Zgodnji članki (Ivan Hribovšek)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

SLAVA SPOMINU DR. ANTONA JEGLIČA[uredi]

Kar storiš zase, to že s tabo izgine, kar storiš za narod, ostane vselej! S. Gregorčič

Ni še dolgo tega, kar nam je govoril v Celju; ni še dolgo, kar nas je navduševal za boje, ki nas čakajo; ni še dolgo, kar nam je polagal na srce nasvete o krmarjenju našega čolniča; še nam zvene njegove jedrnate besede v ušesih; še nam stoji pred očmi njegova odločna postava, — a njega ni več! Ušesa so oglušela in ustnice so onemele! Težka nesreča, ki je ni nihče pričakoval!

A zapustil nam je bogato dediščino, bogatejšo od največjih milijonarjev in dragocenejšo od najlepših biserov. Svoj zgled nam je dal. Njegovo požrtvovalno delo za duše in narod, njegova jeklena volja in njegovo zaupanje v božjo pomočje največja m odrost, največje bogastvo. S podobi se nam, gojencem zavoda, ki ga je sam zamislil in vložil vanj ogrom no truda in žrtev, da hodim o po njegovih potih. Temelj vsemu njegovemu delovanju pa je bila molitev in to mora biti tudi nam! On je kakor svetilnik sredi morja in kakor kompas, ki nam kaže smer skozi življenje v srečno večnost. Njegovo geslo pa bodi tudi naše geslo: Po Mariji k Jezusu!

MLADOST VLADIKE DR. A. B. JEGLIČA[uredi]

Luč sveta je zagledal pokojni vladika pod grebeni Karavank, v Begunjah 29. maja 1850. leta. Njegovi starši so bili siromašni, a pobožni in plemeniti. Prvo vzgojo je dobil pri starših, ki so ga navajali k pobožnosti in dobrotljivosti. Toda kmalu se je mali Anton m oral posloviti od dom a in narediti prvi korak v življenje — v šolo. O če ga je devetletnega poslal v Ljubljano. Dovršil je tretji in četrti razred ljudske šole, nato pa vstopil v gimnazijo. Čez leto dni je bil sprejet v Alojzijevišče. V šoli je bil navadno prvi, včasih drugi, le enkrat tretji.

V šolah so izvrševali ponem čevalno delo in m nogi dijaki so postali žrtev tega postopanja. Toda mladi dijak Jeglič se je skrbno varoval vsega, kar bi ga hotelo odtujiti slovenskemu prepričanju, ostal je nezrušljiv - kot gorenjski velikani. Narodne zavesti, katere temelj mu je mati položila v srce, ni zapravil, marveč sam skrbno negoval to cvetico, da ni usahnila, marveč je zrasla in vzcvetela. Ni se menil, ko so zasmehovali njega in njegovo gorenjsko govorico. Kajti, kdor se svoje govorice sramuje, svojo mater zataji. In tega pokojni vladika ni storil nikdar.

V zadnjih letih gimnazije se je lotil tudi pisateljevanja na pobudo svojega veroučnega profesorja Marna. Ta je namreč spoznal njegove sposobnosti in dal dve njegovi šolski nalogi natisniti v knjigah Slovenske matice, da bi ga opogumil. Prvo poučno povest je poslal Družbi sv. Mohorja pod pisateljskim imenom »Dobrčan«. Dobil je lepo nagrado. Poslej je večkrat vzel pero v roke.

V Alojzijevišču so leta 1868 ustanovili Domače vaje, katerih soustanovitelj je bil tudi Jeglič. Njih geslo je bilo: »Iz malega raste veliko«, res, veliko je zraslo iz tega.

Gotovo pa je zrasel od vseh piscev Domačih vaj pokojni nadškof dr. Jeglič, katerega mi, gojenci njegovega zavoda, pri vsakem delu posnemajmo!

