ko so gledali videmski meščani z visokega stolpa po rodovitnih planjavah svoje domovine, tedaj je bilo videti od Soče do Piave velikansko, plamteče morje. Iz več kakor 100 vasi se je dvigal ognjeni zubelj proti nebu. Posebno nas mora zanimati vest, da so Turki o tem napadu posekali 3000 mož, ki so jih bili Benečani postavili za čuvarje ob gorskih sedlih in prelazih. Ne motimo se, če pravimo, da so bili ti nesrečni branitelji meje beneški Slovenci.

Strašnemu napadu se je tisto leto pridružila še kuga, ki je skoraj več ljudi pomorila kakor turški meč.

Tudi naslednje leto 1478. je beneško-turška vojska prinesla Slovencem nove hude napade. Sultan Mohamed je takrat oblegal beneško trdnjavo Skadar (Skutari) v Albaniji. Ker konjenikov pri tem podjetju ni potreboval, jih pošlje s Skender-begom na čelu na Furlansko, da Benečane doma napadejo. Bilo je po žetvi in prebivalci so bili že pospravili poljske pridelke. V utrjeni Gradiški jih je mnogo našlo varno zavetje. Ko so Turki prebredli Sočo, bi bili radi Benečane izvabili na boj, toda beneški poveljnik v Gradiški se ni hotel z njimi sprijeti. Zato se sovražniki umaknejo proti Korminu in 23. julija se spuste proti severu v Kobarid, potem poleg Soče v Bovec in Log.

V bovški soteski so jim Slovenci razrušili most in ustrelili imenitnega Turka, Hasan-bega. Zasedli so tudi bližnje hribe, od koder so hoteli kamenje valiti na sovražnike. Toda Turki so si znali pomagati. Preplezali so visoke pečine brez steze in pota, po katerih morda preje še nikdar ni hodila človeška noga. Konje so na vrveh vlekli kvišku in jih prav tako spuščali od skale do skale v globočino. Tako se jim je posrečilo priti po ovinkih okoli Predela in dospeti v Trbiž. Sedaj je zopet občutila Koroška vso grozo turškega napada.

Ko se je raznesla vest, da so Turki na Soči, se zbero koroški kmetje pod vodstvom nekega Matjaža, da bi odbili napad. Bilo jih je kakih 3000 mož, ki so se utaborili pri Kokovi. Kar pribeže begunci s Predela s strašno novico, da je Turkov kot listja in trave in da so že na koroški zemlji. To je kmete tako preplašilo, da jih je po noči od sobote do nedelje 2600 ušlo. Mala četa, ki je še preostala, in kateri se je pridružilo še nekaj rudokopov in drugih brambovcev, ni mogla proti mnogoštevilnemu sovražniku ničesar opraviti. Turki so kmete nenadoma zajeli, deloma pobili, deloma pa razpršili. Že v nedeljo večer so bili Turki na Vratih. Goreče vasi in hiše so naznanjale njihov prihod. Trpela sta zdaj zlasti Zilska in gornja Dravska dolina. Trg Šmohor so Turki zažgali in cerkev sv. Danijela razdjali. Blizu Špitala so prebredli Dravo, zažgali imenovani trg in se razpršili po bližnjih dolinah. Povsod so lovili ljudi in živino. Krka, Breže, Strassburg so takrat videli Turka. V Zilski dolini je bilo takrat pomorjenih tudi mnogo duhovnikov, ki so se s slabo oboroženimi četami v okolici cerkva in drugih utrjenih krajih ustavljali sovražniku. Pri Beljaku so se roparske čete zopet združile in korakale z naropanim blagom in ujetimi kristjani mimo mesta proti sv. Mariji ob Žili, kjer je bil glavni vojni tabor. Beljaška okolica je takrat silno trpela. Vsako vasico, vsako duplino po hribih, kjer so bili kristjani skriti, so Turki iztaknili, živino na planinah ugrabili, ljudi posekali ali pa odvedli s seboj.

Skender-beg je poslal iz svojega tabora nekega ujetega kmeta s krvavo puščico v Beljak prašat, ali bi ne hotel kdo odkupiti ujetih kristjanov. Mestni sodnik se je nato začel s Turki pogajati za odkupnino jetnikov in za svoto, ki naj bi jo mesto plačalo, da bi sovražniki prizanesli vasi in cerkvi sv. Marije ob Žili. Pobotali so se, da morajo dati Beljačani tovor vina, voz kruha in 20 cekinov. Turški poveljnik se je zaklel pri svoji duši in sablji, da se hoče držati pogodbe. Toda ko so prišli Beljačani drugo jutro v turški tabor, niso našli nobenega Turka več. Še pred dnevom se je vojska vzdignila, zažgala cerkev in vas, moža pa, ki sta bila prišla iz mesta se pogajat, umorila.

Ko so se Turki naveličali divjati po slovenski zemlji, so se zopet odpravili proti domu. Silno veliko plena, 10.000 ujetih kristjanov in mnogo drugega blaga so tirali s seboj. Pri Mohličah prebredejo dne 15. avgusta Dravo, poprej pa posekajo starčke in otroke, ki jih niso mogli vzeti s seboj. Drava ni mogla nesti tolike teže. Utonilo je mnogo Turkov, a še več kristjanov v valovih narasle reke. Skozi Junsko dolino so šli roparji mimo Slovenjega gradca in Celja na Hrvaško. Med tem, ko je turška sablja tako strašno gospodarila na Koroškem, tudi kranjskim Slovencem ni prizanesla, dasiravno nimamo o tem napadu natančnejših poročil.

Z zadoščenjem čujemo, da je Turke pri tem pohodu vendar končno zadela maščevalna roka pravice. Ko se je namreč turška vojska počasi pomikala proti Bosni, sta jo napadla grof Peter Zrinjski in poveljnik trdnjave Jajca z malo četo. Turki v zadregi umore nekatere ujete kristjane, drugi se oproste in zbeže. Sami se potem umaknejo v bližnji gozd. Toda Hrvati jih drugi dan tako porazijo, da se jih je od 20.000 komaj 5000 rešilo. Tako je končal najhujši turški napad, ki ga je doživela koroška dežela.

Drugo leto so Benečani sklenili mir s sultanom Mohamedom. Prepustiti so morali Turkom skoraj vsa svoja posestva v Albaniji in na Grškem in si izgovorili le svobodno uvažanje in izvažanje beneškega blaga v vse turške kraje in pristanišča. Da rešijo svojo trgovino, so sklenili z nevemiki pogodbo v sramoto krščanskega imena.

V velikem obsegu je bil zasnovan roparski pohod l. 1480. Takrat so prodrli najdalje proti severu in zapadu. Valvasor piše, da je takrat štela turška vojska 26.000 mož. Že meseca julija je plenil en oddelek po Notranjskem, okoli Kočevja, Ribnice, Cerknice in Logatca. Glavna vojska pa je v začetku avgusta napadla Koroško. Na tihem je pri Mohličah prebrodila Dravo in šla mimo Trušenj in Ostrovice proti Staremu dvoru. Na koroški meji so se trume razdelile. En del je šel čez hribe na gorenje Štajersko proti Neumarktu in pleml okoli Rottenmana, Ljubnega (Leoben) in Judenburga; drugi si je izvolil Koroško za pozorišče svojih grozovitosti. Turki so takrat z vso silo napadli Lavantinsko dolino, pa so zadeli na odpor kmetov pri Preimsu in Ladniku, katerim se je posrečilo prepoditi sovražnika. Tudi utrjeno rojansko cerkev so zaman naskakovali. Iz Koroške so napravljale posamezne čete roparske pohode v bližnje pokrajine. Nekatere so plenile okoli Slovenjega Gradca, druge so vdrle skozi Kanalsko dolino na Furlansko, kjer so premagale 500 beneških najemnikov, zopet druge so divjale po Kranjskem. Tudi sedaj se ni nihče krepko uprl sovražniku. Poedine trume kmetov ali meščanov so morebiti rešile posamezne kraje, toda skupnega odločnega odpora ni bilo nikjer.

Strašno je bilo razdejanje, ki so ga Turki zapustili za seboj. Največ sta trpeli to pot Štajerska in Koroška. Izredno mnogo cerkva je bilo razrušenih in požganih, mnogo vasi do tal razdejanih, da so jih prebivalci morali popolnoma zapustiti. Na tisoče ljudi je bilo odpeljanih v sužnost, med njimi okoli 500 duhovnikov. Pretresljivo opisuje strašno stisko sekovska župnijska kronika, ki pravi:

„Monštrance, kelihe, masno obleko, knjige, oltarna pregrinjala in druge cerkvene dragocenosti so Turki ugrabili; božje hiše so izpremenili v hleve, kjer so plesali in počenjali najostudnejše razuzdanosti. Duhovnike so sežigali, jih utapljali ali drugače morili, mnogo so jih odgnali v bridko sužnost. Po nekaterih krajih so može in žene z družino vred zvezali in jih tirali s seboj. Novorojeno deco so materam trgali, morili in metali čez plotove. Veliko množico zalih deklic so odpeljali v težko sužnost. Nedolžne otročiče so basali v luknjaste vreče, da so skozi luknje glave molili in ječali, da je bilo groza. Kar je bilo močnih ljudi, so jih odgnali, slabotnežem glave odsekali ali pa jih utopili. Velika žalost in revščina je bila v vsej deželi. Nič ni pomagalo ne jokati se, ne prositi. Nihče ni bil varen življenja, ne na hribih in ne v dolinah, niti na planinah, ako ga Bog sam ni otel. Povsod je bilo na kupe ubitih živali in umorjenih ljudi in ni ga bilo, da bi jih bil zagrebel. Psi in volkovi so se gostili. Po hribih so mrtva trupla ležala v vodnjakih ali gnila na prostem, le na pol zakopana. Nastal je tak smrad, da ga ljudje niso mogli več prenašati. Pač je bilo treba klicati s prerokom Davidom: „O Bog, tuje ljudstvo je prišlo, oskrunilo tvoj tempelj, tvoje ime in tvoj narod."

Kar je nesrečnim prebivalcem še preostalo, so tisto leto požrle požrešne kobilice. Stari letopisi tudi poročajo, da je zaradi preobile mokrote žetev segnila na polju in da je število živih ljudi, ki je ušlo morivnemu meču, še zmanjšala neusmiljena kuga.

Leta 1481. je umrl sultan Mohamed „Osvojevalec". V tridesetih letih svojega vladanja je priboril turškemu polumescu prej nepoznano slavo in oblast. Za slovenske dežele je bil prava šiba božja. Kristjane je smrtno sovražil. Zgodopisci poročajo, da je v nekem razglasu do svojih podložnih objavil sledečo prisego: „Obljubljam in prisezam, pri edinem Bogu, ki je vse ustvaril, da nočem prej zaspati, niti okusiti dobrih jedil, niti poželeti kake druge naslade, ne storiti nič dobrega, niti obrniti se proti vzhodu, dokler ne razderem in s kopiti svojega konja ne poteptam lesenih, železnih, srebrnih in slikanih bogov, ki so si jih z rokami naredili častilci Kristusovi, dokler ne izbrišem s sveta od vzhoda do zahoda vseh njihovih pregreh."

Njegov naslednik Bajezit II. ni bil podoben svojemu očetu. Ljubil je mir in tiho življenje, cenil učenost in umetnost. Vojskoval se je le tedaj, ko je bil prisiljen. Dasiravno so se z njegovo vlado razmere za evropske narode splošno na bolje obrnile, so vendar hrvaške in slovenske pokrajine še vedno mnogo trpele vsled turške sile. Bojeviti, plenaželjni begi in paše so kar sami, mnogokrat zoper voljo sultanovo, prirejali roparske pohode v naše pokrajine, jih izžemali in plenili.

V letu 1481. ni zabeleženo nobenega turškega napada. Pa že v naslednjem letu so pridrli zopet na Kranjsko in odvedli s seboj mnogo ljudi. Leta 1483. je bil zopet velik napad, ob katerem so hudo trpele kar tri dežele: Kranjska, Koroška in Štajerska. Ko so se roparji iz vseh krajev zopet sešli, so se odpravili z 9000 jetniki proti domu. Toda sreča jim to pot ni bila mila. Hrvatje in Srbi z nekaterimi kranjskimi plemenitaši vred se dvignejo, zbero naglo močno armado 12.000 mož in Turkom zastavijo pot. Pri potoku Onavici ob reki Uni so pričakovali sovražnika. Zapovedovali so tej krščanski vojski: Ivan Zrinjski, Zmajdespot Vuk, grof Bernardin Frankopan, ban Gara in dva Turjaška. Ko jih turški paša zasluti, jim pošlje svojo predstražo, ki je štela 1200 — 2000 mož nasproti. Vsi ti so padli pod krščanskim mečem. Zdaj se je polotil turške vojske velik strah. Osvobojeni krščanski jetniki so pozneje pripovedovali, kako so Turki v taboru na drog obesili sabljo in vedeževali, ali jim obeta srečo ali nesrečo. Toda mesec je bil krvav, postal je potem črn in temen. Prikazale so se tudi tri zvezde, iz katerih je ogenj švigal na vojake, da so si prestrašeni lase ruvali iz glave in brade, na zemljo padali in drug drugega objemali. Turški paša je poslal krščanskim poveljnikom pet osedlanih konj v dar s ponudbo, da jim hoče izročiti vse naropane ljudi in živali, ako turški vojski nič zalega ne store. Toda ti so ponudbo odbili in konje poslali nazaj rekoč, da nič ne marajo od turškega poveljnika kakor le to, kar si bodo z mečem priborili. Še med pogajanjem je krščanska vojska obšla turške čete in jih z vseh strani napadla. Turki so izkušali prodreti krščanske vrste in se rešiti, toda bilo je zaman. Večinoma so popadali pod krščanskim mečem. Paša in z njim 200 odličnih Turkov se je poskrilo med ujetimi kristjani, da si otmo življenje. Toda Hrvatje so jih ujeli in poslali ogrskemu kralju, jetnike pa osvobodili. Od sedem do osem tisoč Turkov, ki so zapustili Bosno, se jih je komaj toliko vrnilo domov, da so vest o strašnem porazu razglasili po Turčiji.

Najvažnejša posledica krščanske zmage ob Uni je bila ta, da več let potem Slovenci niso bili od Turkov nadlego vani. Ljudstvo se je nekoliko oddahnilo od vednih napadov in bojev, utrjevalo je mesta, cerkve, tabore in se tako pripravljalo na prihodnje nezgode. Še le l. 1491. čitamo o novem napadu, ki se je ponavljal tudi v naslednjih dveh letih. Slovence je menda takrat že minil strah in trepet, ki so ga imeli pred Turki, opetovano se je ljudstvo samo dvignilo v obrambo svojega imetja. L. 1491. so počakali kmetje Turke v temnih gozdih Hrušice. Zgrabijo jih z dveh strani, mnogo jih pobijejo, ujete kristjane pa oproste. Menda spominjajo še danes na ta dogodek holmci pri vasi Hrušici, ki jih ljudstvo imenuje „turški klanci". L. 1493. je pridirjal Jakub-paša z 8000 konjeniki in razsajal deloma po Spodnjem Štajerskem, deloma po Kranjskem. Jakob Sekelj je slednjič s 5000 jezdeci pognal roparje iz dežele. Tem nesrečnejša je bila bitka, ki jo je bojevala slovensko-hrvaška vojska 9. septembra istega leta s turškimi četami. Ban Emerik Derenčin je bil ujet, mnogo najuglednejših plemenitašev ubitih. Ubitim so odrezali glave in jih z banom vred poslali sultanu Bajezitu v Carigrad. Zgodnja smrt je še le rešila hrabrega Derenčina strašne sužnosti.

Od vseh slovenskih dežel je ob turških napadih najhujše trpela Kranjska, ki je morala s sosednjo Hrvaško največkrat vzdržati roparske navale. Kako je bila dežela izžeta, priča pismo kranjskega deželnega glavarja Viljema Turjaškega iz l. 1493., v katerem sporoča kralju Maksimilijanu, da deželni zbor ni mogel pritrditi vladni predlogi o splošnem davku in vojnem skladu, ker je ljudstvo popolnoma ubožalo. Vendar sta duhovščina in plemstvo pripravljena pomagati kralju s svojimi dohodki, katerim naj se davek naloži.

Še obupnejšo prošnjo so poslali kralju hrvaški stanovi: „Kakor trdnjava branimo krščanske dežele s svojimi životi. Ko bi dopustili, bi Turki preko Hrvaške vedno nadlegovali drugo krščanstvo. Vsak dan, vsako uro žrtvujemo življenje, čast in premoženje. Očetje, bratje in prijatelji so nam neusmiljeno ubiti ali ujeti, žene, otroci, hčere odpeljane in oskrunjene, kar je za nas največja nesreča na svetu. Ako se nam takoj ne pomaga, se ne moremo ubraniti Turkov, ker so nas vedni boji z njimi spravili na beraško palico. Naši gradovi in hiše so prazni, podložniki in kmetje odpeljani, naše imetje je ugrabljeno, razdjano in požgano. Doslej smo odbili vsakršne ponudbe, ki so nam jih stavili Turki, misleč, da se bodo cesar in knezi kedaj uprli turškemu nasilstvu in da ostanemo v zvezi s krščanskim svetom. Sedaj pa se ne moremo dalje braniti, ker do prihodnje pomladi ali poletja so nam Turki stavili obrok, da jim moramo odgovoriti in obljubiti pokorščino. Ker so v sedemdesetih letih bojevanja popolnoma opešale naše moči, zato prosimo v imenu božjem in mile matere njegove, naj nas cesar in knezi varujejo turške sužnosti. Ker je sveta dolžnost rimskega cesarja, braniti krščansko vero, naj ne dopusti, da nas iztrgajo iz krščanskega občestva. Sicer smo prisiljeni, izneveriti se božjim zapovedim. Tudi naše žene, otroci in prijatelji morajo popustiti krščansko vero, naša posestva, gradove in vso deželo pa treba prepustiti Turkom ..."

L. 1493. je umrl cesar Friderik In. Pod njegovim sinom Maksimilijanom so se razmere obrnile na bolje. Ta je sklenil s sultanom Bajezitom premirje, da obvaruje svoje jugovzhodne dežele novih nesreč. Medsebojni boji Bajezitovih sinov, janičarski upor, veliki potres l. 1509. pa so povzročili med Turki hudo krizo, da je bila njihova moč zelo oslabljena in se ni mogla več na zunaj pojavljati s tisto nasilnostjo, kakor v prejšnjih desetletjih. Zato so po usodepolnem XV. stoletju slovenske pokrajine dvajset let imele mir pred svojim najhujšim sovražnikom. Sicer se še v raznih letih prilično omenja turško ropanje, tako l. 1499. po Furlaniji pod vodstvom Iskender-paše, vendar so bili ti pohodi vedno bolj redki in so slednjič popolnoma prenehali.

Za Slovence ni bilo ne preje ne pozneje v zgodovini tako usodne dobe, kakor so bili veliki turški navali v zadnjih treh desetletjih XV. stoletja. Bojevali so takrat krvav, obupen boj za obstanek in le čuditi se je, da niso v tem boju popolnoma podlegli. Rane, ki jih je vsekal turški meč, pa se stoletja niso zacelile.

17. Deželna bramba in tabri.[uredi]

Spričo rednih turških navalov, ki so leto za letom preplavljali deželo in ob katerih so sovražniki skoraj brez ovire in odpora smeli pleniti in moriti, se nam nehote vsiljuje vprašanje, kako je bilo v tistih časih z deželno brambo in drugimi pripravami v varstvo prebivalcev.

Ves čas, ko so slovenske dežele morale vzdrževati najhujše barbarske napade, so bile navezane le na lastno moč in lastna sredstva. — Stalno vojsko je takrat tvorilo v deželi plemstvo, kateremu je navadno načeloval deželni glavar. Plemiči so služili za konjike in so bili razdeljeni v dve ali štiri čete. Vsak konjik je imel s seboj po dva, tri in tudi več oprod ali hlapcev (Reisige), ki so se borili peš ali pa tudi imeli svoje konje. Posamezna mesta, trgi, samostani so bili dolžni, ob posebnih prilikah postaviti določeno število konjikov in pešcev med borilce in skrbeti za njih vzdrževanje. Vendar ta vojska ob velikih turških napadih ni zadostovala za obrambo dežele. L. 1469. so ukazali kranjski deželni stanovi, da se splošno oboroži vsa deželna bramba. Vsaka hiša je morala dati po enega za boj sposobnega moža. Na ta način se je zbralo 20.000 mož, ki so imeli iti pod vodstvom Andreja Hohenwarta nad Turke. Toda trebalo je precej časa, preden se je taka bramba dvignila in usposobila za boj. Zlasti proti hitrim in gibčnim turškim jezdecem ni mogla dosti opraviti. In res čitamo, da so se bili Turki s svojim plenom omenjenega leta že umaknili čez Kolpo, preden so jih kranjski brambovci mogli dohiteti.

Važen pojav v zgodovini tedanje dobe so skupni deželni zbori vseh dežel „Notranje Avstrije", to je Štajerske, Koroške in Kranjske.

Starodavne vezi, ki so nekdaj družile vse pokrajine stare Karantanije, so se spričo skupne turške nevarnosti zopet obnovile. Na skupnih deželnih zborih so se poslanci vseh treh dežel posvetovali, kako odbiti turške napade in kako dobiti sredstva za vzdrževanje potrebne vojske. Zavest edinosti in skupne dolžnosti je bila med stanovi vseh treh dežel enako živa. Zato so se čutili kot en narod vkljub politični razdeljenosti.

Že l. 1461. je sklical cesar Friderik tak notranje-avstrijski deželni zbor v Maribor. Združeni poslanci deželnih stanov so takrat sklenili, za potrebe deželne brambe prebivalstvu naložiti nov davek. Moralo se je plačati od vsakega dvora po 3 denarje (16 do 18 naših vinarjev), od vsake koče po 16, od vsakega zemljišča po 60 denarjev. — Naslednje leto (1462) so na deželnem zboru v Lipnici (Leibnitz) uredili deželno brambo. Glavne določbe so bile sledeče: Za deželne brambovce naj se postavi poseben načelnik; vsaka dežela naj se razdeli v štiri brambovska okrožja; v vsakem okrožju naj pobirata dva pooblaščenca doneske za deželno brambo; kadar je nevarnost, da sovražnik pridere v deželo, naj skliče brambovski načelnik vso svojo vojsko, odbor dvanajstih poslancev pa naj za to potreben denar odloči in zaračuni.

Tudi l. 1468. in 1469. so se odborniki notranje-avstrijskih dežel mnogokrat skupaj posvetovali o napravah v varstvo prebivalstva, pa se tudi bridko pritoževali, da mesta in trgi doneske za deželno brambo le zanikarno plačujejo, med tem ko morajo kmetje pri mestih hudo tlako delati, da zaradi židovskega oderuštva in goljufije dežele vedno bolj obubožajo, da notranje razprtije slabé vojno silo in odpor proti sovražniku.

Ko so se pričeli silni navali, so se takoj v začetku prejšnje naprave izkazale za nezadostne; tudi deželna bramba je odpovedala. Zato so se zdaj vrstili novi skupni zbori, zdaj na tem, zdaj na onem kraju. Na njih se je mnogo govorilo in sklepalo, kako bi se pomagalo slovenskim deželam proti turški sili. Žal, da besedam niso sledila dejanja in da je bil edini sklep, ki se je res izvršil — nalaganje novih davkov.

L. 1470. je sklical cesar Friderik odbornike Štajerske, Koroške in Kranjske v Breze na Koroškem. Ta skupščina pa se je sešla v Velikovcu, kjer je zborovala od meseca maja do julija. Bilo je zbrane veliko svetne in duhovske gospode, kateri je predsedoval sam cesar. Štajerci so se posebno potegovali za to, da se cesar pogodi z Baumkircherjem, kateremu je bil veliko dolžan, ker so bili sicer notranji domači boji neizogibni. Toda dežele so morale same prevzeti cesarjeve dolgove, ako so hotele imeti doma mir. V ta namen se je naložil vsemu prebivalstvu treh dežel takozvani „stanovski" ali „telesni davek". Plačevati ga je moral vsakdo po svojem premoženju, od najvišjega gospoda do berača in otroka v naročju materinem. In ta davek se je najmanj porabil za deželno brambo, temveč le za to, da je cesar potolažil domačega nezadovoljnega in upornega viteza.

Krvava žaloigra se je med tem na slovenskih tleh neovirano vršila naprej in razun malih prask s posameznimi maloštevilnimi četami nimamo nikakih poročil o delovanju deželne brambe. Zato se je skupni notranjeavstrijski deželni zbor v Mariboru l. 1475. pečal s preosnovo domače vojske. Sklenilo se je najeti vojake, ki naj služijo deželam kot stalna posadka. Razvrstiti se imajo ob meji tako, da Turki ne bodo več mogli nenadoma prodreti v deželo, kakor se je preje večkrat zgodilo. Za vzdrževanje te vojske naj plačujejo vsi prebivalci, brez razlike stanu, na teden vsaj po en vinar; oproščeni so le tisti, ki nič ne zaslužijo. Postavili so tudi za vsako deželo posebnega vojskovodja: za Koroško Jurija Šenka z Ostrovice, za Štajersko Reinprechta iz Rajhenburga, za Kranjsko Ljudevita Kozjaka, oskrbnika gradu Mehovo. Deželni vojni poveljniki so imeli po štiri pribočnike in zase po 24, pribočniki pa po 10 konjikov. S tem je bila prejšnja deželna bramba skoraj odpravljena, nadomestila jo je vojska plačanih najemnikov, katerim je bilo bojevanje le neke vrste rokodelstvo. Le plemstvo je še služilo v konjiči, pa tudi smelo mesto sebe postaviti v armado plačane najemnike. — Pri napadu leta 1475. je sicer ta preosnovana vojska Turkom stopila nasproti pri Bizelju blizu Sotle, pa bila je močna komaj 450 mož. Po hudem boju je baje obležalo 400 mož na bojišču, mnogo plemenitašev je bilo ujetih in odpeljanih v sužnost. Vse obrambne priprave so se izkazale za pomanjkljive in nezadostne.

Prihodnji deželni zbori so imeli zopet obrambo proti Turkom na dnevnem redu. Sklenilo se ni drugega, kakor da se nalože novi davki. Ubogo ljudstvo, ki si je itak rešilo komaj borno življenje, je postalo nevoljno zaradi vedno naraščajočih denarnih bremen, tembolj, ker mu vse žrtve niso ničesar koristile. Kmetje so začeli mrmrati in so splošno mislili, da se le gospoda bogati z njihovimi žulji. Ziljani so se davku očitno uprli in dve leti pozneje je vsled te nevolje izbruhnil na Koroškem celo kmečki upor. — Ker ni bilo denarjev, je moral sam cesar tirjati in priganjati stanove, da plačajo vojskovodje in najete vojake. Tako je 30. marca 1477 zapovedal kranjskim stanovom, naj plačajo Krištofa Lamberga in Jurija Scheirerja, ki so ju najeli za poveljnika svoji vojski. Enaki ukazi so se tudi pozneje večkrat ponavljali.

Nove načrte v obrambo svojih dednih dežel je zasnoval po Friderikovi smrti njegov sin Maksimilijan I. Sklical je poslance iz Štajerske, Koroške in Kranjske leta 1494. v Maribor na posvet. Njegovi komisarji so predložili skupščini nove brambne predloge. Zahteval je od poslancev, naj vzdržujejo prihodnje poletje nekaj tisoč konjikov in pešcev zoper Turke. V ta namen naj do vole od 100 funtov vinarjev po 1 funt vojnega davka. Kar bo vojska več stala, hoče sam plačati. Tirjal je dalje užitnino in dac in obljubil, da iztira Žide iz vseh notranjeavstrijskih dežel, ako ga stanovi odškodujejo za davke, ki jih od njih dobiva. — Maksimilijan je posebno zaupal na svoje „suličarje" (Landsknechte), ki so bili takrat nove vrste vojaki, oboroženi z oklepom, mečem, dvema pištolama in 5 do 6 metrov dolgo sulico. Teh suličarjev je poslal cesar Maksimilijan okoli 1200 na slovenskohrvaško mejo, da bi ji bili za stražo. Toda ob turškem napadu l. 1494. jih ni bilo nikjer najti, pač pa so bili kmetom v veliko nadlego. — Ker so pozneje naše dežele imele nekaj časa pred Turki mir, so se vedno bolj opuščale naredbe o deželni brambi, le tu in tam se je spomnil še kak deželni zbor, kolika nevarnost vedno preti od jugoizhoda.

Vse avstrijske dežele so bile takrat del nemškega cesarstva in bilo je pričakovati, da bodo knezi nemške države ob hudi sili, ki so jo trpele jugovzhodne dežele, z denarjem in vojaštvom prišli na pomoč, tembolj, ker je avstrijski vojvoda Friderik nosil nemško cesarsko krono. Tudi državnih zborov, ki so se pečali s „turškim vprašanjem", štejemo celo vrsto; tudi tam se je mnogo govorilo in sklepalo, storilo pa še manj nego na domačih shodih.

Prvi državni zbor, ki je imel določiti državno pomoč ogroženim deželam, se je vršil v Regensburgu l. 1470. Razun nemških knezov so bili takrat vabljeni tudi zunanji vladarji: papež, kralj ogrski, Benečani, vojvoda burgundski in drugi. Cesar je tirjal v obrambo svojih dežel 10.000 mož. Zaman je ugovarjal papežev poslanec, da s tako vojsko ne bodo ničesar opravili, da je sramiota za nemško državo, neštevilnemu sovražniku nasproti postaviti tako pičlo število, in da bode taka pomoč dežele na turški meji bolj vznemirila nego ojačila. Cesar je ostal trmast. Po dolgem besedovanju so sklenili, da se zbere 2500 konjikov in 7500 pešcev v Gradcu in nekaterih drugih krajih, da jih rabijo v potrebi. Meseca aprila leta 1472. naj se začno shajati. Namen te vojske je, da reši vse pokrajine, ki so v oblasti nevernikov. Ako bode treba, se ji pridruži še druga armada. Potrebni denar za vzdrževanje vojske naj se dobi tako, da vsakdo plačuje od svojih dohodkov po 10 odstotkov. Vsak, ki ima 1000 gold. rednih dohodkov, mora oborožiti po dva pešca ali enega konjika in jih eno leto vzdr- ževati proti Turkom. Ta sklep ni zahteval od nemške države izrednih žrtev. Kaj pomeni 10.000 vojakov za vso državo? Vendar se še ta skromna pomoč ni poslala. Slovenske dežele so bile predaleč, da bi se mogočni nemški knezi za nje brigali. In dokler se niso turški konji napajali v Lehu ali Inu, toliko časa turških napadov niso smatrali za državno nevarnost. — Enak uspeh so imeli poznejši zbori. Na papeževo zahtevanje je razpisal cesar leta 1473. državni zbor v Augsburg. Tu so prav živo opisovali revščino in stisko slovenskih dežel. Cesar je zagotavljal, da se je združil s papežem k složnemu delovanju za obrambo svojih dežel in za odpor proti Turkom. Zahteval je, naj se izvrši načrt, ki so ga pred dvema letoma sprejeli v Regensburgu in naj tudi nemška mesta pošljejo 1000 konjikov na pomoč. Toda ob tej zahtevi so se obravnave razbile. Leto pozneje je bil v Augsburgu nov državni zbor. Lepo število imenitne gospode je bilo zbrane: cesar, danski kralj, papežev poslanec, mnogo knezov, prelatov in škofov. Cesar je zopet zahteval, naj se regensburški sklepi nemudoma izvrše. Mesta naj nabirajo pešcev in konjikov in naj jih takoj pošljejo cesarskemu stotniku, kadar pride povelje. Stanovi in mesta so slednjič sprejeli cesarjeve predloge. Pa to je bilo tudi vse. Komaj, da so izvolili potrebne komisarje za izvršitev sklepov, ki so ostali na popirju.

