Zemlja kliče

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Zemlja kliče
Ivan Albreht
Izdano: Gruda 10/1–12 (1932)
Viri: dLib 1, 2, 3/4, 5, 6/7, 8/9, 10/11, 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V.dno

I.[uredi]

Popotnik, ki hodiš jesenski čas mimo Brodi, ne postajaj, ne oziraj se in ne poslušaj! Kaj veš, kakšne moči spe v tej razmehčani soteski, kadar se zamegli nebo in začne vlaga tiščati na zemljo?! To ti je čas, križ božji, ko se iz Rebenic na desni in Ravni na levi odpirajo vrelci in potuhnjeno sipljejo vodo po brežinah, vodo ves dan, vodo vso noč, vedno le vodo in vodo in vodo, tako potihoma, da niti ne čuješ, pa vendar tolikanj vztrajno, da si kakor splašena išče poti po neškasti dolini. Kdor tedaj hodiš tod, ne zanašaj se na pot! Lahko se ti vidi bela in peščena, pa ti je treba v megli samo dveh, treh neopreznih korakov in si že izgubljen! Kakor da te vlečejo vse peklenske sile nase, se pričneš pogrezati in ti ne pomaga ne kropiti ne moliti: naj se še tako oteplješ in braniš, lezeš globlje in globlje v tla, dokler ti slednjič ne zavrva voda nad glavo. Samo blodne vešče bi ti svetile na zadnjo uro.

Tako je v Brodeh, Bog sam naj presodi, menda od vekomaj. Čez leto se po vsem dolu razprostira travnik. Komaj za silo ga namaka skromen potoček. Rdeče-ilovnata tla so razgreta in včasih v pripeki tako razpokana, da lahko pahneš pest v raskavi precep. Trava, ki raste tod, je trda in brez soka, bolj stelja nego klaja, vendar ta svet oba lastnika visoko cenita. Grčar, ki domuje na stopničastem holmu sredi Rebenic, in Tršar, ki ima domačijo v sedlastem zatišju v Ravnih.

Tudi ta dva rodova od pamtiveka gospodarita tod. V soseščini sta, v botrinji sta si in v svaštvu in kdor bo listal po njunih rodovnikih, bo težko našel imena za to raznoliko zapleteno sorodstvo. Leta in leta nihče ne pomni, da bi si bili prišli hiši navzkriž; le še narobe: Grčarjevi so zmeraj pomagali Tršarjevim in slednji zopet prvim, da je končno že veljalo za rek:

„Se razumeta kakor oba Brodniška.“

Cesar ni mogel izpodkopati večno glodajoči zob časa, je slednjič izpodgrebla vojna. Oj, tisti strašni čas, da bi ga nikdar ne bilo! Toliko jih je šlo, joj, toliko! Med njimi zapored vsi Tršarjevi in Grčarjevi. Kakor sekira mlade gabre jih je iztrebilo. Drugih je prišlo vsaj nekaj nazaj, izmed teh se ni vrnil niti eden. Starega Grčarja je silno potrlo in Tršarja je skraja strašno zvilo, ko sta spoznala, da zaman čakata sinov. Poprej sta hodila pokonci in sta se ob nedeljah pred mašo in po njej rada ustavljala pred cerkvijo pri fari ter pomoževala z znanci, zdaj pa sta kakor dve okleščeni in krivenčasti debli prinihala vselej naravnost v cerkev in nista skoraj nikomur privoščila niti pogleda, kaj šele besedo! Še drug z drugim menda nista kdo ve kaj govoiila, ampak sta bržčas hodila skupaj bolj iz stare navade nego žavoljo druščine. Pri krstnem kamnu sta se pod korom vsakikrat razšla. Tršar je zavil v svojo klop nad zakristijo, Grčar v svojo blizu pridižnice, a vzlic temu sta bila tako nekam drug z drugim spojena, da je tudi v božjem hramu vsa srenja čutila njuno navzočnost. Oba sta pokašljevala in čim je poleg pridižnice zahrkal Grčar, se je kakor na povelje iznad zakristije s hrapavim kašljem oglasil Tršar. Mladina, ki hitro pozablja gorje in bridkost pa povsod najrajši išče sonca in smeha, se je kmalu jela smejati tudi tej medsebojni zakoreninjenosti obeh sosedov, češ:

„Še umreti ne bosta mogla drug brez drugega.“

Vrhu vsega hudega je Tršarju, ki je bil dobrih deset let mlajši mimo Grčarja in je imel eno samo edino hčer, precej tisto leto po vojni hripa pobrala ženo. Tako je bilo povsod potrjeno upanje, da bo edinka Jerica sama zagospodinjila na razsežnem premoženju, pa se je oglašalo nič koliko ženinov. Dekle bi bila že temu ali onemu rada dala besedo, toda staremu se ni nič kaj mudilo in je vse pripomnje o pomanjkanju delovnih rok samo. godrnjaje opovrgel:

„Saj danes lahko delajo stroji.“

Kupil je gepelj, da ni bilo treba toliko mlatičev, kupil je to in kupil ono, da nazadnje malone res niso pogrešali nobenega para rok. In bolj je bežal čas, bolj se je pričenjal korenina pomlajati, kakor da ne leze nanj šesti križ, ampak da pričakuje šele tretjega. Iznova je kar na lepem jel ob nedeljah zopet postajati pred cerkvijo in se družiti z mladežjo, ki je še vsa zelena in polna očetnih naukov komaj jemala gospodarske vajeti v roke. Mesto pipe se je začel postavljati z viržinko in še klobuk je včasih potisnil malo na stran, češ:

„Kaj mislite, da ne znam več vasovati?“

Zgodilo se je tudi, da se je kakšno nedeljo popoldne odpravil z doma in zavil v gostilno. Tam se je koračil in junačil in je oštir marsikak liter napolnil na njegov ukaz. Ko ga je vino ogrelo, je stiskal pesti in krilil z rokami kakor strašilo v koruzi pa hreščal in vriščal, da je bila vsa soba polna samo njegovega glasu:

„Kdo mi more ukazati, da bi šel v kraj? Ali nisem še zmiraj Tršar? Komur se ne ljubi čakati, naj se kar drugam ozre! Meni se nikamor ne mudi.“

Samski oštir Lisec, ki je hkratu županil v srenji, ga je bodrilno trepljal po ramenu:

„Prav se ti je posvetilo, Jaka! Le nikar ne dajaj iz rok, saj ti je itak vojna vzela najlepši del življenja!“

„Ali ni res?“ je ugajalo Tršarju. „Ti razumeš, ko si pameten in veš, kaj se pravi živeti! Čeprav mi ni bilo treba v vojake —“

„Seveda,“ je sladko prekinil župan, „še tebi v vojake, kakopak! Ali ni dosti, da so te spravili ob tri sinove in še ob ženo? Kdo bi bil pri nas poznal špansko hripo, da ni bilo vojne?“

Iz zakajene soparice so se trgali pritrjujoči glasovi in župan se je stisnil čisto k Tršarju.

„Na tvojem mestu,“ mu je šepnil, „bi se jaz še oženil!“

„Kaj deš?“ se je vdovcu razlezel obraz. Kakor mu je bila misel všeč, je le v smehu odkimal:

„Nak, Lisec, ti si pa hujši ko pustnega torka brat! Ali me misliš res zonegaviti —“

„Nič ne kimaj!“ se je dvignil župan in pripomnil, da zdaj da on za en Štefan. „Boš videl, kako pametno in prav govorim.“

Bolj ko je Tršar pil, bolj mu je ugajalo oštirjevo prigovarjanje, dokler se ni odločil:

„Kakor amen pri očenašu: Tvoja naj velja!“

In je začel dajati za pijačo, da se je vino curkoma pocejalo raz mizo. Kdor je maral, je pil, in kdor je hotel, je lahko slišal, da ostane Tršar še dalje Tršar in gospodar, pa naj se mu tudi ves svet postavi po robu.

Tako je bilo sredi poletja, ko je dolina v Brodeh najbolj suha. Jerica popoldne ni bila niti opazila, kdaj se je bil oče pomaknil z doma. Ko mu je prinesla malico in ga začela klicati, se je šele zavedla, da je sama pod streho, pa se ji je tako tesno in trpko stožilo, da bi se bila najrajši razjokala. Pusta trava je v redeh pokošena ležala po dolini. Rada bi jo bila šla raztrosit, pa si le ni prav upala. V samoti je mislila na brate, na Grčarjevega Toneta in mater. Slednjič še na očeta, res, tudi nanj. Prvim je toplih vzdihljajih želela miru in večne luči v božji bližini, ob misli na očeta pa se je jedko zganilo v njenem srcu. Dasi se je upirala, je le samo od sebe kljuvalo vprašanje:

„Ako bi bila hripa pobrala očeta mesto matere —?“ Jerica se je stresla. Skušala je polglasno zapeti, a iz pesmi je podrhteval le pridrževani jok. Stene so se stiskale in strop jo je težil, da je morala venkaj. Niti na vrtu ni poslej imela nič pravega miru. Oko je venomer iskalo in srce je klicalo in vpraševalo. Joj, tole ubogo dvajsetletno dekliško srce! Le zakaj mu mora biti vedno pretesen še tako lepo obokan prsni oklep?

Jerici se je zdelo, da mora skoprneti. Raz jablano je že ščinkovec drobil večerno zahvalnico, pa le ni od nikoder hotelo biti niti očeta niti nobene druge žive duše. Ali je njena mladost res samo zato šla v cvet, da se bo v samoti in žalosti neljubljena osula?

Otožna misel je takoj umrla, ko je dekle zagledalo po dolu prihajati mladeniča, ki se je oziral proti Tršarjevim. Bodi kdorkoli in od koder že koli, nekaj spremembe bo le prinesel, če pride sem gori.

No, saj ni kdorkoli, ampak Plešnarjev Cene, ki čez malo obstane pred Jerico. Klobuk si je pomaknil daleč na teme in suknjič nosi vržen preko ramena, ko razgret in zasopel pride po vrtu:

„Ali grejejo letos, kaj?“

„Je res vroče,“ zardi mladenka in odvede gosta v hišo. Grede se je loti nemirna misel, kako je vendar čudno, da je prišel vprav zdaj in vprav on. Kakor da je na daleč čutil, kako jo boli samota.

Plešnarjev začne vpraševati po očetu in še to in ono, dokler se beseda polagoma ne razplete ter ne začne prijetno valovaje vabiti sanj, ki jih najbolj ljubi mladost.

„Ali oče ne mislijo še nič izpreči?“

Jerica skomigne z rameni: „Sama ne vem, čemu se tako pehajo —“

Nato z nadihom dekliške plahosti: „Dolgo ne bova več mogla ostati sama —“

„Nazadnje človek tudi ne ve,“ potrjuje Cene, „za koga naj dela in se peha —“

Jerica poveša oči: „Res, tako tjavendan se mi zdi takšno življenje —“

„Ali se z očetom nič ne pomenita?“

„Ne vem, kaj bi dejala. Beseda nekako nikoli ne nanese tako daleč —“

„Zastran tebe je škoda —“

Mladenka nemirno občuti njegove vroče poglede. Nenadoma vstane izza mize in prinese košat nageljnov cvet, češ:

„Letos jih je toliko!“

„Pa jih daješ večim za spomin?“ poredno namežikne fant.

„Ti — !“ ga zdajci nalahno krene ona, prav toliko, da jo lahko ujame za roko in potegne k sebi.

„Porednež“, mu izmakne dekle roko in hkratu sede kraj njega. Skozi nezastrta okna šine zarja in od fare zavabi večerni zvon.

Plešnarjev je bolj in bolj razigran. Oči in roke in beseda, vse je nemirno in kakor razpaljeno, da se mora Jerica venomer smejati. Kje bi mu bila prisodila tolikšno živahnost, ko ga je včasih mimogrede videla pred cerkvijo! Kakor trš je stal med fanti in se menda ni niti ozrl po njej.

„O, za vsako nedeljo vem, kako si bila oblečena“, ugovarja Cene, „in sem že dostikrat hotel zaviti sem gori —“

„Zakaj te potlej ni nikoli bilo?“

„Sem slišal praviti, da oče ni nič kaj vnet za obiske —“

„Saj bi ne bil prišel k očetu —“

„K obema —“

Dekletu je tako toplo, da mora skriti obraz, medtem ko on nadaljuje:

„Veš, Jerica, to mislim zares, ne tako, no, saj veš — otročjost me je že zdavnaj minila. Grdobije in bedarije, trpljenje in divjanje, umiranje in gladovanje, ko smo se pehali po bojiščih, vse to nekam prekuje človeka. Z dom a sem šel otrok, vrnil sem se drugačen. Zato bi rad, da se domenimo I samo s teboj sem še hotel poprej govoriti —“

Zdaj je v resnobi Cenetova beseda skoraj trda in oči begajo nekam v somračno daljavo. Jeric a. se skoraj ustraši. Prišlo ji je preveč iznenada in ne ve kaj odgovoriti, dasi je bila želela tako. Bliskoma je padla v popolnom a tuj svet, se ji zdi, pa jo obide nenadna tesnoba in nekakšen čuden, nepojmljiv strah. Srce ji burno utriplje in v oči ji silijo solze.

Cene ji hoče oviti levico krog pasu, a se zdrzne:

„Ali boš zdaj huda name?“

Jerica se zgane in kakor gazela šine iz hiše. Fant je zmeden in se počasi dvigne. Roke so mu odveč in vse se mu zdi tako čudno, da ne more nič drugega nego pomakniti klobuk niže na čelo. Potem gre počasi iz sobe in se iz veže ozira po vrtu.

Izmed drevja se zasmeje Jerica:

„Ali mi boš zdaj ušel?“

„Saj si mi le ti!“ hiti Plešnarjev k njej.

„Ah, v hiši je vroče, ali ne?“

In se zopet smeje, češ: „Viš, kaj sem našla!“

Nagajivo ga poščegeče s sveže utrgano štiriperesno deteljico po ustnih.

„Seve, tebi je od vekomaj namenjena sama sreča,“ jo on že zopet drži za roko.

„Pa nemara — opoteča,“ se iskre njene oči.

„Če sama ne boš verjela vanjo —“

„Kako, ko mi je pa še noben živ duh ni nikoli prerokoval!“ se kakor cvetna vejica odmika dekle.

„Daj, ti jo bom jaz!“ jo stisne Plešnarjev v objem in mladenka se ne brani. Deteljin štiridelni list ji zdrkne iz roke in ves svet izgine zanjo ta trenutek. Kakor lahno šepetajoče sanje jo boža šum listja in vse je sam božji paradiž.

Še bolj trdovratne kakor pri Tršarjevih v Ravnih, so bile vojne rane pri Grčarjevih v Rebenicah. Očetu Matevžu ni dosti manjkalo do sedmega križa, Grčarica — Brodniška Katra — pa je bila še dve leti starejša od moža, vsa zgrbljena in pregnana od dela ter dan za dnem bolj nebogljevna. Izmed treh hčera je bila najstarejša omožena v tri ure oddaljenih Lomeh, mlajši dve pa sta z nejevoljo pomagali doma. Liza je bila že blizu štiridesetih, malo skažena na hrbtu in nekoliko škiljasta, a tudi Marjeta je bila že tako odločno zapustila trideseto leto kakor njo marsikak nezvesti fant. Oče in mati še nikakor nista hotela verjeti, da bi jima bila vojna res pogoltnila oba sinova, ki sta bila ob izbruhu doma, in še one tri, ki so se bili že poprej poženili na razne kmetije v okolju, in sta še vedno čakala, češ:

„Grunt ne uide in manjka nam tudi ničesar ne —“

„Vam ne,“ se je rada mrdala Liza, „ko ste čisto pozabili, da ste bili kdaj mladi.“

Mati Katra se je na tak očitek prekrižala in se pri vseh svetih zarotila, da ni nikoli silila v zakon in da svojega Matevža niti prav poznala ni po obrazu, dokler se nista bila domenila z njenim rajnim očetom.

„Ako ne Matevža, pa toliko in toliko drugih“, je strupeno opovrgla hči, ki je bila tu in tam med grabljicami ali tericami ujela, kako je bila Katra brhka in vroča, dokler je dekličevala.

