Zbirka raznih glos

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zbirka raznih glos
Jovan Vesel Koseski
Priskrbel Kozma Ahačič.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zbirka raznih glos[uredi]

I.[uredi]

Žal-besede v ustih ni.
Prešern.

Tu zakruli, tam zasiči,
Dober kup opombe so,
Ta al una strupno piči,
Vonder koj pozabim jo,
De le zlobe niso kriči.
Prosto vsak nej zgovorí,
Kar mu ravno v sercu tli;
Mene to le malo gane,
Zvesta radost mi ostane,
Žal-besede v ustih ni.

II.[uredi]

De ne zibne zlobe krivi,
Skaži milost Bog mu živi!
Vodnik.

Hujši, znajte, škorpijona
Je človeku skrivni.greh,
Razun časniga naslona
Zgrudi duše žarni vspeh,
S kim se zlega brani ona.
Dobi v taki vihra sivi,
Ko grozé napak uplivi,
Z njim pogina temna moč,
Ga opiraj božja noč,
De ne zibne zlobe krivi.

Če neviht se nakopiči,
Al grozé mu scer neslane,
Kakor pusti ropni tiči,
Krokar, orli, čuki, vrane,
Milo ga gospod zakliči!
Ako djanj v okrožni grivi
Zlob se ris pokaže sivi,
Uma svitlo sonce merkne
Noga plašnimu spoderkne,
Skaži milost Bog mu živi!

III.[uredi]

V sercu mi veselje vtoni,
Sledni tiček svojo. goni
Po Prešernovi.

Ki okrog po svetu lazi,
Zgodovine tok pozná,
Znak poštenja na obrazi,
V sercu pravde čut imá,
Razne zmote on zapazi.
Vešam glupi un se vkloni,
Druj beží pred senco v zoni.
 Vidim tu in tam napake;
Brez koristi vse korake,
V sercu mi veselje vtoni.

Dvema niso misli slične
V prazni al prevzetni glavi,
Berznim sencam so dotične,
Pameti nasprotni zdravi,
Clo metuljčikam prilične,
Poj, žaluj, al solze roni,
Kliči, piši, glavo sloni;
Kar ničesar jih ne gane,
Pri navadi vse ostane,
Sledni tiček svojo goni.

IV.[uredi]

Dan posledni dojde sila,
Priča David in Sibila,
Zemlja v prah se bo zvalila.
Vodnik.

Vsak med nami misli nase,
Ne prevdari tujih zmot,
De le njemu sreča vda se,
Dobro se mu vgladi pot,
In korist mu viši zrase.
Tode k čemu bo služila?
Spredej žuga pusta gnila,
Ti nakloni konca zlo;
Ko ti zgine up celó
Dan posledni, dojde sila.

Taka bila, slična bode
Stara skusba zanaprej,
Zgodbe struna pusto gode
Godernjaje zmir ko zdej,
Vedno slične so osode.
Sterta ena rogovila,
Hujši nova bo grozila;
Od začetka tak je teklo,
Kar ni grizlo, to je peklo,
Priča David in Sibila.

Govoré od paradiža,
Ne povejo kje je bil,
Himalajska cvetna niža;
Tak bramin bi scer terdil,
Svet pa vé, de ni brez križa.
Mi je vera se vterdila,
De bo dalej tak se vila,
Zmir naprej, poslednih dob
Vse dohiti grudna zob,
Zemlja v prah se bo zvalila.

V.[uredi]

Duša kaj tačas poreče,
Kar se spomni to jo speče,
Kam sirota se zateče?
Vodnik.

Grešnik čuj! Na koncu sveta
Bo gromela gIasna tromba,
Zemlja v žar do vrenja vneta
Mertvim, živim bo opomba,
De je sodba del začeta.
Vest bo vila britke meče,
Gnala pred seboj trepeče;
Vsako djanje v tmo zavito
Vsemu svetu bo očito,
Duša kaj tačas poreče?

Ogledvaje misli, dela
Pretekliga. življenja;
Se bo groze tresti jela,
Vidši de ji doba jenja,
Ko je sladke, krogle pela.
Grižlo bode v živo meče,
Up nezvest obračal pleče;
Clo nikir ne bo utehe,
Krog in krog le znak pregrehe,
Kar se spomni, to jo speče.