Pet let pozneje (1479) je Friderik zopet moledoval pri nemških knezih za pomoč. Takrat se je vršil državni zbor v Nürnbergu. Cesarski poslanec, grof Schaffrid - Leiningen, je zgovorno opisoval, kako hudo se godi cesarskim dednim deželam. Ako ne pride pomoč in podpora, bodo njih prebivalci prisiljeni, pogoditi se s sovražnikom ali pa deželo zapustiti. Turki so jih napadli triindvajsetkrat. Dežele so tako obubožane, opustošene in oplenjene, da skoraj nihče ne more v njih prebivati in je treba živila uvažati od drugod. — Cesar je takrat tirjal le 6000 do 7000 mož za prvo silo, katerim je hotel dodati še 2000 vojakov iz svojih dežel. S temi upa sovražnika tako dolgo zadrževati, da se zbere močna armada.

Cesar menda sam ni pričakoval mnogo uspeha od tega zbora, ker se ga niti osebno ni udeležil. In res je državni zbor odgovoril na predloge njegovih poslancev: ker je zbranih premalo knezov in zastopnikov mest, ne more ničesar skleniti. — Nič bolje ni bilo z drugimi državnimi zbori. Videlo se je, da nemškim knezom ni bilo mar, pošUjati vojake in žrtvovati kaj v obrambo slovenskih dežel.

Večjega pomena je bila pomoč, ki je došla Slovencem v turških bojih od papežev in katoliške cerkve. Turški boji so bili verski boji v pravem pomenu besede. Kakor je gnalo Mohamedove častilce v boj divje sovraštvo zoper krščanstvo, tako so tudi Jugoslovani s svojim junaštvom h krati branili „krst častni in svobodo zlato". Papeži so jim bili v tem obupnem boju močna opora, ker so jih podpirali z denarjem in s svojim mogočnim vplivom. — Ko je vneti Janez Kapistran peljal svoje križarske čete pred Belgrad, je bilo med njimi gotovo tudi mnogo Slovencev. Od tedaj se je pri nas neprenehoma oznanjevala križarska vojska proti Turkom. Svetna in redovna duhovščina je s prižnice izpodbujala ljudstvo na obrambo vere in domovine. Posebno so se pri tem odlikovali duhovni sinovi Kapistranovi, frančiškani. — Leta 1464. je imenoval papež Pij II. lavantinskega škofa Rudolfa za svojega poslanca na Nemškem, da pridobi kneze in cesarja za križarsko vojsko. Rudolf je imenoval za svojega komisarja ljubljanskega škofa Sigismunda Lamberga in mu poveril nabiranje križarjev. V ta namen so se vršile posebne cerkvene pobožnosti s pridigami in slovesnimi obhodi. Vsi, ki so se hoteli udeležiti vojske, so dobili posebna križarska znamenja. Kdor se je sam ni mogel ali ni hotel udeležiti, je lahko oborožil mesto sebe koga drugega. Vsi križarji so bili deležni popolnih odpustkov in oproščeni vseh cerkvenih kazni. Po cerkvah so se postavili nabiralniki in nabrani milodari so se imeli porabiti za križarske namene. Vsi oznanovalci križarske vojske so bili deležni popolnih odpustkov kakor vojaki sami. Vsak križar je moral imeti toliko, da se je šest mesecev sam vzdrževal. Leta 1469. je papež Pavel II. še posebne milosti naklonil tistim, ki bi Metliko in Slovensko krajino branili pred Turki. — Na državnih zborih so bili vedno papeževi poslanci tisti, ki so odločno poudarjali potrebo državne pomoči, navdušeno izpodbujali kneze in cesarja na križarsko vojsko. Seveda so bili njihovi opomini vedno le glas vpijočega v puščavi.

Slovenci so se zavedali, kje jim je iskati v sili zavetja in pomoči. Priča temu je prošnja kranjskih stanov do papeža Siksta IV. Cerkveni poglavar je storil, kar je mogel. Trudil se je, spraviti vladarje med seboj, in pošiljal poslance na vse strani, da bi pregovorili kneze za skupno vojno podjetje proti Turkom, a uspeha ni dosegel. Razglasil je 28. junija 1475 tudi bulo (pismo), v kateri izpodbuja duhovščino, da z molitvijo, besedo in nabiranjem darov podpira priprave za križarsko vojsko zoper Turke. V ljubljanski stolni cerkvi so morali opraviti litanije in slovesne obhode za srečno vojsko zoper Turke. Tudi ta sredstva spričo nebrižnosti cesarjeve niso mnogo pomagala.

Kar je ob turških napadih posebno obteževalo uspešno brambo dežele, je bilo to, da so Turki izprva napravljali svoje roparske pohode nenadoma in z veliko naglico. V njihovih četah so bili sami lahki konjiki, ki so se kakor blisk prikazali v deželi, drli z velikansko hitrostjo naprej, kakor vihra iznenada planili na prestrašeno prebivalstvo, oplemli in požgali pokrajino, še preden je mogel kdo misliti na odpor, in naglo zopet odšli. Zato so morali deželni stanovi pred vsem skrbeti za to, da so se vesti o pretečih napadih kar najhitreje iz Hrvaške sporočile na Kranjsko in dalje po sosednih deželah, da si je moglo ljudstvo poiskati varnega zavetja in rešiti pred grabežljivim Turkom, kar je bilo v naglici mogoče.

O štajerskih stanovih čitamo leta 1475., da so opazovalne straže postavili na turški meji in jih vzdrževali na svoje stroške. Isto napravo so na shodu v Mariboru sklenili vpeljati odborniki vseh treh notranjeavstrijskih dežel. S „tedenskim vinarjem" se je imela ta mejna straža vzdrževati.

Kmalu je prišlo v navado, da so Hrvatje ob času nevarnosti pošiljali na Kranjsko pismena poročila o gibanju turških čet, takozvane „Turške glase". Brzi seli so jih prenašali iz kraja v kraj in napovedovali prihod Turkov. Grajski stotniki, poveljniki trdnjav in mest so potrjevali prejem s svojim podpisom. Že l. 1479. čitamo, da je Lovro Turjaški iz Hrvaškega sporočil kranjskemu vicedomu o pretečem turškem napadu. Listi s to novico so potem švigali sem ter tje. Vicedom jo je sporočil v Tržič z opominom, naj se razširi po vsem Gorenjskem. Koroški namestnik jo je zvedel iz Celja in jo takoj naznanil Beljačanom, beljaški sodnik pa svojemu gospodu na Bavarsko. V dveh dneh je bila preteča nevarnost splošno znana. — Mnogo takih „Turških glasov" iz 16. stoletja je še ohranjenih. Pisani so z glagolico v hrvaškem jeziku. Za zgled naj tu navedem odlomek iz l. 1566.: „To sam otil dati na znanje, da i vi od grada do grada po vsem Vinodolu do Tersata in na Riku i dalje na Pivku, na Kras i tja do Lublane te iste glase oznanite, da se vsaki zna držati pripravan i ot toga čuvat se, da se ka škoda ne primeri, ne ino Bog s vami." Ako so „glasi" došli o pravem času, so se ljudje že mogli pripraviti na neprijetni obisk in poiskati varno zavetje.

Mnogokrat pa so došli prepozno, ker so bile turške trume hitrejše. Zato se je polagoma razvil drugačen način sporočevanja, ki je ostal v rabi vsa poznejša stoletja. To so bili — kresovi.

Kresovi so postali značilna svarilna znamenja za naše kraje. Kadar so plamteli na gorah, tedaj je naznanjal njih zubelj, da je Turek v deželi. Rabili so jih že ob prvih turških napadih. S časom pa so postala kresišča stalne stražnice, redno zastavljene s čuvarji, ki so morali ob preteči nevarnosti takoj dati znamenje prebivalstvu. — Na določenih vrhovih je bilo nagromadenih več sto tovorov suhega lesa. Poleg gromade so stali nabasani možnarji. Ko je stražnik zagledal sovražne trume, je zažgal možnar in podkuril kres, ki je spravil po koncu vse prebivalstvo po okolici. Za prvim kresom se je zasvetil drugi, tretji, in v par urah je vedela vsa dežela, da Turek zopet pleni in mori po njej. — Turške napade je bilo navadno pričakovati s treh strani. Pridrli so ob Savi mimo Brežic in po dolini Krke, ali pa čez niža ve ob Kolpi preko Kočevja in Ribnice. Včasih so si izbrali tudi pot ob morju: čez Senj, Vinodol, Reko in Istro. Ob vseh treh progah so bila določena kresišča, ki so sporočala dobljena znamenja naprej, dokler ni bila po njih opozorjena posadka ljubljanskega gradu. Za napade po dolini Save in Krke so bili določeni kraji: Mehovo — Hmelnik — Št. Peter pri Žužemberku — Primskovo — Višnja Gora — Marija Magdalena pri Šmarju — Ljubljanski grad. Kadar so Turki pridrli preko Kolpe in Bele krajine, so goreli kresovi v sledeči vrsti: Vinica — Poljane — Kostel — Fridrihštajn — Ribnica — Ortnek— Turjak — Ig — Ljubljana. Preko Istre se je naznanil njihov prihod po kresiščih: Učka gora — Mahrenfels — Klana — Gutnek — Šilentabor — Senožeče — Postojna — Lož — Vrhnika — Ljubljana. Iz Ljubljane so šla znamenja naprej po Gorenjskem proti koroški meji v sledeči vrsti: Šmarna gora — Gorenji Kamnik — Šmarjetna gora — Radovljica — Sv. Peter pri Begunjah — Bled — Jesenice— Bela peč. — Kresovi so torej namestovali sedanji telegraf in njih krvavi svit je napovedoval deželi strašne dneve boja in požiga.

* * *

Kakor je spomin na kresove tesno združen s turškimi boji, tako imamo v slovenskih deželah ohranjene še spomenike druge vrste, ki pričajo o tedanjih hudih časih, to so utrjene cerkve ali tabri.

Edino varno zavetje pred turškimi roparji so našli prebivalci v raznovrstnih trdnjavah, obzidanih mestih, utrjenih gradovih in drugih naravno ali umetno zavarovanih krajih. Ker so imeli turški napadi le značaj roparskih pohodov, zato njihove čete niso imele s seboj težkih topov in drugega oblegovalnega orodja. Tudi niso radi izgubljali časa z dolgotrajnim oblegovanjem mest in gradov, ampak si raje poiskali žrtev in plena tam, kjer je bilo oboje lažje dobiti. Za varnim zidovjem, za jarki in nasipi si je prebivalstvo najlažje rešilo življenje in imetje. To je bil edini uspešni način samoobrambe. Zato vidimo, da so tudi vladarji najbolj skrbeli za utrjevanje mest in napravo drugih zavarovanih krajev.

Že leta 1416. je vojvoda Emest ukazal utrditi mesto Ljubljano, popraviti in razširiti mestno ozidje, napraviti nasipe in jarke. Ko je pozneje turška nevarnost postala še silnejša, je cesar Friderik l. 1448. ukazal vsem ljubljanskim okoličanom, naj pribite s sekirami, lopatami in drugim orodjem meščanom na pomoč, da popravijo ozidje, rove in okope, češ, da bodo imeli ob času nevarnosti v mestu varno zavetje. Ogroženi MetUki je cesar l. 1464. odpustil polovico vseh davkov, da si meščani lažje napravijo trdno ozidje okoli mesta, 1. 1467. je ukazal utrditi Celje.

Prav turška nevarnost je bila vzrok, da je proti koncu 15. stoletja na Slovenskem nastalo mnogo novih mest in trgov. Cesar Friderik je radodarno podeljeval mestne pravice, ki so bile za meščane važen vir dohodkov, da je s tem pomnožil število utrjenih in zavarovanih krajev v deželi. L. 1447. je skoraj ob istem času povzdignil v mesti Krško in Lož. Da si morejo kraj utrditi, je podelil Ložanom pravico, prirejati semnje in je vse nove naseljence oprostil davkov na šest let. Naslednje leto je ukazal kmetom okoli Slovenj ega gradca, naj mesto ograde z jarki in nasipi, da imajo v sili zavetje. L. 1478. je Višnjagora postala mesto. Višnjani so dobili pravico, pobirati cestnino, po en vinar od tovora, in imeti tri semnje, da morejo svoje mesto zataboriti. Sedmega majnika istega leta je ukazal cesar obzidati vipavski trg.

Trdnjave drugačne vrste so nastale ob deželnih mejah in gorskih soteskah, da so branile sovražniku prehod. L. 1477. so koroški stanovi vsemu prebivalstvu naložili „deseti vinar", to je deseti del od dohodkov kot turški davek. S tem denarjem so sezidali trdnjave ob važnih prelazih pri Železni Kapli, pri Guštanju blizu Korena in pri Sv. Magdaleni na Malem Ljubelju. Slične utrdbe so napravili Benečani na Predelu in v furlanski nižavi od izliva Soče do Gorice. Tudi pri Trstu so bili prehodi zagrajeni. Kranjska je žal ostala nezavarovana, ker so njene meje proti vzhodu in jugu popolnoma odprte in bi jih bilo treba utrditi z močnimi trdnjavami, kakršne so šele pozneje nastale na Hrvaškem in v Vojaški krajini.

Obzidani trgi in zavarovana mesta so pač nudila zavetje bližnjim okoličanom, tudi gospoda je bila vama na svojih utrjenih gradovih, toda kmečko ljudstvo po deželi je bilo po večini na milost in nemilost izročeno turškemu nasilju. Začelo si je tudi graditi svoje trdnjave, večjidel okoli cerkva, katere je hkrati s svojo svobodo in življenjem branilo proti polumescu. Tako so nastali znameniti tabri.

Beseda „tabor" ali „taber" je menda staronemškega izvora in pomenja utrjen kraj, trdnjavo. Valvasor pripoveduje, da so pričeli graditi tabre l. 1471. Za vzgled so jim menda služile slične utrdbe, ki si jih je ljudstvo napravljalo na Sedmograškem ob sovražnih napadih.

Na primernem kraju blizu vasi, na kakem nizkem griču ali pa tudi sredi gozda so napravili trden stolp z močnim ozidjem, kamor so se ob času nevarnosti zatekli ljudje in spravili tudi svoje imetje. Največkrat pa so utrdili domačo cerkev, oziroma pokopališče z ozidjem, stolpi, rovi in nasipi. Tu je bilo dovolj prostora za vse prebivalstvo iz okolice. Da se je „tabor" mogel dalj časa držati, je imel prostorne shrambe za živila, skladišča in vodnjake. V zidovju in stolpih so bile napravljene strelne line. Branitelji in zapovedniki tem trdnjavam so bili navadno domači duhovniki ali plemiči iz okolice. Med tem, ko so mladeniči in možje stali na ozidju, streljali na Turke, valili kamenje in debla na nje, so starčki, žene in otroci klečali v cerkvi pred altarji, prosili Boga za zmago in rešitev. Dvojna lepa misel se izraža v teh cerkvenih trdnjavah. Slovenci so se zavedali, da s svojim življenjem branijo verske svetinje in da jim je v obupnem boju poleg osebnega junaštva potrebna božja pomoč, katero so si hoteli zagotoviti s tem, da so branili svoje svete kraje.

Ali so tabri nudili ljudstvu dovolj varno zavetje?

Splošno smemo reči, da so bile te trdnjave primerne svojemu namenu in so neštete množice rešile bridke sužnosti ali pa gotove smrti. Ako je tabor le nekaj dni vzdržal naskoke sovražnikov, ki niso bili pripravljeni na dolgotrajno obleganje, je bilo prebivalstvo že rešeno. Turki so dirjali naprej in si drugod poiskali plena. — Ko so leta 1478. Turki morili in požigali po Koroškem, so se prebivalci Starega trga zatekli v svojo cerkveno trdnjavo. Mož sicer ni bilo mnogo, vendar so hrabro odbijali naskoke sovražnikove. Razsrjeni začno Turki goreče puščice streljati na cerkev in brambovce. Toda oprezni čuvarji so zabranili požar. Osramočeni so morali Turki oditi v veliko veselje hrabrih braniteljev. Še sedaj priča o tem dogodku sledeči nemški napis na cerkvenem ozidju: „Leta 1478. so pričeli Turki to božjo hišo v torek 4. avgusta ob sedmi uri naskakovati z vso silo in so jo trikrat zažgali, toda rešila sta jo ljubi sveti Rupert in sveti Maksimilijan s svojimi zaslugami pri Bogu, ki je pokazal svojo milost in znamenja. Maloštevilni možje so branili ozidje." — Gotovo so bili tabri priče velikega junaštva, o katerem žal zgodovina ničesar ne poroča. Večinoma se je v njih ljudstvo z uspehom branilo proti Turkom, večkrat pa je našlo tudi smrt v plamenu goreče cerkve ali pod mečem sovražnikov.

Kako potrebni in rabni so bili tabri za časa turške sile, priča že njihovo veliko število po vseh slovenskih deželah. Prav mnogo se jih je ohranilo skozi vsa stoletja do današnjega dne.

Posebno velik je bil tabor pri cerkvi sv. Štefana v Košani. Postavili so ga prebivalci dvanajsterih vasi v košanski dolini v začetku 16. stoletja. Imel je jajčasto obliko, šest stolpov po štiri nadstropja visokih in 24 pritličnih shramb. V spodnje prostore so spravljali vino, živila, strelivo, pa tudi ženske, starčke in otroke. Nad temi shrambami so bili leseni hodniki, kjer so stali branitelji tabra. Obrambi so služili tudi močni zidani stolpi s strelnimi linami, iz katerih so s puškami in topiči streljali na sovražnika. Tabor je imel svojo posebno upravo. Vsako leto so se zbrali 25. aprila, na praznik sv. Marka, ko je bil v Košani semenj, možje iz okolice, da pregledajo, v kakšnem stanu so utrdbe, kaj je treba popraviti in preskrbeti, in da volijo upravitelje. Na čelu uprave je bil „gvardijan" (nadzornik), kateremu je bilo prideljenih 12 do 13 kapitanov; bližnje gospostvo je imelo sodno pravico. „Gvardijan" je imel v posesti ključe k tabru in je bil odgovoren za vse stvari, ki so bile v njem; blagajne in račune je vodil „ višji kapitan". — Ko so v 18. stoletju ponehali turški napadi, je služil košanski tabor za občinsko skladišče. Zdaj je že večinoma razpadel.

Ker je še pri cerkvah opaziti vsaj sledove nekdanjih utrdb, naj jih tu nekaj navedem. Največ jih je najti na Kranjskem in v Istri, veliko manj na Štajerskem in Koroškem. Spomin na nje se je ohranil v krajevnih imenih: „Tabor", „na Tabru".

Na Notranjskem so bili sledeči tabri: Šilentabor pri Zagorju, zidan leta 1471., velikanskega obsega; grad „Predjama", grad Prem, „Pod jamo tabor" pri Podstenju, Košana, Tabor pri župni cerkvi v Vremah, vas Britof na Tabru, Tabor v Dolenji vasi pri Senožečah, Tabor pri Vrabčah, Tabor pri Št. Vidu, Tabor pri Ustjah, Tabor v vipavskem trgu, Studeno, Begunje pri Cirknici, Cirknica, Zgornji in Spodnji Logatec, Tabor pri Zavracu, Tabor v Žireh. Med največje je prištevati tabor ob cerkvi sv. Urha pri Nadlišku, ki so ga sezidali grofi Turjaški.

Na Gorenjskem: podružnici sv. Nikolaja pri Šmarju in sv. Ahacija pri Turjaku, vas Taberje pri Sostrem, Št. Jakob ob Savi, Šmarna gora, sv. Urh pri Horjulu, Primskovo, Št. Jurijska gora, Repnje, Komenda, Šmartin v Tuhinjski dolini, Češnjica, Krtina, Dob, Goričica pri Domžalah, podružnica sv. Kunigunde na „Tabru" pri Ihanu, Cerklje (župna cerkev), Poljane, Predvor.

Na Dolenjskem: Loški potok (župna cerkev), Podtabor v Strugah; kočevski tabri: Stara Loka, Mosel, Morobitz, Neseltal, Osilnica, Gottenitz; vasi: Stari tabor in Novi tabor in v Crmošnjicah; Trebnje, Mirna peč, Semič.

V Primorju: Tabor v Škocijanu, Repentabor, Tabor v Štijaku, Dutovljah, Sežani, Štanjelu, Tomaju in še mnogo drugih.

Na Štajerskem imajo znake nekdanjih utrdb: razvaline Zajčkega samostana, župna cerkev v Žalcu, samostan Jurjevo in Gornji Grad, kjer je ljubljanski škof Ravbar dal napraviti močno ozidje in jarke.

Po nekaterih krajih Kranjske in Istre se je ljudstvo ob turških napadih rado zatekalo v mnogoštevilne podzemeljske jame in dupline, o čemer še sedaj pripoveduje ljudsko sporočilo. Zavetišče te vrste je bil „Šmajdov grad" pri Kranju, v strme skalnate bregove Kokre vsekana jama, ki je bila dobro utrjena. Valvasor imenuje slična zavetišča: jamo S. Servolo v Istri, Luknjo in Lebinico pri Dupljah, jame pri Smledniku, Krki, v dolini Iške in druge. Med najzanimivejše pa spadajo takozvane „Matjaževe kamre" pri Zavracu nad Logatcem. Ta prostorna in skrita jama se je zapirala z železnimi vrati. Napravilo jih je loško gospostvo v varstvo prebivalstva.

Na Koroškem je bil na Djekšah tabor, ki je še precej ohranjen.

* * *

Načrtajmo še tu kratko posledice silovitih turških napadov: Najhujša posledica dolgotrajnih, obupnih bojev je bilo občutljivo zmanjšanje prebivalstva po slovenskih deželah. Leto za letom so prihajali Turki v naše kraje in najdragocenejši plen, ki so ga odpeljali, so bile neštete trume otrok, mladeničev, mož, deklet in žena. Zgodopisci tiste dobe navajajo prav strašne števUke. Že po prvem napadu l. 1469., ki je veljal zlasti Beli krajini, je baje turški paša sultanu v dar poklonil 500 ugrabljenih zalih dečkov in prav toliko deklic. Okoli 30.000 ljudi je bilo tisto leto odpeljanih v sužnost. Pri naslednjih napadih so zabeležene enako visoke številke. Leta 1471. cenijo število jetnikov na 15.000, l. 1474. na 6000, pri velikih napadih v letih 1478 do 1480 poprečno vsako leto 20.000 do 30.000. Ni pretirano, ako rečemo, da so Turki odpeljali gotovo nad sto tisoč naših ljudi in da so jih najmanj toliko tudi pobili. To je bilo pa zlasti za Kranjsko, ki itak ni bila gosto naseljena, občutljiva izguba.

Izmed vseh stanov je najhujše zadelo kmeta. Gospoda in meščani so bili zavarovani za močnim ozidjem, kmet je postal z družino in imetjem vred plen divjih roparjev, ako se mu ni posrečilo ob pravem času ubežati. Po raznih okrajih je bilo na stotine zemljišč brez gospodarja in obdelovalca. Na razsežnem gospodstvu graščine Kostel ob Kolpi je bilo v začetku 16. stoletja le pet zemljišč zastavljenih. Bistriški kartuzijani so prosili za odpis davkov in desetine, češ, da jim Turki niso le vsega pokončali in požgali, ampak tudi vse podložne kmete odpeljali v sužnost. Kočevcem je cesar Friderik l. 1492. dovolil, da si smejo s krošnjarjenjem služiti kruh, ker se vsled turških napadov s poljedelstvom niso mogli več preživljati. Trumoma so zapuščali kmetje svojo zemljo in svoje dvore, si iskali zaslužka v mestih in trgih ali pri kupčiji, ker so jim redno vse, kar so pridelali, ugrabili tuji roparji. Prišlo je tako daleč, da so ljudje resno mislili, popolnoma zapustiti svojo domovino in si drugod poiskati mirnejših selišč. — S kmetom so seveda trpeli vsi drugi stanovi, pred vsem plemstvo, ki je dobivalo od njega svoje glavne dohodke. Ako podložniki vsled turškega ropanja niso mogli redno plačevati letnih davščin, je obubožala tudi gospoda. Ker so se pa graščaki trudili, da bi vzlic strašni stiski, ki je takrat tlačila kmečki stan, svojim podložnikom vendar izželi kolikor mogoče visoke davščine, postalo je ljudstvo nezadovoljno in se v svoji obupnosti s silo uprlo proti gospodi. Kmečki upori 16. stoletja so tudi posledica turške sile.

Trgovina, ki pri nas nikdar ni bila posebno razvita, je vsled vedno preteče nevarnosti enako trpela. Zlasti v hrvaške dežele, s katerimi so Štajerci in Dolenjci živahno tržili, se trgovci niso več upali. Živine in domačih pridelkov itak ni bilo mogoče izvažati, ker je vse postalo plen ropaželjnih Turkov.

Z ljudstvom vred je bila hudo oškodovana tudi cerkev. Turki so posebno zasledovali duhovnike in redovnike, ki so bili voditelji ljudstva v tem verskem boju. Župnik Unrest poroča, koliko njegovih duhovnih bratov je bilo pri obrambi tabrov l. 1478. grozovito umorjenih, in dve leti pozneje je bilo med ujetimi kristjani nič manj nego 500 oseb duhovskega stanu odpeljanih v sužnost. Marsikje so se samostani vsled turških napadov popolnoma razdružili (Gornji Grad), drugod so bili menihi do zadnjega ujeti in pobiti. Skoraj povsod pa so bila samostanska poslopja porušena in požgana. — Cerkveni dohodki so se vsled žalostnih gospodarskih razmer silno skrčili, cerkvena posestva so bila vsled velikih davkov in vojnih naklad kmalu zadolžena, mnoge ustanove za cerkvene, dobrodelne in šolske namene so prenehale. Vse to se pojavlja zlasti v začetku 16. stoletja in je mnogo pripomoglo, da je luteranstvo v naših deželah našlo ugodna tla.

18. Zgodoviliski dogodki v narodnih pesmih in pripovedkah.[uredi]

Dokler narod še nima svoje pismenosti in svojega slovstva, mu je ustno sporočilo edini vir za spoznavanje preteklosti. Narodna pesem in pripovedka, ki se podedujeta od rodu do rodu, sta zvesti spremljevalki vseh važnejših zgodovinskih dogodkov. Med Slovenci je bilo nekdaj mnogo takega narodnega blaga, kjer je ljudska domišljija po svoje okrasila in raztolmačila zanimive dogodke svojega časa. Kar pripoveduje furlanski zgodovinar Nicoletti v 16. stoletju o Tolmincih, da radi prepevajo o svetnikih, o kralju Matjažu in drugih odličnih osebah svojega naroda, to velja tudi o drugih Slovencih. Marsikatere teh junaških pesmi in pripovedk je sicer že časa tok izbrisal, vendar so tudi tiste, ki so se ohranile, za nas velike važnosti. Ne smemo sicer v njih iskati čiste in neskaljene zgodovinske resnice, vendar nam pričajo, kako je ljudstvo pojmovalo in presojalo dogodke svoje dobe. Kar zgodovina le suhoparno izraža z imeni in številkami, to narodna pesem in pripovedka sporočata v pesniški obliki, z gorko besedo in živo domišljijo. In kar je tamkaj megleno in nedoločno, to postane v pesmi pestro in živo. V njej vse živi, se giblje, govori in čuti. Zato so narodne pesmi najpristnejši izraz ljudske duše.

Zgodovinskih dogodkov iz zgodnjega srednjega veka ljudski spomin ni skoraj nič ohranil. Nahajajo se le tu in tam še redki sledovi, vse drugo so zabrisali poznejši bojeviti časi. Nazaj v 12. ali 13. stoletje segajo pripovedke o početku raznih samostanov, romarskih cerkva, nekaterih gradov in mest. Okoli Št. Vida na Dolenjskem je bila še v začetku prejšnjega stoletja razširjena pesem o treh belih menihih, ki so prišli iz tujine, ustanovili stiski samostan in učili ljudi umnega kmetovanja. Ime zajčkega samostana razlaga narodna pripovedka, češ, da je spečemu mejnemu grofu Otakarju zajec pod pazduho zlezel, zato je grof samostan, ki ga je na tistem kraju ustanovil, po tej živali imenoval. Spomin na molčeče menihe in njihove ponočne molitve še ohranjuje pripovedka o „ponočni procesiji zajčkih menihov". Okoli Maribora je med ljudstvom zlasti znana „sveta Sofija", grofica Rogaška in ustanoviteljica studeniškega samostana. Grob Seifrida Marenberškega, znanega nasprotnika kralja Otakarja in ustanovitelja tamošnjega samostana, ki je umrl v sluhu svetosti, je postal celo sloveča božja pot in razne pripovedke so nastale o njegovi smrti. Enako je tudi o življenju, delovanju in čudežih blažene Heme, grofice Krške, bilo razširjenih mnogo legend.

Kakor bršljin razvaline starih gradov, tako prepletajo tudi spomin na njihove prebivalce razne pesmi in pravljice. Iz njih se dajo na drobno posneti vse razmere po gradovih tedanjega viteštva. V nasprotje z lesenimi in rujavimi kmečkimi hišami se zidani grad vedno imenuje „skalen grad", „svetel grad" ali „beli grad". V belem gradu stanujeta „žlahtni gospod" in „žlahtna gospa", ki imata še druga gospodarska poslopja.