Ako je oče Matevž naletel na tako besedovanje med materjo in hčerjo, ga je koj minila siceršna krotkost. Jezno je udaril po mizi, češ: „Mir in konec besedil“

Dvignil je desnico in okorno pomigal z mazincem: „Dokler le še s temle gibljem, sem jaz gospodar in bom sam ukazoval! Kadar me odneso k fari, lahko poprimejo drugi. —“

Liza si je srdito grizla ustnice in je bila vsa zelena od jeze, toda očetu ni kazalo ugovarjati. Njegova koščena pest je bila trda in se ni mož nič oziral na to. da bi hči že sama lahko bila mati. V jezi je lopnil, naj je tudi padlo kamorkoli in na kogarkoli.

Kadar se je morala Liza takole premagana umakniti, se je Marjeta previdno primuzala k očetu, češ:

„Čisto prav ste ji povedali! Kam se nam neki mudi? Nemara pride sploh še Tone nazaj. Saj nič ne vemo, kako je prav za prav v resnici ž njim.“

Beseda je ugajala očetu kakor hladilno olje rani. Mahoma ga je minila slaba volja in se je začel pomenkovati s hčerjo o Tonetu, svojem najljubšem sinu, ki je bil med vojno zašel v rusko ujetništvo in poslej ni bilo nobenega glasu več o njem. Razne nasprotujoče si vesti, ki so jih prinašali vrnivši se ujetniki, so se polagoma vselej izkazale kot plod domišljije ali celo zgolj pretveza, da je ta ali oni z lepšim izgovorom lahko prišel h Grčarjevim in se malo ozrl po dekletih. Za Lizo se ni nihče dosti zmenil, čeprav oče Matevž ni nič prikrival, da bi jo primernemu možu prav rad dal za ženo, Marjeto pa so snubci dokaj pridno obletavali. Bila je sicer nemara

preveč koščena in tudi na moč bleda, vendar njena vnanjost ni bila preveč

odbijajoča, celo pa ne za tistega, kdor je pomislil na Grčarjevo kmetijo, pa naj se mu je že hotelo grunta ali dote. Poleg tega je imela Marjeta srnje krotke oči in tako prijetno zasenčen glas, da je nekateri fant marsikako noč presanjal o njej. Ta in oni jo je tudi premotil in pregovoril in so jeziki jezikali, da bo lahko vedno mimo spal, kdor bo z Marjeto stopil pred oltar, ako bo ženska po svatbi obhajala toliko porok, kolikor jih je poprej...

To nedeljo popoldne so sedeli Grčarjevi na vrtu pred hišo. Mati Katra je prebirala knjigo „Priprava na smrt“ in zdaj pa zdaj s plahim glasom zaprosila božje prizanesljivosti. Gospodar Matevž je pod staro jablano iz tednika polglasno zlogoval o politiki, skimaval z glavo in ugibal, koliko je še neki po svetu raztresenih ljudi, ki ne najdejo poti domov, a dekleti sta imeli vsaka svoje opravilo. Liza je kljekljala širok vložek za perilo, Marjeta pa je kvačkala oblekco za novorojenčka. Sedeli sta si nasproti, vsaka pod drugim sadnim drevesom, in se tu in tam iznad dela od strani ozirali zdaj sem, zdaj tja. Ko je Marjeta za trenutek razgrnila in jela ogledovati svoje delo ter šteti, koliko vrst bo še treba, se Liza ni mogla več premagati, češ:

„Le usukni se, da te čas ne prehiti!“

„Ne vem, kateri izmed naju se bolj mudi!“ je siknila mlajša in jela zopet naglo sukati kvačko.

„Steza je že okoli hiše več ko nedelj v letu“, se je zahihitala Liza, „in ni spak, da bi kaj ne obveljalo.“

„Boš vsaj lahko za teto!“ se užaljena Marjeta ni hotela niti ozreti več na sestro, Liza pa se je zadrla kakor raztogotena vrana:

„Aha, saj sem vedela, kaj ti roji po glavi: Da bi ti bila jaz za deklo pa čedila tvoj greh in ti ga pestovala! Da bi tolažila, ko bo vekalo in ne boš niti vedela, čigavo je! Le išči si tško! Mene ne boš dobila! Fej te bodi! Le kam si sramoto dela, da si še upaš na svetlo?!“

Marjeta je treščila delo iz rok in se jela po sili smejati: „Ali jo slišite, svetnico, kako se boji zame ta uboga nuna, ki je kar topla pripravljena za v nebesa?! Zato je na veliki ponedeljek tako dajala fantom za pijačo, da je bilo vse vrtoglavo pri Liscu. Slovo je jemala in je Plešnarjevega vlekla še s seboj, da se je je komaj rešil tam nekje za Tršarjevim breznom! O, ta pa, ta! Vsak volar ji je prav, če se le hoče ozreti za njo!“

V dekličji vrišč, pomešan z ostrim zmerjanjem, se je oče Matevž nekajkrat krepko odkašljal. Ko se mu je slednjič zazdelo, da ve o deklinah že vse, kar je treba roditelju vedeti o otrocih, je šele zarobantil, da bo morala ena ali druga z doma, ker ne znata v miru živeti pod isto streho. Mati je naglo odložila „Pripravo na smrt“, Marjeta se je našobila, a Liza je zavekala, da je bil orumeneli obraz mahoma ves zgrbljen. Da je mar zato pustila tu svojo mladost?! Lastni oče jo podi po svetu? Je že prav, naj le bo tako! Bog je še vzlic temu pravičen in bo gotovo udaril! Kar hočejo, naj počno: ona pojde! Še danes, kar zdajle pojde Liza, da ne bo treba dvakrat ukazovati. Za pridne roke in pošteno srce je povsod dovolj kruha in strehe, a Grčar naj pa le še čaka!

Kakor ptica-hudournica se je zagnala v hišo in jela loputati z vrati, premetavati po skrinjah in brskati po omarah tar si spravljati culo za na pot. Mati Katra je hotela posredovati, oče pa je samo zamahnil z roko, češ:

„Pusti jo, naj do kraja znori; saj za kaj pametnega itak ni!“

Očetu je pridno pomagala Marjeta:

„O, naj koklja kar greblje! Še moje lahko odnese; bo vsaj mir. —“

Ob takih pripombah je začela mati Grčarica jokaje šepetati molitve za pravo pamet in srečno zadnjo uro, Liza pa je po hiši zaman zdaj tu, zdaj tam postavala in brezuspešno čakala, kdaj jo kdo pride mirit in tolažit, naj si ne jemlje vsega tako k srcu in naj rajši ostane doma. Ko je spoznala, da up ne bo klasil, je v naglici res povezala nekaj cunj. Kar je bilo kaj boljšega, je pustila, da bi imela tam več izgovora priti še po tisto, ker je zdaj nočejo pridrževati. Z vežnega praga se je nato ozrla na vrt, češ:

„Zdaj grem in me žive ne boste več videli pod to streho!“

„Bog te nesi,“ ji je čez ramo voščila Marjeta, „še z bobovico bomo pokadili za teboj!“

Mater je bolelo, oče Matevž pa se je obrnil proč in zamomljal:

„Srečno pot in po ozkem hodi, da te nazadnje le še nemara kje pamet sreča. —“

Liza je pogoltnila solze in srd ter odšla.

To je bilo na večer, vprav tisti čas, ko je na Tršarjevem vrtu v Cenetovem objemu drhtela Tršarjeva Jerica in je oče pri Liscu z vinom srkal hkratu oštirjevo prigovarjanje, naj ostane gospodar in se lepo oženi, če hoče sam sebi dobro. Štelo se je, da govorita čisto natihoma, vendar je vsa krčma slišala, za kaj jima gre. Glas je šel od mize do mize, mlado in staro je pomagalo, iz pomenkov je rastel vrišč in hrup, dokler se nazadnje ni vse skupaj zgnetlo okrog Tršarja:

„Kaj boš pomišljal, Jaka, saj ni prvič!“

„Oče, kar pogum!“

„Nevest ne bo manjkalo!“

„Grčarjeva Liza bi vas na rokah nosila, Tršar!“ se je namuznil Grivačev Štefan, ki se je bil šele pred nekaj meseci vrnil z Laškega in je imel zdaj doma prevzeti kmetijo, pa se je zbog tega tudi sam pridno oziral po dekletih.

„Tisto si lahko kar ti sam na jezik obesiš, da ti ne bo brez potrebe migal!“ je ujezilo vdovca. Mlado in staro se je vrišče zasmejalo in od nekod se je privlekel debeloglavi Srebot, veseljaški harmonikar, ki ga ni bilo treba nikoli klicati in je vendar vselej in povsod prišel o pravem času. Kratkokraki in na moč trebušni možic je bil precej nadušljiv in je vse cvililo in piskalo po njem, kadar se je smejal, kot godec je bil pa tako na glasu, da ni smelo biti ne ženitnine ne fantovščine brez njega.

„Srebot, Srebot!“

Mladina ga je dvignila na ramena ter ga posadila na okno za dolgo mizo, na tisto okno. proti kotu, od koder so rekli, da se čez in čez najlepše razlivajo poskočni zvoki.

Srebot se je široko zahahljal, češ: „Povejte vsaj, ali je pogrebščina ali svatovščina!“

„Tršarja ženimo —“

„Potrkano polko, prav na drobno, Srebot, hoooj!“

„Ali te je res Bog zapustil, Jaka?“ je zavreščal godec proti vdovcu, toda Tršarjeve oči so bile že vodeno motne in ni več razločil ne ljudi ne besedi.

Oštir Lisec je nažgal luč. Tu in tam se je hrapavo oglasila pesem, vmes je zategnila harmonika, spet smeh in okrogla beseda pa vino, češ:

„Na Tršarjevo zdravje!“

In so trkali in peli o treh zvončkih in o furmanih, ki so pripregli konjičke tri. Tršar je pomagal piti in peti, fantje pa so posamič uhajali iz krčme in se naglo vračali z dekleti, ki so se hihitaje branile, v zakajeni vrišč, dokler jih ni premotila poskočna polka.

Ej, Srebot je znal! Samo glava in trebuh sta ga bila, ko je v taktu nihal na oknu, zavaljeni prsti pa so le tako spretno brzeli in preskakovali po tipkah, da nikoli tega!

„Le dolgo, Srebot, le dolgo!“

„Da poplaknemo vse vojne grehe. —“

„Juhuhu, za tri dni, Srebot, in tri noči!“

Fantje so prigovarjali in dražili, pritrkovali s petami in obljubljali, Srebot pa je natezal harmoniko in nihal bolj in bolj urno, slednjič že kakor obseden, da je nekateremu dekletu ža pohajala sapa in je razgreto in onemoglo omahnilo fantu na prsi:

„Srebot, nikar več!“

„Srebot, le naprej, dokler se ženin ne zasuče!“

„Saj res: ženin, ženin! Oče Tršar, nocoj je vaš večer!“

„Hej, Jaka, gabrovec, pretegni se no, da bomo videli, če si še za rabo!“

Srebot niha, mladež se vrti, stari hrešče pritrjujejo, vdovec Tršar pa strmi v ta vrtoglavi metež in kima in momlja, dokler ga ne zaščegeče v petah.

„Kaj? Mislite, da sem že res drenov?! Hej, deklina,“ se oprime Liščeve dekle, ki je bila pravkar zopet postavila poln Štefan kapljice predenj.

„Lojza!“ ostro mamigne Lisec in dekla se ne sme upirati. Kakor se s Tršarjem pomešata med pare, naraste vrišč in tak grohot, da je čuti samo brezoblično bučanje, Srebot pa še vedno niha kakor divji in se ne zmeni za znoj, ki mu curkoma lije s čela in lic. V največji hrušč se tedaj odpro vrata in v prah in soparico se prerije glas:

„Tak žive še vendar tudi veseli ljudje na svetu?!“

„Brodniška?! O, glej je no Lizo! K nam sedi!“ vabijo košate gospodinje, ki so bile na noč možem v varstvo prišle k Liscu. „Sedi no k nam, boš povedala, kako je kaj v Rebenicah!“

Medtem ko se ženska še nekam zmedeno ozira po druščini, jo zapazi tudi Srebot, ki se tako zavzame, da se mu še harmonika sredi takta cvile splaši v rokah.

„Brodniška?! Liza! Tak viš jo no, kako mi je na vsem lepem prihranila pot! O, za plačilo boš nocoj plesala, da preplešeš tri pare podplatov! Tako sem vesel. — Ali me noben zlodej ne sliši? Jejzas, še grlo se mi bo posušilo. —“

Pet, deset, dvajset rok mu že moli polne kozarce in Srebot zvrača:

„Za vse hudo, kar je minilo! — Za bridkosti, ki nas še čakajo. —“

„In na moje zdravje nič?“ poškili Liza, ki se še ni mogla odločiti, kam bi sedla.

„Na tvoje, Tršarica, trideset zapored!“ piha godec, a ženska:

„Oho, ali res ne veste, da sem Grčarjeva?“

„Misli na to, kar bo, in ne na tisto, kar je minilo!“ se pozibava Srebotov trebuh, medtem ko Tršar z meglenimi pogledi išče Lojzo, ki se mu je bila ob koncu plesa po mačje izmuznila. Nekaj parov odide venkaj na hlad, zbog česar se krčma polagoma toliko izprazni, da Liza zagleda Tršarja:

„O, sosed? Tak bova vsaj dva Brodniška tukaj. —“ Mesto njega se usti godec:

„Kaj ti nisem dejal, da si mi pot prihranila!“

„Kakšno pot?“

„Še vprašaš! Snubit sem te hotel priti!“

„Si slišala, Liza?“ mežika župan, a dekle:

„Se mi zdi, da je Srebot malo mačuhast! Ko bi ga zdajle slišala njegova Neža. —“

Srebot se nehote ozre proti vratom. Ko spozna, da žene res ni v nevarni bližini, spet zarezgeče:

„Snubit, snubit, da veš! Ne zase, da veš, ampak za fanta, da veš, dekle, za takega, ki si lahko vseh deset prstov oblizneš za njim. Ali ni res, Tršar?“

„Aha!“ brusne vdovec za mizo in prevrne vrsto kozarcev. „Kdo je gospodar, kaj? Ali nisva samo dva Brodniška? V Rebenicah je Grčar, v Ravnih jaz! Amen! V Ravnih sem jaz gospodar ali ne?“

„Kakopak, da si!“ hiti godec. „Samo gospodinje ti manjka, Jaka!“

„Tisto si pripeljem. —“

„Saj je že tukaj!“ skoči Srebot raz okno in spretno posadi Lizo na vdovčevo desno. „Si menda res tako brljav, da je ne vidiš.“

„Oh, tale Srebot!“ cvili Liza. „Bolj ko je v letih, bolj nori; ali ni res, sosed?“

„Prav govoriš,“ se zasuče Tršar proti njej in jo slednjič spozna. „Aha, ti si, Liza? Kje je pa naša? Ali nista prišli skupaj?“

„Pride za mano, je rekla,“ laže Liza in se ne brani, ko ji sosed nekajkrat zapored natoči kozarec. Mladina začne naganjati godca, toda Srebot se ne zgane, dokler ne zamomlja Tršar:

„Kako pak, da bom plesal! Ti kar godi!“

Ko se zazibljejo pari, se kmalu zamaje vdovec Jaka z Lizo med nje. Sključen in motovilast se zaletava zdaj sem, zdaj tja, plesalka pa je vzlic temu srečna in v mislih blagoslavlja tisti prepirček doma na vrtu, Češ:

„Bog ve, nemara mi še utegne prinesti srečo. —“

Gospodinje pridno stikajo glave in sivolasi gospodarji se drezajo s komolci, Liza pa sanja v blaženosti. Bolj in bolj tesno se stiska k Tršarju in nekajkrat ju reši samo gneča, da ne lopneta po tleh.

Pozno v noč se vdovec slednjič spomni, da bo treba domov.

„Ko sta dva, bo že“, namiguje druščina iz vinjene zaspanosti, Tršar pa kakor bat:

„Kaj komu mari! Pri nas je še zmeraj več kot za dva prostora!“

Od plesa in vina razgreta Liza se samo smehlja. Culo je bila poprej odložila nekje v kuhinji in zdaj že davno ne misli več nanjo.

Jasna noč je polna zvezd. Grčarjevi se zdi, da se sklanjajo čisto k njej, Tršar pa niha kakor zasekano deblo:

„Misliš, da mi je kaj mar za vse skupaj? Delam, kar hočem: kdo mi kaj more?!“

„Saj vam tudi nič ne sme!“ je Liza odločna.

„No, ali ni res! Če bi se, vzemimo, tvoj oče oženil. —“

„Bog jim daj srečo“, se sladka Grčarjeva, „jaz bi jim čisto privoščila! Samo mati. —“

„Eh, to je le beseda tako —“ se trezno zabliska Tršarju, ki se jame počasi zavedati in mukoma ugibati, kaj se je prav zgodilo z njim.