Bo blešelo ji zerkalo,
Kip vesolnih let nasprot;
Svit napak bo odbijalo:
Slike gadov, kač in krot
Bo stermečian zreti dalo.
To prilike so grozeče
Tvojih del, ji vest poreče;
Vse bo jasno, zgorej strog
Plaval bo sodivši Bog, -
Kam sirota se zateče?

VI.[uredi]

Stara pravi, to je zmota,
Vse na svetu križem gre,
Kaj dočakam ja, sirota!
Jajce več ko puta ve.
Vodnik:

Pri kolovratih pod steno
Hčerke z materjo sedé,
Slišim praznih več ko eno,
Tud šalíve se gosté,
Starka v molku skriva meno.
Zdihne mlajši: Dota, dota!
Scer ne zlezemo iz kota,
Vredna je možem pomenka
Tista le, kjer zlat zacvenka. –
Stara pravi; to je zmota!

Zmota! kaj pa.? Vse je zdetje,
Šteje tri. nekter za štiri,
Drugi clo za vero vnet je,
Vladam de so v raju viri,
Cime tam za vse imetje.
Djak možá se ceni že,
Kura včasi jajce sne;
Na-se varh sirot ne zabi,
Bogatin po tujim grabi;
Vse na svetu križem gre.

Bravec je beseda kisla;
Pravjo kozla de pomeni,
Števec manj še skor se čisla,
Le čitatelj, to se ceni,
Vsim nasprotnim žuga visla.
Zvit hití na stranske pota,
Nepričakan plane 'z kota:
Pesnik trobi votle svoje,
Hvale vrednih ne zapoje;
Kaj dočakam ja, sirota!

Ljud pa vpije: Kaj poduki!
Čmu so pesmi? Hleba, hleba!
Slava visi nej na kluki;
Vina, žganja nam je treba,
Vriskajo ponočni čuki.
Z njim derhale krog veršé.
In po volji vse jim gre;
Mlajši svet očitno škaže,
Star prigovor de ne laže:
Jajce več ko puta vé!

VII.[uredi]

Ena vsim se ne spodobi,
Vsak nej pazi, kje ostane,
De v nesreče grez ne plane,
Kar dodelaš, to zarobi.

Tiho lazim krogo hiše,
Moja draga kjer stanuje.
Sapnik jedva malo diše,
In nakrat zagledam druje,
Nekdo clo iz vrat pribriše.
Ljubosumnost koj zatrobi,
Se pridruži mnenja zlobi.
In zares je to premastno,
Vsak nej ima milko lastno,
Ena vsim - se ne spodobi.

Ustnic kupa ne zadene,
Polnoči je ura bila,
Tma, se ve, imá grebene,
Zdaj domú je iti sila,
Ker pod koltre vse počene.
Pa domá? - dergét me mane,
Gospodar če name plane!
Kriči, uki neizmerni! –
Pomudimo se v taberni,
Vsak nej pazi kje ostane.

Kdor pa mora; nej korači,
Kakor gre, naravno mero,
Le po cestah; de ne stlači
Cvetlic tujih milo ktero,
Graj in gredic ne popači.
Zderži se omotne hrane,
Ter pijače žganj navdane,
Vina ki zaved omami,
Rad prepir in pravde drami,
De v nesreče grez ne plane.

Pazbo terja vsako delo,
Brez prevdarka ne končá, se,
Kima, hira pusto velo,
Plodi malo, slabo rase,
Vehne komaj kliti jelo.
Delaj kakor se spodobi,
Svet nej to al uno trobi;
Se obračaj razun mude,
Dobe srečne, dobe hude,
Kar dodelaš, to zarobi.

VIII.[uredi]

Strune milo se glasite,
Tužna pesmica žaluj,
Bolečine v sercu skrite
Terdoserčni oznanuj.
Prešern.

Mi spoderkne čimba vsaka,
Kar pregledam, to je prazno,
Išem sreč, prispé napaka,
Mezde svest si, staknem kazno,
Upam trato, glej! je mlaka.
Zgodbe tak, nasprot zavite,
So nadlogi, ko prišite;
Ena rjove, druga siči,
Ta me bercne, una piči,
Strune milo se glasiti:

Spotikavne, clo negladke
So življenja puste ceste,
Bele vrane ure sladke,
Piri; svatbe brez neveste,
Blagora le zrem razpadke.
Sledni dan pritiska huj,
Svetu vsemu up je tuj;
Solz obilno, malo smeha,
Pičlo snage, mnogo greha,
Tužna pesmica žaluj.