Stoji, stoji tam beli grad.
Je v gradu žlahten gospod mlad.
In v gradu žlahtna je gospa
z njim poročena pusta dva.
Pristav'co belo imata,
v pristav'ci mlado majerco.

Znamenit del gradu je grajski stolp z linami, od koder je lep razgled daleč na okoli. Od tu se stražnik ozira za sovražno vojsko, tu pričakuje grajska gospa, da zagleda napovedane goste ali vračajočega se soproga, od tu se ozira grajska gospodična po zaželjenih snubcih.

Breda vstaja, ko se dan zazori.
Se sprehaja sem ter tje po dvori,
si odpirat ide gornje line
Ide gledat doli na ravnine

– – –

Ravbar zjutraj rano vstajal,
se po gradu je sprehajal,
line hodil si odpirat,
dol na zlato polje gledat.

Mnogobrojna je grajska družina, ki streže gospodi. Imenujejo se: kuhar ali kuharica, hlevar, vrtnar, paže, mojškra, majer ali majerca. Ne manjka tudi prebrisani Pavliha ali grajski norec, ki z raznimi burkami razveseljuje gospodo, pa vzlic svoji dozdevni neumnosti marsikatero modro ugane.

Le grajski norec se smeji,
tako-le pravi, govori:
„Močno, močno se meni zdi,
da mlada Zora mrtva ni."

Glavno opravilo vitezov je boj. Kar jim še preostane časa, ga porabijo za lov ali za viteške igre (turnirje).

Turnirji so dali zgodovinsko podlago znani narodni pesmi „Pegam in Lambergar". Kaj pa izraža naslov? Priča nam, da je ta pesem gotovo nastala proti koncu 15. stoletja, ker je spomin na viteške igre v njej strnjen z zgodovinskimi dogodki, ki so se vršili za časa cesarja Friderika III. in Maksimilijana. „Lambergar" tu pomenja slavnega viteza Gašperja Lamberga, iz znane rodbine, ki se je bila okoli l. 1396. naselila na Kranjskem in dala ljubljanski škofiji prvega škofa Sigismunda. Izprva je bil Guttenberg pri Tržiču rodbinska posest. L. 1436. pa je kupil Jurij II. Lamberg, brat škofa Sigismunda, grad Kamen pri Begunjah. Njegov sin Gašper je posebno slovel zaradi svojega junaštva in spretnosti v turnirjih. Nič manj kot petinosemdesetkrat se je meril z raznimi vitezi in bil skoraj vedno zmagovalec. Le cesarju Maksimilijanu in trem drugim gospodom je podlegel na bojišču. Ni čuda, da se je njegova slava razširjala daleč na okoli, da so njegova dejanja poveličevali v pesmih in slikah. Valvazor pripoveduje, da je bila ob njegovem času v gradu Kamnu na steni videti slika, ki je predstavljala boj nekega Lamberga z neznanim češkim velikanom. Ljudstvo po okolici pa je v pesmih proslavljalo junaškega zmagovalca. In „Pegam", ki zabavlja cesarju in izziva Dunajčane? Prvotni tip temu Lambergovemu nasprotniku je dala oseba češkega viteza Jana Vitovca, vojskovodja celjske grofice Katarine (prim. Pegam- Pehajm-Behaimb). Bil je na Kranjskem v slabem spominu zaradi ropanja in požiganja po Gorenjskem, ko se je bojeval l. 1458. odločilni boj za celjsko dediščino. Ljudska domišljija je napravila iz njega bojnega velikana s tremi glavami, ki mora pa vendar podleči hrabremu Lambergarju.

Izmed drugih zgodovinskih oseb, ki so zapustile med ljudstvom trajen spomin, je omeniti posebno viteza Erazma iz Predjame in Andreja Baumkircherja. Njuni zgodbi smo že omenili na drugem kraju. Značilno je, da se ljudsko sporočilo o teh dveh roparskih vitezih in pustolovcih zelo vjema z zgodovinsko resnico.

Tudi celjski grofi so tako globoko posegli v zgodovino našega naroda, da ni čuda, ako se je spomin na nje ohranil v narodnih pesmih in pripovedkah. Najbolj je bil ljudstvu znan lahkoživi in bojeviti grof Friderik II., ki je umrl leta 1454., in nesrečna Veronika Desiniška, prav tako mogočni Urh II., zadnji Celjan. Ljudsko sporočilo slika celjske grofe kot pohotne, nasilne ljudi, ki so podložnim kmetom ugrabljali hčere in žene in jih jemali k sebi v grad. Znana je pripovedka o poplemenitvi Teharjanov. Grof Urh je zalezoval poštena dekleta bližnjih vasi in je po noči preoblečen v meniha hodil vasovat v sosednje Teharje. Pogumni teharski fantje pa sklenejo, ga za ponočne obiske občutljivo kaznovati. Neki večer ga ujamejo in toliko časa drže zaprtega, da jim vsem s posebnim pismom plemstvo podeli. Seveda je misliti pri tem le na posebne pravice in privilegije, kakoršne so dajali včasih gospodje svojim podložnikom. Tudi nagli pogin celjskega rodu spravlja ljudska pripovedka v zvezo z njihovim razuzdanim življenjem. Grof Urh je ugrabil kmetu edino hčer. Zaman pride žalostni oče prosit in rotit neusmiljenega moža, naj mu vrne ljubljenega otroka. Zasmehujoč ga spodi grof iz grada. Zdaj mu kmet razsrjen napove kazen božjo: zgodnjo smrt, pogin celjskega rodu in razpad celjske grofije.

Ljudstvo pripisuje celjskim grofom ustanovitev dveh cerkva: Sv. Treh Kraljev v Tinjah na Pohorju in Marije Device v Svetini. Prvo je dal baje sezidati grof Friderik, ko se je rešil ječe, v katero ga je bil dal razsrjeni oče zapreti; drugo je postavil, ko se je srečno vrnil iz Laškega, kjer ga je imel ferarski vojvoda dalj časa ujetega. Marijino cerkev na Velikem vrhu je zidal neki zidarski mojster z Nemškega. Ko je zidovje že stalo, se je zaman trudil, da bi je lepo pobelil. Ves omet je popadal proč, še preden se je posušil. Grof Friderik se razsrdi zaradi njegove nerodnosti in ga da v ječo vreči. Obupanemu jetniku pa se prikaže po noči Marija in mu naznani, da hoče sama imeti temno cerkev, da je Turki ne bodo mogli ugledati in napasti. Zato je povzročila, da je belež odpadel. Ko mojster grofu to pove, mu je tudi ta odpustil in ga rešil ječe.

Grajska gospoda sploh pri ljudstvu ni ostala v dobrem spominu. Skoraj povsod vedo mnogo pripovedovati, kako so vitezi razuzdano živeli, se med seboj bili; pripovedujejo tudi o raznoterih zločinih in družinskih razprtijah. Stalna oseba v teh mnogovrstnih pravljicah, ki se pripovedujejo sedaj o tem, sedaj o drugem gradu, je zakleta grajska gospodična, ki se v obliki kače solnči na grajskih razvalinah in čuva podzemeljske zaklade. Nedolžen mladenič jo bode nekoč rešil, jo dobil za ženo in za doto neizmerno bogastvo.

Na mesto drugih naj denem tu sem pravljico o starem smledniškem gradu (blizu Vodic na Gorenjskem):

V davnih časih je živel v smledniškem gradu, čegar mogočne razvaline so še danes videti na obraščenem hribu, nek vitez, ki je bil zelo vdan igri s kockami. Ker mu je bila sreča mila, je stavil vedno visoke svote in redno dobival. Vsled tega so se mu pričeli njegovi tovariši odtegovati in nazadnje ni bilo nikogar več, ki bi se upal igrati z vitezom. Zdaj je poklical vitez samega vraga, da bi mu bil tovariš pri igri. Nekoč sta igrala celo noč. Toda sreča se je zdaj izpreobrnila. Vitez je izgubljal svoto za svoto in kmalu je bilo vse njegovo premoženje izgubljeno. Toda strast mu še ni dala miru. Slednjič zastavi najmlajšo hčerko in svojo lastno dušo, pa tudi sedaj izgubi. Strašen vihar je razsajal tisto noč okoli grada. Drugo jutro so dolgo časa zaman iskali viteza in njegovo hčerko. Našli so ga slednjič v dvorani z ožganim obrazom, od grada pa se je plazila ostudna kača. Ko so hoteli mrliča pokopati, so grobarji začuli v rakvi naenkrat čudno rožljanje. Dvignejo pokrov in pogledajo, pa od mrliča ni bilo videti druzega kakor le čevlje, vse drugo je bil odnesel vrag. O zakleti vitezovi hčerki si pripovedujejo ljudje, da na grajskem hribu čuva neizmerne zaklade, ki so zavezani v treh velikih rjuhah. Nek pastirček, ki se je bil več dni zapored umival v bistri studenčnici ob znožju gore, pa je enkrat to opustil, je tisti dan zagledal ukleto kačo, ki mu je žalostno rekla: „Ko bi se bil ti deček še danes umil v bistri studenčnici, bi me bil rešil in smel bi bil seči v polne rjuhe cekinov in zajeti, kolikor bi hotel. Tako pa si zapravil svojo in mojo srečo." S temi besedami je kača izginila in nihče je ni več videl.

Povest o dveh sovražnih bratih si pripovedujejo okoli Rajhenburga. Tam je videti dva gradova, enega na strmi skali, druzega v dolini. Oba sta bila v davnih časih dom dveh bratov, zadnjih potomcev rajhenburškega rodu. Strastno sta se sovražila in iskala prilike, da se maščujeta drug nad drugim. Nekoč je gledal zgornji Rajhenburžan pri oknu na spodnji grad in v tistem trenotku je stopil tudi njegov brat k oknu in pogledal gori. Sovraštvo jima vzkipi v srcu z vso silo. Hipoma zgrabi zgornji vitez puško in ustreli svojega brata. Ko hlapci iz spodnjega gradu zapazijo, kaj se je zgodilo, zgrabijo za orožje, naskočijo gornji grad in ubijejo morilca. Glave obeh bratov so spravili v grajsko kapelo, kjer sta bili vedno tako obrnjeni, da sta si gledali oko v oko. In ako jih je kdo hotel drugače obrniti, bilo je čuti milo ječanje, drugo jutro pa so bile glave zopet v prejšnjem položaju.

Nežnejšo povest vedo ljudje na drugi strani Save o Viljemu Ostro vrharju in vilinem prstanu, ki nas uči, da so pogumnim junakom dobre vile posebno naklonjene in da skrbe za njihovo srečo.

Največ spominov se je ohranilo med narodom na turške boje. Ti časi so bili junaška doba Slovencev, ko je moral ves narod skupno braniti vero in svobodo proti ljutim Osmanom. Ta čas se je razvilo viteško življenje in mišljenje narodovo, dvignila samozavest in vzlic bridkim izkušnjam, ga je prešinjal neukročen pogum. Zato je ta doba podala narodnim pesmim in pripovedkam največ snovi in se najbolj vtisnila ljudskemu spominu.

Osebe, katerih junaštvo pesmi opevajo, so deloma domači poveljniki (Ravbar), deloma junaki iz jugoslovanske zgodovine (Ivan Hunjadi, Matija Korvin, kraljevič Marko, Sekely). Turški boji so mnogokrat združili Slovence s Hrvati in Ogri k skupnim vojnim podjetjem. Iz bojev ob Savi in Kolpi so prinesli slovenski vojaki s seboj spomine na vojvoda „Janka", „kralja Matjaža" in srbske pesmi o „kraljeviču Marku", ki so se udomačile med našim narodom.

Eden največjih junakov izza časa prvih turških napadov je Korvinov oče, Ivan Hunjadi. V hrvaških narodnih pesmih je dobro znan pod imenom Janko Sibinjanin (Sibinj = Hermannstadt na Erdeljskem). Slovenska pesem „ženitev Janka vojvode" pripoveduje, kako je snubil za ženo lepo Janjo iz Temešvara in kako mu je pri tem pomagal sin njegove sestre, modri junak Sekol. Ivan Hunjadi se je skoraj vse življenje bojeval zoper Turke. Proslavil se je že 1. 1440., ko jih je prepodil iz Erdeljskega in potolkel 20.000 sovražnikov. Še znamenitejša je bila njegova zmaga l. 1443., ko je peljal križarsko vojsko preko Donave, podil Turke od mesta do mesta in jim odvzel vso Bolgarijo. V balkanskih soteskah je pokončal nad 30.000 Turkov. Sam papež in najmogočnejši evropski vladarji so mu čestitali na teh uspehih. Vojvoda Ivan je takrat sklenil desetleten ugoden mir s Turki. Na prigovarjanje papeževo in drugih vladarjev, ki so mu obljubljali pomoč in hoteli Turke izriniti iz Evrope, je sicer prihodnje leto zopet stopil vojski na čelo in zgrabil mohamedance pri Varni (1444). Toda boj se je končal s popolnim porazom krščanske vojske. Ogrski kralj Ladislav „Vamenčik" je padel, Hunjadija pa je ujel valaški vojvoda Drakul, zaveznik sultana Murada. Da bi opral sramoten poraz, ki ga je zadel pri Varni, je vojvoda Ivan čez par let iznova zbral 25.000 mož zoper Turke. Med njimi je bilo mnogo Slovencev iz Spodnjega Štajerskega, Ogrskega in Hrvaškega. L. 1448. zadeneta sovražnika skupaj na Kosovem polju. Turška vojska je bila šestkrat večja. Po tridnevnem klanju je bila vsa ogrska vojska pobita, ujeta, in razkropljena. Hunjadija je takrat ujel turški zaveznik Jurij Brankovič. Tri mesece je ostal Hunjadi v ječi. Izpustili so ga še le, ko se je zavezal, da oženi svojega sina Matija Korvina z Brankovičevo vnukinjo Elizabeto. Vendar se ta poroka ni izvršila. Večer svojega življenja je stari Hunjadi še osvetlil s slavno zmago pri Belem gradu (1456), pa je kmalu nato umrl za kužno boleznijo. Ogri ga po pravici prištevajo med svoje največje junake.

Na Ivana Hunjadija se po vsej priliki nanaša, kar pripoveduje narodna pesem o „kralju Matjažu v turški ječi". Matija Korvin sam ni bil nikdar od Turkov ujet, pač pa velja o njegovem očetu, kar pravi narodna pesem:

„Trikrat je že na vojski bil,
četrtikrat je vlovljen bil,
v turško ječo vržen bil.
V njej ostal je let in dan,
da ni videl belega dne.
in solnca ne rumenega."

Jetnika reši „Marjetica, turškega cesarja mlajša hčer".

„Ona je k njemu tekala,
mu kratek čas je delala."

Obljubi mu, da ga hoče rešiti sužnosti, ako jo vzame za ženo. Toda jetnik se brani, rekoč:

„Doma imam svojo gospo,
trikrat je lepši, kakor ti,
trikrat je mlajši, kakor ti."

Obljubi pa ji, da jo hoče omožiti s svojim „bratom Matjažem":

„Doma imam brata mlajšega,
in on Matjaž je, kakor jaz,
lepo krono ima, kakor jaz,
tega Matjaža hočem dat,
ak' hočeš ga Marjetica vzet."

Videti je, da je ženitvena pogodba, ki jo je bil sklenil Ivan Hunjadi z Jurijem Brankovičem. dala povod, da je nastala pripovedka o rešiteljici Marjetici. Narodna pesem sicer pripoveduje o sinu, kar velja o njegovem očetu, vendar popolnoma resnično opisuje, da se jetnik brani neveste, češ, da je že oženj en in da ji hoče dati svojega „brata" (pravilno sina) Matjaža za moža.

Kralj Matjaž je najznamenitejši junak slovenskih narodnih pesmi. Zgodovinsko podlago tej bajni osebi je dal ogrski kralj Matija Korvin, o čegar vojskah s cesarjem Friderikom in Turki smo že preje slišali. Da se je ogrski kralj Matjaž Slovencem tako prikupil, temu so bile vzrok tedanje politične in socialne razmere našega naroda. Slovenci so mnogo občevali z ogrsko državo. Hodili so tje ne le po kupčiji, ampak tudi na vojsko proti Turkom. Zato se je ime ogrskega junaka kmalu med njimi razglasilo. In Matija se je še posebno zanimal za kranjsko deželo, katero je hotel celo kupiti od cesarja Friderika. Še bolj je zaslovel med našim ljudstvom, ko si je v letih 1480—1487. deloma osvojil avstrijske dežele in celo cesarski Dunaj, kjer je začel stolovati, kakor da je postavni vladar v naših krajih. Matija Korvin je že od svojega očeta Ivana Hunjadija podedoval slavo nepremagljivega krotitelja Turkov. Njegova „črna vojska", v kateri so bili Ogri, Cehi, Moravani in Slovenci, je bila strah sovražnikov.

Narodna pesem pripoveduje, kako se je Matjaž oženil z mlado Alenčico, „kraljico ljubo ogrsko". Čez tri dni

so prišle cajtinge po nja,
da brž v vojsko se poda.

Ko se bojuje s Turki, ugrabijo ti njegovo ženo in jo odpeljejo na Turško. Matjažu naznani ptica, kaj se je zgodilo. Ta se brž obleče po turško in zdirja na iskrem belcu v globoko Turčijo. „Na sred' Turčije globoke, stoje tri lipe zelene", pod njimi rajajo Turki. Matjaž plača za raj rumen zlat, si izbere za plesalko svojo Alenčico in se z njo zavrti.

„Ko v tretje raj žara jata,
prot' konjču jo zavijeta."

Zasedeta ga in se spustita v dir proti Donavi. Da bi Turki izgubili sled, je dal Matjaž svojemu konju podkve na robe prikovati. Tako sta srečno ušla.

V tej pesmi pač ni nič zgodovinskega, razun bojev s Turki. Matjaževa nevesta Alenčica je popolnoma bajno bitje, ker se o njej pripoveduje, da jo je rodila jutranja zarja, da je bila nebeška devica in da so jo rojenice zibale v zlati zibelki. Kakor Matjaž, tudi ona ni umrla, temveč se dvignila nazaj v svetle oblake.

Kralj Matjaž pa Slovencem ni le vzor bojevitega junaka, temveč tudi modrega in dobrega vladarja. V nasprotju s slovenskimi kmeti, katere so trli proti koncu 15. stoletja hudi davki, domače vojske in turški navali, so njihovi sosedje, ogrski kmetje, živeli pod Korvinovo vlado v najsrečnejšem miru. Kralj Matija Korvin je bil velik prijatelj kmetov, branil jih je zunanjih sovražnikov, pa tudi ni pustil, da bi jih preveč zatirali plemiči in grajščaki. Sam je šel v vinograd, prijel za motiko in zahteval od svojih spremljevalcev, naj kopljejo z njim, da izkusijo, koliko mora trpeti ubogi kmet. Ta dobrota se je razglasila tudi med slovenskimi kmeti in njegovo ime je šlo od ust do ust. Zato pravi narodna pesem:

Ko kralj Alatjaž je kraljeval,
tedaj je kmetic dobro kmetoval.

Osebo kralja Matjaža si je ljudska domišljija preustvarila v vzornega vladarja, ki po očetovsko skrbi za svoje podložnike in jih z mogočno roko varuje vseh sovražnikov. Pri tem je naš „kralj Matjaž" skoraj popolnoma izgubil stik z zgodovinskim Matijem Korvinom. Nikakega sledu ni več o njegovem tujstvu ali ogrstvu, postal je pravi narodni junak slovenski.

Na Koroškem pripovedujejo, da si ga je bilo ljudstvo samo izbralo za kralja na Gosposvetskem polju in da je imel svojo stolico na Krnskem gradu. Noč in dan so bila odprta vrata njegovega gradu, vsak siromak si je lahko izprosil milosti, vsak zatiranec je našel pri njem pravico. Kralj je bil zelo dober in je dajal same zlate kovati. Tu se vidi, da so koroški Slovenci združili z Matjaževo osebo svoje najstarejše zgodovinske spomine iz onih časov, ko so še imeli narodno samostojnost, si prosto volili svoje domače vojvode in jim v imenu ljudstva izročali vladarsko oblast.

Ljudstvo tudi ne verjame, da je kralj Matjaž umrl. Tak vzoren junak ne more umreti, on le spi v neki gori stoletno spanje. Enkrat se bode predramil in zopet pridrl s svojo vojsko na dan. Zadnjo bitko bode bojeval na Sorškem polju, kjer bo premagal sedem kraljev in ustanovil večni mir:

„Kjer trivršna smreka rase,
mir bo sklenjen v Sorškem polji,
trije kralji zlate čase
ustanovijo, vse bo bolji."

Med tem ko je kralj Matjaž lasten le slovenskemu ljudstvu, je njegov vrstnik kraljevič Marko naroden junak vseh jugoslovanskih rodov. Njegovo ime slavijo pesmi od Triglava do Črnega morja in do grškega zaliva. Njegovo osebo je okrasila domišljija narodova z vsemi vrlinami, ki si jih je mogla izmisliti o svojem ljubljencu. Kakor Matjaž je tudi kraljevič Marko vzor boritelja za narod, za pravico, za vero in resnico.

Zgodovinskih spominov je malo v njegovih pesmih in pripovedkah. Po sporočilu je bil sin kralja Vukašina, ki se je l. 1366. z Urošem, sinom mogočnega srbskega vladarja Stjepana Dušana, boril za carstvo v Srbiji, pa je bil slednjič premagan in usmrten. Marko je bil iz početka zelo slaboten deček, toda neka dobra vila mu je dala izredno moč, da je drevje ruval in skale metal. Pozneje je prišel v Prizren na dvor carja Dušana, kjer se je priučil junaškemu obnašanju in pisal „knjige carostavne". Ko so po Dušanovi smrti nastale razprtije zaradi nasledstva, so modrega Marka poklicali, naj razsodi, komu gre carstvo. Razsodil je proti svojemu očetu v prilog carjeviču Urošu. Ker mu vsled očetove jeze zdaj ni bilo več ostati doma, da si skovati sabljo, vzame buzdovan (bat), pa gre junačit po širnem svetu. Kmalu je zaslovelo njegovo ime. Siromaki so ga blagoslavljali, ker jim je rad pomagal, varoval in branil je vdove in sirote. Turki so se zbali, ako so le culi njegovo ime. Občeval je z najboljšimi srbskimi junaki in izvršil mnogo junaških činov. Zvest tovariš mu je bil konj „ šareč", ki mu je pomagal v marsikateri zadregi. Marko je junačil nad sto let in umrl na Urvini planini, ko je še preje z mečem zabodel svojega zvestega „šarca". Pokopali so ga na Sveti gori.

Slovenske pesmi o kraljeviču Marku pripovedujejo, kako je posekal turške goste, ki so prišli na njegov grad, kako je bil od zavidnih vitezov prodan v turško sužnost, pa se je rešil s svojim junaštvom, kako je otel svojo ženo, ki so jo s silo odvedli „trije mladi Nemčiči", in kako jo je kaznoval za njeno nezvestobo. Marko je tu popolnoma podoben drugim srednjeveškim vitezom, ki potujejo od grada do grada, iščejo nenavadnih čudnih dogodkov in se proslavljajo z junaškimi deli.

Narodne pesmi se niso le glasile v proslavo velikih junakov, ampak se je z njimi tudi podžigal pogum slovenskih bojevnikov. Nekaj pesmi imamo, ki so pristen izraz takega narodnega navdušenja in ki so se prepevale, kedar so šli slovenski mladeniči v boj na turško mejo. Za zgled le neko koroško popevko iz Kotmare vasi:

Enga konjča bom si kupil,
enga konjča šimlastga.
Oj pa daleč jaz pojezdim,
dol' na mejo ogrsko.

V eno roko vzamem puškico,
v drugo svetlo sabljico,
pa prav frišno se bom skusil,
za sveto vero katoliško.

Z javnimi molitvami in procesijami se je ob turških vojskah vnemal ljudski pogum. Zlasti Marijine cerkve so bile cilj mnogim romanjem, ker je Marija veljala za veliko zavetnico krščanskega ljudstva. Takrat je nastala pesem: „O Marija, o Marija, pojdi z nami v kompanijo." V cerkvah so ljudje darovali razne lesene ali voščene kipce, ki so spominjali na Turke.

Poleg junakov proslavljajo pesmi tudi žene in dekleta, ki so se odlikovale s hrabrostjo in se bojevale proti sovražnikom. Zgodovinskih spominov na take junakinje je več. Zgodopisci poročajo o neki gospej pl. Turn na gradu Feistenberg, ki se je ob turškem napadu še le vdala, ko so ji krvoločni roparji odsekali obe roki, in o devici na Krškem gradu, ki je skočila s strme pečine v Savo, da se reši divjih Turkov. V narodnih pesmih je zgled takih junaških žen Alenčica, Gregčeva sestrica. Ko so ji Turki ubili brata, se sama obleče po vojaško,

pripaše svetlo sabljico,
svetlo kakor solnce,
ojstro, kakor britvo;
po sredi nje kača leži,
na konci iz nje ogenj gori,
v kačjem strupu je kamena
za Turke je namenjena.

Potem odhiti na brzem konju v globoko Turčijo, dirja po njej gori in doli in seka Turke.

„Torko jih za njo leži,
ko snopja za ženjicami."

Pesem nam slika zgled junaštva, ki je imel gotovo svojo zgodovinsko podlago v bojnih činih, s katerimi so se poleg moških odlikovale tudi ženske.

Turški rop narodne pesmi pogosto opisujejo.

„Nocoj je Turek ropal,
nocoj v tamni noči,
ubil mi oča, mater
in mojo mlaj sestrico,
mi ukradel mojo ljubo."

Ugrabljeni otroci tudi v daljni Turčiji ne pozabijo svoje domovine.- Poturčeni brat pripelje svojo sestro, ki se ji toži po stariših, zopet domov. Domači ga ne spoznajo več. „Jerco so sprejemali, Turčina grdo gledali." Njemu pa se je milo storilo, da se je domu popolnoma odtujil. Obišče še enkrat zeleni vrt in utrga rdeče jabelko rekoč:

„Jablan, jablan, jablanca,
bodi srečna ti doma.
Ko sem še pobič bil,
sem tebe jaz vsadil."

Potem se zavihti na konjiča in zdrči nazaj na Turško.

Značilno je, da rop slovenskih deklet narodne pesmi večkrat opisujejo kot snubitev, kateri se nevesta prisiljena vda. Najlepša pesem te vrste je „Mlada Breda". Grajska hči zagleda s stolpa v daljavi lahno meglico in vpraša mater, kaj to pomeni. Mati pa ji je začela razlagati:

„Ta meglica ni ne od vodice,
ta meglica ni ne od gorice,
tud' oblak ni toče hudourne,
izpod neba gnan od sile burne;
to je sapa turških konj meglena,
ki jih polna steza je zelena.
Turki pote jezdijo, oj Breda!

Od strahu Breda skoraj omedli in prosi mater:

Oj nikarte mene Turku dati!
Kaj počela bom v deželi tuji?
Turk je hud, njegova mat' še huji.

Mati jo skuša pomiriti in ji daje nauke, kako se naj obnaša proti svoji tašči. Toda Breda ima hude slutnje, se zjoka in reče materi:

K'dar mi boste balo nakladala,
nakladala, v skrinjo jo spravljala,
pečo šlarasto mi dobro zvijte,
jo vrh vsega blaga položite;
najpoprej bom peče potreb'vala,
z njo si srčne rane zavezvala.

Ko pridirjajo turški snubci, jih mati dobro pogosti in napoji, jeli so si svatje napivati, jeli so po Bredi vpraševati." Mati pošlje po njo. „Gor za mizo so jo posadili, z njo za mizo sladko vince pili." Potem ji ženin pokloni dar svoje matere, mladega konja belca, osedlanega z žametovim sedlom in obrzdanega z zlato uzdo.

Nanj mi mlado Bredo posadijo,
z njo po ravnem polju v dir drčijo,
da se dela gosta mi meglica,
oj meglica, turških konj sapica.

Toda v žametastem sedlu je hudobna tašča skrila bodalo. V diru se konj izpodtakne in bodalce se Bredi v prsi zasadi. Še ima toliko moči, da pridirja na grad svojega turškega ženina, kjer jo hoče tašča zastrupiti. Od žalosti obupana gre Breda v svojo spalnico in se vleže v posteljo.

Urno srčne rane si odveže
še tako izpregovori in pravi:
„Teci, teci, srca vir krvavi!
Materi te mili bom poslala,
videla me več ne bo na sveti,
da b' vsaj slišala o meni peti.

Tudi turški ženin od žalosti z njo vred umrje.

Naravno je, da je ljudstvo s posebnim veseljem pozdravljalo tabre, kjer je našlo najvarnejše zavetje. V Spodnji Kapli na Koroškem so za časa turških napadov sezidali trdnjavo Kremljico. Vse ljudstvo po okolici je bilo veselo, ko so jo srečno dovršili. Nastala je pesem, ki se pričenja z besedami:

„Oj ti preljuba Kremljica,
ki si naša zabranica."

Mnogo je krajevnih pripovedk o turških bojih, ki se z malimi izpremembami tu in tam pripovedujejo. Marsikje so tudi razni spomeniki, ki jih ljudstvo spravlja s Turki v zvezo: „turški križ", „turške šance", na pr. pri Železni Kapli na Koroškem. In pri kaki stari cerkvi še hranijo turško podkev ali verigo.

Po Tolminskem je zelo znana bukovska pripovedka o Turkih. Turki so pridrli v soboto proti večeru na vrh bukovskega sedla. Ko začujejo zvonenje iz cerkvenega stolpa, reče turški načelnik: „Le buči, buči sv. Lenart, še nocoj bodo moje mule na tvojem oltarju zobale in moji junaki iz tvoje čase rujno vince pili!" Ko pa hočejo Turki naprej, začno se mulam noge vdirati, tako, da se nihče ni mogel z mesta ganiti. Razkačeni Turki so se morali vrniti, in Bukovci so bili rešeni. Se danes se imenuje mesto, kjer so se mule pogrezale, „žrelo", in v spomin čudežne rešitve zvonijo še zdaj vsak petek ob treh popoldne (?).

Enako se pripoveduje o cerkvi v Svečah na Koroškem, o sv. Janezu pri Bohinjskem jezeru in Materi božji na Homcu.

„Turški križ" na Tolminski cesti med Ročinjem in Dolenjimi Seli je baje iz l. 1478. Kmetje so bili na bližnjem hribu nanesli mnogo kamenja in ga spuščali na Turke, ki so prodirali ob Soči. Na ta način so mnogo ne vernikov pobili. Obupani načelnik pa je potem zasekal z mečem v skalo križ, rekoč : „Pri tem znamenju prisegam, da ne bomo ne jaz, ne moji nasledniki več hodili, koder bela voda (Soča) teče in kjer take gore v nebo mole."