„Naše Jerice, praviš, nisi nič videla?“

Liza premišlja, kaj naj odgovori, pa začne o letini, vremenu in bratu Tonetu, ki se morebiti le še vrne iz Rusije.

Tršar sliši samo napol. Po glavi mu brni in ga zbada, pot se mu mahoma zazdi silno dolga in naporna, pa stopi mož za kraj in sede na porobek.

„Takole je vselej“, se mu mota po mislih in že zraven ne ve, kje je in kaj in kako. Ženska obstane pred njim in kakor v začudenju obmolkne. Iznenada se strese in začne krčevito jokati.

Vdovcu je nerodno in ga hkratu jezi. Kako je neki naneslo, da sta trčila z deklino skupaj, in čemu se Liza zdajle kisa?

Kakor da odgovarja njegovi vprašujoči misli, se zaroti Liza: „Doma ne ostanem več in ne ostanem! Rajši v turško sužnost!“

Nato presekano pripoveduje, kako jo Marjeta zbada — in oče — in vsi. Ko bi bil Tone doma, seveda, Tone! Pod soncem ga ni več takega! Jerico je imel neznansko rad in Liza je zmeraj mislila, da bo Tršarjeva nekoč mlada Grčarica. Bi tudi res bila, kakor je Bog v nebesih, res! Liza bi ostala kar za teto pri mladih, bi pomagala in pestovala. Še dote ne bi jemala iz hiše in na možitev ne bi nikoli mislila. Saj žene tudi nimajo nebes na zemlji. Tako pa, ko Toneta ni, ji res ne kaže drugače. Oče bo dal Marjeti; to je kakor pribito. Pri njej seveda za ves božji svet ne ostane. Če je sosed res takih misli, kakor je pri Liscu pravil Srebot in tudi sam, se lahko kar domenita. Priložnost je kakor nalašč: živ krst ju ne sliši in mudi se jima tudi ne nikamor. Poštena žena bi mu bila in Jerico bi imela kakor rodno sestro. Čisto nič bi se ji ne bilo treba prenagliti. Mogoče se le vrne Tone in bi bili Brodniški potlej še bolj povezani.

Tršar strme posluša. Počasi se mu zasvita. V srcu začne preklinjati Lisca in vino in Srebota, z besedo pa tolaži kakor ve in zna. Čas da bo že pokazal, kam drži pot, a naglica da nikoli ni dobra. Nemara bi se Liza še kdaj kesala.

Še preden konča, Tršar vstane in začne zajetno korakati po dolu. Liza se poparjeno speši kraj njega. Kakor da sta se oba najedla kamenja, se jima nikakor več noče govoriti. Kmetu leze glava na prsi, ko vzdihne:

„Ja, ja. —“

Lizi se zdi, da hodi po daljnem pogorišču. Kakor vzdihne sosed, se oglasi tudi ona:

„O ja, ja. —“

Na ovinku, kjer se ob deževju pot razleze v močvirno močavo, se domisli Tršar:

„Bog jim daj dobro! Pravijo, da je že nekaterega pogoltnilo v teh močvarah. —“

Liza zopet zasluti ugoden trenutek in se stisne k sosedu: „Nikar ne govorite o tem! Mene kar strese, kadar kaj takega slišim!“

Hkrati se ji že zdi, da sliši korak. „Sosed. —“

Tudi on obstane. V gošči na levi, tam nekje blizu brezna je zagolščalo. „Slišiš?“ napenja vdovec sluh in mu je bolj in bolj nevšečno, izmed grmovja in vejevja pa se izmota v mesečini razločno vidna senca, joj, dve! Liza trepeče kakor sprožena vzmet, senci pa prav tako naglo izgineta kakor sta se bili nenadoma pojavili. Sta bili ženski, moški, vsakega po eno? Niti Liza niti Tršar si ne znata odgovoriti, tako jima je groza zlezla v kosti. In kakor bi jo šepetala jasna noč, vstaja pred njima davna zgodba izza tiste zameglene jeseni, ko vode najbolj razmehčajo zemljo. Bogve pred koliko leti se je bil fant iz Rebenic podal k izvoljenki v Ravne. Na skrivaj sta se bila drug drugemu zaobljubila in bi ju bila nemara že združila zakonska vez, da se niso bili njeni starši postavili po robu. Medtem ko je bila dekle premožnega svobodnega kmeta hči, je bil mladenič najdenec in sirota brez doma. Tisto noč se je tedaj podal k dekletu v vas in se ni zbal ne teme, ne megle. Dekletov oče ga zaloti in fant mu odkrito pove, kaj ga je gnalo semkaj. Starega strese in bi najrajši lopnil, mladeničeva poštenost pa ga le tolikanj premaga, da ga samo nahruli:

„Glej, da za vselej izgineš odtod, če ti je življenje drago!“

„Bom!“ se razgreje mladec. „In vaša hči pojde z menoj.“

Staremu zavre kri, da oplazi predrzneža, a mladec se brani in glasno pokliče izvoljenko. Medtem ko dekle obupno krikne na pomoč, udriha že vsa hiša po najdencu, ki se nazadnje umakne tolikšni premoči in jo ucvre proti Brodem. Brodniški drve s cepci in koli kakor obsedeni za njim, a ga zgreše; samo dekletu kaže ljubezen pot. Kmet s sinovi in hlapci se kmalu vrne domov, le mladenka še vedno tava in bolj s srcem ko z glasom išče in kliče dragega, dokler ga ne najde — že do ramen pogreznjenega v močvirje. Nalik košuti plane k njemu, da bi mu pomagala, toda kako naj se dekletova roka bori proti silam, ki se jesenski čas dramijo v Brodeh?! Počasi, a vztrajno sesa zemlja nesrečno dvojico vase in le dekletov grenki jok se zaletava v noč ...

Tršar utihne in Grčarjeva medli od groze:

„Vsakih sto let se zdaj prikazujeta?“

„Vsakih sto let. —“

„Ali res pomeni to kaj hudega?“

„Že rajnega starega očeta sem slišal praviti, da se ne ogne nesreči, komur se prikažeta. —“

Iz noči se oglasi smeh. Vdovcu in Lizi se zdi mrtvaški. „Moj Bog — !“

Ženska se križa, moški zamišljeno zmajuje z glavo. Čeprav oba poznata kraj in je noč svetla, se pot do Tršarjeve domačije le silno zavleče. Šele proti jutru vstopi gospodar do smrti utrujen pod svoj krov in se zboji nove uganke: Jerica vsa spehana in zbegana kleči pred razpelom, visečim v kotu za mizo, in se ne ozre niti na očeta niti na Lizo.

„Križ božji“, se z grozo davi kmet, „ali sta se tudi tebi prikazala?“

Mesto odgovora Jerica tako presunljivo zajoče, da še Lizo zaščeme solze v očeh.

Oče se skorajda sesede za mizo in z blodnim, kalnim pogledom zastrmi v daljo, kjer je pravkar na nebu dahnila zarja.

II.[uredi]

„Sam Bog se nas usmili!“ gre dolge tri tegne od ust do ust. Celo na Vipavsko in Tolminsko seže glas, proti Rovtam in Žirem valovi in v drugo smer daleč tja proti Ljubljani:

„Sam Bog se nas usmili!“

Res je bila vojna šiba božja, pa se je nazadnje le unesla; res so prišli Lahi, a je hkratu vzbrstelo upanje, da ne ostanejo vekomaj; kar pa se pripravlja v Brodeh, moj Bog, to je lahko hujše mimo vsega hudega! Kdo si upa reči, komu je namenjena nesreča in kakšna bo?! Lahko zadene enega ali dva, lahko družino, srenjo ali celo ves ta negodni in nerodni, iz tečajev vrženi v svet...

Tri tedne raste groza kakor senca od poldneva na večer. Mihovec je že slišal bobnenje ono noč. Streharica je videla zadnjič nekaj belega švigniti mimo bajte in tudi Srebot, ta norčavi nejevernik, je slišal čisto kraj sebe govoriti dva mlada človeka in ju nikakor ni mogel zagledati. Tako sta bila blizu njega, da je čutil hladen dih. Mrtvaški je bil, skoraj leden, najsi tudi v toplem poletju, pa prav čisto močvirski. Vsako besedo je razumel. Kaj samo razumel?! Razločno je slišal vsako besedo in bi bil še sam rad spregovoril kaj božjega vmes, pa ga je lomila taka groza po kosteh, da je bil čisto trd.

O čem sta se nevidna menila? Bog sam naj to presodi! Srebot noče izdati niti ene same besede, le po tem lahko sodi vsak, da je bilo nekaj strahotnega, ker prihaja rogovilež poslej slednje jutro v cerkev in ga živ krst več ne pregovori, da bi prijel za harmoniko.

Tršarja ni nič na spregled, glas pa gre o njem, da hujša kakor bi meso rezal z njega. Jerico včasih kdo vidi, a je menda čisto voščena in naprej objokana.

Grčarjeva Liza je nekaj časa ležala, tako jo je zdelala tista noč. Nazadnje je morala vstati, ker je legla mati Katra. Zjutraj je bila tisti dan Grčarica še v cerkvi in nazaj grede je v župnišču celo plačala dve maši v dober namen, popoldne ji je pa kar nenadoma vse odpovedalo. Čisto na lepem jo je začela kuhati vročina in jo lomiti mraz, no, in zdajle, dva dni pred malim šmarnom so jo zakopali.

„Večna luč naj ji sveti“, se je utrinjalo stotero želja, ko je zapel mrtvaški zvon.

„Brodniška Katra je torej prva na vrsti“, je temu in onemu malone odleglo, češ:

„Jaz sem pa le še živ in zdrav. —“

Kropilcev je imela Grčarica toliko, da je bila skoraj hiša premajhna za take množice. Od blizu in daleč so prihajali in vsakdo je hotel natanko vedeti, kako je bila gospodinja obolela in kako je slednjič končala zemsko pot. Vzlic temu ni nihče mogel izvedeti nič posebnega. Oče Matevž je bil kakor zamaknjen in izgubljen, hčeri pa tudi molčeči. Zlasti Lizo je čisto predrugačilo. Marsikdo je odhajal, češ:

„Tej se je menda jezik posušil.“

Šele na večer pred pogrebom si je bila nekako opomogla. Z mrakom vred sta namreč Tršarjeva prišla kropit, kmalu za njima pa Plešnarjev Cene. Sicer prostorna, a nizka soba je bila nabito polna ljudi, a Liza kljub temu ni prezrla, kako se je Jerica vznemirila, ko je vstopil Plešnarjev. Domači sta sedeli kraj peči, da sta lahko videli po vsej sobi, Tršarjeva pa se je brž pomešala med starejše ženske, čim je oče zlezel h Grčarju, ki se je bil ustoličil na zapečku.

„Zdaj sva si po vdovstvu brata“, je vzdihnil Jaka in Matevž je prikimal:

„Je že božja volja. Kar je Katra prestala, nas še vse čaka.“

V šumu tolikerih glasov Liza ni mogla razumeti, kaj je na očetove besede odvrnil sosed, zdelo pa se ji je, da mora biti nekaj važnega, ker je govoril zamolklo in pridušeno. Njen nemir je opozoril še Marjeto, da se je začela ozirati proti zapečku. Čemu jo neki Tršar tolikanj pogleduje? Ali velja to njej ali sestri?

S Cenetovim prihodom je zdajci pozabila Marjeta na oba zapečnika. Njena žalost namreč ni bila nič manjša od sestrine, oboja pa še vedno ne tolikšna, da bi dekleti pozabili sami nase. Vzlic materini smrti (ali nemara prav zaradi nje) sta sestri neprenehoma ter bolj in bolj občutili, kako se jima mlado življenje naglo odmika. Čim je tedaj Plešnarjev pokropil in odmolil, je stopila Marjeta k njemu in z mize na desni mrtvaškega odra ponudila kruha in natočila vina, da bi oboje povžil za verne duše v vicah. Brodniški so bili namreč še trdno zvesti starim običajem in je zato v mrliški sobi bil za kropilce ves čas pripravljen orjaški hleb kruha, Štefan vina in zelenka slivovke.

Plešnarjev se je z nekaj vljudnimi besedami spomnil pokojne, nakar ga je Marjeta odvedla k peči, kjer je sedel med obe sestri, skoraj preveč vidno tekmujoči, katera bo bolj prijazna z njim. Obe sta se pogosto ozirali po Jerici, ki je s kraja trojico tudi večkrat ošinila z zvedavim pogledom.

„Na tega torej cika“, sta se zbali obe sestri, medtem ko se je hkrati vsaka zase v dnu duše rotila, da mora biti Plešnarjev Cene njen.

Globlje ko je šlo v noč, bolj so bili kropilci zgovorni in večkrat je bilo treba napolniti Štefan in zelenko ter prinesti še kruha na mizo. Hvalili so pokojno in pomilovali ostale, vmes spet obnavljali spomine na stare zgodbe in legende p trpljenju ubogih duš, o vojskah in kugah pa o ujmih in raznoterih nezgodah. Često se je vzdramila celo pesem in je bila vsa soba polna refrena:

„Gre duša ’s telesa
gor v sveta nebesa,
a truplo zagrebejo
v črno zemljo. —“

Kasno v noč je prišel pokropit župan. Za njim je prišvedrala Streharica z Liščevo deklo in malo kasneje Srebot. Druščina je mahoma oživela. Lisec se je bistro ozrl na vse plati in se pridružil onima na zapečku. Bil je malce samosvoj človek, ki je vsem voščil zakonski jarem, medtem ko je sam ostal zakrknjen fant. Gospodinjila mu je daljna sorodnica Streharica, že hudo priletna in močno upognjena samica, ki se je z enako vnemo ukvarjala z gospodinjstvom, rogovilila nad deklami in glodala kosti raznih novic. Ko je tedaj zagledala oba vdovca na zapečku in Ceneta pri Grčarjevih dekletih, a Jerico v gruči priletnih žensk, je hitro stopila k njej in ji sikaje zašepetala:

„Ali nič ne vidiš, kaj se plete?“

Deklino je sunilo kakor noževa ostrina. Ko ji je ušel pogled proti Cenetu in k očetu, ki se je bil jel pravkar pomenkovati z Liscem, ji je vsa kri bušila v glavo. Ker so ženske takoj prisluhnile, je Streharica potožila, da ji v sobi zrak lega na prsa, in je prosila Tršarjevo, naj jo spremi na plano.

„Oče se ženi“, je bruhnila zunaj in Jerica je občutila kakor silen vbodljaj pod senci. Toliko raznoterih misli se je ob tej novici hkratu splašilo v njej, da ji je vse zaplesalo pred očmi.

„Za božji čas je brez besed v nemoči tožila, „odkod se vendar jemljete, ljudje, ki vam roji ženitev po glavi, medtem ko vendar gledate mrliča pred seboj!“

Streharica je kakor uganila njeno misel.

„Seve“, je skrila brado v rogovilo med desni palec in kazalec, „mlada si še in malo veš, vendar pa ne pozabi, da zemlja venomer kliče in kliče.“

Jerica je brez besed poslušala, ko ji je ženska razodevala, za kaj se je bil tam poleti Tršar odločil pri Liscu. In to da je vse zemlja, ki kliče. Tudi onega v davnini je klicala: Grunta se mu je zahotelo in si je bil izbral gruntarsko hčer. Stari se je uprl, a zemlja je storila svoje in sprejela vase nesrečno dvojico. Kdo pod milim bogom pa si želi svatovščine v nagnusni močvari? Ker ni mogel ugasiti žeje po zemlji, se najdenec brez pokoja vsakih sto let vrača in oznanja ljuden gorje. Letos ga je nemara prišel naznanit Tršarju, kdo ve? Dekle naj pazi. Mogoče bi z ženitvijo oče celo rad združil oba grunta, medtem ko bi ona morala z doma ...

„Kam le mislite, teta?“ je branila Brodniška, medtem ko je Streharica še naprej razpletala:

„Kar vem, povem! Ali nisi videla očeta, kako nejevoljno prebada z očmi Plešnarjevega, ki se nekaj smuče okoli Grčarjevih deklin? Seve, temu se mudi. Doma je prevzel starejši in se mora Cene ozreti, da pride kje do zemlje. Saj so že nekaj namigavali, da misli nate. Jaz bi kar verjela, ko bi le ti dobila premoženje. Tako pa, če se oče oženi, se ne zanašaj! Boš videla: Sapa, ki prinese mlado k vam, bo Ceneta odpihnila. Še ozreti se ne bo več maral za teboj. —“

Brodniška je bila kakor gola pred to vsevedno žensko. Kdo božji ji je mogel tako natanko vse razodeti, kar je bilo skrivnost Jeričinega srca? Ali res govore gluhe noči? In Cene se nocoj čisto nič ne zmeni zanjo. Niti dober večer ji ni voščil, nič. Tako da premoti človeka zemlja?