Mili skaži, kaj me žuli,
Kak mi grom preti in bliski,
Tma nesreč nasprot mi tuli,
Krog in krog nadloge stiski,
Tud sovražtvo besno kruli,
Živo čertaj solze lite,
Prazne sence pridobite
Jih pobarvaj svitlo žarno,
Kak versté se mi soparno
Bolečine v sercu skrite.

Tuge te in tem enake
Poobrazi s tenjo mračno,
Nej preceni vse oblake,
Strašno bitje moje tlačno,
Ter zasrambe pšice jake.
K takim tožbam druge kuj,
Vse na tenko popisuj;
Moje djanje in nehanje,
Serca grenko, britko stanje
Terdoserčni oznanuj.

IX.[uredi]

Čarodelna krasna noč,
Ki omami nam zaved,
Basni plodna časa moč,
Kaži svoj obraz mi spet.
Tiék.

Polnoč je, strašna tmina,
Reč nikaka ne spozná se,
Je zaperta drage lina,
Strah in groza hujši rase,
Brez čutečih je grašina.
Ak pa môga petja moč
Jo predrami mém gredoč,
Koj bo sverha tega stiska,
Meni se v očí zabliska
Čarodelna krasna noč.

Tode petje kaj koristi,
Tiho vse je, tiho, muto,
Jeka glas le, vedno isti,
Odgovarja votlo ljuto
Na poklic moji jasno čisti.
Tma. je gosta zad in spred,
Pes čuvaj mi laja v sled;
Sova v gojzdu, pusto tuli,
Neumevno glasje kruli,
Ki omami nam zaved.

Je pretekla doba krasna,
Ker veljala je pravica;
Roka tista je začasna,
Sveti v ki se zlat, petica,
Al oblast po svetu glasna.
Djanja je sedaj obroč
Groma poln, neviht in toč.
Verni se nam sreče cvetna,
Vsim ugodna, vsim prijetna,
Basni plodna časa moč.

Doba sprave, doba sladka,
Kjer miru so slavo peli;
Vsaka cesta bivši gladka,
Grad bogat, ljudjé veseli,
Brez bojezni, tug napadka!
Srečni čas, pobožno vnet,
Djanja v jedru čist in svet,
Korenine bil si prave,
Cvetja poln in svitle slave,
Kaži svoj obraz mi spet!

X.[uredi]

O, predpust! o čas presneti,
Ne poverni se mi v drugo!
Ti poslal si med petice
Materne požrešno kugo,
Djal mošnico mi na suho.
Prešern.

Pepelnične tihe srede
Se sprehaja mladi djak;
Barve v licu pusto blede,
Kdor ga sreča vidi vsak,
De mu čmerna v glavi prede.
Dnarji, prej že šibko šteti,
So do zadnih bilk požeti,
Nov naslon - kedaj pripiha?
On tedaj primerno zdiha:
O, predpust! o čas presneti!

Hvala Bogu, je doveršen,
Le predolgo je mudíl se,
Prižan ves, razkuštran, zmeršen,
Je med nami kruto vil se,
Ni zastonj za norca keršen.
Bom premagal britko tugo,
Znancov smeh, prijatlov rugo;
Pa rogaču moram reči:
Kakor gre te mislim speči,
Ne poverni se mi v drugo!

Scer ni bila zlo debela
Ta mošnica, tode zala;
Zdaj je votla, suha, vela,
Mutotiha, micnomala,
Postna jetka jo je vzela.
Čas neslane govorice!
Pogublji brez pravice,
Dristo strašno, kolerino,
Kužni mor in vetrovino
Ti poslal si med petice.

Nakopičil si nadloge,
Listov kupček zal meničnih,
Zadolženja zanjke mnoge,
Obiskave pustoličnih,
Tudi kašlja razne proge.
Kvar si dal mi, kes in tugo,
Kako huj - še rano drugo;
Razun grenke v sercu muke,
Zasejal si med nauke
Materne požrešno kugo.

Sim za post, ko gre, pripravljen,
Mi ni več poduka treba,
Drugim bom v izgled postavljen,
Se ogibal vina, hleba,
Golobiček sim zadavljen.
Vzel je pitje, vzel je kuho,
Clo iz postlje koltre, rjuho,
Prav prijetno, le prekmalo;
Res de šibko, vonder zalo
Djal mošnico mi na suho.

