Zametene stopinje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zametene stopinje. Avtoriziran prevod iz francoščine.
Henry Bordeaux
Prevajalec: Krista Hafner
Izdano: Amerikanski Slovenec 43/79, 43/80, 43/81, 43/82, 43/83, 43/84, 43/85, 43/86, 43/87, 43/88, 43/89, 43/90, 43/91, 43/92, 43/93, 43/94, 43/95, 43/96, 43/97, 43/98, 43/99, 43/100, 43/101, 43/102, 43/103, 43/104, 43/105, 43/106, 43/107, 43/108, 43/109, 43/110, 43/111, 43/112, 43/113, 43/114, 43/115, 43/116, 43/117, 43/118, 43/119, 43/120, 43/121, 43/122, 43/123, 43/124, 43/125, 43/126 (1934)
Viri: dLib 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

ZMAGA LJUBEZNI[uredi]

Vidim, da se vdajaš svojemu nagnjenju, pa ne misli, da te zato manj ljubim. O ne,! Kdo ve, morda te bom prav zaradi tega še bolj ljubil. (Byron: Sardanapal.)

I.[uredi]

Cesta Franqueville veže ulico Henri Martina z Boulognskim gozdom in se odpira proti parku Muette. Ta park je bil svojčas pravi pariški dragulj. Tudi dandanes še ni zgubil svoje lepote, čeprav je precej manjši nego v prejšnjih časih. Skoraj bi lahko tekmoval z vrtom Ranelagh, ki si ga je bila zamislila sama Maria Antoinetta. Ima globoke drevorede, na koncu teh pa se odpirajo nekdanja zbirališča za kraljeve lovce. Prav kakor majhen Chantilly ali Versailles. Cesta teče vzdolž novega, zamreženega obzidja, ki je obrasel z bršljanom. Hiše stoje ob reki, ki je še niso stisnili v kamenito strugo, se razprostirajo ob njej zdaj pa zdaj prosta zemljišča in nezazidana stavbišča; po njih stoje drevesa kot zadnja sled nekdanje lepote in veselo žare v poslednjih solnčnih žarkih, dasi jih že grabi smrt.

Skoraj vse hiše, ki stoje ob tej cesti, so bile zidane šele v poslednjem času in nosijo nad vrati isti podpis: Mark Romenay, arhiteka. V tisti dobi se je stavbarslca umetnost hotela otresti čarovnega vpliva in ustvarjati iz sebe, pa ji je pošla iznajdljivost; morala se je zateči v preteklost, da ni postala čudaška. Mark Romenay pa je v tem času postal slaven med tistimi, ki so ta umik v preteklost izrabili. Znal je združiti ljubeznive okraske iz dobe Ludovika XVI. z modernimi zahtevami; njegove stavbe so bile zračne in solnčne, oživljal jih je z ograjami in balkoni. Čeprav so bile morda majhne, so, se vendar zdele velike in primerne za angleško opravo iz svetlega lesa — izdelano skrbno po Chpendalovi ali Adamsovi. Tako je stavba postala prijetno bivališče tistim, ki nočejo biti jetnik in mučeniki lastnega doma, in ki sovražijo vse, kar žali zdrav okus, in ljubijo vse, kar navaja k notranji zbranosti; to je čudno približevanje tisti brezskrbni dobi pred revolucijo, o kateri je zapisal neki zgodovinar, da je še v vonju venečih rož skrivala lepoto svojih poslednjih dni.

Cesta Franqueville je navadno mrtva in zapuščena. Potnik pa, ki se sprehaja po njej, opazi nehote veliko dvonadstropno hišo, pred katero se razprostira majhen vrtiček. Cisti in gladki slog poslopja in ravna streha je gotovo posneta po malem Trianonu; ob pogledu na številne okraske pa hitro pozabimo nanj. Tudi ima toliko oken in odprtin, da moraš šele iskati stene, ki jih podpirajo. Mark Romeany si je bil sezidal to bivališče zase. Vselej, kadar se vrača domov, zadovoljno opazuje svojo hišo; oči pa so mu žalostne. Notranja drama, ki jo je bil preživel, mu ni mnogo spremenila značaja in obraza, ki je bil resen že po naravi in živo nasprotje njegovemu dokaj posvetnemu življenju, burnemu iskanju družabne zabave in družinskemu življenju v lastnem domu.

Vročega julijskega dne se je Mark Romenay za hip ustavil pred hišo, da jo je laže opazoval. Ni li bila to najlepša slika na svetu? Solnce je pravkar zahajalo in nežno obsevalo belo, čudno živo in sveže pobarvano vilo, ki se je v trepetu luči zdela rdečkasta. Majčkeni prostor ob vznožju stopnic je bil ves okrašen z ognjenordečimi cvetlicami, ki so bile podobne prazničnemu šopku. Komu neki bi ga podarili? Nu, vendar zlatolasi, kodrasti deklici, ki se je smejala in kričala na balkonu v prvem nadstropju in strigla z majhnimi prstki, kakor bi trgala svetle žarke:

“Dober dan, atek.”

Je li po težkem, delovnem dnevu mogoča še lepša, še nežnejša slika nego tak otrok, ki se igra na balkonu hiše, ki je njegova last, hiše, ki si jo srečni človek lahko sezidal po lastnem okusu in si v njej postavil svoje ognjišče? Nekoliko v ozadju, tam v senci okna, bi morala stati še mlada žena in slika bi bila popolna. Res se je nekdo prikazal; pa bila je le stara vzgojiteljica.

Na ljubek pozdrav je Mark Romenay z roko odzdravil, ne da bi se bil nasmehnil. Nikoli ni bil zgovoren. Pa kakor nam kapljica čiste vode za hipec pogasi žejo, tako ga je bil zdaj razvedril že sam pogled na malo Julko.

Hitel je k njej; sredi stopnjic pa ga je ustavil sluga in mu izročil dnevno pošto ter pripomnil:

“Vmes je tudi brzojavka, ki je prišla že pred več urami.”

Arhitekt je razmišljen vzel zavojček. Od nikogar ni pričakoval novic; na opravke bo pa mislil lahko še pozneje. Julka vrh stopnic je že postajala nemirna. Vzel jo je v naročje in jo ponesel v sosedno sobo; tam se je otrok navadno učil.

“Torej kako, gospa Acher,” je rekel, ko je vstopil z dragocenim bremenom. “Ali ste zadovoljni z njo?”

“Julki je silno všeč na tej galeriji,” je odvrnila vzgojiteljica. “Samo nikoli ni pri miru.”

Mark Romenay je resno gledal hčerkico in jo hotel pokarati; nato pa je z očmi preletel sobo in pričel oklevati. Zdelo se je, kot bi bili na prostem. Pa Muette je mirno seval skozi okno, ki je bilo veliko kot stena, in se zrcalil v zrcalu na nasprotni steni. Zdelo se je, kot bi svetla miza in stoli stali v vrtu sredi zelenja in bi bilo vse pripravljeno za popoldansko malico. Kdo naj ob tem sloni nad zvezki in knjigami?

“Saj vendar ni treba, da hodiš na balkon,” je vdano pojasnil.

In skoraj materinsko je dostavil:

“Si že malicala?”

“Da, atek.”

“Snedla je samo pol kolačka,” je dodala dobra gospa Acherjeva, ki je vsa živela le za svojo učenko.

Njega je to vznemirilo veliko bolj nego raztresenost, o kateri je bila gospa prav tožila.

“Slišiš,” je začel znova, “hitro se nauči, kar je treba, pa pojdeva skupaj na sprehod.”

Toda lene deklice ni zvabila ta lepa obljuba.

“Oh,” je rekla razočarana, “zmeraj mi to obljubljate, in ko sem pripravljena, moramo iskati ateka in ateka ni nikjer.”

“Nocoj pojdem. Zdaj so dnevi najdaljši. Prav do jezera pojdeva. In potem prideš lačna k večerji.”

“Res? res? res?” je kričala otrok ko bo notah.

“Tak, gospa, hitro imena glavnih mest!”

In ob kriču: Berlin, Petrograd, Dunaj, je Mark Romenay zapustil sobo in odšel v svoj kabinet. Med potjo pa je samega sebe ošteval, da ne pazi dovolj očetovsko na otroka. Vedno je prihajal domov poln načrtov, kakor igrač, ki jih mora razdeliti. Ko pa jih je nameraval uresničiti, so ga vselej preobvladale druge skrbi. Domišljeval si je, da bo sam lahko nadomestil njo, ki je ni; pa je, kakor skoraj vsi očetje, opravil vse večinoma le z načrti. Danes pa je hotel vse posle odriniti, da pojde s hčerko na sprehod. Nič ni bilo nujnejšega, nič mu ni bilo bolj pri srcu. In da bi bil prej prost, je v naglici pregledal pošto na pisalni mizi, ki je bila vsa preprežena z osnutki in načrti.

Nato je pretrgal ovitek brzojavke: gotovo se je tikala kake stavbe. Nič ni slutil vsebine, zdelo se mu je, da mu je srce umrlo. Toda hipoma se je ves stresel in je spoznal, da se je zmotil. Modri papir je imel le dve vrstici, ki ju je preletel v enem samem pogledu:

Gospa Romenay umira na Velikem Svetem Bernardu in želi z Vami govoriti; če privolite v svidenje, pridite takoj, mudi se!

Sledil je neznan podpis: Dornaz, prior.

Čeprav se je upiral, mu je vendar žalost z gospodovalno, neodoljivo silo prevzela dušo, in prvi hip je brezbrižno strmel v jasno besedilo. Kaj mu mar drama, ki se tako daleč od njega bliža svojemu koncu? S kakšno pravico se mu vrača v življenju žena, ki jo je bil spodil z doma? Umrje naj. Zakaj pa ga je goljufala.

Vendar pa je čutil, da se mu vsa narejena brezbrižnost razblinja pred neodoljivo mislijo na gotovo smrt. Trikrat je bila ta gotovost jasno podčrtana, tako da je bil vsak dvom izključen: gospa Romenay umira ... pridite takoj ... mudi se ... Pogledal je, kdaj je bila brzojavka Odposlana: ob enajstih. Mrtvaški boj je torej trajal že od od jutra. Se bo po solnčnem zahodu še nadaljeval? Bo li bolnica vztrajala do jutri ali celo do pojutrišnjem? Koliko časa bi potreboval za pot? Hotel se je znebiti težkih misli in zavleči odločitev. Kakor brezbrižen je poiskal v knjižnici — medtem se ni še nič odločil — švicarski vozni red, in sicer prav tistega, ki sta ga malo pred enim letom, ko sta iskala gorsko letovišče, še skupaj listala. Takrat je ona vsa gorela za gore. Ko je postala prosta, se je temu nagnenju najbrže vdala trajno in z ljubeznijo do nevarnosti, ki se rada polasti tistih, katerih življenje je zašlo s pravega tira. Kaj drugega jo je moglo tako nenadoma doleteti vrh Velikega Svetega Bernarda kakor nezgoda? Najbrže so jo vso polomljeno pobrali kje sredi snega. Prav gotovo je bilo kaj takega. In najbrže ni bila sama; on je bil z njo. Ne, ne, ne more, ne sme je obiskati.

V Baedekerju se je poučil o razdalji. Če hoče do hospica, mora v Hartignyju zapustiti simplonsko progo in potem ves dan potovati z vozom: petdeset kilometrov daleč in dva tisoč metrov v višino. Odprl je veliki vozni red: simplonski brzi odhaja ob osmih zvečer in se drugo jutro ob šestih ustavi v Lausanni, uro pozneje pa v Martignyju. Ves dan ga še loči od nje, če se odzove njenemu zadnjemu klicu in gre k njej. Toda čemu naj se spet sestane z njo? Se tretjič je prebral brzojavko. Prepozno bi prišel.

Toda, če bi vendarle šel? Kdo ve, kako dolgo Še lahko brli ugašajoče življenje? On odlaša, razmišlja in se ustavlja, smrt pa, tista edina, ki je ni moči odpoditi, stoji že poleg. Kaj neki zahtevajo od njega? Samo besedico miru, odpuščenja? Jo bo li odrekel umirajoči, ki hlepi po tej besedi, preden premine za vedno, preden preide skrivnostno na drugi svet? Le nekakšna spodobnost je, ki jo ta prehod zahteva od njega. Najsi je bilo to čustvo tako ali tako, bi se ga li mogel znebiti brez nasilja, ki bi bilo povrh še zastonj? Ni li sprava v zadnjem trenutku brez smisla? Kako naj se torej v tem pogrebnem sprevodu brani te vlogi;, ki ni prav nič važna in zahteva od njega samo trohico usmiljenja? Tako mu je polagoma zoper lastno voljo dozorel v duši nov sklep.

Ko ga je ta popolnoma prevzel, je brezbrižno napisal odgovor: Prior Dornaz, hospic Veliki Sveti Bernard. Pridem jutri zvečer. Obvestite bolnico! Romenay. Ali jo bo obiskal? Ni se še odločil. Rad bi bil brzojavki dostavil še nekaj besed, ki bi pojasnile njegovo dozdevno velikodušnost; toda zbal se je posredovalcev. Ni maral, da bi zapletal tujca v svojo družinsko nesrečo. Nato je hitro pozvonil slugi, da mu da povelja, za katere še sam ni dobro vedel, ali mu jih bo res dal; ko pa je sluga vstopil, jih je moral izreči: odnese naj brzojavko, napolni košaro s toplimi oblekami, pripravi večerjo nekoliko prej kakor običajno in naroči šoferju, naj bo avto pripravljen.

Tako je pripravil vse za odhod. Odločitev ga je iznenadila, kakor bi bil storil nekaj napačnega. Potrt zaradi te odločitve se je zatopil V spomine na preteklo življenje. Se je li prestrašil teh spominov? Hotel je vstati, hoditi sem in tja, pa je začuden spoznal, da se opoteka, kakor bi bil ranjen. Notranji nemir je bil torej tako strašen, da je ob njem celo telesno trpel. Vznemirjen in razburjen še bolj, ker se ni mogel več obvladati, je zapustil kabinet, in šel, da sam ni vedel kam. Na hodniku je zaslišal tenek glasek, ki je v naglici prebiral kakor na molku imena: Španija, glavno mesto Madrid, Portugalska, glavno mesto. Lisbona ... Julkase je z vso ihto vglobila v pouk in je v diru preletavala Evropo. Že čez nekaj hipov bo zahtevala plačilo. In njena mati umira. Toda, ni li zanjo že umrla?

Tereza umira: te dve besedi sta mu kakor zvonenje brneli po ušesih. Ubežal jima je v tesno, popolnoma zaprto sobo in dvignil zavese. Bila je ženina soba, zelo moderna; kar blestela je. Ena stena je bila široko odprta svetlobi. Opremljena je bila z iznajdljivostjo, ki je že vnaprej videla vse, kar bi jo moglo olepšati, in ni niti kotička prepustila za ure sanj, nežnosti in prisrčnosti: razkošna, svetla, pa brezizrazna soba, ki ni nosila v sebi znake osebnosti; paradna soba, odločena za veselje in zabavo, in ki ni imela prostora za zbranost, razmišljanje, sanje in žalost. In zdelo se je, da se je pod poševnimi solnčnimi žarki, ki so prodirali skozi veje, pravkar prebujala iz dolgega sna. Samota se je pela kakor most od okna preko ceste do parka Muette. Kaj je iskal tu Mark Romenay? Preteklost, ki ji je smrt vtiskala odločilni pečat?

Okoli njega je bilo vse novo, ubrano in veselo. Zakaj se je njemu zdela vsa ta ubranost krivična? Ni li on sam baš pred svojo poroko in vprav zanjo sezidal te hiše, naročil oprave in postavil vsake reči na njen prostor? Po ženitovanjskem potovanju je pripeljal ženo v te sobe, ki jih ji je bil posvetil v svoji goreči ljubezni. Hotel jo je iznenaditi, zakaj takšnega razkošja ni bila vajena, in ob tem presenečenju je hotel uživati. Ona pa je kar trepetala in nekoliko nezadovoljna rekla s pojočim glasom: “Joj, preveč je lepo! Preveč me razvajaš”, toda nekaj trenutkov pozneje, ko je sobo pregledala in se načudila njeni udobnosti, se je hipoma ustavila in boječe vprašala: “Torej ne smem tu ničesar premeniti?” Ni se posmejal temu vprašanju; v njenih besedah je čutil grajo. In vendarle ni bila ta skromna sodba, ki jo je ljubko izrekla, odkrita in prisrčna? Na vse je bil mislil; le na to ne, da bi smela tudi sama razpolagati s stvarmi po svoji mili volji.

Nekega jutra je Tereza ustavila beračico, ki je šla mimo hiše. Ni ji dala le miloščine. Se danes se spominja njunega nenavadnega razgovora: “Zelo sem vesela, da Vas vidim,” je zagotavljala Tereza. “Dolgo že nisem videla nobenega.” — “Koga vendar?” — “Reveža. Nikdo ne pride tod mimo.” — “Jaz pridem še, gospa! Zelo dobri ste. Kako imenitno je pri vas.” “Bi radi videli?” — “Ne, ne!” — “Le pojdiva!” In vodila je starko po vsej hiši, končno pa ji je dejala: “Vidite, včasih bi bila tudi jaz rada revna.” Beračica se je smejala. Šala premožnih ljudi beračev ne razjezi, še v dobro voljo jih spravi. Le z nesramnostmi jim moramo prizanesti.

Toda zakaj je ob tem smehu ostala Tereza tako resna? Hitro se je bila privadila vsem udobnostim bogastva, v srcu pa ni bila nanj prida navezana. Ko ga je zdaj vsaj deloma izgubila, ni mogla biti zanjo to posebno težka odpoved.

Zakaj se je zdaj tako rad spominjal teh prizorčkov, ki so govorili v njen prilog, in zakaj mu je bilo ob njih tako sladko žalostno? Ko se je po prelomu večkrat nehote spominjal preteklosti, je želel, da bi bila ona že mrtva. Zdaj, ko je umirala, ko je morda že umrla, se je izpraševal, če se v trpki zavesti, da ona še živi, ne skriva kljub vsej grozoti še neka nežnost.

Jo je še ljubil? Prepodil je to nepotrebno misel. Naj jo že ljubi ali ne, ni bil izmed tistih slabičev, ki jih srce zavaja v še grše slabosti. Sočustvoval bo z njo ob zadnji uri, igral bo vlogo človeka, ki odpušča, in nesel bo na. Sveti Bernard to zadnjo popotnico. Okoliščine to od njega zahtevajo; sicer ne bi bil nikoli voljan sniti se z njo. Nikoli, nikoli, nikoli ne po tem odhodu.

Jo bo videl? Čez nekaj ur jo bo videl. To je bila stalna točka, okoli katere se je vrtel in h kateri ga je vleklo tisoč vezi, ki so se bolj in bolj zadrgovale. Nagonsko je iskal njeno sliko. V svoji sobi jih je imel več; po vsej hiši so visele. Kadar obešamo takole na stene spomine svoje sreče, menimo, da smo se te sreče polastili za Zmeraj, ker smo jo pač uživali Naša je bila in nobena stvar na svetu, mislimo, je nam ne more več ugrabiti. Toda niti naša preteklost ni stalna: vedno niha. Le če smo še vedno srečni, je tudi naša minula sreča trdna. In izdajstvo je predvsem zato tako strašno, ker nas ne muči samo s sedanjo bridkostjo, ampak se dotika tudi preteklosti in jo spreminja v kup razvalin.

Zdaj je iskal v preteklosti Terezin obraz, ki se ga je bal; hipoma pa se je domislil, da mu Julka vsak dan sproti kaže njegove poteze. Njeni lasje so mehki in lahki, vendar nekoliko svetlejši, kakor so bili mamini — ah, kakšne čudovite lase je imela Tereza! Bili so težki, živi in le s težavo jih je vezala v kito, bili so rjavi kakor kostanj, preden dozori in začne rjaveti. In njene oči, posebno še njene oči, njene svetlorjaye oči, iz katerih je odsevalo toliko laskanja, takšna globina, in zlasti še neka divja mehkost, kakršno občudujemo v gorskih ribnikih, kadar jih obsveti solnce. Otrokov obrazek je bil bolj podolgovat, brada bolj odločna in poteze bolj Zaprte; to je Julka podedovala po njem. Toda čemu ta primera? In že je slika nezveste žene, ki jo je tako nerodno priklical v življenje, postala določnejša in se večala, kakor tisti obrisi, ki se mahoma pojavijo ob koncu drevoreda, se bližajo in nam rastejo pred očmi.

Da bi ubežal tej sliki, je zapustil sobo, v kateri je preteklost oživela, in so zrcalila, zgibana od svetlobe, znova odsevala njeno sliko. Zatekel se je v svoj kabinet. Odklenil je miznico in izvlekel kup zmečkanih pisem. Ob teh pričah je netil svoje zaničevanje in svoje sovraštvo. Prejšnje čase se je dan za dnevom opajal ob njih in se polagoma tako nekako pomiril; bil je kakor bolnik, ki se mu zdravje vidno boljša. V svoji bolezni je užival zdravilo, kakršno priporočajo le močnim naravam: namesto, da bi skušal pozabiti svoje gorje, se je vanj še poglabljal in užival ob njem. Potem je spoznal, da je kljub vsemu še mogoče živeti, da more biti mogoče in da ga čakajo še čuda lepi dnevi. V naglici je porazdelil pisma, ki jih je imel v roki in ki jih je tako dobro poznal. Tista, ki niso bila njegova, ampak se jih je bil polastil, da je črpal iz njih čim več strupa gotovosti, je odložil, ne da bi jih bil razvezal — kakor bi mu čustvo prepričanja vzbujalo novo spoštovanje. Obdržal je le dve, ki sta bili naslovljeni nanj in v katerih je bilo priznanje in prošnja. Kakor nam prsti sami zaigrajo znano melodijo, tako ju je znal že na pamet, vendar pa ju je po sili znova bral.

Prvo je bilo pisano iz neke hiše v Mozartovi ulici, kamor se je bila zatekla žena tisti dan po prelomu. Začenjalo se je s solzami, tožbami, ječanjem in prošnjami; v rednem ponavljanju iste stvari je postajalo enolično. Nato pa je prešlo v zagovor in prosila je milosti:

“... Ne, to ni mogoče, Mark, nisi me za vedno zavrgel. Ti ne veš, kako grozno je biti brez otroka, brez moža, brez strehe, brez vsega; kaj se pravi zgubiti vse to hkrati. V meni ni ognja, zebe me, lačna sem, sram me je, okrog in okrog me obdaja noč. V srcu kličem Julko in ona me ne sliši. Bodi usmiljen, kakor si usmiljen do reveža, če me že ne ljubiš več. Če me pa ljubiš, poslušaj moj jok! Zaradi mojega trpljenja in mojega kesa mi odpusti!

S povešeno glavo sem poslušala tvoja trda očitanja. Ničesar nisem tajila; da, laže mi je bilo, ker se nisem lagala. Laž mi je vedno težko dela. Toda ne verjemi, da sem v resnici toliko zagrešila. Me li po osmih letih skupnega življenja še vedno tako slabo poznaš, da mi prisojaš toliko podlosti in nizkosti? Te sramote ne morem prenašati. Spoznaj me bolje, prosim te. In pa, saj me moraš, kajti ne smeš me obsoditi kar tako. Ne vem, kakšne so druge žene; najbrže se znajo bolje ravnati v dobrem in v zlem. Jaz pa sem vsa slaba in vsak dan drugačna in drugačna pozimi ko spomladi. Nikoli te nisem zavestno goljufala. Pri najini hčerki ti to prisegam in lahko mi verjameš. Zlo delamo, ne da se tega zavedamo, le ker nas zlo najprej premoti. Potrebovala sem varstva in podpore, ti pa se nisi nikoli vznemirjal radi mene. Moj Bog, ničesar ti nočem očitati. Predobro se zavedam svoje krivde. Ti si dal meni vse, jaz pa tebi le malenkost, le svoje pregoreče srce, ki si ga vzel le napol v svojo last. Bila sem brez dote, brez bodočnosti, ti pa si me vzel za ženo. To je bilo zelo lepo, preveč lepo in brez dvoma moje življenje ne bi zadoščalo, da se ti izkažem dovolj hvaležno. Dala sem ti svojo ljubezen, in tudi ti, le spomni se, tudi ti si me ljubil. Vendar pa je bila tvoja ljubezen vsa drugačna. Zdi se mi, da sem ti bila všeč le zato, ker sem bila majhna, divja stvarca, vsa drugačna nego so pariške ženske, ki si jih poznal. Toda nikdar nisi imel časa, da bi me bil udomačil. Vedno si bil ves zaposlen, in vedno se ti je mudilo. So pa v meni strani, ki jih nikoli še nisi raziskoval. Saj morda tega niti vredne niso. Ne pišem tega, da bi se opravičevala, vidiš, le vse bi ti rada pojasnila. In pa, Pariza nisem bila vajena. V Parizu človeka nihče ne brani, nihče ne podpira. Zdi se, da je Bog tako daleč, da ni mogoče nanj misliti. Vse, kar vidimo in slišimo, nas bega. Zdi se, da tam ni nič prepovedano, knjige, gledališča in vse nas o tem prepričuje, tudi žene, ki sva jih tam opazovala, ki jih ni ničesar sram in ki jim ničesar ne moti notranjega miru. Tam nikoli nihče ne razmišlja, in če kdaj, gotovo le o ljubezni. Le ta še odmeva v življenju, ki beži kot vlak. Tam se ni mogoče nič ustaviti ali se kaki stvari začuditi, tam ni mogoče zmoliti niti kratke molitvice, ki je uteha tistim, ki imajo zelo občutljivo srce, kakor ga imam jaz. Zato se je vse to zgodilo, preden sem se sama zavedela. Resnico govorim, prisegam ti. Kot dober prijatelj je prišel on k meni. Zadnje poletje, ko smo bili vsi na Riffelalpi, sva se izpostavljala skupni nevarnosti na gorah. V nevarnosti pa se človek neverjetno naveže na sočloveka. In pa, on je bil nesrečen. Ti si močen in hodiš naravnost svojo pot.

Nikoli si nisem domišljevala, da bi moje življenje le količkaj pomenilo v tvojem življenju. Oni pa mi je govoril, da sem njemu vse. Moj Bog, vem, da bi ti bila morala to povedati; toda kdo si upa govoriti o takih stvareh, posebno še, če niti sam ne ve, ali zares ljubi ali ne, in če je prepričan, da se ne bo nič hujšega primerilo.

Pa se je vendar zgodilo in nisem bila tega vesela. Ljubila sem ga v strahu. Zdaj, če hočeš, bo za vedno vsega konec. On bo razumel in bo šel po svetu. Vzemi me nazaj! Mark, odpusti mi! Ne bom ti zavzemala mesta v hiši, brigala se bom le za Julko, komaj me boš kdaj opazil, in še to le, kadar boš sam hotel. Prijatelj moj, prijatelj moj, prosim te, spominjaj se najine nežnosti, bodi dober, bodi velikodušen, odpri mi jutri, ko grem odtod. Zdi se mi, da že vso večnost nisem objela svoje hčerke. In pa, ne morem več vzdržati, usmili se me, usmili se svoje žene — Tereze.”

O odkritosrčnosti tega pisma Mark ni dvomil; čemu pač? Vendar pa ni odgovoril nanj. Kadarkoli pa ga je prebiral, se je upiral napačnemu sočutju, ki se je še vedno vzbujalo v njem, in vedno znova si je izbijal iz glave svoje odgovore na te jadikave prošnje. Tereza ni bila podla in nizkotna, o tem je bil prepričan. Čemu bi jo čez mero obremenjeval? Le pravičen je hotel biti. Je li tajila svojo grešno ljubezen? Ponudila mu je, da se ji odpove: iz materinske ljubezni in pa, ker je bila vajena vdanosti in željna miru. Ni pa spoznala vse žalitve in ni kazala pravega kesanja. In kako naj Mark verjame v ta usodna čustva, ki so le lagodni izgovori za vso suženjsko strast in poltenost? Saj se strast vselej prej naznani in nikdar ne pride mahoma in z vso silo. Vedno se ji še lahko izognemo, če ne drugače, pa z begom. Zakaj se ni Tereza njemu zaupala? Zakaj ni Smela poguma? Tudi brez zaupanja in brez romantičnih prizorov lahko žena vedno opozori moža nase, posebno še moža, ki ji je bil vedno dober in kateremu more očitati le preveliko zaposlenost in resnost; saj je vendar brezdelje glavni vzrok tolikim ločitvam in izdajstvom. In čemu ga tako brezobzirno spominja razlike v premoženju, katere ji ni nikoli očital. Nehala ga je ljubiti, zdaj pa se skriva za izmišljenimi izgovori. Nehala ga je ljubiti, zoper to pa ni pomoči. Če mu je imela kaj očitati, zakaj tega ni storila prej? Če je tako ljubila svojo hčerko, zakaj se ni zatekla k tej ljubezni, ko se je borila proti oni drugi, umazani? Če bi se omehčal in odpustil, kar odpustiti ni mogoče, bi s tem le pokazal, da je neizmerno slab. Res je: veliko razdrtih zakonov znova zveže skupna veriga; toda ti zakoni postanejo potem le nekakšna kupčija, kjer zakonca veže le še poltenost in medsebojno zaničevanje zaradi nje. On se ni maral tako globoko ponižati. Le hčerka ga je nekaj časa motila, da se ni mogel tako odločiti. Tisti usodni večer je neprestano spraševala po materi, s katero se nista do tedaj nikoli ločili. Ali naj jo naredi za pol siroto? Kako naj se bori pred sodniki zanjo, kakor za ubogi košček mesa, ki ga hočejo razčetveriti ? Toda v duhu je gledal Terezo, kako se je vračala s sprehodov po mestu in poljubljala otroka z ustnicami, katerih so se držali še tujčevi poljubi, z ustnicami, polnimi laži ...

Tako se je takrat odločil, da je ne sprejme nazaj.

Dva dni pozneje se je boril z njenim ljubimcem Andrejem Noransom in ga je z mečem nevarno ranil v bok. Sprva so mislili, da so mu dnevi šteti; toda rana se je celila hitreje, nego so mislili.

Andrej Norans, ki je bil tudi oženjen, se je ločil od žene in odšel z doma na predvečer tistega sestanka s Terezo, ko so ju zalotili. Spravili so ga v stanovanje, ki si ga je bil v naglici najel ,in tu ga je Tereza poiskala in mu stregla. Menila je, da je že izgubljen, in ni ga marala zapustiti. Od tam je pisala drugo pismo, katero je Mark Romenay zdaj znova prebral:

“Ta nesrečni dvoboj je postavil neprodirno steno med naju. Umirajočega so ga prinesli domov. Sam je bil in klical me je. Kako bi ga mogla zapustiti? Nisem si pomišljala, odhitela sem k njemu. Tudi skozi Vaše duri bi bila vdrla, če bi bili Vi ranjeni. Kakorkoli se je že stvar končala, meni je presekalo srce. In vendar sem Vas, vsa skesana in polna dobrih sklepov, prosila, da se smem vrniti k Vam. Vi pa ste me zavrgli ko psa in se hoteli nad nekom maščevati. Moj Bog, vsa ljubezen se mi je zdaj spremenila v trpljenje. Vsaka misel, vsaka žilica v meni trepeta od bolečine ...

On bo živel; njegovo življenje pa naju loči prav tako, kot bi naju ločila njegova smrt, če bi ga bili ubili. Zdaj se ne morem več vrniti k Vam. Zahtevali boste razporoko in jo tudi dosegli. Ne bom se branila. Čemu neki? Kaj naj bi povedala v svojo obrambo? Tudi Julko boste Vi obdržali. Morda mi bodo dovolili, da jo smem včasih obiskati. Bila sem dobra mati, v tem oziru mi ne morete ničesar očitati. Toda pozneje ne bo razumela, zakaj ne živiva skupaj, in nato bo razumela preveč. Mislila sem že, da bi jo zahtevala zase in jo Vam iztrgala; pa se bojim, da bi ji bilo hudo. Nikoli nisem hotela storiti hudo človeku. Nisem videla brezna, v katerega sem padla, in nimam moči, da bi se borila z zakoni in postavami. In kadar se bridko jokam, zagledam pred seboj drugo, še hujšo stvar, ki mi brani, da bi se borila za svojega otroka. Nočem, da bi prešel moj greh tudi nanjo. Obdržite jo in skrbite zanjo, zakaj pri meni jo bodo vsi obsojali, pri Vas pa nihče. Vaša mati, ki mi je bila prijateljica, Vam bo pomagala pri vzgoji. Ne pozabite, da ima dete zelo občutljivo grlo. Zato jo je treba vselej ogrniti, kadar gre na prosto, in ko se vrne, se ne sme takoj sleči, da se ne prehladi. Moj Bog, ni več ne bom čutila njenih toplih ličec, nič več gledala njenih nedolžnih oči in nič več slišala njenega nežnega glasu. Ta muka je hujša od smrti. In vendar, vidite, tudi to žrtvujem. Žrtvujem, ker se mi zdi, da je zanjo tako bolje. Zelo je občutljiva in zgodaj se je razvila, zato bi jo najino neprijateljstvo ubilo. Obljubite mi, da ji ohranite moj spomin čist, da me ne boste iztrgali iz njenega srca, ko bom morala biti daleč proč. To ste mi dolžni, zakaj moje srce je raztrgano. Ne veste, kaj je mati, če mislite, da ji more kaka stvar na svetu nadomestiti otroka. Zbogom, zbogom ! Ne bom prečitala, kar sem napisala, zakaj potem pisma ne bi odposlala. Zdi se mi pa, da storim prav, če ga odpošljem. Bog mi bo odpustil, ker ve, kako sem nesrečna. Vam pa želim, da nikoli ne bi obžalovali, kar ste storili z mano. — Tereza.”

To pismo ga je globoko genilo, čeprav si tega ni maral priznati. Odgovoril pa je le nekaj besed in še to skoraj brezosebno. Svoje žalosti pa ni nikomur zaupal. Všeč mu je bilo, da je žena prizanesla hčerki s slovesom, in ji zato obljubil, da bo pazil na otroka, gojil v njem otroško ljubezen do matere in celo to, da ji bo po vzgojiteljici poročal o njej. Kaj je hotel še več? Naročil je notarju, naj čim bolje preskrbi, za gospo Romenayevo, toda ta se je odrekla vsaki vzdrževalnim. In ko je nekoliko kesneje vložil tožbo za ločitev, je navedel za vzrok le nekaj hudih psovk. Razprava še ni bila končana in vsak dan je pričakoval razsodbe.

Tako je pred odhodom znova oživela v njem preteklost, o kateri je mislil, da je zanj že mrtva. Iz razmišljevanja ga je prebudila Julka, ki je ko pastirička priskakljala v kabinet. Izpod velikega slamnika so ji lili valujoči kodri. Že je nadela rokavice in mahala z drobnimi rokicami:

“Jaz sem že pripravljena, atek!”

Iz obraza mu je razbrala, da je pozabil na obljubo, in hitro se je našobila:

“Nu, saj sem vedela! Že zopet ne bo nič. Vedno je tako.”

Mark pa jo je gledal nepremično, ko je stala pred njim ko droben šopek cvetja, komaj do mize je segala njena postava. Zbegala se je in postalo jo je skoraj strah. Ob najmanjšem genotju jo je zalila rdečica. To preveliko občutljivost, ki jo je lahko vsak hip vznemirila, je kot poseben čar podedovala po materi, ki se v tem tudi v zakonu ni bila spremenila. Mark je dolgo molčal in v ušesih mu je zvenela Terezina tožba, naposled pa je rekel:

“Pač! Vzamem te s seboj.”

“Kam greva?”

“Zelo daleč. V Švico.”

Deklica je plosknila z rokami in v glavo ji je Sinila misel, ki je pa ni izgovorila. Otroci kaj radi potvarjajo resnico, ne da bi se lagali, prav kakor nam legenda obnavlja zgodovino tako, da je v njej še vedno nekaj resnice.

“Hitro pokliči gospo Acherjevo! V dveh urah Že odideva.”

Gospa Acherjeva je dvignila roke, ko je zvedela za to nenadno potovanje, ki ji ni šlo v glavo, pa je zadevalo tudi njo, saj vendar nori, kdor se takole odpravlja na Veliki Sveti Bernard! V tem pa je sluga naznanil:

“Gospa Romenay.”

Mark je začudeno pogledal; sluga pa je dostavil:

“Gospodova mati.”

Romenayeva mati je spadala med one redke ženske današnje dobe, ki so se vdale v to, da se starajo. Lasje so ji bili že osiveli in koti ustnic so ji risali bolestno črto, toda oči, v katerih je topla skrb mirila in globila pogled, so dajale vsemu obrazu nekak večerni mir. Svojčas je morala ta žena biti lepa iti še zdaj je ohranila v hoji tisto nezavedno odločnost, ki jo lepota svojim darovom priveže za nameček. Po sinovi ženitvi je redko zahajala k njemu, ker je ljubila samoto in pa tudi iz obzirnosti. Po ločitvi pa se mu je polagoma zopet približala. O Terezi je govorila vedno le prizanesljivo in usmiljeno. To je bilo malo čudno zanjo, ko je vendar živela vedno tako krepostno. Marku pa se je zdelo, da ne čuti z njim. V svoji žalosti je to pripisoval njeni starosti.

Pokazal ji je brzojavko. Tudi njo je pretreslo:

“Pojdeš?”

“Da! Takoj.”

“Prav!”

Ko je šla po stopnicah, je videla, kako so v predsobi hiteli s pripravami, vzgojiteljica in služkinja sta začudeni in zbegani v naglici polnili kovčeg.

“Vzameš tudi Julko s seboj?” je plašno vprašala. Priznal je in se izgovarjal:

“Da! Morda ne ravnam prav. Kaj bom z njo tam gori? In če ... je on zraven ...?

Že je hotel svoj sklep preklicati in dati osobju drugačna navodila. Toda mati mu je zastavila pot in dejala z ljubeznijo, ki je šla tudi njemu do srca:

“Ko pa umira ... Rajši ti bo verjela, če bo tudi Julka s teboj ...”

Vzeti Julko s seboj, se torej pravi odpustiti. Že vnaprej je odpustil, čeprav se tega ni zavedal. Da bi se ne zdelo, da je preveč popustljiv, je ponovil:

“Ko pa umira ...”

II.[uredi]

Julka je stopicala poleg gospe Acherjeve po železniškem peronu in je zdaj pa zdaj poklicala atka s tenkim glaskom, ki se je zgubljal v hrušču. Ni mogla dohitevati gospoda Romenaya, ki je z naglimi koraki vlekel za seboj postrežčka, obloženega s kovčegi. Iskala sta spalni voz vlaka Pariz—Milan. Obrnil se je in jima naročil, naj počakata, sam pa je hitel dalje.

Na hodniku je srečal veliko, rjavolaso žensko v potnem plašču. Počakal je, da bi šla mimo, in za hip so se srečale njune brezbrižne oči. Skoro otrpnil je, ona pa se je vsa spremenila v obraz. Znova se je zavedel in vstopil v prazen oddelek. Ona se je obrnila, kakor bi hotela za njim in ga želela nagovoriti, toda že je bil izginil. Ko je stopil po hčerko in vzgojiteljico, je ni bilo nikoder več.

Vlak je odpeljal. Mark Romenay se je vse potrebno dogovoril z gospo Acherjevo, potem pa se je udobno nastanil v. njuni bližini. Otrok naj spi vso noč. Šele zjutraj bodo prišli v Martigny; dosti zgodaj je, če jo zbudi v Lausanni ali tudi šele v Montreuxu. Toda Julko je to skrivnostno potovanje razburilo in ni hotela zaspati. Saj je bilo še tako zgodaj in zunaj je bil še dan. Vprašanja so ji kar vrela iz ust. Celo iz oči so ji sijala, a ni jim vedela izraza. Kam vendar potujejo? Zakaj so se tako nenadoma odpravili na pot? Je li ta Veliki Sveti Bernard zelo visoka gora? In je pot nanj zelo težavna?

Mark Romenay je le kratko odgovarjal, čeprav je sicer rad poslušal njeno čebljanje. Že doma pri večerji je bil ves zamišljen in molčeč in ni nič jedel, molčal je tudi pozneje v avtu, ko so se peljali na kolodvor. Vendar pa v njegovi žalosti ni bilo sovraštva. Nova senca je pačila na njegov obraz, njegove poteze so postale trde.

Gospa Acherjeva je hotela zabavati deklico in ji je kazala dve podobi v albumu slikovite Švice. Prva je kazala potnika, ki ga je utrujenost premagala, da je v snegu zaspal. Dva psa sta mu prihitela na pomoč in mu lizala obraz. Prvi mu je prinesel na vratu vina, drugi pa odejo, zvito in privezano na hrbet. V ozadju pa je bil hospic, odkoder sta prihajala dva meniha na pomoč.

“Kako je psoma ime?” je pozvedovala Julka.

Druga slika je kazala Napoleona, prvega konzula, kako jaše na beli muli preko Alp. Zavit je bil v vihrajoč plašč, izpod oglatega klobuka je gledal ostropotezen obraz, roke so mu brezbrižno držale vajeti: sanjaril je. Na obeh straneh poti pa so zijali strahoviti prepadi vzgojiteljica je bila navdušena za junaka in se je zato dalj časa pomudila ob tej romantični sliki. Z ljubeznijo je opisovala malo, brezbrižno m vendar tako močno roko. Napoleon in psa sta navdušila otroka, ki je venomer zahteval novih pojasnil in ni maral zaspati. Veliki Sveti Bernard se mu je zdel nekaj bajnega, tam gori se prav gotovo še vedno gode čudeži. Ni se ji niti sanjalo o tistih, ki jih bo še sama tam gori doživela.

“Zdaj pa moraš zaspati,” je odločil oče.

“O ne še! Vidiš, kako je vse rdeče!”

Solnce je le počasi zahajalo in je z bakrenimi žarki obsevalo obzorje. Bil je lep, mehek in dolg poletni večer. Mark Romenay se ni dal preprositi in je zagrnil zavese. Prostor je razsvetljevala le še motna luč, ki je prihajal od svetiljke pod stropom.

Julka se je borila z zaspancem, ki ji je težil trepalnice. Enkrat ali dvakrat je poklicala Barija ali Leva, kakor je bila gospa Acherjeva na slepo srečo krstila oba gorska rešitelja. Nato pa jo je premagal spanec, objela je še enkrat očeta in se nato vdala skrbeči vzgojiteljici.

Mark je voščil lahko noč, nato pa poiskal svoj oddelek, kjer je bil k sreči sam. Tu je bilo zopet svetlo. V juliju so večeri dolgi. Vendar pa je svetloba umirala in bledela le polagoma, kako bi se hotela ljudem le skriti, nikakor pa ne izginiti. Medla luč, ki je padala v oddelek skoraj vodoravno, je slabela kakor ogenj, ki se vlači po tleh in polagoma umira. Še pred Fontainebleauem pa se je morala omagana vdati. Drevesa so se še razločevala in se bližala progi v nerazločnih skupinah, ne več vsako zase. Vlak se je pogrezal v mrtvo gozdno temo, ki je še večala noč. Včasih je pretrgal temo rezek pisk lokomotive, sličen splašenemu pavovemu kriku po parkih, ki napoveduje zlo.

Zrak, ki je prihajal skoz odprta vrata, mu je hladil čelo. Skušal je odpoditi vse misli in ostati ravnodušen. Toda v enakomernem udarjanju vlaka je jasno slišal besede, ki so se ponavljale kot stalni odpev: Mrtva je. Ta pripev je bil čedalje jasnejši in mu je postajal nadležen; ob vsakem zavrtu kolesa se mu je vsiljeval in mu padal na možgane. V čudnem preokretu pa je začutil ob njem več jeze nego žalosti in samega sebe je dolžil, da so ga premagali živci, da se je odločil ponesti v gore to nepotrebno odpuščen je. In ta preokret je prišel vanj le zato, ker je bil srečal na hodniku žensko, ki je tako tesno posegala v njegovo življenjsko zgodbo — gospo Noransovo.

Že šest mesecev je ni bil videl od onega popoldneva, ko je kakor nora v nebrzdani, divji ljubosumnosti pridrvela v njegovo domovanje in ni odnehala, dokler je ni sprejel. Vsa strupena se je bila splazila v njegov kabinet in mu tam žehteča od nezaupanja in sovraštva, brez strahu pred strašnimi posledicami, med kletvami povedala v obraz, da sta izdana oba in da je Tereza Romenay ljubica Andreja Noransa. Zviška jo je bil zavrnil in ji pokazal vrata. Čuval je svoje domače ognjišče in v njem ni trpel vsiljivca. S takšnimi lažmi in natolcevanji naj mu torej prizanese. Nobenega dokaza ne mara. Tak sprejem jo je prenesetil, povesila je glavo in klela. Bila je kakor izgnan pes, ki še vedno skuša ugrizniti. Se zdaj jo je videl takšno na pragu svoje sobe. Toda po tem izgonu so mu zagrnili srce divji dvomi. Hipoma se je domislil znakov in nezaupno je vdrl v ženino sobo, odprl pisalno mizo in odkril pisma, ob katerih ni več mogel dvomiti. Tedaj je zaposlil služinčad drugod in prežal, kdaj se nevrednica vrne, da jo takoj spodi.

Gospa Norans je namenoma izsilila maščevanje, ki je pozneje padlo na njeno lastno glavo.

Oba zaljubljenca, ubežnika, ki sta zdaj umirala ali pa sta bila morda že mrtva, sta se gotovo skupno ponesrečila, ker je bila v vlaku tudi ta ženska, ki je zdaj pravtako kakor on žrtev preteklosti in na istem potu kakor on. Tudi njo so najbrže poklicali na žalostni sestanek. Čezdalje bolj je bil prepričan, da se je bila dogodila nesreča v gorah. Našli so ju v istem breznu ali na istem ledeniku. Mila usoda ju je bila združila. Njuna ljubezen ni poznala ne težke bridkosti, ki je v ljubezni, ne žalosti, ki spremlja njen zaton, ne brezbrižnosti, ki jo prinese navada, ne utrujenosti, prenasičenja, ljubosumnosti in strahu pred nezvestobo. Do konca je bila v polni moči. In Mark Romenay jima je zavidal, to usodo ter ju je pričel zaničevati.

So ga li zato klicali, da bi tam gori opazoval njun lepi smrtni boj? Zakaj ga je Tereza klicala k svoji postelji? Torej ji ljubimec zdaj, v zadnjem trenutku, ni več zadoščal? Ta usmiljenost, ki jo je budil v njem bližajoči se usodni konec, je bila le podlost. In gospa Norans, ki jo je zadela enaka usoda kakor njega, je le pričakala, kako nizkotna in smešna je bila vsa stvar.