SLUČAJ[uredi]

(Ta odlomek neznanega človeka sem našel v zapuščenem molitveniku pod korom.)

Dehtenje narcis z gorenjskih nizkih hribov ob potuhnjeni vodi kliče v dušo spomin na ledeno kri modrijarhov, sedečih ob nizki, v tla pogreznjeni mizi in živečih sami zase kakor gnili diamanti brez vrednosti, in mislim na tlakovane duše upornikov, kričečih zoper to in to in zoper vse ter stoječih s široko razkoračenimi nogami, in se veselim nečesa zoprno dišečega in mislim z veseljem na vpitje demonstrantov, ki razgrajajo po enoličnih cestah za spremembo in da se razgibajo in dajo ulici novo in manj dolgočasno lice — —

(Na tem mestu nečitljivo. Naprej se spet dobro bere.)

Pa ni takih narcis, ki bi me mogle s svojim vonjem spremeniti v modrijarha in upornika in demonstranta — le ti me moreš tako spremeniti - le ti - ki me ne poznaš ... jaz pa tebe poznam ... ti - ti — — —

MISLI O MLADOSTI[uredi]

Življenjsko pomembno pravilo za vsakogar je: spoznavaj sam ega sebe! Že stari Grki so ga poznali in ga celo napisali na delftski tempelj, in ne brez pomena. To pravilo velja res za vsakega posameznika in za celo družbo, ne samo za kake vase zabuljene filozofe. In je res pravilo, življenjsko važno načelo, ne kaka »rečenica« ali krilatica. Zato naj bodo te vrste, v katerih samo analiziram duhovne smeri letošnjih sotrudnikov tega lista, vsem v vzpodbudo in naj v vsakem dvignejo pravo mladostno usmerjenost. Nimam namena komurkoli predpisovati načel, ki naj se jih oklene brez vsakega oklevanja. To bi bilo suženjsko. Hočem le opredeliti duhovne smeri nas samih, da bom o sebe spoznali in po tem spoznanju ustvarili svoja načela, ki bodo za nas nekaj pomenila in nam vendar ne bodo suhi paragrafi, ampak — zdrava mladost.

Kaj je pravzaprav mladost? - Mladost smo mi! Pa beseda mladost im a več pomenov, mladost sama več oblik.

Mladost je izredno živahna in otroško preprosta. Ta stran je popolnoma upravičena in daje otroku izraz brezskrbnosti - nedolžnosti. Iz takega otroka diha ljubeznivost, takemu so prijatelji vsi. Ko otrok dorašča, dorašča z njim vred tudi njegova živahnost, ki preide največkrat v otroški optimizem. Ta optimizem je zanj zdravje, moč, ki ga vodi v življenje. Ko otrok popolnoma odraste, ta optimizem večinoma izgine in človek občuti tedaj silno nasprotje med njegovim optimizmom in resničnostjo. V toliko je optimizem slab poleg tega, da optimist začne smatrati vse za dobro in izgubi moč razlikovanja dobrega od slabega. Živahnost pa lahko preide tudi v brezbrižnost, v duševno lenivost. Ta zadeva je hujša in lahko človeka na duhu pohabi.

Pravo nasprotje z živahnostjo je resnost. Starši radi vidijo, če je njihov otrok resnejši od ostalih in tudi drugim je všeč. »Iz tega otroka bo še nekaj,« pravijo. Ta resnost pride od tega, da nekateri otroci zgodaj »pridejo k pameti«, kakor pravimo, in postajajo — ukaželjni. Resnost pa se kakor živahnost razraste v dve smeri. V nekaterih primerih se preobrne v pesimizem, ki ima prav tako dobre in slabe strani kot optimizem, le slabe strani so otipljivejše kakor pri optimizmu. Pesimizem v največ primerih fanta stre, zamori njegovo voljo in odločnost. Pri dozorevanju pesimizem — kakor optimizem - izgine: Druga veja, ki predstavlja izrastek resnobe, je idealizem. Idealizem je res edini fantovski; ta ustvarja človeku bodočnost, ta drži sedanjost - s preteklostjo se ne ukvarja. Idealizem je fantovski ponos, življenjsko zdravje, medtem ko je pri pesimizmu v veljavi le bolna romantika — življenjska bolezen in skorajšnja smrt. Idealen fant je vedno mlad. Če bi me kdo vprašal, kaj je mladost, rekel bi mu: idealizem.