XI.[uredi]

Ni nevesti všeč beseda,
Malo ji govor dopade,
Barva jo polije bleda,
Zlo zakrivi lica mlade,
Ojstro ženina pogleda,
Jezo vsim spoznati dade.
Prešern.

Pri pojedni so sedeli
Vabljeni tik druge družbe,
Snubci hčerke, zlo veseli
Ženinu storjene službe,
Ker obljubo so sprejeli.
Reče jeden: To me vjeda,
Ženin de prekislo gleda,
Ker se šibka zdi mu dota;
Poslušavni pak iz kota
Ni nevesti všeč beseda.

Višje misli je imela,
Vse na tenko pretehtaje
Za krasot se pervo štela;
Druzih proge ogledaje
Slast ji ta je dozorela:
Ona sodi: "Stare, mlade,
Vse presežem brez ograde;
Bodi mu dovolj oseba,
Kaj je taki cvenka treba?"
Malo ji govor dopade.

Spelje dalej: Naše dobe
Kdo popraša po lepoti?
De je le obilno robe,
Slika studna ga ne moti,
Rad pozabi vse gonobe.
To izrekši čmerno gleda,
Tehta strogo zgodbe veda;
Terči z glavo zadej v steno,
Z roko mahne na koleno,
Barva jo polije bleda.

Reče svojo družbe sledni
Ktera mu na jezik pride,
Osoljene bolj poredni,
Staršim tudi grenka uíde,
Čuti dajo puste jedni.
Bolj pobožne sive brade
Nič prijetnih, malo slade.
Jih nevesta le posluša,
Govoriti ne poskuša,
Tode krivi lica mlade.

Medju tem se ženin hvali,
De imel jih je na zbero,
Ako te bi mu ne dali,
Si izvoli druzih ktero,
Zlo divico tak užali.
Umi vsak, de ta beseda
Ni lepotam kosček meda,
Ne popertnik, ne pogača;
Simo, tamo se obrača,
Ojstro ženina pogleda.

Hoče spričbo s tem dognati,
De je delo puhlo snuba,
Prazna slama de se mlati,
Vse besede so le zguba,
Volje manjka, se mu vdati.
Tako cvetje pičle nade
Ženinu nakrat propade;
Ona slova ne izreče,
Obernivši družbi pleče
Jezo vsim spoznati dade.

XII.[uredi]

Bog jo živi gospodično,
Daj ji hčere, Bog, enake,
Tako krasne, tak cveteče,
Bog ji sine daj junaške,
Zdaj nar lepši pod cesarjem
Roža mi nevesta rase.
Prešern.

Nekdo upa poln in strasti
Gre domú od gostovanja,
Ves veselju je v oblasti,
Od medenih se mu sanja,
Misli s tem hití napasti,
Žarno vnet za svojo mično,
Lepo mlado, kroglolično,
Speši dalej, skorej teče,
Gostoma gredoč izreče:
Bog jo živi gospodično!

Jo podpiraj mojo drago,
Ni na svetu ji prilike,
Najdel bi mnogtero blago,
Nikdar tej spodobne slike,
Deni kar jih je na vago.
Ktera ima lica take,
Slične persi, stegna jake,
Sapno hojo, tak pogled,
Toljko krasa zad in spred?
Daj ji hčere Bog enake.

Hčerke zale, njej prilične,
Duha čiste, serca čutne,
Po lepoti tako dične,
Kakor barve svilorutne,
Svet mikavne, v delu pične.
Bodi lice jim rudeče,
Zretje čuta vse goreče;
Družbi vsaki cvet spomina,
Slavna ko nekdaj Korina,
Tako krasne, tak cveteče.

Tudi sine, to se ve de,
Čverste, krepke korenjake,
Ak se kaj v Evropi zmede,
Razpodé de koj oblake
V daljni kraj iz naše srede.
Borbe nam grozé orjaške,
Svade pruske, včasih laške,
De bi moč nam zvesta bila,
Je tedaj velika sila
Bog ji sine daj junaške.

Nada zvesta mi ostane
Serca v jedru clo do smerti,
Dokler starost me ne zmane,
Upu vhodi so odperti,
Rad nesreč pozabim rane.
Dvomb o milki; teh se varjem,
Zmir na isto struno vdarjem:
"Bogme, da! premaga vse,
Bleska, snag in mika je
Zdaj nar lepši pod cesarjem!"