Tudi njo so bili brzojavno pozvali prav tako odločno in skrivnostno kakor njega. In šla je. Zdaj je trpela za zaprtimi vrati prav blizu njega. Toda njune bolečine, čeprav enake, se niso družile in se tudi niso mogle. Samo čutil jo je v bližini in že se je upiral svoji bridkosti, zakaj njegova bridkost je bila tudi njegova ljubezen.

Mark je stopil na hodnik; sprva brez namena, potem pa je pričel iskati gospo Noransovo, ki jo je bil prej srečal na hodniku. Ni mislli spraševati nesrečnice. Le približati se ji je želel, ker je morda kaj vedela. Ni mu bilo zdaj mar protislovja, v katerega se je zapletal. Mrzličen in utrujen je sedel nazaj na klop in odslovil služabnika, ki mu je hotel postlati. Zagrnil je svetiljko in v temi se je predal svojim mislim. Nekaj časa so se vrtele naokoli kakor ptič, ki se razgleduje, nato pa so dobile smer: obrnile so se v preteklost. Kakor v čolniču so sledile toku let. In ker so segale daleč nazaj, še dlje nego spomin na Terezo, je mislil, da postaja prost. V težkih urah se nam življenje samo po sebi zgošča, kot bi hotelo najti svoj jasni zmisel, preden propade ali znova oživi. Zatekamo se v svojo mladost, kot v varno zavetje, nato pa v svojo ljubezen, da spoznamo lastno srce in izmerimo njegov veselje in njegov bridkost. Mark je v tej prečuti noči pregledal svojo srečo in ni bil zadovoljen. Usoda mu je veliko podarila, a ni mu dala, da bi znal to srečo tudi uživati; bila je kakor v bajkah tista sojenica, ki s svojim voščilom uniči vse, kar so lepega napovedale njene prednice.

Še majhen je ze nosil težo razkošja in zabav, kakor Velasquezovi princi, ki jih lišp ubija in ki bi se radi igrali, pa se pod pezo zlata in draguljev niti gibati ne morejo. Takrat so stanovali na Friedlandski cesti. V hiši je mrgolelo obiskov. Pri pripravah je smel biti zraven, potem pa so ga spravili med služinčad ali pa so ga kazali zaradi večjega slavja. Njegov oče, Filip Romenay, je bil slaven stavbnik. Postavljal je igralnice, koncertne dvorane, gledališča, kolodvore; prirejal je zabave, kjer se je zbiral ves svet, ki si želi zabave in ljubi udobnost in življenje; oboževal je trušč, vrvenje, lišp in pretvarjanje. Pri njem se je zbiral ves izumetničeni Pariz v vsem svojem lesku. Očetova slika je Marku ostala v zrcalu spomina le ena in vedno ista: bil je vedno vesel, na ustnah mu je igral lahen nasmeh, oči so mu nemirno švigale sem in tja, svetla brada je bila vedno skrbno počesana. V nasprotju s to edino očetovo sliko pa je ohranil v spominu na svojo mater dve sliki, ki sta bili povrh povsem različni.

Nikoli prej ni bil opazil tega nasprotja, zato ga je zdaj to odkritje presenetilo in radoveden se je zamislil v preteklost.

Glej jo v večerni obleki: podobna je raznobarvni sliki, na kateri barva že razpada in ki je v teku časa že obledela; že je napol zabrisana, tako zelo je že oddaljena. Moj Bog, in vendar bi mu bila tudi taka mamica ljubka, le če bi se ji smel bližati! Glej, smehljaje se sklanja k njemu, ko pa jo hoče objeti, ga nežno odstrani.

Ugenil je, da hoče varovati svoje ličilo, kajti namazala si je obraz in ustanice močno pordečila. Ve, da je nežna stvarca, ki vonja po dišeči vodi in ki se ji sme le od daleč bližati; on pa je zelo neroden in, da je ne bi prestrašil; prekriža kar sam roke na hrbtu, čeprav tega ne zahteva.

Včasih se strastno rada pomudi z njim in se vmešava celo v njegove fantovske navade, včasih pa čuti, da ga je povsem zapustila. Že v tej dobi je spoznal, kako zamotano je naše življenje. A nekega dne se vse to spremeni. Kdaj? Mnogo pozneje ali že zelo zgodaj?

Zastonj muči svoj spomin, ne dobi odgovora. Zdaj čuti, da je on več nego vse drugo; sprva se mu sicer to zdi nekoliko čudno, potem pa vendar povsem naravno. In res. Kaj neki se je bilo spremenilo? Še vedno vlada isti trušč v hiši in sam še pravtako beži pred neznanimi prišleci kakor je bežal nekdaj. Gospa Romenayeva se oblači, sprejema, kramlja in se smehlja kakor prejšnje čase. Ne moti se: le spomini — odsevi se mešajo. Ne, ne! Odsevi se mešajo le, ker je zrcalo motno. Mati zdaj le še gleda igro, ne igra pa sama nobene vloge več v njej. Zanjo igra zdaj vlogo le še on.

Moj Bog, niti sam ne ve jasno, če se je v resnici doteknil tiste skrivnostne in napete zgodbe, katere nevidne niti so zdaj že raztrgane; ve le, da je mati po tem dogodku ostala na zunaj kakor je bila prej, da se je pa v srcu vsa izpremenila. Neko doživetje iz mladeniških let pa mu je vse pojasnilo. Komaj je vstopil v svet, je spoznal žensko, ki ga je mahoma vsega pretresla in mu zbudila slo. Zares je bila starejša od njega, a bila je izredno zapeljiva. Vse, kretnje in besede, je pelo pri njej kakor utrujen tenor, ki z znamenjem nadomešča, kar nedostaja naravi. Imela je na sebi čar izbranih umetnin. Z zvijačo ga je vabila k sebi. njeni pogledi so vživali, in še takrat, kadar ga je odbijala, ga je privlačevala. Brezskrbno je določala sestanke, na katere pa pozneje ni prihajala. Kar ni mogel verjeti, da je njegova prva ljubica tako krasna in dovršeno bitje in ni se mogel vanjo vživeti. On je zahteval od ljubezni več obupa, bolj trdovratne poskusne dobe in več plemenitega navdušenja. Se zmaga ga je navdajala s strahom. Takšna prevejana poltenost ga je bolj presenetila nego omamila. Cez nekaj tednov pa je zvedel grozno novico: to žensko je svoj čas ljubil njegov oče. Ta njena hipna ljubezen do njega je bila le zabloda njene pokvarjene domišljije. Gnusila se mu je, v njem se je vse upiralo in obsipaval jo je z zaničevanjem. Ni skušala tajiti, še bahala se je s svojo predrznostjo, zasmehovala ga je v nesramni brezstidnosti, ki postaja od ene ljubavne zveze do druge vedno bolj dovršena. Takim ženskam preide končno podlost v naravo, a one jo v svoji iznajdljivosti imenujejo kult čustva. Hipoma je spregledal. V ljubici je videl le še čarovnico, ki ga je zvabljala in zapeljevala. Zdaj je videl, da je bila vsa nališpana in pobarvana, spoznal je njeno starost in sram ga je postalo svoje ljubezni. Ločil se je popolnoma od nje, vendar pa mu je odnesla kot dragoceno odkupnino njegovo brezskrbnost, zaupljivo veselost in nepotrpežljivo lahkovernost. In ta ljubezen je bila kriva tudi razočaranja, katero je zarisala na njegov mladi obraz senca prve mrtve ljubezni.

Zdaj je hipoma spregledal in spoznal, da je bila ta očetova zabloda, v katero je zapeljala pokvarjenost ali nervoznost tudi njega, kriva žalostne zgodbe, katero mu jo je obnavljal spomin. Njegova mati je zadela ob nepremagljivo sebičnost moških, ki potem še zahtevajo, da jim ženska prizanese s tožbami in solzami. Nikomur ni več zaupala, zaprla se je vase, svojo zatajeno ljubezen pa je odslej posvetila otroku, ki je bil doslej zanemarjen. Draga priletna mati, vsa resna in pobožna, ki jo je bilo življenje upognilo, se je sama odtegnila svoji okolici ter se odpovedala življenju. Iz obraza ji je sevala resna milina, ki jo je vklesalo vanj življenje. Presveta žena, ki je bila sama tako močna — ali tako slabotna —, da je odpustila, je tudi njega vzpodbujala k usmiljenju; v tem usmiljenju je pozabljala na dobro ime, na čast domače hiše in na krvavečo sinovo rano ter ni marala dolžiti Tereze, da je ona kriva njene nedolžne žalosti ...

Mark Romenay, ki se je bil predal spominom, je nepremično ždel v kotu, hipoma pa se je otresel otrplosti. Nočni mraz je prihajal skoz odprta vrata. Ni jih zaprl, ker je hotel svežega zraka, le bolj tesno se je zavil v odejo. Tu in tam so se risale enakomerne sence dreves. In živa, migljajoča svetloba zvezd se je razlivala po nebu, kjer ni bilo več sledi o solncu, ki je zašlo, in kjer se še ni porajala nova zarja. Bilo je prav ob tistem kratkem odmoru, ko poletne noči, stisnjene med večerno in jutranjo zarjo, posujejo nebo s skrivnostnim, nevidnim cvetjem. Pred letom dni mu je ona z vrha Riffelalpe pokazala eno teh ozvezdij; za trenutek je zdaj nehote iskal med njimi Labuda, ki ga je ona imela najrajši, potem pa se je hipoma obrnil stran. Ona? Skoro se je začudil, da mu živi v spominu. Saj je vendar hotel obnoviti le oni del preteklosti, v katerem nje ni bilo. Toda tudi to preteklost je obnavljal le zato, da bi ji iz dalje šel naproti, kakor iščemo dragega bitja ob koncu dolge ceste.

Zakaj si je izbral baš Terezo za ženo? Po očetovi smrti je podedoval veliko premoženje in kot arhitekt je užival tudi velik sloves. Povrh pa je bil tudi lep mož, o tem ni mogel dvomiti. Celo tista zaničljiva poteza okoli ust, ki mu je ostala po prvi razočarani ljubezni, je ženske mikala. Lahko bi se bil sijajno oženil. Bil je kakor tisti nemirneži, ki ne znajo sreče ne nuditi in ne sprejeti ter širijo okoli sebe le svoj večni nemir. Znal je ljudi prikleniti nase, a ni nikomur zaupal, iskal je družbe, a jo zasmehoval, zaničeval je prilizovanje, a vendar ni mogel živeti, brez njega. Hrepenel je po domačem ognjišču, kakor mornar po dolgi in viharni vožnji po varnem pristanu. Toda v svoji okolici ni našel bitja, ki bi mu bilo všeč. In povrh je dvomil, da bo v novem življenju res zadovoljen. Kako neki naj zaupa red in mir v v domači hiši prvi ali drugi teh mladih deklic, v katerih očeh ni bral ničesar novega in ki so se vedle kakor čisto prostaške ženske. Res se zgodi, da hoče ta ali ona skriti v teh kretnjih svojo preprostost, ker hoče pred svetom veljati za bolj podjetno nego je v resnici. Zato ni imel prav, da je obsojal vse vprek, preden jih je dobro poznal. Toda ko jih je gledal in govoril z njimi, je čutil le tisto privlačnost, ki jo uživamo pri vsakem ljubavnem razmerju, ni pa čutil ob njih tiste želje, ki jo hitro ločimo od drugih čustev, namreč želje, da jih poroči; celo misel na to mu je bila nadležna, a je vendar dajala splošnim ljubezenskim mikom sladko zavest trajnosti in skupnega staranja.

Najnevarnejši pretresljaj, ki ga je doživela moderna družina, je brez dvoma ta, da je svet popolnoma pozabil, kaj se prav za prav pravi prositi koga za zakon. To se je kazalo, če ne drugače, vsaj v jasnem obrazu, pri mladih dekletih, kadar jih jemlje moški, da v zakonu nadaljuje svoje ljubezenske dogodivščine. Eno samo srce, eno samo telo za vedno, kdo dandanes še razume zmisel teh svetih besed? ...

V Marku Romenayu so odmevale zdaj te besede trpko in porogljivo. Ona, ki si jo je bil izbral za družico v življenju in z njo delil svojo lepo usodo, ni spadala v to nestalno, vedno vihravo družbo, v katero je on zahajal, ne da bi ji plačeval svoj davek. Za doto mu je prinesla le začudenje, zaupanje in zmučeno mladost, prestano v vedni revščini. Zato je povsod le veselo in naposled brezskrbno uživala. Zato jo je Slednjič moral spoditi.

V noči, ki se je že vznemirjala v daljnjem predobčutju nastajajočega dneva, se je znova spominjal svojega prvega srečanja s Terezo de Rodange.

Zidal je bil vilo na hribčku Publier, ki tako mirno kraljuje nad Lemanskim jezerom, eno miljo od Eviana, kjer se je bil naselil. Zato je moral večkrat v Chablais. Sam je vodil delo pri stavbi. Vila je bila vsa bela z ravno streho, krasili so jo stebriči, verande in ograje; izgledala je precej bahavo. Lepše bi bila pristojala na obrežje jezera Maggiore ali Como, kjer se kopičijo stebri in marmor, kakor pa v to nežno, pa vendar kmečko pokrajino, polno kostanjev in vinogradov, ob ta mehka obrežja, med trde gore in pod nestanovitno nebo. To nebo ni, kakršno je italijansko, ampak se vedno pokriva z meglami, kakor kje gori na severu, in s prečudno nežnostjo zastira obrise stvari. Čim bolj je spoznaval to deželo, polno veselja in brezbrižne ljubkosti, tem bolj jasno je občutil, kako malo so spadale v to okolico stroge klasične črte in kričeče barve, ki bi se prilegale grškemu morju in ondotnemu rastlinstvu, ki je v vseh letnih časih enako. Navajen je bil na umetnost mest, tu pa je odkril kmetsko stavbarstvo, v katerem veljajo nepravilnost, nerodnost in nesomernost za odlične prednosti. Z veseljem je opazoval strehe starih pristav, katerih senca je padala na orumenela pročelja. Iz napuha pa se je upiral svojim vtisom. Izgovarjal se je, da so te hiše neudobne in da se mora stavbnik prilagoditi modernemu življenju, ki zahteva veliko luči, zraka in svobode. Človek mora biti prost, da lahko odhaja in prihaja, kadar se mu zljubi, da je vedno v stiku z življenjem zunaj v svetu. V prejšnjih časih pa so zidali le pri tleh, da so bili varni pred vetrom. Niso iskali razsežnih razgledov, hiše so imele le majhna okna — kakor bi človek prihajal domov le zato, da se odpočije v samoti in ubeži svetu.

Nekega dne je zdolgočasen gledal, kakšen Vtis naredi poslopje na splošno. Nakrat pa je za hrbtom zaslišal glas, ki je nekoliko preglasno izjavil:

“Moj Bog, kako je grda!”

Užaljen se je obrnil, da bi s pogledom uničil tistega, ki mu je ušla ta predrzna opazka. Zagledal je mlado, plavolaso deklico, ki je bila vsa v belo oblečena in na kateri ni bilo prav nič predrznega ali celo nesramnega; niti trohice poguma ni bilo v njej, zakaj mahoma je vsa zardela. Komaj pa ji je rdečica zginila z obraza, že jo je znova zalila kri — bila je kakor savojske gore, ki se blešče v večerni zarji in se, ko jih je bila že zagrnila senca, za hip znova zableste.

Skoraj v istem hipu je stopil predenj zidar in ga poklical: “Gospod arhitekt!” Tako je spoznala svojo nerodnost. Mrmrala je:

“Odpustite, gospod!”

V toliko zadrego je prišla, da jo je sam nekoliko zaničljivo, pa vendarle prijazno potolažil:

“Vsakdo sme soditi, gospodična.”

“Moja sodba je brez pomena,” se je opravičevala.

“Saj veste, da se v teh stvareh prav nič ne spoznam. Naša stara hiša, v kateri stanujem, je čisto drugačna nego ta vila ... nego ta lepa vila.”

“Preveč je lepa,” je smehljaje priznal, zakaj videl je njeno ljubkost in ji je hotel pomagati.

“Tako je, preveč je lepa. Nisem temu vajena. Naša hiša ni visoka, ni udobna, pa vendar se dobro ujema z okolico, da jo komaj ločimo od nje. In po mojem je to lepo.”

“Rad bi jo videl.

Ker je za hip odlašala z odgovorom, je silil znova, zakaj obotavljanje ga je še bolj podžgalo:

“Je daleč?”

“Ne. Samo nekaj korakov.”

“Pokažite mi jo torej!”

Znova jo je zalila rdečica. Njena kri je bila tako živahna, da se ji je razlila po obrazu ob najmanjšem razburjenju.

“Naša hišica je le gnezdeče. Toda jaz jo ljubim, je kot bi bila živa; morda tudi res živi. Zato mi obljubite, da ne boste nič slabega rekli o njej, čeprav Vam ne bo všeč. Hudo bi mi bilo.”

Obljubil je. Na koncu ceste sta zagledala staro hišo, ki je že nekoliko visela. Imela je velikansko streho, ki so jo težki snegovi že močno nagnili in je zlaj čepela na hiši kakor prevelik klobuk na velem obrazu. Na strehi je ždel majhen stolpič kakor perjanica na vojaški čepici. Romanska vrata in zamrežena okna so krasila pročelje in pod zeleno vinsko trto in srobotom, ki sta jo napol zakrivala, se je risalo mogočno zidovje težke stavbe. Močno pritrjena strešna opeka je sčasoma postala rjava in se je lepo ujemala z lesenimi deli in bruni. Vse skupaj je že delalo vtisk prijetne in vesele stavbe — tak vtisk delajo trdni starci, kadar se rogajo mladim dekletom pri delu in jelu.

Ker je molčal, je sama začela hišo zagovarjati, misleč, da njemu ni všeč, čeprav ne pove.

“Hiša sicer nima sloga, dobro vem. Vendar pa je zelo lepa tu sredi drevja. Se Vam ne zdi, da je podobna tem kostanjem, sredi katerih stojiva? Imajo velike vrhove in močna debla, da jih nosijo. Za takšno veliko streho je treba debelih sten. In pa že dolgo dobo je naša last, naše rodbine. Ta hiša spada nujno v naše življenje.”

“Zelo mi je všeč,” je izjavil, “in priznam, da je tudi Vam lahko všeč.”

V skrbi, da ne bi pretiravala, je čisto odkritosrčno mrmrala:

“Včasih mi je tudi dolgčas. Kadar dežuje, kadar listje odpade, ob novem letu, ob koncu vsakega meseca ...”

Nasmejala se je sama sebi in svojemu naštevanju; on pa ji je gledal globoko v oči in ugenil zgodbo te mladosti, zaprte v dušečo samoto. Njena kita je bila debela in lasje tako svetlo plavi, da ga je ob tem iznenadila barva njenih oči. Temna, skoraj črna zenica, tako razširjena, da je obsegala skoraj vso šarenico, jim je dajala trudno žalosten in skoraj divji izraz kot ga imajo srne, ki so jetnice v prirodoznanskih vrtovih, ki nam sicer jedo iz roke, pa brez veselja. Tu, pred to mirno hišo in prav v tem trenutku se mu je zazdelo, da bo nekega dne še njegova žena in bo postal on — kakšen nezmisel! — rešitelj te speče Trnuljčice.

Ni maral odgovoriti njeni zaupnosti, ki jo je ugenil, čeprav mu je ni razodela. Delal se je, kakor da hoče govoriti o svoji stroki, in ji je. vendar narisal cel načrt povsem novega življenja.

“Da, več zraka ji je treba! Tu bi napravili Odprtino za salon in tam zraven obednice verando. Lahko bi prizidali tudi cvetličnjak. In prepričan sem, da ni v hiši niti elektrike niti telefona.”

“Oh, gospod, še vodovoda ne!”

“Še vodovoda ne! Skoro ne morem verjeti! Morali bi jo popraviti od vrha do tal. Sicer pa je v njej le poleti prijetno. Ostali čas bi morali drugam.”

Zadrževal jo je s tem, da ji je našteval ta popravila. Poslušala ga je nekoliko užaljena, vendar pa je bila že vnaprej premagana in nekoliko sramovala se je svojega poraza.

“Da bi šla drugam?” je rekla.

“Prav gotovo!”

“In mama?”

Ni odgovoril in žal mu je bilo vsega, kar je bil rekel; kajti jasno ga je razumela, čeprav svoje misli ni izrekel. Zdaj se je spominjal, da je takrat povesila glavo: prav gotovo si je priznala, da bi zapustila tudi mater, če bi od nje zahteval.

Drug ob drugem sta šla nekaj korakov po dolgem, kostanjevem drevoredu. Med gostimi vejami se je prikazovalo med drevesi modro, skoraj belo jezero, ki je bilo vse sveže in je dobro delo očesu. Včasih je preletela lahna sapica njegovo površje in vrhovi valčkov so se jasno zableščali, kakor bi jezero hotelo pokazati, da še živi. Kadar je poskočila na površje riba, da ulovi muho, se je svetlo zabliskalo. Tudi italijanska jadra objezernih čolnov so se svetila v zraku. Ta brezsenčna pokrajina, ta neznana in žalostna pa vendar tako hitro vesela mladenka, ta vabljiva hiša sred drevja, ki je bila celo zaprta, kakor kaka prizanesljiva starka, vse to se je tako srečno ujemalo, da se mu je za hip zazdelo, da ga je zapustil njegov privajeni nemir, kakor odpade prezgodaj ovenel list. Čutil je, da je silno daleč od Pariza, dale od njegovega nemira in njegovih žena! Morda je to sreča?

“Na svidenje, gospodična.”

“Zbogom, gospod!”

In senčna cesta, ki je vodila do hiše, se je Zaprla za njim. Toda nejasno je čutil, da ga tam nekdo čaka ...

Ob teh spominih na svojo zaroko je začuden spoznal, da so mu všeč; kakor bolnik je bil, ki po dolgi bolezni zopet boječe naveže stike z življenjem. Ko se je zdramil, je opazil, da se dani. Vlak se je težko dvigal v pobočje gorovja Jura. Za zavesami smrek so zlatordeče lise oznanjale prihajajoče solnce.

Kako se mu je zdela kratka noč, polna spominov nanjo! Zakaj ga je v teku kratke vožnje njegova postopaška misel, ki jo je dremajoča volja slabo krotila, speljala preko tistih ozkih mej, ki jih je začrtal po izdajstvu, kakor po opustošenem parku? Takoj zdajle, za postajo Vallorbe in švicarsko mejo, ko se bo pokazalo Lemansko jezero, bo na drugi strani brega iskal kraj, kjer je stala stara hiša, ki je prva bila priča njegove vstajajoče nežnosti. Ni je podrl, niti je ni popravil, kakor je obljubil; samo enkrat jo je Še videl, ko sta prišla skupaj s Terezo k pogrebu gospe de Rodange, ki je umrla kmalu po njuni poroki. Saj ni imel časa, da bi bil tja zahajal. Toliko prijaznejših letovišč po najlepših pokrajinah zemlje ga je privlačevalo. Morda, da, morda je Tereza potem, ko jo je bil spodil, prišla tja v družbi z onim? Čemu torej še obuja te spomine za zaroko? Kakor vsi drugi, ki mu jih je zapustila, so bili tudi ti podobni zastrupljenim in velim cveticam.

In vendar je z dobrotami obsipal to deklico, ki sama ni imela ničesar. Zanjo je zgradil prelepo palačo v ulici Franqueville, vso preluknjano z okni, vso zavito v lepotično zelenje, ki se je svetlo odražalo. Rešil je njeno ujeto mladost in ji poskrbel dovolj zabave. Obsipal jo je z dobrotami. Rad jo je videl, veselo in podjetno ter je v ta namen storil vse, kar je le mogel. Čudil se je le, da njo to ni bolj prevzelo, da je ta skrb ni kar nič genila. Vendar pa je vsa ta leta prav do zadnjega bila povsem vdana njegovemu vodstvu, prav kakor je bil pričakoval. Zahrbtno in izdajalsko ko sužnja je pripravljala svojo podlost ...

Jezero se je smehljalo v svežem jutru. Zagledal je na desno od Eviana. Pogled mu je zajel hribček Publler.

III.[uredi]

Simplonski brzec se ustavi v Lausanni komaj za deset minut. Mark Romenay je potrkal na vrata oddelka, kjer je spala Julka. Gospa Acher, ki je bila že napravljena, mu je odprla.

“Gospodična še spi,” je povedala šepetaje.

“Prav. Časa je še dosti. Vendar pa bo bojte, če je ne zbudite šele zadnji hip. V eni uri smo v Martignyju.”

Nato je stopil na kolodvorski hodnik. Redki potniki v dolgih površnikih in s čepicami, poveznjenimi globoko na oči, so hodili pred njim in se sprehajali ob vlaku, da si razgibajo otrple noge. Neki prodajalec je rinil pred seboj majhen voziček, poln pijače, sodja, drugih jedil; tudi knjige in časnike je prodajal. Tu in tam so skozi majhna okenca ženske ponujale čašico kave.

“Švicarski časopisi?” je vprašal Mark, da je imel kaj dela.

Prodajalec mu je pomolil Journal de Lausanne. Mark je hitel nazaj v voz; uradnik je klical: “Odhod!”

Do Villeneuve, blizu tam, kjer se zavije reka Rhone, se železnica zmagoslavno dvigne nad Lemansko jezero. Vinogradi, vile med vrtovi in goste postaje: Vevey, Clarens, Montreux, Territet, ki se dopolnjujejo kakor vdelani dragulji, jo ločijo od obrežja. Prvi solnčni žarki so se igrali na belih pročeljih hiš, zlatili pobočja in mehko padali na vode. Na drugi strani pa so ostala pobočja savojskih Alp še vedno v senci. Megle, ki so se sproščale, so se vlačile okoli vrhov kakor slabo pripeti pajčolani, ki jih veter odgrinja. Hipoma se je prikazala gora Dent du Midi s sedmerimi vrhovi.

Ta prizor osvežujočega miru po brezkončni noči ni raztresel Marka Romenaya. Še dolgo je iskal v ozadju na pobočju Publierja močno, staro streho, ki pa je bila preveč oddaljena in preveč zakrita med drevjem, da bi jo bil mogel najti. Tam ga je torej čakala nekega poletnega dne, ki je bil sličen današnjemu, njegova usodna nesreča.

Sovražno je gledal na to razsežno gorsko pokrajino okoli jezera. Prav pred letom dni je napravil isto pot, in takrat je bila Tereza zraven. Šli so še dalje, prav do Viege in so tam vstopili na mali vlak, ki vodi do Zermatta, od tam pa so odšli na Riffelalpo. Zdravnik, ki so ga vznemirjala Julkina bleda lica, je priporočal zdrav in oster zrak. Zvečer, ko je bil sredi svoje družine in ga ni ničesar več vezalo na družbo, so pretehtavali in primerjali ponudbe vodnikov. On je predlagal Tirolsko, ona pa Savojo.

Čeprav je bilo letovanje v Švici silno vsakdanje, sta se odločila končno za hotel na Riffelalpi, v višini dva tisoč metrov, zaradi njegove udobnosti, južne lege in dobrih izletnih točk z gozdovi, macesni in avstrijskimi smrekami.

Kako se še spominja na prihod! Od Weibhorna do Cervina niso videli nič drugega nego ledenike, ki jih je rdečilo zahajajoče solnce. Julka, vsa v ognju, je ploskala z rokami. Na pragu — zvonec je že pozvonil — sta Noransa v večernih oblekah motrila prišlece, in ko sta jih spoznala, sta bila zelo vesela, da jima je slučaj pripeljal znance.

Andreja Noransa je spoznal prejšnje leto v Rimu, ko je bival v vili Medicis. Bil je mlajši od njega, hitro se je vnel za vsako stvar in prav tako hitro je njegovo navdušenje spet ugasnilo; zdaj je skoraj preveč ljubil življenje, zdaj pa ga je bil zopet naveličan; vsake stvari je nekoliko znal: slikarstva, godbe, kiparstva. Tudi sport je poznal. Bil je vihrav, nestalen, pogumen pa obenem nežen, zdaj ves vesel v kaki gostilni v Frascatiju ali v Tivoliju, drugič zopet ves potrt, zdolgočasen in zamišljen. Hitro je spravil tovariše v dobro voljo, pa je s svojim nerednim življenjem zopet odbijal tiste, ki ne marajo življenja zapravljati, ampak ga skušajo urediti, a ga navadno ubijajo in teže. Tako ga je Andrej Norans hkrati privlačeval in odbijal. Ko se je vrnil v Pariz, mu je v množici povsem zginil izpred oči. Nato pa je zvedel, da se je oženil z lepo Simono Meriš, katero so tudi njemu dolgo časa snubili. Res bi ga bila rada imela, seveda bolj iz častihlepnosti nego iz ljubezni; bila je izmed tistih deklic, ki jih občudujemo v modnih časnikih, ker spadajo k čaru velikih mest. Tudi, ko je bila že poročena, je še vedno nadkriljevala družbo. Hvalili so jo zaradi njene duhovitosti in njenih oblek; tem so se čudili, ker so vedeli, da ni posebno bogata; drugače pa o njej niso govorili. Kaj bi je ne občudoval, ko sta se srečala? Skoraj mu je bilo žal, da ni njegova žena. In ko se je ustavil na Riffelalpi, se je počutil bolj slabo, ko jo je videl v tolikšnem lepotičju, medtem ko je bila Tereza oblečena le v preprosto potniško obleko in je le slabo tekmovala v svoji zmučenosti in preprostosti s svojo nasprotnico.

Tesno so se navezali drug na drugega, kakor se to na letovanju tako rado primeri. Angleške in nemške družine so polnile hotel: povsod je slišal le tuje glasove; godba francoskih besed jih je družila. Lepa Simona je prva iskala prijateljstva, ker je imela premalo zabave. Njen sin Edvard, ki je bil skoraj toliko star kot Julka, je kmalu postal dekličin prijatelj, prav za prav njen podložnik; saj Julka bi bila lahko vladala celemu zavodu mladih fantov. Gospod Norans je bil večkrat zdoma. Gorel je za gore; zginil je za dan, dva, pa se zopet vrnil, ves ožgan v lice — prišel je z Dent Blanchea, z Gabelhorna; nekega dne se je vrnil celo z Cervina, ki ima obliko v nebo štrleče piramide in očara pogled. Nato pa se cele dneve ni nikamor genil. Pripovedoval je svoje prigodbe s ponarejeno preprostostjo hribolazca, ki se nalašč kaže brezbrižnega, da bolj poudarja, kako lahko je lezel v hrib; tako je postal nekak junak. Včasih pa je celo prirejal kratke izlete za vse, celo za otroke: na Gornergrat, ne da bi uporabil električno železnico, do Črnega jezera, do vznožja gore Cervin, da ledenika Findelen. Te izlete pa je pripravil strašno slabo. V čudni gizdavsti so ga ožgana lica delale le še lepšega, nikakor ne odurnega, kot se navadno zgodi. Saj tudi nemška dekleta občudujejo brazgotine na študentovskih obrazih. Če je hotel ali ne, vedno je vladal v družbi. Toda Mark Romenay se je spominjal, da je bila lepa Simona, o kateri so govorili, da je v svojega moža močno zaljubljena, vpričo njega, Marka, nenavadno ljubezniva in je brez dvoma zanj razkazovala vso svojo spretno ljubkost. Zelo dobro je poznal ženske muhe in jih zaničeval, čeprav se je zanje zanimal. Samo Tereze ni zaničeval in je ni sumničil, zakaj vedel je, da ima vse le od njega.

Ko se je nekoč zopet vrnil s kratkega pota, ker je nadzoroval delo pri neki stavbi — zato je moral večkrat za kratek čas v Pariz —, je našel Terezo trudno, ožgano v lice in vso zbito. Opravičila se je, da mu ni mogla naproti do kolodvora.

“Kje pa si bila?” jo je vprašal.

Ponosna na svojo pot in obenem nekoliko v strahu zaradi svojega skrivnostnega poguma je zardela pod ožgano kožo in naglo odgovorila:

“Na Breithornu, saj to ni nič!”

Breithorn, čeprav je nad 4000 m visok, rade obiskujejo ženske. Pot je zgledno lepa, na njej preskušajo hribolazci svojo vztrajnost. Z Riffelalpe jo premerijo v dveh dneh, z doma gredo popoldne, prenočujejo v koči Theodule, navsezgodaj drugega dne pa gredo na vrh, da se vrnejo še istega dne v Zermatt. Pot je dobro poznal, toda ta Terezina nenadna podjetnost ga je presenetila in vznemirila.

“In Julka? Kam si jo dala ta čas?”

Se bolj je zardela in se zbegana zagovarjala:

“Zaupala sem jo gospe Acherjevi. Gospa Acherjeva je tako previdna in zanesljiva. In pa Simona je bila zraven.”

“Simona?”

“Da. Gospa Norans želi, da se kličeva po imenu.”

Kakšna dolga pot je morala voditi do te zaupnosti! Po spominu si je obnovil še nadaljnje izpraševanje:

“Toda saj vendar nisi šla sama?”

“O, ne. Saj veš. Gospod Norans je skrbel za vse. In pa vodnika in nosača smo si najeli, vodnika Auberja in Fridolina Burgerja. Oba slovita.”

“In si spala v Theodule?”

“Da, jaz v sobi, drugi na slami. Prišli smo pozno, in ostala je le še ena postelja zame. Toda nisem zatisnila oči. Saj veš; nikoli se do takrat še nisem ločila od Julke.”

“Zares bi bilo bolje, da je ne bi bila pustila same, ko mene ni bilo doma.”

Obžalovala je ali pa se je le delala tako in je priznala, da ni bilo prav. Dalje se nista razgovarjala. Toda drugega dne je v čudnem trepetu in s čudno nežnim glasom pripovedovala v kratkih presledkih o poti, na katero je bila tako ponosna: o čustvu samote, skoraj strahu, ki jo je navdajal tisti večer v Theodulu, in o lepoti jutra na snegu, o počasni, pa zabavni poti preko ledenika, o skoraj svetem genotju, ki prevzame človeka na vrhu, o šumu vetra na obzorju in znova o veličastju večera v samoti. Poslušal je brez besede in ji je zavidal užitek. Takrat se je že razumela z Noransom? Pisma, ki jih je dobil v roke, so pričala, da sta ga izdala šele pozneje. Toda kljub temu je segala njegova ljubosumnost in njegovo sovraštvo nazaj prav do tega dne, ko se je ljubezen skrivala še pod krinko prijateljskega znanja. Gospa Norans se ni vznemirjala zaradi tega, zaupala je v svojo lepoto, kakor bi lepota varovala. Sam se takrat ni veliko brigal za to; zaupal je v hvaležnost, ki se je družila ljubezni, a žal ljubezen se ni več brigala za hvaležnost. Kljub svojim mladostnim razočaranjem in vsemu zaničevanju, ki mu je ostalo od prve njegove ljubezni, vendar v svoji poštenosti ni mogel niti sanjati o dvojni igri, ki je poslej udomačevala laž v njegovem domu.

Da bi ugodil Terezi, ki jo je gora očarala, se je nekaj dni pozneje še sam pridružil družbi, ki je šla na Cima ali Jazzi, ki nadkriljuje Macugnago v Italiji. Nazaj grede pa je bil čudno jezen, ko je videl, kako je lahka, kako so ji noge prožne, medtem ko je sam komaj lovil sapo in skoraj zaostajal. V svojem razmišljanju si tega ni priznal, spominjal pa se je še vedno, kako se je čudil prej neznani sproščenosti svoje žene, kako je zmagoslavno odkril v njej nove moči, in tedaj hrepenenje, ki ga do takrat gotovo niti slutil ni.

Za Villeneuve se vlak poslovi od jezera in se spusti v Rhonsko dolino. Mark je imel svoje stvari že pripravljene, odejo zvito, gospa Acherjeva mu je sporočila, da se je Julka zbudila in da jo pravkar oblači. Da bi pregnal one tri četrti ure, ki so ga še ločile od Martignyja, in {slasti še, da bi se otresel vsiljivih misli, ki so mu mučile možgane, je poiskal časnik, ki ga je bil kupil, in ga je razgrnil. Toda neusmiljeno se je znašel spet ob svoji življenjski zgodbi, ki je postala, kakor je videl, javna, ob kateri more vsakdo pasti svojo radovednost. Komaj je obrnil prvo stran, ki je bila prepolna evropske politike, že je opazil napis: Nesreča na gori Velan. Nehote je postal pozoren. Začel je brati tale sestavek, ki je bil napisan večer prej in je brezbrižno, kratko in brezbarvno ko kaka sodnijska razsodba opisoval dogodek:

Martigny, v soboto, 15. julija.

Poizvedbe za skrivnostnima potnikoma, o katerih smo poročali že v včerajšnji številki našega časopisa, so imele dober uspeh. Potnika sta odšla preteklo nedeljo iz Rourg-Saint Pierra in sta hotela sama, brez vodnika, na goro Velan. Kakor je vse kazalo, sta postala tudi ta dva, kakor že toliko planincev, žrtev lastne neprevidnosti. Hotela sta preplezati vrh Proz, pa sta spodrsnila. Padla bi bila prav na dno prepada, pa sta k sreči obvisela na ploščati skali. Tu so ju po dolgem iskanju končno v četrtek zjutraj našli menihi z Velikega Sv. Bernarda. Možak je bil že mrtev, ženska pa je še slabotno dihala. Čudno je, kako je mogla preživeti tako hud smrtni boj. Zaenkrat so pustili mrtveca pri miru, skušali pa so takoj rešiti nesrečnico. To delo je trajalo dolgo in je bilo zelo nevarno. Po neizrekljivem naporu so jo slednjič proti večeru prenesli v kočo. Tu so jo položili na nosilnico in jo prenesli v gostišče, kjer jo negujejo z vso skrbjo. Kljub temu pa skoraj ni več upanja, da bi jo rešili. Snoči je še govorila, zdaj pa je povsem oslabela in se; ne zaveda. Vsak hip lahko umrje. Vendar pa je davi še živela, kljub dolgi poti. Sicer nima hujših ran, vendar pa mora imeti notranje poškodbe, ki jih je dobila pri padcu v globino štiri- do petsto čevljev.

Danes bodo prenesli tudi truplo njenega spremljevalca v Bourg-Saint Pierre in jutri ga bodo najbrž prepeljali v Martigny in od tam z vlakom v Pariz.

Po njunih potnih listih in listnicah so obe žrtvi tudi spoznali. Mrtvec je gospoda ... N ... iz Pariza, ona pa je gospa R ... Do zdaj še niso dognali, kako sta si bila v sorodu. Kakor smo zvedeli, so iz gostišča že obvestili družini ponesrečencev.

Ta velika nesreča takoj ob pričetku letoviščne dobe naj bo vsem planincem, ki so preveč predrzni, premalo skušeni in se sprehajajo po naših gorah brez vsake previdnosti, zdrav opomin, da bolj pazijo nase nego do zdaj.

Mark Romenay je vedel zdaj vse. Jezen je vrgel list proč, ko ga je vendar tako strastno pričel čitati. Brez dvoma prihaja prepozno, gora je že praznovala svoje zmagoslavje.

Znova je jasno čutil, da bi laže prenašal zavest, da je živa, nego vest, da je mrtva. In znova ga je zadela bolečina, za katero ni zdravila.

V tem hipu je ko solnčni žarek priskakljala v voz Julka.

“Dobro jutro, očka. Si dobro spal?”

“Seveda, seveda!” je hitro zagotavljal, njegov obraz pa je bil ves izmučen in oči zatekle. “In ti?”

“Oh, šele gospa me je zbudila. Kaj še nismo tam?”

Nekaj minut pozneje se je vlak ustavil in sprevodnik je zaklical: “Martigny”. Mark je izstopil pred hčerko in gospo Acherjevo, katero je spremljal nosač. Mark je zagledal pred seboj gospo Noransovo. Neki duhovnik, ki je pazljivo ogledoval potnike, se ji je približal in jo vprašal po imenu. Za hip se je obotavljala, nato pa se ji je ravna postava upognila. Hitro pa se je zopet zravnala in stopila je z duhovnikom v voz. Gotovo je že vse vedela.

Mark se je ogledoval po postaji. Nihče ga ni pričakoval, nihče se ni brigal zanj. Torej je Tereza še živela. Nevede je zopet laže dihal; prsi so se mu širile.

V prvem hotelu je naročil voz do Svetega Bernarda. Z dobrimi konji je bilo treba računati do tja skoraj deset ur; pošta, ki vozi v Liddes, jih potrebuje enajst. V hitrici je zajtrkoval in medtem, ko sta vzgojiteljica in hčerka mirno jedli in so napregli konje, je zahteval krajevni časnik. Morda bo tu našel kaj natančnega o nesreči. Dali so mu “Petit Valaisan” in zraven razlagali:

“Pravkar je izšel za nedeljo. Zelo dobro ga urejujejo, boste videli. Na dolgo je opisana nesreča na Svetem Bernardu. Kako žalostno! Ubogi gospod ...”

Rad bi bil vprašal: “In ženska?” Toda skoraj ga je bilo sram, da bi se o njej razgovarjal s hotelskim slugom. Poglobil se je v čitanje.

Časopis je bil pisan zelo poljudno in je za svoje bralce na široko opisoval vse dogodke. Posvetil je nesreči več stolpcev, zgoraj je stal glavni naslov, ki se je nato razčlenil v več podnaslovov:

Nesreča v gorah.

Naši dobri duhovniki najdejo ob vznožju Velana dva turista: Možak je mrtev, toda ženska še živi. Kako so ju našli?

Dva planinca, ki sta se v ponedeljek brez vodnika odpravila na Velan, so našli v četrtek zjutraj naši dobri duhovniki, menihi z Velikega Sv. Bernarda. Njihovo požrtvovalnost priznava že ves svet. Žal pa je bil eden izmed ponesrečencev, g. Norans iz Pariza, že mrtev. Dobili smo natančne podatke. Hočemo opisati svojim čitateljem vse podrobnosti prav do trenutka, ko so ju našli.

Vesel odhod.

V soboto zvečer sta prišla iz doline Chamonix po novi železnici iz Chatelada v Bourg Saint Pierre dva potnika in odšla v hotel “Napoleon”, kjer sta se vpisala kot gospod in gospa Norans. Oblečena sta bila kot planinca: v čepicah, z nahrbtniki in golenicami. V nedeljo sta bila pri maši v vaški cerkvi in, ko sta odhajala, sta se zelo zanimala za ženske klobučke in narodne noše ondotnega kraja.

Povprašala sta gospodarja, ali je pot, za katero sta se odločila, nevarna. Prosila sta ga, naj odpošljejo njune težje kovčege v gostišče na Sv. Bernardu, kamor sta mislila dospeti v ponedeljek zvečer. Od tam bi nadaljevala pot v dolino Aosta. S seboj sta vzela le hribolaško opremo, nahrbtnike, čutare, naočnike, daljnoglede itd. Hotela sta priti na Velan preko ledenika Valsorey in od tam po drugi strani do koče na Prozu.

Vsak planinec iz kantona Valais ve, da je pot na Velan — odkoder je nenavadno lep razgled — precej težavna. Ni pa nevarna, če je človek količkaj previden, in žalostno bi bilo, če bi nesreča, ki se je pripetila, plašila turiste in tako škodila našemu športu.

Vsak, kdor gre na Velan, mora imeti vodnika s seboj, saj je toliko izvrstnih v Bourg-Saint Pierru. Ledenik Valsorey je zelo razpokan in pod vrhom ga je treba preplezati. Pot čez ledenik Proz pa je posebno slaba. Vodi po stezi iz pokončnih skal, ki se vsak trenutek lahko odkrušijo. Vsak hip je potnik v nevarnosti, da zdrkne v prepad. Proti italijanski strani je pečina silno ostra. Proti švicarski strani pa je pobočje sicer manj strmo, pa še vedno zelo nevarno. Celo utrjeni planinci ga rajši obidejo v velikem loku.

Zaman je hotelir “Napoleona”, ki je znan po svoji previdnosti, prigovarjal gostoma, naj ne hodita sama na pot. Norčevala sta se iz njegove bojazni, zaupala sta v uspeh, vase in sta bila brez skrbi in vsa vesela. Bog zna zakaj sta hotela biti sama.

V nedeljo popoldne sta mirno odšla do koče Amont, ki je oddaljena dve uri od Saint Pierra. S slastjo sta použila juho, jajca in mrzlo meso; vse to sta bila prinesla s seboj. Prihranila pa sta si še za naslednji dan pečeno kokoš in nekaj drugih jedil.

Drugega dne okoli dveh ali treh zjutraj sta odšla na pot. Pastirček Avguštin Bolley, ki mu pravijo Tintin, jima je pokazal pot, ki votli na vrh plazu zahodno od ledenika Valsoreya. Zapustil ju je malo nad skalnato steno v gori Gouillei. Tu sta se oba hribolazca poslovila od njega in sta mu dala pet frankov. Ta je bil zadnji, ki ju je videl pred nesrečo; nihče več ju ni srečal v gori.

Iščejo ju.

Šele v torek zvečer so telefonirali iz gostiča na Velikem Sv. Bernardu v hotel “Napoleon” v Bourg-Saint Pierre in poizvedovali po obeh potnikih, katerih prtljago so že dobili in ki sta si naročila sobo za zvečer. V koči na Prozu, kjer bi se bila morala ustaviti, ju ni nihče več videl. Bilo je že zelo pozno, pa vendar so še v naglici sestavili četo izbranih vodnikov, med katerimi sta bila brata Omer in Julij Menoud, oče Mallet, Viktor Bontemps in Karel Corsaz. Ti so še isti večer zapustili Bourg-Saint Pierre in dosegli kočo Amont. Drugi dan, v sredo, so ju znova iskali na obeh straneh Velana, po ledeniku Valsoreyu in po Prozu. Tudi iz gostiča je namreč odšla na pomoč rešilna skupina, ki jo je vodil menih Sonnier. Ta dobro pozna naše gore. S seboj so vzeli dva ali tri pse, ki so najbolj navajeni na gorske neprilike.

Toda tisti dan niso imeli uspeha. Vodniki so zastonj preteknili vsako pečino ledenika Valsoreya in steno gore Grouille. Menihi, ki so dosegli vrh ledenika Proza, so šli po najkrajši poti in zaman preiskali skale, kjer se nesreča teže opazi nego na sneženi plošči. Ker niso našli sledu, so se obrnili proti vrhu Velana. Kljub utrujenosti niso hoteli opustiti svojega plemenitega podjetja in so prenočevali v višini skoraj tri tisoč metrov.

Sele naslednjega dne, v četrtek, ko so nadaljevali svoja raziskavanja po slemenu Monleina, držeč se poti, je njihovo delo imelo uspeh.

Našli so ju.