„Ko bi se vsaj Tone vrnil!“ je iznenada vzdihnila in Streharica je naglo poprijela:

„Tak se je bil le res tudi on smukal za teboj?“

„Nič ni bilo, teta! Saj sem bila še malone otrok, ko je odhajal“, je drhte zardevalo dekle. „Samo tako mislim : dober človek je bil in pameten. —“

Streharica, ki je v mladih dneh služila za kuharico pri orožnikih in potlej vrsto let v župnišču, je imela izurjen dar opazovanja. Vse, kar se ji je zdelo zanimivo, je razbrala iz nekaj dekletovih plahih kretenj.

„Saj boš videla“, je vrgla nato kakor brez zveze in odšla v hišo, odkoder se ja bilo pravkar zopet oglasilo:

„Gre duša ’s telesa
„gor v sveta nebesa —“

Jerica si je zaželela, da bi petje veljalo njej. Samo od strani je videla, kako živahno kramlja Cene s sosedovima in kako sta zatopljena v važnem pomenku oče ter Lisec. Stopila je čisto k vzglavju pokojnice in jo z vsem srcem nemo rotila:

„Ali nič ne slišite, soseda, kaj se plete?“

Ne, ta ne sliši. Obraz je resen, usta trdo stisnjena in oči zaprte. Te žene nič več ne skeli bolečina živih. Dala bo še zemlji, kar je prejela od nje, vse drugo se je vrnilo k Bogu.

Dekle je pokleknila, da bi skrila v srcu besneči vihar. Skušala je moliti za rajno in še zase, da bi bila skoraj deležna takega pokoja, toda v srce je bilo že kanilo sovraštvo. Medtem ko so usta šepetala besede ponižne molitve, je srce preklinjalo njega, ki se ji je tako naglo izneveril.

Ali je res mogoče, da zemlja tako kliče?

III.[uredi]

Da, zemlja kliče. Brodniško Katro je poklicala in sprejela vase, v kraljestvo tistega tajnega miru, ki ustvarja večnost.

In tudi žive kliče. Kjerkoli je ostala osamela vdova na gruntu, se oglaša nič koliko snubcev, mladih in starih. Nihče dosti ne vpraša, kako in kakšna je ženska; samo: Koliko je zemlje?

Tršarjeva Jerica vidi vse to in ji je bolj in bolj tesno. Nekaj časa po sosedinem pogrebu je še upala, da se Cene vrne. Dan za dnem je čakala, kdaj se oglasi, a pričakala ga ni.

Potem je mislila tudi na Toneta. Ako bi se on vrnil, bi bilo še lepše. Potem naj hodi Cene, koder se mu ljubi.

Ko je bil Tone odhajal na vojno, je bila Jerica še napol otrok. Hudo ji je bilo, ko je prišel jemat slovo, vendar ni mogla razumeti, zakaj se njegov otožni pogled tako dolgo ni mogel ločiti od nje. Še daleč iz doline se je venomer oziral nazaj, kjer je na brežini stala Jerica. Nazadnje je tam doli za ovinkom tako rezko zaukal, da jo je zarezalo v srce.

Ko bi zdaj prišel in se oglasil. Joj, kaj bi mu vse vedela povedati ...

Vmes ji kane neprijetna misel: Cene!

Ako bi Tone izvedel, da je medtem imela drugega rada ... Ali ga je imela rada? Kaj ni bilo vse samo trenutek vrtoglave omotice?

Jerica je premišljevala in se pač stokrat vpraševala, a odgovora ni vedela. Le čas je bežal medtem in pari so se družili. Pri fari je bilo nedeljo za nedeljo slišati z lece:

„Zakrament svetega zakona želita prejeti. —“

V Jerici se je vsakikrat jedko zganilo, ko je šlišala tako oznanilo. Druge ženske so šušljaje stikale glave, ona pa ni imela bitja pod soncem, ki bi se mu bila zaupala.

Kaj, le kaj šume gozdovi, ko se predrami pomlad? O sreči šume, o radosti, ki izvira iz novega nastajanja, iz večnega pomlajevanja in koprnenja po izpopolnitvi. Mnogoteri mlad gospodar z zadovoljstvom posluša in razume to šumenje gozdov, ko gre na spomlad pogledat, kaj mu je čez zimo v njegovem novem kraljestvu uničil in podrl sneg. Z umerjenim korakom in skrbnim pogledom hodi po zemlji, ki jo šele nekaj mesecev imenuje svojo last. Da, šele nekaj mesecev, odkar se je bil priženil semkaj. Blagodejni občutek stalnosti in miru ga pomlaja in mu daje videz take dobrine, da ne bi nihče prisodil takemu človeku, kako je še pred malo leti junačeval po raznih bojiščih in često z blazno drznimi dejanji in smrt prezirajočo šaljivostjo dokazoval svojo hrabrost.

Veliki ponedeljek je bila popoldne po litanijah zbrana malone vsa srenja pri Liscu, ki sedaj sicer ni več županoval, a je tem bolj pridno krčmaril. Stare navade niti vojna ne izbriše in celo ta je bila zdaj že daleč.

„Kako človek naglo pozabi“, je modroval ta in oni, ko ga je že vino nekoliko ogrelo. Vojni spomini so se jeli dramiti v ljudeh, da so bili kmalu vsi prostori polni grozotnih zgodb, ki jih je vinska domišljija razpačila in napihnila do blazne grotesknosti. Karkoli je kdo povedal, ga je hotel sosed glede strahote v vsem premagati. Tako so rastli orjaki-junaki, ki so jih ženske gledale s svetim strahom. Solzne oči so jim steklenele od groze in kakor nevidne, a tem bolj pogubne pošasti so plesala imena pred njimi: Albanija, Sibirija, Dobrudža, Verdun, Doberdob in še toliko in toliko drugih.

Pod večer se je prigugal v druščino Srebot s harmoniko:

„Oj Doberdob,
slovenskih fantov grob —“

Otožna večina te najbolj trpke slovenske žalostne pesmi ni našla sicer prav nič izraza v hreščečem škripanju Srebotovega instrumenta, vendar je ljudi pesem sama brž tako zajela, da so jo začeli peti, kakor je pač kdo vedel in znal. Ganotje je rastlo in ženske so si otirale solze z robci in z rutami, medtem ko je moškim ugajalo, da so vsaj zdaj deležni sočutja, ki so ga nekdaj tolikanj pogrešali.

Harmonika je privabljala vedno več in več ljudi. Že s temo vred se je zupal semkaj tudi pravkar iz ruskega ujetništva vrnivši se Slaparjev Lipe s priimkom Boljševik. S hrupnim pozdravom ga je sprejel in klical k mizi prekljasti Oset, ki so ga do pred kratkim tara doli nekje v Kalabriji Lahi držali v krempljih:

„Le sem na srce moje, Boljševik!“

Drobceni in nekoliko nadušljivi Lipe se ni prav nič razburil zaradi takega sprejema, ampak je vrnil milo za drago:

„Če imaš kaj polente, Kalabrež. —“

„Ali si jo skupil Oset?“ se je zasmejal oštir, a nagovorjeni:

„Prav nič! Le čakaj, zdaj bomo delili! Boš že videl! Kar je trebušnjakov, pridejo najprej na vrsto! Ali ni res, Boljševik?“

„Aha“, je zacvilil Lipe, „pa tudi ti se ne izmakneš in bodi še tako prekljast in suh! Ko proglasimo sovjete. —“

„Koga? Vse svete? ga je presekal Srebot. „Ti prekleti mežnar krivoverski, kaj ne veš, da je šele velika noč!“

Zbadanje se je ostrilo in hrup je naraščal in smeh, Lipe Boljševik pa je v gneči odletaval od mize, dobil povsod vsaj kozarec vina in pridigal zato o komunizmu.

„No, viš, jaz že zdaj delim“, se mu je tu in tam porogal kmet, ko mu je ponudil poln kozarec, „meni boš vsaj prizanesel!“

Lipe je hlastno zlil pijačo vase in trdo postavil kozarec na mizo:

„Ni nič pomoči oče! Kar pride, pride!“

„Pa pojdi še ti!“ je malomarno zamahnil kmet z roko in nažgal cigaro.

„Ne bodi no: on bo lahko delil, ko nič nima“, se je oglasil iz zakajenega kota Tršar. „Saj so mu še uši obrali, preden so ga spustili domov!“

Lipeta je naglo zavžito vino že močno navdušilo in mu je spričo Tršarjeve pikrosti skoraj zavrela kri.

„Pa prav k vam pridem po svoj del!“ je vriščeče zacvilil! „K vam, da boste vedeli! Potlej bova imela vsak toliko, kolikor nama prisodijo sovjeti.“

„Kaj čeljustaš seme snetjavo?“ je pričel rasti Tršar. „Kdo pa je gospodar?“

„Boljševik in sovjet. —“

Tršar je zdajci kakor dvajsetletnik preskočil mizo in lopnil navdušenega Lipeta s pollitersko steklenico za tilnik, da se je stresel in mahoma obmolknil. In preden je utegnil kdo braniti, je začutil Slaparjev še na nosu težo Tršarjeve pesti, da je bil takoj ves podplut in krvav.

Zdajci so pivci planili na noge. Ženske so zavriščale in nešteto rok je hkrati zaklenilo Tršarja. Polno glasov je jezno rentačilo:

„Kaj je dedec ob pamet? Takrat naj bi se bil šel pretepat, ko je bil čas za to, pa ne zdaj!“

„Kdo je gospodar!“ se je penil Tršar.

„Kar mir, sicer —“ so grozili glasovi in m nogo pesti je bilo srdito dvignjenih.

„Kaj, mene mislite, gosenice“, je hreščal vdovec. „Jaz sem gospodar!“

„Gospodar je Bog!“ je stopil na klop pri oknu Srebot, medtem ko je Oset z nekaterimi tolažil in dramil Lipeta. Drugi so komaj spehali Tršarja nazaj za mizo, ko je že stopil v gostilno orožnik.

„Nič ni bilo, nič“, je hitel Oset preko vseh odgovarjati na njegovo vprašanje. „Veste, tale revček, — saj poznate, gospod, Slaparjevega Lipeta —, je prosil očeta Tršarja za hčerino roko. Saj poznate Jerico? No, seveda, to je bila neumnost, na vsak način. Fant ni premislil, oče Tršar mu je pa kar svojo roko dal, veste, kar svojo in naravnost na nos.“

Vsa druščina si je oddahnila in še orožnik se je s tovarišem vred, ki je vstopil brž za njim, muzal Osetovi lokavi iznajdljivosti.

„Ali ne govori tale rad o komunizmu?“ je skušal nato biti varuh reda bolj služben, a Oset:

„Oh, ta govori, kar mu na jezik pride!“

„Saj mu pravite Boljševik?“

„Seve! Meni pa Kalabrež, čeprav nikoli ne govorim o tem. Veste, je tako: Ondan je bral v listih izraz boljševik, pa je vprašal, kaj to pomeni. Bog ve kateri šaljivec ga je potegnil, češ : Tak človek, ki želi, da bi se mu boljše godilo.“ In on brž: „O, tak sem pa tudi jaz!“ Drugače je pa krotak kot jagnje. Bire res ne daje in davkov ne plačuje, ker ne premore nič več ko cerkvena miš, drugače je pa dober človek in ga tudi rad zvrne kak požirek, ako mu ga kdo da!“

„Vi bi morali biti advokat“, se zasmeje orožnik, a Oset hiti natakati ter ponudi:

„Za tako priznanje bi se vam rad zahvalil in če smem. —“

„Hvala! V službi ne. —“

„Smola“, meni Oset. „Ali si niste znali za veliko noč vzeti malo dopusta?“

Splošen smeh in razposajenost bušita v vse prostore. Varuha javnega reda sama ne moreta drugače nego s smehom, češ:

„Le glejte, ljudje, da bo mir!“

„Brez skrbi, gospoda!“ zagotavljajo nekateri, a Oset za odhajajočima:

„Saj bo že več kot štiri leta, odkar smo sklenili mir!“

Nato se oglasi harmonika. Nekaj se jih združi v pare. Tršarja sta vino in razburjenje tolikanj utrudila, da si podpre glavo in zasmrči. Le včasih mu spodrkneta roki, da lopne s čelom po mizi. Tedaj se trudno dvigne in z motnim pogledom išče nasprotnikov, ki jih pa v tej sobi ni. Samo plešoča mladina se gnete pred vdovčevo mizo in na oknu niha živ sodček — Srebot. Ko to vidi, se Tršar potolažen zopet spusti za mizo, češ:

„Gospodar sem pa le jaz!“

In že zopet smrči.

Tistim, ki jim je kaj do moževanja, so se spravili v drugo sobo. Zdaj sede po skupinah, kakor jim je najbolj všeč, in glasno modrujejo.

Najbolj zgovorni so politiki. Krepko udrihajo po narodni vladi v Ljubljani in po osrednji vladi v Beogradu. Ako bi oni vodili, bi bilo vse drugače, sploh in vse in čisto drugače.

Bolj pritajeni so tisti, ki govore o gospodarstvu. Cene navzgor, denar navzdol, danes tako, jutri drugače, da človek nikoli ne ve, kaj ima in pri čem je. Prodaš vola, misliš, da si kaj priredil, pa hočeš čez štirinajst dni kupiti junca in, glej, boš dal zanj več nego bi bil dobil za par volov. Tako mora vse k vragu, ali ne?

Slednjič so oni, ki jih v prvi vrsti in edino tako rekoč zanimajo le domači dogodki. Prešteli so že vse, kar se jih je bilo ta leta poženilo, pomrlo in narodilo. Med njimi je tudi Grivačev Štefan, ki se je bil pred pustom sam oženil, pa seveda Oset in Boljševik, nekaj žensk in več starejših kmetov. In je naneslo, da se je spomnil Štefan:

„Kako, da Tršar še vedno vdovčuje? Ali niso pravili ono leto, kako se mu je mudilo, da niti ni mogel pričakati Grčaričinega pogreba, ko je že prosil za Marjetino roko?“

„Je res čudno“, se zdajci pridruži temu omizju Streharica. „Takrat sem bila sama poleg in sem slišala in videla, kako je počel. —“

„Pravijo, da mu Grčar ne da Marjete, ker hoče imeti preveč dote.“

„Čemu bo Tršarju dota?“

„Kdor ima dosti, se nikoli ne branil — In sploh Grčar bi se rajši iznebil Lize. —“

„Pa naj bi vzel Lizo!“

„Hm, nje menda sploh ne mara, zato je hotel kar pol grunta v balo, ko mu je Grčar omenil njo.“

„Seve, v kaj takega pameten gospodar ne bo nikoli privolil.“

„Saj tudi ne sme. In Grčar že celo ne!“ se nekam osveži Boljševik.

„Kako to?“

„Mislite, da res ne vem, kako in kaj! Čisto natanko vem, le govoriti ne maram, ko mi nihče nič ne verjame. —“

„Kaj boš neki tak, Lipe“, ga zavrača streharica. „Kdo pravi, da ti ne verjamemo. Jaz te zmeraj rada poslušam, kadar poveš kaj pametnega.“

„Ali sem še kdaj zinil kakšno neumnost?“

„O, nikoli!“ ga poboža Oset po laseh. „Za tiste je tako preskrbljeno, da ti kar same zdrknejo z jezika.“

„Saj nisem tvoj brat“, se šali Lipe, Oset pa:

„Za to sem res Bogu hvaležen.“

„Ali bosta spet začela?“ se zboji Streharica in Oset brž tolaži:

„Nič nikar ne skrbite strina! Saj Tršar še trdno spi.“

„Tak kako si mislil zastran Grčarja?“ se oglasi več kmetov zapored.

„Kakor je res: Sina čaka in ga bo tudi pričakal. —“

„Na sodni dan“, brž doda Oset.