Kot na vertu tulipana;
Medju drevjem jela tenka,
Sije v cvetju svetu znana,
Grekam ko nekdaj Helenka,
V pušbi al Ebreju mana.
Čitam liste, čujem glase,
Vse v okrogu prispozná se,
De nikir je ni enake; -
Prosta graje, dvombe vsake
Roža mi nevesta rase.

XIII.[uredi]

Polje žita rodovitno
Se v oči mi lesketá
Pridnost vidim tam očitno
Kmetovavca marniga,
Z dvojco vpreženo kopitno.
Valjavec.

Ko mi v glavi pusta prede,
Ktera v družbi zagrení,
Al se v skladbi mera zmede –
Brez napake petje ni –
V leta mlajši vpiram glede.
Krasno z barvo vsim očitno
Lepšam zdajno dobo sitno;
Prazne marnje strogo sodim,
Bližno, daljno tak prehodim
Polje žita rodovitno.

Krasno v pervi desetinki
Je stoletja tega teklo,
Krajši bili so ovinki,
Ker je kaj se v družbi reklo,
Učbi vdani pridni sinki.
Mlada, lepa deklica
Je k molitvi rada šla;
Kak je to prijazno bilo,
Sercu živo govorilo,
Še v očí mi lesketá.

Zdaj je v gradu vse drugači,
Pravjo, to omika je,
Un se krivi, ta se pači,
Vse na vid, le zdenju vse,
Pravo pak s petó se tlači.
Samo v kletih lepo klitno
Cvetko gledam, pridobitno,
Nevenljiviga korena,
Krasno rasti in plemena,
Pridnost vidim tam očitno.

Vsak se giblje, vse je živo,
Rok pod pazho zreti ni,
Mlado, sredno, staro, sivo,
K opravilu vse hití,
V log, na travnik, žitno nivo.
Zreti to le, rajska sla!
Delo čisla srenja vsa,
Knez, grajšak, posestnik mali,
Podpiraje glasno hvali
Kmetovavca marniga.

Ta obrača se prijetno,
Gladko teče mu spod rok,
Hiša zdelana umetno
Zanj je radosti iztok,
Zimsko stanje, ne poletno.
Ko pospravi skerbovitno
Vse pod streho blago žitno,
Speši zraka brazdam dati,
Ter na novo preorati
Z dvojco vpreženo kopitno.

XIV.[uredi]

Vse, kar hodi, leze, plava,
Kar gomazi, kar leti,
Se okoli pluga druži,
Predstva venc mu podelí.
Vilhar.

Vse stvarí, orod, zverine,
Se je pravdalo nekdaj,
Tiči spejo iz višine,
Morske ribe v isti kraj,
Brez komarjev zbor ne mine.
Dviga se nevažna glava,
Sama čast si predstva dava;
Si namestnike izvoli,
Po prevdarku vsak dan bolji,
Vse kar hodi, leze, plava.

Slično v temu vsaka ceni,
Venec de naj gorši gré,
Le na tihim krivo meni:
"Tista ja sim, to se ve,
Drugi se ne vda, nobeni."
Zboru scer se votla zdi,
Njej pa žarno v sercu tli;
Ne pretehta, ne popraša,
Se ošabno vsim obnaša
Kar gomazi, kar letí:

Dalni v jutrovi deželi
Je drugačna tota reč;
Tam je Kina, polki smeli;
Pol človeštva, skorej več,
Ak bi vse sorodne šteli.
Vsakdo tam ratarstvu služi,
Se s pohajanjem ne kuži;
Cesar orje vsako leto,
Kar od starosti ni zmeto
Se okoli pluga druži.

Plug je tam orodja spredno,
Djanja krasni rožni cvet,
Vsih opravkov veršnik vedno,
Za ratarstvo vsak je vnet,
Plug je pervo in posledno. –
To pretehtajo stvarí,
Cela družba ostermí,
Se globoko vsaka glava
Plugu vkloni, vriska:
Slava! Predstva venc mu podelí.

XV.[uredi]

Um ljubezni misli v glasih,
Prenevkreten je prevdar,
Najde plodno jedro včasih,
Ponavadno stakne kvar.

Zjutra dnes mi šine v glavo,
Nej glosiram toti stavk,
Javalne mi steče v slavo,
Bo ko druge puhli davk,
Le nasprotniku v zabavo.
Pevcu zdi se plodno včasih,
Kar je zernja prazno v klasih;
Tak se meni dnes dozdeva,
Slovke te de niso pleva,
Um ljubezni misli v glasih.