Oče Sonnier je nenadoma opazil na stezi pred seboj nekaj svežih sledov. Če sta se hribolazca ponesrečila na italijansko stran, sta prav gotovo zdrknila na dno brezna. Toda švicarsko pobočje, kakor smo že rekli, ni tako strmo. Duhovnik se je sklonil in glej, opazil je dve sto metrov pod seboj dve človeški postavi, ki sta bili obviseli na izbočeni skali; prva je ležala, druga pa je zraven nje klečala in zdelo se je, da proseče dviga roke. Zavpil je, da bi ju obvestil, da je pomoč že tu, toda nihče mu ni odgovoril.

Rešitelji so imeli s seboj dolge vrvi. S silnim trudom so dospeli do žrtev, kajti opornih točk ni bilo in kamenje se je rado krušilo. Pečina, kjer sta obvisela, je bila podobna ozkemu balkonu, odkoder nista mogla splezati ne kvišku ne navzdol.

Možak je bil že mrzel, toda ženska je še živela. Lahko si predstavljamo, kakšno je bilo telesno in duševno stanje nesrečnice, ki je prebila tri dni in tri noči v groznih bolečinah na samotni skali brez hrane. Menih Sonnier ji je najprej dal nekoliko okrepčila; požrla je par kapljic ruma in vode, jesti pa ni mogla ničesar. Se vedno je bila privezana na svojega tovariša. Odvezali so jo, pustili mrtveca na skali in skušali rešiti najprej njo, ki je še živela. Zelo se je mudilo in naloga je bila težavna, kajti vrv ji je prizadevala velike muke. Sama pa je bila preslaba, da bi si mogla kaj pomagati. Slednjič so jo spravili na stezo. Tu so morali poiskati varno mesto, kjer so jo zložno položili in ji nudili prvo pomoč. Komaj pa je mirno ležala, že je omedlela. Zdelo se je, da bo umrla. Toda oče Sonnier ji je pripravil čašico tople juhe, katere je popila dva ali tri požirke.

Rešena govori.

Menih Sonnier, s katerim smo še isti večer govorili v gostišču, nam je opisal vse podrobnosti tega dogodka. Ni pa hotel govoriti o nesrečnici. Naslednji prizor nam je zato opisal neki drugi udeleženec. Njegovo ime tu zamolčimo, a o njegovi resnicoljubnosti smo prepričani.

Ko je nesrečnica poskušala piti juho, je vsa prestrašena pričela jokati. Nato pa je mrmrala “umiram” ali “hočem umreti”.

Pomirili so jo in ji obljubili, da bo še živela. Nato je tožeče vprašala: “Kje je?” Ko ji nihče ni mogel odgovoriti, je pogledala meniha Sonniera, ki je bil poleg nje, in ga v pretrganih stavkih spraševala: “Oče, umrla bom ... Zato mora on priti ... da mi odpusti ...”

Zaradi teh nerazumljivih besedi, so nekateri mislili, da se ji blede. Skušali so jo pomiriti in odšli navzdol. Celih pet ur so potrebovali, da so dosegli sedlo Monleina. Nosači so bili silno utrujeni. Mislili so, da tega dne ne bodo mogli nadaljevati poti, in že so se pripravljali, da bi spet prenočevali na prostem. K sreči pa so prišli upehanim rešiteljem na pomoč cariniki, ki so prav takrat pregledovali pot, po kateri tako radi lazijo tihotapci. Ob enajstih zvečer so končno dospeli v planinsko kočo. V naglici so pripravili zasilno posteljo in nanjo položili nesrečnico, ki se je tekom dolge poti večkrat onesvestila in se pričela mrzlično tresti ter blesti. Zdaj je kričala “Stojte!”, kakor bi znova padala, in zdaj zopet “Odpusti mi!” Ali pa je presunljivo klicala tovariša: “Andrej ... Andrej ... pojdi z menoj!” To ime je večkrat ponavljala, nazadnje pa je zaklicala “Julka!” Že so mislili, da je vse končano.

V gostišču.

Zjutraj je še dihala. Ko se je za hip pomirila, se je tudi zavedala in prosila za duhovnika. Menih Sonnier je ostal z njo nekaj minut sam. Posrečilo se mu je, da ji je vlil novo upanje in novo vero. Naložil jo je na voz gospoda Marqueta iz Martignya, ki se je sam ponudil, da oskrbi prevoz, in je šel pred njo v gostišče na Veliki Sv. Bernard. Zato je bila soba že pripravljena, ko je voz dospel, in so jo lahko takoj preskrbeli z vsem.

Neki mimoidoči zdravnik, profesor Maurici iz Turina, je odložil svoj odhod v Aosto, da jo je pregledal. Toda po njegovi preiskavi je le malo upanja. Slaba žila in mrzlica, ki jo trese neprestano, dokazujeta, da je popolnoma izčrpana in da je le čudežno preživela močni padec ter tisti tridnevni smrtni boj na pečini v mrazu, lakoti in duševnem strahu. Vendar ni noben ud zlomljen in tudi nima notranjih poškodb. Rane se poznajo le na desni strani obraza, na ramenih in desnem kolku; ti deli so pri padcu največ trpeli.

Neka podrobnost pa je zelo genljiva: obleka, zamrzla v snegu, ki je padal v noči od torka na sredo, je bila na notranji strani zalita s krvjo; prilepila se je na telo in zrezati so jo morali z nje krpo za krpo.

Med tem časom se je nov sprevod vrnil na Velan, da prepelje še truplo mrtveca v dolino. Snoči so ga odložili v gostilni na Prozu. Najbrže ga bodo danes prepeljali v Martigny.

Skrivnost.

Obe nesrečni žrtvi sta imeli pri sebi razne listine, iz katerih so jih spoznali. Toda, čeprav so takoj dognali, kdo sta, je vendar njuna zgodba nekam skrivnostna. Mrtvec se piše Andrej Norans, 26, rue Cortambert, iz Pariza; ona pa je gospa Romenay, naslova pa niso našli pri njej. Kakor so pravili, so ponesrečenčevo družino že obvestili. Vse potrebno jim je povedala rešena ženska v jasnih trenutkih tekom včerajšnjega dne.

Samomor?

Ta skrivnost je bila celo vzrok, da se je porodila domneva, ki jo priobčujemo samo kot vestni poročevalci. Nočemo ji pa pripisovati kake važnosti, ker tudi sami ne verjamemo vanjo.

Po tej čudni domnevi sta oba hribolazca hotela iti prostovoljno v smrt na goro Velan. Posestnik koče na Amontu, kjer sta prebila zadnji večer, je opazil, da sta zelo zamišljena, da sta dolgo molčala in se le sem pa tja razgovarjala v kratkih stavkih. Na njegovo opazko, da je nevarno, če gresta kar sama v gore, sta brezskrbno zamahnila z roko, kot bi hotela reči: “Kaj naju briga nevarnost in smrt!” In nasilno sta odslovila pastirčka, ki jima je v ponedeljek zjutraj kazal pot in se jima ponudil, da ju spremlja tudi brezplačno.

Na vse to prav lahko odgovorimo, da so vse te priče zelo dvomljive in bi se bila nesrečneža lahko vrgla na italijansko stran, če bi si bila hotela res končati življenje; tam bi se bila prav gotovo pobila do smrti. Saj je že itak težko, ko moramo priznati, da njuno razmerje ni bilo pravilno, in ni treba, da je obenem dolžimo še zločina nad lastnim življenjem.

Zadnje vesti.

Pravkar smo telefonirali v gostišče na Velikem Sv. Bernardu. Ko tiskamo te vrstice, gospa Romenay še živi. Toda profesor Maurici nima nobenega upanja in le težko bo preživela noč. Nič več ni govorila in zdaj je že v zadnjih zdihljajih. Če bodo gospoda Noransa v nedeljo v Martignyu pokopali cerkveno — misel o samomoru je pač treba odločno zavreči — bo prebivalstvo gotovo pokazalo svoje sočustvovanje s tujo družino, ki jo je zadela takšna nesreča.

Med čitanjem obširnega poročila je Julka večkrat zmotila Marka Romenaya:

“Med in slaščice sem jedla,” je povedala.

“Gospod, pripravljeni smo,” je obvestila gospa Acher.

Hotelir, ki je služboval že v boljših hišah, je službeno naznanil, da je voz za gospoda že pripravljen.

Mark je nemo odpravil drugega za drugim. Ob zadnjem stavku v časopisu je vstal in skoraj boječe vprašal natakarja, ko je plačeval:

“Smem li obdržati časopis?”

“Kar obdržite ga, gospod, kar obdržite ga zastonj. En groš stane, mi pa ga dobivamo zastonj. Nesreča na Velanu Vas zanima? Kako žalostno, kajne? Tujci niso dosti previdni v gorah, gospod! In to je za nas slabo.”

Mark se je kratko izognil temu klepetanju, ki ga je žalilo, in je dal gospe Acherjevi in Julki znamenje, naj sedeta. Voz je bila kočija s streho, a stara in slaba, da bi je v dežju ne mogli zapreti.

“Saj ne bo deževalo,” je zatrjeval hotelir.

Odpeljali so se in za mostom so prišli v ozko, gozdnato sotesko, po kateri reka Dransa v ozki strugi šumno vali svojo umazano vodo. Senca jo je še polnila in zdelo se je, da solnce sploh nikoli ne posije vanjo. Dnevni žarki božajo le vrhove in pobočja gora ter se razlije jo po Rhonski dolini, ki je v primeri s to zelo široka. Kako neki naj bi prodrli v to razpoko? In vendar se potniki ozirajo za njimi, jih kličejo v srcu in vabijo, da bi se ogreli ob njih, zakaj mrzlo je tod. Julka, ki so jo z rutami pokrili preko ramen in kolen, jih je domače klicala:

“Solnce, solnčece, ledene roke imam. Glej, dvigam jih k tebi, ali ne prideš? Vse si tam gori in tu spodaj te ni nič.”

In ko je oče, ki je navadno ljubil njeno liriko, molčal, je ljubko nadaljevala:

“Kaj razmišljaš, papa?”

Zdelo se je, da se vrača iz velike dalje in odgovoril je dobrohotno, vendar brezbrižno, kakor ljudje, ki jih loči velika starost od okolice:

“Nič. Samo gledam.”

“Kam se peljemo?”

“Na Veliki Sv. Bernard. Zelo daleč je. Hudournik preveč buči in gluši naše besede.”

In znova je obmolknil; otrok ga ni več motil; čutil je, da želi oče molčati in molk je prevzel tudi njega.

Poštena in vestna povest švicarskega časnika, polna koristnih naukov in poučnih razmišljevanj, je pretresla Marka s tistim trepetom, ki nas prevzame ob spoznanju življenjske resničnosti. Iz natančnejšega pripovedovanja je spoznal kretnje in gibe obeh žrtev, obeh junakov: nestalni značaj Noransov, ki je bil ves vesel v Bourg-Saint Pierreu in molčeč v koči na Amontu; zraven pa globoki čut materinstva v Terezi, ki je za svojim ljubimcem v blodnjah klicala Julko. Toda, kot se vedno zgodi, da nas v dolgi pripovesti posebno dirne en sam majhen dogodek, sta tudi njemu dve sliki, dva stavka brodila po glavi ves čas, odkar so zapustili Martigny; mučila sta ga ko grozen prizor, od katerega ne moremo odtegniti oči. Prvi prizor je bil tale: Dve človeški postavi, prva je ležala na tleh, druga pa je klečala in proseče dvigala roki ... Drugi, še bolj grozovit, je opisoval kos njene bede: Obleka je zamrzla v snegu, je bila oblita s krvjo in se je oprijemala telesa. Morali so jo strgati z nje kos za kosom ...

Jeza in maščevalnost sta se ga bili znova polastili, ko je bral v čenčavem časopisu svoje ime, ki ga ji je bil dal in je bilo zdaj izročeno javnosti v posmeh; vendar pa je čutil, da je bila ta žena, ki je ranjena in uničena umirala od lakote, mraza in zapuščenosti na samotni skali poleg mrliča, ki ga je ljubila, vendar njegova žena. In to telo, ki so ga v mukah razgalili, je bilo cvetoči de! njegovega lastnega telesa. Kako se mu ne bi smilila? O, kako žalostna je bila ta soteska!

Ves se je tresel. Da bi vendar bilo že konec te poti in bi mogel olajšati grozoto tako počasne smrti s tem, da bi ji pripeljal Julko pred oči, in da bi bil vendar že spet daleč od te Kalvarije, na katero je ona stopala skoz tri dni in na katero sam še misliti ni smel.

“Hitreje!” je ukazal vozniku.

“Navzgor vozimo.”

Za Sambracherjem, ki ga venčajo razvaline, so prišli v dolino Entremont. V Orsieresu so morali konji počiti, potniki so medtem zajtrkovali. Te vasi so že zelo stare. Okna so zamrežena, hiše imajo napihnjene balkončke, ceste so ozke in tlakovane, podstrešja slone na stebrih, strehe na zvonikih so kamenite. Videli so, kako so v vedno istem miru hodile mimo njih črede in tropi, pastirji in junaki. Tu se že začenja pomirjujoča gorska samota.

Mark Romenay je priganjal za odhod. Za Orsieresom je voznik s koncem biča pokazal belo kupolo, ki se je strmo dvigala nad gorsko ravnino.

“To je Velan,” je izjavil.

In znova je začel:

“Nesreča ...”

Nihče se ni zmenil zanj in razgovora je bilo konec. V Bourg-Saint Pierreu se je nameraval ustaviti v hotelu “Napoleon”. Tu sem sta prišla pred osmimi dnevi Tereza in Andrej vsa vesela in razigrana.

“Najprej!” je velel Mark in voznik ni upal ugovarjati.

Zunaj vasi jim je množica ljudi zaprla pot. Kaj delajo ti ljudje tu? Kaj čakajo? Kakšnega prizora so željne njihove razširjene oči? Naj se razmaknejo, da moremo naprej!

“Pogreb bo,” so odgovarjali.

“Čigav pogreb?”

“Mrličev.”

Mimo se je pripeljal voz, ki je bil pokrit z belimi rjuhami, z vejicami in gorskimi cveticami. Tako je Mark Romenay zadnjič v življenju srečal Andreja Noransa in ga pozdravil.

Ob solnčnem zahodu je končno opazil na vrhu slemena sredi žalostnih skal velikansko poslopje, visoko, staro in močno, čigar rumenkasto zidov je so božali zadnji žarki. Pred vhodom so pravkar mulam jemali tovore s hrbtov. Kmetice iz doline Aoste v pisanih rutah in pestrih krilih, hribolazci in duhovniki so prihajali in odhajali; med njimi pa so se sprehajali veliki beli psi z bledordečimi lisami. Bili so pred gostiščem, ki že skoraj dvesto let čuva alpski prehod.

“Tam je ona,” je razmišljeval. “V nekaj minutah jo zagledam. Živo ali mrtvo? ...”

Julka je bila zaspala in morali so jo zbuditi.

IV.[uredi]

Mark Romenay je bil vajen velikih hotelov, kjer ob prihodu sluge in vratarji planejo na tujca. Zato se je zdaj čudil, da ga na pragu ni nihče sprejel. Množica ljudi je vstopala, kakor bi bila doma v tej hiši, ki je bila v večernem miru odprta vsem; in vsi so ga suvali in odrivali, nihče se ni zmenil zanj.

“Dvakrat morate pozvoniti, pa pride oče gostitelj,” mu je pojasnjeval voznik.

Oče gostitelj sprejema tujce. Zares je prišel in usta so mu cvetela v smehu. Bil je majhen duhovnik, ki je preko obleke nosil ozek bel pas menihov sv. Avguština. Takoj je vabljivo vprašal:

“Radi bi prenočevali, kajne? Kar hitro pojdite z menoj, zakaj vsak čas bo zvonilo za večerjo. Ste lačni? Gorski zrak je oster.”

Govoril je hitro, domače in povsod naokoli jesejal dobro voljo. Mark Romenay pa ga je hladno ustavil in zahteval očeta Dornaza, ker da mora takoj govoriti z njim.

“S priorjem? Ne bo šlo. Pravkar je pri njem gospod prošt, ki je prišel s poštnim vozom iz Martignya. Ne smem ga motiti.”

“Pa vendar ga morate.”

Pomirljivo je prosil duhovnik malo odloga.

“Poslušajte, gospod, zdaj je najbolj nujno, da dobite čimprej prenočišče. Vsak čas pride sem neki dekliški zavod. Potem Vam skoraj ne bom mogel pošteno postreči. Eno sobo za deklico in to častitljivo gospo. Tudi za Vas bom skušal eno prihraniti: vendar pa boste nemara dobili tovariša, zakaj vse naše sobe imajo po dve postelji. Kakor v vojni, vidite, kakor v vojni!” In njegov smeh je odmeval po obokanem hodniku.

Veliki Sv. Bernard ni hotel. Tu oskrbujejo potnike brezplačno, le pri odhodu položi vsakdo svoj prostovoljni dar v nabiralnik. Zato se je treba ravnati po hišnih pravilih. Mark se je pokorno vdal in vsi so sledili očetu gostitelju po stopnicah in zavili na hodnik prav na zadnjem koncu poslopja.

“Tu,” je rekel in se obrnil k Julki — do otrok je bil posebno nežen —, “zdi se mi, da bo tu prav dobro za Vas.”

Soba je bila velika in zelo preprosto opravljena: dve leseni postelji, miza, nekaj slamnatih stolov; vse pa je bilo tako prijazno, tako snažno, da je iz vsega dihalo mirno ozračje samostanske celice. Mala, ki jo je na potu vse zanimalo, je stekla k oknu:

“Oh, papa, hitro pojdi gledat!”

Gostiče je bilo že v senci, luč pa je še obsvetljevala vrhove. Ob skalnatih stenah je kakor gorela, vijoličasta barva se je tam mešala s škrlatno, sneg na najvišjih vrhovih je žarel ko deviški obraz, ko zardi. Hipoma je priplaval oblak in obdal vrh z gorečim vencem. Tam gori se je bil boj med dnevom in nočjo; zlate solnčne moči so za hip še zmagovale, toda iz doline je prihajala vedno nova silnejša tema, svesta si svoje zmage.

“Velan,” je razlagal duhovnik. “Kapo ima, slabo znamenje za jutri.”

Mark se je obrnil proč, kakor da je ta pokrajina njegov sovražnik. Ostro je motril gostitelja, ki je brezskrbno nadaljeval:

“Dva nesrečna hribolazca sta se pred dnevi zgubila tam gori. Eden od njiju je že mrtev.”

Prenehal je. Ali namenoma? Romenay je domneval tako. Zato se je delal brezbrižnega in je vprašal:

“In drugi?”

“Drugi? Ne vem. Bila je ženska. Prenesli so jo k nam. Davi je še živela. Toda zdaj nič ne vem. Hiša je velikanska in vsakdo mora po svojih opravkih.”

Izgovarjal se je na svoje opravke, da ne more zadostiti radovednih potnikov. Tako blizu so bili drug drugemu, a tako malo je vedel vsakdo, kaj se godi okoli njega. Govoril je mirno, dobrodušno in brez ovinkov. Minute so Marku tekle prehitro. Kakor on, tako je morda prav v teh trenutkih in prav po teh hodnikih begala tudi smrt in iskala vrat, za katerimi jo pričakujejo. Moral je hiteti. Približal se je patru, medtem ko se je gospa Acherjeva brigala za kovčege, in je ponovil svoje vprašanje.

“Takoj moram govoriti z očetom Dornazom.”

Govoril je tiho, pa vendar tako odločno, da se je njegov gostitelj vdal: dozorel je bil v svojem vsakdanjem poslu in ga hotel izvrševati natančno; zato ni skušal, da bi razumel. Ker je čutil odločno voljo, ni ugovarjal.

“Ženski naj gresta v obednico,” je razlagal v naglici. “Tudi jaz bom prišel za njima, da odkažem prostor. Za Vas pa prihranim enega poleg Vaše hčerke. Vaša soba pa je na drugi strani. Gleda proti Italiji. Pojdite z menoj! Ogledali si jo boste mimogrede. Nato Vas popeljem k prior ju. Skušala bova priti do njega. Nič Vam ne tajim, da bo to težko.

“Motite se, oče,” je odgovoril Mark brez strahu, da ga pater ne bi spoznal.

V resnici ga je prior sprejel takoj, ko so ga naznanili, čeprav se je razgovarjal s proštom. V ostrem gorskem zraku se je bil prezgodaj postaral. Suh, nekoliko upognjen, z belimi lasmi in bledim obličjem je delal vtis zmučenega potnika, ki mu pohaja sapa. Vendar ta vtis ni trajal dolgo. Izredna mladeniška moč mu je sevala z obraza; prihajala je iz njegovih modrih, jasnih, mirnih oči. To ni bila mlada in začudena nedolžnost, kateri sledi spoznanje, pač pa ustaljen mir in resnost prepričanja.

Že je Mark zahteval:

“Gospod prior, povejte mi! ...”

Toda prenehal je, kakor bi bil preglasno in nevljudno govoril. Proti volji se je podvrgel vplivu mirnega priorjevega glasu.

“Gospod,” je začel duhovnik v milini, ki ga je vsega objela, “nekaj veselega Vam hočem povedati. Naša draga bolnica bo živela. Rešena je.”

“Ah!” je kratko odgovoril Mark.

“Po dolgi, grozni noči, v kateri smo večkrat mislili, da nas za vedno zapusti, je vročina padla in žila se ji je umirila. Kriza je zdaj premagana. Profesor Maurici iz Turina, ki je zelo požrtvovalno skrbel zanjo, je po zajtrku odšel povsem pomirjen in čudil se je toliki odporni moči, ki je ni pričakoval. Jutri bo prišel doktor Dovet iz Martignya. Sicer pa oskrba ni težavna. Bolnica potrebuje predvsem miru.”

Obmolknil je, čakajoč nemara besede, stavka, ki bi ga spregovoril njegov poslušalec, katerega je opazoval, proučeval in skušal prodreti vanj. Toda Romenay je molčal. Zato je nadaljeval:

“Predvsem miru. Zelo je slaba. Ne morete si predstavljati, v kakšni grozni bojazni je živela. Povedati Vam moram. Morate vedeti.”

“Vem,” je mrmral Mark.

“Kako bi vedeli?”

“Bral sem ... v časniku.”

“V časniku? Že! ... Zelo so hitri. Šele davi sem dobil Vašo brzojavko in o Vašem prihodu sem obvestil gospoda Maurieija, ki mi je obljubil, da bo molčal. Naročil ali prav za prav zahteval je, da bolnice ne smemo vznemirjati: ‘Nocoj naj je ne obišče,’ je izjavil. ‘Jutri morda, in še to samo takrat, če bo noč dobro prestala.’ Je izven nevarnosti, toda če se ji le malo jsoslabša, pa se moramo bati najhujšega ...”

Prenehal je, pričakujoč ugovora; a Mark je molčal. Prior je nekoliko začuden nadaljeval:

“Nocoj je torej ne smete obiskati. Vdajte se, gospod, in počakajte do jutri! Saj ste potrebni počitka. Takale nenadna vožnja in še v takšnih skrbeh je gotovo mučna. Nocoj mirno počivajte; jutri pa, če bo bolnici bolje, jo previdno obvestim in Vas popeljem k njej.”

Mark ga ni ustavil. Kako naj si uredi misli, ki so ga oblegale? Prišel je, da prinese umirajoči odpuščen je; med dolgo vožnjo je bilo v njem vse mehko in velikodušno in bal se je le, da ne bi prišel prepozno. In zdaj, ko je bil tu in pripravljen, da izvrši svoj sklep, ki ga je bil storil kljub spominom in vsej tegobi svoje burne preteklosti, pa so mu povedali, da je Tereza zdrava in rešena, da pa je ne sme takoj videti, ker je Še preslabotna. Ker ga torej tolažijo z jutrišnjim dnem, bo vsaj imel časa, da bolje premisli in se mirno odloči. Usmiljenje ga je zapustilo in v dnu duše je našel drugo žalost, ki jo je dobro poznal. Duhovnikove besede so ga držale ko vezi in ni mu mogel pokazati svojega nemira. Zato je ostal nem in miren.

Že ga je prior prijazno odslovil:

“Pojdite v miru, otrok moj!” mu je rekel, kakor bi govoril grešniku po odvezi. “Spočijte se do jutri! In oprostite mi, da Vas ne spremim; toliko dela imam še nocoj. Toda oče hišnik se bo pobrigal za Vas.”

“Jutri?” je ponovil Romenay in ni mislil na odhod. “Ne vem, če jo bom jutri videl.”

Oče Dornaz ga je vprašujoče pogledal. Ta pogled je pomirjeval pa tudi obvladoval:

“Čemu? Saj ste samo zato prišli, da jo vidite. Pričakuje Vas.”

“Pričakuje me? Torej ste jo obvestili.”

“Prejel sem Vašo brzojavko. Davi Vas je klicala. Povedal sem ji, da pridete.”

“Klicala me je? In kaj je odgovorila?”

“Bi radi vedeli? Dolgo časa je molčala. Nato pa je rekla: ‘Torej umrjem, kajne?’ Ugovarjal sem. ‘Če ne bom umrla, pa ga ne bo.’ Zopet je pomolčala, nato pa je vprašala: ‘In Julka?’ Ugenil sem, da je Julka Vaša hči.”

“Da,” je mrmral Mark; “pripeljal sem jo s seboj.”

Prior ga je znova prodirno opazoval. “Pripeljali ste jo? To je zelo lepo, nisem upal. Že ob njenem imenu samem joka in se vsa trese.”

Toda Romenay se je hotel otresti tega vpliva, ki ga je obvladal proti volji, in je izjavil:

“Ne bova je videla jutri, ne jaz ne moja hči. Ni mogoče.”

Nič drugega ni dostavil. Duhovnik je razumel njegovo skrivnost, moral je razumeti. Doumel ga je in se je poglobil v njegovo tegobno srce:

“Bi rajši videli, da bi bila mrtva?”

Kakor se brezverec, od katerega zahtevajo, da slovesno zataji svojo otroško vero, le ne more odločiti, bodisi zaradi navade, bodisi zaradi spoštovanja do preteklosti ali iz temačne slutnje vsega, kar živi v nas pod nemirnim tokom vsakdanjega življenja, tako se je Mark ustrašil tega vprašanja, ki je bilo preveč jasno, in je ugovarjal:

“Ne, ne! Kaj mislite?”

Toda ni li oni izrazil skrite želje, ki ga je mučila zadnjih štiriindvajset ur? Po odpuščenju bi mu le smrt vrnila Terezo, življenje pa ju bo ločilo. Življenje je bilo nepremagljiva ovira. Zavedal se je tega in po prvem nezavednem ugovoru je odkrito priznal:

“Morda bi bilo res bolje tako.”

Oče Dornaz, ki ga ni nehal motriti, je sledil njegovemu notranjemu naporu in rekel:

“Božja pota so skrivnostna. Bog zahteva več od Vas, nego ste mu prinesli.”

Tokrat pa je Mark Romenay prekinil razgovor, kakor da noče nikomur odpreti v svojo zasebno skrivnost:

“Poslušajte, gospod prior, ne vem še, kako se bom odločil. Razmere so zdaj vse drugačne; znova moram presojati, znova se odločiti. Za vsak primer pa Vas prosim, če jo boste videli prej nego jaz, da ji ne poveste, da sva s hčerko tu.”

“Torej jo boste videli?”

“Ne vem še. Jutri se odločim.”

Duhovnik se je delal, ko da je odnehal. Ponudil mu je roko in nekam toplo ponovil:

“Jutri torej. Pojdite v miru!”

* * *

Mark je odšel v obednico, ki je zelo široka in Svetla. Le težko je našel prostor, ki so mu ga bili prihranili poleg hčerke. Julka je komaj opazila, da se je vrnil, blebetala in smejala se je s sosedo, Silvijo Monestier, ki je bila istih let in katero je bila že nekajkrati videla v Parizu. Bila je zelo srečna, da jo je zopet našla na Velikem Svetem Bernardu. Svet je tako majhen in kamorkoli gremo: k morju, na goro ali v tujino, skoraj povsod najdemo znanca, in navadno takega, ki smo se ga najmanj nadejali. Silvin oče, Mihael Monestier, je pristopil k Marku in ga potrepljal po rami: “Vi tukaj? Kakšno naključje?”

Marku je bilo to srečanje neprijetno. Iskal je izgovora: “Radi gora. Zdravnik jih je svetoval za hčerko.”

“Moji tudi. Prihajava iz Curmayeurja in greva v Caux na oni strani Lemanskega jezera. Caux ima milo podnebje in tam se udobno živi. Zakaj ne bi šli tudi Vi z nama? Otroka se tako dobro razumeta. Samemu pa je človeku dolgčas. Če bi vedeli!”

“Ne vem še, kaj bom storil.”

Hladno, skoraj prevzetno je odgovoril na prijazno vabilo gospoda Monestiera. Komaj pa ga Še ta zapustil, mu je bilo žal, da je bil tako neljuden. Njegov zbegani krik: “Samemu je človeku dolgčas,” in drugi: “Če bi vedeli!” — v tem bi bilo lahko toliko nesramnosti in zasmehovanja — sta bila le izraz notranje tegobe.

Gospod Monestier, ki mu je bila umrla oboževana žena in je odslej živel osamljen, je sprevajal svoje žalostne spomine na nekdanjo ljubezen in svojo neozdravljivo žalost po vseh krajih, ki so jih zdravniki predpisovali njegovi hčerki edinki. Po vsem videzu še malo ni slutil o naključju, ki je tako nenadno poklicalo sem gori Marka Romenaya.

Zakaj mu ni zaupal? Ni li Mark občutil njegove bolesti, njegovih samotnih misli? Pripognil se je nekoliko in ga je zagledal, kako je rezal hčerki meso na krožniku in materinsko skrbel zanjo; prijateljsko mu je pokimal, da bi ublažil svoj prvi vtis. In v tem tipu je pred kadečim se krožnikom, v hrušču razgovora in Smeha, občutil, da žalostna njegovega življenja nikogar ne zanima in ne ustavlja navadnega teka stvari, da živi povsem neopažena sredi naraščajočega hrupa med kosilom pri gostilniški mizi.

Okoli štirideset do petdeset hribolazcev je bilo zbranih okoli te mize, ki je imela obliko podkve. V sredi je sedel oče hišnik in skrbel, da je nekaj ostalo tudi za tiste, ki so prišli prepozno. Hrana je bila preprosta, toda obilna. Prisrčno, vse bolj domače ozračje nego v kakem hotelu se je razvilo med gosti raznih narodnosti. Privlačevalo jih je dobro ime te hiše in dobrodušnost teh menihov. Julka in njena prijateljica sta nagajali dvema Italijankama, ki sta jima sedeli nasproti; bili sta še zelo mladi, nosili sta rdeče čepice in modre oblekce, vesela, rjava obraza so oživljale skoraj prevelike oči: bili sta grdi, pa videti je bilo, da bosta postali še lepi. Na drugem koncu se je debel nemški študent z naočniki, plavolas, siten in klepetav neprestano ustil z svojimi čudnimi stavki. Poleg njega je kazil družbo zaljubljen parček: moški je bil v brezhibnem modnem suknjiču z visokim in preveč belim ovratnikom s črno ovratnico, srajca na prsih in v zapestju je blestela, lasje so bili skrtačeni, ves je bil blesteč in utrt z mazili; ona nalepotičena ko skrinjica za svetinje: pravcata slika iz modnega časnika. Gruča angleških hribolazcev z ožganimi rjavimi obrazi je razpravljala, kakor je bilo videti iz njihovih kretenj, o neki gorski poti. Ves ta pisani svet, ki se ga je dojmil ostri zrak, prostost in dolga hoja, je jedel s slastjo v trepetajoči luči redkih svetiljk. Ob teh so bili obrazi zdaj v senci, zdaj zopet so se risale na njih neenake, svetle lise.

“Kako je prijetno!” je mahoma bleknila Julka. Ob prihodu je bila vsa zaspana, zdaj pa se je vsa spremenila od veselja. Otrok, ki zna izrabiti trenutne užitke, si je naslikal bajne počitnice: stanovali bodo v pravljični vili, podobni temu gostišču; pot tja je dolga in hiša sama je obsežna in polna strahov, ima dolge hodnike in čudni ljudje stanujejo v njej: govore čudno mešanico jezikov kakor ob zidanju babilonskega stolpa, kakor je bila čitala v svetem pismu. Se malo ni slutila, da je bila njena mati — tista mama, ki je bila pred desetimi meseci tako skrivnostno izginila in o kateri je bilo bolje molčati, kakor je sklepala iz očetovega molka in izogibanja gospe Acherjeve — tudi tu, pod isto streho, da je le s težavo ušla smrti in je še vedno tako slaba, da ji najmanjše genotje lahko škoduje. Kaj bi odgovorila, če bi ji povedali, da j o bo drugi dan videla? Toda ne, ne bo je videla! Njenih nežnih možganov ne smejo razburjati! In zase, kaj je odločil Mark?

Kaj je odločil? Ni več mislil na to. Vdal se je udobnosti, prevzelo ga je telesno življenje, ki uspava tegobo in voljo in v njem se je porajalo močno nagnjenje, da si znova poživi moči po dolgi, utrudljivi poti. Zares ni več občutil strahu, vdal se je trenutku. Ta kos pečene govedine, s krompirjem je zelo okusen, čeprav je nekoliko trd, in to mrzlo vino je lahka pijača. Najtežjim uram v življenju, najhujši zbeganosti sledi trenutek olajšanja, ko se človeški stroj znova popravi, da je pripravljen na najhujše preizkušnje.

Hrup ob vratih ga je zmotil. Kakor bi hodila mimo četa vojakov! Le še trobentanja in bobnanja bi bilo treba.

“Moje gojenke gredo,” je glasno povedal oče hišnik.

Opravičil se je, zapustil omizje in šel novim gostom naproti, da jih nasiti in spravi pod streho. Kmalu pa se je vrnil z njimi v obednico, kamor je sililo dvajset do trideset lačnih ust. bile so deklice od petnajst do dvajset let. Kite so jim visele po hrbtu, preko ramen so nosile plašče, v rokah pa so imele palice; lica so jim žarela in zdravje jim je sijalo z obraza, dobrovoljno so se smejale in glasno in živahno čebljale. Za njimi se je prikazalo nekaj profesorjev, ki so jih skušali obdržati v redu, kakor vojaški naredniki nenavajene novince. Že so se prve polastile praznih sedežev, medtem ko so druge čakale na goste, ki so pravkar použivali sir ali sadje in so brez usmiljenja morali razumeti, da se morajo umekniti. Radi ali neradi so se vdali in Julka, ki je tudi vstala, se je posmejala živemu zboru, ki je s svojim hrupom še povečal njeno veselje.

“Kako veselo je na Sv. Bernardu, papa!” je vzkliknila. “In kako si si to imenitno izmislil, da sva prišla iz Pariza semkaj!”

Ploskala je z rokami, skakala, postajala nemirna in vlekla za lase Silvijo Monestier, ki ni bila tako živahna in jo je njen oče bolj strogo vzgajal. Na hodniku je slovkovala znameniti napis v zlatih črkah na črnem marmorju: Napoleoni Primo Francorum Imperatori Semper Augusto ...

“Napoleon je prišel semkaj,” je hotel gospod Monestier razlagati deklicama. “Bil je velik general, ki je povsod zmagoval.”

Toda Julka se je uprla, saj vendar že pozna zgodovino in se je ne bo šele učila:

“Vem, vem. Sicer pa ni prišel sem, ampak gor. Gospa Acherjeva ga je videla.”

“Gospa Acherjeva ga je videla?”

Zdrdrala je odgovor kakor bi bila v šoli:

“Seveda, na beli muli, ki jo je držal s svojimi lepimi rokami brezbrižno za vajeti.”

Stara vzgojiteljica, ki je bila zadaj za gručo, je zardela, kakor bi ji kdo odkrival svojo ljubezen. Mark ji je pomignil:

“Gotovo je že trudna! Naj gre spat!”

Otrok pa je ugovarjal, vpil in se upiral:

“Ne še, ne še! Tu je tako prijetno. In pa, papa, saj se še nisi podpisal v veliko knjigo.”

“Kakšno knjigo?”

“Tisto, ki je tu v veži.”

Zares je ob vbodu v vežo knjiga, kamor se vpisujejo potniki. Zadnji je bil podpisan gospod Monestier. Silvija se je pri večerji s tem bahala pred svojo sosedo. Na čudne stvari so ponosni otroci. In Julki se je mudilo, da se postavi pred njo. Mark se je v očetovski dobrohotnosti vdal, se usedel in vzel peresnik v roko. Toda v hipu, ko se je hotel podpisati, ga je postalo sram lastnega imena. Ni li njegovo ime onečaščeno, odkar ga je nepazljivi Petit Valaisan izdal svetu? Ženo, ki je nosila to znano, spoštovano ime, so našli napol mrtvo v gori poleg njenega ljubimca. Ne, ne, javno ni mogel priznati, da je mož nje, ki je nesrečo preživela. Že je videl v duhu, kako se pred odprto knjigo norčujejo iz njega, in znova ga je prevzelo sovraštvo. Oditi mora. Jutri že hoče zapustiti ta nesrečni kraj.

Ker ni maral, da bi drugi kaj sumili, je pregledal zadnjo stran knjige. Nekoliko nad gospodom Monetsierom je odkril med potniki, ki so bili zjutraj prišli, Edmonda de Baulainea, ki ga je poznal. “Gospod in gospa Edmond de Baulaine” je stalo v knjigi. Edmond de Baulaine pa ni bil oženjen; zapeljal in odpeljal je bil gospo Durban, ljubko in šušljajočo Maneto Durban, ki je bila vsa živa, nežna, lahna ko hlap in prekipevajoča in ki je njen okorni mož gotovo ni razumel, a se zaradi njunih dveh otrok tudi ločiti ni hotel; saj je še vedno strastno ljubil svojo ženo, čeprav se mu je vse smejalo. Mihael Monestier, ki mu je bral preko ramen, je opazil, kam Marku bega pogled.

“Baulaine. Torej je tu?”

“Kakor vidite.”

“Lepo zgražanje je vzbudil njegov odhod! Toda to je že stara zgodba! To je bilo pred ...”

Kakor nekateri ljudje vedno rabijo besede: to je bilo pred vojno ali po vojni, da določijo čas kakega dogodka, in se jim doraščajoči rod čudi, tako je tudi gospod Monestier določal čas dogodkom z enim samim merilom: z ženino smrtjo in dostavil je:

“Najbrže pa zdaj o tem več ne govore.”

“Midva govoriva,” je grenko dostavil Mark.

Hitro se je podpisal tako nejasno, da je bilo moči brati le Remy ne Romenay.

Deklice, ki so pospravile večerjo v najkrajšem času — le toliko časa so porabile, da so pregrizle in pospravile jed — so prihrumele v vežo, na hodnik, stopnice, pred vhod. Medtem ko so jim pripravljali postelje, so te mlade deklice klepetale, skakale, pele in polnile vso hišo. Nekatere, ki so vstale prezgodaj od mize, so še vedno jedle slaščice in pomaranče in kazale svoje zdrave zobe. Med njimi so bile tudi grde, ki so pričakovale vsega od prihodnosti, in druge, ki jim bodočnost ne bo prinesla lepote. Večinoma so bile še v oni starosti, ko se deklice vedejo kakor dečki in se še ne zavedajo, da so mlade gospodične; ena med njimi je celo žvižgala. Bile so pa med njimi tudi že pol odrasle tem letom; te so bolj pazile nase in nehote iskale zrcala. Tudi v obleki so skušale ugajati, čeprav so bile oblečene po planinsko. Mladost in sveži zrak pa sta jim dala neizrazljiiv mik cvetoče svežosti. Zlasti dve med njimi sta bili veliki prijateljici; držali sta se čez pas, preko katerega so se vsipali svetli, polni lasje, ki niso imeli dovolj prostora, da bi se mogli polno razviti, bili sta bolj razviti od drugih in sta si ljubko pripovedovali svoje skrivnosti v angleškem jeziku.

Marka, ki ju je nehote opazoval, je njuna lepota neprijetno dirnila. Nemir srca mu je vodil misli: “Kmalu, morda že jutri, morda nocoj, ju bodo ljubili,” je razmišljeval. “Kmalu, morda že jutri, boste tudi nezvesti in neusmiljeni ...”

Julka pa ju je že vzljubila in se je pririnila do njiju. Nasmehljali sta se ji in jo pobožali po licu. Očeta je to razjezilo in izročil jo je gospe Acherjevi, da jo spravi spat. Tudi Mihael Monestier je poklical sobarico, ki je spremljala hčerko na potovanju, in jo ji je izročil. Ko je znova sedel poleg Marka, je vprašal:

“In gospa Romenay? Vas ne spremlja?”

Mark ga je prodirno pogledal in, ko je videl v njegovem obrazu le nevednost in okritost, se je odločil in mu je odgovoril po pravici:

“Da. Tu je.”

“Trudna?”

“Zelo trudna.”

“Gorsko bolezen ima, kajne? Tudi moja žena jo je večkrat dobila. Na Svetem Bernardu pritiska višina na žile. Zato se ne sme nihče tu dolgo ustavljati. Sicer pa gotovo veste, da po pravilih ne sme nihče ostati v gostišču nad štiriindvajset ur. Nekateri hribolazci so bili preveč nesramni in so radi živeli zastonj, zato so morali predpisati rok. Caux pa leži v višini tisoč metrov. Tam je bila moja žena vsa srečna.”

Ni ga obdržalo. Vstal je in se poslovil:

“Oprostite! Vedno sem zraven, kadar gre Silvija spat. Grozno je, če otrok nima več matere. Ne veste, kako ste srečni.”

Mihael Monestier se je spominjal zakonskega življenja Romenayevih le še od prej. Nič ni vedel o tem, da sta se ločila in se je gospa zdaj ponesrečila. Na zemlji živi vsakdo le svoji misli. “Ne veste, kako ste srečni.” Mark je mirno prenesel to neusmiljeno norčevanje, katerega je krivo življenje, ne pa človek.

Zahotelo se mu je ven, da se napije zunaj nočne samote. Ko si je ob izhodu oblačil plašč, ker je bilo zunaj hladno, je zadel ob Edmonda Baulainea. Ta je pač vedel o njegovi ločitvi: morda je po časopisih zvedel že tudi za nesrečo na Velanu in za imena žrtev. A glej, ljubeznivo mu je nudil roko, kakor bi bilo to srečanje zanj nekaj posebno veselega in nepričakovanega; v prekipevajočem veselju ga je pozdravljal kot rojaka, skoraj kot prijatelja. In ker morda dolgo ni imel nikogar, ki bi ga bil poslušal, je takoj pričel zaupno:

“Da! Iz Italije se vračava v Švico. Na poti ni tako silno dolgčas: vsak hip je nekaj novega in tako človek ne razmišlja. Oba sva tu. In Maneta je seveda bolna. Ne veste, kaj je ženska, ki je vedno bolna. Zares, nekaj groznega. Nikoli nisi prost poleg nje, nikoli brez skrbi in vesel. Včasih več ne vzdržim: prime me, da bi vse skupaj pustil in ...”

Vse, to se pravi ljubico in ljubezen. Ljubko se je smehljal, ko je pripovedoval o teh grenkostih življenja človeku, ki mu ni bil tovariš, ampak le davni znanec, ki ga že dolgo ni več videl in ga je zdaj le slučajno zopet srečal. Že po naravi ni bil zaprt značaj, otročje je odkrival svojo sebično naravo, odpor, ki ga je čutil do telesne bolečine in svojo nezmožnost, prenašati svoje in svojih trpljenje. Tako je njegovo ljubezensko življenje ubilo lepo zmožnost, ki so jo lansko leto toliko častili v Parizu.

“Bolezen bi morala biti prihranjena le za postavne zakone,” je čebljal v ljubki šaljivosti.

In še je nadaljeval razgovor do mile volje, tako je bil žejen duše, ki bi ga poslušala.

“Oh, če bi se Maneta hotela vrniti k svojemu možu! Slišal sem, da bi jo rad vzel nazaj. Dober mož je. Prav rad bi mu jo vrnil.”

In izbruhnil je v smeh, kakor bi bil povedal kaj posebno duhovitega, prav pariškega. Govoril je o Maneti domače, kakor o dobro znani ženski, in v prijazni porogljivosti je priznal, kako je že naveličan in kako neznansko je slab:

“Kakšna sreča, da ste Vi tu! Se bova lahko kaj pomenila. Jutri boste videli Maneto.”

Mark je ostal hladen in tuj in mu je voščil lahko noč. Tudi tega se mu ni treba bati; tudi ta ne bo zvedav in klepetav. Kakor Mihael Monestier in vsi okoli njega, je tudi ta skrbel le zase. Na zemlji živi vsakdo le svoji misli, svoji tegobi. In v nadlogi je vsakdo sam, neskončno sam.

* * *

Vrata so bila odprta. Mark je stopil na prosto. Hrup se je že polegal. Mlade deklice so nekaj časa šarile po harmoniju, nato pa je utihnil še ta. Iz velike sobe, kjer so se zbirali vodniki, poganjači in kmetje, je prihajal oddaljen šum, ki je polagoma ugašal. Potniki so odšli v sobe, ljudje so pospali.

Sel je po vnanjih stopnicah navzdol in se nameril v smeri proti Italiji prav do malega jezerca. Trepetajoča lunina svetlost je oživljala mrtvo vodo. Bil je zadnji kraje in oblaki, ki so plavali po nebu, so ga zdaj zakrili, zdaj zopet pokazali; zdelo se je, da beži skokoma po nebu. Luna je oživljala nočno pokrajino. Žalostni krog skal in črnih gora se je dozdevno gibal v skrivnostnih in grozotnih sencah, ki so se bližale in spet oddaljevale. In včasih se je ledenik, ko ga je dosegla svetloba, okitil s trepetajočim, srebrnim nakitom. To je moral biti zasneženi Velan.

V gorah se nas poloti v nočni samoti čudna zamaknjenost. Cisti zrak, ki ga vdihavamo, nam ostro boža ustnice. Zvezde so bolj prijazne, tišina, ki kakor oddaljen pevski zbor spremlja globoki glas vetra, postane svečana, skoro pobožna. Prevzet od vseh teh nočnih moči se je Mark počasi vračal proti gostiču. V mračnem četverokotu ogromnega poslopja je tu in tam še bleščalo okno. Dolgo časa je gledal luči, ki so ugašale druga za drugo. Naposled je v potniškem oddelka opazil le še dve. Nato je vedel: tam leži, Tereza. Ker je ob siju nočne svetiljke uganil, kje počiva, se mu je zdelo, da se je življenje trdneje drži, čeprav jo je še vedno morila bližina smrti. Tam je, tako blizu njega, tako blizu in zopet tako daleč.