Taka je naša mladost, taki smo mi. Kdor misli, da smo namenjeni bodočnosti, naj premisli še to, kako bo naša bodočnost zrasla iz mladosti. Če bi vse po vrsti vprašal: ali si mlad?, tedaj bi gotovo polovico starcev naštel. Kdor pa hoče biti mlad, naj premisli, v čem obstaja mladost. Mislim, da si vsak želi mladosti. In zaveda naj se, da ima z mladostjo zdravje in bodočnost. Takemu si ne bo treba očitati, kakor si očitajo premnogi:

Imel si luč, minil je čas,
zdaj hodi, blodi!

(O. Župančič)

NA PRELOMNICI[uredi]

1[uredi]

V zgodovini se redno med različnimi dobami prikazujejo časi, ko se prenasičeno ozračje začne zastrupljati, življenje je vedno bolj trdo in neznosno, povsod nastajajo razpoke in grozijo, da popolnoma izrežejo življenje iz ustaljenega reda. Vrednote se začno krhati, staro izgublja vrednost in novo prevzema ljudi. Navadno gre kar po tej poti; toda po tolikih neuspelih preobratih, bolestnih motnjah, trpljenju in nesreči se mora vendarle človeštvo za hip ustaviti in pomisliti o tem novem pregibu, ali bo vsaj zdaj našlo uresničenje želja in nagonov, za katere niti imena ne ve, ali ne bo nazadnje spet padlo v objem nekoliko spremenjenega reda, ne bo pa moglo in znalo uresničiti trajne sreče.

Kot kristjani moremo razumeti, da tega zadnjega na zemlji ni in ne bo. Vemo, da se vse spreminja, staro daje prostora novemu, vsa zgodovina je borba in ni čudno, če tisto perišče sreče, ki m rda sploh sreča ni, pa vendar nenavadno vabljivo zablešči, da povzroči sicer na eni strani srečo in zadovoljstvo, na drugi pa še večjo nesrečo, zavist in sovraštvo. Kakor bi bil nesmisel v besedah »izravnano življenjsko plimovanje«, tako bi bilo nesmiselno, ako bi pričakovali od te ali one prelomnice trajno umiritev in zadostitev človeškemu hrepenenju.

V človekovi naravi je, da si želi spremembe in izboljšanja. To je človekova življenjska moč, to ga vodi preko vseh meja. Daje mu odpornost, ker mu daje upanje v boljšo dobo, čeprav mu ne prinese do konca srečne ugoditve željam. Človek se hoče preriniti v drugačne razmere, hoče se iztrgati iz sveta, ki ga muči in prešinja z zavestjo o zlem, hoče se potopiti v novo urejene razmere - in tudi neurejeno je zanj le novo urejeno — potem bo mogel mirno uživati sadove tega reda, ki je bil vedno zanj tako eksotičen in ima še zdaj nekatere tako vabljive stvari na sebi, da ga ne gre zametati. Mislili bi si, da se morajo ljudje vendar že naveličati iskanja, saj morajo sprevideti, da je njih delo kljub trenutnim uspehom malo vredno, da so vedno znova prevarani in ogoljufani za svojo srečo. Ali ne bodo ljudje začeli biti nezaupljivi, zaprti, ugreznjeni v molk? Ali ne bodo hodili nemirno okrog iskat rešenja, da bi ga našli kakor zakleto kraljično v grajskih razvalinah, in tudi če bi ga našli, ne bi verjeli več v svoje poslanstvo, ker jih je vse do konca prevaralo in je zdaj njih naloga samo iskanje? Večno iskanje, ne da bi kdaj našli uresničenje svojih sanj? Ali ne bodo blodili okrog kakor Hamleti, iskali in vrtali v omamne globine duha in ne bodo ničesar našli? Ali ne bodo ti izgubljenci pustili vse ter se predali nezavednemu čakanju, ne da bi vedeli, koga in kaj čakajo? Ali ne bodo čakali zaradi čakanja?

