Zaprta smrt (Valjavec)
| Zaprta smrt Matija Valjavec |
| |||||||||||||
K svetemu Tomažu
Pride dekla božja,
Zlo užéjala jo
Je človeška košnja.
Svetega Tomaža
Krčma ti je dobra,
Vina ga poprosi,
Ne diší jej voda:
Ti 'maš tol'ko vina
Trda duša skopa,
Pa ga nič ne daš mi,
Toma trdi Toma!
V klet jo pelje polno
V sredo tja sodovja,
Pij ga pij do sita
Rébrna strahota.
K sodu naglo plane,
Odmaší ga ročna,
Srkne, sod je prazen.
To je pivka močna!
K drug'mu sodu šine,
Odmaši ga ročna,
Srkne, sod je prazen,
To je pivka močna!
K tretjemu blahutne,
Odmaši ga ročna,
Srkne, sod je prazen,
To je pivka močna!
»Čaki, zavolj tebe
Se m' ne 'zprazni mošnja.«
Havt! po njej z rokama,
V sod zmaší jo Toma.
Tukaj notri bodi,
Žena grozonosna,
Naj počiva malo
Ljudosečna kosa.
Jej in pij al pa ne,
Bolj ne boš životna,
Dokler kaj ljudi je
Tud ne bo te konca.
Sedem let je smrti
Vedro ječa grozna,
Sedem let kopali
Niso en'ga groba.
Bog Tomažu pošlje
Angeljskegaa posla:
»Smrt izpusti; strašna
Vpije k meni tožba.
Kakšen je nasledek
Tvojega zapora?
Bolj kot pred potopom
Zemlja je hudobna;
Kdo je, da b' mu bila
Mar zapovedi božja?
Tolovaji vsi so,
Rod ves - ena zloba.
Zla je ura solnčna
Doba zla polnočna,
»Kaj se nam je bati,
Saj strahú ni groba!«
Le poglej okoli,
Kaka reva grozna!
Starci žitja trudni
Prosijo umora,
Slabi zavolj silnih
Si želijo konca,
Da nikdo ne pride
Žal'je družba božja;
Le poglej okoli
Kaka reva grozna!«
In Tomaž spregleda,
Reši smrt zapora;
Mró živlenja siti,
Pojenjuje zloba.
S právljico to mati
Me je še otroka
Vráčala od straha
Smrti in pa groba,
Vam pa jo prebira
Glasno struna moja,
In predmèt podaja
Fantazii bògat.