Zastonj se je mučil, da bi vzbudil v sebi usmiljenje, klical je celo Julko na pomoč in si ponavljal obupni krik Mihaela Monestierja: “Kako grozno je, če otrok nima več matere ...”, vendar ni našel v sebi moči, da bi ji odpustil, čeprav ne bo umrla. Znova jo je videl na pragu svoje hiše, iz katere jo je bil spodil; prihajala je od ljubimca in ustnice so ji bile še mokre od njegovih poljubov. Nosila je jesensko obleko iz črnega baržuna, vrat in rokavi pa so ji bili obrobljeni z bledorjavo kožuhovino, ki se je tako lepo ujemala z njenimi bujnimi lasmi, ki jih je bila gotovo le težko zopet uredila v vozel; izpod valujoče obleke so gledale njene dolge, prožne noge. Koliko premagovanja, če bi še hotel živeti poleg te ženske, ki se je takrat v obupu zvijala po tleh, pa jo je spodil.

Pa že je drugi privid pregnal prvega; na ledeniku, ki ga je bil pravkar videl v luninem svitu nad seboj, vidi dve človeški postavi: prva leži, druga pa kleči in obupno dviga roke ... Tako jo bo videl odslej vedno. Živela bo in njeno življenje bo vklesano v to stojo, kakor bi bila iz marmorja. Kadar so vrata smrti odprta dvema, smrt eno žrtev lahko izpusti, a ločiti ju vendarle ne more.

Ne življenje, smrt je prekinila to pregrešno ljubezen in ji postavila lep nagrobnik. In Tereza ga je le še čuvala.

Mark je čutil, da mu teko po licih solze obupa. Ledeni zrak jih je hladil ...

V.[uredi]

Drugi dan je bila nedelja, toda Mark se še vedno ni mogel odločiti. Tonil je v spanje kakor v morje brez dna, ki ne vrača ponesrečencev. Ko se je zbudil, je občutil v sebi več začudenja ko žalosti. Zdaj, ko je Tereza rešena, mu je ni treba več pomilovati. Ni je želel videti in vendar je vedel, da ne bo odšel, preden je ne vidi. Navajen je bil hitrega odločevanja in zdaj je samega sebe zaničeval zaradi svoje odločnosti; vendar ni mogel iz nje. Čakal je, da bi dogodki sami — kakršnikoli že — odločili, kako naj ravna.

Vse jutro se je mučil v brezdelju in so ga begale misli: Medtem, ko sta bili Julka in gospa Acherjeva pri maši v hišni kapelici, je šel na kratek sprehod na ono stran jezera v smeri proti Italiji, kamor se je bil že sinoči nameril. Kakor je bil voznik ob pogledu na Velan napovedal, se je tudi zgodilo: vreme se je spremenilo. Vrh gore je bil sicer še čist, toda po vsej dolini je že polegla megla. In že je silila tudi v goro. Tako hitro se je dvigala, da je ob prvem ovinku zajela tudi Marka. Zdelo se mu je, da se hipno pogreza v brezno. Mahoma ga je obdala, ko sredi vojske je bil sredi težke megle, ki ga je ločila od ostalega sveta. Skoraj bi mislil, da je sam sredi pustinje; le iz dalje je slišal medle in oglušene zvonce krav, ki so se pasle po planinah spodaj v dolini Aoste. Ti daljni zvoki, ki so prihajali iz Italije, so bili klic obljudene zemlje. Bili so pa tudi slika tega, kar je občutil v svojem čustvenem nemiru: temne zarje življenja v trenutku, ko se mu je zdelo, da ga že drži smrt za roko.

Megle so padale druga za drugo, kratki svetlobni trakovi so prodirali skoznjo, kakor se vedno godi v gorah. Kakor je bil Mark hitro sredi megle, tako se je je tudi brž oprostil. Sklonil se je, da bi ugledal čedo, ki mu je bila ko ljuba prijateljica v tej samoti, toda planine ni mogel zazreti. Obrnil se je. Srečala ga je starka, doma iz doline, v rumeni in rdeči ruti; vračala se je v svojo kočo. Imela je polna usta, pa ga je vendar ustavila, morala je imeti nekaj na srcu.

“Eh,” je začela in obraz ji je bil napihnjen od dvojnega truda, ko je morala hkrati požirati in govoriti, “poznate najlepšo palačo na svetu?”

“Ne, mati!” je odgovoril brezbrižno.

Široko je zamahnila z roko in pokazala gojišče.

“Tam je! Tamkaj jeste, pijete, spite in molite zastonj. Drugod je treba povsod in vselej plačati.”

Po teh besedah, ki so ji težile srce, je nadaljevala vsa vesela svojo pot; ko mlada deklica se je smejala sama vase. Doživela je bila dobro jutro, in v svojih letih je vedela, da dobro jutro nekaj pomeni in zato ne sme kar pustiti, da bi se ji prehitro izmuznilo. Sledil ji je z očmi, nato pa se je obrnil in zdaj je prijazneje gledal ogromno poslopje, ki je delilo veselje mimoidočim ubogim in kjer je bilo njegovo srce in njegova bodočnost.

Vrnil se je in šel k hčerki v kapelico. Bila je vsa polna Italijank v svetlih rutah, ki so se gnetle na svetem mestu in molile. Bile so prav tako goreče v molitvi ko v jedi in morda tudi v ljubezni. V kotu je ena tešila svojega malega in niti za hip se ni odtegnila zamaknjen ju in molitvam svojih tovarišic. Ko so deklice iz zavoda, ki so prišle prejšnji večer, pričele peti, se je vse ljudstvo, močno nadarjeno za petje, dvignilo in navdalo ga je sveto navdušenje. Duhovnik je končal mašo. Ko je dajal zadnji blagoslov, je Mark spoznal priorja; ujel je njegov svetli in mirni pogled in zdelo se mu je, da je bil njegov blagoslov namenjen predvsem njemu. V trenutni občutljivosti je videl povsod svojo žalost, čeprav jo je skrival in o kateri ni hotel vedeti, kako se bo razvozlala.

V obednici, kamor je odvedel Julko in gospo Acherjevo, ki še nista bili zajtrkovali, je Mihael Monestier materinsko stregel hčerki in ji nalival že drugo čašico kave.

“Ne veste, kako tu vsi jedo, ker je zastonj,” je razlagal Marku. “Saj ne govorim o tistih deklicah iz zavoda; te so mlade in hodile bodo še ves dan. Vsi se polnijo ... Pravkar si je neki Nemec nalil že šesto čašo.”

“In zraven je prigrizoval slaščice,” je pazljivo dostavila Silvija.

Tudi ona se je najedla po mili volji. Mark je zdaj vedel, zakaj je bila tista odhajajoča starka tako rdeča v lice. Julka pa je imela več domišljije in je nerodno razpravljala o najnovejši učenosti, ki jo je bila dobila od gospe Acherjeve.

“Papa, tu je polno vojaštva.”

“Vojaštva?”

“Da! Za Napoleonom je prišel sem Karel Veliki. Tudi general iz Marin ... iz Marenga, ki so ga pokopali tu v cerkvi.”

“General Desaix.”

“Da! V snegu je umrl. Zato so mu postavili čisto bel spomenik.”

Zunaj se je zaslišal po hodnikih in stopnicah velik trušč in deklici sta pohiteli z zajtrkom.

“Deklice ... deklice odhajajo.”

Stekli sta pred vrata. Profesorji so s težavo urejevali učenke, slabo navajene na red. S čistimi glasovi so začele angleško himno, da s tem pokažejo menihom svojo hvaležnost. Oče hišnik se je na pragu smehljal in pozdravljal pevke. Nato so deklice pozdravile vse naokrog in vsa četa je odšla na pot. Zadnji sta izginili deklici s plavimi lasmi, ki sta zaključevali sprevod in poskakovali skupaj, držeč se čez pas.

“Tudi mi odhajamo,” je rekel Mihael Monestier.

“Voz je že pripravljen. In vi?”

“Mi jutri,” je izbegaval Mark.

“Dovolijo vam kljub pravilu? Gotovo radi gospe Romenay?”

“Da, radi njenega zdravja.”

“Priporočite me pri njej, prosim. Tudi Vi bi morali v Caux. Milo podnebje je tam in udobno, v zavetju in v svežem zraku. Otroka bi imela druščino.” Še je silil vanj, skoraj moledoval je, tako zelo je želel Silviji druščine.

“Da, morda.”

“Prav, prav. Čakal vas bom.” Nežno je ponesel hčerko na blazine v kočiji in, ko se je Julka še vedno genljivo poslavljala od prijateljice, se je nagnil k njej in jo objel:

“Na svidenje, mala! Vaš atek mi je obljubil, da Vas pripelje v Caux, ko Vaša mama ozdravi.”

“Mama?” je vprašala začudeno.

Davno že ni nihče več izgovarjal tega imena vpričo nje ... Tudi ona ni nikoli več o njej govorila, skoro pozabila je nanjo. Ta klic pa jo je močno vznemiril, kakor bi ji bil kdo povedal nad vse napeto pravljico. V hipu je vsa zardela.

“Mama je nekaj tako dobrega,” je znova začel gospod Monestier.

Tudi on je stopil v voz in ponovil:

“Na svidenje, na svidenje!”

Odpeljali so se, že davno so izginili za ovinkom in Julka se še vedno ni zgenila. Mark, ki ni bil slišal, se je čudil njenemu miru, še bolj pa ga je presenetil pogled, s katerim se je ozrla nanj:

“Kaj ti je? Ti je žal za Silvijo?”

“Oh ne, ne! Govoril je o mami.”

“Kdo?”

“Silvin oče. Da zdaj počiva in da je bila tako dobra.

Otrok je zahrepenel po nečem novem in se dvignil na prste kakor bilka, ki se poganja k svetlobi. Očividno je čakala neke obljube, novice, nečesa, kar je blizu. Vsa je trepetala in moledovala z očmi. Obvladalo jo je čustvo, ki ga ne bi znala izraziti, in vsa je bila vzhičena. Kaj ji oče ne bo ničesar povedal? Če bi jo odvedel k umirajoči od včeraj, bi se moral z njo razgovoriti, in zdaj se je kot kak čudež nudila prilika za ta razgovor. Jutka Je Čakala, Mark pa je molčal.

Ni ponovila prošnje. Motila se je, to je vse. Hitro se je potolažila, kakor je to v njenih letih običajno. Kakor odrasli ljudje je za hip odprla vrata v spomin, da sprosti iz njegove kletke živo resničnost; videla je svojo mamo iz prejšnjih časov, tesno zavito, mamo, ki je lepega dne izginila, ne da bi Julka vedela, zakaj in kako. Videla jo je prav pred seboj in vendar to ni bilo res: torej je mogoče tudi bede sanjati, toda vse hitro izgine. Toliko veselih stvari je na svetu, posebno še na Velikem Sv. Bernardu, kamor ljudje prihajajo in odhajajo kakor v velik mlin.

Marka, ki ga je bit spravil v zadrego njegov lastni molk, je rešil Edmond Baulaine. Iskal ga je, da bi ga prosil za voz.

“Vaš voznik trdi, da ostanete v gostišču. Preden pa sem se ga polastil, sem hotel vprašati še Vas.”

“Res je prost.”

“Kakšno srečo ima,” je nadaljeval mladi mož in se silil v smeh, toda ta smeh je bil spačen. “Prost! Kako lepa beseda je to! Se Vam ne zdi? Prostost je prvi pogoj našega življenja, in jaz se dolgočasim povsod.”

Z roko je pokazal gore, ki so obdajale poslopje, Chenalette in goro Mort:

“Posebno tukaj ne morem dihati. Vse me duši.”

Toda svoj dolgčas bo ponesel s seboj v vse kraje kamor mu bo skušal uiti. Mark ga je začudeno opazoval. Poznal ga je, ko je bil še vesel dečko, poskočen šaljivec, ki ga je dičila nežnost in ličnost, ki jo dajejo drobne in pravilne poteze in ki tolikokrat vara. Zdaj pa ga je videl vsega zdolgočasenega, trpečega, zanemarjenega. Strast, ki se ji je bil vdal do skrajnosti, ga je tako spremenila. Svojo ljubezen je vlačil za seboj kakor kaznjenec svoje verige.

“Obvestiti grem Maneto,” je sklenil, “vedno se tako dolgo pripravlja.”

In odšel je kakor trdo vklenjen in nezadovoljen zakonski mož.

Malo kesneje je Mark, ki je blodil zunaj in znotraj poslopja kakor uboga duša v vicah, videl parček, ki se je odpravljal na pot. Ona je bila vsa razboljena, zavita v ogrinjala in odeje, Izpod širokega klobuka je gledal majhni, zgubani in namazani obrazek, ki bi morda ugajal v Parizu, a je bil tod slaboten in starikav, smešen in žalosten obenem. On pa je le težko gledal njeno počasnost, toliko število prtljažnih zavojev, toda silil se je biti vljuden in je skušal zakriti žalost svojega bledega, lahkomišljenega obraza. Ona je sitnarila z neštetimi malenkostmi, on pa se je silil v vlogo viteza. V svojih priučenih kretnjah, v pobarvanih in izumetničenih izrazih sta bila podobna dvema igralcema, ki potujeta po deželi. Ko se je voz odpeljal je ona še enkrat sklonila svoj nežni in trpeči obrazek skoz okno, on pa je udobno sedel. In ljubezenski privid je izginil za privim ovinkom.

Mark jima je sledil z očmi prav do tja. Joj, če bi bil kdaj presenetil Terezo in njenega ljubimca tako naveličana! Kakšna osveta bi bila to zanj! A v smrti sta ostala zmagovita ...

* * *

Oče hišnik, ki je zbiral dobrovoljne potnike, da jim kot dober vodnik razkaže krajevne znamenitosti, ga je zagledal in ga vzel s seboj. Mimogrede so dobili Julko in odšli preko dvorišča.

“Kam gremo?”

“V pasjo stajo.”

Vsakdo, ki pride na Veliki Sv. Bernard, mora obiskati tudi pse. Njih znamenito pleme je ostalo prav do današnjih dni čisto, in njih rodovnik, ki ga skrbno čuvajo kakor v kaki knežji hiši, sega prav v one čase, ko so zavetišče zidali. V skrbni izberi so postali psi še močnejši in bolj žilavi. Udomačili so se v visoki gori.

V čast tujcem je vsa pasja sodrga posnemala zavodarice, pojoče v zboru, in je sprejela goste K glušečim laježem. Imeli so lepe, polne glasove kakor zvonovi, da so odmevali krog in krog od divjih skal.

Julko je ta hrupni pozdrav vznemiril in stisnila se je k očetu.

“Tiho, Bari! Platon, Lion, molčita!” je ukazoval menih.

“O, imena gospe Acherjeve!” je spoznal otrok, ki se je spomnil vzgojiteljičinega pouka.

Vendar se je še vedno bala približati se velikim živalim z belo in rdečo lisasto dlako, s širokimi levjimi glavami, ogromnimi prsmi in zatrepanimi udi. Bilo jih je nad dvanajst. Posebno hudo je gledal neki star pes; kazal je velike zobe kakor doga in bil pisan in slinast.

“Nič se ne bojte, gospodična Julka,” je miril oče hišnik, ki se je posebno zanimal zanjo. “Kakor ovčice so. Vzemite v ročico ta kos sladkorja! Bari, pridi sem! Bodi vljuden z deklico! Tako, vidite!”

“Obliznil me je,” je priznala Julka, “kako topel jezik ima.”

Odločila se je in ga pobožala po gosti dlaki. Menih je bil ponosen na to zmago in je posvetil živali celo pesemco:

“Bari je kralj vse čete. Ima prekrasen glas. Je velikodušen in pogumen. Pozimi si skoplje pot preko snega in poišče zgubljene potnike.”

“Kajne, da nosi na vratu sodček vina?” je pozvedovala Julka, ki je bila ponosna, da pokaže dobro znanje te zgodovine.

“Seveda!” je pritrjeval hišnik. “Ta deklica je zelo učena.”

“Gospa Acherjeva mi je povedala.” Toda speva še ni bilo konec.

“Bari je ljubljenec očeta Sonnierja, ki ima posebej nalogo, da vzgaja te gospode pse. Vsako jutro ima na obrežju jezera vajo z njimi. In ono jutro je Bari pomagal, da so rešili tisto gospo.”

“Katero gospo?” so vpraševali od vseh strani. In Julka se je pazljivo in radovedno nagnila. Menihu je dobro dela ta radovednost in je razlagal:

“Gospo, ki je padla na gori Velan in ki bi bila skoraj umrla. Prenesli smo jo v zavetišče. Ozdravela bo.”

Mark se je vznemiril in je napeto poslušal Prijel je hčerko za roko in rekel:

“Pojdi, Julka! Domov morava.”

“Oh, atek, samo minuto še! Rada bi poslušala o nesreči.

“Čemu? Pojdi!”

Naj li pusti, da bo otrok od drugih zvedel povest o materini nesreči? Odločno jo je odvedel kljub upornemu in vase zaprtemu obrazu male, ki se je tiho upirala neusmiljenemu povelju. Res, ni smel več odlašati. Tu ga je po ovinkih vodila vsaka stvar k vprašanju, ki se ga je v grenkobi izogibal. Že samo to jutro je bil trikrat na istem križpotju, čeprav je hotel bežati, pozabiti in se obvladati. Mihael Monestier je vzbudil v Julkinem srcu lepi spomin, ki je bil že zabrisan; Edmond Baulaine je bil v njegovih očeh podoba ljubezenske sužnosti in je ob primerjanju izzval njegovo ljubosumnost do enakomerne trajnosti, v katero se ob smrti spremeni strast; in če je hotel preprečiti, da niso kot javno bajko odkrili materine usode njeni hčerki, je moral bežati kakor preganjana zver. Ne, ne, boljše je, če sam konča na en mah. Ni še dobro vedel, kaj bo prav za prav storil, vendar pa je hitel k priorju.

Prior je zajtrkoval s proštom. Nič ne vznemiri bolj človeka, ki je v duševni stiski, nego pogled na mirno življenje, ki se ponavlja vsak dan. Povedali so mu, naj pride ob dveh, in zdaj je bilo šele poldne. Moral je znova v obednico. Tu je videl, kako veseli Julko ta svetovna družba na Velikem Sv. Bernardu. Njega pa je ta prizor odbijal. Vendar pa ni nihče navzočih opazil strahu, ki ga je obdajal in ki se ga je bal izdati s svojimi kretnjami. Bil je to notranji boj, ki ga niti najbližji ne slutijo, niti tisti ne, ki mislijo, da znajo opazovati. Kri udarja v žilah s tako silo in tako naglico, da se zdi, kakor da mora predreti kožo in odteči iz nje v dolgih, rdečih trakovih, ne da bi kdo opazil. Razparanih src ni mogoče ugeniti. Celo tisti, ki jih parajo, tega večkrat ne opazijo.

“Papa,” je spraševala mala in ga vlekla za rokav, “kaj bomo delali? Medtem, ko smo jedli je deževalo, zdaj pa poglej solnce!”

“Pojdi se sprehajat z gospo Acherjevo k malemu jezercu. Samo ne predaleč.”

“Trgala bom cvetice, če jih je kaj tam. Morda raste katera ob robu snega ...

Mark ni mogel več strpeti. Odhitel je k priorju.

Ko je vstopil, prior ni bil sam: še neki drugi menih, mlajši, krepkejši in rdeč, kakršni so ljudje, ki so vedno na zraku, je bil pri njem.

“Naša bolnica,” je začel oče Dornaz, ne da bi pazil na navzočega, kar je Marka Romenaya čudno dirnilo, “je še vedno enako odporna. To noč je spala ko dete, davi se je prvič v resnici spočila. Bolničar je zelo vesel: nič več nima mrzlice. Zdaj greste lahko brez nevarnosti k njej. Lahko jo obiščete, če hočete. Čakal sem Vas davi, pa niste prišli.”

Mark je zamišljen molčal. Kakor vsiljenca je gledal drugega meniha, ki je zbegan sedel v kotu. Prior je razumel njegovo tiho vprašanje. Predstavil mu je očeta Sonnierja, ki je odkril obe žrtvi in rešil gospo Romenay. Mark se je tiho priklonil, in se pa zahvalil. In prior je oblastno in pohlevno obenem nadaljeval:

“Oče Sonnier Vam bo pripovedoval o svoji nalogi. Zato sem ga povabil semkaj. Imate pravico, da, celo dolžnost, da zveste natančno za vse podrobnosti dogodka.”

In ukazujoče je namignil menihu. Ta se ni skušal izmekniti: vendar pa bi se bil rajši bojeval s snegom in pečinami po strmih, težko pristopnih pobočjih nego bi govoril. Laže bi korakal preko divjih prepadov in najbolj nevarnih pečin. Ker mora zdaj i na to pot, pač pojde: kadar poveljnik zapoveduje, vojak ne sme ugovarjati. Spočetka je skoraj dobesedno ponovil časopisno poročilo: toda priča, ki govori, ni mrtva črka časopisa: Z Velana, na katerega je lazil s karavano, ki je šla na pomoč, je opazil kamenje, ki se je bilo pravkar odtrgalo od skale; sklonil se je in opazil oba ponesrečenca na ozki plošči sredi skoraj pokončne stene, kamor sta bila vprav čudežno padla.

“On je ležal, ona pa je klečala,” ga je prekinil Mark, ki se je začel vznemirjati, “klečala je in dvigala roke.”

Oče Sonnier je začudeno prenehal, toda ni ničesar vprašal.

“Prav tako je bilo,” je potrdil po kratkem odlašanju. “Videla nas je, gotovo nas je tudi klicala, toda nismo je slišali. Njen glas je bil ubit. Klical sem jima, da bi ju pomiril, in začel sem se spuščati navzdol. Tovariši so medtem razvezovali vrv.”

Hitro je šel preko te nevarne poti in zopet začel tam, ko jo je bil že našel.

“Čisto blizu sem končno zaslišal njeno ječanje kakor ječanje mladega kužka, ki je šele nekaj dni star. Izmučena se je ulegla na mrtvo truplo svojega tovariša. Bila sta le še eno.”

“Molčite!” je prosil Mark in si zakrival obraz, ker ni mogel prenesti tega privida.

Menih se je opravičil spričo tega izbruha Markove bridkosti. V debelih kapljah se je potil, bolj nego bi izvrševal najtežje telesno delo. Ta ponižni gorski Herkul je naletel na svoje najtežje delo: moral je najti nežnih besedi, da resnica ne bi ranila, in bi vendar ostala resnica. Ni bil vajen govorniškim oblikam in je bil neroden. V svoji zbeganosti se je obrnil do priorja:

“Oče, pomagajte mi! Ne znam govoriti in vidite, hudo mu delam.”

Oče Dornaz mu je hotel pomagati, toda Mark se je obvladal in ga prehitel:

“Ne, ne, prosim Vas, ne skrivajte mi ničesar! Bila je le hipna slabost; zdaj je mimo in hočem vse vedeti. Rekli ste: moja dolžnost je in moja pravica.”

Rešitelj je ubogal in dalje opisoval pot, toda zdaj bolj počasi, kakor težko natovorjen voz, ki se le počasi pomika po klancu.

“Truplo onega je bilo že mrzlo. Ona je dovolila, da sem jo dvignil in dal sem ji piti. Smejala in jokala se je hkrati. Moral sem jo odvezati, zakaj vrv, na katero sta bila privezana, se v padcu ni bila pretrgala. Nato smo jo dvignili z vso previdnostjo. Mrliču se ni mudilo.”

“Se je li branila, da ste ga pustili,” je vprašal Mark.

“Ne. Cemu? Videl sem že dosti nesreč. Kadar odvežemo preživele od vrvi, ne ugovarjajo, čeprav ostanejo na njej privezani njih najboljši prijatelji, njih najdražji sorodniki. Smrt jih loči. — Šli smo v malo zavetišče. Le dva- do trikrat je za hip omedlela, drugače pa je bila ves čas pri zavesti. Sprva sem mislil, da se ji blede, ker je govorila čudne, nerazumljive besede. Pravila je: ‘On mora priti.’ In še: ‘Pokličite ga! Kajne, da ga boste poklicali, preden umrjem?’ Ni mislila na onega, ki je ostal v gori, in to me je motilo. Drugo jutro je bila že mirnejša. Povedala mi je o Vaši ... o vajini ločitvi. Povedala mi je Vaše ime in Vaš naslov in me prosila, naj Vam brzojavim, da pridete, da Vas vidi poslednjikrat in ji odpustite.”

Mark je v strastni pazljivosti ponovil:

“Ona Vas je prosila?”

“Ona, in nujno! Ko sem ji obljubil, se je malce pomirila. V vozu je potem zaspala.”

Menih je utihnil in bil vidno zadovoljen, da je rešen težkega bremena. Toda Mark ga je po kratkem molku znova nadlegoval z vprašanji:

“Kako ste obvestili gospo Norans?”

“Bolnica — ni se je upal imenovati — ml je dala tudi njen naslov.”

“In v treh dneh, ko se je borila s smrtjo, Vam ni ničesar več razodela?”

“Da ... Toda — počemu neki?”

Ubogi duhovnik bi bil rad odšel in je pogledal priorja, kakor bi ga prosil, naj mu pomaga.

“Povejte resnico!” mu je ukazal oče Dornaz, “v njej so kreposti, ki jih vselej ne moremo takoj pravilno oceniti, ki pa jih prepoznamo prej ali slej.”

“Dobro ... Njej je bilo spodrsnilo na pobočju in potegnila je s seboj še njega. Padala sta okoli dvestopetdeset do tristo metrov v globino. Ni vedela, kako sta se ujela na pečini, kako da nista zdrknila mimo, nje. Zdelo se ji je, da se vsa gora pogreza z njima in nanju. Vendar pa ni zgubila zavesti in, čeprav so jo bolela zmečkana mesta, je vendar čutila, da ni zlomljen noben ud. Njen tovariš pa je bil huje pobit in se je počasi zopet osvetil: desna noga mu je bila dvakrat zlomljena in najbrž mu je skala zlomila tudi hrbtenico. Ko se je zavedel, je imel silne bolečine. In nato se je začela zanju Kalvarija. Sodimo ju pravično, gospod! Iz svojega poklica vem, kaj je pogum pred smrtjo. V gorah smo v trdi šoli in poznam mnogo pogumnih ljudi. Toda ta dva! Bog ju je videl!”

In možu, ki je bil tako strog do samega sebe je Mark moral verjeti.

Oni pa je nadaljeval: “Ona se je še lahko gibala. Obšla je njuno ječo in spoznala, da nima izhoda. Zanašati sta se mogla le še na slučajno pomoč. Imela sta le še košček kruha in nekaj konjaka v stekleničici, ki se ni razbila med padcem. On je bil bolj izčrpan, zato mu ga je ponudila. Oni pa je zahteval, da delita; toda kruha ni mogel več požirati. Prvo noč ju ni prehudo zeblo in jutranje solnce ju je znova ogrelo. Še sta upala. Ona je zmetala razne stvari v globino, ker je mislila, da bodo po steni zdrknila prav v dolino in pričale ljudem o njuni nesreči. Zdaj pa zdaj je tudi zaklicala na pomoč. In znova se je znočilo. Njega so moči zapustile in kljub močnemu odporu je pričel vzdihovati. Ta noč je bila polna groze. Zdelo se jima je, da je nikoli ne bo konca, in dan ni prav nič spremenil njunih muk. Vreme se je prevrnilo in pričelo je snežiti. Zdaj sta se bala, da ju bo živa pokopal sneg. V tem novem snegu je bilo vsako iskanje še težavnejše. Obleka je bila vsa premočena, zmrzla in okrvavljena ter ju ni več varovala.”

“Da!” je dostavil Mark, “morali so jo strgati in zrezati z nje, ker se je prilepila na truplo.”

Oče Sonnier ga je opazoval in v njegovih očeh je bilo globoko sočutje. A najhujše je šele sledilo:

“Spoznali boste vso njeno bedo, gospod! Bila je sama, sestradana in premrla poleg nesrečneža, ki je tulil v silni boli in ki mu ni mogla pomagati; v obupu je pričela dvomiti o Bogu. Prepad je bil prav pod njima. Tam doli bi bila rešitev in konec muk. Samo do roba bi ga potegnila in se vrgla z njim vred v globino.

Več ur — katerega dne, drugega ali tretjega, v torek ali sredo, tega več ni vedela — jo je ta načrt mikal in vabil. In ko je oni čezdalje bolj tožil, ga je skušala in mu ponudila, da skupaj umrjeta.”

Mark je brez sape ponovil stavek:

“Ponudila mu je, da skupaj umrjeta. Kdo Vam je to rekel?”

“Ona, v zavetišču, ko se v razburjenosti ni Več obvladovala. Tega nisem slišal samo jaz. Morda sem jaz le bolje razumel nego ostali. Zato Vam lahko pripovedujem vse te podrobnosti.”

“Kdo je bil Še zraven?”

“Brata Omer in Julij Menoud iz Bourg-Saint Pierrea, ki sta šla preko Valsoreya in sta tam prišla do nas. In še Patrik, hišni hlapec, ki me spremlja na pohodih. Lahko ga vprašate.”

“Čemu neki, oče! Nadaljujte, prosim Vas, in ne skrivajte mi ničesar! Ponudila mu je, da skupaj umrjeta? ...”

“Da! In tedaj je ta človek, ki je bil že prav na koncu in je od življenja pričakoval le še Jnučno trpljenje, odbil to skušnjavo z zadnjim haporom svoje volje. Hrabril jo je, naj še vztraja: ‘Saj že prihajajo, že prihajajo,’ jo je miril; ‘zame bo že prepozno, ti pa boš še živela.’ Jaz Vidim v tem vpliv vere. In storil je še več, in tudi to morate vedeti: ni ji povedal le, da bo še Kivela, povedal ji je tudi, da bo živela skupaj z možem in hčerko in da bo tako še najbolje.”

“Dosti!” ga je prekinil Mark, ki je vstal. Toda oče Sonnier se ni hotel vdati in je še jclalje branil mrtveca:

“Hoteli ste resnico, gospod! Priznal je svoje Jiapake in se jim odpovedal. Odpovedal se jim je, ko je čutil, da se mu bliža smrt; v tem hipu se zavemo pravega zmisla življenja. In poklical je svojega sina.”

Prior je nežno in prizanesljivo miril:

“Oče Sonnier obožuje žrtve. V mislih snuje krasne pogrebne svečanosti, posebno še tistim, ki so bili v nesreči pogumni. Nadaljujte, oče!”

“Brž sem pri kraju. Popoldne tretjega dne je nehal govoriti in nastopil je smrtni boj. Dolgo je hropel in šele zvečer je izdihnil. Ko smo ga našli, je imel zaprte oči. Najbrž mu jih je ona zatisnila. Preživela je ob njem še eno noč in še eno jutro. Kdo se more vživeti vanjo? Niti moliti ni mogla zanj, tako so ji šklepetali zobje. Toliko je bila že pretrpela, da je postala brezčutna. Vendar pa se je še vedno borila proti spancu, da ne bi otrpla v mrazu, kakor je pripovedovala. Najbolj jo je bilo groza, da nas ni mogla poklicati, ko nas je zagledala vrhu pečine: lastnega glasu ni več slišala. Hotela je živeti.”

“Ne!” je ugovarjal Mark, “hotela je umreti.”

“Razen v oni minuti izkušnjave, ki je Vam nisem zamolčal in ki Vam priča o resničnosti moje povesti! Vsakega teh žalostnih večerov je navila svojo uro. In kruh, ki ga ni več mogel požirati, je pojedla sama. Obglodala je celo usnje pri čutari. Vsi smo slabi ljudje in dvomim, da bi bilo katero človeško bitje preživelo takšne muke.” Za hip je prenehal, nato pa je znova premagal svojo prirojeno boječnost in toplo dostavil:

“To je vse. Odpustite mi, gospod, če sem Vam storil bridkost in Vas vznemiril. Govoril sem le resnico in povedal sem vse. Ne vem, kaj je bilo med vama in tudi nimam pravice vedeti, če je kriva, se je za svojo krivdo pokorila v teh bridkih dneh in zato boste usmiljeni do nje. Saj se Vam mora smiliti.”

Obmolknil je ves olajšan in skoro strah ga je bilo lastne prošnje. Zdaj, ko je izvršil nalogo, je želel le še, da izgine in se skrije. Ta človek, ki je bil priučen za pomoč in reševanje, ki se v gori ni ustrašil nobene nevarnosti, se je silno bal zapletenih duševnih zgodb in mu je bilo za to povest treba več odločnosti nego nad prepadi gore Velan. Prosil je prior j a, da sme oditi, in bil je že na pragu sobe, ko ga je dohitel Mark.

“Oče, naj Vam stisnem roko!” mu je rekel.

“O, veselilo me bo, gospod!”

“Vam se moram zahvaliti za njeno življenje.”

“Kakor hitro je mogla govoriti, je klicala le Vas.”

In ko je po odhodu očeta Sonniera ostal prior sam z Markom, je ponovil le:

“Kakor hitro je mogla govoriti, je klicala “le Vas.”

Mark je zbegano gledal duhovnika, ki je tako preprosto razširjal mir okoli sebe; vdal se je njegovi skrivnostni moči in skoraj boječe je vprašal:

“Kaj naj storim?”

“Odpustite! Odpustite ne samo z ustnicami, temveč tudi v srcu.”

Tedaj se je Mark uprl:

“Da! Odpustite! Vi mi itak ne morete drugače svetovati. Kaj je to Vam? Ne morete razumeti, dozoreli ste v samoti; ne morete razumeti!”

“Kdo pravi, da Vas ne razumem?” je odvrnil prior in ostal ves v svojem nalezljivem miru.

“Toda, oče, ‘odpustite’ je samo beseda. Radi njenih bolečin in bridkosti naj ji odpustim? In potem? Potem je treba živeti, je treba pozabiti. Kako naj pozabiva, ona in jaz, te bridke dni? Mar ne vidite, da so ti spomini vprav zaradi svoje bridkosti neizbrisni? Bolj trdno ko z vrvjo, ki se v padcu ni raztrgala, je z njimi privezana na mrtvega. Njegova je, on jo čuva. Ce bi ju bili našli na pečini oba za vedno mržla in objeta, bi bili govorili o njiju kakor o zaljubljenem parčku. Se je li kaj spremenilo, če ga je ona preživela?”

“Vse se je spremenilo, sinko, ker ga je ona preživela. Oče Sonnier Vam je povedal: po oni izkušnja vi je hotela živeti in njeno življenje ste zdaj Vi in otrok. Jo boste li znova izročili smrti, ki bo hujša kot ona v gori in ki se ji pravi zapuščenost duše, ki se kesa? Vi govorite o njeni zmoti kakor o dovoljeni ljubezni, Vi navidezno zagovarjate njen greh!”

“Ne zagovarjam ga, poznam le njegovo moč.”

“Moč greha! Danes je sproščena.”

“Sproščena telesno. Toda njeno srce?”

“Njeno srce? V prvem kriku, ki ga je izustila po svojem vstajenju, je klicala Vas. Mar naj Vas jaz poučim, da so žene bolj navezane na življenje nego moški in ne zamenjavajo tega, kar je bilo, s tem, kar je? Bog je ni hotel udariti. Vrnil Vam jo je. Jo boste li Vi odbili? Jo li boste odbili, ker jo ljubite?”

“Kaj veste, če jo še ljubim?”

“Kako ne bi vedel? Opazoval sem Vas medtem, ko je govoril oče Sonnier.”

“Nu, da! Prav zato, ker jo ljubim, je ne morem znova vzeti k sebi.”

Strašno se je vznemirjal v notranjem razburjenju in nenadoma je izjavil:

“Vendar pa ne morem oditi, ne da bi je videl. Naj stane, kar hoče, videti jo moram.”

“Kaj ji boste rekli?”

“Ne vem še, kaj ji bom rekel. Vem samo, da jo moram videti. Prosim, oče, odvedite me k njej. Odvedite me takoj k njej.”

Prior ga je vsega objel s svojim pogledom, kakor bi ga hotel presoditi, nato pa je rekel preprosto:

“Pojdiva!”

VI.[uredi]

“Tu je,” je rekel prior in se ustavil pred celico.

Tiho sta hodila po dolgih hodnikih skoz ogromno poslopje. Mark je skušal zadržati srce, ki mu je divje utripalo: ker sta prehitro hodila ali ker je stal tik ob preteklosti? Oče Dornaz je povzel z nežno zapovedujočim glasom:

“Počakajte nekaj trenutkov! Moram jo pripraviti.”

Potrkal je, vstopil ter pustil vrata napol odprta. In po nekaj stavkih, ki so se tikali njenega zdravja, je slišal Mark tale razgovor:

“Hoteli ste videti svojega moža; gospa. Tu je.”

Glas, ki ga je dobro poznal, je razločno in prestrašeno ponovil:

“Tu je?”

“Da, gospa! On sam me pošilja. Naj ga pokličem?” je nadaljeval prior.

“Oh, ne, ne še, moj Bog! Ne takoj! Počakajte, da se pripravim.”

“Čaka, da ga sprejmete.”

“Ali veste to natančno? Me res hoče videti?”

“Prav zares, zato je prišel. Pogum, otrok moj, Bog Vam bo pomagal. Bog ne zapusti nikogar, ki Vanj zaupa.”

Za hip je vse utihnilo; nato je slišal:

“Prav imate, oče! Torej ga pokličite, če hoče priti. Še hipec: blagoslovite me!”

Bilo je le mrmranje, ne človeški glas, in vendar ni skoz odprtino zgrešil Mark niti zloga. Tudi v slabosti in bojazni je bolnica govorila jasno; njen glas je bil le nekoliko tih in je trepetal. Še drugi glas, moledujoč in zgovoren, mu je udarjal na uho in se hipoma mešal s temi glasovi in mu zaživel v spominu. Zopet je videl svo jo ženo na pragu hiše, iz katere jo je bil spodil. Videl jo je v črni žametasti obleki, ki jo je obrobljala motno rdeča kožuhovina in jo jasno izdajala. Vračala se je od ljubimca in ustnice so ji bile še vse mokre, skoraj krvaveče od njegovih ppljubov. In pozneje so jo našli gori v mrzlem snegu, ko je ležala ob tem ljubimcu in bila zvezana z njim, zvezana kakor za vedno. Sovraštvo in čut ponižanja, o katerih je mislil, da ju je bil že za vedno premagal, sta se vršila z nezmanjšano silo zato, ker je zopet slišal njen glas. Sam ni vedel, kako je napravil še nekaj tistih korakov, ki so ga ločili od nje, in že je bil v sobi ob postelji. S kakšnimi čustvi se je pripravil na to svidenje! Redovnica, ki je bedela ob bolnici, ga je prva opazila; odšla je mimo njega iz sobe. Za njo so se zaprla vrata. Priorja je ta prehitra vsiljivost nekoliko vznemirila, približal se mu je, kakor bi ga hotel zadržati. Toda Mark je sam obstal, kakor bi mu bile noge prikovane, in čezmerno odprte oči so iskale posteljo, kjer je ona tožila. Med njima pa je nastal molk, strašna puščava molka.

“Otroka,” je rekel končno oče Dornaz in prekinil to grozeče pričakovanje, “Bog vaju čuvaj!”

Tudi on je počasi odšel in Mark in Tereza sta ostala sama. Nihče od njiju še ni bil spregovoril.

Večkrat si napačno predstavljamo resnično življenje, ko pa stoji pred nami, čakamo in ga nočemo spoznati, ker je tako različno od naše domišljije in ker je njegova preprostost čisto drugačna ko naše razburjeno pričakovanje.

Iskal je pred seboj poraženo sovražnico, ki bi ji narekoval pogoje; v veliki beli postelji pa je našel ubog, shujšan in od bolesti razjeden obraz z ovenelo kožo in ožganimi ustnicami, prav nič več ni ostalo od nekdanje miline. Po traku, ki ji je ovijal čelo, je opazil, da so ji morali odrezati lase zaradi krvi, ki se je v njih strdila tiste lepe in mehke njene lase, ki so trepetali ob najmanjši sapici in so ji padali skoraj do tal. Pred seboj je videl le še majhno, ubogo stvarco, kup zmučenega mesa, iz katerega je zbežalo vse življenje in se zateklo v oči, njene temne oči, ki so prosile, obupno moledovale in iz katerih je odseval strah.

Ni se zavedal svojih čustev, ki so ga prevzela, in sam ni vedel, kaj prinaša: osveto svoji ljubezni in svojemu ponosu ali odpuščen je, svečano in zaničljivo odpuščenje, ki varuje ponos in v katerem ni ljubezni — ali ono drugo odpuščenje, ki se druži z našo čustvenostjo in našimi željami in v katerem telesno objemanje utopi duha. Da, prav to je prinašal, slučajno kakor žetev, ki je nismo sejali; in kakor več ne bi poznal samega sebe, je hipoma pokleknil ob postelji in zajecljal:

“Terezika moja, koliko si prestala!”

Oči, temne oči, ki so moledovale, so se napolnile s solzami, ki so polzele po uvelih licih. Tudi ona ni kaj takega pričakovala in bilo ji je kakor ob požirku pijače, ki jo je izpila po onem smrtnem boju.

“Vi ...,” je mrmrala, “ti ..., ti si prišel?”

Prijel jo je za roko, ki je mrtva počivala na odeji.

“Kako ne bi bil prišel? Saj si me klicala.”

Ni se več spominjal svojega odlašanja in svojega upora. Prihitel je na pomoč bitju, ki je bilo v obupu in ki se je njemu zaupalo. In govoril ji je nežno, prav tesno ob njej, kakor govorimo bolnici, ki je ne smemo vznemirjati, da se ji mrzlica znova ne povrne. Vstal je in se sklonil nad njo ... Napol se je pomirila. V prenapeti volji še živeti — to voljo je ta sprejem še povečal — in v pogumu, ki ga je bila že pokazala, se je ona — ne on — prva spomnila preteklosti.

“Da,” je rekla, “klicala sem te. Klicala sem te, ker sem že skoraj umirala. Nisem hotela oditi tako, saj razumeš. Potem pa nisem umrla. Toda nisem jaz kriva.”

Ob teh zadnjih besedah se je skušala nasmehniti, pa je bil v smehljaju njen obraz še grši. Že je oni odgovoril:

“Tako sem se bal med vožnjo.”

“Bal? ... Česa?”

“Da te ne bi več našel žive.”

“Oh!”

Zamižala je. To pot se ni upala iti dalje. Trepetala je v blaženem upanju. Vsa je odmrla v prihodnost, ki se je prrpravljala in v katero je zopet verovala. In na ustnicah se ji je porodilo ime, ki ga je klicala njena duša in katerega še ni bila izgovorila.

Oni je nadaljeval: “Zdaj vem, da si rešena. Toda mnogo počitka boš še potrebovala. Stregli ti bomo, boš videla, vse bo še dobro.”

“Da, zelo si dober!”

Spomnil se je na pripovedovanje Mihaela Monestierja in brez premisleka se je odločil:

“Nastanil bom vaju obe v Caux.”

Ni vedela, ali je prav razumela, in boječe je vprašala:

“Obe?”

“Seveda. Julka je tudi tu.”

“Julka!”

V tem kriku je bilo odrešenje matere, kakor bi bila znova dala življenje svojemu otroku. In moževo roko, ki je še vedno držala njeno, je dvignila k ustnicam.

“Prijatelj moj! ... Mark! ... Torej si mi zares ... odpustil?”

“Tiho!” je zapovedal Mark z gospodovalnim in obenem nežnim glasom, da se mu je čudil sam, kakor bi poslušal nekoga drugega — nekoga drugega, ki je imel v sebi moč odpuščenja, duhovniško moč.

Odtegnil ji je roko in položil prst na ustnice, da bi še bolj poudaril svojo zapoved, naj molči. Nato pa je dostavil:

“Ne govoriva nikoli več, o tem! Nikoli, nikoli!”

Trdno in svečano se je obvezal. Ni se pripravil na to; trenutek ga je bil prevzel in ga dvignil nad njegove moči. Zdelo se mu je, da je za vedno izbrisal one težke čase iz njunega življenja. Dvignil se je nad nemirno ozračje dvoma, duševne in srčne zbeganosti in je dosegel kraj, ki je določen notranjemu miru in resnobi — kakor po dolgi poti nič več ne pazimo na poslednje korake, v trdni zavesti, da je pred nami vrh, in smo mahoma na ravninici, kjer nam polni pljuča zrak, ki je lažji in ostrejši, kakršnega še nikoli nismo vdihavali. Obšla ga je nova radost, svetla in neizmerna, ki ga je vsega prevzela, a mu ni vzela razsodnosti. V tem veselju so se mu živci pomirili, namesto da bi ga vsega pretresli. Vanj se je naselil mir, neka svežost bistre vode — po dolgi vrsti spominov, ki so ga bili mučili med vožnjo, po solzah v prečuti noči, ko je iskal po nevšečnem jutru in neusmiljenem izpraševanju edino okno, ki je še ostalo razsvetljeno. Tudi v ljubezni ni bil nikoli, bolj srečen: kakor je žena ponosna, ko zasliši prvi klic življenja, ki ga je v bolečinah porodila, tako je tudi on občutil trepet duše, ki jo je znova odkupil, in ta nepozabna minuta mu je obilo poplačala vse prestano življenje.

Ta mir, v katerem se je sprostilo vse njegovo bitje, se je širil tudi okoli njega; tako je bil prepričan o tem, da je videl njegov odsev tudi v ženinih očeh? Sklonil se je nad njo, toda videl je le ubogi, zmaličeni, brezizrazni obraz — bolnica je bila veke zaprla. Pazljivo je motril ta bedni obraz brez lepote in brez izraza. Rad bi ji bil poljubil rane, toda kadar se srca srečajo, je vsaka nežnost odveč. Čez nekaj hipov se je začudil tem vekam, ki se niso odprle, nato pa se je zbal, da so se morda za vedno zaprle.

“Tereza!” je poklical.

In zopet je videl oči, te velike oči, ki so bile še pravkar polne žalosti, v katerih pa je zdaj počival mir, kakor si je on želel. Brez besede, brez giba sta se znova našla tesneje nego v ljubezni in smrti. In prav je bilo tako.

Ona pa se še vedno ni zgenila in še vedno je molčala. Zavedel se je, da jo je to snidenje prehudo streslo, in zdaj je sam prosil odpuščenja, kakor da je bil nasilen:

“Gotovo si zelo trudna. Naj li odidem? Vrnem se pozneje. Ali pa naj ostanem tu, tih in miren tam v kotu?”

“Ne, ne, prijatelj moj! Saj ni trudnosti v meni. Ne morem ti povedati ... Tako mi je dobro, tako dobro!”

Položil ji je roko na glavo, tja nad trak.

“Odrezali so ti lase, tvoje lepe lase.”

“Morali so jih.”

