Zgodba iz Istre
| Zgodba iz Istre. Jože Krapš |
| |||||||||||||
Nad Istro je vstal dan. Rosa, ki je napajala vso to bedno, valovito zemljo, je bleščala v tisočerih kapljicah. Iz dimnikov hiš, raztresenih po planjavi, se je kadilo. Po razriti, blatni cesti, ki vodi v selo, je škripal voz. Na njem je sedel mlad človek in zrl po krajini. Ko sta z voznikom prispela do prvih hiš je stopila na prag ženska.
"Kje imate župnišče?" je Vprašal oni na vozu. Ženska je pokazala na levo, kjer se je nad valovitim svetom dvigal nizek, top grič.
"Preko tega holma gre cesta. Veste, gospod," je pripomnila, "ni samo teh par hiš vsa vas, vsa fara. Glavno je tam zadaj ..."
Oni na vozu je zahvalil in vozila sta naprej. Kolesa so se zajedala v cestno blato, da se je voz s težavo pomikal dalje in je konj napel vse sile.
"Slabe so pri nas ceste," je rekel voznik, zagorel istrski fant. "Prosili smo že, naj jih popravijo. Pa ni denarja. Mi ga pa tudi nimamo."
Bila sta vrh holma in pod njima je kipel v nebo zvonik cerkve, tipičen istrski zvonik. Hiše so bile za las podobne onim, mimo katerih sta vozila. Čez hip je voz ustavil pred hišo, nekaj večjo in čistejšo od drugih. Tujec je stopil z voza, voznik pa je privzdignil klobuk in obrnil.
Tla v veži so bila kamenita in koraki so votlo odmevali od sten. Med vrati se je pokazala ženica.
"Saj je tukaj župnišče, kaj ne? Jaz sem zdravnik, po me ste poslali!"
"Oh, Vi ste," je dejala ženica veselo. "Prav, da ste prišli Hudo je bolan moj brat. Jaz sem župnikova sestra in sem Vas velela poklicati. On sploh ni hotel ničesar slišati o zdravniku. Trdi, da ni takšne sile. Pa se mu revežu pozna, hudo pozna bolezen. Saj go boste videli. Pred tednom so ga klicali v precej oddaljeno vas obhajat. V noči je prišel nekdo tu sem prosit. Deževna noč je bila. Lilo je strašno. Prosila sem ga, naj nikamor ne hodi v takšnem vremenu iz hiše. Pa nič. Dolžnost, je dejal, ne pozna vremena. Gre za dušo! Opravil se je in šel. Pomislite, v takšni noči. Ne rečem, če bi bil mlad. Pa je star in betežen. Šele proti jutru se je vrnil do kože premočen. Ne bo šlo brez posledic, sem mu rekla. Nič ne bo, je odvrnil. Čez dan mi je povedal, da mu ni dobro, da ga bode ... In nato je legel« ... Tedaj sem poklicala Vas, gospod. Pa pojdite z menoj in si ga sami poglejte!"
Peljala ga je po trhlih stopnicah navzgor. Ob oknu, skozi katero se je odpiral pogled na istrsko zemljo, je ležal na postelji župnik. Bled in upadel mu je bil obraz. Na okrogli mizi poleg postelje je ležalo nekoliko knjig in prazna skodelica. Ko je zdravnik opazil upadli obraz bolnikov, mu je preko lic šel grenah nasmeh.
"Dobro jutro, gospod župnik. Prišel sem pogledat, kako je z Vami. Bolni ste, pa upam, da Vas še ozdravimo. Prehladih ste se nekoliko ..."
Trudno je župnik izvlekel belo roko izpod odeje in jo podal zdravniku.
"Oh, Vi ste! Zdravnik. Saj ni bilo tako hudo, Barbara! Pa prosim, sedite!"
Barbara je pogledala brata in zdravnika, vzela prazno posodo in odšla.
"Kako bo?" je vprašala župnikova sestra, ko se je vrnil zdravnik.
"Tako, gospod je star. Povem Vam odkrito, če bi se prehladil mlad človek, bi šlo lahko. Mladost prenese mnogo ... Župnik pa je star in za njegova leta je to nevarnost. Bojim se pljučnice. V nekoliko dneh se odloči: da ali ne ... Vaš gospod povrhu tega boluje na živcih. Pazite, da ga k ij ne razburi, ker v tem slučaju bi pomenilo smrt ... kap ..."
Odšel je, Barbara pa je sklenila roke in odšla k bolniku.
Solnce se je nagibalo nad istrsko zemljo in zlati njegovi prajeni so lizali strehe vaških hiš. Barbara je sedela ob bratovi postelji. Župnik je težko dihal. Čez hip je odprl oči in zamrmral polglasno: "Ali je prišlo kaj pošte, Barbara? Saj je že čas. Solnce zahaja in pošta je gotovo že spodaj ..."
Barbara je vstala od postelje in šla po stopnicah v vežo, kjer je na steni lesen nabiralnik. Tja je poštni sel deval pošto. V zabojčku je bilo poleg časopisov še nekaj pisem. Barbara je vzela pošto in jo je odnesla bratu. Na mizi kraj postelje je polomila pisma in zapustila sobo.
"Ti boš prebiral pisma, jaz pa ti tačas pripravim toplega čaja ..."
"Tu je čaj!" je dejala in stopila k postelji. "Ali spiš, brat? Zaspal je ubogi ubožec!' Tedaj pa je opazila na odejr papir, rumenkast papir. Prsti so ji segli po njem. Srepo so se zapičile njene oči v vrste, pisane s tujo, neznano pisavo:
"... Za Vas ni mesta tu. Idile tja, onstran, k svojim ljudem. In to čim prej ..." Tako je stalo zapisano na rumenkastem papirju.
"Brat!" je kriknila in se sklonila k njegovemu obrazu. Vela njena roka je segla v sive lase in na župnikovo lice je zdrknila solza.