„Seve, ti lahko govoriš, ko si bil na Ruskem ž njim. —“

„Toliko kot on z menoj na Laškem prav gotovo!“

„Jaz sem pa bil, da veš! Marsikatero grenko in tudi nekaj veselih sva preživela skupaj!“

„Nič ne rečem“, skimuje ta in oni, „da bi ga po tolikih letih ne bilo. —“

„Seve, ko ne veste, kaj je Rusija!“

In začne pripovedovati o tej prečudni zemlji in nje tolikerih ljudstvih. Bolj ko govori, bolj je njegova beseda topla in prepričevalna in izraz ter naglas malone čisto ruski. Kakor v zamaknjenju ga vse posluša. Nikogar nič ne moti njegov nadušljivo cvileči glas, ko govori, kako sta z Grčarjevim Tonetom tavala po prostrani Rusiji in kaj se jima je vse pripetilo.

„Še ni tega pol leta, odkar sva se živa in zdrava videla“, se nazadnje zamisli Slaparjev. Vse molči kakor zapredeno v čarobno moč neznanih slik, ki jih je ustvarjal Lipetov slabotni glas. Celo harmonika za nekaj časa utihne in plesalci se za nekoliko razidejo k mizam. Zdaj se povsod vzdrami:

„Ali si slišal Slaparjevega?“

„No —?“

„Da je Grčarjev Tone še živ. —“

„Ej, seve: on!“

„Lahko je pa tudi res!“

„Saj Grčar še zmirom upa. —“

„Prav ima!“ se oglasi Lipe. „Zato tudi ne more dati dekletom take dote, kakor bi jo radi stari skobci! Kaj bo lastnega sina goljufal?!“

Celo politiki prisluhnejo. Nekaj jedra le utegne biti v tem. Saj se še večkrat sliši, da je kje ta ali oni kanil domov, ki so ga že zdavnaj imeli za mrtvega.

„Potlej bo tudi Plešnarjevemu odklenkalo. —“

„Liza bo še vedno dobra zanj!“

„Misliš, da mu bo kaj za Lizo brez grunta?“

„Grunta pa vreden ni!“

„Vzlic temu: Njega kliče zemlja, ne ženska!“ Slaparjev se cvileče zasmeje:

„Mislite, da Toneta zemlja nič ne kliče, kaj?!“

In pozno v noč se še ni mogla umiriti v ljudeh misel o zemlji, ki kliče, kliče.

Tršar je slišal besedo v spanju in se je predramil. Po glavi mu je brnelo. „Kaj praviš, Lisec, kdo da me kliče?“

Lisec ga je začudeno pogledal in možaku je bilo nerodno. „Sem mislil —“ je pričel in takoj zopet obmolknil. „Naj bo, kakor bo!“ je modroval, ko se je nekaj čez polnoč odpravil domov. „Pol grunta naj mi da Grčar, pa rešim tudi tisto njegovo zaznamovano Lizo deklištva. Pol grunta. —“

IV.[uredi]

Odkar se je bilo Tršarja lotilo, da se bo oženil, Jerica po Katrinem pogrebu ni več prestopila Grčarjevega praga. Tudi dekletoma se je izogibala in živela sama zase. Bolečina, ki jo je sprva občutila, ko je uvidela, da jo je Plešnarjev zaradi Grčarjevih zapustil, se je polagoma umaknila topi vdanosti. Česar ji ni bilo dano doživljati, temu se je posvečala v sanjah. Bolj ko je mineval čas, rajši je mislila na Toneta. Vsi kraji, kjer sta kdaj dejala skupaj, kjer sta se srečavala in še pot, ki sta po njej skupaj hodila k maši in zopet proti domu, vse to ji je bilo ena sama svetinja.

„Ko bi jaz vedela,
kje je moj ljubi“

se je včasih otožno oglasilo kje s skritega slemena v Ravnih. Glas je bil astrto mehak in tako prisrčno topel, kakor da hoče s svojo iskrenostjo premagati vse mrzle, neznane daljine in priklicati iz njih dragega domov. Kadar je Jaka Tršar slišal takole prepevati hčer, je namršil obrvi. Kakor bi ga obletavali nadležni brenclji, je zamahnil z roko predse, včasih zaškripal z zobmi, včasih stisnil pest, češ:

„Ali ji je treba takšne norosti? Pam etna naj bo in dela naj, pa je dobro!“

Stopil je proti klonici in se potlej izpred hleva oziral po hčeri. Tudi v ponedeljek po beli nedelji je bilo tako. Dekle je prepevalo nekje pod senoietjo kakor slavček, oče pa:

„Jerčka, Jeeeerčkaaa!“ Pesem je utihnila.

„To ni nič,“ je modroval vdovec in brskal zdaj z vilami, zdaj kaj grebel s hlevskimi grabljami, „morava se pomeniti!“

Moral je dolgo čakati, ko pa je slednjič zagledal hčer, je nejevoljno opovrgel :

„Ali misliš od petja živeti?“

„Kaj vam nemara ne delam dosti?“

„Meni —?“

„Komu pa? Mislite, da sem slepa?“ Staremu je bilo nerodno.

„Kaj ti neki roji po glavi? Kakor nuna se skrivaš —.“

„Saj mislim —.“ Sredi stavka si Jerica premisli in stisne ustna.

„No, bi pa res rad vedel, kaj misliš!“ se po sili nasmehne oče.

Mladenko v razboljenosti zasmeh dvojno zaboli. Tako si vedno želi bitja, ki bi lahko govorila ž njim neprikrito kakor sama s seboj, a kje naj ga najde, ko niti z najbližnjim izpod rodnega krova ne more govoriti tako!

„Ali vam ne gre čisto gladko?“ zmaga jedkost v njej. „Če sem vam jaz napoti, si res ni treba beliti glave —.“

„Pazi se, deklina! Ali ne poznaš četrte božje zapovedi?“ hoče biti oče vzvišeno osoren, hči pa skomigne z rameni:

„Da bi se le vsi ljudje ravnali tudi po deseti!“ Očitek iz ust lastnega otroka pade po Tršarju kakor bat. Jezno trešči grablje na kup stelje in prekriža roke na hrbtu:

„Tako? Zato sem se torej pehal toliko let na gruntu, da me boš nazadnje očitala, ti —.“

Jeza mu zaklene besedo, Jerica pa samo kljubovalno molči. Bleda je in le včasih ji za kratko šine nekoliko rdečiče v lica.

Oče jo ostro motri in čaka. Molk je mučen in obema težak, vendar je dekle opornejša in mora končno zopet oče začeti.

„Ti, ki si tako pametna: povej mi no, za koga sem neki delal?“ Dekle ga pogleda in se takoj ozre v stran:

„Jaz se še nisem nikoli vpraševala, čemu in za koga delam. Imele so pa za veliko noč vse dekleta po fari nove obleke, le jaz nisem bila niti polanaste cunje deležna!“

„Ti zlodej ti,“ zaskeli očeta, „na to sem pa res čisto pozabil!“ Glasno se brani:

„Seve: prevzetnost se sam a tepel Ali nisi znala odpreti ust? Saj gospodar sem le še jaz, ali ne? In to veš, koliko skrbi je na mojih ramah!“

„Vem, vem, da vas Rebenice tarejo,“ stisne Jerica in se pikro nasmeje. „Marjeta je imela pri „vstajenju“ židano ruto in —

„O, ti lesnika strupena,“ boli Tršarja, „še to bi rada obesila name —.“

„Židano ruto bi si že rajši sama zavezala na glavo,“ vrta Jerica in je zadovoljna, ko spozna, kako je v živo zadela.

Oče spozna, da tako ne prideta dalje. Prevdarno začne korakati po dvorišču, brcne zdaj kako poleno v kraj, zdaj spet preloži kakšno orodje in venomer skimuje z glavo.

„Brusi jezik kakor hočeš, jaz pa le vem, da se ti z možitvijo nikamor ne mudil“

„O, saj tudi nikamor ne silim!“ se vzravna hči. „Do petdesetega leta je še daleč —.“

„Materin delež imaš,“ presliši oče, „in po meni tudi ne ostaneš praznih rok —.“

„Seve, saj bi vam tudi dekla nobena ne delala zastonj!“

„Vprav zato, vidiš!“ hitro poprime oče. „Dosti sem star. da lahko vse presodim in pregledam, pa le še ne toliko, da bi se mi pamet nižala na otročje! Ne boš, deklina! V kot še ne grem! Jeza sem ali tja: ne grem! Da bi mi kdo grižljaje meril in me gledal po strani, o, za kaj takega sem še pretršat!“

Razkorači se tik pred hčerjo in se s pestmi krepko udari po prsih. „Dokler so moji udje še tako voljni, me ne bo noben živ duh strahoval! Tudi ti ne! A dekle celo nočem! Kajpak: Če vam ni prav, pa grem! bi me imela potlej na povodcu! Nak, tej hiši je treba gospodinje, ženske, ki bo do smrti priklenjena sem l Zato jo bom tudi pripeljal in naj si tudi devet fara naokoli babe zbrusijo jezike!“ Tako naravnost oče doslej še ni nikoli govoril z njo. Trezen je zadnje čase večinoma samo molčal ali kvečjemu nejevoljno rentačil. Zdaj torej ni nobenega dvoma: Oče se res ženi in se bo oženil. Zato vidi njo samo za delo, kadar bi pa bilo treba kaj šteti zanjo, je ne vidi. Kar pozabi. Že zdaj. Kaj šele bo, ko pride pisana mati v hišo!

Moj Bog, ali naj res pričaka doma tega trenutka? In kako naj sploh nazivlje Marjeto ali Lizo, katero izmed njiju si je pač oče izbral, kako naj ji reče: Mati? Saj jo bo vselej posebej zbodlo v srce in bo umirala od sramu.

Ali naj gre služit? Tršarjeva — služit?! Za deklo ali kaj?

Ali naj se omoži, ko pa oče pravi, da se ji nikamor ne mudi! Dote bi ji ne dal in kje je tudi ženin?!

Oče ves čas nekaj govori o pameti, razsodnosti in norih mladih letih, a Jerica ne čuje stavkov. Le tu in tam ji udari kaka beseda na uho, v srce ne najde nobena poti. Srce je zagrenjeno, polno tiste uporne bolečine, ki jo lahko občuti samo mladost. Kakor sama zase, prav kakor nalašč zato, da se dvigne in okrepi, začne Jerica:

„Storite, kar veste in znate, saj vas nisem vprašala po tem! Jaz vem, da imam zdrave roke in gladka lica!“

In se tako zvonko zasmeje, tako razposajeno in prešerno, da se Tršar streše kakor pod curkom vode. Kaj, šment naj vendar pomeni ta smeh?!

Ej, ljubi Tršar, hči se ti smeje in vsa dolina se ti smeje. Drugih ne slišiš, seveda ne, ker se ti rogajo za hrbtom. Edino ona, ki je kri tvoje krvi, ti je tolikanj verna in vdana, da ti s smehom pove v obraz, kako sodi tvoje početje.

Brodniški v Ravnih, kdo bi ti bil prisodil, da te bo Bog udaril s tako slepoto? Kaj ti delo in skrb res še nista toliko pomirila krvi, da bi jo lahko krotil v teh poznih letih? Poglej no vendar svojega otroka, kako trpi, pa vendar pogoltne bolečino in te udari s smehom ! Ali te res ni sram, ko je slabotna, mlada, joj, še tako neizkušena ženska močnejša kakor ti, Jaka Tršar?

Tršar ne vidi, ne sliši in ne razume. Pozna resnost njegovih let in potisnila vse v ozadje. Sebi blizu in svoj edini bližnji je on sam. On ima pravico do življenja in pravico do — sina! Vzeli in pobili so mu dosedanje: ali je on tega kriv? Kje pa bi človek srečal gospodarja, ki ne želi, da ostane za njim v hiši ime njegovega rodu? Samo Brodniški v Ravnih naj bo izjem a? Tršar naj se zdrav in krepak umakne, da bo hči z ženinom spravila v hišo tuje ime. Z Jakobom Tršarjem naj Tršarji umro? Nak in stokrat nak!

Ljudje naj se smejejo, saj je to brez davka! Za ta smeh bo pobral davek on, ko priženi pol Grčarjevega grunta! Ha, ha, v ljudeh se ne smeje pamet, ampak zavist! Pol grunta, to je tisto. Še na smrtni postelji bi se tako oženil nekateri izmed njih, ki se zdaj rogajo! Ali bo zato dekletu kaj hudega? Saj ji oče lahko uravna pot, kadar pride čas za to ...

Tršar, Tršar, ali res ne vidiš, da se ti tudi nevesti smejeta. Obe, veš, Tršar. Tista, ki bi jo ti rad, in tista, ki bi ti jo sosed Grčar rad oprtal, obe se ti smejata. Nobena se ne brani vasovalcev. Kaj res nikoli ne vidiš huškniti seme po vrtu, ko prihajaš zvečer k sosedu moževat? Seve, tedaj sta dekleti resni in ti strežeta. Govorita o kravah, oranju in setvi, o letini in ujmah, o cenah lesa in vsem, na kar ne mislita. Veš, na kaj dekleti mislita? Kako lepo bi bilo ob starem možu biti mlada Tršarica.

Ej, res ne veš! Kako naj bi sicer tratil čas in mučil noge za ta pota!

Brodniški hoče svoje in hčerin smeh ga še podžge. Kakor star medved zarobanti in stopi v hišo, se očedi kakor za k maši in gre.

To je popoldne, ko se sonce že niža. Vrbe in beke so posute z mačicami. Po nekod je vse pregrnjeno s telohi. Izmed mahovitega skalovja kuka bledovijoličasti jetrnik in po prisojah so se že odprle trobentice. Leščevje je polno obrankov, ki v bogatem razkošju sipljejo rumeni plod na vse vetrove. Po bregih so v cvetju divje češnje, povsod življenje, povsod pomlad! Tršar čuti, kako ga objema in preveva vsa ta mlada svežina. Srce mu utriplje hitreje in vijugasta pot se kar sama odmika pod nogami. Nič drugače se mu ne zdi kakor pred mnogimi leti, ko je hodil fantovat. Pa saj ne pred mnogimi leti: včeraj je bilo! Ves tale čas vmes: ali ni minil kakor en sam nagel dan. Malo zarje, malo sonca in spet nekaj mraka. Kdo mu spričo te naglice more reči, da je star?!

Ko pride na Grčarjevo, malo postoji in si začne otirati znoj. Šment, malo le res utrudi človeka takale pot! A Grčarjeve njive so kakor preproge Lepo so razpete in vse po prisojah. Ozimina je že tako zgodaj temnozelena. Tudi senožeti se naglo pomlajajo, lepe, gladke senožeti. In Grčarjevi gozdovi so temni. Nemara sosed niti sam ne ve, kakšne orjaške hoje so skrite v njih. Cela vrsta je takih za jambore. Malo truda, dosti cvenka, a gozd ne bi čisto nič vedel za to. Še dobro bi mu delo, ker bi mladetina prišla bolj v rast.

Počasi zavije Tršar navkreber. Bolj ko gre proti hiši, bolj počasen je njegov korak. Zasopel in vznojen ne sme priti, sicer bi dekleti mislili, da je res že samo nagnjen sod.

„Zakaj neki včeraj Grčarja ni bilo k maši?“ premišljuje grede in se natihoma zboji:

„Kaj, ko bi se bil res vrnil Tone?“ Misel mu je neprijetna in jo skuša naglo zatreti:

„Tisti prismuknjeni Boljševik govori zato, da lahko pije. Kdo bo kaj dal na tako čvekanje!“

In vendar: Ako bi prišel Tone, bi bilo z doto bolj po pasje. Zemlje bi ne bil deležen. Denar pa — z denarjem je taka zmešnjava in sploh —. Pa ne, da bi Jerica mislila na Toneta?

Kakor premišljuje, se mu vse skupaj bolj in bolj zapleta. Ako se ne požuri, se mu zna priložnost res še izmuzniti.

Ko pride do Grčarjevih, se mu zdi vse nekam preveč mirno. Izmed deklet ni nobene videti nikjer. Navadno mu je prišla ta ali ona pred hišo naproti. Zakaj ni danes nobene?

Vežna vrata se škripaje odpro in Tršar obstane na pragu. „No, ni nobene žive duše nikjer?“

Ker ni odgovora, odide težkih korakov po veži in stopi v sobo: „Bog daj, sosed!“

Iz kota, kjer stoji postelja, se odzove: „A, ti si!“

Potem se zgane nekje in iz čumnate pride Marjeta: „O, sosed —.“

Glas je jokav, ko nadaljuje: „Liza je že davi odšla z doma. Po zdravnika, veste, ko so oče tako zboleli.“

„Ahaa“, se zavzame Tršar in se prestopi k postelji, kjer leži izmučeni sosed. Bolnikov pogled je vročično zastrt, ko se možak slabotno oglasi:

„Veš, Jaka, nemara me že res kličejo —.“

„Nikar ne govorite tako, oče,“ se zboji Marjeta.