“Iskal je, kaj bi jo čimbolj pomirilo, in vprašal je:

“Hočeš, da grem po Julko?”

“Da da, pojdi ponjo! ... Julka! ... Tako dolgo je že ... Je zrastla?”

In tiho je dostavila:

“Se me še spominja?”

“Pravkar je govorila o tebi.”

“Je mogoče? Li ve, da sem tu?”

“Še ne. Pripravil jo bom. Gotovo je z gospo Acherjevo pri jezercu ali pa pri psih. Vedno je imela rada pse.”

“Res je. Pojdi hitro!”

“Naj ti li pošljem redovnico za čas, ko mene ne bo tu?”

“Ničesar ne potrebujem, ker si ti tu. Ničesar, samo svojo malo.”

Iz postelje je iztegovala roke po svoji mali. Videl je njeno vznemirjenost.

“Samo malce potrpi, Tereza, takoj se vrnem z njo.”

Odšel je iz sobe in na hodniku se je čudil lahkosti lastnih korakov, veselju, v katerem je stopal, in prostemu dihanju. Veselje ga je nosilo. Kakor bi bil prekoračil brezna človeškega življenja in dosegel nov kraj, kjer ne vladajo več isti zakoni o težnosti in kjer prebiva sreča, po kateri vedno si hrepenimo in katere obraza ne poznamo! Prepustil se je bil svojemu občutju, prost je bil vse tegobe in grenkosti in začutil je v sebi kakor občutek milosti, ki ga imajo duše, katere so v zvezi z Bogom.

Na koncu hodnika je srečal patra Dornaza, ki je bil ostal v bližini in ga je zdaj objel s pogledom, ki razbira misli.

“Kaj že zapuščate bolnico?” je rekel prior s komaj vidnim smehljajem.

“Nikogar ne potrebuje. Čaka hčerko, ki jo grem iskat.”

“Dobro je! Idite, prijatelj.”

Duhovnik se je umeknil in ga pustil mimo iti.

Solnce se je znova prikazalo in je vabilo potnike na sprehod. Gostišče je bilo skoraj prazno. Mark ni našel nikogar, ki bi mu bil povedal, kam so drugi odšli. Na slepo srečo se je nameril po poti proti Italiji, po kateri je hodil že zjutraj. Ob robu jezera je gledala Julka pod nadzorstvom vzgojiteljice, kako je oče Sonnier učil pse. Imel je pet do šest učencev v motnordeči in beli halji. Psi so vihali nosove in pazljivo sledili vsaki učiteljevi kretnji. Menih je bil pokrit s čepico in je razlagal posebno težak slučaj. Voda, ki je bila navadno temna, se je svetlikala v žarkih in se je ob jasnem obzorju v barvi ujemala s snegom na pobočjih, ki so kot mogočna ograja obrobljali ravninico. Otrok je pazljivo sledil pouku na prostem ko pravemu pouku v Muette. Z obema rokama je deklica objela največjega psa, ki je najbrž že dobil zrelostno spričevalo in je bil oproščen pouka. Njene majhne ročice so se izgubile v gosti dlaki. Zdaj pa zdaj je z obema rokama objela debelo glavo in jo, ko je gospa Acherjeva ni gledala, poljubila na gobec. Žival ni trenila z očmi, ni se zgenila ter se ni branila, da je otrok ravnal z njo ko z mrtvo stvarjo. Kakor bi se bala, da bo z enim samim gibom prestrašila svojo novo prijateljico; ko pa jo je otrok raztresen zapustil, se je žival spet približala in se vzpela na otrokovo obleko kakor bi prosila ljubkovanja in božanja.

Mark je nekaj časa opazoval ta prizor, nato pa je poklical hčerko. Ta je ugovarjala:

“Oj, atek, saj še ni nismo končali!”

Oče Sonnier, ki je bil navidez le gorski junak, je vendar spoznal položaj in je zbral svojo čredo:

“Zdaj gremo domov, gospodična! Za te gospode bo čas, da gredo jest!”

“Že? Torej bom še enkrat objela Barija.”

“Živali ne objemamo,” je pripomnila gospa Acherjeva in jo skušala odstraniti.

Otrok pa je že pritisnil svoja usteca na belo čelo med dvema rdečima lisama:

“Sem ga že.”

“Zakaj ne slušaš?” je vprašal Mark malomarno. Pokazala je psa, ki se je bil pridružil svojim tovarišem, in rekla:

“Rešil je gospo.”

“Katero gospo?”

“Tisto, ki se je ponesrečila.”

Tako je otrok navede in po svoje častil rešitelja svoje matere.

Mark jo je hitro odvedel in medtem, ko jima je vzgojiteljica vsa upehana in brez sape sledila in kmalu zaostala in ni več mogla slišati njunega glasu, se je sklonil k Julki, da ji je bil bliže, in ji hlastno zaupal:

“Bi rada videla mamo?”

Morda bi bil moral bolj previdno ravnati s to čustvenostjo, ki se je vdala ob vsakem tresljaju ko drobna bilka v veru. Že si je očital, toda mala ni bila prav nič presenečena, nit razburjena in odgovorila je le zadovoljno:

“Saj sem vedela, da jo bomo tu našli.”

“Ah!” je del Mark začudeno, “kako si to vedela?”

“Nu, vsa ta dolga vožnja in z menoj! In potem mi je Silvin očka govoril o njej. Zato sem tudi rekla gospe Acherjevi.”

Že ves večer je njena osemletna domišljija delovala in nehote je dognala resnico. Spustila je očetovo roko in vsa ponosna, da je imela prav, in vzhičena od velikega dogodka, se je obrnila in zmagoslavno naznanila vzgojiteljici:

“Gospa, gospa, mama je tu!”

Ta dobra novica ji je spletla okoli glave sij nezmotljivosti: kako se ne bi takoj pobahala?

Mark bi bil rad še nekaj časa obdržal skrivnost zase. Gospa Acher, ki ni bila na to pripravljena, je pohitela, da ju ujame. Zdaj je moral govoriti. V kratkih in nedoločnih besedah ji je povedal: Gospa Romenay se je ponesrečila v gori njeno življenje zdaj ni več v nevarnosti in rada bi videla otroka. Stara gospa je poslušala in v njej ni bilo veselja. Sicer ji gospodar ni nikoli pravil zaupnih reči, vendar je slutila in ugenila vso žalostno zakonsko zgodbo. In ko je gospodarica odšla, je še podvojila svojo pažnjo in skrb za gospodarja in njegovo hčerko, ki so jo njej zaupali. Njena vloga je bila tedaj važnejša, težja, toda tudi bolj častna. Zdaj pa bo zopet ob ves sijaj. Že vnaprej je videla, kako pojema njen vpliv. Kakšen pa bo vpliv gospe Romenay, ki jo, je ona morala zaničevati? Kako le naj izroči skrb in vzgojo otrokovo taki nestalni ženski? Toda moška slabost jih izroča na milost in nemilost takim zvitim ženskam, ki jih znajo očarati. Vse te misli so ko muhe brenčale okoli nje, medtem ko je slabe volje poslušala suhoparno Markovo obvestilo; Julka pa jih je zbrala v kratkem stavku in jo vprašala:

“Zdi se, gospa, da niste prav zadovoljni.”

“Seveda, seveda sem!” je hitela.

In kljub starosti je zardela. Zakaj sram jo je bilo čustev, ki so se ji porodila v duši. Hotela je popravi in je vzpodbujala svojo učenko:

“Pojdite k materi in pridna bodite! Ne delajte preveč hrupa, če jo ropot vznemirja.”

“Kaj ne greste z nami?”

“Pozneje bo prišla tudi ona,” se je oglasil Mark.

In odvedel je hčerko, ki je bila vsa srečna, da je šla pred vzgojiteljico. Toda mama je mama in kadar smo majhni, je vsa naša; pozneje, ko dorastemo, je morda drugače?

Na hodnikih zavetišča jo je pogum zapustil. Oče je čutil, da se ji roka trese, in skušal jo je pomiriti:

“Le mirno, mirno! Poslušaj: mnogo ti moram še povedati. Veliko je prestala.”

“Uboga mama!”

“Videla boš, da se je zelo spremenila.”

“Kaj za to? Pa kaj za to?”

“Toda boš videla: kmalu bo spet zdrava. In potem vaju bom nastanil v Caux.”

“S Silvijo Monestier?”

Bila sta pred vrati. Ko se je oče ustavil, je rekla:

“Je tu?”

Mark je hotel vstopiti prvi in pripraviti Terezo. Toda od znotraj je slaboten glas poklical Julko.

Poskočna ko gorski potoček je vdrla v sobo.

“Mama!” je vzkriknil otrok.

Za hip je obstala, ker so zavese zakrivale posteljo: na drugi klic pa je planila k materi, ki se je komaj vrnila v življenje in je ležala tu z obvezanim čelom, pobitim obrazom in vsa spremenjena, ki pa jo je vendar spoznala po glasu.

“Mama! Mama!”

Kaj je bilo njej mar, če je njena mati lepa ali grda, mlada ali stara, zdrava ali ranjena! Tako dolgo je bila brez nje in že je mislila, da je več nima, da je nikoli več ne bo imela. In se je — kako je to mogoče? — celo zabavala brez nje igrala in smejala se je brez nje, kar privadila se je že temu. Zdaj, ko jo je našla, je vse gorelo v njej in vendar se je bala nečesa temnega, kar se je bilo zgodilo v njeni odsotnosti: njena živa mati je bila kakor mrtva in zato nevidna, celo pozabljena. Čudna mešanica čustev se je je polastila in jo napolnjevala s srečo in skrivnostno zagonetnostjo. Ni razumela, ker še ni mogla razumeti, in pričela je jokati. Solze povedo vse, ob njih ni treba besed.

Mark je opazoval objeto skupino in užival je njuno srečo, ne da bi zahteval kaj zase. To je bilo njegovo delo in v njem že tudi njegovo plačilo. Nič mu ni motilo srčnega miru. Užival je dalje to neobičajno življenje. Niti senca mu ni zatemnjevala jasnega obzorja in sreča drugih je bila tudi njegova sreča. Okoli postelje bolnice, ki je bila še včeraj zavržena, se je zbrala razkropljena družina.

“Mark!” je rekla končno in nekoliko odrinila hčerko, “kako zelo si dober!”

Deklico je minilo prvo genotje, bila pa je še vedno razburjena in je pričela čebljati brez prestanka ter pripovedovala kopico zmešanih stvari; govorila je o zgodovinskem pouku, o zemljepis ju, o Silviji Monestier, o psih Svetega Bernarda o Napoleonu in gospe Acherjevi. Oče jo je skušal prekiniti, pa zaman; bal se je, da ne bi mučila bolnice.

“Pusti!” je mrmrala, “žejna sem in zdi se mi, da pijem njen glas.”

Toda Julka sama se je utrudila in izročili so jo vzgojiteljici. Ko je odšla, je molk nadomestil njeno čebljanje. Mark in Tereza sta bila vsa srečna, da sta skupaj, in si nista imela kaj reči ter sta menjavala le brezpomembne besede. Saj bi z besedami zopet priklicala preteklost, ki sta jo hotela pozabiti. In drug vpričo drugega sta se bala besed. To ogibanje je bilo prvi znak, da preteklosti ne bo moči izbrisati. V tem hipu pa na to nista pazila; vendar pa jima je bilo žal, da sta odpravila malo, in ko je prišel prior na obisk ko vsak večer, sta ga sprejela z občutkom olajšanja.

“Zdaj,” je rekel oče Dornaz in njegov glas je bil prepričevalen, “zdaj je konec obiskov. Gospa bo použila nekoliko juhe, nato pa bo počivala. Za danes je že dosti napora. Zdaj mora ostati sama.”

Tudi najbolj zaljubljeni človek ostane ob bolniški postelji le toliko časa, kolikor mora. Samo ženske poznajo potrpežljivost, ki ne usahne. Mark se je brez ugovora vdal priorjevi prošnji. Položil je ustnice na del čela, ki ga trak ni zakrival, želel svoji ženi lahko noč in odšel. Toda na pragu se je obrnil: videl je velike, temne oči, ki so mu sledile, in v njih izrazu je bilo toliko nežnosti, da se je ustavil.

“Prijatelj moj, je mogoče?” je mrmrala Tereza.

“Spavaj mirno do jutri.”

“Boš zopet prišel?”

“Prav gotovo!”

Mark je bil vesel, ko je zunaj zopet našel življenje, prihajanje in odhajanje potnikov. Prihajali so iz Aoste ali iz Martignyja, z vozom, na mulah in peš. Hišnik je skrbel za postelje. Gostišče je bilo sicer že v senci, zahajajoče solnce pa je še vedno blestelo na sneženih vrhovih gora. Bil je mil večer, ves čist, ves miren, ki je napovedoval trajno lepo vreme!

Med gručami je opazil svojo hčerko, ki se je prav tako zadovoljno sprehajala po Velikem Svetem Bernardu kakor po malem vrtu v parku Muette. Našla je zopet svojega najljubšega psa Barija, ki jo je bil prvi spoznal, in ni varčevala z ljubkovanjem.

“Saj vendar veš, da ga ne smeš poljubljati. Gospa Acherjeva ti je prepovedala.”

Toda nezaslišano predrzno se mu je uprla:

“Oh, pa ga bom kljub temu poljubila.”

“Julka!” je ukazoval.

“Rešil je mamo!”

Čisto sama si je bila v duhu strnila dogodke o nesreči, ki jih je le napol slišala, in njena vera je bila tako živa, da jo je oče spoštoval.

“Zaradi vzgojiteljice, veš!”

“Saj je ni tu!”

In smejala sta se svoji zaroti. Otrok je bil nervozen in je moral izliti svojo ljubezen, Bari pa je ponujal svojo lepo glavo ...

Pri večerji je Mark poslušal razgovor dveh vodnikov, ki sta prišla iz doline. Razgovarjala sta se o pogrebu, ki je bil davi v Martignyju.

“Po maši so prenesli truplo ponesrečenca na kolodvor,” je rekel eden izmed njiju.

Ko se je spomnil mrtvega, ni bilo v Marku več niti zaupanja niti sreče.

VII.[uredi]

Terezine rane so se začuda hitro celile. Polna In zdrava kri je pomagala telesu, da se je hitro popravilo. Mrzlica, ki se je za nekaj časa znova pojavila, je popustila. Moči so se vračale. Kmalu bo lahko zapustila gostišče.

Mark je hitremu zdravljenju sledil s čustvi, ki jih ni maral razmotrivati. Zmagovita mladost, ki je polagoma vračala barvo in ljubkost dragemu bitju, ga je le napol veselila. Zadoščale so mu lepe, temne oči, v katerih je videl samo hvaležnost in vdanost. Ob pogledu na odrezane zlate lase pa se ga je vselej polastilo neprijetno čustvo. In ko je bolnica vstala, se je zopet navadila kretenj, ki jih ima življenje. V Julki se je njena sedanjost tako spajala s preteklostjo pred polomom, da se razpoka že skoraj ni več videla. Toda z njim? Oba sta se le preveč trudila, da bi bila naravna, in zato se jima to ni posrečilo. Vsak dan sta znova iskala skupne vezi in prilike, ki bi ju zbližala. Toda novost vsakega dne je v tem, da primerjamo to, kar je, s tem, kar je bilo.

Kam naj odvede okrevajočo? Zakaj, nič več ni mogel izrabljati gostoljubnosti menihov Svetega Bernarda. Odločil se je za Caux, tam gori nad Montreuxjem in Lemanskim jezerom. V gorskem zraku in miru bo popolnoma ozdravela in tudi otroku je zdravnik priporočil goriški zrak.

“Zelo dobro vama bo tam!” je zatrjeval, ko je razlagal svoj načrt.

“In ti?”

“Z vama pojdem.”

Toda, ko se je načrt bližal uresničenju, je nekega dne izjavil nekoliko zmedeno, da bo prihajal iz Pariza k njima!

“Zelo je daleč.”

“Dandanes ni nobene daljave več.”

Ona ni silila vanj. Nič mu ni ugovarjala. Prejšnje čase bi bila nasprotovala in nežno zahtevala. Zdaj pa si ni več upala. Saj je moral to opaziti!

Mark bo odšel prvi, da vse pripravi za bivanje; potem bo prišla ona z Julko in gospo Acherjevo za njim. Zdravnik je izjavil, da bo lahko prestala dolgo pot z vozom z Velikega Svetega. Bernarda do Martignyja:

“Zelo, je pogumna in notranje poškodbe nima”, je zatrjeval.

“Nadaljnja pot pa ni naporna. Iz Montreuxja vodi žična železnica v Caux.”

Pred odhodom je obiskal priorja in se mu zahvalil za njegovo skrb in požrtvovalnost in ob tej priliki ga je prosil, naj dovoli očetu Sonnierju, da ga spremlja na poti:

“Nocoj bi rad prenočeval v zavetišču ali v koči na Prozu in jutri zjutraj bi obiskal kraj nesreče. On me bo vodil.”

“Čemu ta pot? Ne glejte nazaj!”

“Oče, odločil sem se, da naredim to pot. Te zadnje dni sem prestal mnogo razburjenja. Če bi šel z vodniki, bi me njih pripovedovanje in njih razgovor mučil, ker bi govorili z menoj kakor s tujcem. Prosim Vaš, dovolite mu to!”

Ob takšni odločnosti se je prior vdal Toda skoraj svečano je dostavil besede:

“Pazite, prijatelj! Zdaj stopate v novo življenje. Odobravam in občudujem, kar ste storili. Toda ne pozabite, da mi nimamo moči preprečiti napak!”

“Odpustil sem. Vsega je konec,” ga je preknil Mark, da bi končal razgovor.

Duhovnik pa je v njegovo začudenje odgovoril:

“Motite se. Odpuščen je je izšlo iz tega, kar je božanstvenega v Vas. Pravo odpuščen je prihaja le od Boga: mislite včasih na to! Konec je samo v Njem!”

Šele čez dolgo časa se je spomnil tega opomina. Odposlal je svoje stvari po pošti in skoraj vesel je odšel popoldne peš z očetom Sonnierjem; Bari je skakal pred njima. Samo menih je vedel natančno za njegov načrt. Toda Julka, ki je nekaj sumila bi se bila radi psa, svojega novega prijatelja, rada udeležila izleta, si je že izmišljala nevarne prigode:

“Papa, vzemi še mene s seboj! Lansko leto sem že tako dobro hodila. In če bom v snegu padla, bo tudi mene rešil Bari.”

Želela si je žalostne vloge, da bi se pozneje lahko bahala pred tovarišicami. Kakšno sliko bi jim pričarala? Človek izgine v razpoko, pes ga izvleče iz nje, ga ovije v toplo odejo in mu da jesti in piti. To je še bolj zanimivo kakor avtomobilska nezgoda ali kolesarska nesreča.

“Mama te potrebuje,” ji je razlagal oče.

“To je res.”

Očividno jo je potrebovala mati, ki je komaj prilezla iz enega kota sobe do drugega. Julka ni nič dvomila, da je nekomu potrebna; pa se ji je le zdelo zapeljivo plezati po gorah. Tako so otroka razdvajale nasprotujoče si želje.

Na poti navzdol se je Mark hipoma obrnil in se ustavil. Se z zadnjim pogledom je hotel objeti kraj, ki so ga obdajale skale, podobne razvalinam, in ga spremenile v hišo miru. Poslovil se je od gostišča.

Vhod, visoka okna, okno, katero je bil v tihem večeru v tegobi in hrepenenju iskal, je še videl. Tu so našli vsi potniki brez izjeme pomoč in mir. Tu so v življenski nesreči tudi njega sprejeli in okrepčali. Ni vedel, kaj mu prinese prihodnost; toda svojo največjo uro, ki je kakor najvišji gorski vrh nadkrilila vse druge, to je spoznal tu, ko je poln grenkih misli v moškem ponosu in poln maščevalnih želj prišel na ta kraj, pa je zdrknil na kolena ob postelji, kjer je ječala uboga žrtev in našel le besede: “Terezika moja, koliko si trpela!”

“Saj ga bomo še videli,” je zagotavljal oče Sonnier, ki je spoznal, kam mu uhaja pogled. “S pobočja Velana se dobro vidi prelaz.”

In odšla sta. Med potjo skoraj nista govorila. Namesto da bi prenočila v koči na Prozu, je vodil menih Marka Romenaya do koče Plan-du-Jeu. Tam stoje ob robu prepada tri hišice, zbite iz slabih desk. Tja se zatekajo pastirji, ki pasejo ovce po bližnjih planinah. Navadno pa si rajši poiščejo druga zavetja in te koče so skoro vedno prazne.

Ko sta proti večeru prišla potnika tja, nista našla nikogar v njih. Nastanila sta se v najboljši in oče Sonnier je hitro pripravil ležišče in večerjo. Slama in nekaj odej jima je služilo za ležišče; hrano pa sta prinesla s seboj. Iz nahrbtnika je izvlekel samovarček, ga nažgal, napolnil posodo z vodo in vsul pozneje nadomestek juhe vanjo, potem je privlekel na dan še kos prekajenega mesa, sadje in steklenico vina.

“Ostalo bo za jutri,” je rekel in zavezoval nahrbtnik.

Mark ga je molče opazoval, kako je bil ves zatopljen v svoje delo. S pripravljanjem in kuho je užival tisto neskaljeno zadovoljnost, kakršno uživajo ljudje, ki zato delajo, da jih ne napadejo nepotrebne in nezdrave misli. Delež Marte iz evangelija daje notranji mir, toda ob njem moramo pozabiti nase.

Kosilo v tem izgubljenem kotu zemlje nad penečim se hudournikom, daleč proč od vsakega človeškega bivališča, v večnem miru, mu je povzročalo obilo veselja. Navzočnost tovariševa ga je pomirjala, kakor hrabre, stare, v boju preizkušene čete pomirjajo mlade novince. In ni li bil to večer pred bojem? Zdaj pa zdaj je iskal goro Velan, ki so jo skrivale sive pečine. Jutri naskoči velikana. Toda ni mislil na njegove prepade in ledenike; napasti je hotel le privid.

Polagoma ju je dosegla, obdala in prehitela vsa skrivnostna in mirna noč. Na gorah vidimo jasno, da prihaja noč od zemlje in ne z neba, od spodaj in ne od zgoraj. Najprej se razgrne po dolinah in vzdolž vseh sten se počasi ali hitro plazijo sence — kakor potuhnjena vojaška četa. Za hip še zmagujejo svetli vrhovi in celo blesk njih snega znova zaživi v zahajajočem solncu, da se blešče, kakor ne bi bilo dnevu nikoli konca. Hipoma pa prične luč migljati in mahoma je vsepovsod noč.

“Zdaj zaspiva!” je predlagal oče Sonnier, ko mu je ugasnila pipa.

“Še ne!”

“Zjutraj Vas zbudim že ob treh. Hoditi morava v hladu. Dober spanec je najboljša priprava. Ali ne greste?”

“Nisem zaspan.”

“Tedaj pa lahko noč!”

In menih je vstal in odšel v kočo. Mark se ni genil, le po nemiru, ki ga je obdal, je začutil, da je tovariš odšel.

Je-li res potreboval njegove navzočnosti, da se mu boleče srce ni vznemirilo?

V gorah je bila zdaj ura zvezd, ki so nam tu bliže nego v dolini ali ob morju. V ozkem prostoru, ki ga tvorijo med seboj vzpetine zemlje, se nam zde prijaznejše, skoraj človeške. Smehljajo se, nas pomirjajo in tolažijo. S cvetjem krase samoto in globoki molk, ki ga niti enakomerna hudournikova pesem ne moti. Skrivnostno in čisto božajo opazujoč oči. V dolini se zaradi, njih števila izgubljajo oči, tam vzbujajo zvezde v nas misli na druge svetove, ki so tam zgoraj, kjer so njihova svetla telesa, in nam bude željo po neskončnosti ter hrepenenje, da bi vedeli in razumeli ... Tu pa so nam bliže in v omejenem, ozkem delu neba nam odganjajo vse nemirne misli, vso zbeganost; namesto tega pa se naseli v nas iskreno, čeprav preprosto genotje. Iskreno nam povedo, da je Bog tu. Zvezdnate noči v gorah so čudno pobožne.

Kljub hladnemu zraku se Mark dolgo ni genil. Vdal se je nočni svečanosti. Ozvezdje Laboda, ki ima obliko četverokotnika ali ptiča s prav tako dolgim truplom kakor perutmi, ga je posebno prevzelo, ker mu ga je bila pokazala nekdaj ona z Riffelalpe. Obračal se je proti gostišču in je rešeni posvetil svojo mehko novo ljubezen. In takrat se mu je zazdelo, da je to potovanje v resnici le božji rop. Kdor je odpustil, nima več pravice zahtevati od preteklosti novih odkritij. Bo-li z lastnimi rokami porušil hišo svoje sreče, ki jo je bil komaj popravil? Hotel je vstati, poklicati očeta Sonnierja in mu zaklicati: “Odidiva, odidiva! Počemu sva prišla sem? Ne vzbujajmo spominov! ...” Vendar pa se hi genil. Večni nemir, ki je na dnu vsake človeške ljubezni, ga ja silil na nevarno pot.

In vendar ves neskončni mir zvezdnega neba mu ni mogel več vliti miru v srce.

Globoko je spal, ko ga je stresel oče Sonnier. Ostri zrak zunaj koče mu je poživil moči, pa tudi grenko Željo, da nadaljuje začeto pot. Bilo je še temno, toda zvezde so bile že bolj redke in ob robu gorske kotline se je polagoma pogrezal ozki krajec lune, kakor slabo pritrjeni, tresoči se srp. Nobena luč ni še naznanjala dneva, vsemirje pa ga je že pričakovalo.

Ko sta dosegla grušča na ledeniku Proz, sta v senci jasneje razločevala njemu nasproti goro Velan z njegovimi pečinami, ob katerih se Človeku v glavi zvrti, grozne, navpične Skale, podobne trdnjavam, ki jih je treba v naskoku zavzeti. Medtem ko je menih razvezoval vrv, ki jo je bil prinesel s seboj, in je en konec ovil okoli Markovega telesa, se je ta obrnil in vzklik mu je ušel iz ust. Prvi jutranji žarki so zlatili vrhove Mont Blanca. Deviška barva, snega se je lahno rdečila kakor mareljčni cveti, v zgodnji pomladi in obrisi cerkva in kupol so bili mehki in zabrisani kakor okrogle oblike ženske lepote. V luči se je pokrajina oživljala ko telo, po katerem požene kri. Toda Mark je odgnal te mameče čare visokih gora, ki So nevarni in jim nihče več ne uide, kdor je začudil njih oblast.

V novi ljubosumnosti si je govoril: “Skupno sta se jim vdala ...”

Za vodnikom, ki je stopal počasi in enakomerno, je sledil stezi — tisti stezi, po kateri je hodila gruča, ki je bila prišla na pomoč in nosila ponesrečenko; zdaj je jasneje spoznal, koliko poguma, vaje in odpornosti je treba za takšno reševalno delo. Že sta hodila več ur navkreber. Boril se je s svojo utrujenostjo, pohajala mu je sapa in večkrat je potegnil za vrv, da sta počasneje hodila. Toda oče Sonnier je skrbno opazoval kraj in se čudil:

“Tu je moralo biti,” je slednjič zaključil. “Toda po oni nesreči je znova zapadel sneg, ki je zabrisal sledove. Nikakih odtiskov ne vidim več. Nič ne vidim pečine, na kateri sta obvisela med padcem. Ne veste, kako težko se je v snegu spoznati v gorah. Tako hitro zabriše sledove.

Mark je gledal in opazil le ravno steno.

“Ne motim se,” je nadaljeval menih. “Sem poglejte! Vidite v senci v snegu konec plošče?”

In še je dostavil, spominjajoč se težav ob reševanju:

“Stena je skoro navpična. Po čudežu sta našla to oviro.”

“Jaz hočem doli,” je rekel Mark, ki ga je tako mikala komaj vidna točka.

“Ni mogoče. Prekratko vrv imava. In pa, čemu bi brez potrebe silili v nevarnost.”

“Tudi Vi ste šli.”

“Da sem pomagal ponesrečenim, ranjenim in pokopal mrliča v blagoslovljeni zemlji: to pa je druga stvar! Toda zaradi ene same sitne muhe — ne, tisočkrat ne!”

Mark ni mogel misliti na to, da bi sam poskušal takšno nevarno pot. Moral se je torej vrniti. Je-li zato prišel tako daleč? Telesni napor mu je za hip zatemnil domišljijo, ki je hotela obnoviti preteklost.

“Ali hočete prav na vrh Velana?” je spraševal oče Sonnier. “Od tu ni več daleč in razgled je zelo razsežen. Od tam se lahko vrneva čez ledenik Valsorey v Bourg-Saint Pierre.”

Hvalil mu je goro kot hribolazec.

Mark pa je odvrnil: “Ne! Rad bi ostal tu.” In kot bi prosil posebne milosti, je nadaljeval: “Za kratek čas bi bil rad sam, oče!”

Vodnik je premeril nevarnosti, ker je poznal svojo odgovornost, nato pa je privolil v to kratko ločitev:

“Počakajte! Odvežem Vas. Jaz pa grem nekaj metrov niže. Tam doli je neke vrste votlina, kjer bova lahko udobno zajtrkovala. Pripravil bom jedila, in ko se boste vračali k meni, pazite dobro, kam stopite. Prej pa še malo pijte.”

Odvezal je vrv, mu dal malo ruma in ga pustil samega.

Mark je gledal za njim; ko se je oddaljeval in ko se je skril za visoko skalo, je priklical svojo bolečino. Pohlevno ga je ubogala. Vselej nas rada obišče, čeprav je ne kličemo. In vendar je bila spričo odpuščenja izginila. Zdaj pa sta bila z njo sama v neizmerni gorski samoti.

Solnce je blestelo na snegu, Ozračje, kamor so se dvigali vrhovi, je trepetalo v vročini. Včasih se je pripodil mimo veter ko kako divje in neugnano bitje. Gostišče v dolini — edini sleci človeških rok — se je odražalo kakor veliko orlovsko gnezdo od sten, ki so ga obdajale.

Prav iz kraja, kjer je sedel, je bila reševalna četa opazila oba ponesrečenca: njo in njega. On je ležal in bil že otrpel, ona pa je klečala in je proseč dvigala roke; usta so se ji skremžila v obupnem kriku na pomoč, ki ga niti sama ni slišala. Tu doli, na ozki skali, ki jo je označevala komaj senca, sta preživela zadnje tri dni svoje ljubezni. Ne, sneg ni ničesar zabrisal: bila sta tu, on ju je videl.

Zakaj ni umrla z njim vred? Saj se mu je ponudila! Zakaj ji je odbil prošnjo, zakaj je bil tako čudno slab? V večni noči bi se bila pridružila onim srečnim dvojicam, ki predstavljajo vso človeško srečo, zakaj smrt le za vedno utrdi njih ljubezen. Krije jih isti grob. Nihče ne moti njih usode.

Tako je v obupu, ki je bil po njegovem mnenju razlit čez vse obzorje in se dotikal vseh štirih strani neba, iz notranje potrebe opeval oba zaljubljenca kot kaka pravljična junaka. In v skriti želji po bridkosti je odrival Terezo, da je mogla vse to pozabiti, da je hotela novo, nemogoče življenje, Terezo, ki je ni še nikoli tako ljubil ko v tem trenutku. Kako da ni več občutila tistih ur, ki jih je bila tu preživela in gledala njega, kako da je umiral.

Da. Lahko je odpustil; vrnil je mater otroku; vse to je storil. Toda ljubezen ne izpusti svojega plena ...

Oče Sonnier je že pripravil zajtrk, ko se mu je Mark pridružil. Bil je zelo živahen in je hitel:

“Brž, brž! Gotovo ste lačni.”

“Ne!” je ugovarjal Mark.

Pa je že kar v duhu užival jed in pijačo, tako se je bil utrudil na ledeniku.

“V tej tišini ima besedo samo ljubezen,” je odločil v neusmiljenem razmišljevanju. Menih pa je dal duška trenutnemu veselju, dobremu teku in divni okolici in, kakor bi hotel odgovoriti Markovi misli, je našel le te preproste besede:

“Čujte: tu življenje slišimo ...”

Druga knjiga.
ZMAGA ŽIVLJENJA
[uredi]

Že dolgo me je uničila želja, da bi se vrnila na svoj dom, in vsak dan sem znova v solzah objokovala svoj greh, v katerega me je pehnila Venera, ko me je speljala v to usodno mesto, me odtrgala od rodne zemlje, domače hiše in moža, vse ljubezni vrednega.

(Helenine besede, Odiseja, IV. spev.)

I.[uredi]

Komaj je zvedela, da se je sin vrnil v Pariz, je Romenayeva mati odhitela v hišo v ulici Franqueville. Ni dovolila, da bi jo naznanili; kar sama je prišla v delovno sobo. Mark je sedel pri mizi in razvezoval zavoj pisem. Miza je bila polna; morda še ni utegnil vse urediti, morda pa se je naveličal reda, kateremu je zaman vdinjal vsa svoja dela in svoje misli. Zganil se je, ko je zagledal obiskovalko, kakor bi ga bila zalotila pri grešnem dejanju, in nehote je zmaknil roko, da bi skril v miznici pisma, ki jih je bral.

“Zvedela sem, da si tu,” je strahoma začela, kakor bi se bala, da je nadležna, “zato sem prišla.”

S pogledom je objel dobri materin obraz, ki so ga beli lasje še bolj omilili, in bilo mu je, kakor bi se hotel iz njega naužiti neskončnega večernega miru po teh dneh, ki jih je pravkar preživel. Že njena navzočnost mu je pomagala v notranji zbeganosti, ki je tako hitro sledila onim vrtoglavim uram, v katerih ni več čutil ne srca ne pameti, kakor bi hodil po vrhovih gora in bi niti ne gledal, kam stopi.

“Mama!” je rekel s takim glasom, kakor bi potožil kak otrok.

Toda po tem prvem izbruhu se je takoj obvladal. Tudi njej ne bo izdal svojega nemira. Morala ga je izpraševati:

“Tvoje kratko pismo s Svetega Bernarda mi ni skoraj ničesar povedalo. Ona ... ona bo živela, kajne?”

Tako je bila giniena, da je nehote pripomnil:

“Torej ste jo zelo ljubili?”

In prav tiho je dostavil: “Tudi Vi!” Toda teh zadnjih besed ni izustil na glas.

Gospa Romenay je rahlo zardela v bleda lica, bolj nego je sicer običajno v njenih letih in pri njenem zdravju.

“Kakor hčer sem jo vzljubila.”

“Da! Vsem se je znala prikupiti. In sedaj?”

“Zdaj, ko si ji odpustil, jo ljubim ko prej.”

Nedoločno je zamahnil z roko kakor bi hotel reči, da ne ve, ali je resnično odpustil. Nato pa je dostavil:

“Vi, Vi ste svetnica!”

Živahneje kakor je zahtevala sinova hvala, Je ugovarjala:

“Ne, ne! Oh, če bi ti vedel!”

Ni ji dovolil dalje dokazovati njeno preprostost in ji povedal, kar je hotela vedeti. Tereza je rešena in je srečno prestala potovanje v Caux. Tam je kar najbolje preskrbel zanjo, za Julko in gospo Aeherjevo. Hotel je zelo razsežen in, kdor hoče, živi v njem lahko popolnoma samotno. Obdaja ga smrekov gozdič. Nad njim se dvigajo pečine Naye. In kakih sto metrov nad Lemanskim jezerom so napravljene prijazne terase. Tam uživa bolnica svetlobo, ki se vsako uro menjuje. Otrok vdihava tam ostri in sveži planinski zrak, kakor je priporočil zdravnik. Tako bosta obe preživeli poletje kar najbolje.

“In ti?” je vprašala, ko je utihnil.

“Jaz? Jaz bom ostal v Parizu. Toliko dela imam.”

“Tudi v tej vročini?”

“Tudi v tej vročini. Poglejte! Čemu naj bi drugje iskal prirodnih lepot?”

Skozi odprto okno je pokazal park Muette; njegovo gosto zelenje, polno cvetja, je viselo nad ograjo in prav nad cesto kakor težki, odprti grozdi. V ozadju je Boulognski gozd poglabljal razgled. Kakor daleč je segalo oko, je valovilo zelenje. Komaj se je tu pa tam v dalji razločila hiša, podobna otočku sredi zelenega morja. V tem izbranem kotu Pariza je zelenje celo v avgustu ohranilo nekoliko nežne mehkobe.

“Nikoli nisi ostal tu avgusta in septembra,” je pripomnila gospa Romenay.

“Prav imaš. Letos bo nekaj novega ... Večkrat ju bom obiskal in se prepričal, da je vse dobro. Opravil bom lahko kar do prvega vlaka nazaj.”

“Do prvega vlaka?”

“Da! Zvečer se bom odpeljal s simplonskim brzcem. Še pred zajtrkom bom v Cauxu in z nočjo se bom že zopet lahko vračal in bom drugo jutro zopet v Parizu.”

“Kakšen nesmisel! Zakaj se ne bi odpočil tam doli, pri njej?”

Izgovarjal se je, kakor bi počitka sploh ne potreboval. Iz teh načrtov je ona razbrala slabo prikrito zaupanje, ki je zastiralo njegov ponos in je jasno govorilo o njegovi ljubezni. Hitro je razumela.

“Toda, mama, Vi bi morali k njima, če Vam ne bo sitno ... sniti se s Terezo.”

“Oh, Mark!”

“Za Julko bi bilo to še posebno dobro.”

“Ne, ne, ostala bom pri tebi.”

“Hvala, mati! Tudi če bom sam, bom zadovoljen.”

Z eno samo besedo se je oddaljil od nje. In med njima je nastal molk, molk, v katerem nadaljujemo razgovor, ki si ga nismo upali končati. Skušala se je približati tej žalosti, ki je bežala pred njo:

“In potem?” je začela znova.

“Potem?”

“Da! Ko pride mrzla jesen ... Pripelješ takrat Terezo v Pariz?”

“Tako daleč še nisem mislil. Da, morda! Da, prav botovo, če le ne bo zaradi zdravja treba zanjo drugega podnebja. Saj veste, da bom vso zimo zdoma.”

“Zdoma?”

“Da! Na Rusko moram. Celo novo četrt moram pozidati v Petrogradu. Kar tam bom delal načrte in proračune. Imam čudovite ponudbe, kakršnih ni mogoče odbiti. Vam še nisem pripovedoval o njih?”

“Da, pretekli mesec, toda takrat si rekel, da jih ne boš sprejel. Zaradi Julke.”

“Premislil sem se.”

“Vzameš ženo s seboj?”

“Kako bi jo vzel? Zima bi bila tam preostra zanjo. Ko se vrne semkaj, Vas bom prosil, da se preselite k nam. Vaše dobro ime jo bo ščitilo ob vrnitvi. In ta povratek v moji odsotnosti bo pred svetom pripravil najino spravo. Da, tako bo še najbolje!”

Ona ni odobravala načrta, Mark pa ni maral njenih ugovorov in je zasukal pogovor:

“So časopisi kaj pisali o nesreči na gori Velan? So povedali imela ali vsaj začetne črke?”

“Ne vem. Nikoli ne berem časnikov.”

Toda ni se znala potajiti. Iskal je po mizi med raztresenimi papirji, medtem ko je ona mrmrala:

“Čemu neki, Mark? Prosim te!”

“Po dvoboju so” mi poslali časopisne izrezke, modro ali rdeče podčrtane. Tudi zdaj mi gotovo niso prizanesli. Dandanes nikomur ne prizanesejo, nikomur, ki še kaj velja; še celo tistim ne, ki so že na tleh in milostno čakajo le še zadnji udarec ... Glejte, tu je že eden ... Zadoščajo jim nizkotna namigavanja, ki jih ne smeš razumeti; zakaj, kdor jih razume, je že smešen. Kako podlo!”

Odrinil je kup, v katerega je bil posegel; bolj iz utrujenosti nego iz nejevolje in z zaničevalnim glasom — z onim glasom, s katerim, je govoril, kadar je hotel posebej poudariti svoj ukaz ali željo po samoti — je rekel:

“Človeka lahko boli do neke meje, potem pa otopi. Kaj me briga mnenje ljudi!”

In povrnil se je k prejšnjemu razgovoru:

“Torej, mati, boste preživeli zimo pri njej in pri Julki?”

Namesto, da bi mu odgovorila, se je gospa Romenayeva približala sinu, prisedla k njemu in, čeprav je bila vpričo njega plašna, je vendar občutila vso njegovo notranjo bridkost in prestala bi bila vse, le da bi mu lahko pomagala:

“Mark, dragi moj Mark, ali se še spominjaš časov, ko si bil majhen? Kadar ti je bilo hudo, sem bila jaz pri tebi.”

“Ne vedno, mati!”

“Oh, Mark, ne vedno?” se je začudila nekoliko užaljena.

“Ne, v začetku ne! Bili ste prelepo oblečeni in preveč ste bili nabarvani po obrazu. Le zdaleč sem smel stati pred Vami. In potem mahoma niso obleke in barve nič več pomenile. Odtedaj sem pomenil v Vašem življenju vse le jaz. Mama, dobro se spominjam!”

Ni je gledal, sicer bi bil opazil, da je zardela.

“Kako dobro se spominjaš! Torej mi povej, kaj te teži, kakor v prejšnjih časih! ...”

Še se je upiral in odrival ubogo ženo, ki mu je nudila svojo materinsko ljubezen.

“Nič mi ni. Motite se.”

Ni se dala odpraviti, čeprav je še bolj trepetala; pa je bila še nežnejša.

“Dragi moj, ne razumem, kaj se je zgodilo.”

“Saj tudi razumeti ne morete.”

“Upala sem, da se ti je sreča povrnila in da si zares iz srca odpustil.” Skoraj sirovo je odgovoil:


“Da, odpustil sem. In potem? Kaj to pomeni? Saj tu ne gre za odpuščenje, gre za to, kako bova skupaj živela.”

In ker je mati sedela tik njega, se je nehote naslonil na prsi, ki so ga bile dojile:

“Mama, če bi Vi vedeli!”

“Otrok moj!” je vzdihnila in ga objela.

In mati in sin sta bila dolgo objeta. Moška žalost, ki je zadnje dni prekipevala ko morski val, ki išče brez miru obrežja, da tam počije, je našla svoj pristan.

Globoko je užival ta mir, kakor je na vrhu Velana slastno požiral jed in pijačo očeta Sonnierja. Nato pa se je napol sprostil in ji hotel vse zaupati, pa se je znova ustavil:

“Ne, ne, saj me ne morete razumeti!”

“Kaj veš, Mark? Mati vedno razume.”

Iskal je, kje bi začel, in se je odločil:

“Preden sem odšel, sem znova bral njeno pismo, tisto v katerem govori o mali. Zato sem vzel Julko s seboj. Ko sem prišel v gostišče, so mi povedali, da jo bodo rešili, da pa ne smem takaj k njej. Mislil sem, da bom našel umirajočo. Zares bi bilo zame bolje, če bi bila umrla.”

“Oh, Mark, in zanjo? in za Julko? in tudi zate pozneje?”

“Mama, če bi jo bili videli, njeno obvezo, njen ubogi, trpeči, brezkrvni obraz, njene ostrižene lase — saj veste, tudi njene lepe lase so ji odstrigli! — Kaj sem mogel storiti?”

“Odpustiti, kakopak! Kaj nisi tega storil?”

“Oh, zares sem moral odpustiti! V enem samem hipu sem občutil vse, kar je ona pretrpela v svojem mučeništvu na gori; hotel sem jo vzeti š seboj, jo ozdraviti in jo popraviti kakor igračko, ki se je pokvarila. V postelji je bila podobna čisto majhni, izmučeni stvarci. Bil sem srečen, bil sem vesel, da sem jo videl živo in ji lahko pomagal.”

“Vidiš!”

“Počakajte! Ljubil sem jo. Kako naj Vam to povem, ne kakor ljubimo navadno: ljubezen je vedno mešanica tega, kar je v nas najboljšega in najslabšega, naše največje vdanosti in največje sebičnosti, v moji pa je bilo le to, kar je najboljšega v meni. Kakor čudež je bilo v meni. Božanstveno je bilo.”

“Vidiš, Mark! Sreča se ti je vrnila.”

“Počakajte! Poznal sem mir. Bilo je prelepo in ni moglo dolgo trajati. Joj, v grozni zgodbi njune nezgode so bile tudi grozne podrobnosti in polagoma sem se jih zopet spomnil. Ko so jima prišli na pomoč, je bil on mrtev, ona pa je ležala na mrliču. Bila sta kakor eno bitje, slišite: bila sta kakor eno bitje; vedno ju vidim taka.”

In dvignil se je popolnoma ter v duhu gledal grozno prikazen. Mati ga je skušala pomiriti in ga raztresti:

“To je že minilo. To je že umrlo. Ne glej nazaj, Mark, ne glej nazaj!”

“In obiskal sem celo kraj, kjer sta umirala.”

“Zakaj si to storil?”

“Da sem se natančneje spominjal in bolj trpel.”

“Joj, Mark, nikoli ne smemo sami klicati svoje bridkosti! To je zlo. Zakaj bi jo mučil, zakaj bi oživljal svoje očitke?”

“Nisem je mučil, mati! Kaj me tako slabo poznate? Nikoli nisva govorila o preteklosti in nikoli ne bova. Prepovedal sem ji.”

“Nikoli? Kako sta le mogla prenesti? Da, tako je nemara bolje, zares je bolje!”

“Toda nisma je mogla izbrisati. Vsaj jaz ne; zanjo ne vem. Ona? Kako naj bi ona pozabila?”

“Človek pozabi na svoje napake.”

“Saj še niti ne vem, če je bila to res napaka. Čutim, kakor da je za vedno njegova, onega drugega, in da skrunim posvečen grob, njuno ljubezen. Nisem je še objel. Le enkrat sem se z ustnicami doteknil njenega obvezanega čela. Ni več lepa in lase ima ostrižene. Tudi tako jo ljubim. Nekega dne, morda prav kmalu, bo zopet taka, kakršna je bila. In tedaj? Kaj bo takrat Z nama? Nu, zdaj vidite, da ni mogoče. Ne, ne, mama, Vi ne morete razumeti. Čemu bi še Vi trpeli z nama? Da, da, Vi ste svetnica! Nič ne poznate tistega, kar nam razburja srce. Kako bi poznali vse temne stvari, ki so v ljubezni?”

Ob tem obupnem kriku se je gospe Romenayjevi trgalo srce, vstala je, vzela med svoji dlani sinovo glavo, kako bi hotela, da je ne vidi, in mehko je mrmrala:

“Mark, motiš se ... Pravim ti, da se motiš o meni.”

