Zamršenka
| PASTIRICA DROBTINICA Kristina Brenk |
| |||||||||||||||
Nekoč sta živela kralj in kraljica, ki nista imela otrok; zato je bila kraljica vsa nesrečna, tako da skoraj ni imela veselega trenutka. Kar naprej in naprej je tarnala, ker je bilo tako samotno in tihotno na kraljevskem dvoru. »Ko bi imela vsaj kakšnega otroka, pa bi bilo vse drugače živo tu,« je ponavljala. Kamor koli je pripotovala po vsem svojem kraljestvu, povsod je naletela na družine, obilno oblagodarjene z otroki, še celo po siromašnih kočah; in kamor koli je prišla, povsod je slišala, kako ženske po hišah zmerjajo otroke in se jezijo, da ne bodo več tako neumne, da bi jih še kaj imele; to se je kraljici dozdevalo čudno, ker si ga je sama še zmeraj želela. Navsezadnje sta kralj in kraljica vzela k sebi tujo siroto; hotela sta jo imeti pri sebi na kraljevskem dvoru in jo vzgajati in jo imeti kakor za svojo. Nekega dne je punčka, ki sta jo posvojila, stekla na vrt pred gradom in se igrala z zlatim jabolkom. Mimo je prišla neka beračica; tudi ta je imela s seboj majhno punčko; in ni dolgo trajalo, ko sta bili mlada beračica in mala grajska deklica dobri prijateljici; skupaj sta se igrali in trkalikali druga proti drugi jabolko. To je videla kraljica, ki je sedela v gradu pri oknu; potrkala je po šipi, naj pride posvojenka gor. Ta je poslušala, vendar je mala beračica odšla z njo; in ko sta stopili v dvorano pred kraljico, sta se držali za roke. Kraljica je oštela mlado deklico. »Ne spodobi se t: da skačeš in se igraš z razcapano beračico,« je rekla is hotela beračico spoditi ven. »Ko bi kraljica vedela, kaj zna moja mati, bi me ne podila od sebe,« je rekla mala beračica; in ko jo je kraljica vprašala, naj pove kaj več o tem, ji je zaupala, da njen mati lahko naroči za kraljico otroka. Kraljica tega n mogla razumeti, vendar je punčka kar naprej gonila sve i in zatrjevala, da je vsaka njena beseda čista resnica in naj kraljica samo poskusi, kaj vse zna njena mati. Nazadnje je kraljica dovolila, da sme oditi mai beračica z njo dol. »Veš, kaj je rekla tvoja hči?« je vprašala kralj:., žensko, ko je stopila skozi vrata. Ne, tega beračica ni vedela. »Pravi, da mi lahko naročiš otroka, če hočeš,« je rekla kraljica. »Ne spodobi se kraljici, da kaj da na tisto, kar brbl i beraški rumenokljuni,« je rekla ženska in odšla svojo pes... Kraljico je pogrelo in hotela seje spet znesti nad mL: beračico in jo spoditi čez prag, vendar je ta še napq zatrjevala, da je čista resnica vsaka beseda, ki jo je izgo¬vorila. »Kraljica mora samo kaj dati moji materi, da jc : spravila v dobro voljo, potlej se bo dalo še vse popraviti! je rekla mlada beračica. Kraljica je bila voljna poskusiti; beračico so še enkr* poklicali nazaj in jo pogostili z vinom in medico, cL c pila, kolikor jo je bila volja, potlej pa tako ni dolgo trs jalo, ko ji je začel jezik teči. Takrat ji je kraljica še enkrat zastavila svoje vprašanje. »Eno pot bi že vedela,« je rekla beračica. »Kraljica naj si da zvečer, preden se uleže spat, prinesti dve kadunji vode. V njiju naj se okopa in ju potem izlije pod posteljo. Ko bo zjutraj pogledala pod posteljo, bo videla, da sta zrasli dve roži, ena lepa in ena grda. Lepo naj poje, grdo pa naj pusti pri miru. A ne sme na to pozabiti!« je rekla beračica. In res, "kraljica je naredila, kakor ji je bila nasvetovala ta ženska; velela si je prinesti dve kadunji vode, se umila v njiju in ju izlila pod posteljo; in ko je zjutraj pogledala pod posteljo, sta tam rasli dve roži; ena je bila grda in ostudna in je imela črne lističe, druga pa je bila ljubka in lepa, da ji še nikoli ni videla para; in to je nemudoma pojedla. A lepa rožica je bila tako prijetnega okusa, da se kraljica ni mogla premagati: pojedla je še drugo. — »To pa res ne more nič škodovati,« je pomislila. Čez nekaj časa se je kraljica ulegla v otroško posteljo. Najprej je povila hčerko, ki je držala kuhalnico v rokah in jahala na kozlu; bila je grda in zoprna in pri tisti priči, ko je prišla na svet, je zavpila: »Mama!« »Če sem jaz tvoja mati, naj se me bog usmili in mi prizanese!