Jaka metlja in ne ve, kako bi se lotil. „Seve, namenjeno je slednjič vsem —.“

„O, vsem,“ ponovi Grčar kakor slaboten odmev, „tudi ti ne uideš.“

Tršarja opomnja zbode in mu jemlje odločnost. Da bi ga šent, ko pride Človek snubit, začne čudak opominjati zastran smrti.

Marjeta je resnično v skrbeh zastran očeta in se nocoj nič kaj dosti ne zmeni za Tršarja. Z zastrtim glasom pripoveduje, kako se je začelo. Seve, bolezen traja že kdo ve kako dolgo, samo da oče ni nikoli nič omenil. Jed mu že nekaj dni sem nobena nič kaj ne prija in tudi sicer je bil zadnje čase zmeraj bolj slabe volje. No potlej ga je pričelo mraziti, a nazadnje ga je začela kuhati vročina. Tožil je, da ga v drobovju vije in žge, dokler ni nazadnje obnemogel. In davi je šla Liza po zdravnika.

Tršar posluša Marjetino pripovedovanje, ko zaropoče zunaj voz. Liza je pripeljala zdravnika.

„Bom pa stopil malo na plano,“ pravi Jaka in se umakne na dvorišče. Počasi zavije na vrt. „Takole je,“ premišljuje in nekam grenko mu je. „Vsa leta sva si drugovala, zmeraj sva bila drug z drugim, zdaj se mi bo pa nemara na vsem lepem odkrhnil. —“

Zdravnik se na moč dolgo mudi pri bolniku. Tršarju se zdi pol večnosti. Ali res gre že tako za nohte?

Ko je že mračno, se zasliši slednjič zdravnikov glas na dvorišču. Obe dekleti spremljata starega gospoda. Jaka naglo stopi tja:

„Ali je kaj resnega?“

Zdravnik skomigne z rameni: „Zdaj menda ne več. Oče Grčar je trden in je najhujše že prebolel —.“

„Kako bo z receptom,“ se domisli Marjeta in Tršar se takoj ponudi, da se odpelje z gospodom in opravi v trški lekarni.

Med vožnjo hoče čim največ izvedeti, toda stari gospod govori tako učeno, da Tršarju kar sapo jemlje. Komaj razbere iz zdravnikovega govorjenja toliko, da ima sosed nekšne vrste tifus, para-tifus je menda dejal. Bolezen da sicer ni tako huda kakor običajni legar, vendar tudi ta lahko stlači človeka pod rušo. Grčar jo res krepko oganja, je žilave nature in utrjen ko dren. Samo leta so že, leta. Sedemdeseti Seve, za taka leta je vsaka bolezen lahko nevarna. Vzlic temu jo bo mož sedaj bržčas še skužehal, ker ima srce zdravo, trden pa ne bo več. Če nič drugega ne, nekaj let takale bolezen človeku gotovo izpodreže ...

V lekarni Tršar naglo opravi in se v trdi temi vrača v Rebenice.

„Pa si čvrst,“ se ga razveseli sosed.

„E, saj sem še mlad,“ se nasmehne Tršar in začne pripovedovati, kako in kaj. Da ni nič hudega, pravi, a da bi le bilo dobro, ko bi uredili.

„O, kakopak,“ meni Grčar, ko zavžije zdravila. „Bo že, že; saj nič ne rečem, da ne —.“

„Seve, ko bi le ne bilo zmeraj tako na pol —.“

„Zmeraj ne bo,“ skuša Matevž nabrati usta na smeh, ko mu po zdravilih prejde nadležna vročina. „Saj sam veš, da naglica ni nikoli prida.“

Liza sedi za pečjo.

„Oče —.“

„Aha —.“

„Veste, kaj sem grede slišala?“

„Ne verjamem, da bi bilo kaj pametnega —.“

„No, no,“ skuša posredovati Tršar. „Nikar je tako ne devaj v nič!“

„Pametno ali ne,“ meni Liza, „slišala sem in se mi zdi, da bo še vam všeč —.“

„O, jaz sem z malim zadovoljen —.“

In se zopet zasmeje. Tokrat že tako brez muke, da se mu morata smejati tudi sosed in hči.

„Glej jih no,“ se zavzame Marjeta, ki je bila šla pogledat po hlevih, „kaj ste pa zdaj na mah vsi tako dobre volje?“

„Stavim, da ne uganeš!“ se oglasi Liza izza peči.

Marjeta pogleda Tršarja in zardi, a Liza nagaja: „Saj sem vedela, da ne boš uganila —.“

Tršar, ki sedi kraj bolnikove postelje, hoče zopet pričeti razgovor s sosedom in opazi, da mu lezejo oči skupaj. Previdno položi proti dekletoma prst na usta, nakar vsi obmolknejo. Gluho tišino presekuje samo počasno tiktakanje zaprašene stenske ure in čez čas brenčanje muhe, ki se je bila predramila nekje na stropu in se v zaspanem zaletu ujela v pajčevino.

„Mu je res odleglo,“ vstane Tršar in po prstih previdno stopa proti peči, da bi lažje govoril z dekleti.

„Kaj si vendar slišala takega?“ je radoveden proti Lizi.

„Oh, saj prav za prav sama ne vem, kaj bi dejala,“ se izmika deklina in začne okrog stave pripovedovati, da se nemara prej ali slej vrne Tone.

„Da bi se le res,“ vzdihne Tršar in misli: „Prav tega še manjka! Ali ne zna ostati tam, kje je, če res še živi!“

„Seve,“ meni Marjeta, „jaz bi ga bila prav vesela. Kolikokrat molim zanj! Drugače pa ne vem : se mi zdi, da bi medve bili kolikor toliko prikrajšani —.“

„Saj to je tisto!“ kuha Liza grenkobo potihoma globoko v srcu, medtem ko se glasno zgraža nad sestro: „Da le moreš kaj takega rečil Kaj pa misliš je tale uboga ped Grčarjeve zemlje?! Tri take grunte bi dala, ko bi le vsaj še enkrat lahko videla brata!“

„Pa je le dobrega srca“, ugaja Tršarju, medtem ko Marjeta že hiti razdirat, češ:

„Lahko govoriš, dokler nobenega nimaš.“

„Ali spet začenjaš?“ jo strupeno pogleda Liza. „Misliš, da mora biti vse tako kamenito kakor ti. Viš, jaz se pa zdajle tukaj zaobljubim Mariji Pomagaj, da me lahko oba slišita: Če se Tone res vrne, ne pogledam nikoli nobenega moža! Tako, da veš! Za brata rada dam življenje. Sem le radovedna, kaj si mu pripravljena ti žrtvovati?!“

„Z doma bi se mu umaknila,“ se mirno nasmehne Marjeta, „da bi mu ne bila v napotje.“

„Sem kar mislila,“ srši starejša. „Samo narazen! Z doma, seve, z doma! Tone, ti pa glej prazne stene in štej doto in napravljaj balo! Lepa sestra, ali ni res, sosed?“

„No, no,“ želi Tršar varno nihati na prevesici, „če pride do tega, se bo že tudi Tone tako kam ozrl, da ne bo dobil v hišo ženske praznih rok —“

„A mladi gospodinji je prvi čas vzlic temu težko,“ ostane Liza trmasta. „Vsaka hiša ima svoje navade —.“

„Ki jih mlada pač lahko zamenja s svojimi, če je dovolj spretna,“ preseka Marjeta in toplo pogleda Tršarja.

Liza je rumenkasto bleda, tako jo draži sestrina sveža odločnost.

„Saj bo pokazal čas!“ se zadirčno obregne, da Tršar sam več ne ve, na katero stran bi se nagnil.

„Kdo je pa pravil zastran Toneta?“ skuša prekiniti prerekanje, toda Liza je zdaj že prav kratko nasajena. Da se o tem govori čez in čez, pripoveduje, in da so mu ljudje že tudi izbrali nevesto. Pa še kakšno nevesto!

„Katero?“ mika izvedeti Tršarja.

„O, vi jo dobro poznate, sosed,“ se nasmehne Liza.

Preden utegne vdovec še kaj vprašati, se predrami Grčar in nerazločno spregovori.

„Kaj bi radi, oče?“ stopi Marjeta k njemu.

„O, nič. Ali sem spal.“ Marjeta prikima.

„Je sosed že odšel?“

„Nak, Matevž,“ se oglasi možak sam, „še zmeraj sem tukaj.“

„Aha. No, prav. Saj ti lahko kar povem. Dekleti tudi nista več tako mladi, da bi ne smeli slišati. Veš, zastran tvoje ženitve mislim. Zdajle se mi je sanjalo o Tonetu. „Tone, Tone, Tone!“, sem slišal, pa ti iznenada res stopi fant k meni. Cel možak, ti pravim.“

„No, seve, sanje so sanje,“ skuša Tršar.

„Nič ne rečem, da niso, ampak Toneta sem videl tako živo, ti pravim —“

Trenutek tišine, potem zopet: „Zato mislim, da bi še kaj malega počakali. Saj ni nikjer ognja v strehi, ne pri tebi ne pri nas. Če pride fant, bo drugače, če ga ne bo, kar Bog ne daj, pa spet drugače.“

Tršar začne pokašljevati, Liza se zavistno posmehuje sestri, a Marjeta nestrpno menca predpasnik med prsti.

„Saj nič ne rečem,“ se nazadnje umakne Jaka. „Čez poletje se bo že kako presukalo in izkazalo. Tudi ti se pozdraviš, če Bog da. Potlej bomo videli.“

„Potlej, res, na jesen —.“

Tršar seže bolniku v roko in se odpravi v noč. Marjeta stopi za njim zaklepat.

„Kaj mislite, sosed,“ mu šepne na vežnem pragu, „ali je kaj verjeti govoricam?“

Možak skomigne z rameni. „Bog ve. Ko bi vedel, da je slišala Liza samo tisto, kar čeljusta tisti Boljševik —.“

„A tisti?! No, potem —“ razume Marjeta in toplo seže sosedu v roko. „Sicer pa do jeseni ni več daleč —.“

„Da bi le ti v resnici tako mislila,“ ji stisne Tršar roko in trdo odide. Oče Grčar kmalu spet zaspi, a dekleti pozabita na poprejšnji spor in se malone do jutra hihitata, ko obirata Tršarja.

„Mehak je pa, mehak,“ meni že napol v dremavici Liza. „Nobeni se noče zameriti —.“

„Meni ni čisto nič zanj,“ laže Marjeta.

„Verjamem“, se potuhuje Liza. „Kdo bi se pa pulil za takega ščetinca.“ Vzlic temu se vsaka zase toplo priporočita svetemu Antonu, preden zaspita.

No, zdaj so že binkošti v kraju in Telovo je minilo, a za Telovo je bila Jerica nova. Prejšnji teden se je bil spomnil Tršar:

„Če hočeš, stopiva k Liscu. Nemara bo imel kaj takega blaga, da ne bo preslabo zate —.“

„Kakor da bi jaz kdaj kaj izbirala!“

In sta šla in je bila Jerica tako ljubka v tej venomer zardevajoči zadregi, da ji je moral še Lisec sam podvoriti, češ: „Dekle pa taka!“

„Aha,“ je dejal Tršar. „Dekle in aprilovo vreme, to spada skupaj.“

„Oho, Tršar, nikar no! Bogu bi bil hvaležen, ko bi jaz imel kaj takega —.“

„O, ko bi bilo vse tako lahko pridelati,“ se izvije Brodniškemu, „kakor otroke in nadloge, salament, to bi bilo življenje! Pravim, res, to bi bilo življenje!“

Zase je nato možak naročil nekaj pijače, češ: „Da mi ne bo treba dremati, ko bo deklina izbirala.“

Ostal je kar v prodajalni in z nekakšnim zadovoljstvom gledal, kako je zgovorni Lisec razkladal po pultu raznotero blago, razgrinjal, primerjal in tolikanj vabljivo gostolel, da je bila Jerica čisto izgubljena in si je naposled hotela vzeti nekaj prav slabega.

„Kam pa misliš, Jerica,“ je branil Lisec, „saj si vendar Tršarjeva! In še edinka po vrhu!“

Proti Tršarju: „No, ali ni res? Dekle se mora postaviti, da si bodo fantje kar tilce izpehavali, ko bodo zijali za njo!“

„O, ti prekleti Lisec,“ se je zasmejal Brodniški, „tebe je menda Bog za samo skušnjavo poslal na svet!“

In Jerici: „Preveč ga le nikar ne poslušaj! Po svoji glavi izberi, a zastran cene se ti ni treba bati!“

„Saj sem dejal,“ je brž poprijel Lisec, „da bo oče že vedel, kaj se spodobi taki hčeri! Tole belo z modrimi rižarni, Jerica, kaj? Ali pa tole lahno rožno-rdeče, Jerica, z belimi rižarni? Ne, ne, rožasto zdaj ni v modil Tisto je za otroke in stare device; le mene poslušaj.“

Sredi najhujšega izbiranja se odpro vrata: „Zdravstvuj !“

„O, Lipe!“ se živahno ozre Lisec. „Kakor nalašč te je prineslo sem. Pomagaj nam, da bo Jerica na Telovo bolj brhka!“

„O, oče Tršar,“ se je malo v zadregi zavzel Slaparjev, „vas pa poredkoma pripelje pot sem doli.“

„Mislim, da bi ti bilo ljubše,“ se je brez jeze obregnil Tršar, „ko bi me še takrat ne —.“

„No, no, kaj pa spet ta nasajenost,“ je segel hitro Lisec vmes.

„E, beseda mora biti,“ je vrgel Tršar glavo vznak, „če ti ni všeč, jo pa poplakni!“

Natočil je kozarec do roba in z roko povabil Boljševika. Fant je duš- koma zvrnil.

„Zlodja, res ne vem, kako je to, da sem zmeraj žejen —.“

„Kaj bi pa drugače oštirji počeli,“ je s pogledom na Lisca poščegetal kmet, krčmar pa brž nazaj:

„Vodo bi prodajali —.“

„Ali je zdaj ne?“ se je zasmejal Slaparjev in Tršar mu je za plačilo vnovič natočil kozarec:

„Dobro si ga pobožal fant, zato pa pij!“

Lisec ni maral ugovarjati, da ne bi skvaril dobre volje, a Tršar je kmalu jel pridno naročati in vedno bolj pogostoma ponujati Lipetu. Jerica je bila medtem že zdavnaj izbrala in je začela priganjati domov, a Lisec ji je namežiknil:

„Kar potrpi, ko še ne veš, kakšne novice ima zate tale Boljševik.“ Odvedel jo je v kuhinjo k Streharici, ki je bila iznenadena in na moč sladka, ko je zagledala Jerico:

„Tak se bo le presukalo —“

„Da bi se vsaj ne nikoli tako,“ je razumela Jerica po svoje.

„Zakaj?“

„No, saj veste: za jeseni so oče domenjeni —“

„Kaj to! Do jeseni je še daleč —“

„Oh, ko pa čas tako beži. Zdaj, se mi zdi, je bilo še vse golo, pa smo že pred košnjo!“

„Naj le beži, saj vem, da komaj čakaš —“

„Jaz?“

„Viš jo no! Kdo pa, če ne ti?!“

„Veste, teta, da zmeraj bolj mislim na to, kako bi prišla z doma! Da bi bila Grčarjeva Liza ali Marjeta moja druga — mati, nak rajši v bredzno!“

„Kdo pa to pravi —.“

„Oh —.“

In Jerica komaj zadržuje solze. „Tak res še ne veš?“ se čudi Streharica.

Jerica jo v pričakovanju pogleda. „No, one — Grčarjev Tone je na poti domov —.“ Jerica bi bila skoro zavrisnila. Potem je nenadoma prebledela in se kakor mrtva naslonila na zid.

„Kdo vam je to povedal?“ je dahnila čez čas, ko je njen obraz polagoma zopet začel dobivati pravo barvo.

„Tam-le ga poglej!“ je v odgovor pokazala Streharica na Slaparjevega, ki je vprav tedaj že malce majav stopil v kuhinjo.