Nad vasjo Pečnico na Koroškem je strmo skalovje, ki ga ljudje imenujejo Tabor. V tem skalovju je bila nekdaj zelo prostorna jama, ki se je zapirala z železnimi vrati. Ljudje pripovedujejo, da so v pradavnih časih bivale žalik-žene (svete ali bele žene, sibile), ki so bile dobre in modre in pri ljudeh v veliki časti. Ko so prišli Turki v Pečnico, v Taboru že ni bilo več žalik-žen, pač pa so se tje zatekali ljudje s svojim imetjem. Turki so jamo iztaknili, jo oropali in razrušili, da se je južna skalnata stena podrla in zdrčala v dolino. Železna vrata je imel do najnovejšega časa bližnji kmet.

Marsikje se pripoveduje, kako je Mati božja, ali kako so svetniki varovali svojo cerkev pred turškim napadom. Megla jo je zakrila, strele so švigale ali pa so se začele turškim konjem noge vdirati, da niso mogli naprej.

O podružnici sv. Magdalene nad Laškim pravijo to-le: Ko so Turki enkrat prišli od Dola proti Golcam in našli cerkev zaklenjeno, je neki Bošnjak s handžarjem po vratih vsekal. Treska je odskočila od vrat in se mu zasadila v roko. Prestrašen je zaklical svojim tovarišem: „Odlazimo, bračo, svetac je kod kuče."

V Šent Janžu v Rožu so Turki vdrli v cerkev. Eden izmed njih udari z mečem po kipu Matere božje. Zadene jo na čelo in krvava sraga se je pokazala na glavi Marije device. Baje se udarec pozna še dandanes. Ko so Turki hoteli naskočiti marenberški samostan, se je neki Turek znosil nad križem, ki je stal pred samostanskim poslopjem. Prestrelil je Izveličarjevo podobo, pa v tistem hipu je bil udarjen s slepoto. Križ hranijo v Landsbergu.

Po Koroškem je splošno znana povest o ujeti Serajnici. (Prim. Sketovo povest „Miklova Zala".) Ko so Turki napadli Sv. Jakob v Rožu, so s seboj odpeljali mnogo ljudi, med njimi tudi lepo mlado ženo kmeta Serajnika. Prebila je sedem let v turški sužnosti. Slednjič se je usmili neka stara Turkinja in ji pokaže, v kateri smeri naj gre, da bode prišla domov. Rekla ji je: „Le pojdi na severno stran, dokler ne prideš do velike vode. Potem idi vedno ob vodi navzgor in prišla bodeš domov". Serajnica je storila, kakor ji je nasvetovala Turkinja. Toda Turki so imeli pesjane, to je ljudi, ki so imeli le eno nogo in le eno oko sredi čela. Kakor psi so šli za človeško sledjo in kristjane vohali že od daleč. Te pesjane so poslali Turki za Serajnico. Ubežna žena je hodila vedno ob veliki reki navzgor, kakor ji je ukazala Turkinja, vendar le po noči. Po dnevi se je skrila, stoječ v vodi, pod korenine dreves, ki so rastla na bregu in si še dala na glavo kos ruše, da bi je pesjani ne zasledili. Res so ji bili preganjalci za petami, pa izgubili so njeno sled tam, kjer je Serajnica stopila v vodo, da se je skrila. Slišala je, kako so govorili med seboj:

Tu je b'la, tu je ni;
krščanski duh diši.

Žena je prišla za Drav6 slednjič srečno k svojemu možu, ki se je med tem že hotel zopet oženiti, pa vendar ni prišlo do poroke.

V Velči vasi pri Sv. Jakobu v Rožu pa pripovedujejo o neki drugi ugrabljeni ženi, ki se je vrnila prav takrat, ko je njen mož z drugo nevesto obhajal ženito vanje. Vsi svatje so se je izprva ustrašili, potem pa je bil mož vesel njene vrnitve, prav tako drugi gostje in pojedina se je veselo nadaljevala. Ali je je bila vesela tudi druga nevesta, o tem pripovedka molči. Vrnivša se žena je zopet dobila vse stare pravice.

Čudno je, da je vzlic mnogoterim stiskam, ki so trle ljudstvo za časa turških bojev, med njim nastala sledeča prerokba: „Dokler krava od jutra tuli, je še lahko, kadar bode pa začel vol od večera rjuti, tedaj bode huda. Krava, ki bode takrat med Celovcem in Beljakom, bode zlat zvonec imela," to se pravi, bode tako redka in draga, kakor da bi imela zlat zvonec na vratu. To staro napoved so pozneje ljudje tako tolmačili, da se je izpolnila za časa francoskih vojsk, ko je prišel sovražnik od zapada.

19. Plemstvo in deželna uprava.[uredi]

Treba je, da zdaj obrnemo svoj pogled od vojnih dogodkov na kulturne razmere, v katerih je živel slovenski narod v srednjem veku. Pri tem se ne bomo vedno omejevali na zadnja tri stoletja, ampak posegli nazaj v prejšnje čase, ko so se pričele razvijati tiste upravne, družabne in kulturne oblike, ki so določale naše javno življenje skozi mnoga stoletja.

Slej ko prej je odločevalo v javnem življenju plemstvo. Imelo je vso politično oblast v svojih rokah.

Mnogo odličnih plemiških družin smo že srečali tekom stoletij. Bile so večinoma take družine, ki so bile neposredno cesarju samemu podložne in izvrševale pravo vladarsko oblast na svojem ozemlju. Toda število plemiške gospode je bilo mnogo večje in se je množilo od stoletja do stoletja. Rodbinska imena so zdaj skoraj izključno nemška. Poleg Auerspergov in Gallenbergov je omeniti na Kranjskem še rodbine: Hoflein (Predvor), Mannsburg (Mengeš), Rabensberg (Vranja peč), Hertenberg, Flodnig (Smlednik) itd.; na Štajerskem: gospode Sovneške, Ptujske, Konjiške, Rogaške, Pilštanjske, Slovenjegraške, Ljutomerske; na Koroškem: Aufenštajne, Kraige, Ostroviške (Osterwitz), Sternberge, Heunburžane (Vovbrske); na Goriškem: gospode Vipavske, Dornberške, Solkanske, Devinske, Orzon, Cerou itd.

V 14. in 15. stoletju so marsikatere stare plemiške družine izmrle, na pr. Ostrovrharji, grofi Krški (l. 1322), gospodje Kostanjeviški (l. 1306), gospodje Ptujski (1438), grofi Celjski (1456), gospodje Konjiški (1448), toda priselile so se nove rodbine deloma iz Italije, deloma iz Nemčije. Furlanskim priseljencem je prištevati rodbine: Attems, Thurn (della Torre), Rabbata, Lanthieri; iz Nemškega so došli: Wallsee, Lamberg, Rauber in še mnoge druge.

Rodbina Thurn ima slavno preteklost. V 13.stoletju so bili dolgo časa v mestu Milanu neomejeni gospodarji, dokler niso podlegli Viscontijem. Štiri udje te rodbine so kot patriarhi zasedli akvilejsko stolico in ji s tem pripomogli do veljave v naših krajih. Lombardo della Torre (l. 1280) je ustanovil goriško linijo Thurn-Valsassina, Lamoral pa je praded sedanje knežje rodbine Thurn-Taxis. Thurni so imeli mnogo posestev v Furlaniji, na Goriškem, Koroškem in Kranjskem in so se v 16. stoletju razširili po Nemčiji, Belgiji in Španiji. V novem veku jih opetovano srečujemo na vplivnih mestih.

Plemiški rod Lambergov je došel na Kranjsko iz Nižje Avstrije. Viljem pl. Lamberg je bil v službi Ortenburžanov na Lipniškem gradu (Waldenburg) pri Radovljici in se je l. 1366. poročil z Diemuto iz Podvina, ki mu je za doto prinesla gradova Ortnek in Lichtenberg. S tem se je rodbina udomačila v deželi. Viljemovi sinovi so ustanovili tri glavne linije Lambergov:. prvo na Črnelem (Rottenbiichel) pri Kamniku, drugo na Guttenbergu in Kamnu, tretjo na Ortneku in Otenštajnu. Lamberge nahajamo v 15. stoletju na Kranjskem po raznih častnih službah: Jurij Lamberg je bil l. 1438. deželni upravitelj (Landesverweser) in je namesto val deželnega glavarja v sodnih zadevah. Izmed njegovih sinov je bil Gašper leta 1487. poveljnik cesarja Friderika v Slovenski krajini, Jurij stotnik in oskrbnik freisinskih škofov v Loki, Sigismund prvi škof ljubljanski.

Nič manjši sloves ni imela v deželi rodbina Ravbarjev, ki so se leta 1433. naselili na gradu Kravjek (nemško Weineck) blizu Št. Vida na Dolenjskem. Tudi Ravbarji so dali cesarju in domovini mnogo odličnih in zvestih mož. Nikolaj in Gašper Ravbar sta bila proti koncu 15. stoletja cesarska stotnika v Trstu, Krištof Ravbar je bil drugi škof ljubljanski. Več Ravbarjev se je proslavilo v poznejših turških vojskah, ko so bili poveljniki mesta Karlovca. Tudi narodna pesem se spominja „nepremaganega konjskega glavarja" Adama Ravbarja, ki je pridobil pri Sisku zmago nad Turki. Duševna in telesna moč je bila čudovito združena v tem rodu. Izmed vseh njegovih članov se je v telesni moči baje najbolj odlikoval Andrej Eberhard Ravbar, čegar orjaška postava je bila nekdaj naslikana na steni grada Kravjeka. Že njegova zunanjost je bila izredna. Bil je tri vatle višji kakor drugi ljudje in tako močen, da je železno podkev zlahka zlomil s svojimi rokami. Najbolj pa so občudovali dolgo brado, ki si jo je spletel v kiti, da sta mu segali do tal in zopet nazaj do pasu, kjer je imel konec pritrjen. Močni baron Andrej je bil vojni svetnik na dvoru cesarja Maksimilijana II., kjer je opetovano imel priložnost, pokazati svoje izredne sile. Pobil je nekoč s pestjo nekega orjaškega Žida, ki se je hotel z njim meriti, do smrti in si priboril tudi nevesto v neki tekmi.

Zgodovina srednjeveških plemiških rodbin si je po vsebini;in izrednih dogodkih precej podobna. Pripoveduje nam o raznih bojih, ki so jih imeli plemiči med seboj, o viteških igrah, družinskih razprtijah, pa nam slika tudi njihovo globoko vernost in pobožnost, ko poroča, kako so zidali in obdarovali cerkve in samostane, skrbeli za razne pobožne in dobrodelne ustanove in koliko vitezov je šlo ob križarskih vojskah na daljni vzhod se bojevat za rešitev svete dežele.

Bil je to nasilen in bojevit rod, ki je mnogokrat z javno pokoro in dobrimi deli izkušal poravnati storjene krivice. Tako čitamo o konjiškem gospodu Leopoldu, da je v bolezni obžaloval „mnoge svoje krivice in izgrede", poslal po zajčkega priorja Petra in ga prosil, naj ga sprejme za brata v samostan. Ko je njegova žena v to privolila in se tudi sama zavezala stopiti v samostan, je prior oblekel Leopolda v kartuzijansko haljo ob navzočnosti konjiškega župnika in nekaterih plemenitnikov (1234).

Razun veljavnejših plemiških rodbin, ki so bile odlikovane s knežjim, grofovskim ali baronskim naslovom, je bilo zlasti proti koncu srednjega veka mnogo druge nižje gospode, ki so se imenovali „vitezi" ali „gospodje". To nižje plemstvo se je počasi razvilo iz vrst minisleriaiov. Marsikak neodvisen mož je rad vstopil v službo vojvoda, kneza ali drugega mogočnega plemiča, da ga je spremljal v vojno, mu pomagal pri upravi njegovih posestev ali ga namestoval pri sodišču. Tak služabnik ali ministerial sicer ni bil popolnoma prost, temveč navezan na osebo in družino svojega gospodarja, vendar je imel več ugleda kakor drugi podložniki. Živel je gosposko in stanoval v zidanem domu. V plačilo za storjene usluge in izkazano zvestobo mu je gospod podelil večkrat kak gradič za oskrbovanje, ki mu je ostal vse življenje in ki so ga včasih podedovali tudi njegovi otroci in vnuki. Tako je iz nekdanjega podložnika postal neodvisen plemič ali vitez, ki si je z umnim gospodarstvom pomnožil svojo posest in ugled in kmalu sam imel mnogo ministerialov okoli sebe.

Viteštvo v ožjem pomenu besede pomenja plemiče nižje vrste, bojevnike ali konjike, ki so sledili svojemu vojvodu, grofu ali knezu v boj; toda izza križarskih vojn, ki so ugled vitezov silno dvignile, se je vse plemstvo prištevalo viteškemu stanu. Viteštvo je postalo dostojanstvo, za katero se je moral plemič skrbno pripravljati.

Viteška vzgoja se je pričela že z izpolnjenim sedmim letom. Takrat je prišel plemiški deček na dvor kakega kneza ali na grad odličnega viteza. Tu je bival kot „paže" celo vrsto let. Domači duhovnik ga je učil krščanskega nauka, čitanja, pisanja in mu vtepel v glavo tudi nekaj latinščine. Grajska gospa je dečke učila, kako se morajo klanjati gospodi, kako se obnašati pri obedu in raznih slovesnostih. Glavna pozornost pa se je polagala na viteške umetnosti: jahanje, streljanje, borenje, lov, plavanje itd. S štirinajstim letom je deček postal oproda (Knappe) in je odslej moral svojega gospodarja povsod spremljati. Hodil je z njim na lov, k viteškim igram, v boj in se vadil sukati težki meč, metati bojno kopje, krotiti konje itd. V enoindvajsetem letu je mladenič postal vitez. Ta dogodek se je vršil zelo slovesno. Kralj, knez ali kak drug odličen vitez mu je dal „viteški udarec". Mladi mož se je nanj pripravljal s postom in molitvijo. V cerkvi je prisegel, da bode branil pravico, udove in sirote, častil cerkev in njene služabnike in se bojeval proti nevernikom. Nato je pokleknil pred kralja ali kneza, ki ga je trikrat lahno udaril z mečem, rekoč: „V imenu Boga, sv. Mihaela in sv. Jurija te proglašam za viteza." Potem so mu izročili znake viteškega dostojanstva: meč, konja, oklep, šlem, vojno suknjo, pas, železne rokavice in zlate ostroge. Novi vitez je potem navadno odšel na potovanje po svetu iskat izrednih dogodkov, da si z junaštvi zasluži podeljeno čast.

Proti koncu srednjega veka je viteštvo precej propadlo. Vgnjezdile so se med njim razne napake, pred vsem pijančevanje in nasilstvo proti slabejšim. Množili so se roparski vitezi, ki so oškodovali cerkve in samostane, napadali potujoče trgovce in si ugrabljali plen, kjerkoli je bilo mogoče. Smrtonosni udarec pa je prizadel viteštvu smodnik, ki je popolnoma izpremenil način bojevanja. Tudi gradovi na strmih hribih se niso mogli več braniti proti težkim topovom. Gospoda si je zidala nove domove nižje v ravnini, katerim pa ni bilo glavni namen obramba proti sovražnikom, temveč udobno stanovanje in gospodarske potrebe. Na mesto gradov so stopile graščine.

* * *

Naravno je, da so odličnejši plemiči imeli velik političen vpliv v deželi. Ker so pripadali k spremstvu vojvoda ali deželnega kneza, ga spremljali v vojsko in k raznim slovesnostim, so postali tudi njegovi svetovalci v vseh važnejših rečeh. Kmalu je nastalo načelo, da vladar ne sme kaj važnega ukreniti proti soglasni volji odličnejših gospodov v deželi. — Na drugi strani pa vidimo, da člani imenitnejših plemiških rodbin nastopajo ob slovesnih priložnostih kot zastopniki dežele, se v njenem imenu poklanjajo novemu vladarju in potrjujejo sklenjene pogodbe. Poleg svetne gospode opažamo pri takih prilikah tudi cerkvene dostojanstvenike: škofe, redovne opate in druge prelate.

Ko je Babenberžan Leopold V. po smrti travenskega grofa Otokarja VIII. l. 1192. nastopil vlado na Štajerskem, je takoj sklical shod odlične gospode v Gradec, da se z njimi posvetuje o deželnih zadevah. — Na Koroškem se je l. 1335. plemstvo na posebnem shodu posvetovalo, komu naj bi dežela pripadla, ali Ivanu Luksemburškemu ali Habsburžanom. In ko je bil Oton „Veseli" za vojvoda umeščen, se mu je v imenu dežele poklonila višja duhovščina in plemstvo. — Na Kranjskem opažamo enak nastop leta 1278., ko sta se duhovščina in plemstvo poklonila cesarju Rudolfu v Judenburgu. Na Goriškem plemiči dolgo časa niso mogli priti do veljave, ker jih je bilo manj in so bili popolnoma odvisni od goriških grofov. Še le v 15. stoletju, ko sta moč in ugled grofov vedno bolj propadala, se je dvignil vpliv drugega plemstva. Grof Henrik IV. je l. 1453. celo določil, naj imajo plemeniti veleposestniki jerobstvo nad njegovimi otroci in naj v njihovem imenu vladajo. Ko so v 14. in 15. stoletju nekatera mesta prišla do veljave, nahajamo tudi njih zastopnike med drugim plemstvom.

Naravno je, da se je iz takih nastopov kmalu razvila neka stalna pravna oblika in da je višja duhovščina s plemstvom in zastopniki mest tvorila organizirano skupino, ki se je nazivala „deželni stanovi" (Landstande) ali „deželani".

Shajali so se ob gotovih časih k posvetovanju na deželnih zborih. Pravico članstva so imeli pri kranjskem deželnem zboru izprva le grofi in gospodje (3 knezi, 18 grofov, 42 baronov), pozneje tudi 58 drugih plemičev, dalje škofje: ljubljanski, tržaški in pičenski, komendator nemškega viteškega reda, prosta ljubljanski in novomeški, opata stiski in kostanjeviški, prior bistriški, sedem stolnih kanonikov. Izmed mest so pošiljala svoje zastopnike: Ljubljana, Kranj, Kamnik, Novo mesto, Metlika, Črnomelj, Lož. Tudi Trst in Reka sta bila dalj časa zastopana v kranjskem deželnem zboru. — Stanovi so si zlasti za vlade cesarja Friderika III. pridobili velike pravice in so imeli večji vpliv na javne razmere, kakor ga imajo sedanji voljeni poslanci avstrijskih deželnih zborov. Preden je vojvoda sprejel njihov poklon, je moral potrditi razne deželne svoboščine in privilegije. Stanovi so določevali o miru in vojski, dovoljevali ali odklanjali nove davke, vojno naklado, skrbeli za deželno brambo in si zlasti v 16. stoletju prisvajali tudi oblast, urejevati cerkvene zadeve. Pravico sklicevati deželne zbore je imel vladar, toda prav mnogokrat so se deželni stanovi sešli proti njegovi volji in sklepali vzlic njegovi prepovedi.

Kadar ni bilo splošnega deželnega zbora, se je sešel vsaj deželni odbor, ki je štel najmanj 24 članov. Tekoče posle so opravljali stalni zastopniki plemstva, mest in cerkvenih prelatov. Večkrat so imele notranjeavstrijske dežele: Štajerska, Koroška in Kranjska skupne shode svojih deželnih odborov, da se posvetujejo o deželni brambi proti Turkom. Vršili so se v Radgoni (1446), Velikovcu (1470), Mariboru (1475), Št. Vidu (1486), Gradcu (1512 in 1528), Inomostu (1518). Včasih so se zbrali tudi deželni odborniki vseh avstrijskih dežel, da sklepajo o skupnih zadevah, tako v Pragi (1541) in na Dunaju (1556).

Na čelu stanov in deželne uprave je bil deželni glavar. Imenoval ga je vladar na predlog deželnih stanov. Dokler še Slovenska krajina. Kras in Istra niso Strelec. bile združene s Kranjsko, je imela vsaka teh pokrajin svojega glavarja, vendar nam o njihovem delovanju ni nič znanega. Vrsta kranjskih deželnih glavarjev se pričenja z Rudelinom iz Hrušice (1269), za njim nahajamo sledeče: Ubrik Drnholc, Ulrik Šenk s Habsbacha, grof Majnard Goriški, Friderik Sovneški (1332), Hardeg Ptujski, Hartnid z Vajseneka, Rudolf Oton Lichtenštajn, grof Oton Ortenburški, Leutold s Stadeka, Konrad Aufenštanjski, grof Ulrik Celjski, Konrad Kreig, Hugo Devinski, grof Viljem Celjski, grof Herman Celjski, Ivan Neudecker, Seifrid Galenberški, Jakob Stubenberški, Viljem Rabenštajn, Ulrik Šenk z Ostrovice, Jošt z Ostrovice, grof Štefan Frankopan, Ulrik Šaumburški, grof Dujam Frankopan, Sigismund Sebriach, Nikolaj Višprijski, Andrej Hohenwart, Viljem Auersperg. Kranjski deželni glavarji so imeli svojo stolico na ljubljanskem gradu, kjer se še zdaj v grajski kapeli sv. Jurija naslikani njihovi grbi. Cesar Friderik III. je za nje ustanovil tamkaj posebno kapelanijo.

Na Štajerskem nahajamo deželne glavarje že v začetku trinajstega stoletja. Večinoma so bili Člani imenitnih plemiških rodbin: Pfannberg, Stubenberg, Stadeck, Pettau, Wallsee. — Na Koroškem so zabeleženi v njihovi vrsti: Pfannbergi, Kraigi, Aufenštajni, Lichtenštajni, grofi Goriški; na Goriškem: mnogo Dornbergov, gospodje Solkanski, della Torrc itd.

Deželni glavar je bil namestnik deželnega vladarja (vojvoda ali kneza). Bil je vrhovni sodnik v deželi, sprejemal od vladarja ukaze, načeloval deželnim zborom, podeljeval fevde in vodil zbrano vojno četo deželnega plemstva ali deželno brambo v boj. — Ker je bil glavar večkrat iz dežele odsoten ali pa vsled svojega poklica ali starosti ni mogel opravljati vseh odkazanih poslov, zato je imel namestnika, ki se je nazival deželni upravitelj (Landesverweser ali Landpfleger). Izročali so mu zlasti sodne zadeve v rešitev.

Tretji deželni uradnik je bil vicedom (okrajšano iz vice-dominus), ki je imel upravo deželnih financ. Gospodaril je s posestvi deželnega kneza, določal in zaračunaval mitnino, državno naklado, tlako in druga izredna bremena, ki jih je vladar ukazal. To službo so podeljevali plemičem, meščanom ali pa duhovnikom, kdor se je izkazal dovolj zvestega in pripravnega za umno gospodarstvo.

* * *

Pravosodje je bilo v srednjem veku zelo različno, ker mu je bilo sedanje načelo, da so pred postavo vsi ljudje enaki, popolnoma tuje. Nemška fevdalna ustava, ki je ločila vse ljudi v gospode in podložnike, je naravno tudi prve postavila poslednjim za sodnike.

Nek ostanek staroslovenske samouprave se pojavlja še skozi ves srednji vek v županih in njihovi sodni oblasti.

Vaški župan je bil po svojem poklicu posredovalec med plemiško gospodo in podložnim ljudstvom. Srečavamo ga južno od Drave skoraj po vseh vaseh. Župan je sporočal vaščanom povelja gosposke, pobiral davke, določal kmetom dolžnosti in pravice, red v vasi, v gozdu, na cesti, na občinskih pašnikih, poslušal je tožbe in prepire med kmeti in če je šlo za manjše reči, jih je kar sam razsojeval. Po stari navadi mu je pomagalo soditi dvanajst kmetov, ki so bili njegovi porotniki ali „zapriseženi možje". Sodni zbori so se navadno vršili pod vaško lipo, v cerkveni lopi, pred glavnimi vrati ali sicer na javnem kraju. Župan je imel v znamenje svoje oblasti dolgo palico, navadno leskovko, katero je izročil svojemu namestniku, ako je bil sam zaslišan za pričo. Glasovanje se je vršilo tako, da je župan najprej razložil pravdo in pokazal dvoje potov, da odločijo v prid tožitelju ali obtožencu, potem je eden izmed kmetov zarezoval glasove „na rovaš", t. j. na leskovo palico; odločevala je večina. Od tod še zdaj pregovor: „Imava še nekaj na rovašu", t. j. imava še nek prepir poravnati.

Župane je navadno nastavljala grajska gosposka, včasih jih je volilo ljudstvo. V plačilo za županske posle so imeli užitek od enega zemljišča, ki se je imenovalo „župa" (die Supp) ali „županica" in so bili tudi oproščeni raznih služnosti, davkov in naklad.

Na Tolminskem je moral župan akvilejskemu patriarhu kot deželnemu gospodu na sveti evangelij priseči, da bode svoje podložne vestno vladal, patriarhu zvesto služil, vse njegove pravice in dohodke krepko branil in zlasti „pustote" (neobdelana zemljišča, ki so bila po fevdalnem pravu last deželnega kneza) po svoji moči patriarhu in cerkvi obdržal. Z „dvanajstijo" je razsojeval male prepire med občinarji, nalagal globe ali pa zapiral v „berlin" (vaško temnico).

Obsežno samoupravo so imeli na Tolminskem tudi Nemškorutarji. V listini patriarha Bertranda iz leta 1346. čitamo o tem: „Vaški župan in sodnik (rutharius), kateremu ni treba nič davka plačevati za svoje zemljišče, mora dati našemu tolminskemu glavarju o sv.Mihelu en obed, t. j. eno kosilo in večerjo, vsi ostali kmetje omenjenih vasi (Koritnic, Trtnik, Gradišče) pa drug obed, ali mesto tega 3 fertone (primeroma 20 kron). Pri tej priložnosti mora glavar soditi njih prepire, sicer pa ima to pravico njih občinski sodnik, le da se smejo občinarji proti njegovi razsodbi pritožiti pri tolminskem glavarju ali pri nas."

Kot sodnike nižje vrste nahajamo župane tudi drugod na Slovenskem, na pr. na loškem gospostvu brižinskih škofov, na Spodnjem Štajerskem itd. Seveda je bila njihova sodna oblast odvisna od zemljiške gosposke, ki je poleg županov imela še druge sodnike (oficial, stifter) in je župansko pravosodje poljubno omejila ali pa odpravila.

O županovi volit vi nam je ohranil naš zgodopisec Valvasor zanimive črtice, ki se sicer nanašajo na 17. stoletje, pa imajo toliko starinskega na sebi, da lahko sklepamo na enake splošne navade v srednjem veku. V Kastvu pri Reki sta vladala dva župana z 12 zapriseženci. Enega župana je izvolil vsako leto glavar izmed sodcev, drugega je volilo ljudstvo. Ker bi bil vsak izmed dvanajsterih rad župan, zato so bili nekaj dni pred volitvijo zelo radodarni in plačevali volilcem obilo za pijačo, da bi si pridobili njihove glasove. Način volitve same opisuje Valvasor pri Pazinu.

Eden izmed zapriseženih mož hodi z rovašem in nožem od volilca do volilca, vpraša vsakega za njegov glas in to z nožem na rovašu zaznamuje. Kdor dobi največ glasov, tisti je izvoljen.

Rovaš je še za Valvasorja (sredi 17. stoletja) imel važno ulogo pri županski sodbi po Beli Krajini in Istri. Župan je glasove dvanajsterih sodnikov, ki so bili v prid tožitelja ali zatoženca, na rovaš zarezal. Večina glasov je tudi tukaj odločila, in zoper razsodbo priziv ni bil dopuščen. Valvasor se bridko pritožuje nad tem lesenim zapisnikom, češ, „da se mora vsakdo podvreči kmetski razsodbi, ki se je zarezala na rovaš, ker ni bilo po teh krajih toliko plemičev, da bi mogli sodnijo njim izročiti." Kmetje pa se našemu zgodopiscu ne zde dovolj pametni, da bi odločevali v raznih stvareh brez dopuščenega priziva. Vendar je prav rovaš, ki je Valvasorju tako malo ugajal, važen ostanek iz onih časov, ko so še Slovanom črte in zareze služile mesto pismenk. Še dandanes je rovaš tu in tam po Slovenskem v rabi.

Dasiravno je bila županska razsodba v Beli krajini pod Valvasorjem sporočilu nepreklicna, vendar splošno to pravilo ni veljalo. Župan je pač razsojeval kot mirovni sodnik male sporne stvari in poravnaval tožbe, vendar je bila nad njim še vedno grajska sodna oblast, ki je poslovala vsako leto ob gotovih časih v javnih sodnih zborih, ki so jih imenovali veče.

O njih čitamo v zemljiški knjigi loške graščine iz leta 1501. sledeče: „Že od starih časov je bila navada, da se je vršila vsako leto v Goričanah sodba, h kateri so bili vsi kmetje celega (grajskega) sodišča enkrat na leto pozvani. Tem zborom pravijo veče. Na ta dan so se razsodile vse sporne stvari in tožbe, ki so se pripetile med letom, a niso bile sodno poravnane. Tu se je vsakemu obsodilo, kar je bilo za pravo spoznano. Kdor ni prišel k veči, ta je bil kaznovan z globo 12 šilingov." Enaki zbori se omenjajo tudi pri drugih graščinah, tako pri Devinu, Gallenbergu, Šoštanju, Sovneku.

Kmečka veča je bila torej pravi sodni zbor vseh kmetov posameznih deželskih sodišč. Vsi podložniki grajskega ozemlja, tudi priselniki drugih graščin, so bili dolžni priti na zbor. Kdaj in kolikokrat na leto se je veča sešla, to ni določal graščak, ampak stara navada. V manjših graščinah, kakoršne so bile Goričane, je bila veča samo enkrat v letu, v večjih po dvakrat ali večkrat, večjidel v poletnem času okoli kresa.