Pa ljubezen, bi se djalo,
Je presodku tuja reč,
Čuti žarno, tehta malo,
Prazne sanja so ji všeč,
Kar bi v teh se najti dalo.
Mlad za mlado vžge se kar,
Al je vredna ní mu mar;
Bodi živa, bodi mirna,
Posnemavka, al izvirna;
Prenevkreten je prevdar.

Se zagleda v pervo lepo,
Po naključbi sreča jo,
Ljubi žarno, ljubi slepo,
Skor polizal rad bi vso,
Ko sladkorja micno kepo.
Z ahmi, z jojmi v britkih glasih,
Kot jetnik verig v opasih,
Njene hiše krog obhodi,
Vsako stvar po željah sodi,
Najde plodno jedro včasih.

Pa še rajši se primeri,
Zdihi vsi de so zastonj,
Dulcineje ne uveri,
Smert naposled plane ponj;
Ter ga zgrabi v splošni beri:
Bil je vtrujen, pust in star,
Ni mu več ljubezni mar;
Tak na zemlji rado steče,
De iskavec lične sreče
Ponavadno stakne kvar.

XVI.[uredi]

Upa barva je zelena,
Vse nasprotnike pognala
Bo Slovenja prerojena,
Jih ko črešnje pozobala.

Kar na kose je razdjano
Med narode tuje bilo,
Bo po splošni želji gnano
Se v Slovenjo prerodilo,
To je vsi Evropi znano.
Pomenljiva bo premena,
Rasla bo narodu cena;
Krajnska v tem se verlo trudi,
Gorotanska, Štirska tudi,
Upa barva je zelena.

Pa nemškutar kislo gleda,
Ker naskriž račun mu gre,
Nemca tud zavid ujeda,
De Slovenja se zavé
V tem ko njemu žuga zmeda.
Ta se bo verteti znala,
Z djanjem svoj prospeh iskala;
Po pravilih scer postave,
Po zakonu v blesk deržave,
Vse nasprotnike pognala.

Da! premenulo se bode
Plodne v polja naše stanje;
Sverha solz bo, muk in škode,
Vmolknulo nam bo prašanje,
Kaj čez nas Germanja gode.
Nej nastopi doba plena,
Gazi kri se do kolena;
Tik nadlog in groz globine
Združila pogumne sine
Bo Slovenja prerojena.

Res je nam sovražnih mnogo,
Vest jih peče krivde lastne;
Vsak po sebi sodi strogo,
Reče strupne, včasi mastne,
Puha na Slovenjo vbogo.
Ta ne bo se prepirala,
Samo krepčati se znala,
Ko zabliska doba djanja,
Vergla proč odejo spanja,
Jih ko črešnje pozobala.

XVII.[uredi]

Je Slovenja mirna gora,
Sreč in del prijazni zneski,
Včasih tujcu reči mora:
Snežne kepe niso treski.

Le preglejmo to deželo,
Vse razmere pretehtvaje;
Nič ni puhlo, ništa velo,
Najdeš blagor na vse kraje,
Bo se cvetje vse ti zdelo.
Brez prideržka, brez upora
Vsak previžan biti mora,
De na zemlji avstrijanski –
Izuzemši šunder lanski –
Je Slovenja mirna gora.

Ak pogledamo v grašine,
Na vasí in sel planjave,
Na divice, čverste sine,
Trate polne rož in trave,
Nam veselje v serce šine.
Vse je celo, ne obrezki,
Blagostanja vse so bleski,
To so dela, uma, truda
Plodonosne nove čuda,
Sreč in del prijazni zneski.

Tujstvo pak nad nami gode,
Mu zavid ne da pokoja,
Veselí se naše škode,
Pazi kam je gled al hoja,
Razodelo če se bode.
Votliga ko hrupi štora
Nam preté napad pomora;
Tak Slovenja kako grenko,
Raj debelo, ko pretenko,
Včasih tujcu reči mora.

Guljo pevce stare, mlade,
Tud Koseski jim ne vstreže,
Pravjo: Ta le drugim krade,
Slovam glave, repe reže,
Lastnih peti on ne znade.
Kaj pa reče k tem Koseski?
On molčí pri pisni deski,
Tuhta dalej, ter prevdari:
To so puhi, nikda kvari,
Snežne kepe niso treski.

XVIII.[uredi]

Daj mi berž iz kota lesnik,
Muči me s terditbo pesnik,
De je glosa - - naški glas.