„Mene naj pogleda?“ se je zazibal. „Oh. Jerica, danes nikar, ko se z očetom tako razumeva, da sem že čisto ginjen.“

„Kaj tebe,“ ga v šali sune Streharica, da brž sede na stol. „Povej ji rajši, če res kaj veš o Tonetu!“

„Aha,“ se zasvita fantu, da slovesno zategne:

„Se po morju vozi, tebe išče,
tebe išče in za tabo joka,
od bridkosti njemu srce poka.“

„Danes res ni nič s teboj!“ ga treplja Streharica po ramenu, dokler se fapt toliko ne zave, da začne pripovedovati. Tam za Loko nekje se je nedavno zopet vrnil nekdo iz Rusije in povedal Boljševiku, da je tudi Tone na potu domov. O binkoštih sta se bila srečala na Brezjah, ne da bi bila vedela drug za drugega. Pa sta se seveda menila o vsem tem.

V Kantonu sta bila zadnjič skupaj. Tone se je tam vdinjal za pristaniškega delavca. Orjak je kakor gora in menda govori že štiri jezike. Polagoma si bo nagaral za pot, ker je priden in varčen kakor čebela. Domov da je nekajkrat pisal, a ni dobil nikoli nobenega glasu. To ga je tako razpalilo, da noče zdaj poslati nobene črke več domov.

„Joj,“ se zdrzne Jerica, „le kam so izginila njegova pisma, da niso nikdar nobenega prejeli. In rajna Grčarica je tako žalovala za njim —.“

„Eh, koliko pisem se izgubi,“ zamahne Lipe. „To ni nič čudnega!“

Streharica pa naglo:

„Kaj Grčarica! Jerica, Jerica je žalovala —.“

„Teta —“ je bila dekle kakor piruh.

„Nič ne maraj, Jerica“ ugaja Boljševiku. „Veš, je tudi Tone tak fant da je marsikake svetle solze vreden!“

„In je vse to res, kar si pravil?“

„Kako pa misliš?“ Jerica je šinila k očetu.

„Ali greva?“

„Pa pojdiva, no!“ se je zmajal oče Jaka. „Kje je pa ostal Boljševik? Sva se menila, da bi mu oddal košnjo v akord —.“

„Oh, kar pustite, oče! Se pa drugič domenita. Če bo le sila, bom letos še jaz kosila!“

„No, potem nam spomladi ne bo manjkalo starine za steljo,“ se je zahahljal možak.

„Kaj jo je neki vščenilo, da je tako voljna?“ je razmišljal grede, Jerici pa je bilo tako toplo, da je vso pot čevrljala kakor grlica, ki pripravlja gnezdo.

V.[uredi]

Boljševik Lipe kosi pri Tršarju. Domenil se je z možakom in nabral koscev, da je vse živo po senožeti.

Jerica je navabila grabljic. Precej jih je, le Grčarjevih deklet ni vmes. Gospodar prihaja samo gledat, sicer se pa ne meša v ta mladi vrvež. To poletje je sploh nekam čudaški in ne hodi nič rad v druščino. Celo tedaj, kadar pride, skopari z besedo, razen morda v gostilni, ko mu vino pomaga govoriti.

Tem živahnejša je zdaj Jerica. Kadar le more, loči Lipeta od druščine in brž malo pokramlja z njim. In Lipe ve, kako je treba govoriti Tršarjevil

„Da ti ni Tone nič pisal, praviš?“

„Res ne morem reči. Vsaj zadnja leta vem, da nisem prejela nobene vrstice od njega.“

„Seve, tisto je že res, da je tak bolj sam zase človek. Kar mu je najbolj pri srcu, o tem najtežje govori. A nekajkrat vem, da ti je pisal. Še jaz sem se podpisal in več rojakov —.“

„Res? Pa odkod?“

„O, še iz Galicije. Potlej zopet z Ruskega. Iz Sibirije tudi —.“

„Da ste toliko sveta obredli?“ noče Jerici v glavo.

„O, kaj bo to!“ je Lipe razvnet in začne govoriti o daljnih, neznanih krajih, da bi ga Jerica poslušala kakor pastirica rajsko ptico. Ves svet pozna in povsod je kakor doma. Na morju, na kopnem, po gorah in stepah, v samotnih seliščih in hrupu velemest, povsod je tale Boljševik doma. In za Toneta pravi, da je preromal še več sveta. Sploh sreča božja, da v takem tavanju še kdo najde domov!

Ko se v opoldanski vročini začne trava podvihavati pod koso, poležejo kosci v senco. Grabljice trosijo redi in ugibljejo:

„Grčar menda ne more nič več prav pokonci —.“

„O, ga bo zdelalo, ga bo —.“

„Saj smo vsi samo za nekaj časa. Potlej se je treba umakniti mladim —.“

„Mislim, da bi se Matevž rad umaknil, pa se nima komu —.“

Ta in ona začne pokašljevati, češ:

„Kar se mu ponuja, ni dosti mlajše od njega —.“

„Bog ve, kako je res: Ali se otepa Grčar ali pa Tršar noče prav prijeti za vabo —.“

„Oboje se sliši in bo nemara v vsaki lupini nekaj jedrca —.“

Skupina grabljic se poredno zahihita, medtem ko se izpod grma nekje oglasi nagajivka:

„Dolga ljubezen,
gvišna bolezen —.“

Nekaj grabljic pomaga:

„Dolga bolezen
gvišna je smrt —.“

Tudi Jerica pomaga in Lipe jo draži: „Ali verjameš, kar poješ?“

Mesto nje se oglasi kosec v bližini: „Ali ti nemara verjameš, kar govoriš?“

„Aha, Boljševik, ali te je pičil, kaj?“ se zareži drugi.

Nato se sprožijo bodice kakor plaz. Kdo da bo verjel, kar prerokuje Lipe, kadar se ga nekoliko preveč naloži. Toliko je hodil po Kitajskem kakor osel po lestvi! In Toneta je nemara res katerega srečal, saj jih je dosti na svetu, čigav pa je tisti bil, se ne ve.

Bolj ko se je Slaparjev otepal in se rotil, da je vse res, više je pljuskal val hudomušnega zanikavanja. Celo Jerica je z besedo pomagala dražiti Boljševika, češ, da pripoveduje samo pravljice. Bila je namreč tako prepričana o resničnosti Lipetovih vesti, da se ji je zdelo tako nagajivo zanikavanje samo potrdilo prijetne resnice. Boljševik jo je začudeno pogledal in končno vzdihnil:

„Seve, ako je Tone danes še živ, ne morem vedeti. Ljudje smo pač od danes do jutri —.“

Tedaj se je zdelo Jerici, da je ugasnilo sonce. Smeh ji je zamrl na ustnih in pesem je utihnila. Vso žetev in mlatev je bila kakor da ni s tega sveta. Slaparjevega je pogledala sovražno, kjer ga je srečala, češ:

„Zakaj si mi pokazal žarek upanja, ko si me potem tako brez usmiljenja pahnil v obup!“

Ko je slišal oče Tršar, da tisto zastran Tonetove morebitne vrnitve ni preveč skalnato trdna resnica, je začel zopet bolj pridno zahajati k Grčarjevim. Govoril in govoril je s sosedom, ki je bil po zadnji bolezni iz dneva v dan slabši, in ga je malone že popolnoma uveril, da je res najbolj pametno, če pride Marjeta za mlado Tršarico. Pol grunta naj bi ji oče dal, pol pa naj bi ostalo njemu in pozneje Lizi, ki bi bila tako preskrbljena. Nemara bi se še kdo oglasil zanjo, kaj se ve.

„Seve, če Toneta ne bo,“ je bil Matevž Grčar voljan.

In Tršar je nestrpno pričakoval jeseni ...

Letina je pospravljena, ozimina je v zemlji in zdaj grabijo listje in žanjejo praprot za steljo. Po deteljiščih že pasejo živino in pastirji kurijo in ukajo, da bi pregnali mraz. Megle pa so vsako jutro bolj goste in sonce ima dan za dnem manj moči. Nebo je krmižljavo, sivo zamreženo in se po Cele dni cmeri. Ure in ure prši droben dež tako na gosto, da se ga ni moči ubraniti. Ceste so blatne, pota razmočena in še ljudje so kakor vodeni. Kadar nato potegne jugozapadnik, nakopiči toliko oblakov, da začno liti plohe in se zbirajo vode kakor splašene črede po vseh globelih, kotanjah in dolinah. Šume se prevaljujejo in iščejo odtoka. Vsa brezna in požiralniki so polni klopotajočega šuma razpenjene in deroče vode, ki hiti pod zemljo, ker so struge po zemlji pretesne.

Zdaj, človek, kdor hodiš tod, glej, da te noč ne zaloti v Brodeh. S peščene poti so vode odplavile pesek in ga tako premešale z rjavo in rdečo ilovico, da z nogo ne moreš otipati tal pod seboj. In pot sama je kakor spolzek obok. Malo narobe stopi, da izgubi noga trdnino, pa se spravi z Bogom. Tipal boš in taval in v temi zaman iskal oporišča nogam in očem. Samo enakomerno padajoči dež te bo opozarjal na večno neizprosnost usode. In ko boš ves splašen in vdan že do nezavesti utrujen, boš začutil, kako se te usmili zemlja. Brez glasu te bo poklicala in pritegnila v svoje naročje. Nekaj grgrajočih Vodnih mehurčkov se bo potem nad tvojo glavo z lahnim šumom razblinilo v zadnji pozdrav.

Varuj se potnik, ki hodiš ta čas skozi Brodi! Ali ne veš, da kliče tamkaj nesrečna dvojica, ki se vrača vsakih sto let? Vprašaj Tršarja, vprašaj Grčarjevo Lizo, naj ti povesta, kaj sta videla tisto noč, ko sta skupaj šla iz Liščeve krčme domov. Še zdaj Lizi mrzlo zagomazi po zaznamovanem hrbtu, kadar jo kdo spomni tiste noči ...

In vendar, nak, Tršar se ne boji ne dežja in ne močvirja. Vzlic plohi jo mahne popoldne k Grčarju. Ko je bil zadnjo nedeljo tam, sta se domenila s sosedom, da počakata samo še ta teden. Danes je sobota, pusta novemberska sobota, in ves teden ni prinesel nobene novice. Samo dež in močo in dež. Vode šume. Kamor prisluhne uho, povsod sliši vodo.

Grčar je že slab. Vid mu je opešal in sluh. V gube ga je zvleklo in kakor otrok se vede: zdaj smeh, zdaj jok, vse iz ene vreče, malone oboje hkrati.

Pa se domenita s Tršarjem. V imenu božjem, no, naj gre Marjeta za mlado Tršarico. In pol grunta ž njo, seveda. Drugo ostane po očetovi smrti Lizi. Če pa jo res vzame Plešnarjev Cene, ji prepiše tudi poprej. Jesti mu bosta že dala in kot. V ponedeljek pojdejo k notarju, da narede pismo. Potlej naj se ravnajo kakor vedo in znajo. Nazadnje se le zgodi kakor je sojeno, naj se že ljudje motajo tako ali tako.

Tršarju je prav. Zastran Jerice naj ne bo nihče v skrbeh. On bo že ukrenil tako, da bo vsem po volji. Nikoli še ni nikogar prikrajšal in tudi lastne hčere ne bo.

Marjeta je kakor na vzmeteh. Kar samo se ji smeje, ko streže ženinu, ki se mu to noč prav nič ne mudi domov.

Medtem Jerica sameva doma. Misel za mislijo se poraja in umira v njej. Zdaj je torej prišlo vse do kraja. Oče se je odločil in ne bo več spremenil svojega sklepa. Da bi pa bila Grčarjevi Lizi ali Meti pokorna, nak, to ne pride Jerici niti v sanjah o polnoči na pamet! Rajši „pojde kakor desetnica po svetu. Če že mora biti dekla, je bolje pri čisto tujih ljudeh. Doma sploh ne bi mogla vzdržati. Saj bi niti Marjeti niti očetu ne mogla pogledati v oči. In vsaka malenkost, vsako opravilo, slednji grm in slednje drevo bi jo dan za dnem opominjalo, da je na svoji zemlji — tuji ženski dekla. Naj oče zahteva od nje karkoli, tega ne more!

Tako sedi Jerica dolgo za mizo pri peči in premišljuje in joka. Vse je tako grozno, tako brezupno nepojmljivo, da bi bila najbolj srečna, ako bi mogla kar zdajle zatisniti oči in izdihniti za vedno. Potem naj bo Tršarjevo čigavor koli že in naj gospodinji tu Marjeta, kakor ji je po misli.

In vendar ne, nikakor ne! Ako se res vrne Tone? Včasih je že Jerica slišala, da kdo ni mogel umreti, dokler pri smrtni postelji ni zagledal tistega, ki si ga je najbolj želel videti. Ako more ljubezen res koga priklicati, se mora Tone vrniti.

Sploh je pa Slaparjev rekel, da je že na poti domov. Nemara le še ni vse zamujeno.

Rogajoče se je oglasila misel na Ceneta vmes. Kaj je bilo?

Sen, ki mine kakor rosa, ko se dodobra predrami sonce. Moj Bog, saj ni bilo drugače mogoče. Toliko časa -nič glasu, zraven pa tolikšna osamelost, da bi človek skoprnel. In potlej mladost, mladost. Vse je veselo praznovalo svidenje, vse je po tolikih letih gorja podrhtevalo v radosti, samo Jerica naj bi ne smela niti en sam trenutek občutiti razkošne zavesti, da je mlada in čila in polna življenja.

Kolikor je mislila na Ceneta, se je morala nasmehniti. Prav je le, da ga je o pravem času spoznala. Brez sramu in brez strahu mu lahko pogleda v oči kadarkoli. To ji je dovolj!

Polagoma se je dvignila in jela tavati po hiši. Brskala je po skrinjah, a čim je hotela pripraviti kako oblačilo, da bi ga vzela s seboj v nameravano prostovoljno izgnanstvo, ji je omahnila roka in so jo hkratu vedno iznova oblile solze. Zunaj je naletaval dež in med golimi, vlažnimi vejami se je po vrtu pijano izprehajal veter.

Večer je dolg, cela večnost se zdi Jerici, a očeta ni od nikoder.

„Nemara jih nocoj sploh ne bo domov,“ jo obide neprijetno občutje. Tako nekam mrtvaško se ji zdi doma. Po kotih je temno. Kadar malce vzplapola luč, se od povsod zganejo nemirne sence. Ali rajni nimajo miru, ko slutijo, kako hoče Brodniški v Ravnih zavreči lastno kri?

Jerico spreletava grozničav strah. Ne da bi prav za prav sama vedela, česa se boji, se le tu in tam nenadoma zdrzne in strese. Slednjič opusti brskanje po skrinjah in se zopet stisne k peči.

Zunaj pada dež. Mirno udarjajo drobne kaplje na razmočena tla. Vmes šume močnejši curki, ko se deževnica odtaka raz streho. Jerici se zdi kakor pošumevanje oddaljenih zvokov. Božajoče in mehko jo gladi to otožno šumljanje, gladi in utruja, da ji začno počasi lezti oči skupaj. Nekajkrat se premaga in se sunkoma vzravna, ko ji glava v dremavici omahne, slednjič pa se le vda snu. Kakor bi prihajala mati, se ji zdi. Nič nenavadnega ni na njej, čisto nič groznega, čeprav se Jerica hkratu zaveda, da je mati že zdavnaj odšla v večnost. Tako preprosto, vsakdanje stopi v sobo, niti premočena ni in tudi zebe je ne. Prijazno se smehlja, češ:

„Ali si kar sama, Jerica?“

„Oče so šli v Brodi —“

„Da se mu le ljubi! Ali res ne ve, da je vse zastonj?“ se nasmehne mati Tršarica in počasi, kakor bi se še nekam obotavljala, stopa proti hčerki. In kakor se ji bliža, je vse bolj svetla in jasna.

„Saj so že menda domenjeni —“

„S kom?“

„Z Grčarjem —.“

„Kaj se bo z Grčarjem menil, ko ima pa samo še nekaj dni hoda do mene!“

„Kdo?“ se čudi Jerica.

Zdaj je mati kakor bel oblaček v soncu.

„Grčar“, pravi in stopi tako tesno k Jerici, da jo hoče dekle objeti, toda roki hlastneta v prazno in levica se dotakne petrolejke, da se zakotali cilinder po mizi. Mladenka šine pokonci, prestreže kotaleči se cilinder in se začne začudeno ozirati po hiši. Šele čez nekaj trenutkov se zave, da je samo sanjala. Le kaj naj bi pomenile te sanje?