Proti človeški naravi bi bilo vse to. Saj vendar ni človek večen, niso vsi ljudje enaki, vedno so stari in mladi, da nove sile prevzamejo boj, iz katerega se starejši umikajo. Končno pa je v človeku izrazito hrepenenje po sreči. To ga vodi preko vseh prepadov, porazov in razočaranj. Hamletovski človek bi o sreči filozofiral, ali je ali ni. Takoj bi si moral postaviti novo vprašanje: kaj je sreča? Morda bi našel, da je sreča samo neko subjektivno občutje ugodja, kar pozaznamenujemo z različnimi simboli, kakor denar, slava, lepota, trpljenje, žrtev in tako naprej. Morda bi imel srečo le za mamljivo misel, vabo za lahkoverne ljudi. Srečo bi videl že v tem , ko jo pričakujejo. Izmika se jim in plava tik nad njimi, oni pa ne vedo zanjo. Toda, ali je to res sreča? To najbolj notranje in najbolj nezadržano kipenje v človeku, sila, urejajoča naše življenje, to najskrivnostnejše utripanje srca - ?

Morebiti bi bil srečen že s tem , ko bi z razmišljanjem o sreči bežal iz objema zavesti o samem sebi. Ali ali pa bi morda padel še v večjo nesrečo. Največje stvari so lahko človeku v največje dobro ali v največje zlo. Sreča in nesreča - sta nekaj tako spojenega, da bi ju skoraj imeli za sinonima. Morda pa sta obe besedi zato, da človeka držita v ravnovesju? Morda sta oba pojma v službi človekove želje po spreminjanju, v službi večnih uredb, ki dajejo svetu obraz? Prazakoni višji nam vladajo.

Hrepenenje po sreči je sila, ki človeka izruje iz tal, mu da nepojmljivega zanosa in moči, ga utrdi za nečloveške napore, a ga tudi lahko zavede in ugonobi. Skrivnostna sfinga je, k sebi zvablja ljudi, da jih pogubi. Kje je novi Ojdip, da nas reši te zahrbtnice? Toda potem bi bilo človeštvo dvakrat ogoljufano.

Teženje po sreči je tako prvenstveno človeško, tako edinstveno, da nas šele to pokaže v pravi luči. Ta nas vodi, ureja, posveča in zaznamuje. Ta pritiska pečat v nas in na svet. Vsaka borba je v osnovi borba za srečo, vsaka misel načrt k dosegi sreče. Tudi »simboli« sreče so načrtno iskanje iste. Vprašanje je, koliko časa bo na ta ali oni način pridobljena sreča trajala. Ne morejo voditi k sreči stvari, ki druge ljudi onesrečajo. Denar, slava ne morata prinesti resnične sreče, ker zapostavljata druge. Lepota izbira med ljudmi in ne more dati vsem utešenja. Trpljenje more osrečiti le redke izbrance. Sreča sploh izbira le poedince; nikdar ne bodo vsi srečni. Celo v večnosti ne. Toda šele tedaj bodo mogli vsi srečo spoznati in doumeti, ko je na zemlji umeti ne moremo, komaj slutiti.


2[uredi]

Nemirni človek dvajsetega stoletja bega za srečo bolj kot kdaj koli prej. Na vseh poljih je dosegel toliko napredka, toliko najrazličnejših aparatur je izumil, v tako omotne globine duha je zašel ...*

  • Nadaljevanje je izgubljeno.