«je rekla kraljica. »Nič ne maraj za to, saj pride takoj za menoj še ena in ta bo lepša,« je rekla punčka, ki je jahala na kozlu. Čez nekaj časa je kraljica povila še eno punčko; ta je bila tako srčkana in lepa, da še nikoli nihče ni videl tako čednega otroka; in tako si lahko mislite, da je bila kraljica vesela. Starejši hčeri je dala ime Zmršenka, ker je bila grda in zmršena in je imela čepico, ki ji je v cunjah frfotala okrog glave; kraljica je ni nič kaj rada videla in dekle so jo poskusile odnesti v drugo sobo; vendar ni vse skupaj nič pomagalo, zakaj starejša je hotela biti tam, kjer je bila mlajša, tako da ju sploh ni bilo mogoče spraviti vsaksebi. Ko sta sestri na pol odrasli, je nekega večera nastal strahoten trušč in ropot v veži pred kraljičinimi .prostori. Zmršenka je vprašala, kaj toliko ropota in razgraja pc hodniku. »Saj se ne splača, da bi poizvedovala o tem.< je odgovorila kraljica; vendar Zmršenka ni odjenjala. temveč si je po vsi sili hotela priti na jasno; zato ji je kraljic.: rekla, da so zunaj divje žene, ki praznujejo svoj večer Zmršenka je rekla, da pojde ven in jih napodi; in bol ko jo je kraljica prosila, naj vendar pusti vse skupaj pr; miru, manj je zaleglo; po vsi sili je hotela in morala ven. da bi nagnala divje žene; vendar je poprosila kraljice naj vsa vrata pozaklene, da ne bo mogla nobena divja žena niti majčkeno pokukati noter, je rekla. Potlej je Zmršenka odšla ven s svojo kuhalnico, da bi prepodil in razgnala divje žene; in pri tem je nastal na hodnik, takšen hrušč in trušč, da mu še nikjer nikoli ni bilo para. ropotalo in praščalo je, kakor da na vsako ped prostor: cepijo drva. A naj je bilo že tako ali tako, so se ena vrata vendarle majčkeno odprla in skoznje je sestra pogledal.: kako se kaj godi Zmršenki; pomolila je torej glavi:: skozi priprta vrata. Všc! se je že pripodila divja žena. ji odtrgala glavo in ji namesto nje nasadila telečjo; kraljična se je pri tisti priči spustila na vse štiri in začela mukati. Ko se je Zmršenka vrnila v sobo in zagled.,: sestrico, je rohnela in se jezila, zakaj niso bolje pazii: nanjo, in jih spraševala, ali se jim zdi zdaj bolje, ko se je sestra spremenila v tele. »Vendar bom poskusila, ali jo bom mogla rešiti," je rekla. Naročila je kralju, naj ji pripravi ladjo, ki bo dobre opremljena in takoj pripravljena; krmarja in posadke pa ni marala, češ da bosta s sestro sami odjadrali; in take so ji morali navsezadnje vse to dovoliti. Zmršenka je odjadrala in zavila naravnost proL krajem, kjer so živele divje žene; in ko sta pripluli v pristan je velela sestri, naj ostane na ladji in lepo miruje; Zmršenk. sama pa je na kozlu odjahala v graščino divjih žen. Ko je prišla tja, je videla, da je eno grajsko okno odprto in da je glava njene sestre med oknom; zato je na ves dir za¬jezdila na hodnik, pograbila glavo in z njo- oddirjal. Divje žene so jo udrle za njo in ji hotele glavo spet izpulit: in bile so ji že tako tesno za petami, da je vse žvižga!: in smrdelo; a kozel je brcal in bodel z rogovi in tuča Zmršenka je opletala in udrihala s kuhalnico, tako da se je moral roj divjih žena nazadnje le vdati. Zmršenka se je vrnila na ladjo, odtrgala sestri telečjo glavo z ramen a: posadila namesto nje njeno lastno, tako da se je sestra spet spremenila v človeka, kakor je bila poprej;, in poterz sta odjadrali daleč daleč stran v tuje kraljestvo. Kralj v tem kraljestvu je bil vdovec in je imel enega, samega sina. Ko je zagledal tujo barko, je odposlal svojega sla raa breg, da bi izvedel, od kod prihaja in kdo je njen lastnik kakor hitro pa so kraljevi ljudje prišli k morju, niso našli r.