Čujte, čujte! nova spaka!
Glose peti je začel,
Prešne slabši sledna vsaka,
Kje je nek oblike vzel?
Osemnajsto kup nataka.
Ta bo nemškim duhu česnik,
Umu zopern, pust opresnik,
Take godbe bom se branil,
Pevca v živo z bičem ranil,
Daj mi berž iz kota lesnik.

Znano sploh je, de dvomljiva
Je na zemlji vsaka stvar,
Pamet ima malo vpliva,
Rodu praznih sanj je mar,
Um kalí nam senca siva.
Vse napák je, merzel kresnik,
Skor brez vina pozni jesnik;
Pa prešerno: "Bo nam zraslo
Iz osata čisto maslo!
Muči me s terditbo pesnik.

Pravjo de beseda glosa
Je iz Greškiga speljana;
Jezik tehtam kos do kosa,
Slovka, da! je Greku znana,
Pa terditba vonder bosa.
Le preglejmo sredni čas,
Redek bil je mira kras; -
Rimce Jenzerič je mazal,
Jelimir Kartagi skazal,
De je glosa - - naški glas.

XIX.[uredi]

Kralj sijavne visokosti!
Ne vračuj nam po zaslugi,
grešne vsmili se slabosti.
Po Vodnikovi.

Neizmerna kot narava,
Brez prilike kakor svet,
Je učimbe Božje slava;
Del neskončnih živo vnet
Čuda človek ogledava.
Vidi kako v trumi gosti
Zvezd nebrojnih, krogi prosti
Dani vsim šo, vsim namene
Čerta nedosežne cene
Kralj sijavne visokosti.

Gospodar milot in sile,
Stvarnik naš i vsih stvarí,
Sercu so opombe mile
Tvojih mer na vse platí,
Ki v namenu so ti bile.
V naši nas opiraj tugi,
Krepi moč ob grešni kugi,
In ko zadne zadoné,
Nej po milbi tvoji gré,
Ne vračuj nam po zaslugi.

Perhle so človeške dela,
Bitje stalno ní jim last,
Kar nakloni, to bo vzela
Časa nagla zla pošast,
Cima vsem je v bistvu vela.
Dobra volja ni zadosti,
Uma brani so priprosti,
Ker tedaj še omahujem,
Klica pameti ne čujem,
Grešne vsmili se slabosti.

XX.[uredi]

Vse premembe so le kvari,
Malo-ktera obveljá.

Kdor natisa vredne ceni
moje pesmi, ga svarím,
De oblik mi ne okreni,
Scer iz groba prigromim,
Poteptam, kar on premeni.
Pisal sim po šegi stari,
Novih slik me Bog ovari;
Po prevdarku sodim tak,
Iz novin grozí mi spak,
Vse premembe so le kvari.

Nove šege so nevarne,
Priča temu zgodba je,
So v začetku zreti žarne,
Tmina pak jih koj požré,
Zapustivši svetu marnje.
Svojo vsak častíti zna,
Žamet ji v obleko da;
Jo nališpa ko nevesto,
Kdo pa čisla jo za zvesto?
Malo-ktera obveljá.

XXI.[uredi]

Ako spava, bodi zdrava,
Če me skuša, nič ne dé.
Prešern.

Citre v roki tiho hodim
Krogo hiše svoje drage,
Po občutkih serca brodim,
Krožil rad bi viže blage,
Kih prijetne milki sodim.
Bile scer so ji zabava,
Dnes se dolgo obotava,
K oknu ni je, kaj pomeni? –
Nej le v prid mi trude ceni,
Ako spava, bodi zdrava.

Skazalo se zadnič bode,
Kako zvesto de jo ljubi
Pevec, ki pod oknam gode,
In nje serce žarno snubi,
Ne prevdarši lastne škode.
Ak zbuditi up se sme,
Mojih sanj de muke zve,
De me v sercu ne sovraži,
Le šalivo micno draži,
Če me skuša nič ne dé.

XXII.[uredi]

Kaj postopaš ti za mano?
Prešern.

Kisla se mi je sanjala,
Muza modropevka je
Roko mi v slovó podala,
Rekši de bo prazno vse,
Venca mi ne bo spoznala.
Ter pristavi: Ni ti dano,
Petje v tebi ni dognano;
Svetjem ti, ne kruli več,
Puhla vsa je tvoja reč,
Kaj postopaš ti za mano?