Ni je videl, toda starkin glas je bil tako spremenjen, da je presenečen za hip odlašal, nato pa se je izvil iz objema in stal čudno razburjen prav pred njo.

“Ah, ne, mati, tega ne! Samo tega ne! Saj je že onega drugega gorja dovolj! Nikoli ji ne bom odpustil, če bom zaradi nje izgubil zaupanje v Vas.”

Tudi ob tem viharju se ni zgenila.

“Kaj torej verjameš, Mark?”

“Kajne, mati, ničesar mi ni treba verjeti? Tako zelo ste hoteli biti usmiljeni s Terezo, da bi celo sami sebe radi obtoževali. V Vašem glasu sem to čutil. Toda niste mogli.” In bilo bi nespametno. Zdaj me je sram, da sem mogel za hip kaj takega sumničičti.”

Za trenutek si je pokrila obraz z rokami in ugenil je globoki pomen te kretnje in molka, toda, ko je umeknila roke, je znova videl resni mir v njenih jasnih očeh, ki jih je tako ljubil. Ona pa je rekla preprosto: “Poslušaj me!”

Znova se je upiral.

“Nočem Vas poslušati.”

Hotel jo je za vselej ustaviti in ji zabraniti izpoved, ki jo je po njegovih mislih nameravala le zato, da bi se žrtvovala za ono. Rekel je tako, da je morala odnehati:

“Nikoli, nikoli! Vi ste brez madeža. Vi niste bili nikomur ljubica. Dosti je, nehajva!” Zares se je nehote umeknila, ker so jo preplašile besede, kakršnih ni pričakovala.

“Oh, Mark, nikoli, to ti prisegam!”

Toda ta pozni ugovor je imel Čudne posledice. Mark je namignil na lastno žalostno doživetje:

“Vidite! Že ob sami misli na to se vse upira v Vas. Vaš upor je Terezina obsodba. Med njo in Vami je prepad, ki ga nobena stvar ne more napolniti. Rekel sem Vam že, da naju ne morete razumeti.”

“Moj Bog, moj Bog!” je zdihovala starka, “navdihni me! Noče me poslušati in ne ve, da lahko tudi njej odpusti, če odpusti meni.”

In po teh besedah se je obrnila k njemu.

“Pravkar si mi storil veliko hudega, čeprav nehote. Spomnila sem te tvoje mladosti in takoj si vedel, da se mi nisi smel približati, dokler si bil še majhen. Res je, nisem bila vedno dobra mati.”

“Oh, mama!”

“Vidiš, ko je človek mlad, zahteva preveč sreče, nikoli mu je ni dovolj.”

“Ne, ne, zelo ste bili nesrečni. Vem. Kaj bi iskali izgovorov, Vi, ki Vam jih treba ni. Oče.”

“Ne govoriva o očetu. Le slabost ima vedno izgovore. Obljuba zvestobe pa s tem še ni razveljavljena. Nočem olepševati svoje krivde.”

Govorila je o sebi, kakor da je zločinka. Njena vest je še večala rano, ki jo je vsekal ta prestopek v njeno srce.

Filip Romenay, najbolj znani stavbenik svoje dobe, ki je vodil vsako slavje, vsako umetniško prireditev in oznanjal vsemu Parizu svoje uspehe, se zanjo ni brigal, še celo javno jo je sramotil. V tem času se je zaljubil vanjo mlad fant, ki je zahajal v njihovo hišo; osvojila ga je njena prezgodnja otožnost, nedolžni, skoraj dekliški pogled, ki zaradi žalovanja ne sme plesati — in vse, kar je bilo v njej otročjega in prezgodaj in brez vzroka ubitega. V sila nežni pazljivosti — kakor bi se bal, da je ne bi mučil zaradi njenih čistih oči, njene odkrite poštenosti — jo je navadil, da je smel biti pri njej, da sta se rada videla in bila v razgovoru iste ljubkosti. In polagoma ji je sprva le namigaval, nekega dne pa odkrito govoril o ljubezni. Morda je bila presenečena, morda tudi pripravljena na to: ni ga odbila. Ni mu priznala svoje ljubezni, ne tedaj ne kedaj pozneje. Samo poslušala ga je, se mu smehljala, mu verjela in kadar je hotel oditi, ga je zadrževala. Hotela je, da bi bil zadovoljen s to tiho igro čustev. Mislila je, da nežnost ne zahteva od nas ničesar drugega. Ni vedela, da ljubezen že nazaduje, če ne napreduje. Tn potem se je njen oboževatelj oženil. Morda bi mu bila njena žalost in presenečenje izdala skrivnost, če bi ji bil prej grozil z ženitvijo. Toda kdo je tako potrpežljiv, da bi meril globino nežnega srca: dandanes se vsem tako mudi. Dolgo ni mogla tega pozabiti. Šele čez leta je v ljubezni do Boga in v materinskih čuvstvih našla svoj mir. Da, tudi ona se mu je bila v mislih vdala, in če je misel že vdana, kaj pomeni potem še privolitev v dejanje? Ta strah, ki ga je imela sama pred seboj, ta tihi strah, ki ga je bila preživela, jo je predrugačil, očistil in dvignil njeno dušo. Kdor je občutil svojo slabost, ne obsoja ljubezni, dokler ni slišal njenega zagovora ...

* * *

V preplašenih besedah je prizanašala možu in obsojala le sebe; nerodno je odkrila sinu to preizkušnjo. Tako je bila ona nesrečna že pred Terezo, a je manj trpela, da zadosti, nego trpi ta. Hotela se je ponižati pred Terezo; v tem pa je bilo toliko preproste plemenitosti, da jo je sin nežno objel.

“Draga mati, ne obtožujte se več! Saj vendar vidite, da vse Vaše besede zadevajo Vaš smoter. Bili ste zapeljiva ženska — poglejte tu Svojo sliko! — in vendar brez lastne krivde tako nesrečna. Preizkušnja je prišla nad Vas in zmagovito ste jo prestali. In zdaj hočete biti na vsak način grešnica!”

“Zlo je v nas.”

“V Vas ni več sledu o njem. Za vse, kar ste mi odkrili, zaradi usmiljenja, zaradi velikodušne nežnosti, s katero ste mi priznali skušnjavo, bi moral prav za prav poklekniti pred Vami, mati!”

“Molči!”

“Za roko bi radi prijeli Terezo in mi jo privedli semkaj.”

“Je li ne bi sprejel?”

“Moja hiša je tudi njena, toda vselej bom iskal v njej le njeno ljubezen do onega.”

“Mark, bolj misliš na njeno napako ko ona sama.”

“Le na njeno ljubezen mislim.”

Vrnil se je k mizi in je prav tako razburjeno dostavil:

“Toliko mladosti je bilo v njej. Prav ko ste vstopili, sem prebiral njena pisma. Nisem je znal čuvati. Ko govori o Andreju Noransu po najinem dvoboju, pravi, da naju njegova smrt ne bi bolj ločila nego naju loči njegovo življenje. Naj bo živ ali mrtev, njegova je.”

In je dostavil:

“Da, le še na njuno ljubezen mislim.”

“Toda,” je znova začela gospa Romenay, “kaj veš, če ni ona, ko je bežala od tebe, mislila bolj nate, na hčerko in na hišo nego na svojo ljubezen. Iz dalje marsikaj pritaknemo strasti. Te nam ne dajo sreče, ki si jo zamišljamo. Da, gotovo se motiva o njej. Nič ni ženi dražjega nego urejeno življenje in mir domačega ognjišča. Sicer tega ne spoznajo takoj, slabe so in drugi jih zapeljujejo, vendar pa je tako, verjemi!”

V svoji materinski ljubezni je našla to, kar je našel prior na Svetem Bernardu iz vere in poznanju ljudi, in je zatrjevala: “Mi li nisi odkril svojega veselja, ko si Terezo zopet videl živo? Zdaj moraš, Mark, moraš mimo ljubezni, ki ju je vezala. Ubogega otroka, ki ti je povzročil tako bridkost, moraš vsekakor ljubiti tembolj, ljubiti z vsem, kar je najboljšega v tebi. Bridkost nam je dana le zato, da smo v njej večji in boljši. Navadi se, da ti bo služila v dobro! Poslušaj Boga, ki ti govori v tvojem srcu.”

Te besede so ga zadele, pomišljal je, iskal pota, nato pa je obupano zamrmral:

“Le ubog človek sem. Nikoli ne bom mogel ...”

“Poskušaj. Odpuščenje nalaga večje naloge tistemu, ki odpušča, nego onemu, ki je kriv. Sicer bi oba padala, namesto da se dvigata. Vsaj meni se tako zdi, Mark; toda dobro ne vem.”

V teh besedah je hotela skriti vsako namigavanje nase. Ona, ki je tolikrat odpustila, je zdaj odstranila lastno žalostno preteklost, ki jo je še pravkar ponudila kot spravno žrtev. Mark je znova nekoliko pomislil, preden je odgovoril:

“Skušal bom. To bo najina rešitev ... Da, iti moram mimo njune ljubezni ...”

Njegov ponos ga bo podpiral, nanj se bo oprl v tem boju. Saj se je še vedno lahko zanesel nanj, da ni omagal.

* * *

Ko ga je mati zapustila, misleč, da se je že umiril, in je bila polna upanja — mati, ki je samo sebe ponižala in se obtoževala, da bi rešila Terezo, ter je odhajala z novo nežno ljubeznijo do sina — je hotel znova delati in je začel pregledovati pošto; zelo pa se je začudil, ko je med drugim našel tudi pismo gospe Noransove, ki ga je prosila za sestanek.

II.[uredi]

Mark se je kaj čudno pripravljal na poset gospe Noransove; prebiral je pisma, ki jih je pisal Terezi njen ljubimec. Ta pisma so že dolgo vedno znova vžigala Markovo sovraštvo in na tihem je vselej čutil, da je žaljen njegov ponos, kadar jih je vzel v roko. Te sramote tudi njegova strast ni mogla premagati in nekajkrat je spravil te ugrabljene priče na dno miznice — zdaj pa so vse drugače vplivale nanj. Zdaj s svojim sovraštvom ni več zasledoval parčka, ki mu je razdrl domače ognjišče. Zakaj naj bi jima bil krivičen? Vselej, kadar je pred spravo na Velikem Svetem Bernardu ženo obsojal, je butal ob lastno srce in ob vso svojo preteklost. Ne, on ni ljubil nevrednice! Ni se motil o njej, ki jo je bil spoznal svetlega dne v kostanjevem drevoredu nad Lemanskim jezerom pred staro hišo, druga moč, ki jo je zdaj bolje spoznal, ga je ločila od nje. Zdaj je namreč pel slavo mrtvecu, čigar pogum je vpričo njega slavil oče Sonnier; on je bil še bolj predrzen in je cenil celo mrtvečevo zapeljivost.

Ta pisma so bila polna mladosti. Ne one prve, nerodne in smešne mladosti, ki prekipeva od domišljije in čudaških prigod, ki namenoma olepšava resničnost in meša v svojo ginjeno zaljubljenost toliko laži. Pozneje človek ne čuti več potrebe, da bi preobračal svet, zakaj pozna ga že bolje.

Najde za svoje srce na tisoče virov veselja in žalosti, teh sestra-dvojčic, ki vedno druga drugo podpirata. Svežost in zanesenost morda še ostane, a bolj umerjeno ljubezensko čustvo se izraža bolj nežno in jasno, da se razodene in spozna.

Tako mu je moral Andrej Norans pojasniti Terezino srce, ki je v njunem razporu toliko trpelo. Občutil je njeno ljubkost, ki ji ni iskal zadnjega dna, ker se mu to ni zdelo vredno: zakaj vdala se mu je bila zelo hitro in brez oklevanja — mlada ženska, ki se nikomur ni znala laskati, je bila vsa presenečena ob njegovi prošnji in se mu je v ljubezenskem genotju takoj vdala. Morda pa tej ljubkosti tudi zato ni iskal vzroka, ker je bil mož dela in ni gledal vase ter ni proučeval notranjosti. Mark dozdaj te ljubkosti ni toliko občutil, ker je bila preveč preprosta; zdaj pa je ležala razgrnjena pred njim, vsa gola; razbral j o je že iz prvih Noransovih pisem Terezi, ko je v njih še mešal “gospo” in “Terezo” in se je bal, da se ne bo odzvala njegovi ljubezni, ter jo zato skušal skriti v ljubeznivo in veselo čebljanje — kakor se podnevi skrijemo pod drevo z redkim listjem:

“Najbolj mi je všeč na Vas, gospa, da niste nikomur podobni, čeprav tega sami ne veste. Joj, kako neumne so te besede, ki vendar govore veliko resnico! Dandanes izdelujejo ženske, ki so vse našemljene, olišpane ko Afričani, in poleg vsega še natrpane z leposlovjem, pa so vendar vse enake. Same se sestavljajo — kakor pesmi. Vsako jutro se narede za dotični dan; in, glejte, njih kretnja in vsak njih gib, vsaka beseda in vsako njihovo genotje je po tem umerjeno. Le poslušajte: te ženske imajo vedno pri rokah pripravljen izrek, ki ga ob priliki spuste preko pomazanih ustnic. Znajo pesemce o morju in o gori, o zvonikih in Italiji, o vetru in cestah, o letnih časih, o modi in o ljubezni. Nudijo vam zdaj to, zdaj ono, kakor bi stregle s kozarci na srebrnem pladnju. Vse je prekrasno pripravljeno. Glavno je, da pri tem ne trpi ne obleka ne obraz ne telesna linija. Kamenite vrtne boginje so, boginje z gramofonom v sebi. Govore vse, kar hočete, kakor so se bile naučile; so pa nagibčne in ne spreminjajo ničesar razen morda ljubčke; toda je li to vredno? Vi ne iščete uglašenosti in vendar se pri Vas zliva vse v soglasje. Pri Vas ni nič narejenega in resnično življenje je v vseh Vaših gibih. Besede, ki izražajo Vaša čustva, ne pomen jo same v sebi ničesar; kdor pa jih zna poslušati, začuti v njih notranji ritem, ki je ves mehek in vendar odločen, Vaš ritem, za katerega niti sami ne veste. Ljudje mislijo, da ste preprosta ženska, in jaz sem tega vesel. Vem, da se najdejo ljudje, ki ne vedo, da ste lepi, niti tega ne, da se Vaša lepota ujema z lepoto sveta: od jutranje nežnosti pa do kretnje, s katero pobožate svojo hčerko. Želim, da bi Vas le jaz znal ceniti. Zato si bom morda kdaj že drznil izreči, česar se Vam zdaj še ne upam povedati; zakaj, na tem svetu moramo vendar za nekoga živeti, kajne? In če nihče ne bo spoznal Vašega srca, potem ne bo za nikogar živelo. In to bi bilo zelo žalostno. In zdi se mi, da zaradi tega živim ...”

Tereza na to pismo ni odgovorila. To so pričala naslednja pisma, v katerih je že nežneje prosil. Ona ni odgovarjala nanje, toda sprejemala jih je in jih hranila. Kako je taka opravičena hvala ne bi na skrivaj genila?

Bilo je po bivanju na Riffelalpi, kjer sta skupaj hodila po gorah, skupaj prenašala mraz, veter, solnčni blesk preko snega, utrujenost in nevarnost. Na ledeniku ali ob pečini ju je zvezala vrv in njuno življenje je bilo izročeno isti usodi. Namigavanja na to preteklost so se množila. Bila so vez, ki je njuno tovarištvo spremenilo v prijateljstvo in prijateljstvo v mlado ljubezen. Tako si je oživljal preteklost, ki jo je spomin predstavljal v drugačni luči.

Mark je dobro poznal Terezo, kakršno so opisovale te tople in obenem še trepetajoče vrstice. Tako je bil videl, in sicer on prvi, v kostanjevem drevoredu. Da, prav takšna je bila: preprosta, naravna, nestalna, jadro, ki ga oblikuje veter ali človeška roka kakor hoče, in vedno se je prilegala, ujemala z lepoto svoje okolice. Ni bila odločne narave. Hitro se je vdajala vplivom in zato bi bil moral nanjo vedno ugodno vplivati. Sama dobrota tem bitjem ni dovolj. Toda, kdaj je dobrota še zadoščala? Taka bitja je treba gojiti kakor cvetlico, ki ji oskrbimo solnca in vode — zakaj njim je treba tako smeha, kakor joka. Pri njem pa je bila Tereza preveč svobodna.

Prihajala in odhajala je, kadar je sama hotela, in nihče ni pazil na njene misli. Lahko jih je pasla, kjerkoli je hotela. Zanimal se je pač za njene obleke, za njene obiske in sprehode; polagoma pa je vnanjost nadkrilila njuno zaupnost. Tedaj je zavladala v hiši navada. Zidal je hiše, njegova pa se je podirala. Vse je spravljal v red: stanovanja in opravo, ničesar pa ni prepustil domišljiji, času ali hipni človeški domisli. Povsod je vladala le volja in red. Oh, da bi ga bila ona vsaj malo nadlegovala pri njegovih načrtih, ga pomotila semintja v delovnih urah, prinesla nekaj nereda celo v njegove preresne stavbe, ki so preveč jasno govorile o svoji koristnosti, malo počitka v njegovo delo, v njegov poklicni ponos! Imela je pravico do tega; ko jo je bil spoznal, se mu je mrzlo srce zadovoljilo s hipno opojnostjo, ki jo je zdaj zaničeval in ki jo je vobče laže obvladati nego resnično strast. Klik teh src je stri, ki so se prehitro odprla in ki jih je privabil z vsem, kar je bilo v njem oblastnega, trdega, pa tudi plemenitega in močnega? Za nekaj časa ga je Tereza pomirila s svojo nežnostjo in svojim mirnim življenjem. Toda Pariz je zgrabil tudi njo, tisti Pariz, ki ga je zaničeval, ker se njegovega jarma ni mogel otresti; sprejemal pa je njegove zakone, čeprav vanje ni veroval; ta Pariz pa naredi iz ženske, kakršna je bila Tereza, neznano in zgubljeno bitje, če ne pazimo nanjo.

Vsa je bila podvržena vplivu vremena, časa, godbe in preprostih besed, ki po najkrajši poti odkrivajo resnico; kako torej Tereza ne bi bila podlegla vplivu moža, ki ji je tako goreče daroval svojo mladost, ki jo je zopet dvignil, samo zato, ker jo je razumel, ki je bil vrhu vsega še nesrečen. Ni tožil: tožba nas vedno nekoliko poniža in je dolgočasna. Toda kakor voda, ki je prejedla skalo, da si napravi pot, je imela tudi njegova ljubezen v sebi tisto moč — iz čudne želje po sreči — ki priča o vztrajnem trudu preko težkoč življenja. Lahko je verjela, da je v življenju Andreja Noransa le še ona edina mogla do veljave. In tu se ji je zvrtelo v glavi.

“Kaj še ostane tistemu, ki ljubi, kakor Vas jaz ljubim,” je Mark mrmraje bral konec. Oni jo je spomnil, kako sta bila sama na izletih in je vesoljstvo ležalo ob njunih nogah:

“Se spominjate, prijateljica moja? Dovolite, da Vas kličem vsaj s tem imenom, ki ga ne morem dati nobeni drugi ženski. Se spominjate poti na Breithorn? Vodnik, ki je šel pred nama, je moral proti koncu sekati v led stopnice; Vaše lahke noge pa so se tako malo dotikale ledu, da ste me vprašali, čemu hodimo tako počasi. Zdelo se Vam je, da ne bomo nikoli prišli na vrh; hipoma pa Vam je ležal vrh pred nogami, kakor bi se bil rahlo nagnil, da bi Vam ustregel.

Na gorah se skoraj vedno zgodi tako. In morda ima tudi bridka ljubezen tako nenaden konec. Zmagali ste in zmaga Vas je tako prevzela, da so se Vam oči napolnile s solzami.

Niste bili še utrjeni, kakor so ženske, ki jih navadno srečavamo na ledenikih in ki so hujše nego možje. Oh, kako so mi bile te solze všeč! Tudi v zmagi ste bili ponižni. Drugi, kadar zmagajo, vriskajo od veselja. Vi pa ste jokali.

Ko ste zagledali pod modrim nebom široko morje Alp, ste rekli: ‘Prekrasno!’ In jaz sem Vam odgovoril: ‘Tudi to bo minulo!’ Mislil sem na Vašo utrujenost, ki se je niste več spominjali. Toda niste se smejali. Ste li mislili kakor jaz, da bo minil le najin pogled, ki je vsrkal vase vso to lepoto sveta? Svet pa bo stal tudi brez naju. Pride dan, ko ga ne bomo več ne gledali na čutili. Ne bo nas več in še ta resnica bo brez pomena. Le eno življenje imamo, da ga uživamo. In ko mislimo v srečnih dneh na to, bi radi šiloma ločili vsak trenutek od prihodnjega, da bi se nam tako vsak hip spremenil v večnost.

Toda ne, ne! Vi se boste vdali življenju trenutka in ne boste zahtevali nič več. Z ničimer si ne težite življenja in to je še najbolje. Takrat sem Vam hotel pokazati svojo učenost in Vam povedati imena vseh teh gora, ki so naju obdajale, drugo za drugim. Ne kličem zvezd z imeni, kakor Vi, toda malo zemljepisja znam. ‘Poglejte tja doli,’ sem rekel, ‘to je Veliki Paradiž.’ — ‘Da!’ ste mi odgovorili, toda gledali ste drugam. Nisem nadaljeval s svojimi imeni. Ni imelo pomena. Toda ne mislite, da sem bil zaradi te Vaše brezbrižnosti hud na Vas. Tudi jaz, posebno še jaz sem videl povsod Veliki Paradiž ...

Takrat ste bili pač nekoliko rdeči, gospa! Vsa kri Vam je silila v glavo. Kakor so. se Vaša čustva razgibala in vzplamtela, tako je plala tudi Vaša kri. To je bilo življenje Vaše duše. Vabilo me je. In da bi se ji približal, sem Vas hotel objeti. Odpustite mi, joj, odpustite mi! To je še edino sredstvo ...

In potem sva se vračala. Končno vede vsaka pot navzdol ...”

Mark je hipoma prenehal s čitanjem. Ti dokazi strastne nežnosti, ki jih je prej iskal, da se je ob njih trgalo njegovo srce, so ga zdaj, ko so bile ustnice Andreja Noransa že mrzle, manj dirnili ko one poteze, s katerimi je meril na globoko Terezino srce. Bil je prepričan, da bo po tej krvavi poti prišel do obupa, ki mu ga je povzročala popolnost njune ljubezni. Da bi se še bolj poglobil vanjo, je obrnil list in se ustavil ob nekakšni pesnitvi, ki jo je dobro poznal in ki je bila spisana malo pred njuno ločitvijo. V skoraj tegobnem občudovanju je v njej opeval oboževalec svojo boječo in trepetajočo ljubico:

“Zaradi Vaših las, ki jih je barvala medla večerna luna in ki Vam obdajajo obraz kakor svetli sij Ljubo Gospo, zaradi Vaših predolgih las, ki so Vam v napotje, katerih ste bolj naveličani kakor pa nanje ponosni in katerih krasote le Vi edini ne poznate, zaradi njih Vas ljubim. Zaradi Vaših rok, ki jih ne mazilite in ne drgnete z dišavami in ki vendar dehtijo po cvetkah, zaradi Vaših nestrpnih in zmeraj nemirnih rok, ki so žive kakor Vi sami, zaradi njih Vas ljubim.

Zaradi Vaših oči, ki so dobre do vseh stvari in jih ne skušajo spreminjati, ki verjamejo v preprostost narave in obrazov, zaradi Vaših oči, ki so vedno žalostne in plašne, kadar me gledajo, zaradi njih Vas ljubim.

Zaradi Vaših ust, ki se smehljajo v žalosti, odkar sem jih prisilil, da govore neresnico, zaradi Vaših ust, ki so dobile grenko gubo, odkar se poznava, zaradi njih Vas ljubim.

Zaradi odločnosti, s katero ste se upirali moji nežnosti in nato tudi svoji — zaradi nje Vas ljubim.

Zaradi strahu, s katerim ste prihajali na najine sestanke, zaradi strahu, ki ga občuti moje srce, odkar živi le za Vas — zaradi njega Vas ljubim.

Zaradi Vaše odkritosti, Vaše ljubezni do poštenja, Vašega usmiljenja in rahločutnosti, zaradi vsega, kar Vam ne dovoljuje, da bi bili popolnoma moji, zaradi onega v Vas, radi česar Vas nikoli ne bom mogel popolnoma osrečiti jaz, ki bi za Vašo srečo rad dal zadnjo kapljico svoje krvi, zaradi tega Te ljubim, ljubezen Ti moja!”

In ta mož, ki je poznal moč svoje ljubezni, je kljub vsemu privolil, da sta se v smrti ločila.

Na ledeniku Progu ga je bila zvabila s seboj v prepad. Vrv, ki se ni pretrgala, ju je vezala. Prepad ju je klical. Neznosna telesna bolečina ju je porivala za ramena. Z njo vred bi se bil spustil v brezno, z njo, ki mu je sama ponudba ta vzvišeni in večni objem. In on se je otresel vseh teh napadov na svojo oslabelo voljo.

Da, oče Sonnier je imel prav v svojem slavospevu mrtvecu v čast. Ta je bil mož. In Mark, ki je že davno pozabil na osveto, ga je zavidal za njegovo ljubezen in še bolj za samoto in za smrt. “Končno pelje vsaka pot navzdol.” Srečni tisti, ki so v življenju imelu visoke sanje, ki so jih dosegli in niso šli navzdol ...

*

Tako se je slabo pripravil za sprejem gospe Noransove. Ko so jo naznanili, je Mark Romenay že davno nehal citati, in pa še nehal sanjariti. Preden jo je sprejel, je poiskal velik ovitek, kamor je kakor v grob spravil vsa ta pisma, ki jih nikoli več ne bo bral, ki jih po njegovih mislih tudi ni smel več brati, nikoli več, ker ga je prevzel čut spoštovanja pred usodno veličino ljubezni, o kateri so govorila ko žive priče.

Simona Norana je bila brez dvoma lepša ko Tereza. Komaj je vstopila, je odgmila svoj črni pajčolan, da bi svobodneje govorila, in iz črnine se je kakor iz veličastnega marmorja izločil bleščeč mlečno beli obraz, kakršnega imajo večkrat rjavolaske in ki v čudnem blesku nadomešča barvo v obrazu; sredi tega obraza pa so tvorila usta krvavo zarezo. Vsa obleka brez okraska je govorila o njeni skrbi za ličnost. Tudi žalovanje je pričalo o njeni mladosti.

Ko jo je povabil, naj sede, se je pomišljala, kakor bi ji bolj prijalo, da pokaže svojo postavo, katere nihče ni pogledal brez kazni, ali kakor bi se spominjala zadnjega žaljivega sprejema pred sedmimi meseci prav na tem kraju. Nesreča, ki jo je bila takrat izzvala, je doživela svoj zaključek. Toda ta razvoj, ki se je tikal tudi nje, je ni stri. Se vedno je ostala razkošna in bojevita žena, ki je hotela osvajati. Se vedno se je upirala vlogi zapuščene, izdane žene, ki je modna ženska ne more prenesti. In Marku se je zdelo čudno, da jo je videl pred seboj prav tako kakor nekdaj, da je nesreča ni prav nič upognila. Se je li on sam toliko spremenil?

Kaj je hotela? Zakaj je zahtevala ta sestanek? Nič se ji ni mudilo, da bi mu pojasnila, celo obotavljala se je. Se je li silila, da bi zatajila svoje genotje? In zdaj, ko sta si po zadnjem srečanju stala oči v oči, sta bila oba nekoliko zmedena.

“Hoteli ste govoriti z menoj, gospa,” je začel Mark, ker je ona molčala.

Čeprav je govoril hladno, se je vendar zavedela ob njegovem glasu in pričela vsa zasopla v kratkih stavkih. Bila je izmed tistih žensk, ki prično s čebljanjem o dnevnih stvareh in ki jih njihovo šemljenje slabo pripravlja na stik z življenjem.

“Da, morala sem. Kakor Vas so tudi mene obvestili o nesreči. Tisti žalostni večer ste me videli v vlaku. V Martignyju sem zvedela vse. Kljub žalosti sem se morala brigati za podrobnosti njegovega prevoza. In takoj potem sem se vrnila v Pariz. Nikogar nisem mogla spraševati. O stvari vem le toliko, kolikor mi je povedal duhovnik. Vi ste imeli več časa, ker Vam je smrt prizanesla. Vedela sem, da greste pomagat gospe Romenay, da ste se spravili z njo. Morda mi lahko kaj poveste. Ob takih udarcih bi človek rad vse vedel. Zato mi odpustite ta korak!”

Kako, po kom je bila zvedela za njuno spravo? Morda pa je samo domnevala, ker je on potoval na Veliki Sveti Bernard?

Pokimal ji je, da spoštuje njen tako naraven korak — čeprav se mu je v resnici zelo čudil—. nato pa je iskal, kako bi ji ugodil. In čudil se je, ko je glasno izgovoril ime Andreja Noransa brez sovraštva, brez jeze, kakor bi šlo za neznanca, čigar žalostni konec nam vzbuja sočutje. Toda iz njegove povesti je bilo slišati, kakor bi bil Andrej Norans sam na gori Velanu. O Terezi ni govoril. Nihče ni več smel omenjati Tereze, ki se je vrnila k domačemu ognjišču.

Gospa Norans ga ni prekinila. Pogovor je kmalu zastal. Ker pa še ni hotela oditi, ji je dal številko Petit Valsaina, iz katere je on dobil prve podatke. Medtem ko je brala, jo je opazoval in se čudil, kako je bila mirna. Niti enega trepetljaja ni ujel na mirnem obrazu, niti enega znamenja notranjega genotja. Vrnila mu je list z besedami, ki so se nanašale na samomor, s katerimi je zaključil članek:

“Ne, ne, nista se hotela sama umoriti! Kakšen nezmisel!”

Krvaveča usta so zaničljivo zavrgla to čudaško domnevo. Kdor je vse podredil strasti, ne misli na smrt. Toda če je en zaljubljenec obsojen in bi moral drugi sam živeti? ...

Mark ni odgovoril. Neskončne razdalje so ga ločile od te ženske, ki se ji je nesreča na gori Velanu zdela tako podobna enakim iz dnevnih novic v časopisih. Toda čemu je prišla?

“Je to vse?” je še enkrat vprašala.

Rad bi jo bil odpravil in se znebil njene navzočnosti, ki ga je mučila. Toda spomnil se je pričevanja očeta Sonnierja in v vesti je začutil, da ne sme molčati. Z zapovedovalnim glasom, ki ni trpel ugovora, je na kratko pripovedoval o trpljenju Andreja Noransa v onih treh dneh mrtvaškega boja. V želji, da bi trpinčil samega sebe in se žrtvoval, je govoril celo o pogumu ponesrečenca, o odpovedi, ko mu je ona ponudila, da mu skrajša grozno trpljenje. Ta želja, kakršna je mučila Marka ob tem pripovedovanju, se polasti ljudi, ki so preveč trpeli in o katerih še ni mogoče vedeti, ali bodo v preizkušnji opešali ali pa bodo izšli iz nje močnejši kot so bili prej. Brez pomišljanja je izkazal čast možu, ki je nehal biti njegov sovražnik.

“Nazadnje,” je pripovedoval, “je poklical tudi svojega sina.”

Gospa Norans ga je poslušala z zanimanjem, ki ga ni skrivala. Zdelo se je, da je njegove besede niso toliko žalostile, kolikor j o je genilo, ker ga je slišala tako govoriti. Ko pa je omenil sina, se je obrnila.

“Omenjate mi tega očeta Sonnierja,” se je ojunačila in prešla v napad. “Toda on je mogel zvedeti te zaupnosti le od gospe Romenayeve.”

Mark jo je hotel ustaviti. Ona pa je že nadaljevala in že drugič vrgla v razgovor ime svoje nasprotnice:

“Gospa Romenay Vam ni ničesar pripovedovala o njem, Vam o njem?”

Premagal je jezo in preprosto je odgovoril:

“Nikoli nisva govorila o tem, kar je bilo. Nikoli ne bova govorila.”

Vstal je, da bi ji dal razumeti, da tega pogovora ne moreta nadaljevati. Toda takoj je dobil odgovor, ki mu je meril v srce:

“O čem pa razgovarjata, kadar sta sama?”

Stresel se je, kakor bi odbijal udarce. Sam v sebi je ponavljal resnično, sikajoče vprašanje: O čem pa se razgovarjata, kadar sta sama? Saj je prav zato, ker nista mogla o ničemer drugem govoriti, pustil ženo v Caux in se odločil, da se ne preseli k njej. Iz svojega novega zakonskega življenja je izgnal ta kruti in nizkotni razgovor, ta vprašanja, ki bi jo poniževala, ki bi umazala odpuščenje in preklicala spravo, ker bi mu primešal nizkotno radovednost in mučeniško zaupljivost; toda to novo družinsko življenje je bilo zdaj nemogoče. Na vse to ga je opozoril en sam stavek gospe Noransove.

Ona je gledala, kako je krvavela rana, ki jo je bila vsekala. In da bi j o razširila, je dostavila:

“Je Tereza tu?”

Kako predrzno se je poslužila imena, ki jo je moral vendar peči na ustnicah!

“Ne, ni je tu,” je rekel Mark.

“Nu, vidite!”

Ko je prišla v ulico Franqueville, ni še ničesar vedela o tem, kar se je bilo zgodilo; na slepo je ugibala in iz dveh odgovorov je zvedela vse. Toda kaj jo je brigalo zakonsko življenje Romenayevih? Ji li grenki spomin na moža — ki se v smrti ni spominjal nje, ampak je klical sina — ni zadoščal, da izpolni samoto njenih dni? Ob njej se je zgrnila grenka bridkost; tista, ki se rodi iz vsega, česar ni moči popraviti. In namesto, da bi se ji vdala, je iskala osvete. Njena notranja zbeganost je bila podobna uporu.

Mark, ki ga je ta naskok pretresel, se je zbral in jo prodiral z očmi, kakor bi hotel razbrati temni cilj, ki ga je zasledovala. In nehote se mu je pogled z ugodjem ustavil na visoki in polni postavi, ki je bila v črni obleki videti vitkejša, na marmornatem obrazu s krvavimi ustnicami, na nevarnih ustih.

Hipoma je povedala naravnost tako nenadoma, da je bil vsak ugovor nemogoč.

“Da, mislili ste, da odpuščate, in vendar niste mogli poklicati Tereze nazaj. Prav tako ko jaz tudi Vi niste mogli pozabiti žalitve, pohujšanja, smešenja. Kdo more pozabiti take stvari, takšno usodno nesrečo, ki naju je javno zadela, o kateri je vse govorilo, o kateri še vse govori. Vas, da, Vas in mene so povsod opravljali, zavidali, iskali podrobnosti in onadva sta naju izpostavila zasmehu. Da, da, zaman se premagujem, zaman se radi smrti silim k usmiljenju; vedno čutim, da ju zaničujem. In Vi? Ne čutite tudi Vi tako?”

Ravnala je z njim kakor s tovarišem. Tudi v njem je iskala svojo ranjeno ničemurnost, skrb za javno mnenje in malenkostno čustvovanje. Pred sedmimi meseci, ko se je hotela osvetiti, je nagonsko pritekla k njemu, ker je pričakovala, da jo bo on osvetil. Se je li pripravila na ta prizor? Razna znamenja so potrjevala to domnevo. Ni li pred poroko iskala Marka in se skušala navezati nanj? In pozneje v Zermattu?

Saj je moral razumeti njene ljubeznivosti, ki mu jih je izkazovala. Tako se je spraševal v kratkih hipih, ko jo je komaj poslušal in ni odgovarjal njenim strastnim vprašanjem. Le radovedno je zasledoval to prhutanje divje ptičke, ki so jo zaprli v v kletko. Toda zdelo se mu je, da jo preveč obvladuje strast, in ni ji pripisoval take namere, take pretkanosti. In predvsem: zdela se mu je prelepa! Vedno ga je nekoliko privlačevala, v nesreči pa se mu je nehote razodela. Izgovarjal jo je. In skoraj ponosen je bil nato. V notranjem nemiru, v katerem je živel po vrnitvi s Svetega Bernarda, ni imel več jasne sodbe in močnega značaja kakor poprej in trpeče telo je jasneje slišalo klic njenega telesa.

Namesto da bi jo za vselej odbil, je odgovoril nežneje nego je pričakovala:

“Ne, ne razumem Vas.”

Ona je obupano zamahnila z roko in, ker je stala pred njim, se je hipoma nagnila in se ko strta v žalosti sesedla nazaj na stol. Nagnila je obraz na mizo in ga naslonila na prekrižane roke.

V delovni sobi je kljub drevesni senci vladala žgoča avgustovska vročina. Iz navade je gospa Norans med razgovorom slekla eno rokavico in odkrila podlehtje. Mark je nehote občudoval njeno belino, ki so jo križale modre žile. Ker je bila naslonjena, ga ni mogla videti; toda bil je prepričan, da se ne bi prav nič branila, če bi se bil doteknil njenega golega komolca. Odgrnjeni pajčolan ni več branil pred pogledi vratu, katerega je okrogel izrezek ločil od obleke. Pod črnimi lasmi je bil ta vrat bleščeč; kapljica potu se je lesketala na njem. Ugenil je, da vsa trepeta — trepeta, kakor bi pričakovala, kot bi čakala, da se je dotakne z roko.

Zmagovalci, gospodarji tega sveta, obvladaj o sami sebe v vseh prilikah življenja in nikoli jih ne zavede strast. Smehljajo se Ženskam, toda, kadar se jim to zdi dobro, jih odbijajo. Premaganci, obupanci, ponižani nimajo te prostosti, nimajo pogona v sebi, ti le prenašajo jarem in se vdajajo drugim. Zakaj v vdajanju je pozaba.

Lepa Simona se ni dvignila. Kaj se je skrivalo v njej? Marka je obšla skušnjava, da bi jo dvignil, jo vzel v roke in sirovo preizkusil svojo moč.

Ne bi li bila v tem osveta nad njuno usodo, nad izdajstvom in smešenjem, konec žaloigre, povratek v globine življenja?

“Vstanite, gospa!” je hipoma rekel Mark Romenay z zbeganim glasom, ki pa je bil hitro odločen in je prekinil ta nevarni molk. “Dvignite glavo, prosim!”

Ker se ni mogla odločiti, je nadaljeval: “Odženite sovraštvo, ki Vam povzroča toliko gorja. Oba sva imela svoj delež v nesreči. Toda tudi midva sva odgovorna. Zaradi sina je bolje, da ohranite možev spomin čist.”

V hipu je bila pokonci. Je li on tako govoril, je li on obtoževal oba in ji dajal takšen nepričakovan nasvet? Gledala ga je, da bi se prepričala o tem, in videla je, da je ves miren in nepremičen. Tedaj jo je bilo sram same sebe in zagrnila je obraz, kakor da jo je nesramno žalil. Obrnila se je k vratom:

“Zbogom, gospod!” je zamrmrala.

Toda na pragu se je zopet zavedala in mu dala še zadnji udarec:

“Njegov spomin bo že gospa Romenayeva čuvala.”

Vljudno jo je spremil. Ta zadnja pšica ga ni več zadela.

Ničesar se ni bilo zgodilo med gospo Noransovo in njim. In vendar je poželel to žensko s prebelim obrazom, z močno rdečimi usti in polnimi mladostniim udi, ki jih je le slabo zakrivala žalna obleka; in vedel je, moral je vedeti, da se mu ne bi ustavljala. Usoda jo je zadela in potrla. Ni skrivala genotja, čeprav se morda res ni bila pripravila na to. Koliko drugih razmerij in strasti se je prav tako pričenjalo z neizrečenim pohlepom in neizgovorjeno željo! Kako je ušel skušnjavi, ki se mu je ponujala, ki jo je v svoji naveličanosti in poltenosti sam božal? Ni mislil na Terezo. Ni ga zadržala njegova žalostna ljubezen do Tereze. Obsedla ga je le misel na Andreja Noransa in v hipu ga je videl pred seboj, priklenjenega na sivi pečini kakor mučenca; prostovoljno je odklanjal smrt, čuval njo, ki mu jo je ponudila, in ji oznanjal, da bo še živela, brez njega. Da ne bi zaostajal za njim, je v zapovedujoči potrebi, da se ne pokaže slabšega nego je bil njegov nasprotnik, odklonil lepo Simono in jo je celo spomnil na njeno dolžnost.

... Za Orsieresom je srečal voz, ki je bil pokrit z vejami in planinskimi rožami.

“Čigav je ta pogreb?” je vprašal.

In ko so mu povedali, se je odkril.

In kakor tam zgoraj na poti na Veliki Sveti Bernard, je tudi zdaj pozdravil mrtveca z velikim spoštovanjem in tudi s sklepom, da mu hoče biti enak. Ponos mu je bil izvrstna opora. Znova je bil v tistem navdušenju, ki ga je prvikrat spoznal ob Terezini postelji, v navdušenju, v katerem nam je vse preprosto, mehko in lahko ...

III.[uredi]

Palace Hotel v Cauxu je modern grad z industrijskimi stolpi in trgovskimi lopami. Je ogromno poslopje, ki ima tristo do štiristo sob, solnčno rotundo in rdeče strehe, ki se ko živ trak prepletajo preko ogromnega poslopja. Tu je vse preskrbljeno za udobnost in razveseljevanje.

Tu vsakdo lahko živi kakor hoče: ali v vrtincu življenja ali sam zase. V tej razsežnosti se vsakdo lahko vdaja svojemu okusu. Lahko menjaš trikrat do štirikrat na dan obleko, se zabavaš, igraš, plešeš, doživljaš najzanimivejše ljubezenske prigode in blestiš v družbi, ali pa živiš meščansko družinsko življenje, ali pa se zapreš v svoje stanovanje. Skupna dvorana je tako velika, da v njej lahko postrežejo s čajem štiristo gostom hkrati. Iz bližnjih letovišč prihajajo sem na izlete, ali pa pozimi, ko se bliža noč in z njo konec smučanja ali sankanja. Takrat je tu živahno veselje, ki ga gorski zrak in telesne vaje dodajajo blesku obraza ob šumu razgovora.

In vendar je Elizabeta Avstrijska, ki jo je neki pesnik nazval cesarico samote, dolgo živela tu, ne da bi jo bil kdo spoznal. Skoraj prav tako ji je bilo všeč v Cauxu kakor ob obrežju Jadranskega morja na stopnjevitih livadah otoka Krfa. Posrečilo se ji je, da je ustvarila okoli sebe molk in v najbolj obljudenem kraju je bila daleč od sveta. Nekega jutra pa je odšla iz Cauxa, da so jo v Ženevi ubili ...

* * *

Tereza Romenay je bila od tistih gostov, ki jih nihče ne opazi. Skoraj nikdar ni zapustila sobe, ker se od padca še ni bila dovolj opomogla in pa, ker se je hotela izogniti nadležnim radovednežem. Marsikak sprehajalec je zaman izgubljaj čas, da bi iz dalje odkril skrivnost te žene, ki je kot jetnica preživljala dolge ure v slamnatem stolu na balkonu ali pa je stala in pazljivo opazovala igro svetlobnih žarkov.

Tega in onega je zavedla radovednost in spraševal je otroka, o katerem so vedeli, da je njena hči; vlačila je za seboj vedno zaposleno gospo Acherjevo in kakor povsod drugod je bila tudi tu že vsem znana in povsod priljubljena. Med hotelskimi otroki, ki so bili skoraj sami Nemci in Angleži, s polnimi lici in rdeči ko nove igrače iz Niirnberga, se je ona odražala po svoji medli bledosti, lahni ljubkosti in bistroumnosti.

“Kdo je ta gospa?” jo je nekdo vprašal.

“Moja mamica je.”

Beseda “mamica” je zanjo pomenilo vse, za tujce pa nič.

In če je kdo še silil vanjo, je široko odprla prezgodaj zbujene oči, ki so tujca skoraj neprijetno dirnile, potem pa je molčala.

“Torej nimaš očeta?” so jo vprašali nekoč.

Nima očeta? Izbruhnila je v smeh ob tej misli. Nima očeta? Kako le morejo biti ljudje tako neumni! Stvar je morala povedati svoji veliki prijateljici, Silviji Monestier, ki se je že pred njo naselila v Cauxu. Toda Silviji se stvar ni zdela tako smešna. Kaj lahko je biti brez očeta, saj tudi ona ni imela mame! In kakšen oče je to, ki ga nikoli ne vidiš? Po sprehodu, med katerim sta se to pogovarjali, je Julka pridrevela v sobo:

“Mama, zakaj ni atka nikoli k nam?”

Tereza Romenay se je čudila tej razburjenosti; posadila je ljubljenko na kolena, da jo pomiri in da ji prikrije žalost.

“Saj kmalu pride.”

“Kdaj?”

“Jutri ali pojutrišnjem.”

“Ne! Jaz ga hočem videti takoj. Kakšen oče pa je to, ki ga nikoli ne vidimo?”

“Nu, nu, le tiho bodi! On dela, zida lepe hiše in je že na poti k nama.”

Toda Julka se je razjezila in se ni dala tako hitro umiriti; vprašanje, ki ga je zdaj zastavila, je bilo brezsrčno.

“Kaj ga tudi tako dolgo ne bo, kakor Vas ni bilo, mama?”

Sama se je čudila, da je kaj takega vprašala; temno je slutila, da ni prav ravnala, da je storila nekaj, kar ne bi bila smela, ali še kaj hujšega: da je bila zlobna; oklenila se je matere okoli vratu in z jokajočim glasom pohitela:

“Toda, zdaj ne smete več oditi!”

Kljub ljubi sedanjosti se je torej vendarle spominjala časov, ko je bila mama zanjo mrtva, ko je ni več videla, na katero je bila pozabila. Zakaj nima nikoli očeta in matere hkrati kakor drugi otroci — razen Silvije Monestier ... In Terezija Romenay, ki jo je vsa nemirna in trepetajoča skušala potolažiti, je mahoma začutila njen smeh ob sebi. Srečna leta, ko ima srce peruti in se v svojem poletu ustavijo le za hipec.

“Kaj vendar imaš, mala?”

“To je gospod Monestier.”

In šla je za mislijo, ponavljala govore, ki jih je bila slišala, in razlagala, da je gospod Monestier Silvijina pestunja. Celo oponašala ga je: “Prehladila se boš, prevroče ti je; z ruto se ogrni, z robcem si obriši obraz!” Niti za minuto ni pustil Silvije pri miru in vsi so se norčevali iz njega, celo Nemka, gospodična Irma, ki se uči francosko.

“Katera Nemka?”

“Nu, Monestierjeva vendar! Skupno trgata cvetice in jih spravljata v veliko škatlo. Silvija ji pa zadaj jezik kaže.”