¬barki nobene žive duše razen Zmršenke — ta je jahala po krovu naokoli na svojem kozlu, gor \n dol, da so ji lasje kar frfotali okrog glave. Kraljevi odposlanci so obstali ko vkopani spričo prizora, ki so ga videli, in povprašali, ali ni nikogar drugega na barki. O, pač, sestro ima s seboj, je odgovorila Zmršenka. Odposlanci so jo hoteli videti* vendar Zmršenka ni bila za to. »Sestra se ne bo pokazala, dokler ne pride sem sam kralj,« je rekla in se spet zapodila na kozlu naokrog po krovu, da je vse bobnelo. Ko so se kraljevi odposlanci vrnili na kraljevski dvor in povedali, kaj so videli in slišali na barki, je hotel kralj nemudoma k morju, da bi videl tisto, ki je jahala kozla. Kakor hitro je prišel, je zmršenka pripeljala na plan sestro; in ta je bila tako lepa in tako mila, da se je kralj pri priči do ušes zaljubil vanjo. Zato je odpeljal obe s seboj na grad in sestrico je hotel imeti za kraljico, vendar je Zmršenka rekla, da ne; njena sestra za vse nič ne more dobiti kralja, dokler kraljevič ne vzame Zmršenke. Lahko si mislite, da kraljevič ni bil nič kaj pripravljen za kaj takega, ko pa je bila Zmršenka tako grda in divja ženska; vendar so mu kralj in vsi na kraljevskem gradu tako dolgo prigovarjali, da je navsezadnje odjenjal in obljubil, da bo vzel Zmršenko za kraljico; vendar tega ni storil rad in je bil strašansko žalosten. Začeli so torej pripravljati za poroko; varili so in pekli in ko je bilo vse pripravljeno, naj bi se odpeljali k poroki; vendar je bil kraljevič prepričan, da bo to najhujša pot, kar jih je poznal v vsem svojem življenju. V prvi kočiji sta se peljala kralj in nevesta; ta je bila tako lepa in tako ljubka, da so se vsi ljudje ustavljali in se z obakraj ceste ozirali za njo, do koder so jo dosegli z očmi: za njima je jezdil kraljevič ob Zmršenki, ki je priganjala svojega kozla s kuhalnico v roki; in kraljeviču je bilo bolj tako pri srcu, kot da gre za svojim pogrebom, kakor pa da jaha na čelu svojega svatbenega sprevoda; bil je ves potrt in ni spregovoril niti besedice. »Zakaj pa nič ne poveš?« ga je vprašala Zmršenka, ko sta nekaj časa tiho jezdila. »O čem pa naj govorim ?«je vprašal kraljevič. »Vsaj to bi me lahko vprašal, zakaj jezdim na tem grdem kozlu,« je rekla Zmršenka. »Zakaj jezdiš na tem grdem kozlu?« je vprašal kraljevič. »Ali je to grd kozel? To je vendar najlepši konj, ki je kdaj na njem jahala kakšna nevesta,« je odgovorila Zmršenka; in pri tisti priči se je kozel spremenil v konja, in sicer v najvitkejšega, kar jih je kraljevič videl v svojem življenju. Tako sta spet nekaj časa jahala, a kraljevič je bil še kar naprej otožen in ni mogel spraviti nobene iz sebe. Zato ga je Zmršenka spet vprašala, zakaj ne more nič govoriti, kraljevič pa ji je odgovoril, da ne ve, o čem naj govori; tedaj mu je rekla Zmršenka: »Saj me vendar lahko vprašaš, zakaj jezdim s to grdo kuhalnico v roki.« »Zakaj pa jahaš s to grdo kuhalnico v roki?« je vprašal kraljevič. »Ali je to grda kuhalnica? To je vendar najlepša srebrna pahljača, kar jih je kdaj imela kakšna nevesta,« je odgovorila Zmršenka; in v tistem trenutku se je kuhalnica spremenila v srebrno pahljačo, tako svetlo, da se je vse zalesketalo okrog nje. Tako sta spet nekaj časa jahala, a kraljevič je bil še kar naprej žalosten in ni rekel ne bele ne črne. Čez nekaj časa je Zmršenka spet vprašala, zakaj nič ne govori, in to pot mu je rekla, naj jo vendar vpraša, zakaj ima tako grdo sivo čepico na glavi. »Zakaj pa imaš na glavi to grdo sivo čepico?« je vprašal kraljevič. »Ali je to grda čepica? To je vendar najsijajnejša zlata krona, kar jih je kdaj imela kakšna nevesta,« je odgovorila Zmršenka; in pri tisti priči je bilo to res. Potlej sta spet lep čas jahala in kraljevič je bil kakor poprej potrt in ni spravil ne črne ne bele z jezika; zato ga je nevesta spet vprašala, zakaj nič ne reče, in mu velela, naj jo vpraša, zakaj je ona sama tako sivega in grdega obraza. »Saj res, zakaj si tako grdega in sivega obraza ?« je vprašal kraljevič. »Ali sem grda? Tebi se zdi/ da je moja sestra lepa, a jaz sem desetkrat lepša,« je odgovorila nevesta; in ko se je kraljevič ozrl vanjo, je videl, da je res tako lepa, kakor je bil prepričan, da nobena ženska na svetu sploh ne more biti tako lepa. Tedaj se je zgodilo, da se je kraljeviču razvezal jezik, in ni več jahal s pobešeno glavo. Nato so svatovali in se dolgo gostili, nazadnje pa sta kralj in kraljevič odšla na pot, vsakteri s svojo nevesto, da bi obiskala očeta obeh kraljičen; in tam se je znova začela svatovska pojedina, da ji ni hotelo biti ne konca ne kraja. Če hitro stopiš na kraljevski dvor, nemara le še ujameš kakšno kapljico svatovskega piva.
Norveška pravljica