Veče so bile javne in so se vršile navadno pod košato lipo, ki je stala pred gradom. Nekateri zapisniki izrecno omenjajo take lipe, kjer so se shajali sodni zbori. Taka lipa je stala pred starim gradom Gallenbergom, in še danes stoji pred Turjakom enako znamenito drevo, ki ga je prištevati največjim na Kranjskem. Večkrat se omenja slavna lipa blejska. Stala je sredi vasi Grad (zdaj Bled), na križišču pota, ki pelje od blejske župne cerkve proti Rečici in steze, ki pelje iz blejskega gradu navzdol na cesto proti Zasipu. Sedaj je tamkaj studenec in tik njega mala kapelica. Bližnji hiši pa se še vedno pravi: „Pod lipo" in stari vaščani se še spominjajo, kako so jim pravili dedi, da je na tistem mestu nekdaj stala lipa in da so pod njo bile ljudske veselice. Pa služila ni le zabavi, temveč tudi kot javno sodišče, kadar se je pod njenim okriljem zbrala veča, da razsoja v važnih zadevah kmečkega življenja. Kdor ve, kako globoko sega pravosodje v gospodarske, socialne in javne razmere sploh in kako so bili vsi važnejši dogodki v enakomernem življenju slovenskega kmeta združeni z domačo lipo, ta lahko razume, zakaj je to drevo toli slavljeno v narodnih pesmih in pripovedkah. — Vodja sodne razprave je bil sodnik ali grajski oskrbnik (Pfleger) kot pooblaščenec sodnega gospoda, ki je v veči navadno tudi označeval in oznanjal konfine (meje) grajskega sodišča in pobiral sodni davek (večni fenig). V področje več je spadala mala sodna oblast: sodila je o spornih dediščinah, o pretepih, pa tudi o vseh razmerah med gosposko in podložnimi kmeti, v kolikor jih že niso župani poravnali. Ugovor proti njeni razsodbi ni bil dopuščen.

Med tem, ko so bile nekatere veče splošni sodni zbori, h katerim so bili dolžni priti vsi grajani, so drugod klicali k njim le župane kot zastopnike sodišču pristojnih podložnikov. Vzrok je jasen, ker so bili župani spoštovani, v kmečkih razmerah in pravnih običajih zvedeni možje, ki so s svojimi sveti največ pripomogli, da se je sporna stvar prav razsodila. Taki županski shodi se omenjajo na Premu, v Devinu, na Gallenbergu. Župani so sicer večali ob gotovem času, navadno vsake kvatre, a razpravo je vodil in sklepal le graščinski oskrbnik ali sodnik. Kdor je bil v veči županov obsojen, je smel vložiti priziv na kranjskega vicedoma kot višjo oblast.

Do konca 18. stoletja se je ohranilo župansko sodstvo pri beneških Slovencih, kjer je vsaka soseska imela svoje mirovno sodišče z županom ali dekanom na čelu in tudi svoj poseben opravi Inik (statut). Vse soseske pa so bile razdeljene v dve veliki županiji: landarsko (21 sosesk) in mjersinsko (15 sosesk). Župani so se zbirali okoli velikih kamnatih miz in pod predsedstvom velikega župana kot „banka" sodili v važnejših zadevah. Priziv se je vložil od ene „banke" na drugo, nikoli pa ne izven dežele. „Banke" so imele tudi ječe, kamor so zapirali večje hudodelce; manjšim so nalagali le globe.

Tudi sodna oblast zemljiške gospode ni bila neomejena. Odvzeta ji je bila navadno „krvna sodba" (Blutbann, Blutgericht), to je vsi tisti zločini, ki so se po tedanjem kazenskem pravu kaznovali s smrtjo ali okrvljenjem, kakor: umor, velika tatvina, cestni rop, vlom. Za take slučaje je bilo pristojno sodišče deželnega glavarja ali njegovega namestnika, deželnega upravitelja.

Vrhovni sodnik v deželi je bil deželni knez, vojvoda ali vladar sam. Ko so bili koroški vojvodi umeščeni na Gosposvetskem polju, so na vojvodskem prestolu sedeč sprejemali pritožbe vsakega, kdor je prišel k njim iskat pravice. Slično čitamo o goriških grofih, da so imeli sodne dneve po deželi. Kadar so prišli v ta namen na Tolminsko, so dobili v dar dve kravi. — Pozneje so pač vladarji skoraj vse sodstvo prepustili deželnim glavaijem in njihovim namestnikom. Pred njihovo sodbo so prišli vsi plemiči in svobodni ljudje, ki niso bili nobeni gosposki podložni. Pri sodbi plemičev je imel deželni glavar, oziroma upravitelj za porotnike nekaj zapriseženih zastopnikov izmed stanov. Sodbe drugih ljudi pa so se vršile zelo enostavno. O sodstvu na Goriškem čitamo, da sta si deželni upravitelj in sodnijski kancelar navadno pridružila nekaj mož, ki sta jih slučajno srečala na cesti in pred grajskimi vrati, ali pod lopo na javnem trgu površno razsodila tožbo. Razsodbo je kancelar takoj na licu mesta zapisal in strankama izročil. Deželnemu glavarju so bili za posamezne okraje podrejeni ,.gastaldi" (župani), ki so imeli včasih tudi kakega pisarja poleg sebe. Ta dva sta sklicala najodličnejše občinske može „na pravdo" pod vaško lipo in preporno zadevo rešila ali krivca kaznovala. Od njune razsodbe se je lahko vložil priziv na deželnega glavarja.

Kakor plemiči tako so imeli tudi tržani in meščani svoje posebno sodišče, katero so si sami izvolili. Sestavljeno je bilo iz mestnih svetovalcev, načeloval mu je mestni sodnik. Pa tudi tu čitamo včasih o večah, kot stari ustanovi. Tako nam sporoča zapisnik radeške graščine: „Obče trško sodišče, ki se imenuje veča, sodi od starih časov vsako leto v Radečah, v hiši trškega sodnika. Ta naj o pravem času naznani tožni dan gosposki, ki pošlje k veči svojega oskrbnika, da vzame na znanje globe, naložene (obsojenim) tržanom, in da se ne sklene in ne vzame v posvet, kar bi nasprotovalo graščini." Trška veča v Radečah je bil torej polni zbor tržanov, ki je vsako leto meseca decembra na kvatrni petek volil sodnika.

Trške veče so bile javne in samo z ozirom na letni čas v sodnikovi hiši, drugej na pr. v Laškem trgu je bil sodni zbor na glavnem trgu. Skoraj gotovo so bili tudi drugod po naših mestih in trgih izprva taki splošni sodni zbori, ki so se pozneje omejili na mestne svetovalce. Pod mestno sodno pravico so spadali ne le vsi prepiri meščanov, ampak vseh v mestni oblasti živečih ljudi, ki niso bili kaki drugi gosposki podložni. Navadno je obsegala mestna oblast poleg pravega mesta še okolico. Celo plemenitaši so morali priti pred mestno gosposko, ako so imeli tožiti meščane zaradi dolgov ali razžaljenja. Mestna sodnija je imela tudi „krvavo sodno oblast" in je smela zločince na smrt obsojati. Ta kriminalna oblast mestnega sodnika se je navadno raztezala čez velik kos dežele. Meje ljubljanskega krvavosodnega sodišča so segale na eni strani do Iga in Vrhnike, na drugi do Šmarne gore in Dola pri Zalogu. Druga gospostva, ki so imela le „grajsko sodno oblast", so navadno pritirala svoje „malefične osebe" na mejo ljubljanskega sodišča in jih tu oddala mestnim biričem z malo svoto za stroške pravde.

Med pravicami, ki so jih dobili meščani od deželnih knezov, je zavzemalo mestno sodišče prvo mesto. Bilo je neprecenljive vrednosti v tedanjih nasilnih časih, ko je pri sodbi podložnikov odločevala največkrat samovoljnost, ne pa pravica.

20. Mesta. Obrt in trgovina.[uredi]

Že za časa rimskega gospostva so bila v naših deželah utrjena mesta, ki so bila pa večinoma pokončana ob preseljevanju narodov. Preostalo je le nekaj mest ob Jadranskem morju: Akvileja, Trst, Koper, Pulj. Vendar so se Slovenci tu in tam naselili ob razvalinah starih kulturnih središč, iz katerih so se po mnogih stoletjih dvignile nove mestne naselbine. Tako se je Ljubljana dvignila tam, kjer je stala rimska Emona, srednjeveško Celje je podedovalo od stare rimske Celeje ime in lego, prav tako Ptuj.

Za početek in razvoj srednjeveških mest sta bila pred vsem merodajna trgovina in promet. Splošno se opaža, da so nastala najstarejša mesta iz sejmišč ali tržišč na tistih progah, koder se je gibal velik promet. Kraji, kjer se je stekalo več rek ali dolin, prehodi črez reke ali barja, ob brodovih in mostovih, so bili posebno pripravni kraji za kupčevanje. Na takih krajih so zgodaj nastale cerkve, h katerim so prihajali ljudje od blizu in daleč k službi božji. Cerkveni shodi pa so privabili trgovce in obrtnike, ki so tje prinašali svoje blago na prodaj in se kmalu tudi sami naselili v obližju cerkve, kjer so bili varnejši in se jim je vedno nudila prilika za izkupiček. Enako so nastala tržišča tudi pod okriljem mogočnih gradov, čegar gospodar je ščitil življenje in blago trgovcev, skrbel za mir in red na sejmu in kaznoval zločince, ki so hoteli slepariti pri blagu, meri ali uteži. Od tod se je ohranila do najnovejšega časa navada, da so ob sejmih obešali na dolg drog ali na kako hišo roko, držečo meč, kot znamenje sodne pravice in tržnega varstva. Obramba pa je gospodarju tržišča prinašala tudi lep dobiček, ker so na takih krajih napravili mitnice za izvoz in dovoz blaga in so morali sejmarji za pravico, da smejo na trgu kupčevati, plačati posebno sej marino. Zaradi večje varnosti so napravili okoli takih naselbin ograje, ki so bile izprva iz lesa in prsti. Pozneje so jih obdali tudi z zidom, ki je imel stolpe in trdna vrata. Tako so nastali srednjeveški trgi, ki so se kmalu razvili v mesta.

Značilna znamenja trgov so bila: pravica trgovanja, mitnica in poseben tržni sodnik, ki ga je nastavljal gospodar zemljišča ali so ga pa tržani smeli prosto voliti.

Najstarejši zgled te vrste v naših deželah je bil Ptuj, ki je imel most čez Dravo in kjer so že 890 solnograški škofje pobirali mostnino in carino. Imenuje se že takrat „mesto", ker je bilo obzidano. Na Koroškem sta nastala najstarejša trga ob stari cesti, ki je južno Nemčijo in podonavske pokrajine vezala z Italijo. Oba sta bila pod varnim okriljem trdnih gradov. Prvi je nastal na zemljišču grofice Heme, ki je od cesarja Henrika II,, l. 1015. za Breze dobila tržno in carinsko pravico; drugi je bil Beljak, kamor so dostikrat prihajali tuji trgovci, potujoč v Italijo. Koncem 10. stoletja je bilo to mesto še majhen dvor, ki je bil v posesti bamberških škofov. Cesar Henrik IV. je dal l. 1060. škofom pravico, da smejo na tem kraju napraviti trg, pobirati carino, kovati denar in da so popolnoma neodvisni od koroškega vojvoda in drugih kraljevih uradnikov. Zagotovil je tudi varnost vsem trgovcem, ki potujejo v Beljak ali nazaj. S tem je bila prihodnjost Beljaku zagotovljena, ki se je razvil v mogočno in bogato mesto.

Drugi trgi, pri katerih je bila merodajna ugodna lega za kupčijo, so sledeči: Velikovec, ob mostu čez Dravo, Ljubeljski trg pozneje Tržič, ob prehodu čez Ljubelj, Kamnik, ob cesti skozi Tuhinjsko dolino na Štajersko, Dobrava (Gutenwert) pri brodu čez Krko (sedaj Hrvaški brod), kjer je bila živahna kupčija z Belo krajino in Hrvaško. Drugo važno sejmišče ob Krki, ki je imelo trgovsko zvezo z Ogrsko in Hrvaško, je bilo na kraju sedanjega Novega mesta. Imenovalo se je „Trg v Krajini" (Markstatt) in je nastalo na zemljišču stiškega samostana. Vojvoda Rudolf IV. je trg povzdignil v mesto. V isto vrsto trgov spadajo tudi Radeče, ležeče na kraju, kjer se Savinja izliva v Savo in kjer so vodne ceste pospeševale kupčijo. Trg se omenja l. 1206. in je bil v posesti radeških gospodov.

V drugo vrsto moramo šteti ona mesta, ki so nastala v bližini važnejših gradov. Tudi na takih krajih se je kmalu razvila večja ali manjša naselbina. Kjer so imeli vojvodi, knezi ali drugi mogočni gospodje svoje bivališče, tam se je zbralo mnogo vojaškega spremstva, ministerialov ali plemiških podložnikov in uradnikov, za katere je bilo treba pod gradom zidati posebne hiše in dvore. Zaradi varnosti so jih obdali z zidom, kakor grad sam. Kmalu so se tamkaj naselili tudi trgovci in obrtniki, naselbina je dobila tržno pravico, ki je privabila ljudi z dežele na kupčijo in slednjič samoupravo z raznimi privilegiji. Iz trga je nastalo mesto.

Na ta način je nastala večina naših mest: Št. Vid na Koroškem ob stolnem gradu koroških vojvodov, Celovec ob njihovem lovskem gradu, kateremu je vojvoda Bernard podelil tržne pravice, Ljubljana na kranjskih posestvih Španhajmov, Škofja Loka na loškem gospostvu freisinskih škofov, Maribor ob gradu štajerskih vojvodov, Celje pod starodavno utrdbo savinjskih mejnih grofov, Gorica pod glavnim gradom enakega imena. Kostanjevica je bila menda že iz početka zasnovana kot močna trdnjava ob deželni meji, ki je s tržno pravico pritegnila tudi kupčijo nase.

Za razvoj mest je bila pri nas posebno pomenljiva vlada goriških grofov. Od njih so dobili mestne privilegije: Radovljica, Kostanjevica, Metlika in Črnomelj. Drugačni razlogi kakor preje, so bili merodajni pri ustanovitvi mest v 15. stoletju. Takrat je zlasti na Kranjskem cela vrsta trgov in vasi dobilo mestne pravice. Bili so to glede na prebivalstvo maloštevilni in tudi v trgovskem oziru neznatni kraji. Cesar Friderik III. jih je povzdignil v mesta, ker je hotel imeti v deželi mnogo utrjenih krajev, kjer bi ljudstvo našlo ob turških napadih varno zavetje. Mestne pravice so bile za nove meščane vir dohodkov, zato so pa zahtevali od njih, da so mesto z ozidjem in jarki dobro utrdili. Ko je bil kočevski trg l. 1469. od Turkov požgan, so ga dve leti pozneje zopet sezidali, in cesar Friderik je novo zidanemu mestu podelil mestne pravice. Kočevci so dobili lastno sodišče, kateremu je načeloval od meščanov izvoljeni mestni sodnik, smeli so prosto trgovati in kupčevati, imeli prosto cestnino in ribištvo, pašo, drva in zastopnika v deželnem zboru. Dovolil jim je tudi štiri nove sejme in je prestavil v mesto dva sejma, ki sta bila preje pri cerkvi sv. Rešnjega telesa. L. 1477. sta dobila mestne pravice Krško in Lož. Prvi kraj se je dvignil pod vlado celjskih grofov do večjega pomena, ker je imel grof Friderik nekaj časa tamkaj svoj sedež. Lož je bil mali trg z mnogimi usnjarji in čevljarji. Imel je tudi mnogoobiskane sejme za sol in žito. V ustanovnem pismu izdanem v soboto pred nedeljo „Oculi" (tretjo nedeljo v postu) 1477 izjavlja cesar Friderik: „Ker Turki in ne verniki že nekaj let prihajajo z vojsko in napadajo naše kneževine: Štajersko, Koroško in Kranjsko in so zlasti naš trg Lož na Kranjskem popolnoma uničili in požgali, zato smo sklenili in odredili, da se isti naš trg v Ložu priredi v trdnjavo in da se bivališče naših meščanov in ljudi dobro zavaruje. Ker poznamo in srčno občutimo veliko izgubo in škodo, ki so jo naši meščani in ljudje od Turkov pretrpeli in bi se trdnjava ne mogla zidati in dovršiti, smo vsled njihovih iskrenih prošenj in zaradi javnega blagra omenjeno utrdbo, v kolikor je že osnovana in obzidana, povišali v mesto in jo imenovali Lož; naše ljudi in podložnike, ki imajo tamkaj hiše ali ki jih sedaj zidajo, ali ki bodo pozneje tamkaj bivali, pa smo napravili in imenovali za meščane." Ložanom je dal cesar pravico, da imajo semenj, ki se je preje vršil o sv. Mihelu na Blokah, da si smejo sodnika voliti, v Cirkniškem jezeru ribe loviti, da so prosti vsake tlake in jih za šest let oprostil tudi vseh davkov.

Naslednje leto (v četrtek po sv. Ulriku 1. 1478.) je Višnja gora postala mesto. Višnjani so imeli staro selišče v dolini (sedanji Stari trg). Zaradi turških napadov so prosili cesarja, da si smejo na bližnjem hribu napraviti utrjen kraj. Ker si sami iz svojega premoženja niso mogli sezidati in utrditi mesta, podelil jim je cesar pravico, da so smeli pobirati od vsakega tovornega konja, ki bi šel mimo mesta ali prišel tje na sej m, po en vinar mitnine, vendar je pridržal sebi in svojim naslednikom pravico, da jim lahko mitnico zopet odvzame. Iz šentviške fare pri Stični je prestavil tri sejme v novo višenjsko mesto. Vsakdo je smel živež: ribe, divjačino, vino in žito nositi v Višnjo goro na trg. Onim, ki bi se hoteli v mestu naseliti, naj so bili kogarkoli podložniki, ni smel nikdo braniti naselitve.

Oglejmo si sedaj po tem kratkem zgodovinskem pregledu tiste pravice in privilegije, ki so dajali mestom veljavo in ugled.

Vir blagostanja in napredka za meščane je bila pravica kupčevanja in trgovine, ki je bila že v 14. in 15. stoletju izključno omejena na mesta. Deželni knezi so podeljevali mestom pravico, da so se tam vršili letni in tedenski sejmi. Vsi okoličani, ki so hoteli svoje pridelke spraviti v denar, so bili prisiljeni, da jih peljejo v mesto na prodaj. Tamkaj so razložili tudi mestni trgovci in obrtniki svojo robo in pričela se je živahna kupčija, ki je donašala meščanom temveč denarja, čimbolj so bili semnji obiskani. S tržno pravico so dobila mesta tudi dovoljenje, da smejo pobirati carino, kovati denar in nalagati tistim, ki bi motili obiskovalce sejmov pri prihodu in odhodu občutne denarne kazni. Vse to je bilo za mestno upravo in meščane vir bogatih dohodkov.

Meščanom so se prištevali tisti stanovalci, ki so bili podrejeni oblasti mestnega sodnika. K njim pa niso pripadali duhovniki in plemiči, ker ta dva stanova je sodilo duhovsko oziroma plemiško sodišče. Tudi niso bili meščani tisti prebivalci, ki so bili podložni kaki drugi gosposki in naposled klienti (varovanci), ki so se prostovoljno podali v mestno zavetništvo. Pritisk v mesta je bil zelo živahen, zlasti odkar se je položaj kmetov proti koncu srednjega veka zelo poslabšal in so mesta nudila veliko večjo varnost pred sovražnimi napadi. L. 1478. je dal cesar Friderik III. Ljubljančanom pravico, da smejo sprejemati v mestno zidovje tudi s kmetov pobegle ljudi. Nihče ni mogel takih pribeglih ljudi od meščanov tirjati. Komur se je posrečilo doseči mestno ozidje in prestopiti prag mestnih vrat, je bil prost in nihče ni mogel več vprašati po njem. Veljalo je pravilo: „Prost je, kdor diha mestni zrak." Sicer se je pa zahtevalo od vsakega, kdor je hotel biti sprejet med meščane in postati deležen njihovih pravic, da je že nekaj časa bival v mestu. Doba pa ni bila določena, včasih je zadostovalo pol leta, včasih eno leto.

Meščanom v obče ni bilo treba delati tlake, niti plačevati mitnine in desetine. Tudi drugih naklad niso imeli toliko, kakor kmetje. Pač pa so uživali mnogo ugodnosti: dobivali so les in drva iz mestnih logov, smeli so pasti živino na mestnih travnikih; prebivalci mnogih mest in trgov so smeli celo loviti in ribariti. Med bremeni, ki so obteževale meščane, je omenjati na prvem mestu kontribucijo ali davek, ki se je plačeval gospodu zemljišča, kjer je mesto stalo. Neposredno deželnemu knezu podložna mesta, kakoršna so bila pri nas izza 15. stoletja skoraj vsa, so tudi njemu plačevala kontribucijo. Velikost tega davka se je ravnala po potrebah deželnega kneza, ki je vsako leto posebej pisal deželnim stanovom, koliko zahteva. Mnogo hiš je bilo davka prostih. Ko so l. 1442. Ljubljančani odgnali celjskega grofa Ulrika od svojega mesta, je cesar Friderik III, v zahvalo popustil davek vsem tistim hišam, katerih gospodarji so se boja udeležili. Le v znamenje odvisnosti so plačevali po en krajcar na leto in sicer so ga prinašali 30. septembra o polnoči slovesno na rotovž. Mestni očetje so želeli, da se ohrani spomin na hrabre prednike vse večne čase, zato so hoteli l. 1599. nekega meščana, ki ni prišel o polnoči s krajcarjem na rotovž, kaznovati z globo enega cekina, a stari možje so izpričali, da se je to tudi že prej kdaj prigodilo, pa vendar niso nikogar kaznovali, zato je malomarni meščan dobil le ukor. Poleg tega so bili meščani dolžni vzdrževati in stražiti mestno ozidje. To je bila edina vrsta tlake, ki se jim je nalagala. Za časa velikih turških navalov so pač velike mestne utrdbe meščane hotele skoraj udušiti, vendar so jim morali v nujnih slučajih kmetje z okolice pomagati pri napravi jarkov in ozidja. V tedanjih bojevitih časih je moralo tudi mestno ozidje biti vedno zastraženo. To službo so opravljali meščani, ki so zato od deželnih knezov dobili pravico, da smejo nositi orožje, med tem ko je moral tujec, prišedši v mesto, orožje odložiti.

Kolike važnosti je bila pravica, imeti svoje posebno mestno sodišče, o tem smo že slišali. Mestni sodnik pa ni bil le to, kar ime dandanes zaznamuje, ampak je bil na čelu vse mestne uprave. Ob strani mu je stalo dvanajst zapriseženih mož, takozvani notranji svet, kateremu se je pridružil še tu in tam „ zunanji svet" s 24 svetovalci. Mestni sodnik je bil zelo čislana in vplivna oseba. Njegova volitev se je vršila vsako leto ob določenem dnevu zelo slovesno. Ko so ga v Ljubljani po izvolitvi spremljali svetovalci domov, je zvonilo po vseh cerkvah, na gradu pa so pokali možnarji in topovi. Še le proti koncu 15. stoletja (v Ljubljani l. 1504.) je stopil mesto sodnika na čelo mestne uprave župan.

Zunanjost srednjeveških mest je bila skoraj povsod enaka. Vsako mesto je bilo obdano z močnim ozidjem, pred katerim je bil globok in širok jarek napolnjen z vodo, ako ni slučajno kaka reka tekla mimo in je bilo tako mesto že po naravi zavarovano. Črez jarek ali vodo je bil napravljen dvižen most, katerega so v nevarnih časih dvignili in pritisnili ob koncu pred mestna vrata. Na mestnem ozidju so bili hodniki in line za branitelje, tu in tam je bil tudi kak stolp, posebno na voglih. Mestna vrata so bila vdelana v rezano kamenje in z železom okovana. Zaradi večje varnosti so jih tudi od znotraj zaklepali z močnimi, v zid vloženimi zapahi. Ker je vzdrževanje mestnega ozidja stalo mnogo truda in denarja, zato ga niso radi razširjali. Ljubljana je do začetka 15. stoletja imela obzidan le sedanji Stari trg. Še le l. 1416., ko so grozili turški napadi, so obdali takozvani „Novi trg" onstran Ljubljanice z jarkom in zidom. Vsled tega je bil prostor v srednjeveških mestih zelo pičlo odmerjen, in hiše so stale tesno skupaj, graditi so jih morali v višavo, zato so bile precej visoke, stanovanja pa nizka in temna. Proti ulici so bile obrnjene z ozko stranjo in gorenje nadstropje je navadno molelo dalje naprej nego pritličje, tako da so se skoraj zbližale hiše tostran in onstran ulice. Ulice so bile zelo ozke in mračne, kakor prostori po hišah. Ker so bile hiše ponajveč zgrajene iz lesa in tudi po mestih pogosto krite le z deskami in slamo, zato so bili meščani v vednem strahu pred ognjem. Ni čuda, da je v tedanjih časih ogenj upepelil marsikatero mesto do zadnje hiše, dasiravno je moral sodnik večkrat na leto pregledati dimnike in odrediti potrebne poprave.

Rokodelci in trgovci so stanovali tako, da je imela vsaka zadruga svojo ulico, ki se je po njej imenovala: čevljarska, ključavničarska, usnjarska ulica itd. Tudi židje so imeli odkazan svoj oddelek mesta, tik zidu ali pa izven mestnih vrat.

Mestne ulice so vodile na veliki trg, kjer so stale najlepše hiše, med njimi najodličnejša mestna hiša ali „rotovž", kjer je bila sodna dvorana, posvetovalnica in drugi uradi. Pogosto je bil v mestu tudi grad zemljiškega gospoda. Zgrajen je bil na kakem griču tik mesta, s katerim ga je vezal močen zid ali pa je stal v kakem oglu tik zidu in bil meščanom zadnje pribežališče, kadar so sovražniki mesto zavzeli.

* * *

Z mesti sta bili v poznem srednjem veku najtesneje združeni obrt in trgovina.

Prvotni način obrti je bil ta, da se je vse, kar je družina potrebovala, izdelovalo doma, tako sukno, platno, obleka, orodje in razno pohištvo. Tako je bilo vsaj urejeno na velikih frankovskih dvorih. Karol Veliki je ukazal, naj vsak grof pazi na to, da bode v njegovem okrožju vedno dovolj izurjenih rokodelcev. Enako so skrbeli posestniki velikih zemljišč, škofi, samostani in druga gospoda za spretne obrtnike na svojih posestvih. Najstarejše obrtnike na Kranjskem nahajamo zabeležene na pristavah brižinskih škofov. Na gradovih so opravljali to delo domači robovi ali podložniki, ki so morali preskrbeti svojega gospoda z vsem potrebnim.

Ako nam te razmere predstavljajo nemški vpliv na razvoj naše obrti, imamo pa vendar po naših krajih še nekaj sledov, ki nas spominjajo na stari slovenski način rokodelstva.

Znano je, da so se že stari Slovani bavili z obrtnostjo in sicer tako, da je ena zadruga ali vas se pečala vedno z istim rokodelstvom, ki ga je bil izvrševal že praded zadruge in za njim vsi njegovi potomci od roda do roda. Tako so bili v eni vasi sami kolarji, v drugi kovači, v tretji lončarji itd.

Pridelke so potem med seboj izmenjavali, oziroma pozneje prodajali na sejmih. Da so bili tudi pri nas po raznih krajih domače obrti udomačene, nam pričajo še ohranjeni redki sledovi in poročajo tudi zgodovinski viri. Posebno razširjeno je bilo lončarstvo, ker so lončenih peči in lončenih posod povsod potrebovali. Prav tako je bilo po kmetih mnogo tkalcev in suknarjev. Izdelovali so grobo, sivkasto sukno (loden), iz katerega so napravljali svojo navadno obleko.

Suknarji se omenjajo v škofjeloški okolici, v Celju, Mozirju, Gornjem gradu. Ribniška „suha roba" je izpričana v 15. stoletju, pa njeno izdelovanje gre gotovo v davne čase nazaj. O njej izvemo še le, ko je cesar Friderik leta 1492. dovolil Kočevcem in Ribničanom, izvažati živino, platno in „razne lesene predmete, kakršne sami doma izdelujejo," na Hrvaško in v druge obmejne dežele. Kakšni so bili ti domači izdelki, nam pripoveduje Valvasor: leseni krožniki, lesene sklede, škafi, vedra, rešeta in mnogo druge drobnarije. Kovaški obrt se je največ pečal z izdelovanjem žebljev. Bil je na Kranjskem razširjen skozi ves srednji vek, zlasti po onih krajih, kjer se je lilo železo : okoli Radovljice in Kamnegorice, na Jesenicah, v Bohinju, v Železnikih in okoli Kamnika. Domači obrt je bil navadno postransko kmetovo delo. Lotil se ga je takrat, ko je kmetovanje počivalo in tudi živinoreja ni dajala preveč opravila. Pomočnikov pri tem ni imel, kakor le svoje domače: ženo, hčere in sinove, ki so zopet isto rokodelstvo učili svoje potomce.

Gori omenjena listina cesarja Friderika za Kočevje in Ribnico nam priča, kaj je uničilo domače obrti po deželi. Bile so to zadruge ali cehi po mestih, ki so dobile izključno pravico do rokodelstva, deloma pa prepoved trgovanja po deželi, ki se je tudi omejilo na mesta in trge. Ko so obrtniki postali poseben stan z velikimi privilegiji in pravicami in kmet ni mogel več prosto kupčevati s svojimi izdelki, pa jih niti ni smel na mestnem trgu več razpoložiti na prodaj, ako ni pripadal k organiziranemu cehovstvu, je morala domača obrt propadati. Le izjemoma je dal cesar Friderik III. za lesne izdelke Ribničanom in Kočevcem dovoljenje, da smejo še zanaprej z njimi tržiti po tujih deželah. Marsikje po deželi, kjer so se ljudje večinoma le s kako obrtjo pečali in je bilo kmetijstvo postranska stvar, so sicer skušali rešiti svoj zaslužek s tem, da so tudi sami zasnovali svojo zadrugo (na pr. lončarji v Ljubnem pri Radovljici, žrebljarji in kovači na Gorenjskem) in si dali obrtno pravico potrditi od gospoda svojega zemljišča ali pa deželnega kneza. Vendar niso mogli tekmovati z mogočnim cehovstvom po mestih in trgih.