“Silvija ni vljudna.”

“Oh, kar prav ima! Gospodična Irma ji hoče vzeti atka.”

In kar na mestu je Julka oponašala njen hripavi glas, doktorski naglas in naglo tujkino kretnjo:

“Otroke je treba privaditi mrazu in utrujenosti,” je ponavljala njene nauke.

“Julka! Julka! Boš videla, huda bom!”

Pripovedovanja, razmišljanja Julkina in Monestierjevi obiski so bili edina vez, ki je družila gospo Romeynayevo z ostalimi gosti. Toda tudi obiski Silvinijenega očeta so postajali čezdalje redkejši. Prav gotovo so mu dale cvetice, ki jih je nosil domov v zeleni škatli, toliko posla, ali pa ga je zadrževala gospodična Irma.

Ta samota je bolnici dobro dela. Njeno izmučeno telo, ki je spočetka trpelo ob vsakem gibu, se je polagoma utrjevalo. Prve dni je živela samo s telesom, zdaj, ko je čutila smrt že tako blizu sebe, je dobilo zanjo življenje nov, čuten čar, ki ga je s lastjo uživala in se mu sama čudila. Čutila je, kako se ji pretaka življenje kapljica za kapljico po žilah, poslušala ga je, kako je redno udarjalo v njej kakor ura, in neprestano je uživala pri tem. Podrobno je mislila nanj: ta posel jo je tako prevzel, da ni mislila na ničesar drugega več. Večkrat si je očitala to otrplost; pa prav zaradi nje so se ji moči hitro vračale. Večkrat se je je hotela otresti, toda takoj se ji je vselej zopet povrnila. Pozneje je hotela urediti svoje zmedene bridkosti in upanja, ki jih je prinesla s seboj iz celice na Velikem Svetem Bernardu. Zdaj tega še ni zmogla. Potrpeti je morala sama s seboj kakor z ubogo, preizkušano in zmučeno bolnico, ki le počasi okreva.

Sprva se ni čudila Markovi odsotnosti. Gotovo so ga posli zadrževali. Saj noben delaven mož ne gleda rad ženske v naslanjaču, ki ji ne more pomagati. Bolje je, da ga ni tu. Brez dvoma je iz same obzirnosti prepustil času, da utrdi njuno spravo. Se vedno so ji pele v ušesih nepričakovane besede, prve, ki jih ji je bil izpregovoril: “Terezika moja!” ... in vsa raznežena je plakala nad njim in nad seboj.

Kako dobro, razkošno je poskrbel zanjo v Cauxu, skoraj prerazkošno! Toda: je li ni vedno obsipal z vsemi ugodnostmi? Stanovanje na voglu, ki ga je imela v najemu, je imelo salon — katerega je steklena stena ločila od predsobe, ki so jo lahko hitro spremenili v obednico — in poleg njega dve razsežni sobi: v eni sta stanovali gospa Acherjeva in Julka, v drugi pa ona. Komaj da je mogla stopiti na noge, je počasi stopicala do velikih, steklenih vrat, ki so vodila na balkon, odkoder se je nudil razgled na dve strani. Na prvi je videla pogorje Oberlanda in njegove doline, obrasle s smrečjem, zelene pašnike in pečine Jaman; na drugi strani pa se je razgrinjalo jezero v vsej dolžini, od ustja Rone do konice Yvoire, na obzorju pa so bile Savojske in Valaisanske Alpe.

Samo ta zadnja skupina jo je zanimala. Po ure in ure je sedevala nepremično in opazovala, kako se spreminjajo sence. Nobena dežela na svetu ne vpliva tako pomirljivo na nemirne in razdražene živce. Nebo, voda in vse stvari se družijo in vabijo k počitku, k miru in navdihujejo želje po lagodnem življenju.

V duhu se je zazrla v preteklost. Za pečino Ville neuve, zadaj za Dent du Midi s sedmimi vrhovi, kjer se nežno razgrinja jezero, je razločila ob jasnem vremenu ledenik Trient, in še bolj zadaj — ni li tam gora, ki je ni razločila, ki pa jo je videla v duhu, gora njenega trpljenja? Z grozo se je odvrnila od nje, pa jo znova poiskala.

Toda na pobočju Savoje — tam je bila povečini megla, tam je bilo vedno vse kakor oddaljeno in jezero se je tam zavijalo — ji ni tam mežikala njena rojstna hiša v pozdrav? Po raznih znakih, zvonikih in vaseh je skušala določiti, kje leži. Vdala se je sanjam in zopet je živela v časih, ko je kot zasanjana deklica dvigala roke v zrak proti tem mehkih bregovom ali pa jih stegovala v pozdrav ljubezni, ki je napolnjeval žejno srce.

Kakor toliko žena je tudi ona ljubila ljubezen. Šla je nekam in sama ni vedela kam. Sedaj pa se je bala ljubezni; poznala je njene sladkosti, pa tudi njeno trpkost.

Ni li do dna okusila te trpkosti? Kaj se je ljubezen še ni naveličala preganjati? Kaj ji še vedno stiska srce kakor žrtvi in je noče izpustiti? Zakaj so se ji zdaj oči ustavile tu, čisto blizu, ob poti, ki vodi mimo zelenih trat pod hotelom do postaje male električne železnice? Zakaj se ne vračajo nazaj po Ronski dolini in se ne ustavljajo tam doli v Savoji? Njen balkon je previsok, da bi mogla z njega razločiti samotno postavo, toda kljub temu gleda za njo. Potniki so že opazili njeno vedenje. Domišljevali so si, da oni privlačujejo njene poglede.

Tereza, slaba Tereza, nakaj misliš? Ljubimec ti je umrl v gorah in videla si, kako močan je bil v trpljenju. Zavrnil te je, ko si mu ponudila, da bi mu sledila, da bi pred njim šla v deželo, odkoder ni vrnitve. Zavrnil te je, ker te je ljubil v najvišji ljubezni, v tisti, ki samega sebe pozabi ob njem, ki ga ljubi. Vsak večer moliš za pokoj njegove duše, in med molitvijo si zakrivaš obraz, morda zato, ker se gledaš z njim na Kalvariji Proz, morda zato, ker se ti zdi ta ljubezen grešna. Da, rodovi poštenih žena, iz katerih si izšla, počivajo v blagoslovljeni zemlji na majhnem vaškem pokopališču, ki bi ga zopet rada videla; tam je tvoja babica in tvoja draga mati, ki tvojega srca ne bi mogla razumeti, ki bi je bilo tebe sram in ki te kliče. In zdaj še živi Julka, tvoja hči, ki jo obožuješ, ki potrebuje svojo mamico — svojo ubeglo mamico in ne sme nikoli spoznati njene krivde. In mimo tega je še domača hiša, sladkost domačega miru, vse dobrote rednega življenja, ki si ga bila izgubila, pa zopet našla. In nad vsem tem je Bog, ki ga kličeš na pomoč in ki ti je zaradi tvojega kesanja odpustil. Toda morda si ob sami misli na svojo ljubezen lahko nezvesta? Kdo pozna misli? Nikoumr ne škodujejo in moremo jih poslati, komur hočemo. Ne moremo jim vedno zapovedovati — kakor ptičke odlete in se smejejo ptičarju. Nevidno življenje našega bitja so. In dokazujejo naše bivanje. Tereza, kam ti plovejo misli? ...

* * *

Ljubi ji je umrl v gorah in ona še živi ...

Že mesec je od tega, kar je prišla z Velikega Svetega Bernarda. Mesec in še več in Mark še ni prišel. Žgoči avgust, ki ga višina omiljuje, se nagiba že h koncu, in njega še ni bilo. Vzroki te dolge odsotnosti, ki jih navaja v pismih, so verjetni, toda vzrok je pač vzrok. Njegova pisma so napisana z velikimi črkami, kakor bi se bal, da sicer ne bi mogel popisati vseh štirih strani. Iz njih črpa Tereza zaupanje, živo nežnost in celo spoštovanje, ki zastira vso preteklost, ki jo dviga v lastnih očeh; toda rada bi v njih več neprisiljenosti. Mark je seveda mož, ki ne ljubi izbruhov in čuti le v srcu. Toda ona je bolna; tega ne bi smel pozabiti. Taka pisma piše ženi mož po dolgih letih zakonskega življenja, ko se več ne boji zanjo. Po letih zakonskega življenja, to je res; toda ona je odšla in on ji je odpustil!

Kako vse drugače mu bo ona pisala, ko bo mogla pisati! Zdaj je imela še ranjeno roko in ni mogla. Morala je Julki počasi narekovati, in to je vse kaj drugega.

Ko se ji je roka zacelila, se je več dni delala, kakor bi ji še krvavela. Poskušala je, naredila osnutek pisma, v sencih ji je kovalo, prsti so ji trepetali, besede je niso slušale, ni mogla povedati, kar je čutila. Mislila je, da bo šlo tako lahko! Zdaj ni bila nobena stvar več lahka.

In njena pisma so bila prav tako nerodna in prisiljena kakor moževa.

Vse bolj nemirna je čakala Marka, hrepenela po njem in se ga bala.

Toda, da bi le prišel in vse bo zopet dobro, vse bo svetlo ko v celici na Velikem Svetem Bernardu, kjer sta se bila našla. Pravkar je Julka tožila zaradi njegove odsotnosti. In mahoma se je je polastil strah, da ga sploh ne bo, da se mu je smilila, toda da je ne ljubi več. Ne ljubi je več! Odrezali so ji lepe lase, ki

ji le počasi zopet rastejo, niso več tako zlati ko nekdaj, bolj kostanjevi so. Nikoli več ne bodo tako dolgi, svileni in lahki. Posebno prve dni, ko ji je bila koža še opaljena in poteze trde, je bila podobna fantu.

Toda tudi zdaj nikakor ni bila grda v obraz. Zrcalo, ki ga je sprva le boječe jemala v roke, ji je govorilo pomirljive besede. Brazgotine so izginile; nos je zopet dobil čisto obliko in lica so bila rožnata in so kazala odsev njenih čustev. Guba ob ustnicah in druga pod očmi sta pričali o prestanem trpljenju, toda tudi v teh potezah je bila ljubkost: obraz je dobil globlji izraz. In suho telo je postalo gibčno in vitko. Zakaj ni Marka, da bi jo videl?

Končno je prišel. Kmalu po obisku gospe Noransove. Ni je obvestil. Nič bolj ga ni čakala ta dan kakor ostale dneve; nič bolj in nič manj. Potrkal je na vrata, kakor bi stanovanje ne bilo vpisano na njegovo ime, in ker ni nihče odgovoril, je potrkal še večkrat. Čeprav je bilo še zgodaj, je bila že na balkonu in je gledala na pot, na pot, po kateri je prišel, pa ga ni spoznala. Prav v predsobo je morala priti in reči: “Noter!”, da jo je slišal.

Hotel je pohiteti k njej in jo objeti. Ona se mu je hotela vreči v naročje. Ko pa sta stala drug pred drugim, sta v zadregi onemela; ona je od presenečenja pobledela, on pa je to bledost napačno razumel. Prve opuščene kretnje pa je težko nadomestiti.

“Jaz sem, Tereza! Moral bi Vas bil obvestiti. Zdi se mi, da ste se ustrašili.”

“Ustrašila, ne! Ne, Mark! Tako sem vesela, da Vas vidim.”

“Dolgo je že, kar se nisva videla.”

“Tako dolgo!”

Vzel je njeno roko in jo spoštljivo poljubil. Ni se mu upala ponuditi lica; njega pa je vabilo to lice, v katerem se je znova pretakala kri. Zopet je opazil, kako je nežno in mehko. Oba sta seveda pregnala prezaupno tikanje. Kakor na Svetem Bernardu, se je tudi zdaj vse drugače zgodilo nego sta si bila predstavljala. Toda pri čudnem svidenju sta si bila bolj tuja drug drugemu nego sta se bila ločila. Izogibala sta se pogovora o sebi, da jima beseda ne bi zastajala.

“Mati Vas pozdravlja,” je rekel.

“Lepa hvala, vedno mi je bila tako dobra!”

Skušala mu je odgovarjati s prikupno ljubeznivostjo in bala se je, da se ji to ne bi posrečilo. Pozvedoval je po Julki; pravkar se je sprehajala z gospo Acherjevo in se je izborno zabavala; sicer pa se je morala skoraj vrniti.

“Zelo samotno živite tu,” je začel znova. “Ne bi smeli ostajati sami.”

“Ni mi dolgčas.”

Če bi se bila družila s tujci, bi ga bilo gotovo jezilo. Povedala mu je, da je Silvija Monestier njuni hčerki dobra prijateljica in da jo gospod Monestier včasih obišče; toda zadnje čase le bolj poredkoma. Pravijo, da se je zaročil z Nemko Irmo Waldheim, ki stanuje s svojo družino tudi v tem hotelu.

Mihael Monestier zaročen! Mark se je zelo čudil. In njegova posmrtna ljubezen do prve žene, ki je še vedno gorela in ki jo je vsakdo občudoval? ... Kako se človek spremeni in kako pozabi! Baš sta se razgovarjala o zaroki Mihaela Monestierja, ko sta hipoma utihnila. Nista li opazila brezna, ki jima je zijalo nasproti? Kako se človek spremeni in kako pozabi! Na to polje nista smela stopiti!

Ko sta zopet prišla do besede, nista vedela, kaj bi govorila. Ona je iskala za hip, zardela ko mlada, boječa deklica in končno je povprašala po njegovi prtljagi.

“Tu,” je rekel in pokazal majhen potni kovčeg in odejo, ki je bila nanj privezana.

Ona se je začudila:

“Torej Vam bodo kovčege spravili sem gor? Boste ostali dlje časa pri nas?”

“Ne, Tereza, ne morem! Moram skončati načrte za Rusijo.”

“Torej samo nekaj dni? Kaj si ne boste vzeli počitnic?”

“Še nocoj odidem.”

“Že?”

Hudo ji je bilo in čudila se je obenem in ni mogla ničesar dostaviti vzkliku. On pa je v svojem razbolelem srcu mislil, da ji ni do tega, da bi ostal pri njej, in zato ne sili vanj. Tako se jima je večal nesporazum. Vse se jima je spreminjalo v rano.

Po kratkem, mučnem molku je začela drug pogovor, pa tudi ta je skoraj utihnil in tako tudi vsi naslednji — kakor kamenčki, ki jih mečemo v vodo in se v njej porazgube. Odvedla ga je s seboj na balkon in mu pokazala razgled. Ponoči je deževalo, toda megle so se bile že razpršile. Po plohi sta nebo in jezero najbolj čista. Modrikasta sopara, gosta megla lepih dni je ko tenek pajčolan objela gore in griče.

“In tu doli,” je pokazala, “kaj vidite?”

“Tam doli?”

“Da! Tam je moj stari dom!”

“Ne morem ga videti, ker dela jezero tam ovinek in predaleč je.”

“Že mogoče,” se je ljubko vdala. “Toda jaz vem, da je tam in zelo sem vesela.”

Da bi ji ustregel, je tudi on iskal med drevjem griček Publier. Tu je prvič spoznal Terezo. In ob tem prvem srečanju je spoznal njeno očarljivost, katero je le Andrej Norans znal opisati. Potem, ko jo je bil tako sirovo spodil, se je morda zatekla v to staro hišo. Morda se je zatekla vanjo celo s svojim ljubimcem. Kaj je torej postalo iz njegovih spominov na njuno zaroko? Tudi ona jih je odpodila.

Saj je ni mogel vprašati: “Ste li bili z njim tam?” Prepovedal si je, da se ne sme povrniti na preteklost. Nikoli ne bo vedel; toda v dvomu je izgubil del sreče, ki je bila nekdaj njegova. In ker tega ni mogel prenesti, se je odvrnil od pokrajine in se vrnil v salon.

Ona pa si je mislila: “Ne ljubi me več. Nič več ne spozna hiše, v kateri sem mu obljubila zvestobo.” V tem hipu ni pomislila, da je to zvestobo izdala. On pa je mislil na drugega, ki ga je ona pozabila.

Prišla je za njim in mahoma ga je v nedolžni preprostosti vprašala:

“Nič več nisem lepa, Mark, ker imam ostrižene lase. Kajne, da sem grda? In gube imam tudi? Tu in tu, vidite! Bojim se, da sem že stara.”

Zaupljivo in v neprisiljeni ljubkosti se mu je približala, da bi jo bolje videl. V njej ni bilo ničemurnosti; navdajala jo je le želja, da bi mu bila všeč. Ta želja je bila kaj naravna pri ženi, ki je opazila, da je mož več ne občuduje. Gledal jo je v silni žalosti:

“Motite se, Tereza! Lepši ste ko kdaj prej.”

Ta obraz, ki ga je življenje izklesalo, ga je globoko ganil in občutil je njegovo neizrekljivo in močno privlačnost. Ona pa se je prestrašila tega izreka, ki ga je izgovoril resno, kakor bi hotel jamčiti za njegovo resničnost. Ljubši bi ji bil prijazen nasmeh ali poljub, katerega je pričakovala ob prihodu, a ga ni dobila. Izpraševala se je, ali ni Marku žal njene lepote, ki jo je zatemnil Veliki Sveti Bernard, in ali ga s svojim vprašanjem ni morda užalila.

Ko jima je pogovor zopet zastal, je on razvezal svojo prtljago, poiskal v kovčegu pisemski ovitek in ga dal ženi.

“Ta pisma so Vaša,” je rekel. “Vračam Vam jih. Nimam pravice, da bi jih hranil.”

Ni ga takoj razumela. Ni bila pripravljena na kaj takega. Brez zadrege je vzela skrivnostni zavojček in je celo vprašala:

“Kaj je notri?”

“Odprite zavitek, ko mene več ne bo tu, nocoj ali jutri! Morda je bolje, če jih uničite. Toda le Vi imate to pravico.”

Ni si vsiljeval viteške vloge. Noransova pisma niso bila njegova. Doma jih je tiste dni enkrat že držal nad ognjem, nato pa se je domislil, da je Terezina dolžnost, da izvrši to žrtev. Ne bo ji prevzemal mesta. Morda bi rada še zadnjič prebrala te priče strastne ljubezni? Ali pa se bo morda temu prostovoljno odrekla vpričo njega? To bi bil dokaz njene nove ljubezni, Tako je iskal doživetja iz preteklosti, ki jo je preganjal.

Končno je spoznala, kaj hoče, in hipoma je zardela po vsem obrazu, kakor je ob plimi v hipu poplavljeno vse obrežje.

“Oh!” je skoraj užaljeno ugovarjala, “zakaj jih niste sežgali? To ni prav!” In takoj je dokončala:

“Takoj jih bom sežgala, tu pred Vami.”

Razumel je njeno odločno kretnjo in za hip se mu je celo zdelo, da ravna neusmiljeno z ljubeznijo Andreja Noransa. Toda Tereza je bila že prosta in je mislila le še nanj. Vendar pa je odšel na balkon, da ji njegova navzočnost ne bi bila nadležna in bi bila sama v tem žalostnem trenutku, polnem grenkih spominov.

Kamin je bil zaprt. S težavo je odstranila pokrov. V modernih hotelih pogrešamo najpotrebnejše stvari. V njih je elektrika in centralna kurjava, ni pa vžigalic. Morala je v svojo sobo ponje. On pa je na galeriji mislil, da se skriva in prebira ljubimčeva pisma.

Naglo je izročila plamenom, kar ji je nekdaj napolnjevalo srce in življenje. Suhi listi so prasketali, se zvijali, se sukali in se dvigali. Če bi se bila sklonila, bi bila v svitu ognja lahko brala visoke in pokončne črke, ki jih je tako dobro poznala. Potem pa je vse zogljenelo in razpadlo. Ni se sklonila, dva ali trikrat je popravila ogenj, da je hitreje gorel in, ko je bil pred njo le še pepel, je jokala.

Zakaj je jokala? Sama ni vedela. Morda zaradi prenapetih in slabih živcev? Sama nad seboj je plakala, od žalosti, ker je čutila nad seboj moževo sovraštvo, od žalosti, ki se je ni mogla znebiti, ki jo je razjedala pa se vendar celila sama od sebe kakor rane, ki se jih ne dotikamo. Tej žalosti je bilo ime Andrej Norans, toda ni več izgovarjala imena, le v molitvah ga je še klicala z njim. Hotela je živeti ko vsakdo, ki se mu vrača zdravje, sedanjost jo je vso prevzemala.

Mark se je vrnil v sobo. Ona ni vedela, da je tu, in on jo je gledal, ko je jokala. In mislil je, da joka nad onim, in priznal je njene solze. Že drugič je zatisnila mrtvecu oči.

Hotel je zbežati, jo prepustiti njeni bridkosti in se zakleniti v svoj ljubosumni nemir. Toda ona ga je opazila. Spogledala sta se in ker nista našla besed, sta trpela molče, ona zaradi njena in on zaradi preteklosti ...

IV.[uredi]

Julka ju je rešila.

Kakor kraljica, ki jo spremljajo dvorjanice, je vstopila in pričela razgrajati v predsobi:

“Mama, mama! Gospod Monestier prosi, če sme priti k Vam.”

Nič ni slutila, kaj se je bilo zgodilo. Ko pa je skozi odprta vrata zagledala očeta in mater skupaj, je vzkliknila od presenečenja, nato pa od veselja. Ni ji bilo mar, ali sta žalostna ali vesela. Samo da sta bila skupaj, pa je bila zadovoljna. Objemala je zdaj očeta, zdaj mater, potem pa se je zmagoslavno obrnila k spremstvu, ki je obzirno ostalo v ozadju. V njem so bili gospa Acherjeva, gospod Monestier in mala Silvija. Hotela jim je dokazati, da ima človek lahko očeta in mater hkrati. S težo teh dokazov se je hotela celo maščevati nad prijateljico, ki je za svoj žaljivi dvom pač zaslužila kazen. Ker pa je imela dobro srce — kar je tudi sama vedela —, je opustila svoj maščevalni načrt: Silvija ne bi mogla pokazati mame — in še oče ... In še oče! Saj je ugenila, kaj se godi pri Monestierjevih, in razkrinkala je pohlepno Nemko. Saj nima zaprtih oči in če je človek vsaj nekoliko prebrisan ...

Takoj so vsi obstopili gospo Romenay. Mark je to opazil: kamor je prišla, so jo vsi opazili, vzljubili in ji zaupali. Gospa Acherjeva se je vdala in že vnaprej vse odobravala, kar je odločila njena gospodinja, katero je bila prej neusmiljeno obsojala. Silvija se je stiskala k njej ko njena druga hčerka, toda Julka je pazila, da ji ni prevzela mesta. Gospod Monestier pa je iskal njenih nasvetov in zaupal v njeno modrost. Kakšen neviden Čar je torej izhajal od te žene, ki ni iskala cesarstva, ni imela v sebi nič prisiljenega in se je vedno obračala k njemu, kakor bi iskala pri njem varstva?

Vzgojiteljica je odvedla otroka na balkon in gospod Monestier je razložil, zakaj je tako zgodaj prišel. Hotel je obvestiti prijatelje, da se je sinoči zaročil z gospodično Irmo Waldheim iz odlične rodbine iz Lipskega; zlasti pa je še prosil gospo Romenay, da bi o tem obvestila Silvijo.

“Bojim se, da je ne bi užalil,” je priznal. “Vi, gospa, znate lepše govoriti ko jaz. Vaše besede so nežne roke bolniške strežnice, ki se dotikajo in ne povzročajo bolečin.”

Hotel je poplačati to uslugo in je razlagal, kako se je zaročil:

“Ta zadnja leta sem živel le za hčerko. Rad pa bi živel tudi nekoliko zase. Nikoli se nisem nameraval znova oženiti, toda življenje je tako močno. Vse me loči od gospodične Waldheim: narodnost, vera in okus; in vendar, vidite! Ona je tako odločna, tako delavna, živahna, sveža in odkrita ter se ničesar ne boji. Prekrasna je, kadar pleza po gorah in skalah. Nikoli ne bo bolna, najbrž tudi nikoli umrla ne bo. Človek je zdrav, če jo le pogleda.”

Za njo je opisal še njeno družino:

“Vsi Nemci so precej hrupni, bahaški, težki, toda zelo dobrohotni. Večkrat sicer radi namignejo na svojo vojsko, na svojo vojaško ali trgovsko premoč, toda jaz jim pokažem zobe, potem pa mi ližejo pete. Vzhičeni so nad mirovno pridobitvijo njihove male Irme. Mislijo, da bodo tudi mene pritegnili k sebi kakor so Alzacijo. Toda po poroki ne pojdem nikoli stanovat v Lipsko.”

Nato se je izgovarjal na čas — moral je k zaročenki — in se je poslovil, proseč še enkrat gospo Romenay, da mu izpolni željo kakor je prosil. Mark ga je spremil in ga povabil h kosilu. Bal se je, da bi bila sama z ženo, in je iskal družbe.

“Waldheimovi sicer ne bodo zadovoljni. Toda, pri moji veri, vseeno sprejmem. Naj malo hrepeni po meni! Tu ali v restavraciji?”

Mark se je obrnil k ženi in ponovil vprašanje. Julka, ki se je vrnila v salon, je takoj ugenila, kaj je, in je prigovarjala:

“V restavraciji, v restavraciji! Tam je veliko ljudi, tu pa smo vedno sami. Papa, niti enkrat nismo šli doli. Pa je tam veliko okno, skozi katero se vidi jezero.”

“Obleke nimam,” je boječe ugovarjala Tereza.

Hkrati je v lični kretnji, kakršne imajo na slikah grške žene, ki nosijo vodo, pokazala na svoje lase. V restavraciji bodo vsi pasli radovednost na njej in morda poznajo celo žalostno gorsko dogodbo, v kateri je ona izvajala žalostno junakinjo. Čemu naj prenaša vse te bodeče poglede njen obraz, ki se je komaj zacelil? Toda ne bo li njen mož mislil, da se je zatekla v svoje skrito žalovanje in ga noče zapustiti, če bo preveč jasno pokazala, da bi rajši ostal v sobi? Zato se ni upala siliti vanj in je trepetaje čakala, kaj bo Mark odločil.

On pa je mislil le na to, kako bi se zgubil v množici; na vsak način se je hotel izogniti zaupnemu razgovoru in preživeti dan v vsakdanji družbi Mihaela Monestierja; upal je, da mu bo ta dan prinesel srečo, pa ga je že takoj ob prihodu pustil na cedilu, kakor ga je bila pustila Tereza.

“Vaša obleka je zelo lična, verjemite mi!” je rekel Monestier. “Vedno ste mi sami. Nekoliko se boste raztresli.”

Ni ugovarjala tej odločitvi; vdala se je in že je mislila na drugo obleko, ki ji bo bolje pristojala in ki jo bo pred kosilom lahko še nekoliko zlikala.

* * *

Gospod Monestier je odšel in Tereza je medtem, ko je njen mož poslušal klepetanje Julke, ki mu je imela toliko povedati, vzela Silvijo k sebi. Dolgo časa jo je skoraj žalostno opazovala, preden jo je obvestila. Nikoli ni hotela prizadeti zla živi duši in zdaj so ji naložili, da trpinči ubogo otrokovo srce.

“Ne bi li hotela imeti tudi ti mamo?”

“Očka mi zadostuje.”

“Očka ne zadostuje vedno.”

“Jaj, moj atek je kakor mama!”

Vendar o tem ni bila več trdno uverjena. Oče je ni več zavijal v pretežka ogrinjala, ni je več silil na sveži zrak in ni bil več zraven, kadar se je odpravljala spat. In hipoma se ji je storilo milo po teh časih. Vrgla se je v naročje gospe Romenayevi, ki jo je tolažila, ji dajala poguma in nadaljevala.

“Rdeča je in plavolaska, so mi povedali. Zelo rada te bo imela, prepričana sem.”

“Kdo?”

“Irma Waldheim.”

“Oh, da, Nemka! Jaz je ne maram.”

“Zakaj ne?”

“Ker zbada.”

“Zbada?”

“Da! Prvič, ko me je objela, me je njena zaponka zbodla.”

Še druge stvari so bile, ki so zbadale še huje nego ta pomembna zaponka. Tereza se je na tihem in v najboljši veri jezila nad divjaštvom, nad nezvestobo Monestierjevo, ki je pozabil na mrtvo ženo, katero je toliko časa objokoval, in je zdaj vsiljeval otroku mačeho.

“Obljubi mi, da jo boš ljubila,” je še dostavila, da bi si pomirila vest, in je pobožala otroka.

“Ne morem.”

“Poskusi!”

“Oh, kako je Julka srečna!”

“Zakaj?”

“Ona ima že očeta in mater, morda že celo od rojstva ...”

* * *

Ko se je gospa Romenayeva prikazala v široki hotelski obednici, je čutila, da so vsi pogledi uprti vanjo. Šla je na svoj prostor, ki je bil prihranjen zanjo ob odprtem oknu, in trpela je, kakor tisti, ki jih gole kažejo po cirkusih. Doslej je živela v senci; zdaj pa je hipoma stopila v luč, ki jo je slepila. Zaradi njenih kratkih las in fantovskega izraza so jo vsi opazovali. Ni poznala legend, ki so jih pripovedovali o “ženi na balkonu”, toda čutila je žaljiva ugibanja. Obleka iz bele volne je skoraj spominjala na mlade deklice. Zaradi te preprostosti, zadrege in rdečice v licih se je mahoma vsem priljubila. In radovednost, ki jo je obdajala, ji ni bila več sovražna; tolika je bila njena ljubkost. Zdelo se je, da tiho govori: “Pozabite me! Ne glejte me! Samo žena sem, uboga žena, ki je veliko trpela in morda še ni prestala vsega trpljenja!”

Mark je šel za njo z Mihaelom Monestierjem. Obžaloval je že svojo odločitev; tudi on je čutil nesramnost gledalcev. Najrajši bi jih bil sirovo zavrnil. Toda začudeno je spoznal, kako se je sprevrgla v viteštvo. Hotel je preživeti dan z njo samo, pa ga je zdaj zapravil — kakor bi uničil cvetlični vrt. Zanos, s katerim ga je navdajala Tereza, se je na skrivaj polastil vseh navzočnih, le njegove maščevalnosti, njegove žalosti in vse bridkosti, ki se je primešala temu zanosu, niso čutili z njim.

Silvija in Julka sta se veselili na svojih stolih. Zdelo se jima je, da sta že mladi gospodični, ker sta si smeli sami izbrati prvo jed.

Mihael Monestier je od daleč pozdravil Waldheimove in jih skrivaj pokazal svojim prijateljem; tako so lahko občudovali okroglo gospodično Irmo in njen zdravi tek pri kosilu. Za popoldne je bil že oddan: dogovorili so se z večjo družbo za izlet na Dent de Jaman; tudi otroci pojdejo z njimi.

“Prepustite mi Julko! Pot je prav lahka. Do Combe d’ Amont se bomo peljali z električno železnico, od tam pa smo v tri četrt ure na vrhu. Tam je zelo obsežen razgled.”

Obrnil se je k Marku in je skušal pridobiti še njega, deloma iz vljudnosti, deloma da ne bi bil tako sam med temi Nemci.

“S hčerko pojdite. Tudi Vam bo sveži zrak dobijo del.”

“Še nocoj odpotujem.”

“Do vlaka bomo že nazaj, četudi bi se peš vračali.”

Mark se je upiral, zakaj rad bi bil ostal sam s Terezo, sam, četudi bi se mu trgalo srce. Skušal je brati v ženinih očeh. Ona je mislila, da se brani le zaradi nje, da pa bi rad šel. Kjer ni zaupanja, se povsod naseli nesporazumljenje. Tudi ona je želela malo časa in malo samote, da bi se bolje sporazumela z njim, da bi spoznala njegove misli in zopet našla njegovo prijateljstvo kakor na Velikem Svetem Bernardu. Ker pa mu je hotela ustreči, ga je še sama silila na sprehod:

“Bolje se boste počutili nego v Parizu.”

Tedaj si je domišljal, da ji ni nič zanj.

“Prav! Pa pojdem!”

In takoj ji je bilo žal, da je izrekla te besede, v katere sama ni verjela.

* * *

Po kosilu so z Nemci odšli. Vsi so bili v turistovskih oblekah in celo najdebelejši in najokornejši med njimi so imeli nekaj vojaškega na sebi. Bili so v dokolenkah, oboroženi s čutarami, preko prsi so jim viseli daljnogledi in bahali so se, kakor da so v uniformah. In njihove noge v okovanih čevljih so bile velikanske.

Mihael Monestier in Mark Romenay pa niti hlač nist zavihala; bila sta v nizkih čevljih, v rokah sta imela drobne paličice in na vlaku so se Nemci celo norčevali iz njiju. Neka gospa je celo drzno bleknila: “Nemara gresta v Versailles?” Ko so izstopili, je gospodična Irma vodila vso družbo. Imela je nazaj počesane, svetle lase, bila je visoka in močna, podobna gorski divji ženi. Zares je ozdravel, kdor jo je le pogledal. Mark je razumel pretirano oduševljenje tovariša, ki je stopal po njenih stopinjah in ji je dvoril, kakor dvorijo na Francoskem igralkam in pisateljicam. Hotel je, da ga razume. Za njima je s povešeno glavo stopicala Silvija kakor tepen pes. Kadar se je steza zožila, je Nemka prijela otroka za roko in ga oblastno porivala pred seboj.

Na kratki poti so se imenitno zabavali. Na vrhu se jim je odprl prekrasen razgled; na eni strani jezero in Savojske Alpe, na drugi pa gore in pašniki okoli Gruyere; ti čudaški potniki seveda niso občudovali zemlje, ampak so hoteli pokazati svoje obleke, upirali so se omotici in drug za drugim stopali na visoko, koničasto skalo, ki se je dvigala nad strmim prepadom. Gospodična Waldheim je pričela to zabavo in gospodično Waldheimovo je moral vsak ubogati.

Mark je pogledal Julko, ki je stala pred njim. Videl jo je, kako se je obnila in z veseljem gledala to preizkušnjo.

Hotela je pokazati svojo neustrašenost in je rekla: “Kaj bo to? Na Svetem Benardu je še vse hujše.”

Zdelo se mu je, da je najbolje, če jo prepusti njenemu veselju. Poskočila je — nekoli nevarno je bilo seveda, toda on je bil zraven, da jo takoj ujame — na to se je zaobrnila ko plesalka in zanjo je bilo zabave konec.

Ostala je še Silvija, ki se je skrila na zadnji konec čete. Njej ni bilo za to zabavo.

“Pazi se!” ji je zaklical oče in to jo je še bolj prestrašilo.

Ni marala naprej, celo nazaj je hotela. Gospodična Waldheim je izbruhnila v smeh:

“Ha, ha! V glavi se ti vrti.”

Prijela jo je za roko in izjavila:

“Jaz ti bom pregnala te muhe, neumnica mala!”

Odnesla jo je na visoko skalo, ki je bila najbolj navpična med vsemi, in se nagnila z njo. Otrok je zavpil, se otepal in debele solze so mu tekle iz oči.

“Nu, vidiš, da ni nič, ti mala, boječa Francozinja!”

Vsa družba ju je gledala in se smejala; toda Mihael Monestier je bil hipoma za njima. Sirovo je iztrgal Silvijo iz Nemkinih rok in zaklical:

“Izpustite jo, takoj!”

Ko bi odrezal, je otrok nehal jokati. Zaročenca sta si stala nasproti ko dva sovražnika.

“Kaj norite? Ničesar ji nisem storila. “ “Saj ste videli, da se boji.”

“Saj prav zato! Strah mora premagati.”

Mihael ni odgovoril in je odvedel deklico na rob prepada:

“Tako! Se sedaj še bojiš?”

“Ne! Ker ste Vi pri meni.”

“Tudi ne, če bi ti rekel, da spustiš mojo roko? ...”

In Silvija je stala tik prepada; ni se genila niti ni z očmi trenila. Malo se je tresla, toda kaj zato! Razumela je, da gre za resno stvar, ki je pač vredna, da ne kriči, da ne zbeži. Ni vedela, da je bila v tem hipu ko njena rajna mati.

Oče jo je odnesel na rokah, Mark Romenay in Julka pa sta ploskala.

“Zelo si pogumna.”

Obrnil se je h gospodični Waldheimovi in trdo dostavil:

“Kaj niste tega vedeli? Ničesar ne razumete.”

Po tem prizoru je zavelo nekaj hladnega v družbi. Niso malicali na travi, ampak so se takoj vrnili. Ob povratku Mihael Monestier in Irma Waldheim nista bila več zaročenca. Ena kretnja je zadostovala, da sta spoznala, kaj sta drug drugemu: tujca.

* * *

Julko je ta dogodek razburil in ko so prišli domov, je takoj pripovedovala materi:

“Silvin očka je natepel zlobno Nemko, ki je hotela vreči Silvo v prepad.”

Mark je popravil povest in potem je prišel čas, da odide. V pričakovanju sladkosti je mineval dan kakor eden od onih jesenskih, ko čakamo od ure do ure, da bo solnce posijalo skozi oblake, ki pokrivajo nebo, pa se znoči, preden se je solnce prikazalo.

“Kdaj zopet pridete?” je boječe vprašala Tereza.

Ah! Če bi bila rekla: “Zakaj že odhajate?” Toda ni ga skušala pridržati. Odslej se je ko krščenica podvrgla bodočnosti.

“Ne vem še, kdaj se vrnem. Prav kmalu, seveda!”

“In kaj nameravate z nama?”

Ob tem preprostem vprašanju je čutila, da ji je rdečica zalila obraz prav do ušes. Tako rada bi bila vedela, kdaj se bo zopet vrnila na svoj dom. Doslej se ji je zdela njena usoda neodločena.

“Nu, da!” je razlagal Mark. “Nekaj časa ostaneta lahko še tu.”

“Pripravljena sem na pot.”

“Ko bo nastopilo slabo vreme, se bosta vrnili v Pariz.”

“V Pariz!” je nežno zašepetala.

“Da! Mati Vam; bo delala druščino za čas moje odsotnosti.”

“Torej boste odšli z doma?”

“Zimo bom preživel v Rusiji.”

“In me ne boste vzeli s seboj?”

“Pomislite vendar, Tereza! Zima je tam prehuda.”

“Oh!”

Ni skušala ugovarjati, toda zdaj je vendar doumela, česar si doslej ni hotela priznati: da je bilo odpuščenje na Svetem Bernardu le mrtva črka. In kakor po tovariševi smrti na ledeniku Proz je tudi zdaj občutila grozno, neskončno samoto. Strastno je poklicala Julko, ki se je igrala na balkonu, in jo pritisnila k sebi, kakor bi se bala, da ji je ne bi kdo vzel. Njen krik mu je šel do mozga. Komaj je izpustila hčerko, že jo je vzel Mark v naročje in je na njenih svežih licih iskal Terezine poljube.

V skupni zbeganosti sta begala za živo, trajno vezjo svoje nekdanje ljubezni.

“ En sam otrok je zadoščal, da je razdrl zaroko Mihaela Monestierja. Bo li Julka zadosti močna, da premaga v njunih srcih spomin, ki ju loči? ...

V.[uredi]

Waldheimovi so zapustili hotel drugi dan po prepiru na Jamanu.

Mihael Monestier je gledal skozi okno lepo Irmo, ko je odhajala. Upal je, da se bo na vrtu obrnila, in morda bi ga bilo to omehčalo. Toda plemenski ponos tega ni dovolil. Kmalu nato se je vlak odpeljal: vse je bilo končano, tako hitro in tako hudo.

Takoj je šel trkat na vrata gospe Romerfayeve in razburjen ji je govoril o Silvini materi, ki jo je tako zgodaj izgubil in za katero ne bo nikoli več iskal nadomestila. Nova bolečina mu je odprla staro rano v srcu, in ker ga je zaročenka zapustila, je zopet živeje občutil bližino svoje mrtve žene in goreče je mislil nanjo. Tereza ga je obzirno skušala pomiriti, in tako se je navadil, da je prihajal k njej, kadar je bil žalosten, in ji je vse zaupal. Slednjič je razumel — čas napravi vse —, kakšno Kalvarijo je prehodila, in sladko mu je bilo, da je svoje ljubezenske bolečine zaupal ženi, ki je toliko trpela zaradi ljubezni. Ona sama se je bila privadila njegovim čustvenim izbruhom in brez previdnosti se je ozirala nazaj v preteklost, kakor se je Julka igrala s tem, da se je sklanjala nad breznom: nihče pa ji ni nudil roke, ker Marka ni bilo pri njej. Nikoli si ni upala omeniti lastne žaloigre, toda ta molk je večkrat postajal nevaren. In medtem, ko ji je oni pel kar litanije o svoji žalosti, se ji je zdelo, da sliši iz dalje himno Andreja Noransa kakor prepovedano godbo. Ko je ostala sama, se je obtoževala svojih slabosti. Tako so jo polagoma čustva premagala in ji zavajala nedoločne misli, bojevala se je sredi nasprotujočih si sil. Želela si je miru, hrepenela je po počitku na svojem domu; radi nežne zaupnosti enega samega moža pa je bila vsa zbegana. Oh, zakaj ni tu njega, ki ga čaka, od katerega pričakuje pomoči, ki jo je prejel ranjeno in vso trepetajočo v objem smrti? ...

* * *

Še nekaj je zvišalo njeno razburjenost, njeno bolest. Nekega dne se je pripeljal iz Oberlanda voz in izložil v Cauxu Edmunda de Baulaine in Maneto Durban. Nič nista bila podobna potnikoma, pač pa dvema ubežnikoma, ki sta v naglici spravila svoje stvari skupaj. Pravkar sta bila v Avantsu, ko se je Manetin mož pripeljal tja z vso družino. Kakšno svidenje v tem gorskem hotelu. Takoj sta se odločila, da ubežita. Caux ni oddaljen; zato sta sklenila, da se nastanita tam. Caux je razsežen in brezbarven; tam se vsakdo lahko skrije. In v hipu, ko sta odhajala, je nesrečnica opazila svojega odraslega, cvetočega in veselega sina, ki je stal komaj nekaj korakov proč od nje, jo gledal in je ni spoznal.

Sama pred seboj in zlasti še pred ljudstvom sta igrala veseloigro ljubezni. Kadar pa sta bila ločena, je bil vsakdo izmed njiju naveličan in se mu je ta ljubezen skoraj zastudila. Tereza je srečala mlado ženo na hodniku in presenetila jo je njena utrujena hoja in drobni, brezbrižni obraz.

Prejšnje čase jo je bila spoznala v družbi, vendar pa ni občevala z njo. Dobro se je še spominjala, kakšno pohujšanje je nastalo ob njenem begu: “Kako? Da je mala Maneta tako zaljubljena? — Kdo bi si bil kaj takega mislil! — Kakšna domišljavost! — Čemu neki te dogodivščine, ko pa se v Parizu lahko vse mirno in udobno reši! — In jaz sem mislil, kako je njen mož uslužen! — Boste videli, da jo bo sprejel nazaj. — Preden bo minilo šest mesecev, bo zopet pod domačo streho. — In lepi Edmond bo začel oblegati drugo mesto. — Vsaka trdnjava se vda prej ali slej. To je zlo...” Koliko takih in enakih glasov je slišala ob takih pariških prigodah. Vse obsoja preproste, nerodne in žalostne ljubezenske pripetljaje.

Družba zahteva hinavščino, ki je edina njena resnična opora. Kaj vse so gotovo malo pozneje govorili tudi o njej? Gotovo je bila tudi ona tista črna točka, kamor so merile vse puščice zasmehovanja in obsojanja, posebno še, ker je v svoji poštenosti tolikokrat obsojala junake ljubezenskih dogodivščin, preden je sama postala žrtev ljubezni. Doslej skoraj ni mislila na to, zakaj v strasti je človek ločen od sveta; zdaj pa, ko je spoznala grešnico, ki je šla pred njo po prepovedani poti, je spoznala strah pred javnostjo in je zardela.

Maneta je še vedno čutila odpor javnosti zaradi svoje predrznosti in silno se je bala javnega mnenja; obračala je vsem hrbet, kakor bi čutila, da nihče več ne more z njo občevati. In medtem, ko jo je Tereza pozdravila, je Maneta boječe povesila glavo, sključila ramena in odhitela ...

* * *

Mihael Monestier je povedal Edmondu de Baulaine, da je v hotelu tudi Tereza.

Ta je poslušal tovariša, ki je s hvalo obsipal Terezo, in rekel: “Vidim, zaljubljeni ste vanjo!”

“Kakšna nesramnost!” je vroče ugovarjal Mihael. “Jaz sem bil ustvarjen le za eno ženo, in ta je mrtva.”

“To je huda napaka.”

Vendar pa je Baulainea privlačila sličnost Terezine usodez njegovo in spraševal je še dalje, kako se je Tereza vrnila k domačemu ognjišču.

“Kakšen krasen zgled! Ah, če bi jo Maneta posnemala! Zares, saj se gospe poznata! Zakaj je Maneta ne bi obiskala?”

“Kam neki mislite? Gospa Romenay je ne bi sprejela.”

“Ha! Zakaj vendar ne? Saj je prav tako pobegnila z ljubčkom kakor Maneta!”

“Ne, ne prav tako! Gospe Romenayevi zdaj ni mogoče nič očitati. In njenemu možu ne bo vseeno, s kom občuje.”

Mihael Monestier je s tovarišem skoraj trdo govoril, kakor bi bil položaj obeh žensk povsem različen in kakor da mora čuvati Terezino čast. Baulaine pa je bil trd in prav nič dovzeten za take besede. Obrnil je pogovor v drugo smer:

“Torej sta se spravila? Zakaj ne vzame Romenay žene k sebi v Pariz?”

“Zelo je trpela. Le počasi okreva.”

“Je nikoli ne obišče?”

“Prišel je konec avgusta in dvakrat v septembru.” “Natančno veste vse. Ni velikokrat. In koliko dni ostane vsakikrat?”

“Še isti večer odide.”

“Že zvečer? Torej mož podnevnik. Slabo znamenje! Dragi Monestier, srečo imate. Sicer pa bomo videli.”

Toda šala mu ni uspela. Mihael Monestier ga je ostro zavrnil in Baulaine se je oprostil na svoj pikri način: ni maral napadati ga. Romenayeve. Spoštoval je njeno bolečino in žalost prav tako ko njeno mlado čednost ... njeno mlado čednost, katero je brez prestanka poveličeval vpričo Manete, čim sta bila sama ...

Nekega jutra je gospa Romenayeva stopila v dvigalo in odšla v obednico, kjer je srečala Maneto Durban, ki je stanovala v istem nadstropju. a je že spuščala pajčolan, ko ji je Tereza ponudila roko. Vsa začudena in polna hvaležnosti je odgovorila: “Oj, gospa!” — kakor bi ju ljubezen ne bila enako vpregla v svoj jarem in ju enako upognila pod seboj!