Doveršivna.[uredi]

Potihne glas! - Kamena več ne poje,
Zarudena v obrazu gleda v prah;
Začula bi presodbe rada tvoje,
Jih čisla vse, pomembe ni je strah.
Pravedniku izroči pravde svoje,
Ki volje čist je, ne priznanja plah;
Le čuta ki pretehta rajsko ceno,
Je vreden tud, ovenča de Kaméno.

Tim pesmam ni, živeti dolgo, želja,
Le toliko, de boljši prebudé,
Nanesle ki vam bodo več veselja,
Ker slajši dih iz jedrine puhté;
Pozabi koj nej jih potomstva delja,
Naslednice ko zalši zaslové;
Nevžitni so pomlade božni cveti,
Pozabljeni, ko sadje da se zreti.

Pomlad prispé, pogreti na širjavi
Življenja se nezmerno prebudí,
Piruje zrak v očarani dišavi,
Tičevja zbor v obnebju žvergolí,
Vse zdravo se sprehaja po planjavi,
In pase krog posluh, občut, očí.
Pomlad nehá! k pokoju spe narava;
Končana je mladosti sladke slava.

Dodjala še bi bila kaj Kaména,
Pa zdi se ji, že to preveč de bo;
Ker nizka zdaj je pesmi, godbe, cena,
Dopade le šumenja, vriska zlo;
Na taborih desetkrat že rečena
Gromé terdí, de ni je še biló.
Poslušajo; - če ravno splošno znana,
Jim derkne v čut, ko v suho gerlo mana.

Tedaj dovolj za take puste čase,
Kar se vam tu v tih bukvicah podá.
Terpite jih dobrotno šibke glase;
In pomnite, de ni založba vsa;
Narodu zgod po dnevih, urah rase,
Skor miglej vsak nebroj novin imá;
Ak bile bi močí želenju slične,
Vse čitali bi v knigi nakopične.

Ker pa krepost me vidnoma nehuje, -
Pretekliga stoletja sin sim bil, -
Mi v sercu up do boljiga ne snuje,
Timveč dozdev, de tek.se bo veršil!
Do novih del mi misel omaguje,
Bom derkati se drugi tir učil.
Človeku ta ni ravno všeč, al sladen,
Po jabučku pak snedenim - prikladen.

Ta jabuček na dela dva me spomni,
Ki bil sim ju v mladosti že začel,
Predmeti so nekoljko glavolomni,
Zatorej bil jih zabiti sim jel;
Doneli scer so drugi stiski gromni,
Slovó je tak Apol od mene vzel;
In tuki jih le memgredé omenim,
Za mlajši ker jih truda vredne cenim.

Na pervimu je mestu jabuk Evni;
Priboljšek tak je vzel vertnar za zlo,
On zagromí ostrašeni prerevni,
De isti hip nje zadni v raju bo;
In res bučí vihar močan, razvevni,
Kar sreč in sle na vertu je biló;
Nadloga s tem jo ploditi pričela,
In živo vse do zdajnih dni zadela.

Na drugimu je Eride darilo,
Po Paridu prisojen jabuk zlat,
Spoznano v dar to Kipridi je bilo,
Ker nage tri je cenil sodja mlad.
Iz tega je vse tisto se razvilo,
Kar petja je helenskiga zaklad,
Tud kar še scer izvadja se iz bora
Trojanskiga, se les prišteti mora.

Bi prišlo jih po tema še petero,
Priličnih clo, in slabji ne o teh,
Omenim pak tu dvojne le v primero,
Sorodne ste te zgodbe unih dveh;
Hipomena in Atalante dero,
Za živ objem že stare dobe speh;
Posledni bil bi tisti jabuk Tela,
Sloboda s kim je Švajci cvesti jela.

Moj drug predmet so bile nježne tice,
Ne roparce, ne čuk, ne rib gusár,
Veselja znak, izverstne golobice,
Ki nikomu na zemlji niso kvar,
Nekrivde le in sprave naznanice,
Diviški roj, nedolžna, čista stvar;
Z Noétovo na barki bi pričele,
Nasledeb šest priličnih tej imele.

Če kakimu naslednikov so všečne,
Nej loti se, mu delo pojde v čast;
Ne dvomim de speljave bodo srečne,
Vam uma je dostojno dano v last;
Čitateljem gotovo bodo tečne,
Ker jedro v njih obeta kal in rast.
Rečeno to brez kakoršne zamere,
Želím de nam koristi vplodi ktere.