Obrtnike je vleklo v mesta marsikaj. Ker je tamkaj skupaj bivalo več odličnejših in premožnejših ljudi, je bilo tudi več zaslužka, redne mestne sejme so obiskovali ljudje od blizu in daleč in slednjič so tudi mestni obrtniki hodili s trgovci na kupčijo izven dežele in svoje izdelke smeli povsod prosto prodajati. Kjer so se mesta hitreje razvila, kakor na Koroškem, tam nahajamo tudi obrtnike že zgodaj omenjene, v Beljaku in Brezah že v 12. stoletju, drugod se pojavijo še le v 13. in 14. stoletju. Čeprav so ohranjena le redka imena, vendar si moramo misliti, da se je tedaj vse meščanstvo pečalo z obrtjo in trgovino. Imena so večinoma nemška, kakor je bila nemška gospoda, ki jih je v svojih mestih in trgih naselila in zdi se, da je mestna obrt s časom popolnoma prešla v nemške roke. Naj tu navedem nekaj izgledov: Maribor (l.1215.) usnjar Kubelin; meščani: Nikolaj, Warnher, Dullacher, Bertold, Osredek; Gorica (13. in 14. stoletje): krčmar Greiner, čevljar Hunt, stroj ar in štacunar Meilinger, krojač Marin, tkalec Warnerij iz Karnije (Italijan!), orožar Oton, kovač Orvecelj, apnar Jakob. Izpričani so pa tudi v Gorici slovenski prebivalci: Brjec, Breginjec, Bunjec, Mrlišek itd. V Ljubljani je prvi izpričani obrtnik Dankwart Zellenberger (l. 1360.). Imel je na Poljanah ob Ljubljanici mlin na dve kolesi.

Mestno obrtništvo se je začelo posebno razvijati, odkar se je pričelo združevati v zadruge ali cehe. Rokodelski cehi (Zünfte) so nastali iz cerkvenih bratovščin in so imeli izprva le verske namene: povzdigo božje službe, praznovanje svojega patrona, napravo lastne kapele, oltarja ali zastave. Take bratovščine so imeli po malih mestih in trgih vsi obrtniki skupaj, ko so se pa rokodelci vedno bolj množili, so se pričele tudi bratovščine ločiti po posameznih rokodelstvih. Toda iz teh cerkvenih družb so kmalu nastale strokovne organizacije z važnimi obrtnimi, trgovskimi in drugimi političnimi pravicami, ki so popolnoma obvladale vse panoge rokodelstva, tako da nihče ni smel izvrševati obrti, kdor ni bil član kake rokodelske zadruge. Ta prehod iz cerkvenih bratovščin v zadruge z obrtnimi pravicami, nam posebno jasno kaže neka listina iz l. 1399. Ljubljanski krojači so imeli takrat pri mestni cerkvici sv. Nikolaja bratovščino sv. Rešnjega telesa in oskrbovali svoj oltar z vsem potrebnim. Vojvoda Viljem pa je dal 16. novembra 1399 tej bratovščini važno pravico, da smejo v Ljubljani izključno le njeni člani izvrševati krojaško obrt V tistem času so se združili tudi krznarji v bratovščino. Rokodelske pravice sta ji dala brata Albreht III. in Leopold III. Tujim krznarjem je bilo v Ljubljani nakupovanje kožuhovine in izvrševanje krznarskih del prepovedano. Tujec ni smel v Ljubljani kupiti nobene kožuhovine, razun s posredovanjem priseženega krznarskega mešetarja. Izjemo je delala le polhovina, ki se je prosto prodajala in kupovala, pa tudi te je bilo treba kupiti najmanj sto kož.

Najbolj se je dvignilo cehovstvo v 15. stoletju, ki je bilo tudi za razvoj naših mest velikega pomena. V Ljubljani se razun bratovščine krznarjev in krojačev omenja še zadruga čevljarjev in mesarska bratovščina. V Novem mestu so l. 1472. v nekem kupnem pismu le splošno omenjeni cehovci (Zechleute). V Kamniku je bila bratovščina sv. Duha stanovska bratovščina čevljarjev. Kranj, Lož in Višnja gora so dobili zadružno organizacijo menda še le v začetku 16. stoletja. V Gorici je dal grof Ivan l. 1455. obrtne pravice in privilegije bratovščinam krojačev, čevljarjev in krznarjev. H krati je odredil, da se smejo prodajalne lope napravljati le v mestu in morajo kmetje iz okolice tje prihajati kupovat, kar potrebujejo. Kdor ni bil član zadruge, ni smel po vsej goriški deželi izvrševati rokodelstva. Zelo razvito je bilo zadružno življenje v Škofji Loki. Stanovske družbe, ki so se tu osnovale, so imele značaj pravih rokodelskih zadrug. Brižinski škofi so jim (l. 1457. oz. 1475.) potrdili obrtni red. Omenjajo se zadruge krojačev, čevljarjev, krznarjev, kovačev, žebljarjev, lončarjev. Naj tu navedem nekatere podrobnosti:

Kdor je hotel postati krznarski mojster, je moral biti zakonskega rodu in se izkazati s kakim mojsterskim delom. Kovači so bili v mestu najbolj mnogoštevilni, ker tu se je obdelalo največ gorenjskega železa. Kovaški „ hlapci" so vedno imeli dovolj dela, mnogokrat so se mojstri kar trgali zanje in si jih drug drugemu odgovarjali. Mojstra si je smel izbrati vsak, katerega si je hotel in si prebrati drugega, vendar pa je moral preje službo odpovedati in stopiti iz nje še le po dogovorjenem času. Tudi mojstri niso smeli sprejeti pomagača preje, kakor da je doslužil dogovorjeni čas. Ako se je kdo proti temu pregrešil, je bil od zadruge kaznovan, in sicer kovač z dvojno globo. Pravila so tudi določala, da mojstri ne smejo plačevati pomočnikov po številu izdelanega blaga, ampak na dan. Da se ne prigodi kaka nesreča od ognja, so se morale kovaške peči dvakrat na leto pregledati. Lončarji so poleg drugih pravil sprejeli v svoj obrtni red tudi določilo, da ne sme noben mojster sprejeti kakega dela, ki je bilo že pri drugem mojstru naročeno. Za lončarske pomočnike („hlapce") je bila tedenska plača natanko določena. Vajenci so se morali učiti tri polna leta. Ako je kdo pobegnil, ga ni smel sprejeti noben drug mojster. Vsi cehi so imeli svoje patrone (kovači sv. Aloja), cehovske praznike in so bili dolžni udeleževati se procesije sv. Rešnjega telesa.

Zadruge so imele zlasti dvojni namen: varovati svojo izključno pravico do obrti proti „nepoštenim rokodelcem" ali „šušmarjem", h katerim so šteli vse rokodelce na kmetih in vse tiste, ki niso bili vpisani v zadrugo in pa pomagati svojim članom v raznih potrebah življenja. Zato so cehi imeli svoje premoženje, zemljišča, gozde, mline.

Vsaka zadruga je imela svoj dom („jepergo", herberge), kjer so v varni skrinji hranili listine, na katerih so bile zapisane zadružne pravice in svoboščine. Tu so se zbirali mojstri na posvetovanje, se oglašali potujoči pomočniki, prenočevali in čakali dela. Zadruga je sprejemala vajence in nadzorovala njih učenje. Enako je nadzorovala pomočnike in mojstre, kako izvršujejo svoj obrt. Huda kazen je zadela mojstra, ki je izdeloval slabo blago in tako pripravil domačo obrt v slab glas. Število mojstrov je bilo natanko določeno. Novega mojstra je sprejela zadruga še le tedaj, kedar je izmed starih mojstrov kateri umrl, opustil svoj obrt ali pa izgubil svojo cehovsko pravico. Le z velikim trudom in obilimi stroški je dosegel kak pomočnik, da so mu priznali mojstrske pravice. Pomočniki in vajenci so pripadali k družini svojega mojstra, ki jim je dajal stanovanje in hrano, nadzoroval njihovo življenje in vedenje in skrbel, da so izpolnovali svoje verske dolžnosti. Z njimi vred se je udeleževal cerkvenih svečanosti, katerih so se udeleževali vsi cehi, vsak s svojo zastavo.

Da niso cehi preveč izrabljali svojih obrtnih pravic v škodo odjemalcev, zato je skrbela mestna gosposka, ki je nadzorovala njih obrtni red, določala ceno njih izdelkom in pazila na to, da so rabili pravo mero in vago. Cesar Friderik III. je na pr. ukazal leta 1435.. naj ima mesarska zadruga v Št. Vidu na Koroškem redno 12 mojstrov in naj prodaja meso po navadni vagi. Dva zvedena meščana pa naj določata cene posameznim vrstam mesa. Mestno sodišče je dobivalo od nje na leto osem mark vinarjev in jezike od zaklane živine. Mlinarji, peki in pivovarnarji so smeli imeti le po dvanajst prešičev. Kar jih je bilo več, jih je zaklenil cesarski vicedom. Mestni sodnik je tudi pazil na to, da spečejo peki toliko kruha, kolikor ga mesto potrebuje. Zato je hodil sam gledat, ali imajo potrebno zalogo moke. ali pečejo dosti velike hlebe in se drže postavne cene. Premajhne hlebe je pekom jemal in daroval ubožcem.

Zadružna organizacija je bila rokodelcem močna opora. Varovala jih je kvarnega vpliva neukih ljudi in divje konkurence, pospeševala napredek obrti, zagotovila vsem rokodelcem pošten zaslužek in mnogim pripomogla do gmotnega blagostanja. Zato je bil resničen stari pregovor: „Rokodelstvo ima zlato dno."

* * *

Z rokodelstvom je bila najtesneje združena trgovina, ker so obrtniki svoje izdelke večinoma sami prodajali. Kakor pri obrtu, moramo tudi pri trgovini razločevati dvojno dobo. V starejših časih, ko je bila trgovina še prosta, se je razvijala po sejmiščih na deželi, okoli cerkva, samostanov in božjih potov, v 14. in 15. stoletju pa se vedno bolj omejuje na mesta in trge, ki dobe tržne pravice, obvladujejo skoraj popolnoma domačo trgovino in vzdržujejo stik z inozemstvom.

Kaj je vleklo trgovce v bližino božjih hiš in samostanov, smo že omenili, pred vsem varno zavetje pred roparskim nasilstvom in množica ljudi, ki se je tamkaj zbirala. Mnogi teh selških sejmov so bili zelo znameniti, obiskani od domačinov in tujcev.

Znamenita božja pot je bila pri sv. Ivanu poleg Devina. Ko je opat Ivan l. 1113. našel „svete moči" (relikvije) tega svetnika, so prihajale tja cele procesije iz vseh kraških župnij, romarji pa celo iz daljnega Hrvaškega. Glavni shod je bil o kresu in takrat tudi veliki letni sejem, ki je trajal šest dni. Kupčevalo se je posebno s konji, ki so jih pripeljali od vseh strani. Devinski gospodje, ki so bili zavetniki tamošnjega benediktinskega samostana, so napravili svojo žrebčarijo in kobilarno za konjerejo, ki se jim je dobro izplačevala. Ladje so pripeljale iz Italije in z istrske obali vino, sol, olje, iz slovenskih krajev so prišli veliki tovori železnine, lanu, platna, žita. Cvetoča trgovina ob devinskem pristanišču je zlasti v oči bodla Tržačane, ki se dolgo časa niso mogli povzpeti do iste veljave. Iz jeze so večkrat napadli z orožjem devinski sejem, ga razpodili in oplenili ladje, ki so tja dovažale blago. Od cesarskega stotnika Nikolaja Ravbarja so zahtevali, naj prepove uvoz tujih vin in železnih izdelkov k sv. Ivanu, razun, ako bi se to blago nalagalo v Trstu. Vendar je bilo še l. 1493. določeno, da morajo beneške in sploh vse italijanske ladje pristati v Devinu, ako hočejo vino in olje uvažati v avstrijske dežele. To je Tržačane tako razkačilo, da so l. 1541. prišli z veliko vojaško četo pred trg in ga popolnoma razdjali.

Enake slike prostega kupčevanja ob slovesnih priložnostih se nam razgrinjajo tudi drugod po Slovenskem. Kmečko ljudstvo je rado trgovalo, ker mu je trgovina mnogokrat donašala večji dobiček kakor težavno obdelovanje zemlje. Tudi graščaki so jo pripuščali svojim podložnikom, ker so bili sami deležni njihovega izkupička. Zanimive podatke imamo iz Bohinja. Ta gorska dolina je bila precej ločena od ostale Kranjske, ker je le ozka tovorna pot vodila ob Savici z Bleda do Bohinjskega jezera. Ves promet se je takrat obračal čez Bačo na tolminsko in laško stran. Teden za tednom so šle po tej strmini mnogoštevilne črede drobnice in goveje živine, katere so gonili gorenjski kmetje na sejme v Čedad, Videm in druge furlanske kraje. Pa tudi velike karavane tovornih konj, težko obložene z bohinjskim železom, so plezale čez visoko gorsko sedlo in se zopet vračale z živili in vinom. V Bohinju samem se je vsa kupčija osredotočila okoli stare cerkvice sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru. Vsako leto sta bila tu dva velika sejma: prvi prošnji teden pred Kristusovim vnebohodom, drugi pred praznikom sv. Janeza Krstnika. Takrat so prihajali v Bohinj laški trgovci kupovat živino ali železno rudo in razpečavat svoje blago ali vino. Na Dolenjskem je bil Št. Vid pri Stični jako živahen kraj. Ob nedeljah in praznikih se je po končani službi božji pričel okoli cerkve šumeč semenj. Ti nedeljski semnji so bili od trgovcev in kupčevalcev tako zelo obiskovani, da so vzbudili odpor meščanskih trgovcev v Ljubljani. Leta 1360. so se obrnili s prošnjo na vojvoda Rudolfa IV., naj to kupčevanje prepove. Rudolf je res prepovedal semnje, ne le v Št Vidu, ampak sploh po kmetih. Trgovati naj bi smela edino le mesta in trgi, češ, da le ti trgovci plačujejo od svoje trgovine doneske v knežjo blagajnico, med tem, ko se kmetje izogibajo vseh carin in cestnin. Odslej se take prepovedi kmetske trgovine skozi par stoletij zopet in zopet ponavljajo. Seveda se ni mogla popolnoma zatreti, ker jo je gospoda sama pospeševala na svojih zemljiščih in jo izrabljala v svojo korist. V Kačicah, ob progi Hrpelje- t. Peter, je en sam semenj završniškemu gospostvu leta 1398. prinesel sedem akvilejskih mark soldov (okoli 300 K) na „štantnini". Še ob koncu srednjega veka se čujejo pogoste pritožbe, da kmetje raje kupčujejo, kakor da bi obdelovali zemljo, in da so vsled tega mnoga zemljišča popolnoma zapuščena.

Dokler se niso še razvila mesta in trgi, so bile največje trgovske tvrdke v deželi samostani, pred vsem Vetrinj, Žice, Bistra, Stična, Kostanjevica. Vetrinj je obvladoval popolnoma južno trgovsko progo čez Ljubelj, vzdrževal je most čez Dravo pri Humberku, gostinjec vrh Ljubelja in skrbel za cesto, ki je vodila na Kranjsko. Gospodarski pomen žičkega samostana se kaže zlasti v tem, da je l. 1259. sprejel v oskrbo gostinjec na Semeringu, ki ga je l. 1160. ustanovil štajerski mejni grof Otokar I. za „popotnike", da imajo streho, posteljo, ogenj in vse potrebno. Kartuzijani so upravljali to važno postojanko do l. 1383., ko jo je vojvoda Oton Veseli izročil cistercijanom v Neubergu. S tem je gostinjec propadel. Bistriška kartuzija je dobila od svojega ustanovitelja, vojvoda Ulrika, popolno prostost od carine za vse blago, ki bi ga samostan izvažal na trg. Tudi grof Albert Goriški je oprostil bistriške redovnike mitnine pri Podpeči (Rupi) in Podvelbu. Samostan je imel zlasti živahno trgovsko zvezo s Koprom, kjer je imel svoj dvor, mnogo vrtov, velike oljčne in vinske nasade. Stiška opatija je imela veliko kupčijo s pristanišči ob Adriji. Bila je oproščena carine na sledečih mitnicah: Ljubljana, Unec, Landol, Postojna, Lož in Trst, torej po vseh cestah, ki so vodile k Jadranskemu morju. Kostanjeviška trgovina je merila zlasti na Hrvaško.

Ko so mesta obvladala trgovino, se je njihovo gmotno blagostanje in z njim vred tudi obseg in število prebivalstva pričelo zelo dvigati. Najbolj se je to pokazalo pri Ljubljani, ki je v 14. stoletju štela nad 4000 prebivalcev, imela svoj stari in novi trg in vzdrževala živahne kupčijske zveze s severnimi in južnimi deželami. L. 1376. je dovolil vojvoda Leopold III., da smejo ljubljanski trgovci trgovati po Koroškem in Štajerskem z vsem blagom razun s ptujskim vinom. Ptuj je imel namreč stare trgovske pravice, ki so mu varovale domače pridelke pred tujo konkurenco. Poleg Ljubljane je bilo Novo mesto najvažnejši trgovski kraj v deželi, kjer je bila velika kupčija z žitom na Ogrsko in bogate zaloge vsakovrstnega blaga. Glavni gorenjski tržišči Kamnik in Škofja Loka sta imeli kupčijske zveze s Furlanijo. Posluževali sta se pri tem neke proge, ki je dandanes skoraj pozabljena. To je bila tovorna pot, ki je vodila iz Loke skozi Poljansko dolino čez Oslico in Cirkno, od tu k sv. Luciji v Tolmin, dalje čez Kobarid in skozi Nadiško dolino v Čedad in Videm. Seveda se na tej progi ni moglo blago prevažati na vozeh, hodili so le s tovori obloženi konji in mule. Ta način prometa je bil pri nas tje do 17. stoletja, ko so se pričele izboljševati ceste, najbolj navaden, in skoraj povsod najdemo izraženo višino prometa s številom tovorov.

Za povzdigo mestnega trgovstva je posebno mnogo storil cesar Friderik III. Ljubljana je imela v začetku njegove vlade le dva sejma, do njegove smrti se je njih število povišalo na pet Za popravo mostov je dovolil l. 1477. pobiranje mostnine po vinarju od tovora, ob sejmih pa po dva vinarja. Ko so brodniki na Savi odirali trgovce in tirjali previsoko brodnino, je cesar ukazal deželnemu glavarju, naj skrbi, da se kupčija s tem odiranjem ne bo ovirala. Posebno živahni so bili ljubljanski živinski sejmi. Da živina ni trpela pomanjkanja živeža, je bil pripravljen zanjo velik pašnik zunaj mesta. Juri Črnomeljski in vicedom Juri Višnjegorski (Weichselberger) sta dala te pašnike ograditi in dovolila Ljubljančanom le proti plačilu svojo živino tu sem goniti. Seveda so zaradi tega živinski trgovci izostajali. Cesar Friderik pa ukaže l. 1451. omenjenima gospodoma, da ograjo takoj odstranita. Ponavljajo se zopet stare pritožbe zaradi trgovstva na kmetih. Brez vsakega dovoljenja so se osnovali nedeljski sejmi v Šmarju, na Igu in po drugih krajih. Cesar Friderik je ponovil prepoved kupčije, ki je pa prav tako malo izdala, kakor za časa njegovih prednikov.

Mnogo važnejša, kakor domača kupčija, je bila trgovina z inozemstvom. Zgodaj so se razvile kupčijske zveze, z Benetkami. Že v desetem stoletju je šla trgovina skozi Kanalsko dolino na Koroškem preko sedanje Pontebe do mesta Gemone, kjer so bila velika skladišča, od tod dalje na laški Videm (Udine) in na Benetke. Beljak s svojimi velikimi privilegiji je to trgovsko progo obvladoval. Vsi trgovci, ki so šli v Italijo, in Benečani, ki so potovali s svojim blagom na Nemško, so morali ostati nekaj dni v Beljaku, plačati carino za svoje blago in je razložiti na prodaj za meščane. To so imenovali skladiščno pravico (Stapelrecht). Iz Kanalske doline je vodila že izza časa Rimljanov še druga proga čez Predelj, Bovec, Kobarid skozi Nadiško dolino v Furlanijo. Na tej progi je bil cilj trgovcev mesto Čedad, čegar sejme so Slovenci zelo obiskovali. To progo so imeli v oskrbi in varstvu beneški Slovenci. Zato jih je doze Girolamo Vendramin l. 1492. oprostil vseh davkov. Zaradi nasilstva roparskih vitezov, ki so tod prežali na trgovske karavane, pa je kupčija zelo trpela. In ko so Benečani začeli pospeševati progo čez Pontebo in Videm, je Čedad skoraj popolnoma propadel.

Tudi Kranjci so z Benetkami živahno trgovali. Razun tovorne poti, ki je vodila iz Škofje Loke črez Tolminsko, jim je za to kupčijo najbolj služila stara rimska cesta črez Hrušico in Ajdovščino. L. 1408. so prosili ljubljanski trgovci beneškega doza Mocenigo, naj se jim dajo v Benetkah iste pravice, kakor jih imajo nemški trgovci iz Ulma, Augsburga, Regensburga, Dunaja in drugih mest. Habsburški vojvoda Emst se je sam potegoval za Kranjce. Ljubljanski mestni pisar Nikolaj je takrat prišel s priporočilnimi pismi vojvodovimi v Benetke pred doza in ga prosil, naj ljubljanskim trgovcem dovoli uporabo nemškega skladišča (fondaco dei tedeschi). Doze Mocenigo je sicer poudarjal, da so s tem Benečani oškodovani na pristojbinah, ki so jih kranjski trgovci plačevali za shranjevanje svojega blaga, vendar je ugodil vojvodovi prošnji.

A še dalje proti jugu so prišli kranjski trgovci. Blizu sloveče božje poti Loreto je bilo nekdaj cvetoče trgovsko mesto Sinigalia, čegar letni semnji za lan in konoplje so bili posebno znameniti. Tjekaj so hodili tudi kranjski kmetje kupovat sirovino za izdelovanje platna in razpečavat svoje pridelke. Kako zelo so bili ti sejmi znani med našim ljudstvom, priča še sedaj slovenski pregovor: „Živo je, kakor na sejmu v Sinigaliji."

Kaj se je izvažalo v Italijo? Iz Koroške in Gorenjske pred vsem železo in železno orodje, dalje živina, platno, kožuhovina, sukno, iz Idrije živo srebro. V Benetkah pa so kupovali naši trgovci zlate in srebrne dragocenosti, bisere, žlahtno kamenje, orientalske dišave, umetno izdelano orožje, drage tkanine, prte, svilene izdelke, fino usnje, baržun in razne steklene izdelke.

Kako zelo sta bili naša trgovina in obrt proti koncu srednjega veka udomačeni v Furlaniji, priča slovenska bratovščina sv. Hieronima, ki se je l. 1452. ustanovila v laškem Vidmu. Imenovala se je „fraternita degli Schiavoni" (bratovščina Slovencev) in je imela namen podpirati svoje člane v slučaju bolezni in potrebe, njih revnim hčeram izplačevati malo doto in jim slednjič preskrbeti krščanski pogreb. L. 1479. je bil na čelu slovenske bratovščine mojster Jakob iz Loke.

Trgovina z Italijo je nekoliko krenila od navadne starodavne poti, ko je Trst prišel pod avstrijsko oblast.

Trst je bil v 13. stoletju še malo, neznatno mestece, ki se je raztezalo na pobočju grajskega hriba in štelo komaj par tisoč prebi- valcev. V trgovini ni moglo tekmovati z mogočnimi Benečani, tem manj, ker so imeli v oblasti tudi istrska pomorska mesta in so znali trgovino iz slovenskih in hrvaških pokrajin napeljati na svoja pristanišča. Svetovni promet med južno Nemčijo, podonavskimi pokrajinami in Italijo pa je takrat itak šel preko Beljaka in Pontebe.

Naravna zaslomba tržaški trgovini so bile slovenske dežele. Od tu so že zgodaj prihajali v mesto tovori z domačimi pridelki: žitom, kožami, železnino; nasprotno pa so nalagali v Trstu sol, vino, južno sadje in dišave. Se večjega pomena so postale naše dežele za Trst, ko je vojvoda Leopold VI. l. 1227. ukazal zgraditi „Zidani most" in je tako kupčijo iz Avstrije, Štajerske in zapadne Ogrske napeljal preko Ljubljane proti morju. Ko so Habsburžani spravili slovenske dežele v svojo oblast, so Tržačani spoznali, da je tako v trgovskem, kakor v političnem oziru zanje najbolje, ako ostanejo z njimi združeni. Zato so leta 1382. radovoljno priznali avstrijsko oblast in odslej z vsemi sredstvi izkušali trgovino iz notranje-avstrijskih dežel napeljati na svoje mesto. Prvi avstrijski glavar je bil Hugo Devinski, ki je v Trstu sprejel prisego zvestobe in župansko palico iz rok mestnega starešinstva.

Zaradi trgovine je prišlo do hudih bojev med Benetkami pa tudi do spopadov s kranjskimi trgovci, ki se niso hoteli ukloniti tržaškim zahtevam.

Od tržaške ceste se je tedaj ločila neka tovorna pot pri Št. Petru in šla čez Završnik (Schwarzenegg) in Rodik skozi Kačjo dolino v benečanski Koper. Bila je od kranjskih trgovcev zelo obiskana. Čez 40.000 tovornih konj in mul je šlo tod na leto z domačimi pridelki otovorjenih v beneška primorska mesta in se vračalo z vinom, oljem ali soljo. Tržačani so večkrat napadli te karavane, jih oropali in trgovce natepli. Posledica je bila, da so jim Benečani l. 1463. napovedali vojsko in od njih izsilili prosto pot za svojo trgovino. Iz enakih razlogov so Tržačani izkušali razgnati devinski sejm, ki je donašal Benečanom korist, in so hoteli leta 1511. razdjati tudi Milje (Muggia), ker so zaradi svoje ugodne lege uspešno s Trstom tekmovale. Cesar Friderik, je ukazal, da mora vsa trgovina iz Notranje Avstrije iti na Trst Cesar Maksimilijan I. je ta ukaz potrdil in še dodal, da mora tudi ogrska trgovina iti črez Ptuj na Trst, da morajo kranjski trgovci svoje žito v Trst pošiljati in ga tam za dva solda ceneje prodajati kakor po drugih tržiščih.

Trst je bil z vsem obrežjem vred tja do Devina pridružen Kranjski, kamor je tudi pošiljal svoje poslance na deželni zbor. Vendar so se Tržačani, opirajoč se na svoje obsežne pravice vedno branili, kaj prispevati k davkom in nakladam kranjskih deželnih stanov. Drugo važno pristanišče ob Adriji so dobile avstrijske dežele, ko je cesar Friderik od grofa Henrika Wallsee l. 1471. kupil Reko (nemški imenovano St. Veit am Pflaum). Tudi ta se je pridružila Kranjski in je imela z njo živahno trgovsko zvezo. Reški kupci so trgovali z našimi posebno za sledeče predmete: železo, jeklo, žeblji, kose, srpi, les za ladje in vesla, volovske kože, lesene posode, žito, živina, volna, platno. Vse to se je iz naših krajev preko Reke izvažalo v Dalmacijo in Italijo. Od tam pa so dobivali : milo, salpeter, sol, rozine, mandlje, suhe fige in nasoljene morske ribe. Med velikimi trgovci, ki so kupčevali z Reko se imenujejo : Jurij Baloh, Vid Spiljavec, Jakob Kristanič, Matej Bobnar, Matej Kutjevac in drugi. Turški napadi so reško trgovino popolnoma uničili.

Proti severu držeče ceste so ovirale visoke Karavanke, pa tudi te je zmogla trgovska vstrajnost. Iz Ljubljane je vodila na Koroško cesta preko Kranja in dalje ob Kokri čez Kokrško sedlo na Jezersko, Kaplo in Veliko vec; druga je šla čez Tržič in Ljubelj proti dravskemu mostu pri Humberku, od tu na Celovec; tretja važna trgovska cesta je šla po gorenji Savski dolini proti Trbižu, tu se je razcepila na levo preko Predelja in Bovca proti Gorici, na desno pa v Beljak. Že l. 1390. se je tovorila sol čez Ljubelj in Kaplo, prav tako mnogo železa. Glavni tržišči za to sta bili: Veliko vec in Št. Vid. V Veliko vcu so uživali kranjski trgovci od starih časov posebne pravice, katere so jim Korošci l. 1503. začeli kratiti. Kranjci so se pritoževali, da jih Korošci ovirajo pri zidanju skladišč in pri razpečavanju in prevažanju železa skozi Velikovec. Cesar Maksimilijan je moral Korošcem z ostrimi kaznimi zažugati, če bi Kranjce še dalje oškodovali.

Cvetočo trgovino po naših krajih je skoraj popolnoma udušila turška sila. Trgovska pota proti jugovzhodu in vzhodu so se popolnoma zaprla, drugod so jo trle obilne cestnine in carine. Denarja ni bilo v deželi nič, ceste pa tako slabe, da se je komaj moglo tovoriti, kaj še le voziti. Trgovstvo z živino so morali Kranjci dati iz rok, ker so se osnovale živinske trgovske družbe. Vrhu tega je bilo še meščanstvo obloženo z velikimi vojnimi nakladami. Ni čuda, če je s kmetom vred hudo trpelo tudi prebivalstvo po mestih in trgih.

Pripomniti je še, da je bila mestna obrt že izza prvih početkov večinoma v nemških rokah, med tem ko je trgovina ostala dolgo slovenska. To izpričujejo imena trgovcev, že omenjena slovenska bratovščina v Vidmu in prav tako slovenska cerkvena ustanova v daljnem Ahenu, ki so jo napravili leta 1495. kranjski in ljubljanski trgovci v čast sv. Cirilu in Metodu. Zavedali so se svoje narodnosti in hoteli tudi v tujini za svoje rojake imeti slovenskega duhovnika. Še le v 16. stoletju prevladuje pri nas vpliv nemškega trgovstva.

Slika naše srednjeveške trgovine bi ne bila popolna, ako bi ne omenili glavnega kupčijskega sredstva — denarja, V zgodnjem srednjem veku je bila vsa kupčija le izmenjavanje raznih izdelkov. Vendar se kmalu pojavljajo razne oblike denarja, ki so ga takrat kovali svetni in duhovski oblastniki. Že l. 975. je dobila pravico kovati novce grofica Hema za kraj Lieding pri Strassburgu in kmalu potem grof Viljem Seliški za Breze. Travenski grofi so kovali svoj denar v mestu Enns, solnograški nadškof je v Ptuju, Brezah in nekaj časa tudi Brežicah ob Savi. Španhajmi so imeli svoje kovnice v Št. Vidu, Ljubljani in Kostanjevici; Babenberžani v Gradcu, akvilejski patriarhi v Akvileji, Čedadu in Vidmu. Izprva so kovali le srebrne novce (fenige). V 14. stoletju je bil pri nas najbolj v navadi akvilejski in beneški denar. Za enoto je služil „srebrni denar" („denaro" sedanjih 9 do 10 krajcarjev), dva denarja sta tvorila „groš" (grossus) in dvajset denarjev eno „liro" (primeroma K 3'60 sedanje vrednosti). V navadi je bila tudi slovenska lira (lira schiavonesca), ki je bila 72 krajcarjev vredna. Večje svote so računali po „markah", izmed katerih je ena veljala 30 do 40 kron. Po letu 1400. se je začel pri nas razširjati dunajski denar. Za enoto so mu bili „fenigi" (Wiener pfenige ali „vinarji"), 30 fenigov je tvorilo en sold (solidus), 240 fenigov pa en „funt". Poslednje ime je prišlo od tod, ker so denar večkrat vagali, da ga niso židje in drugi oderuhi mogli obrezati in tako trgovca oškodovati. Za časa cesarja Friderika se večkrat ponavljajo tožbe, da je dunajski denar mnogo slabši kakor je bil v prejšnjih časih. Zato so se ljudje branili ga sprejemati. Vendar je slednjič obvladal vse avstrijske dežele in izpodrinil druge novce.