Dekle ugiblje, razlaga zdaj sebi v prid, zdaj zopet le kot svarilo. Na steni zdrkne ura in začne hrapavo biti polnoč.

„Očeta pa še zdaj ni,“ se zgrozi mladenka in jame moliti. Skraja šepetaje izgovarja besede, potem pa, kakor da je je lastnega glasu strah, moli samo s srcem.

Zunaj nekje skovikne sova. Klic je rezek, kakor odsekan, potem je čuti zopet le dež in samo dež.

„Ko bi pa oče nemara zašli?“ se zboji Jerica in premišlja, da bi mu morda stopila naproti. V globini nekje se za trenutek utrne črna misel, češ:

„Ako zdajle zagazi v močvije, mu ne bo nikoli več treba misliti na ženitev —.“

Vendar je to samo trenutek. Že čez malo si Jerica začne sama očitati, kako je sploh mogla taka misel najti prostora v njeni duši. In kakor jo tudi boli očetovo ravnanje, začne vendar zdajci moliti za njegov blagor in je kmalu čudovito pomirjena.

Spet in spet jo potem premaga spanec in šele proti jutru, ko že hrapavo začne kikirikati petelin, zasliši dekle očetov korak, toda korak se mimo hiše oddaljuje proti hlevu. Jerica stopi na vežni prag in še opazi, kako se oče počasi maje na šupo.

„Sram ga je“, spozna z nenadnim ugodjem. In kakor, da ji že sama ta zavest pomeni rešitev, začne pripravljati očetu zakmašno obleko. Čudovito lahko ji je zdaj pri srcu in krog in krog se ji že zdi, da se veselo pozibava sama tiha božja nedelja.

Zjutraj se za nekaj časa izprevedri. Zemlja je tako razmočena, da povsod žvrklja voda, kamor človek stopi. Po grapah in žlebih med hribi se penijo hudourniki. Vrabci veselo vrišče in sredi dopoldneva skuša celo sonce z nasmehom pobožati zemljo.

Oče in hči se prvič srečata, ko pride Jerica molzt v hlev, Tršar tedaj že izpodkidava in poklada živini. Ko vstopi Jerica se ji nekam po sili zasmeje, češ:

„Danes sem pa le prej kakor ti —.“

„Saj sem že večkrat slišala“, gre tudi dekletu na smeh, „da je dober gospodar zmeraj prvi na nogah —.“

Da bi jo šment! Torej ga je slišala priti domov? To je očetu zelo nevšečno. Beseda mu zastane in kakor vinjen tava po hlevu.

„Ali se vam zdi katero govedo kaj bolno?“ resno vpraša Jerica, vendar čuti gospodar prikrito bodico v glasu. Ti pretkana deklina! Kdo ve ali se bo unesla? Drugače pa: Le kakšno življenje bo to?

Zdaj, ko je prav za prav dosegel vse, kar je hotel, začenja Tršarja šele skrbeti usodni korak. Zdi se mu, da hodi kakor po trnju in med samimi zanjkami. Včasih nenadoma obstane in z dolgim pogledom motri hčer, potem stopi zopet venkaj, češ:

„Kdo bi si mislil, kako lep dan se nam bo naredil po taki noči.“

Jerica čuti očetovo zadrego in se zadovoljno smehlja. Pri zajtrku se domisli sanj in jih začne pripovedovati.

„Kaj deste oče, kaj naj bi to pomenilo?“

„Neumnost“, meni Jaka Tršar. „Grčar je še korenina.“

Toda preden se odpravita k maši, le ne more popolnoma zakriti skrbi.

„Na“, ga premaga, ko Jerica že zaklepa vežne duri, „pa stopi grede v župnišče in plačaj mašo za rajno mater —.“

Hči ga začudeno pogleda. Kaj takega se Tršar že dolgo ni spomnil.

Nekaj časa gresta skupaj, toda očetov korak je težak in skromen. Ko se tedaj začneta bližati vasi, zavije Jerica s poti na vrtno stezo in hiti po bližnjicah proti cerkvi.

V župnišču meni župnik:

„No, ali je res kaj novega v Brodeh?“

„Vode imamo zdaj čisto nanovo, da se razliva čez in čez“, skuša Jerica z nasmeškom in zardi.

„Kako pa kaj oče?“

„Bog ve. So sila redkih besed, odkar se mlade.“

Duhovni gospod čuti, kako je bilo dekletu vprašanje, pa z mirnim smehljajem zaokrene besedo drugam.

Ko odhaja Jerica v cerkev, je že polno ljudi na prostoru pred božjo hišo. Mladenki se zdi, da vsi gledajo samo njo. Niti toliko se ne ozre, da bi videla, če v kaki gruči stoji oče. Tudi v cerkvi gleda dekle ves čas na veliki oltar. Včasih se ji zazdi, da ženske kraj nje stikajo glave, včasih celo meni, da je slišala izreči svoje ime, vendar se nikamor ne gane. Zdaj misli na očeta, zdaj na Toneta, potem zopet na pokojno mater. Le kako so se ji neki ponoči pritaknile tiste čudne sanje.

Po maši zavije zopet po najbližji poti proti domu. Grede se ji zdi, da je opazila za kozolcem na Liščevem vrtu Ceneta in Lizo. Tedaj se ne more premagati. Ko se bolj pozorno ozre, spozna, da se ni zmotila. Vreme se je med mašo zopet sčemerilo in zdaj že nalahno prši dež, Cene in Liza pa stojita pod kozolcem in je videti, da si imata povedati nekaj sila važnega. Jerica za trenutek pridrži korak, dvojica pa ju je menda opazila in se pomakne globlje za s praprotjo zadelani kozolec.

„No nič se ne bojta“, si pravi Jerica, „vama pa res ne zavidam —.“

In hiti proti domu ...

Tršar jo medtem zavije k Liscu. Hotel je že sam kreniti domov, a je tudi on zapazil Lizo in Plešnarjevega, pa je brž sklenil glavo, ko se je domislil Lizinega obiska in je zavil v gostilno.

Bilo je še dokaj prazno in prilično mirno. Pivci so kramljali o letini in o delu, ki jih čaka zdaj na zimo. Še v glasu se jim je poznalo, da je zdaj resni čas adventa.

S Tršarjem se je zdelo, da je šinilo nekaj novega življenja v pivnico. Komaj pa se z oštirjem Liscem dobro pozdravita in le toliko, da sede Brodniški za mizo, je že kakor senca za njim Boljševik.

„Bog daj, oče Tršar!“

„No žlobudra, kaj je pa tebe prineslo?“ je Tršar nejevoljen.

„Za danes še noge“, se zasmeje Lipe.

„Viš ga, viš,“ meni Lisec, „temu ne prideš na kraj!“

„Zato naj rajši pije, da mu grlo ne razpoka“, potisne Brodniški poln kozarec predenj.

Boljševik se ne brani. Duškoma zvrne pijačo in krepko postavi kozarec na mizo.

„Sem nekaj slišal, da bo Grčarja zvilo“, pravi in se skrivnostno muza. Vsi pivci prisluhnejo, a Tršar se dregne:

„Ti itak zmeraj slišiš travo rasti. Mislim, da je tebe že zdavnaj zvilo.“

V smeh se odreže Lipe: „Vsakega po svoje. Proti tej nadlogi še leta nič kaj dosti ne pomagajo človeku.“

Vedno bolj nagajivo zbadanje vzbuja zmeraj več dobre volje in opoldne je že kakor v panju pri Liscu.

Stranski čakajo večernic večinoma kar tu. Nekateri možujejo, drugi sklepajo kupčije, tretjim ne gre v glavo, kakšen čuden veter je zdaj potegnil po svetu, da je vse narobe. Kar je še včeraj kaj veljalo, pade danes v staro šaro. Kakor človek pogleda, je vse poveznjeno in prevrnjeno.

„Seve, kar Tršarja poglejmo“, se tej skupini pridruži Boljševik, toda Brodniški noče slišati. Tako mu je, da mu niti vino ne diši.

„Pa si nekam nasajen?“ se mu čudi Lisec.

„Ah, kako bi ne bil! Dan za dnem samo deževje. Človek ne pride do nobenega pravega dela —.“

Ko pozvoni k večernicam, se krčma domala izprazne. Tudi Tršar odide.

„To se bo opekel“, se zasmeje Boljševik, ko ostaneta sama z Liscem.

„Zakaj?“

„Pred mašo sem slišal praviti, da se kanita z Marjeto po božiču vzeti, Tone bo pa še pred božičem doma —.“

„Ti veš zmeraj kaj čisto svojega!“ zamahne Lisec z roko. „Kdo ti bo pa to verjel!“

„Saj nikogar ne silim.“

Ker krčmar ni na volji, da bi mu dal kaj moče na vero ali celo vbogajme, odide še Lipe in sede na zid za cerkvijo, kjer počaka, dokler ne začno ljudje prihajati iz cerkve.

„Ti si res za samo pohujšanje“, se mu zasmeje Srebot, ko ga zagleda.

„Vsak mora biti za nekaj“, skomigne Lipe z rameni. „Pisano je pa tudi, da pohujšanje mora priti.“

Srebotu ugaja zafrkljivec. Povabi ga tedaj s seboj k Liscu.

„Saj vem, da tebe tare suša, četudi štirinajst dni kar vzdržema dežuje.“

Lipe je zadovoljen in pripoveduje, kako je včeraj slišal, da se je na Žirovsko nekam ta teden zopet vrnil nekdo, ki so ga že vsi imeli za mrtvega. S tem človekom je neki hodil tudi Tone domov. Menda sta se razstala že tukaj blizu doma, doli nekje na Hrvatskem ali kaj. Toneta so baje pridržali nekaj dalje v zbirališču za vračajoče se jetnike, ker so se neki bali, da ima kako nalezljivo bolezen. V resnici je menda zdrav ko jelen. Seve, kaj pa tudi more podreti Grčarjevega, ko je bolj trpežen od skale!

Novica je Srebotu močno všeč. Naglo začne ugibati, kako se bo neki sedaj zasukalo v Brodeh.

Pri Liscu v nekaj minutah govori vse samo o tem. Ker je Tršar med gosti, ljudje samo šušljajo in dvoumno namigujejo. Dokler jih ne omami vino, govore vsi le v meglenih prispodobah. Šele pod noč buši vest brez krinke:

„Tone je že skoraj doma.“

Tudi Tršar sliši novico, toda čuje jo le še kakor hrušč udirajočega se peska, kadar drvi plaz po strmi rebri.

„Kakopak“, modruje, gleda vodeno in topo niha z glavo, „vsak živ duh pride rad domov.“

Vsi opazijo spremembo na njem in ugibljejo, kaj ga je neki utegnilo doleteti, da se je tako predrugačil. Njemu medtem začno lezti oči skupaj in kmalu nič ne ve, kaj se godi okrog njega.

Kasno zvečer vstopi Marjeta. Nerodno ji je in kakor tujka se ozira po pivcih, ki jo hočejo s hrupom sprejeti medse.

„Oče prosijo“, pravi potihoma Liscu, „da bi prišel sosed Tršar k nam, če je še tukaj.“

„O, nevesta!“ blekne od nekod Boljševik, medtem ko krčmar budi Brodniškega.

Jaka Tršar izprva niti ne more razumeti, kaj hoče Lisec od njega, ko pa se predrami in sliši, da je Marjeta prišla ponj, ga strese mraz.

„Naj kar gre“, naroči krčmarju „bom brž za njo.“

Marjeta pa je medtem že brez naročila izginila; kajti med pivci so bili tudi taki, ki so brž kar vpričo nje povedali, kako zgodaj je nasadila Tršarju uzdo.

Zunaj se možak ozira na vse strani, toda noč je temna, da človek ne vidi niti za ped predse, razen tega pa naletava dež, ki je že malo pomešan s snegom, kakor za stavo.

„Tak ga bo le res stisnilo,“ modruje Jaka Tršar sam zase, ko misli na Grčarja. Skoraj ga je groza misli, da se bo nemara zdaj za vedno poslovil sosed, ki sta ž njim toliko let skupaj moževala. Potem pride vrsta nanj. Deset let. Ali je že res tako blizu tisti trenutek, ki mu ni mogoče uiti.

Pred seboj sliši korake.

„To je Marjeta“, si misli in namenoma hodi bolj počasi, da je ne bi došel. Vse se mu zdi tako čudno, tako brez pomena, da bi jo sploh najrajši mahnil naravnost domov.

„Ali je to starost?“ se mu vsiljuje vprašanje, ki ga Brodniški naposled z vso silo zanika. Starost sem, starost tja, dokler živi, ima pravico živeti! Dokler diha, ima to pravico in si je nikakor ne da vzeti.

Polagoma ogluši korak pred njim. Jaka Tršar postoji, prisluhne in gre zopet dalje. Potem se mu zdi, da včasih zasliši nekaj kakor korak za seboj. Spet postane in prisluhne, a ne sliši ničesar.

„To je menda samo voda, kak požiralnik se je kje zagatil“, si misli in tava dalje, vendar se mu končno zazdi, da hodi že predolgo. Tudi svet se mu zdi premoker. Nemara je zavil preveč na desno? Nak, saj bi moral biti že blizu Ravni! Morda je krenil preveč na levo?

Poskuša sem, poskuša tja, toda kamor stopi, se mu noga bolj in bolj udira. Le kam je zmotovilila Marjeta, da spaka zdaj ni nikjer videti.

„Kakšen križ je vendar z ženskami,“ se jezi Tršar in je mahoma čisto trezen. „Klicat te pride, potem pa izgine kakor duh. Niti ne pove prav, po kaj je prišla, človek pa tavaj sam v taki noči okrog —.“

Moj Bog, ali je res? Nenadoma stopi Tršar na tako mehak svet, da ne more več izvleči noge iz močvirja. In kakor se oteplje in trudi, ga neznana sila vleče vse globlje in globlje. Kmalu že čuti strupeno hladno vlago pod kolenom, a neznana pošast v zemlji ga le vleče in vleče vase, krog in krog pa gluha noč in enakomerno pršeči dež.

Zdaj se Brodniški zave strahotnega položaja in jame na vse grlo klicati na pomoč, toda noč je gluha, njemu pa kmalu razmočeno blato sega že čez pas. Moči ga zapuščajo in njegovo je samo še hripavo jeclanje, ko se mu zdi, da se od nekod bliža luč.

„Oče —.“ „Ovoj —.“

Več rok ga zagrabi, več glasov čuje okrog sebe, nato mu izgine zavest.

Ko se predrami, leži doma v postelji. Ob vznožju stoji Jerica in ga gleda tako toplo in sočutno, da je oče ves zbegan.

„Kaj pa je bilo?“

„Nič hudega, oče, hvala Bogu in pa Grčarjevem Tonetu —.“

Tršar ne razume. Kakor izgubljen gleda hčer in posluša njeno pripovedovanje.

Sinoči se je Grčarju poslabšalo zdravje. Marjeta je prihitela k Tršarjevim in je prosila Jerico, naj pride malo k njim. Potem je odšla še na vas k Liscu, ker bi bil Grčar rad govoril z očetom. Medtem se je Jerica napotila s hlevsko lučjo proti Rebenicam. Grede je zaslišala vpitje in spoznala očetov glas. Sama. mu ne bi mogla pomagati, ker je čez pas tičal v močvirju. Jela je tudi ona vpiti na pomoč, pa se je kmalu oglasilo nekaj moških. Bil je Boljševik, z njim pa Grčarjev Tone, ki se je po tolikem tavanju srečno vrnil domov ...

Tršar si je naglo opomogel, Grčar pa je še tisti advent zatisnil oči.

Čim je Jaka Tršar spoznal, kako zemlja kliče mlade sile, se je umaknil. Prepustil je grunt hčeri in brž po božiču je bila svatba.

Liza ni prelomila besede. Ostala je pri bratu in svakinji in skrbela za to, da jim je v sladke prve zakonske dni tu in tam kanila kapljico pelina. Marjeto pa je dobil Cene in ž njo za doto toliko zemlje, da je iz bajtarja čez noč zrastel v kmeta.

„Bi ne verjel“, je pozneje rad pomodroval Tršar, „kako res zemlja kliče svoje ljudi.“

Vsi so mu pritrjevali, čim pa je kdo kaj omenil o starih ženinih, je mož nasršil obrvi, češ:

„Molči, molči, saj greš za menoj in pred norostjo ni varno ne staro ne mlado.“

In se je seveda zopet kmalu pomiril, češ: „Nazadnje nas pa le vse pokliče zemlja v svoje naročje.“