21. Rudarstvo.[uredi]

Rudarstvo v slovenskih pokrajinah sega daleč nazaj v prazgodovinsko in rimsko dobo. Že takrat so bivali po mnogih naših gradiščih fužinarji in spretni kovači. Noriško železo je bilo pri Rimljanih na dobrem glasu. Železno rudo so kopali večinoma po tistih krajih, kjer so rudniki še dandanes: Erzberg na Štajerskem, Hiittenberg na Koroškem, Bohinj na Kranjskem (Ajdovski gradeč). Topili so jo deloma v deželi sami, kar izpričujejo veliki kupi izkopane žlindre, deloma pa jo izvažali v Gorenj o Italijo (Sulmo ali Comum), kjer so bile velike tvornice za železo. In kakor v starem veku, so bile tudi skozi vsa poznejša stoletja naše dežele prava zakladnica za Italijo. Vsa naša trgovina z železom se je obrnila proti jugu. Kakor nekdaj Rimljani, tako so v srednjem veku Benečani izrabljali bogate rudne zaklade naših dežel in jih deloma dobili v svojo posest.

O našem rudarstvu imamo iz zgodnjega srednjega veka le malo poročil. Pričelo se je menda še le tedaj, ko so po veliki zmagi nad Madjari, l. 955., zavladali v deželi mirnejši časi. — Pred vsem je bila za gojitev živinoreje nujno potrebna sol. Južne slovenske pokrajine ob Adriji so se preskrbovale z morsko soljo, ki se je dovažala na tovorih. Večja gospodarska podjetja, n. pr. samostani, so imeli celo svoje soline ob istrski obali ali pa si vsaj izgovorili gotovo število tovorov za svojo potrebo. Severne pokrajine pa so dobivale sol iz velikih solnih rudnikov Zgornje Avstrije in Štajerske. Kameneno sol so tu navadno dobivali raztopljeno iz mnogih naravnih ali umetno napravljenih studencev in vodnjakov. Slano vodo so napeljevali h kotlom v lesene koče, kjer se je toliko časa varila, da je voda izhlapela in pustila čisto sol v posodi. Tudi pri teh solinah so si večji gospodarji izkušali zagotoviti svoj delež. Izgovorili so si pravico, zajemati od solnega studenca, imeti eden ali več kotlov ali kočo za varenje in pravico do lesa za kurjavo iz bližnjih gozdov. Take soline so bile v Halu pri Admontu, v Aussee (Osoje) in po mnogih drugih krajih. — Slovenci so bili znani kot spretni solinarji, in po bavarskih solinah srednjega veka je delalo povsod mnogo Slovencev. Tako čitamo, da je v gornjeavstrijskem mestu Hallu l. 810. Slovenka Sova samostanu Mondsee podarila hišo in dva kotla za kuhanje soli. V 12. stoletju (1159) se v istem mestu imenujeta slovenska meščana Jelene in Ljubeč.

Soline in rudokopi so bili po nemškem pravu lastnina deželnega vladarja (kralja ali cesarja), ki jih je deloma ali popolnoma drugim daroval ali dal v fevd (užitek). Pa tudi posestniki so jih smeli med seboj zamenjevati, prodajati ali zastavljati. Zato so šli pogosto iz roke v roko.

O velikih štajerskih železnih rudnikih: Eisenerz, Vordernberg, Leoben (Ljubno) se je ohranilo sporočilo, da so jih razkrili že l. 712. in da so bili Slovenci prvi, ki so jih obdelovali. V tisti okolici je bilo mnogo slovenskih posestnikov, ki so imeli svoj delež pri rudokopih in rovih in na priprost način iz rude topili železo.

Na Koroškem se omenja prvi rudokop l. 890. pri Št. Lenartu v Lavantinski dolini. Kralj Arnulf ga je tedaj podaril solnograški nadškofiji. — Mnogo rudokopov za srebro je bilo v naslednjem stoletju okoli Brez in Selič. V življenju sv. Heme čitamo, da so njuna sinova l. 1036. umorili rudarji iz omenjenih krajev. V spominu našega ljudstva je ime krške grofice tako tesno spojeno z rudokopi, da je vse starejše jame ali fužine kratko imenovalo „rudokope ali fužine sv. Heme". — Najbolj pa so sloveli v srednjem veku koroški rudniki za zlato po raznih dolinah in obronkih Turškega pogorja, okoli Gmünda, v dolini Molle in Bele (Pollathal). O njih pričajo mnogi zapuščeni rovi in razvaline starih topilnic. Tu so kopali zlato solnograški nadškofi, gospodje Višprijski, Rosenheimi, Weitmoserji in vitezi z Goldberga. Da so tudi v teh krajih Slovenci prvi iskali dragoceno zlato, pričajo krajevna imena na pr. občina „Zlatnik", sedaj Slating pri Trebesingu. Domači zlati rudniki so začeli propadati, ko se je po odkritju Amerike uvažalo zlato iz tujih dežel in so se cene žlahtnih kovin znatno izpremenile. — Na Spodnjem Koroškem je bil glavni pridelek svinec. Že v 12. stoletju so ga kopali v beljaški okolici, v Slovenjem Plajbergu (Windisch-Bleiberg) in Rablju. Rabili so ga posebno mnogo pri cerkvenih stavbah za napravo oken, za pokrivanje streh in kot primes pri napravljanju raznih barv. Plajberg je prišel l. 1006. pod oblast bamberških škofov. V Slovenjem Plajbergu je imel vetrinjski samostan vzajemno z vitezi na Humperku svoje rudnike. Svinčeno rudo so izvažali preko Humperka in jo topili blizu Zakamna, kjer se še sedaj pravi na „plavžu". Beljačani so s svincem živahno tržili v Benetke, Genovo, Nemško, Ogrsko in v Turčijo. Med tem, ko so zlati rudniki na Koroškem popolnoma propadli, so se ohranili svinčeni rudniki na Spodnjem Koroškem in železni okoli Hüttenberga do današnjega dne.

Na Kranjskem se je pridelovalo v srednjem veku skoraj izključno le železo. Najstarejši rudniki so bili na freisinskem, ortenburškem in briksenškem svetu. Na posestvu brižinskega škofa so ležale hobovške in imenitne železniške fužine; pod oblastjo Ortenburžanov so bili rudniki okoli Jelovce, Stara fužina v Bohinju in Planina nad Jesenicami, pod blejsko gospodstvo so se štele fužine jeseniške, javorniške, one v Radolni in Bohinjski Bistrici.

Začetek kranjskega železarstva se izgublja v sivi starodavnosti. Gotovo je, da so že mnogo preje, ko stare listine omenjajo rudnike, peči, fužine in fužinarje, Slovenci na svoj priprost način kopali rudo, jo topili, prodajali železo in iz njega napravljali raznovrstno orodje. Bohinjska Stara fužina je veljala že v 16. stoletju za „starodavno" (uralt). Isto velja o plavžu sv. Heme na desnem bregu Savice pri Nomenju. Da so ti železni rudniki res zelo stari, priča tudi to, ker niso bili izključna lastnina radovljiškega ali blejskega gospodstva, ampak so smeli Bohinjci sami poljubno delati jame in ogljenice, topiti rudo in razpečavati železo. Gotovo jim je ostala ta pravica iz dobe, ko še ni bilo nad njimi oblasti ortenburških grofov ali briksenških škofov. Kako tesno je bilo v Bohinju ljudsko življenje že iz prvega početka združeno z rudarstvom, pričajo tudi mnoga krajevna imena: Rudnica, Rudni lom, Rudno polje. Rudna dolina.

Enako nas vodijo tudi sledovi mnogih peči in rudnikov na Jelovci nad Kamno gorico, Kolnico in Železniki s svojim preprostim sestavom nazaj v zgodnji srednji vek, ko je še ljudstvo svobodno smelo izrabljati zaklade svoje zemlje, in rudarstvo še ni bilo pridržano kralju ali drugi gospodi.

Pismena poročila nas prestavijo že v dobo, ko so razni gospodje zemljišč se začeli pečati s pridobivanjem rude, ko so rudarji postali že poseben stan, pa so tudi naši domači rudniki začeli prehajati v tuje roke.

Značilen zgled te vrste so Železniki. Gotovo je, da so tudi tukaj Slovenci izprva kopali železno rudo. „Na štalci," nekem obraščenem hribu nad Češenco, so našli sredi gozda ostanke njihovih topilnic in cele kupe težke železne žlindre. Prve plavže boljše vrste in kovačnice pašo postavili Italijani. Iz listin namreč posnamemo, da so se okoli leta 1340. naselili v Železnikih laški fužinarji in kovači. Imenujejo se: mojster Jacomo, Jernej Zshab, Muron, Silvester in Jakob Monfidion. Brižinski škofi so jim dali zemljišča, gozdne parcele in jim dovolili, da smejo postaviti svoje plavže. Zato so dobivali od njih vsako četrtletje po 6 mark in 40 fenigov. Med tem ko so bile stare topilnice večinoma v hribih in gozdovih, so laški fužinarji postavili svoja „kladva" v dolini ob vodi, na mestu sedanjih Spodnjih in Zgornjih Železnikov. Naši ljudje so imenovali novo, naselbino „Lahovše", katero ime se je ohranilo do današnjega dne. Laški vpliv na tamošnjo železarstvo se pozna tudi iz mnogih krajevnih izrazov, ki so se v Železnikih udomačili, na pr. vigenj ali vigenc (ital. igne = ogenj), klovže (chiuso, vodna zatvomica), fužina (fucina, kovačnica), škarjevc (scarco, odtok vodovoda). Tudi imena za razne vrste žebljev so italijanska: canali, ceseni, dasoldi, duplini itd. — Vendar nahajamo poleg laških mojstrov tudi domače podjetnike. Že v 14. stoletju so omenjeni: Plaveč, Nikolaj Dermot, Andrej in Jurij Rumpler, Maks Lukovec; v 16. stoletju: Marko Plaveč, Andrej Brecelj, Greg. Kisovec. Proti koncu 16. stoletja je Matija Notar na „Farjevem potoku" ustanovil plavž in „slovensko kladvo", ki je pa okoli l. 1642. prenehalo. — Tuji fužinarji so se večinoma bavili le s topljenjem rude in obdelovanjem železa, kopanje in iskanje železne rude so prepustili kmetom iz okolice, ki so jo kopali na svojih zemljiščih in nosili v Železnike na prodaj. — Železni izdelki: žeblji, železni drogovi, žage so šli navadno po tovorih čez Zalilog in Podbrdo proti sv. Luciji na Tolminskem, od tu po Soški dolini k sv. Ivanu pri Devinu, deloma so se tudi prodajali škofjeloškim in kranjskim trgovcem.

V gorenji Savski dolini nas vodijo najstarejši sledovi rudnikov v Rovte nad Jesenicami. Med tem ko je bila dolina ob Savi zaradi vednih povodni, močvirij in mrzlega podnebja do 14. stoletja še neobljudena, so vabile k naselitvi solnčne planine ob Golici, Kočni in Belšici, ker niso nudile le sočnatih pašnikov, ampak tudi bogate zaklade železne rude. Ortenburški podložniki so tu iztrebljali gozde in začeli pridelovati železo. V nasprotju z bohinjskimi in železniškimi rudniki, kjer je topljenje rude bilo na nizki stopinji, so tu nastale že v 14. stoletju zidane peči in kladiva. Grof Friderik Ortenburški je dal Rovtarjem za njihove plavže in rudnike posebne privilegije. — Proti koncu srednjega veka so tudi tu Italijani začeli izpodrivati domače podjetnike. Napravili so laške plavže po novem načinu in se naselili tudi v dolini: na Jesenicah, na Savi in Javorniku. Rudniki so prešli v tuje roke, domačini so se omejili na poljedelstvo in živinorejo. Med rudniškimi posestniki se imenujejo v 16. stoletju: Bucceleni, Locatelli, Morchetti, Cavalar, Perkazin, Kramer, Božič. Rudarji v dolini so bili že leta 1523. tako mnogoštevilni, da se je zanje ustanovila posebna župnija na Jesenicah, ki je obsegala tudi Savo, Javornik in Rovte.

Razurt Italijanov srečujemo tudi Nemce po gorenjskih rudnikih, Briksenski škof Ulrik je dal l. 1403. nekemu Hermanu Eselnu rudnik na belaški planini nad Belo v fevd. Zato mu je moral plačevati od enega plavža 1 marko in 40 akvilejskih vinarjev, od vage pa eno akvilejsko marko na leto. — Na Bohinjski Bistrici je leta 1540. neki Maulner s priimkom „konjski tat" postavil fužine in za nje plačeval davščino blejski gosposki. Med bohinjskimi fužinarji se imenujejo v 16. stoletju: Peter Grošar, Franc Kuhel, Jurij Klane, Ambrož della Grotta, Štefan Kralj, Primož LavrenČič, Jeronimo Millano, Antonio Panizoll, Matija Žmitek, Julij Bucceleni, Ivan Coronini.

Zelo zanimivo je zasledovati, kako so naši slovenski pradedje dobivali rudo in kakšni so bili njihovi najstarejši plavži (topilnice).

Na Kranjskem najbolj znana železna ruda je bil „bobovec" (rjavi železo vec, Brauneisenstein), katere je bilo zlasti mnogo dobiti v obliki bobu podobnih, oglajenih zrn in večjih gomolj. Ker leži včasih prav na vrhu zemlje, da ga ni treba kopati, zato je umevno, zakaj so ga najbolj zasledovali. Ob robovih obširne Jelovice, v Bohinju, Železnikih, Kropi in Kamni gorici se je bobovec najpogosteje nahajal in prav tam nahajamo ostanke najstarejših topilnic. — Po hribih nad Jesenicami in Javornikom se je nahajal jeklenec (Eisenspat, Spateisenstein), ki je svetle, rumenkaste barve, ko se izkoplje pa zarjavi, ako leži dolgo časa na zraku. Jeklenec se težje topi kakor bobovec in zahteva tudi umnejšega obdelovanja.

Na brezštevilnih krajih kažejo sledovi, da so morali rudo v začetku približno tako topiti, kakor otroci včasih pečejo krompir. Izkopali so v zemljo okroglo žlebino, počez položili drv in oglja, nasuli rude in vse skupaj podkurili. Sapo so vpihavali z ročnim mehom. Bobovec se je prav lahko topil in železo se je odtekalo v globino, kjer se je napravljala vedno večja pogača surovega železa ali grodlja. Ko je bila dovolj velika, ohlajena in očiščena žlindre, zadel jo je kmet na rame in jo nesel na bližnji sejm ali trg na prodaj. Seveda je pri takem topljenju ostajalo v žlindri še polovico železa, kar pričajo še ohranjeni kosi v ljubljanskem deželnem muzeju. Topilnice te vrste niso stale v dolinah, ker mehov še ni gonila vodna sila, nahajamo jih marveč v gorah sredi gozdov, ki so dajali kmetu-fužinarju potrebno kurivo: oglje in drva. Na strmih gorskih obronkih, ki so bili izpostavljeni vetru, so pa včasih v topilno jamo od strani izkopali vodoraven sapnik ali kanal, da je skoz njega vlekel veter, podpihaval oglje in razvnemal ogenj. Sledovi takih peči na veter (Windofen) se nahajajo na Jelovici, v Bohinju in na jeseniških Rovtah. Pozneje so začeli topilne peči zidati. Pa tudi te še niso stale ob vodah. Sredi divjega gozda, kjer se je nahajala železna ruda, so jih postavljali. Nekatere teh peči so bile le nizka zidana ognjišča, ki so imela na sredi globljo jamo, kamor se je odtekalo raztopljeno železo (Brennfeuerherd), druge so bile že obzidani, en ali dva metra visoki plavži, ki so imeli primeroma pol metra v premeru. Zidali so jih okrogle ali na štiri vogle iz nezgorljivega ila ali kremenca. Mesto naravnega vetra so uvedli večje mehove, katerih rtasti konci so moleli v glinaste cevi in vodili sapo v plavž. Gonili so jih z rokami ali pa z nogami. V peč so nalagali oglja, nanj rude, potem zopet oglja in rude, plast za plastjo. Zažigali so jo od spodaj, kakor še dandanes. Včasih so izpustili žlindro, da je odtekla. Iz stopljene rude se je na dnu nabirala počasi kepa železa, ki so jo imenovali volk (Wolf, lupo). Za enega volka je bilo treba 18—24 vsipljajev oglja in rude; bil je včasih dva do štiri cente težak. Ko je volk narastel, so odtrgali spodaj sprednjo steno peči, ki je bila iz ila in izvlekli volka. Očistili so ga žlindre in zvalili do bližnjega kladiva, kjer so ga razdelili na kose, ali mu sicer dali primerno obliko, da je mogel romati v kovačnico. Plavže te vrste so imenovali „slovenske peči" („windische Ofen"), ker so jih naši ljudje najraje rabili. — V 13. stoletju so prestavili plavže s hribov v doline in šele v 15. stoletju so začeli rabiti vodno silo, da je gonila mehove. Za plavže v dolini imamo najstarejšo gotovo letnico 1422., ki je bila vrezana na kameniti plošči, vzidani pri stari peči na volka v Spodnjih Železnikih. V Kropi so pri „Starem kladvu" že v 14. stoletju sezidali slovensko peč na volka. V 16. stoletju je bilo še polno „slovenskih plavžev" po Kranjskem, na pr. v Radolni, na Lipnici, v Kamni gorici, v Kropi, Železnikih itd.

Prav takrat pa so tudi že začeli napravljati boljše, nemške in laške peči. Poslednje so se imenovale tudi brešanske peči (brescianische Ofen) po mestu Brescia v Italiji, kjer so stale velike fužine. Ti plavži so bili že višji (3—4 metre) in nekoUko podobni sedanjim visokim pečem (Hochofen). Na vrhu je merila širjava odprtine primenoma tretjino metra, na sredi en meter in na dnu se je zopet zožila. Tudi te peči so bile prirejene na „ volka", to se pravi: iz rude so dobivali neposredno kovno železo, ki se je dalo obdelovati v kovačnicah, in ne še le surovino (Roheisen) ali grodelj, kakoršen teče stopljen iz visokih peči in ki ga je treba pretopiti, da se dobi kovno železo ali jeklo. „Nemške peči" se omenjajo v 14. stoletju v Rovtah nad Jesenicami. „Laške peči" pa so postavili v začetku 16. stoletja italijanski podjetniki na Jesenicah in na Savi.

Poleg železne rude je glavni pogoj za plavžarstvo primemo kurivo. Zato se je do najnovejšega časa rabilo oglje. Ker so gozdi na Jelovici, pod triglavskim pogorjem, pod Kočno in Belšico nudili oboje, zato so tudi po teh gozdnatih krajih nastale prve topilnice. Poleg „slovenske peči" visoko gori v gozdu se je dvigala tudi ogljenica, in ko je bila okolica posekana, so peč prestavili drugam, kjer je bilo zopet dovolj lesa. Naši plavžarji so bili hkrati tudi ogljarji. In še le pozneje, ko so plavže prestavili v dolino k vodam, s katerimi preproste gozdne peči niso mogle tekmovati, sta se te dve obrti ločile. Plavže so postavljali le imenitnejši, mnogokrat tuji podjetniki, med tem ko je domačim okoličanom preostalo le pridelovanje oglja, katero so s tovorno živino spravljali „h kladvu" v dolino.

Obdelovanje železa v kovačnicah se je vršilo deloma na kraju, kjer so bili plavži, tako v Kropi, Kamni gorici in Železnikih, deloma pa tudi drugod. Gorenjsko železo, kolikor ga je prišlo na domači trg, se je večinoma obdelovalo v Škofji Loki. Glavni izdelek so bili žeblji, pa tudi drugo železno orodje: kose, srpi, žage, noži itd. Največ kranjskega železa je šlo v surovi obliki ali pa obdelano v Italijo.

Ob koncu srednjega veka se je na Kranjskem razkril rudnik, ki je po svojem bogastvu in pomenu pozneje daleč nadkrilil druga rudarska podjetja in je še dandanes njihov glavni predstavnik, to je rudnik za živo srebro v Idriji. O njegovem slučajnem razkritju smo čuli že na drugem mestu.[1] Idrijski rudnik je bil izprva popolnoma v rokah zasebnih podjetnikov. Prvi je kopal Andrej Perger iz Grebinja, za njim neki Kutler iz Solnograda. Cesar Maksimilijan je priznal podjetnikom njihove pravice, vendar jim je naložil za davek deseti del čistega izkupička in si pridržal pravico, napraviti svojo jamo. Res je pričel z rovom sv. Katarine, Tudi drugi odlični možje so sestavili podjetniško družbo za izkopavanje živega srebra. Med njimi čitamo imena: grof Gabriel Ortenburški, Bernard Kles, škof v Tridentu; Krištof Ravbar, ljubljanski knezoškof in kranjski deželni glavar; Sigismund Ditrichštajn, Sigismund Lamberg in Erazem Praunwart. Za delavce so prišli rudarji iz Koroškega in Solnograškega. Zato so imenovali novo rudarsko naselbino „Nemška Idrija". — O množini pridelanega živega srebra si lahko napravimo predstavo, ako čitamo, da se je 1. 1519. iz Ahacijevega rova prodalo 361 centov. Cesar je dobival skoraj dve tretjini letnega pridelka.

Način pridelovanja je bil tudi tukaj zelo priprost. Na sitih iz železne ali bakrene žice so rudo najprej izmivali na vodi. Živo srebro, ki se je nahajalo v skriljevcu v večjih ali manjših kapljicah, je pri tem popadalo na tla. Preostalo rudo so potem žgali. Prvotne žgalnice so bile popolnoma podobne ogljenicam. Razne plasti lesa ali oglja in rude so bile sestavljene v velike kupe in pokrite s prstjo. Ves kup so potem zažgali in pustili, da je pogorel; ko se je ohladil, so ga razkopali. Živo srebro se je stekalo na tleh. — Pridelano čisto srebro so spravljali v velikih usnjenih mošnjah in ga pošiljali v Benetke, Solnograd ali Augsburg. L. 1525. je napravila neka augsburška tvrdka z idrijskimi rudokopi pogodbo za 15.000 centov živega srebra in cinobra. Zaloge idrijskega živega srebra so bile takrat tudi v Ljubljani, Loki, Kranju, Gorici in Benetkah. V Augsburgu so plačevali cent srebra ali cinobra po 20 goldinarjev. Ves promet z živim srebrom in cinobrom je šel po tovorih preko Žiro v skozi Poljansko dolino na Loko in Kranj, deloma pa čez Tolminsko na Gorico. Po prvem sovražnem napadu v beneški vojski so v Idriji sezidali grad (Gewerkenegg), ki je bil utrjen z zidovjem in jarkom (leta 1520.). Pri cerkvi sv. Duha (zdaj sv. Trojice) je bil že l. 1522. nastavljen kaplan Singer.

Splošno naše rudarstvo v srednjem veku ne kaže posebno živahnega razvoja. Način obdelovanja rude je bil še zelo priprost in izven Idrije je bilo rudarstvo večinoma le postransko opravilo kmečkih ljudi. V začetku novega veka (v 16. stoletju), ko nastopijo imovitejši podjetniki, domačini in tujci, s popolnejšimi pripomočki, se je tudi okoli naših fužin pričelo razvijati živahnejše rudarsko življenje. H krati so tudi avstrijski vladarji pričeli potom zakonov urejati razmere po rudokopih, izdajati rudniške rede in nastavljati rudniške sodnike, ki so imeli skrbeti za red, določati posameznim podjetnikom deleže pri rudokopih in fužinah in razsojevati njihove prepire. Prvi rudniški red za vso Avstrijo je izdal l. 1517. cesar Maksimilijan. Razvil se je poseben stan rudarjev, ki je imel svoje pravice in privilegije in ni živel v taki odvisnosti od zemljiške gosposke, kakor kmetje. V rudniškem redu cesarja Maksimilijana čitamo: „Rudar, kadar gre na delo v rudnik, prav tako ogljar, plavžar in drvar, ki gredo po svojih poslih, in kadar ima rudar svoj nahrbtnik na rami in gorsko palico v roki, plavžarji in oglarji, kovači in drvarji, kadar gredo na delo ali z gore, vsi ti so pod varstvom deželnega kneza." Ta skrb avstrijskih vladarjev je privedla naše rudarstvo v 16. stoletju do velikega razvoja.

</references>

22. Razmere kmečkega stanu. Poljedelstvo.[uredi]

Ko je slovensko plemstvo večinoma izumrlo ali pa se ponemčilo, ko so se po mestih in trgih okoli nemške gospode začeli naseljevati tuji obrtniki in trgovci, je le še kmečko ljudstvo na deželi ohranilo svoj prvotni slovenski značaj, in vzlic tujemu gospostvu vztrajalo pri svojem jeziku, svojih narodnih šegah in običajih. Ker je torej naša slovenska zgodovina pred vsem zgodovina našega kmečkega ljudstva, ki je vsemu našemu narodnemu življenju vtisnilo svoj znak, zato je potrebno, da se ozremo na njegovo osodo v srednjem veku in si ogledamo, kako je delalo in trpelo v tistih časih.

Razun plemenitašev, ki so bili posebno odlikovan stan z raznimi pravicami in privilegiji, so se vsi drugi ljudje delili v svobodne in nesvobodne.

Svobodni ljudje so bili pravi lastniki svojih posestev in deležni vseh drugih državljanskih pravic. Nastopali so pri sodbah kot sodniki, priče ali tožniki, sklepali veljavne pogodbe, smeli nositi orožje in z njim braniti svoje pravice in sledili svojemu poveljniku v vojsko. Število svobodnih slovenskih posestnikov je moralo biti v 11. in 12. stoletju še precej veliko, ker nam maloštevilne listine iz tiste dobe navajajo precej imen. V enem samem okraju, na Bledu, se okoli leta 1080. omenjajo sledeči svobodni slovenski posestniki: Prisnoslav, Adalfrit in njegova sinova Ivan in Preslav, Vencegoj, Radigoj in njegova soproga Treplica, Ivan, Preslav, Jurij in Domoslav, Azili in njegova sina Preslav in Stanogoj. Ako se je domači živelj v tolikem številu ohranil na posestvu briksenške cerkve, moramo sklepati, da ga tudi drugod tuje gospostvo ni moglo hitro izpodriniti. Vendar se opaža, da Slovenci vedno bolj opuščajo domača osebna imena in jih nameščajo s tujimi. Ako čitamo na pogodbah imena: Hartwig, Pemo, Johannes, Egizi, Sizo, Reginpraecht, Wolfram, Imizi, Gieppo, Wolfhart, Sigihart, Orthwin, bi jih imeli za pristne Nemce, ako bi slučajno pridejana opomba ne povedala, da so to „priče slovenskega rodu" (Sclavigenae). Zato v poznejših stoletjih iz javnega življenja vedno bolj ginejo znaki slovenske narodnosti, ki je mnogokrat zakrita s tujim odelom. Svobodni Slovenci so bili večinoma manjši, samostojni posestniki, ki z imetjem in ugledom niso mogli tekmovati z bogatejšo in mogočnejšo nemško gospodo. Ker je v bojevitih časih srednjega veka odločevala le pest močnejšega in je moral vsakdo sam braniti svoje življenje in imetje, zato je umevno, da so si manjši svobodni posestniki poiskali pomoči in zavetja pri mogočnejših gospodih. Podali so se v varstvo kakega samostana, cerkve ali bližnjega graščaka, in mu postali podložni. V ta namen so izročili kakemu duhovskemu ali svetnemu gospodu svoje posestvo in je zopet prejeli od njega v fevd (užitek) proti letni najemščini. Zato so pa uživali njegovo mogočno varstvo in bili hkrati rešeni raznih bremen, ki so jih morali nositi svobodni ljudje. Zgled takega svobodnjaka je župan Stinko iz ptujske okolice, ki se je leta 1277. z vsem svojim imetjem podal v varstvo nemške viteške komende pri Veliki nedelji, obljubil, da bode vse svoje življenje ostal v službi in podložnosti nemškega reda, da bode celo vsa svoja oddaljena posestva prodal in vso kupno svoto založil pri svojih zavetnikih.

Osebna samozavest je bila takrat med ljudstvom še premalo razvita, da bi se taka odvisnost komu zdela sramotna. Zato število svobodnih ljudi vedno bolj gine, dasiravno imamo za nje zglede tja do konca srednjega veka. Še leta 1444. je izdal cesar Friderik III. za Koroško sledečo odredbo: „Nobenega kmeta, ki nima svoje lastne dediščine, se ne sme klicati pred naše plemiško sodišče (Landschranne), ampak ga je treba tožiti pri njegovi gosposki." Iz tega odloka spoznamo, da so imeli svobodni kmetje precej enake pravice, kakor plemenitaši. Na Koroškem so bili taki svobodni kmetje Edlingerji, ki so umeščali vojvoda; v isto vrsto spadajo tudi Teharjani, Zagorci in nekateri drugi plemičarji.

Velika večina kmetskega ljudstva je bila nesvobodna, podložna svoji zemljiški gosposki. Ta odvisnost je bila v začetku srednjega veka tolika, da se skoraj prav nič ni razločevala od robstva. Gospodar zemlje je bil hkrati neomejen gospod vseh ljudi, ki so bili na njej naseljeni in ki jih je smel prodajati, zamenjevati, kupovati kakor blago. Opravljati so mu morali vse potrebne posle na gradu, kjer so mu služili za hlapce in dekle, ali pa jim je dal v obdelovanje kos zemlje, za kar so mu morali dajati del letnih pridelkov in opravljati tlako. Služiti so mu morali s svojo osebo in svojim imetjem, prav tako vsi njihovi potomci. Ako je kak „nevoljnik" vzel v zakon ženo, ki je bila podložna drugemu gospodu, sta si gospodarja otroke razdelila, ali pa že naprej s pogodbo določila, komu pridejo otroci v last. — V naši zgodovini imamo vse polno takih zgledov. Okoli leta 1030. je freisinški škof Egilbert prepustil plemiču Sigihardu svoja posestva v Lindu in Scheiflingu na Gornjem Štajerskem in s posestvi vred mu je daroval tudi mnogo slovenskih podložnikov, med katerimi se imenujejo: Radigoj, Žitovit, Bratrica, Dobrožica, Jelen, Vitobrater, Vranica, Radoš, Trdodrag, Gojen, Žiznec, Trebica, Roža, Imela, Dobrica, Anica, Radonja, Večegoj. Okoli l. 1050. je plemeniti Skrot v okraju mesta Lienz na Tirolskem prepustil briksenski cerkvi štiri hlapce: Godeslava, njegovega sina Preslava, Sigiprehta in Bitinja. Ti ljudje so bili za svoje gospodarje živ kapital, ki je nosil vsako leto visoke obresti, s katerim so pa tudi poljubno razpolagali. Vendar se je tudi nevoljnikom s časom dovoljevala vedno večja osebna svoboda. Vzroki so bili različni. Mnogi nevoljniki so šli kot vojaki v križarske vojske, pa jih iz Jutrovega ni bilo več nazaj, izredno veliko jih je pobrala kuga, drugi so utekli v mesta in trge in postali svobodni. Tudi cerkev je pospeševala osvobojenje nevoljnikov in je proglasila za dobro delo. Z lepim zgledom so cerkveni oblastniki, ki so svojim nevoljnikom ob slovesnih prilikah podeljevali prostost, vabili k posnemanju tudi svetno gospodo. Marsikdo je v oporoki „za blagor svoje duše" določil, da se imajo oprostiti vsi njegovi robovi. — Vse to je dalo povod, da je morala gospoda splošno s svojimi podložniki lepše ravnati, jim dajati več svobode in pravic in izboljšati njihovo gmotno stanje. Prodajanje in zamenjevanje nevoljnikov je pojenjalo. Zdaj niso bili več tako prikovani na grudo, da bi je ne mogli zapustiti, temveč so dobili za gotovo odkupnino prost odhod. Pogoji za naselitev so bili ugodnejši in zahteve, ki jih je stavila gosposka na svoje podložnike, so se odmerile in določile. S tem so se samovoljnosti gospode postavile meje in kmet je dobil več osebne prostosti. Prejšnje robstvo se je izpremenilo v podložništvo z natanko določenimi pravicami in dolžnostmi. Od 15. stoletja naprej že več ne nahajamo zgledov popolne osebne odvisnosti, kakor v prejšnjih časih, temveč povsod pravno urejeno razmerje med gosposko in podložniki.

Ako si to razmerje natančneje ogledamo, opazimo dolžnosti dvojne vrste. Podložnik je moral služiti svojemu gospodarju s svojo delavno močjo in mu kot davščino prepustiti tudi del svojih letnih pridelkov. Dolžnosti prve vrste imenujemo tlako (roboto), dolžnosti druge vrste pa služnosti (Dienste), ali davščino (Zins), ki se je dajala deloma v živilih, deloma v denarju.

Ni je najti kmalu pravne ustanove, ki bi bila skozi vsa stoletja ostala tako neizpremenjena, kakor tlaka. Večje izpremembe so se izvršile še le v 18. stoletju pod cesarico Marijo Terezijo, preje je tlaka enakomerno težila kmečko ljudstvo skozi tisoč let. — Vodilno načelo pri odmerjanju in razdeljevanju tlake je bilo to, da morajo podložniki osebno ustreči vsem potrebam gospostva in gospodarja samega. Zemljiške knjige 12. in 13. stoletja pričajo, da se je delavna moč podložnikov izprva uporabljala poljubno za vsakovrstna dela, ne da bi se ista natančneje določevala. Še le pozneje je prišla v navado delitev tlačanskih opravil v razne stroke z natančno določbo časa, ob katerem jih morajo podložniki izvršiti.

Umevno je, da je bilo največ tlake opraviti na grajskih njivah in poljih. Tu je bilo vse obdelovanje prepuščeno podložnikom. Delo se je pričelo spomladi s plugom in se završilo z žetvijo. In tu je moral kmet ne le svojo roko in svojo delavno moč dati v grajsko službo, ampak tudi s svojim oralom in živino priti na pomoč. V zemljiških knjigah čitamo na pr.: „Vsako zemljišče, ki ima plug, mora grajskemu nadzorniku orati tri dni v letu, en dan jeseni in dva dni spomladi." Za vprego pri plugu je bilo treba dati par volov ali par konj. Za oranjem je prišla setev in trebljenje grajskih njiv. Najbolj pa je bila v škodo podložnikom tlaka ob žetvi, ker si je izgovorila gosposka navadno najugodnejši čas za spravljanje pridelkov. In še le, ko je bilo delo na grajskih njivah končano, je mogel kmet misliti na to, kako bode napolnil svoje lastne skednje. Enako delo je moral opravljati podložnik graščaku pri spravljanju sena, gnojenju njiv, obdelovanju repe in zelja, lanu in vinogradov. V Šoštanjskem zapisniku čitamo: „Vsak posestnik je dolžan, gospostvu en dan žeti in kositi travo;" v Slovenskih goricah: „Vsak podložnik je dolžan okopavati vinograde štiri dni." K temu delu je še prišla tlaka pri iztrebljenju gozdov, sekanju in dovažanju lesa, ki je bila natančno odmerjena. Za Kozje na Štajerskem je bilo na pr, določeno: „Vsak izmed podložnikov je dolžan o Božiču peljati na grad dva tovora drv, jih razsekati in znesti v grajsko shrambo." — K tej tlaki, ki se je opravljala na grajskih zemljiščih, so prišla še druga dela, ki so ustrezala potrebam gospodarja ali grajske družine. K tem je prištevati dovažanje kamenja, peska in apna, pomoč pri zidanju in popravljanju grajskih poslopij, popravljanje plotov, cest in mostov, brodarstvo, snaženje grajskih prostorov, ob času vojske bramba gradu. V vojniškem zapisniku čitamo: „Meščani naznanjajo, da že od nekdaj niso bili dolžni gospostvu delati nobene tlake, pač pa so prilično pomagali z dovažanjem, kedar se je kaj zidalo na Gorenjem Celju, tudi so dolžni stražiti grad Gorenje Celje ob vojni nevarnosti." Ljudje iz Zgornje Lipnice pri Radovljici so bili svobodni rudarji in posestniki.

Zato jim ni bilo treba delati nič tlake. Pač pa sta po noči vedno po dva in dva stražila na Lipniškem gradu, enako so imeli stražo ob času vojske in ob javnih sodbah. Zato so imeli pravico, nositi sabljo, sulico in z železom okovano palico. V Zgornji Lipnici je bilo 18 takih svobodnjakov.

Zelo pregledno sliko o srednjeveški tlaki nam podajejo zapisniki Loškega gospostva, ki je bilo razdeljeno v 15 županstev. Zapisniki so deloma iz 12. (1160), deloma iz 13. in 14. stoletja. Kadar se je mudil freisinški škof v Loki, so morali podložniki prinesti potrebno meso v kuhinjo, in sicer po gotovem redu. Eni so donašali ribe, drugi kapune, zopet drugi so morali v škofovo kuhinjo nositi vodo in tamkaj pomagati pri kuhinjskih opravilih. — Stražišani so morali obdelovati škofove vinograde v Šmarjetni gori in pridelano vino speljati v loške grajske kleti. Kmetje iz Bitnja in Crngroba so bili dolžni kositi in spraviti seno z grajskih travnikov na Okroglem in okoli Žabnice, posestniki iz županije „Fuerten" (Brod) so morali iti po vino v Slovensko marko, na Goriško ali v Furlanijo. Neki kmet v Stari Loki, ki se nazivlje „Sodar" (vasarius), je moral za prejeto zemljišče vsako leto pregledati sode v grajski kleti, poškodovane popraviti in napraviti 20 novih. Najrazličnejšo tlako so morali opravljati kmetje iz Gadmarjeve županije. Nemška beseda „Gadmer" pomeni priseljenca ali kočarja. Zato so s to besedo zaznamovali tudi oskrbnika županstva in vso naselbino, ki je obsegala sedanje vasi: Moškrin, Trnje, Vešter, Vincarje, Crngrob. — O tlaki teh podložnikov čitamo v zapisnikih sledeče: „Mi revni ljudje iz Gadmarjeve županije smo Vam (škofu) dolžni, kadar ste v Loki navzoči s svojim spremstvom, pomagati v kuhinji; šestnajst posestnikov mora obdelati vse vaše zeljnike, jih zasaditi, opleti in s plotom obdati; repo izruvati, jo zribati in spraviti v sode. Dolžni smo tudi vrh zidovja vaših obzidanih vrtov položiti trnje, plaviti po vodi les za kurjavo ali stavbe, deske voziti od vode pri župni cerkvi, spravljati sneg s hleva in kopališča in napravljati po zimi potrebna pota, izmeriti žito, je prevažati v kaščo in snažiti dvorišče v Spodnjem gradu. Kadar se napravlja apnenica, moramo mi pred njo narediti ograjo, da se apnenec ne raztrese in ko se apno gasi, ga moramo čuvati, da se zopet ne vname. Vaše vino iz Marke (Dolenjskega) moramo pripeljati v loške kleti in je tamkaj odložiti; vaš vodnjak v gradu očistiti; h gradu „Wildenlock", k hlevu spodnjega gradu, kopališču in mlinu moramo dovažati deske, kadar je treba. Za vaš vinograd „na Kamnitniku" mora vsak izmed 16 posestnikov dati po dve sto količev in vaše stanovanje in kopališče moramo obložiti z mahom."

Tlako je urejal in napovedoval župan, ki je navadno ob nedeljah po božji službi ljudem javno naznanjal, kdaj in kam morajo priti na delo. Kdor ni prišel, je bil kaznovan z globo, zaporom ali batinami. Nadzorstvo nad tlačani pri delu pa je imel grajski „valpet" (iz staronemškega „walboto"), ki je marsikdaj ljudem dal čutiti svojo oblast, jih obkladal z delom in mučil, da je bil navadno najbolj sovražena oseba med grajskimi uradniki.

Koliko časa v letu je trajala tlaka? Ako pregledujemo stare zapisnike, se nam zdi, da posamezna gospostva niso preveč obremenjevala svojih podložnikov. Za Gornji grad je bila določena letna tlaka: štiri dni v samostan in eno vožnjo v Pilštajn; za Ptuj 4 dni, Maribor 3 dni, Laško 3 dni. Kozje 4 dni, Ljutomer 12 dni. Izguba treh, štirih, ali tudi dvanajstih dni ni pomenila občutljivo škodo v kmečkem gospodarstvu. Toda upoštevati je treba, da je poleg te določene tlake, bila še nedoločena ali neodmerjena, ki je trajala toliko časa, da je bilo delo, pri katerem je moral tlačan pomagati, opravljeno. Taka neodmerjena tlaka se je morala opravljati pri zidanju, obdelovanju polja, žetvi, trgatvi in mnogih drugih delih. Tu je le prerada zastavila grajska gospoda svojo oblast in kmete občutljivo obremenila, tu so grajski „valpti" imeli prosto polje za neome- jeno tiranstvo. Mnogokrat je preostalo zatiranim kmetom komaj par tednov za obdelovanje svojega posestva. Zato so občutili kot znatno olajšavo odlok Marije Terezije, da vsa tlaka za poedinca ne sme presegati 156 dni. Izmed dolžnosti, ki so jih imeli podložniki do svoje zemljiške gosposke, je bila tlaka pač najhujše breme.

Druga važna dolžnost so bile letne davščine v živilih in denarju, ki so jih morali podložniki redno plačevati grajski gospodi. Imenovale so se služnosti (Dienste, Zins, servitium) in bile združene s posestvom, kakor tlaka z osebo kmetovalčevo.

Redne služnosti je moral plačevati kmet kot najemščino za posestvo, ki ga je dobil od gospodarja zemlje. Med te spada davščina od žita, ki se je plačevala od vseh podložnih zemljišč, razun planinskih posestev, ki niso imela polja ali vinogradov. Presegala je po velikosti in ceni vse druge služnosti. Za odmerjenje je bila pri vsakem gospostvu določena posebna mera. Loški podložniki so na pr. odmerjali žito svoji gosposki z „loškim mernikom" (Lokisch Metz), drugod je bila zopet drugačna mera zaukazana. Žitna davščina se je dajala navadno od treh vrst: od pšenice, rži in ovsa, omenjajo pa se še drugi poljski pridelki: ječmen, pšeno, lan, fižol, grah, repa, zelo redko ajda. Velikost letne služnosti se je odmerila po velikosti in rodovitnosti zemljišča, pa tudi po zahtevah, ki jih je stavila zemljiška gosposka. V županiji Laško na Spodnjem Štajerskem je dajal vsak posestnik po 4 bokale ali mere (Massl) pšenice, 4 bokale ovsa; v Slovenskih goricah: 1 mernik pšenice, 1 mernik ovsa, 1 korec (Gorz) fižola, 1 korec maku, 1 korec pšena ali ajde. — V primeri z letnim pridelkom navadno žitni davek ni bil previsok. Gospostvu Kozje na Spodnjem Štajerskem se je moralo od zemljišča, ki je merilo dva in pol orala, dajati na leto 4 škafe pšenice in 4 škafe ovsa, to je po stari avstrijski meri 208 mernika pšenice in 1"8 mernika ovsa. Ako vzamemo, da se na zemljišču označene velikosti povprečno pridela 50 mernikov pšenice in 87 mernikov ovsa, je vendar ostalo podložnemu kmetu še celih 47 mernikov pšenice in 85 mernikov ovsa. — Loškim podložnikom so se vselej o sv. Juriju precenile obsejane njive, njih velikost in rodovitnost in po tej cenitvi se je določila letna davščina. Kedar je bila slaba letina vsled toče, suše, povodnji in drugih uim, se je deloma ali tudi popolnoma odpisala.

Davščine od vseh drugih pridelkov so se zaznamovale s skupnim imenom „male" in „gospodinjske služnosti", ker so prišle v prid gospodski kuhinji in se tamkaj porabile. Med te se prištevajo kruhi, to je mali hlebčki, ki so se prav pogosto dajali, menjajo se pšenični in rženi kruhi. Gojserski samostan na Zgornjem Štajerskem je dobival še v 15. stoletju za davščino slovenske „pogače", kar je gotovo preostalo iz dobe, ko so mu bili še slovenski kmetje podložni. Precej velika je bila davščina od živine: po eno ovco z jagnjetom ali enega prašiča. Od poslednjega so se dajali tudi posamezni deli: pleče, klobase. V vseh zapisnikih se pogosto omenjajo davščine od kuretine, ki se je morala v srednjem veku pri nas zelo marljivo gojiti. Za Zgornjo Cerknico v Slovenskih goricah je na pr. zabeleženo, da je moral vsak podložnik dati o božiču eno kokoš, enako v postu, o Veliki noči pa dvajset jajec. Služnosti enake visokosti imamo zabeležene tudi na mnogih drugih krajih.

Posestva na planinah (S\vaigen, odtod priimek Schwaiger = planinar), kjer je bilo manj poljedelstva pa več živinoreje, so tudi svojo davščino dajala v živini in mlečnih izdelkih, posebno v siru. Poslednjega je bilo več vrst in se je dajal v toliki množini, da ni služil le za potrebo grajske družine, ampak so mnogi posestniki z njim živahno trgovali. Planinarji na Loškem gospostvu so dajali po 200 hlebov sira določene velikosti in vrednosti. V zapisniku gornjegrajskega samostana iz 1. 1461. čitamo: „Pankracij ob Rogačnici daje 300 gosposkih sirov (hemkes), dve kokoši in 20 jajec; Perko na Repni (Repenšek): 300 sirov, 2 kokoši, 20 jajec, 1 vrč medu; Janko Strnad: 300 nunskih sirov (Nonnenkes), od ovčarije o sv. Juriju eno jagnje, meso ene ovce, dve kokoši in 20 jajec." Gornjegrajski samostan je dobival od svojih podložnikov skupaj 12.629 hlebcev sira raznih vrst. — Čebelarji so morali dajati davščino v medu in vosku. Poslednje se je zlasti zahtevalo od cerkvenih podložnikov ali „vidmarjev" (videm = cerkveno zemljišče). Kjer je bila razvita domača obrt, so jo plačevali tudi od sukna in platna. Fužinarji na Dovjem so dajali Loškemu gospostvu na leto po 80 podkev, neko posestvo blizu Save pa pol volka (massa) železa.

Gorščino (Bergsteuer) ali davek od vinogradov je bilo plačevati o sv. Juriju, in sicer ali v denarjih ali pa v blagu (vinu), kakor je bila stara navada v dotičnih goricah. Gorščino je bilo treba plačati v vsakem slučaju, tudi če je toča kmetu pobila ali slana vzela ves pridelek. Se več! Ako je bila izgovorjena gorščina v blagu, moštu, tedaj je bilo kmetu dajati takozvano „župo", to se pravi najboljši sok, ki priteče sam iz zmletih ali — ker takrat grozdja še niso mleli — iz stlačenih jagod. Ob slabih letinah, ko je bilo grozdje kislo in mošt slab, se kmet ni mogel izgovarjati, da boljšega ni mogel dati, kakor takega, kakršen mu je zrastel. Gorski zakon je veleval: „Če nimaš sladkega mošta v svojem vinogradu, kupi ga tam, kjer veš, da ga dobiš in zadovolji svojega gorskega gospoda ž njim." — Če kdo ob določenem času (o sv. Juriju) ni plačal gorščine, zahteval je gorski gospod sledeče leto o sv. Juriju za obe leti skupaj in sicer za drugo leto dvojno davščino in če je tudi drugi obrok zamudil, zaračunala se mu je gorščina celo trikratno. Recimo, da je bilo kmetu dajati od vinograda po dve vedri gorščine. Če jih je ostal dolžan, je moral o prihodnjem sv. Juriju dati gorskemu gospodu šest veder mesto dveh, tretje leto pa celo deset. Po tretjem letu se je smel nemarnemu davkoplačevalcu vinograd vzeti. Značilno je, da za novo napravljeni vinograd gorski gospod ni mogel svojevoljno določiti gorščine, temveč le s pritrjenjem mejašev.

Zgodaj so se dajale davščine tudi v denarju, ki so bile deloma že prvotno naložene na posestvo ali hišo, ali pa so se dajale kot odkupnina za žito, živino ali druga živila. Na Spodnjem Štajerskem so bile tu pa tam na ta način obdačene vse peči. V sovneškem in šoštanjskem okraju se je plačalo od peči po dva „feniga" ali vinarja. Z denarjem so se smele odkupiti vse davščine v živilih in so bile v ta namen v zapisnikih vedno določene primerne cene, na pr. za prašiča 15 denarjev, za ovco 16, za jagnje 5, za mero ovsa en denar. Mnogi so plačevali svoje davščine le v denarju, na pr. Nemškorutarji na Tolminskem, ki so dajali akvilejskim patriarhom na leto 32 denarjev in bili popolnoma oproščeni drugih služnosti.

Poleg rednih služnosti, ki splošno niso bile velike, pa je moral skoraj vsak podložen kmet plačevati še razne izredne pristojbine, ki so včasih dosegle veliko vrednost.

Na prvem mestu je tu omeniti pristojbino za umeščenje. — Gosposka je namreč mnogokrat kmetijo prepustila podložniku le za toliko časa, dokler je živel, potem ni prešla na njegove otroke, ampak se je lahko oddala komu drugemu. Posestva te vrste so se imenovale „proste kmetije" (Freistift). Drugod so se prepuščale družini od roda do roda, ako je le plačevala dogovorjene davščine in vzdrževala dom, hlev in skedenj v dobrem stanu. Kadarkoli je došel kmet na novo zemljišče, je moral za umeščenje dati grajskemu oskrbniku neko pristojbino, na pr. v Loki en kruh in pol mernika ovsa. Ako je odšel s posestva, se je moral odkupiti s tretjino njegove vrednosti. Kadar je kak podložnik umrl, je zahteval gospodar za „mrtvaščino" najlepšega vola iz hleva in eno jagnje. Tudi premakljiva zapuščina ni vedno pripadla njegovim otrokom ali sorodnikom. Pri loških podložnikih se je razdelila v tri dele: en del je dobil škof, drugi del vdova, tretji del se je dajal za maše v dušni blagor umrlega pokojnika. — Izredne pristojbine so se dajale tudi ob javnih sodbah. Loški sodnik je navadno prišel trikrat na leto v posamezne vasi na sodbo: o sv. Juriju, sv. Mihelu in o Svečnici. Takrat ga je morala občina preskrbeti z jedjo in pijačo. Župan je moral dati sodeč vina in za kosilo preskrbeti mesa in jajec. Vaščani so mu morali za večerjo predložiti kozje meso, kuretino in drugo potrebno. Poleg tega je moral dati še vsak posestnik hlebec kruha in mero ovsa. Kar ni sodnik sam porabil, je smel vzeti s seboj. Enake služnosti nahajamo zabeležene tudi na drugih krajih, vendar so se tudi te smele odkupiti z denarjem. Ako so podložniki uživali od gosposke posebne ugodnosti, je bilo za nje plačati primerno davščino. „Revni ljudje" iz Laškega gospodstva so dajali gradu Gorenje Celje na leto po en škaf ovsa in eno kokoš. Zato so pa smeli svoje prešiče goniti v grajske hrastove in bukove gozde na pašo. Podložniki v Žusmu so dajali v ta namen po eno kokoš in eno klobaso, v Kozjem pa eno pleče od vsakega zaklanega prešiča.

Enako davščino so morali plačevati tudi polharji od svojega plena v grajskih gozdovih. Iz urbarjev posnamemo, da je bil lov na polhe že starodavna navada. Vendar jih nekdaj niso lovili v pasti, kakor opisuje Valvasor, temveč v jame. Tako čitamo v zapisnikih graščine Kozje: „Vsak, kdor ima jamo za polhe, se mora vsako leto oglasiti pri gospostvu in plačati 2 feniga in ako se dve leti ne oglasi, mu jo gospod sme odvzeti in drugemu prodati." Za Konjice so veljale sledeče določbe: „Podložniki, ki imajo v gozdu po 24 ali še več jam za polhe, dajo takrat, kadar je lov od vsake jame po 12 polhov ali 12 fenigov. In kdor hoče take jame imeti, se mora oglasiti pri gospostvu na dan sv. Jurija in plačati 2 feniga za oglas."

Najznamenitejši trenotek v enakomernem življenju kmečkega podložnika je bil tisti dan, ko je nesel ali peljal svoje davščine v v grad (Stifttag). Zgodilo se je to navadno o sv. Mihelu ali sv. Martinu, manjše služnosti so se plačevale tudi o sv. Juriju ali Veliki noči. Ob takih slovesnih prilikah je bila navada, da je kmet svoji gospodi podaril še kak izreden dar „za poklon" (Ehrung), bodisi v denarju ali pa živilih. Na Spodnjem Štajerskem so imenovali te darove „pojedine" (pojedenhiihner), morda zato, ker so služili za prazniško kosilo. Vendar so ti darovi kmalu postali tako navadni, da se nahajajo skoraj povsod zapisani med rednimi služnostimi.

K davščinam, ki so se plačevale zemljiški gosposki, so prišle še nekatere naklade za druge namene. K tem spada zlasti cerkvena desetina. To so morali plačevati izza dobe Karola Velikega brez izjeme vsi posestniki, svobodni in nesvobodni. Imenovala se je desetina, ker je bilo treba dati deseti del letnih pridelkov: poljskih sadežev, živine, kuretine in mlečnih izdelkov. Plačevala se je župni cerkvi in se razdelila v 4 dele. En del je dobil škof, drugi del župnik, tretji del se je porabil za vzdrževanje in opravo cerkve ali cerkvenih poslopij, četrti del so dobili domači siromaki. — Ko so se Slovenci za časa Karola Velikega pokristjanili, jim niso naložili takoj polne desetine. Bali so se, da bi jih ta cerkveni davek ne odvrnil od krščanske vere. Alkuin, modri svetovalec Karola Velikega, je takrat pisal solnograškemu nadškofu Amu: „Bodi oznanovalec pobožnosti, ne pa iztirjevalec desetine. Desetina je izpodkopala vero Saksoncev." Zato so Slovenci izprva plačevali cerkvi prostovoljno nek letni davek, ki se v starih listinah imenuje „slovanska desetina", „desetina po navadi Slovanov" in se je dajal ne glede na velikost zemljišča ali množino letnega pridelka. Toda že v 11. stoletju so nadškofi solnograški in gotovo tudi akvilejski patriarhi vpeljali popolno desetino po cerkvenem predpisu, ki se je poslej plačevala skozi vsa stoletja do najnovejšega časa.

Kar dandanes imenujemo davke, namreč redna plača deželni ali državni vladi od zemljišča, hiše in dohodkov, je bilo v srednjem veku dolgo časa neznano. Deželnemu vladarju ali vojvodu se je dajala le neka mera ovsa za krmo (Marchfutter), posebno ob času vojske, včasih je dobival tudi nekake pristojbine za sodbo in varuštvo podložnikov. Prvikrat čitamo o Frideriku Bojevitem, da je l. 1237. od vsakega posestva tirjal po 60 denarjev in ta davek šiloma iztirjaval. Tudi poznejši avstrijski vojvodi: Oton, Albreht II., Leopold III., Ernst Železni so napravili ob posebnih priložnostih splošne naklade, katere so pa podložniki občutili kot novotarijo in se zato branili jih plačevati. Vendar so se davki množili zlasti pod cesarjem Friderikom III., ki je bil v vednih denarnih stiskah. Takrat so začeli deželni zbori dovoljevati naklade. Vpeljala se je „životna štibra" (Leibsteuer), ki so jo morali vsi ljudje brez razlike stanu plačevati in sicer: škof 40 goldinarjev, redovni opat ali prost 32 gold., arhidiakon 6 gold., župnik 1—2 gold., grofi 32 gold., baroni 28 gold., vitezi 10 gold., drugi plemiči s posestvom 5 gold., meščani s posestvom na deželi 2 gold., drugi meščani 1 gold., svobodni posestniki 1 gold., podložni kmetje s celim zemljiščem 34 fenigov, pol-zemljakarji 24 fenigov, rokodelski pomočniki, posli in dninarji 7 fenigov, berači 2 feniga. Dohodki iz tega davka so se večinoma porabili za poravnavo cesarskih dolgov. Kmalu potem se je vpeljal „tedenski vinar" v korist deželne brambe proti Turkom. Dasiravno te naklade niso bile visoke, so vendar vzbudile med kmeti hudo nezadovoljnost in so poleg drugih vzrokov dokaj pripomogle h krvavim uporom.

Ako se po teh podatkih, ki smo jih povzeli iz pisanih listin in poročil, ozremo na splošni položaj kmečkega stanu v srednjem veku, moramo reči, da njegovo stanje ni bilo nevzdržljivo in brezupno. Kmečki domovi so bili nedotakljivi in posestva se niso mogla zadolžiti ali zapraviti. Samovoljnosti gospode so se postavile meje s tem, da so se napravili zapisniki ali urbarji, kjer so bili natančno zabeležene vse služnosti in vrste tlake, ki so jih bili kmetje dolžni svoji gospodi. Kjer se je gospoda držala urbarskih zapiskov, tam kmetu ni bilo pretežko življenje, ker pisane naklade niso bile velike. Posebno na posestvih cerkva in samostanov so služnosti skoro stoletja ostale enake in tudi tlaka je bila milejša, kakor drugod. Zato je nastal pregovor: „Pod krivo palico je dobro živeti." Seveda je gospoda vzlic pisanim pogodbam in urbarjem lahko neusmiljeno izžemala svoje podložnike, ker mu je bila hkrati gospodar in sodnik. Preko nje pa kmet navadno ni našel pravice.

Dasiravno je med ljudstvom spomin na podložništvo in tlačanstvo združen z bridkimi spomini na grajsko nasilnost in brezsrčnost, vendar iz srednjega veka nimamo mnogo zgledov ljudske nezadovoljnosti ali celo krvavih uporov. Nasprotno kaže vse, da je kmet voljno prenašal svojo usodo. Še le proti koncu srednjega veka je iz raznih vzrokov, o katerih bomo pozneje slišali, nezadovoljnost med kmeti vedno naraščala in slednjič dobila duška v — kmečkih uporih.

* * *

O srednjeveškem poljedelstvu in gospodarstvu imamo malo poročil. Vendar si lahko napravimo o njem površno sliko iz urbarskih zapiskov, tembolj ker se vnanja oblika ni skoraj nič izpreminjala, ampak ostala enaka skozi mnoga stoletja.

V primeri z razsežnimi gozdovi, ki so pokrivali slovenske dežele, je bila obdelana zemlja v zgodnjem srednjem veku zelo redka. In vendar je le poslednja dajala potrebne pridelke, med tem, ko je gozd veljal za nerabno, škodljivo puščavo. Zato so veliki in mali posestniki dobivali pravico, da smejo gozdove poljubno izsekavati in jih izpreminjati v rodovitne njive. Za novoobdelani svet ni bilo celo nekaj časa treba plačevati desetine in drugih davščin. Na Koroškem in Štajerskem so mnogo sveta iztrebili benediktinski samostani, na Kranjskem cistercijani v Stični in Kostanjevici. Freisinški škofje so s pomočjo svojih bavarskih naseljencev izsekali ves obsežen gozd, ki se je nekdaj raztezal med Savo in Soro, in ga izpremenili v rodovitno polje. Kar se je tu izvršilo v velikem obsegu in po gotovem načrtu, to so drugod delali kmetje na svojo pest. Od tod mnoga krajevna imena: Laze, Rovte, Preska (Preseka), Sekovo, Trebnje itd. Zemljiška gosposka je morala biti s tem kulturnim delom zadovoljna, ker so se z obdelano zemljo množili tudi njeni dohodki. Pri iztrebljanju je kmetom poleg sekire služil tudi ogenj, s katerim so požigali cela gorska pobočja, in preostali pepel je bil dobro gnojilo za nove njive.

Iz enakih razlogov so smeli podložni kmetje neomejeno uporabljati grajske gozdove, sekati v njih les za stavbo in kurjavo, izvažati količe in drogove za svojo rabo. Le prav nizke davščine so včasih zabeležene v urbarijih za tako pravico. Še le proti koncu srednjega veka so se te razmere izpremenile. Gosposke so pričele kmetom kratiti njihove stare pravice in zoper pustošenje gozdov so se izdajali strogi zakoni.

Kmetovanje je bilo zelo priprosto. Za oranje je služilo navadno leseno drevo, posam