Kljub temu pa jima je razgovor zastajal. Po nekaterih brezpomembnih besedah sta se že hoteli ločiti pred dvigalom, pa je Maneta hipoma proseče zamrmrala:

“Tako rada bi govorila z Vami, gospa! Poslušajte me! Ne zavrnite me!”

“Čemu bi Vas zavračala?”

Vstopili sta v obednico, ki je zjutraj večkrat prazna, in sta se približali širokemu oknu. Padal je droben jesenski dež in gore so bile skrite v megli; bleda jezerska voda pa je dozdevno napolnjevala vse obzorje, se dvigala in se dotikala prav neba. Na mah ni mogla Manet nič več. Gospa Romenay ji je pomagala in ji olajšala pripovedovanje:

“Niste srečni?”

Kar izbruhnila je:

“Oj, gospa, če bi vedeli! Svojega najmlajšega sina, Reneja, sem videla.”

Opisovala je prizor v Avantsu, malega dečka, ki se je igral poleg nje in ki si ga ni upala objeti in ki jo je gledal in je ni spoznal. Boječe in skoraj v občudovanju je dostavila:

“Kakšen pogum ste imeli, da ste storili, kar ste storili?”

“Motite se, gospa! Nič ni bilo poguma v meni.”

In tise, kakor bi se spovedovala svoje slabosti, je nagnila glavo in dostavila:

“On je bil mrtev in tudi jaz sem hotela umreti.”

Ob tem spominu jo je zazeblo do kosti.

“Zakaj torej ne odidete? Vaš mož?”

“Pisal mi je. Tu imam pismo. Peče me. Vedel je, da sva bila v Avantsu, in ve, da sva v Lauxu. Kliče me. Ničesar mi ne očita.”

“Zakaj ste torej še tu?”

“Zaradi Edmonda. Ljubi me. Vedno me bo ljubil.”

Ob teh besedah Tereza ni mogla zatajiti lahnega nasmeha. Od Mihaela Monestierja je zvedela, kako silno se dolgočasi, kako strašno je razočaran Emi Baulaine in kako neobzirno se pritožuje, da je je sit.

Kako slabo se poznajo ljudje, ki žive drug poleg drugega! Kako hitro nas zadovolji goli videž, izmišljena zatrjevanja in najhujše laži. Majhna vnanja igra zadošča, da pokrije s pozabljenjem najbolj žalostno notranjost in da vsemu drugo lice. Tereza sama je bila vedno odkrita, je vedno iskala v vsej okolici resničnost — in vendar? Ko se je tiste čase vračala od sestankov z Andrejem Noransem, je niso izdali ne Čelo ne ustnice ne oči. Sama pa je le prepoznala v zrcalu obraz grešne, hinavske, toda žalostne ženske, čeprav tega, kar je videla na sebi le ona sama, morda nikjer bilo ni.

Njena slabost je prihitela na pomoč Manetini slabosti. Gostje so pričeli prihajati v obednico. Mladeniči in dekleta so gledali na vreme, ker so hoteli iti igrat. Marku gotovo ne bi bilo všeč, če bi jo ljudje opazili v družbi te ženske. Sama iz sebe in brez vsakega razmišljanja je zopet našla v sebi nekdanji čut dostojnosti.

“Poslušajte, gospa!” je rekla Maneti nekoliko oblastno in sama se je čutila svojemu glasu.

“Da, da! Ne vem zakaj, toda ubogala Vas bom vse, kar boste rekli. Kdor Vas posluša, Vas mora vzljubiti.”

Tudi ona je podlegla nedoumljivemu Terezinemu čaru in Tereza, ki ni verovala vanj, se je hotela takoj prepričati o resničnosti njenih besed:

“Odidite! Pojdite koj in ne ozirajte se nazaj!”

“Ne morem.”

“Zakaj? Samo dve uri peš hoje, pa ste v Avants.”

“Ne morem hoditi. Bala bi se. In moja prtljaga?”

“Poslala jo bom za Vami.”

“Vidite, dežuje!”

“Ko nalašč! Nihče ne bo opazil Vašega odhoda.”

“Ne morem oditi v dežju. Odšla bi v lepem vremenu; solnce bi mi dalo veselja in poguma.”

“Spremila Vas bom kos poti.”

“To bi storili zame? Ste že zdravi?”

“Da! Pojdiva! Hočete?”

Ko sta že hoteli oditi, se je Maneta uprla:

“Ne morem. Ljubi me.”

“In Vi?”

“Joj, jaz? Ne vem.”

Tereza je neskončno žalostno zamahnila z roko:

“Pozabili boste. Povem Vam, da boste pozabili.”

In obe ženi sta se stisnili pod enim dežnikom druga k drugi in odšli na pot, ki vodi iz gozdnate soteske Chauderon v Oberland. Smreke in bukve so se sklanjale nad njima. Pokrajina okoli njiju je hitro izginjala in izgubljala v megli. Nikjer nista videli ne gore Dent de Jaman ne pečin Naje. Ko samotna ladjica na širnem morju sta tonili v daljo.

Nista več govorili. Ko je padla odločitev, nista imeli nič več besed. Poslušali sta šuštenje vejevja, ki se je zgrinjalo nad njima, in mislili nazaj: Maneta na ljubega, ki bo nejevoljen, jezen in žalosten, ko je ne bo več nazaj; Tereza na ledenik Proz, kjer je umrl Andrej Norana, katerega ne bi bila nikoli zapustila, če bi bil živel. Nikoli ga ne bi bila mogla zapustiti in vendar ga ni objokovala: kako se more protiviti življenju? Ni razumela tega, kar je bila storila, ker je ljubila nehote in ker jo je smrt ozdravila grešne ljubezni.

Nista še videli kraja, vendar sta morali biti že blizu Avantsa. Tereza se je ustavila:

“In zdaj se posloviva, gospa!”

“Ne pustite me same, prosim Vas!”

“Moram domov. Caux je daleč in zamudila bom kosilo.”

“Sama ne bom imela miru. —

“Čez pol ure boste že v hotelu.”

“Na srečo sem do smrti trudna.”

Ko sta se ločili, je Maneta izbruhnila v jok:

“Grozno je! Nikoli več ne bom videla. Povejte mu ...”

“Kaj naj mu povem?”

“Kar hočete.”

Medtem ko je Tereza držala nad njo razpet dežnik, je poiskala v torbici obrazna mazila in si znova olepšala obraz. Nato pa je rekla:

“Objemite me, gospa, da bom bolj pogumna.”

“Prav rada.”

“In za menoj glejte, dokler ne izginem.”

“Ne ozirajte se nazaj!”

“Obljubim Vam, če ostanete.”

Odšla je, toda se takoj obrnila in rekla šaljivo:

“Takle povratek ni vesel?”

Tereza je pomislila: “In odhod?” toda ni odgovorila. In mala izgubljena žena, ki se je po gorski poti vračala k domačemu ognjišču, se je v megli brž spremenila v motno, sivo senco, ki je plahnela in se razkrajala ko dim. Toda niti enkrat se ni ozrla. Junaško se je vdala. Ko pride tja doli nekoliko prestrašena, trudna in mokra, bo našla zrelega in potrpežljivega moža, ki jo je ljubil in trpel ves ta čas, kar je ni bilo. Našla bo pa predvsem tudi svoja otroka.

“Hitreje hodi nego jaz,” si je žalostno govorila Tereza. “Še danes bo lahkomiselna Maneta v svoji hiši in nihče je ne bo karal. Njej se ne bo treba boriti zoper ponosno in divjo Markovo bolest, ki molči in se v samoti veča.”

Preden se je obrnila nazaj, si je Tereza priznala, da ji je njena usoda vendarle še ljubša, čeprav ni vedela, kam jo vodi.

Ko je končno razločila v megli visoko zidovje Palace-Hotela, podobno ogromni, pošastni ladji, je bila zelo vesela, zakaj komaj je še hodila. Dve, tri ure hoda — sama ni vedela natančno — so ji izčrpale vse moči. Ni še popolnoma okrevala in moči se ji še niso povrnile. Od padca bo vedno ostala bolj občutljiva in manj odporna.

Edmond Baulaine jo je pričakoval na pragu in ji hitel naproti.

“Povsod iščem Maneto. Niste videli Manete? Kje je Maneta?”

Odkar je bival v Cauxu, se ji še ni bil predstavil, zdaj pa jo je napadel, ne da bi jo bil prej pozdravil. Mar nemir tako spreminja ljudi in še celo njega, ki je tako cenil lepo vedenje? Tereza je prenesla udarec in v svoji ljubezni do resnice je odkrito priznala:

“Pri možu.”

“Ona? Ušla je, ušla za vselej? Saj ni mogoče?”

Še je dvomil. Mirno je razložila:

“Pošljite ji njene stvari v Grand Hotel des Avants!”

Nikoli ji ni bil všeč in zato ji ni bilo mar, da bi omilila novico o prelomu. Vedela je, kako rad bi bil prost, in zdelo se ji je, da le hlini žalost.

“Ste ji Vi dali ta nasvet?” je vprašal.

“Da!”

In ker je izvrstno hlinil obup, jo zaničijivo dostavila:

“Niste tega želeli?”

“Oj, zdaj ne več!”

Začudila se je in ga natančneje pogledala. Videla je, da je zelo potrt. Brki so se mu žalostno povesili, obraza si še ni bil obril, bil je ves strt in ponižan. Spoznala je, da je govoril resnico. Seglo ji je v srce, toda govorila si je:

“Človek vse pozabi.”

Hotela je vstopiti, pa jo je zadržal:

“Vam ni ničesar naročila zame?”

“Bala se je, da Vas ne bi užalila.”

“Je zelo jokala?”

“Ne! Saj je pogumna!”

Vsaj to željo je imel, da bi bila mnogo jokala. Po tem odgovoru pa se je umiril. Tereza ga je zapustila in odšla v stanovanje. Julka jo je čakala vsa razburjena:

“Mama, mama, zakaj ste tako pozni?”

“Saj še ni pozno, ljubček!”

“Kosilo sva že zamudili. Če bi vedeli?”

“Kaj neki se je zgodilo, ko mene ni bilo?”

“Atek je prišel in odšel.”

“Odšel?”

“Da! Iskal Vas je. Pa Vas ni mogel najti. V Montreuxu je, kjer zida neko vilo. Vrnil se bo. Morda jutri, pojutrišnjem. Morda vsak dan.”

“Zakaj me ni počakal?”

“Saj je dolgo čakal. Slednjič pa mu je pošlo potrpljenje. Oh, mama, čisto mokri ste. In čevlje imate vse blatne.”

Tereza je odšla v sobo in se preoblekla. Tam doli v Avantsu je našla svoj pristan skesana Maneta, ki jo je ona vodila in rešila; njo pa njen mož niti nekaj ur noče čakati. In zdelo se ji je, da je življenje ko ta brezkončna pot v dežju in megli, in ni vedela, ali bo kdaj prišla domov ...

VI.[uredi]

Mark Romenay in žena sta sedela na terasi pri čaju in dozdevno uživala lepoto bežne ure. Julka se je igrala v bližini s Silvijo Monestier in veselo poskakovala; zdaj, ko ni bilo več drugih otrok, je bil ves prostor njun. Večkrat je prišla k očetu in materi, toda le za nekaj hipov. Če se je preveč oddaljila, jo je Tereza poklicala nazaj, morda v skrbi, morda tudi, ker se je bala tišine. Mark se je nastanil v Montreuxu in odondod je večkrat prišel v Caux, da je tu preživel dan. In vsak dan, ki sta ga preživela skupaj, ju je znova razočaral. Tereza je bila pohlevna in poslušna. Mark pa je skušal biti nežen. Hotela sta pregnati spomine; zato pa je bil njun razgovor plehek in zarinili so se iznova spomini v njune misli. Mark je bil obupan in je zaman iskal pomoči v svojem ponosu. Tereza ni bila več taka njegova žena kakršna je bila, preden je padla in preden ji je odpustil; bila je le še vdova, on pa je bil njen žalostni, boječi in nerodni zaročenec.

Povedala mu je o begu Manete Durban, ki ga je ona pripravila.

“Nista se več ljubila,” je izjavil Mark. “Njen mož pa je tako slab.”

Nista se mogla dalje razgovarjati o tem: v vsaki besedi bi bila videla namen. On je zavidal Manetinega moža za njegovo slabost, ker on v taki slabosti ne bi mogel razmišljati. Tereza pa je to slabost zaničevala, obenem pa se je spraševala, katera moč bi jo mogla nadomestiti.

K sosednji mizi je prisedla družba: dve mladi, zelo ljubki ženski, dva mlada in en star gospod, ki je takoj pričel naduto govoriti. Vreme je bilo mehko in skozi odprto okno so prihajali žalobni glasovi klavirja.

Starega gospoda so zvoki godbe kar navdušili in pričel je govoriti o ljubezni. Mark in Tereza ga spočetka nista poslušala; polagoma pa sta nehote slišala, kaj govori. Ni bil eden tistih sitnežev, ki brezobzirno zlagajo svoje govore liki trgovec, ki razkazuje svoje blago vsakemu človeku. Ta je bil dober govornik: veliko je moral brati, tudi že veliko doživeti. Večkrat ga je kaka gospodična prekinila, ugovarjala njegovi razlagi in se upiraja celo v imenu ljubezni. Oba moža pa sta bila športnika ter sta mirno srkala koktajle in se nista udeleževala zanimivega duševnega boja, ki ju ni dosti zanimal.

“Da!” je rekel gospema, “Kakor vsem našim lepoticam je tudi vama všeč ta divja pesem, ki j o ziblje morje in obdajajo gozdovi. V vaših očeh pomen jata Tristan in Izolda usodno vsemogočnost ljubezni. In zakaj? Ker sta umrla drug zaradi drugega, ona zaradi njega in on zaradi nje. Toda če bi bil eden izmed njiju ostal živ?”

“To je nemogoče.”

“Zakaj? Kaj nikoli ne preživimo svojih ljubljenih?”

“Takšnih ne.”

“Kaj veste? K sreči tega ne veste. Toda, čeprav niste slutili, vendar ste gotovo že spoznali može in žene, ki so imeli uničeno srce, ki so molčali in so še živeli.”

“Kakšno življenje je to?”

“Joj, kako ste še mlade, prijateljice moje! In so živeli srečno!”

“Torej niso ljubili?”

“So ljubili. Tudi ti so pili usodno pijačo. Spomnite se, kaj pravi Tristan potem, ko jo je bil izpil. Ne oni Wagnerjev Tristan-modrijan, temveč oni iz Cornouaillske legende, ki jo je oživil neki veliki umetnik: ‘Kaj Vas muči, Izolda?’ In Izolda odgovori: ‘Vse, kar sem, in vse, kar vidim, me muči. Nebo in morje, moje telo in moje življenje — vse me muči.’ In ko Tristan ponovi vprašanje, zdihuje: ‘Ljubezen do Vas me muči.’ Za nju je izginil svet, kakor sta izginila ona zanj, in v življenju sta le še ona kakor pozneje v gozdu Morois.”

“Nu, vidite! Le na Tristana mislite.”

“Tudi na Romeja mislim in Julijo, ki sta se tudi združila v smrti. Spomnite se! Kaj pravi Julija, ko je vrgla proč od sebe zastrupljeno čašo, ki jo je bil Romeo izpraznil: ‘Naj ti poljubim ustnice! Morda je na njih še kaj strupa. Použila ga bom in bom srečno umrla. Kako tople so tvoje ustnice’!”

Ves je bil navdušen. One dve pa sta govorili zmagoslavno:

“Vidite! Nu, vidite! Nič ni lepšega od Tristana in Romea.”

“Resnica je še lepša,” je povzel mirno. “Samo ljudje je ne prenesejo. Oni ne vidijo, da je tako lepa samo zato, ker je. Zato nam pesniki skušajo govoriti o drznosti, kar pa le dokazuje njihovo slabost. Ko hoče oditi Tristan na otok v boj z velikanom Morholtom, potisne z nogo čolnič stran od brega, zakaj hoče se vdati svoji usodi. In ko dobi Izolda čarni kraguljček, čigar glas prepodi vsako žalost, ga vrže v morje, ker hoče živeti v žalosti. Toda val življenja jima zopet priplavi čolnič in kraguljček. Samo Grki, ti ljubitelji resničnosti, umejo, kaj je usoda ljubezni. Slučaj zapleta usodo, a jo tudi razpleta. Nobena ljubezenska junakinja ne bo razvozlala nesreč, ki jih je zakrivila Helena v svoji okolici. In od vseh ljubezenskih junakinj je morda Helena edina, ki je resnična, zakaj le ona ostane živa.”

“Kakopak. Le slabi pisatelji končajo svoje igre s smrtjo. To sredstvo je zelo preprosto. Troja pade in ostanejo le še razvaline. Lepega Parisa ni več. In Helena se je vrnila v domačo hišo. Tam je po tolikih viharjih našla mir in zadovoljnost. In kakor ponosna Diana stopa z zlatim lokom v slavnostno dvorano. Nihče si ne upa govoriti vpričo nje o usodni vojni. Ona pa v svoji naravni preprostosti obuja spomine na čase, ko jo je imela v oblasti Venus, ki jo je odtrgala od rodne zemlje domače hiše, hčerke in moža, ki je bil vreden njene ljubezni.”

“Kako strašno!” je vzkliknila ena izmed deklet.

“Nasprotno, kako čudovito! Podvrgla se je redu. Pustite v miru čudaške privide, ki nam kažejo ljubezen kot zlo, po katerem ni moči ozdraveti.” Kakor vse druge stvari je tudi ljubezen podvržena življenskim zakonom in se jim ne more izmakniti. Zato je zame Helena genljivejša nego razuzdana gojenka Julija ali neozdravljiva sanjarka Izolda. Helena se nikdar ne upira življenju. Helena je ženska.”

Ena izmed potnic je z zanimanjem poslušala ta slavospev o pozabi; morda je spremenila svoje misli, morda pa se je hotela malo pobahati s svojim znanjem; pričela je navajati žalostne in obupne stihe neke sodobne pesnice:

“Le pozabite me! Ker so na zemlji druži še [nejasno] večeri [nejasno] in drugi cilji, druge boli in je drugo hrepenenje. “Le pozabiteme! Ker so na zemlji drugi še [nejasno] sti veri: [nejasno] le na ljubezen misliti ne moreva skoz vse življenje.”

Nato pa je govornik dopolnil svoj slavospev o Heleni in mu dostavil še to, zadnjo kitico:

“In vendar so Grki, ki jim je bila ljubezen sveta, usodno in neizogibno zlo, opevali nesmrtnost zakonske ljubezni v Penelopi, v Alcesti. Zakaj zakonska zvestoba se opira in črpa svojo trdnost iz družbe, iz družine, iz srčnega miru, ki je drag vsaki ženi, v kateri je še naravno zdravje in je izšla iz poštene hiše.”

Toda ta končni slavospev zakonskega življenja ni našel odgovora.

Kmalu zatem je sijajni zabavnež odšel in odpeljal svoj dvor. Mark je spoznal v njem pisatelja, ki ne uživa slave, kakršno bi zaslužil, učenca, da, skoraj tekmeta Gastona Parisa. Svojčas ga je bil spoznal v Rimu in že takrat je pridigoval o klasičnem preporodu, ki se danes pojavlja v moderni umetnosti.

Niti Tereza niti on nista v teku dolgega samogovora izustila ene same besede in molčala sta še potem, ko je družba že odšla. Jesenska pokrajina, ki jo je zlatilo toplo solnce, ju je obdala z mehkobo in umirajočim čarom.

On se je spominjal svoje poti na ledenik Proz in na ljubosumno bridkost, ki mu je razjedala dušo ob ozki pečini, kjer sta oba zaljubljenca tri dni umirala, — ob ozki pečini, ki jo je komaj še mogel razločiti, zakaj sneg je zabrisal vse sledove strašne žaloigre. Če bi ju bili našli na pečini za vedno objeta in mrzla, bi bili govorili o njiju kot o zaljubljenem parčku. Se je li kaj spremenilo, če je ona ostala živa? Izolda ali Julija umrjeta v legendi; zato lahko umrjeta, da je pesem ganljivejša in bolje opeva njuno strast. Toda bi li še ostali združeni z mrtvima. če bi ju preživeli? In odpodil je priorjev odgovor na Svetem Bernardu: “Vse se je spremenilo, ker je ona ostala živa.”

Kakor on je tudi Tereza prenesla nase besede, ki jih je bila slišala; le še bolj iz srca se jim je vdala. Ni imela nevarne navade, da bi brez premisleka gledala vase, in kar je zdaj videla v sebi, jo je napolnilo z začudenjem, skoraj s strahom. “Da!” si je mislila. “Helena se je zopet vdala prejšnjemu, naravnemu življenju in tudi jaz sem tako storila. Ni vedela, zakaj je ljubila; tudi jaz ne vem. Nisem žena, ki jo je težko razumeti, a Mark me razumeti noče. In če skušam, da bi razumela samo sebe, se mi trga srce. V gorah sem izgubila svojega dragega in vendar mislim zdaj le na hčerko, v meni živi le želja po domu, po možu, ki noče verjeti v mojo ljubezen. Sem li boljša, sem li slabša ko druge? Helena si je upala vzbujati spomine na preteklost. Če bi se tudi jaz drznila, bi morda ubila usodno zlo, ki naju loči. Vse je tako preprosto, pa je najina zadrega in najina zbeganost z vsakim dnem večja.”

Tako je zagledala v resnici sredstvo, ki bi ju združilo. Mark pa je v svojem ponosu izjavil, da je to sredstvo zanič. Ker sta bogata, bosta vsaj lahko živela ločeno, čeprav bosta pred svetom združena. Kmalu bo odšel v Rusijo. Minila bo zima, ki ju bo pripravila na to ločitev. Na vsak način pa je moral izgnati ponižujočo željo po nežnosti, po telesni sužnosti in posnemanju mrtveca.

Bo li ta molk večno trajal? Ko sta nehala premišljevati, sta se spogledala. Ona je imela na sebi bel, volnen plašč, kakršne nosijo po alpskih letoviščih zvečer in v jeseni. Na glavi je imela prav tako čepico, pod njo so se lahno tresli nekdaj dolgi in lepi, sedaj pa bolj temni in kratki lasje. Iskala je kako bi začela razgovor; hipoma pa jo je postalo tega sram, kar bi morala priznati, in ni mogla povedati: kako njena grešna ljubezen plahni in se očiščuje v njenem spominu. Kri ji je zaplala po žilah in vsa je zardela. Celo ramena in vrat je dosegla ta medla rdečica. ‘Izolda, kaj Vas muči?’ — ‘Vse me muči, nebo in moje telo in življenje!’ Toda če bi ponovil: ‘Kaj Vas muči?’ ne bi upala odgovoriti: ‘Ljubezen do Vas.’ In vendar mu je hotela povedati prav to, pa ni mogla. Njega pa je prevzela njena naravna milina, nedoumljiv čar in močni vpliv, ki se je pokazal na mali Silvi ji kakor tudi na nekem brezbrižnem sprehajalcu, in videl je, da je njegov načrt ničeven.

“Ljubezniva stvarca je,” je obupano in prepričevalno trdil Mark sam sebi. “Vsakdo jo mora ljubiti. Tudi jaz jo ljubim. In vendar ne bo nikoli več moja, če nočem biti podel.”

Ona pa je postala vsa zbegana in prestrašena radi poguma, ki jo je v mislih navdal, in si je govorila:

“Preveč je ponosen. Nikoli mu ne bi mogla povedati... Kratke lase imam in nisem več lepa, on me ne ljubi več ...”

* * *

Prisedla sta k njima Mihael Monestier in Edmond de Baulaine, ki sta bila že vsakdanja Terezina tovariša. Saj sta le zaradi nje tako dolgo ostala v Cauxu; ta se je izgovarjal s hčerkinim zdravjem, drugi z Manetinim begom. Morala je prenašati zaupljivost zdaj tega zdaj onega. Zaman je skušala to preprečiti ali se jima izogniti. Zasledovala sta jo s svojimi žalostnimi povestmi. In bala se je, da bi kdaj v teh pretiranih tožbah odkrila neko drugo čustvo, ki je ob teh mučnih razgovorih polagoma sililo na dan ko drevo pod zajedavkami. Ker ni bila domišljiva, je skušala sama sebe pomiriti. Mark ji je naročil, naj ne ostaja sama, a njej ni bilo za hotelsko družbo.

Zakaj ne ostane on pri njej? Saj bi jo moral čuvati? Ni li opazil njunega vedenja? Ali pa morda ona pretirava?

Ob zadnjih posetih v Cauxu ju je rad videl, celo laže mu je bilo v njuni navzočnosti, kot bi pričakoval od njiju, da naredita konec njeni mučni samoti. Toda morda je bil prepoznal njune namene, morda pa je zdaj sam hotel rešiti položaj, ki je trajno postajal nevzdržen: hladno ju je sprejel in ni mu bilo za njuno družbo. Nikogar več ni maral videti poleg Tereze; celo Julka mu je bila včasih odveč. Ko pa sta bila sama, ju je zajel obupen molk.

Bilo je ob uri, ko so sončni žarki zlatili vso pokrajino, preden nenadno nastane oktobrska noč. Solnce se je bližalo gorskim slemenom Jura. V jezeru je solnce odsevalo v dolgem, gorečem stebru, ki je trepetal in se daljšal, nato pa se stisnil in postal le še slika zvezde na gorskem hrbtu, zvezde, ki se blešči v hipu kričečega slovesa in nato ugasne. Sence se že mešajo med trakove luči, vstajajo iz vode, priplezajo do vinogradov in obrežnih mest, napolnijo pobočja, kjer žare rdeče bukve, in nato hipoma pokrijejo hotelsko teraso. Zastonj se še branijo gore Dent du Midi in Trient. Njihove nežne rdeče barve, barve cvetlic ali mesa, se pogrezajo v noč. V plemeniti žalosti čutijo že vnaprej svoj poraz kakor ljudje.

“Pojdimo noter!” je rekla Tereza, ki jo je zazeblo, čeprav je bila ograjena z volnenim plaščem.

“Pojdeta za njo?” se je skoraj sovražno spraševal Mark. In vsi trije možje so jo spremili in sedli v salonu, gospa Acherjeva pa je pripeljala Julko in Silvijo.

Ure so minevale in nič se ni zgodilo. Kmalu, takoj bo treba k večerji, nato pa na postajo k zadnjemu vlaku. On se ni več hinavsko zanimal za razgovor, ki ga je dolgočasil. In ko sta Mihael Monestier in Edmond de Baulaine, ki sta bila vajena dolgih obiskov, slednjič odšla, si je govoril in prepričeval samega sebe, da je že prepozno, da bi še kaj začel in razčistil položaj. Drugič pa bo prav tako.

“Vas kratkočasita?” je skoraj boječe vprašal ženo.

Ona se je nekoliko začudila: “Ah, ne!”

“Čemu ju torej sprejemate?”

“Vaša prijatelja sta. Naj ju li odslovim?”

“Ne, ne! Čemu neki?”

V predsobi so že pripravili za večerjo. Vpričo sluge se je bilo nemogoče zaupno razgovarjati.

In potem je bila večerja pripravljena. In že je bila tu tudi Julka s svojo večno vzgojiteljico, Julka, ki je k sreči poživila večerjo s svojim klepetanjem in svojo vsiljivostjo.

Takoj po večerji je Tereza poslala otroka spat. Bo li tudi Tereza skušala načeti kak razgovor? Toda njemu je to zoprno, izogiba se priložnosti in mu je spet takoj žal.

Tako, konec je. Neizprosni čas je šel svojo pot. Kot pa sta se poslavljala, ga je ona kot v nekdanjih lepih urah zopet tikala in je pri tem močno zardela:

“Saj boš kmalu zopet prišel?”

Začudil se je in genilo ga je. Je li z eno samo besedo našla pot v njegovo srce? Pred odhodom jo bo še nežno poljubil. Moj Bog, kako je ponos moža vendar slaboten! Za eno samo nežno besedo, ki ne spreminja ničesar in jo je prej večkrat in bolj iz srca govorila drugemu, pa se bo vdal? Zavedel se je in rekel skoraj trdo:

“Ne vem še. Sporočil Vam bom.”

Končano je. Že odhaja po stopnicah. Kako trd je bil z njo in kako potrta je bila! Zakaj je tako ravnal z njo, ko mu je dokazovala svojo ljubezen? Spodaj v veži je pogledal na vozni red in videl, da ima še četrt ure časa; stekel je k dvigalu, kakor bi bil kaj pozabil, in se vračal k njej. Prav primerno časa ima še, da popravi krivico, odide bolj prijazno in odnese pogumnejši pogled od nje.

Dvigalo se je ustavilo. Gre po hodniku, mudi se mu. Nič ne pričakuje njegovega povratka: presenetil jo bo, morda bo zadovoljna, in ob tej misli je ves navdušen. Rekel ji bo: “Slabo sem se poslovil od tebe,” z ustnicami se bo doteknil njenih lic in bo zbežal. Jo bo tudi tikal kakor je ona njega, jo bo celo poljubil?

Prav na koncu hodnika je stal pred vrati, ki jih je dobro poznal, neki mož in trkal ter čakal dovoljenja, da sme vstopiti. Potem je vstopil. Ne moti se: stanovanje je Terezino. Kaj ji hočejo v tej nočni uri? Ah, prav gotovo je Edmond de Baulaine ali Mihael Monestier pazil, kdaj bo odšel, in hoče zdaj izrabiti njegovo odsotnost! Ona ga je sprejela in tako kovala novo, podlo izdajstvo. V hipu jo je že obsodil in ji podtikal podlosti. Enega ljubega je že imela: je li že pozabil, da jo zdaj spet zelo spoštuje in zaupa vanjo? Pustil jo je, da je lahko v miru objokovala svojega mrtvega, ona pa ga je medtem morda že nadomestila! V hipu je premeril vso sramoto svoje lastne ljubezni, pa tudi njeno moč in bridkost.

Za onim neznancem je stopil v stanovanje: ključ je bil v vratih. In v predsobi je zaslišal prestrašen Terezin glas:

“Ven! Ven! Če ne, bom klicala.”

“Mi ne boste dovolili?” je ugovarjal Baulaine. Manetin beg je ranil njegovo samoljubje

in hlepel je po osveti. Toda že je bil Mark pred njim:

“Gospa Romenay Vas je prosila, da odidete, gospod! Jaz pa želim, da zapustite hotel.”

“Ti!” je vzkliknila Tereza.

Markovo vedenje, še bolj pa ta vzklik je prepodil Edmonda de Baulaine.

Mark je videl, kako se je zbegana sklanjala k njemu kakor k rešitelju, videl je na njej lepoti poželenje onega drugega — zvrtelo se mu je in strastno jo je objel. Ona se ni branila, prepustila se mu je in boječe je dehnila.

“Mark, prijatelj moj! ...”

Vendar pa je iz lepega obraza s kratkimi lasmi, prepreženega z brazgotinami, pokritega z mehko kožo, ki je kaj hitro zardela, odsevala notranja bojazen. Ni se motil. V očeh. s katerimi ga je gledala, je polno bojazni. Spravo si je predstavljala vse drugače. Kakor zaročenka je bila, ki jo takšna strast razburi, ki se ne brani in se že vnaprej vda nepotrpežljivemu in nekoliko nasilnemu gospodarju. Ne sme se upirati, ne more se upirati, noče se upirati. Vdala se mu je in premagano jo je odpeljal v svojo sobo, kjer jo je po ljubi volji miloval; ona pa je le tožila ko otrok in neprestano tiho ječala. Nehote se je spomnil povesti očeta Sonnierja, ki je na ledeniku prišel na pomoč: “Ječala je, ječala, kakor ječi mlad, par dni star pes.” Je li občutila isti strah?

Strast ga je prevzela prav do nasilnosti, do grozovitosti; toda ni ga zapustila zavest in bil je srečen.

Zapreka, ki ju je bila ločila, se je zrušila ko stena. Njuna mladost je zmagala. Tesno drug ob drugem sta čutila, kako jima utripljeta objeti srci. Odpuščenje je zaživelo, vse je zbrisano za vedno. In zdaj je ona pričela jokati. Nad seboj ali nad preteklostjo, sama ni vedela. Nikoli se ni poglobila vase in vendar se ni mogla zdržati joka. On pa je začel znova dvomiti in se je spraševal, če ni onečastil te preteklosti in svojega ponosa medtem, ko si je ona očitala, da mu ne izkazuje dovolj ljubezni. Zdelo se ji je, da je kot novoporočenka, vsa nerodna, da so ji usta nema in roke ledene.

Polagoma je zaspala, morda od trudnosti, morda tudi od slabosti. Ob svitu nočne svetiljke je opazoval njene zaprte oči, njena lica, s katerih je izginila kri, vlažne ustne, iz katerih se je dvigalo redno dihanje. Odšel je počasi, da je ne bi zbudil. V spanju je še vedno lahno ječala, in spomnil se je ječanja, ki so ga od blizu slišali tam doli na Kalvariji Proz. Strašno jasno in odločno je zagledal pred seboj grozni privid, ki ga je ena sama nepremišljena beseda vklesala v njegovo srce ko v marmor:

“Ležala je na mrliču. Bila sta le eno bitje.” Komaj se je zavedel in je s silo udušil krik, ki je silil iz njega. Tiho in hitro se je oblekel in bežal v noč pod zvezdnato nebo, kakor tat, kakor človek, ki je oropal mrliča ...

VII.[uredi]

Caux, v oktobru.

Zakaj ste odšli, Mark, zakaj ste me zapustili? Ko sem Vas to jutro iskala in Vas nisem našla, me je spreletel mraz, kakor bi bili v hudi zimi; pa je zares zima v meni, ker me ne ljubite več. Vaša žena je postala Vaša, pa Vas ni znala obdržati. Že snoči sem to slutila, ko se je Vaša roka doteknila mojih kratkih las, pa ste jo nehote umeknili. Bojim se, da Vam ni več zame. Treba mi je miru in sreče, a zdaj vidim, da je nikoli več ne bom imela.

Hitro sem oblekla Julko in odšla sem z njo v Montreux, da Vas poiščeva. Nisem vedela, kako me boste sprejeli; toda če je Silvija lahko sama rešila očeta zase, sem upala, da me z otrokom v roki ne boste zavrgli. V hotelu so mi povedali, da ste se odpeljaji z vlakom v Lausanne in dalje v Pariz.

Torej je res: po tej noči me več ne marate ... Torej sem se Vam na Velikem Svetem Bernardu le smilila? Jaz pa sem mislila, da me ljubite. Preden ste prišli tja gor, ko sem še umirala, sem se spovedala in duhovnik mi je rekel: “Pojdite v miru!” Ko ste Vi prišli k moji postelji, ko si me poklical: “Terezika moja!” ... sem čutila, da je prihajalo vame božje odpuščenje in tudi ti si mi dal besedo miru. Tistega dne sem bila srečna. Najbrž sem prav radi tega tudi ozdravela. Le to nam daje moč, da živimo, ker upamo, da nam življenje še nekaj hrani. Toliko sem že trpela, da zdaj sovražim bolečino.

Si li to storil zato, da si me potem znova pehnil v brezupno življenje, v moje žalostno hotelsko življenje, brez doma, brez lastnega ognjišča, brez ljubezni, brez svoje ljubezni? Res si mi vrnil hčerko, toda nisi mi vrnil svojega srca. Morda tega ne moreš. Nisi prišel k meni, kakor sem jaz prišla k tebi. Prišla sem k tebi brez zle misli, verjemi! Prišla sem k tebi ... Joj! Tako težko ti pišem tako, kakor mislim in čutim. Bojim se, da te vsaka moja beseda ne bi ranila. Hudo mi je, ker te ne vidim, hudo mi je, ker me ne ljubiš veš. Kaj ne razumeš, da si ti moje življenje ...

Tvoja mala Terezika ...

* * *

Caux, v oktobru.

Vsaka Vaša brzojavka me znova razočara. Sprašujete po najinem zdravju, govorite o sebi in ne poveste, kdaj se boste vrnili. In niti enega pisma ne dobim od Vas. Kaj je brzojavka? Nekaj brezpomembnih besed, kratkih, brezimnih, brezposebnih. Zame je to dosti, kajne? Ah, dovolite, da Vam potožim svojo bol in svoje ponižanje. Vsa sem obupana, nisem trda in ne zaničujem ko Vi, jaz sem le preprosto, trpeče srce, ki ste ga Vi ranili.

Včeraj sem izročila Julko dobri gospe Acherjevi in sem navsezgodaj šla na jezersko obrežje. Toliko da se je danilo. Zelo pozno v jeseni smo že in v hotelu ni nikogar več. Za gospodom Baulainom, ki je odšel istega dne kakor Vi — nismo ga več videli — so nas tudi Monestierjevi zapustili. In v mračnih, oblačnih jesenskih dneh se me polašča žalost in zdi se mi, da sem že stara. Vsa sem odvisna od časa in vremena ter svojega ubogega srca. Pri Evianu sem se prepeljala preko jezera in se peljala v svojo hišo na Publierju. Rada bi rekla “najino hišo”, toda nikoli se niste vrnili vanjo. In vendar sva se tam zaročila in meni se je zelo čudno zdelo, da me marate za ženo. Tako velik gospod ste se mi zdeli in tako sem se Vas bala. Vedno ste me nekoliko plašili in zdaj me je Vas celo strah. Pred kostanjevim drevoredom sem zapustila voz in šla sem sama po poti, kjer sva nekdaj hodila skupaj. Moja ljuba drevesa so zgubila že skoraj vse liste: šumelo mi je pod nogami ali pa je plesalo v krogu, zakaj bilo je zelo vetrovno. Taka huda burja je pihala, da sem morala z obema rokama držati za klobuk. Lahko bi bila jokala, pa niti same sebe ne bi bila slišala, ker je veter tako divjal. Nikogar ni bilo v bližini, in ko sem pomislila na Vas, sem skoraj zares jokala.

Hiša mi je govorila: “Zelo pozno se vračaš; kaj si storila s svojim življenjem?” Toda ni mi delala prevelikih očitkov, ker me ljubi. Še vedno ji streha visi, njen izraz je truden; Vi ste jo primerjali obrazu stare matere. Toda spremeniti se prav gotovo ne more. Tudi jaz se nisem dosti spremenila, veliko manj nego se Vam zdi. Še vedno mi trepeče v prsih srce, ki ste si ga Vi prvi osvojili. V nekem kotu sem bila vsadila grmič vrtnice bengalije. Vse rože so bile že porezane. Tudi zadnje so že potrgali. Ostala je le še ena, že vsa odcvela, le njo so bili pustili. Ni je bilo vredno odtrgati in sama je zgubljala list za listom. Stisnila sem jo v roko kakor bi jo hotela ogreti, toda nisem je odtrgala. Ubožica! Zdelo se mi je, da sem to jaz sama ...

Ker se ne boste več vrnili v Caux, ker me ne povabite v svojo hišo v Pariz, iz katere ste me — ne, ne, zaslužila sem, da ste me spodili iz nje — mi vsaj dovolite, da se nastanim tam. Nimava več skupnega doma; torej bom imela vsaj tu svoj dom. Tu ni več drugih spominov nego oni na Vas. In varovale me bodo vse svete žene, ki so živele pred menoj tam. Obljubljam Vam, da bom učila Julko, naj jih posnema. Oh, da vsaj ne bi bila tako občutljiva in neprevidna kakor sem bila jaz! Da bi imela dobro družbo in bila v dobrem varstvu! Včasih se bojim zanjo zaradi sebe in tedaj prosim Boga pomoči. Hudo je, če mora mati zardeti vpričo lastne hčerke in zelo sem potrebna, da bi me kdo pomiril.

Hudo sem obupana, odkar ste me zavrgli, prijatelj moj! V svoji bridki slabosti potrebujem Vaše opore. Tako ste bili velikodušni, veliki, tako ste me nadkriljevali. Na Svetem Bernardu ste mi ponudili roko in sklenila sem, da bom pokleknila pred Vami, ko bom mogla. Zdaj pa se mi zdi, da mi hočete odtegniti to roko in da padam, da znova padam v brezno kakor tam gori na ledeniku Proz, da se pogrezam v globino in niti kričati ne morem. Prepovedali ste mi govoriti o tem, toda potem me ne bi smeli zapustiti.

Sporočite mi vsaj, da smem zapustiti ta samotni hotel in se naseliti v Publierju. Usmili se me in pošlji mi malo pomoči! Vsa sem obupana —

Tereza.

* * *

Pariz, v oktobru.

Nisi razumela mojega odhoda, Tereza, in ne morem te poslušati, ko mi govoriš o svojem ponižanju in mojem zaničevanju. Joj, kako daleč si od resnice! Misliš, da sem močan, ker sem v svojem ponosu molčal. Toda ves ponos se je zrušil v meni onega večera v Cauxu in zdaj ti ga ponujam s svojo zatajeno ljubeznijo vred. To je vse, kar mi je poleg tebe najljubše na svetu.

Nikoli več mi ne govori o odpuščenju; jaz bi se moral obtoževati, ker nisem bolj čuval tvoje vsakdanje sreče, najine prisrčnosti, tvojega srca, ki se tako hitro navduši, ki ga je mučila moja trdost in moj razum in ki ga žeja po ljubezni. Moj greh je, da te nisem bolje razumel, da sem hotel napraviti iz tebe domišljavo gospo, da sem iskal v tebi ničemurnost, ki je nisi imela, da nisem dal višjega smotra tvojemu globokemu srcu, da nisem bolj užival tvoje nežnosti v puščobi svojega življenja. Moj greh je, ker sem bil preveč strasten, preveč oblasten in prevzeten — prevzeten. Zakaj prezgodaj sem že doživel človeško podlost in nizkost in mi je po njih ostala v srcu grenkost, ki je ti ne bi bila smela občutiti — ti, ki si bila vsa sveža in preprosta, ki ne poznaš nobene propalosti ali laži. Kriv sem končno, da sem iskal zabave na kratkih in podlih krivih stezah, ki se nam možem zdijo brezpomembne, ker jih uživamo le s telesom. A ti pregreški nas vendar tako obtežijo, da nimamo pravice, soditi kar vprek in obsojati drugih, ne da bi pri tem poslušali njih zagovor.

Ne bi smel tako govoriti. Gospodar sem v družini, in tudi zato se ne bi smel ponižati, da bi tebe dvignil. Toda izgubil sem oblast nad seboj in zdaj je moja edina čast v tem, da govorim resnico. Oh, ker sem že stopil namračno pot resnice, pa naj ti še povem o vsej svoji revščini in potem sodi, kdo izmed naju je bednejši. Kako si moreš misliti, da te ne ljubim več ali da te ljubim manj ko nekdaj? Zdaj, ko te bolje poznam, Tereza, te tudi bolj ljubim, in strašno je povedati, da ljubim v tebi celo tvojo neusmiljeno ljubezen. Torej vidiš, da ne moreš biti več moja, nikoli več! Hotel sem biti boljši nego oni, ki ga več ne sovražim, ki te je bolje razumel ko jaz, te znal bolje ljubiti, toda ne v večji meri ko jaz.

Hotel sem ga nadkriliti, a sem podlegel. O svojem porazu kričim, ker ničesar več ne pričakujem. Ko sem te onega večera odnesel na rokah ko lahno žrtev, se mi ni smilil tvoj trpeči obraz, tvoja tožba, tvoji spomini. Storil sem ti krivico. Odpusti mi! Maščeval se je. Ponoči sem ga videl, kako je odprl svoje mrtve oči in naju gledal; znova te je vzel k sebi in moral sem te prepustiti njemu. Njegova si. Ljubosumno te brani pred menoj. Vedno bo med nama on.

Nikoli ne bova mogla brez muke govoriti o preteklosti in strašno trpim, ko ti to pišem, ker nisem govoril o njej. Zdaj, ko sem ti povedal te stvari, ki naju bodo za vedno ločile, mi je laže pri srcu. Vendar sem se otresel teme in dvoma, v katerih sem se boril. Ne vem še, kakšna bo najina prihodnost. Zaradi Julke, ki naju veže in je že zelo bistroumna, morava glumiti skupno življenje. Ti se boš vrnila v Pariz, v svojo hišo. Ko boš določila dan, kdaj se vrneš, bom jaz ukrenil vse za pot v Rusijo in bom odpotoval. Čas in dalja naju morda nekoliko pomirita in vdala se bova v navidezno skupno življenje.

Joj, če bi bila ti nedostojno ljubila, bi bilo pozabljenje morda lažje! Tako pa bo tvoja ljubezen vedno močnejša od naju, čeprav nama to ni všeč.

Ne jaz ne ti je ne moreva pozabiti. V svojih genljivih pismih objokuješ mojo ljubezen, ker misliš, da si jo izgubila, neumnica! Nisi mi pa povedala, kar mi povedati ne moreš: da me ljubiš. Jaz pa iščem samo tega.

Zdaj poznaš mojo bolečino, ki je hujša od tvoje. Zdaj ni več neresnice med nama. Če se nočem ponižati v lastnih in v tvojih očeh, če hočem postati vreden trenutka, ko sem te zopet našel na Svetem Bernardu, ko je bila v meni neizmerna radost, ker sem te našel: te ne smem več videti ali vsaj ne prej, dokler ne obvladam svoje slabosti.

Mati bo prišla pote v Caux, kadar boš hotela. Vreme je vedno neugodnejše in vrniti se moraš še pred zimo. Mati te pripelje v Pariz. Prosil sem jo, da boš v njenem spremstvu stopila zopet v svojo hišo, ki te bo tudi brez mene lepo sprejela. To je moja želja.

Za zdaj zbogom, prijateljica moja, draga moja! Naj ti Julka pomaga prenašati samoto!

Mark.

* * *

“Oh mama, oči imate ves solzne.”

“Ne, Julka, ne, slabo vidiš!”

“Glejte, pravkar je ena solza padla na pismo!”

“Zato, ker sem zelo srečna.”

“Jaz pa ne jokam, kadar sem vesela.”

“Pojdi hitro, da skončaš nalogo, in pusti me!”

“Šla bom, če niste žalostni.”

“Saj nisem žalostna, mala!”

“Res, mama?”

“Poglej: smejem se.”

“Da, mavrica Vam sije z obraza.”

“Kaj praviš?”

“Mavrica nastane takrat, ko dežuje, Vi pa se smejete in jokate hkrati ...”

Tereza Romenay se ni jasno zavedala svojih občutkov, ko je brala pismo. Vdala se je genotju in čeprav ni vedela zakaj, je vendar čutila v tem sladkost. Vedela je, da je Mark neizprosen sam s seboj, da se upira tožbi — kakor se je Andrej Norans, ko je smrtno ranjen ležal na ledeniku Proz., Vedno je občudovala njegov ponosni značaj in se ga je bala hkrati in še vse tisto v njem, kar si danes sam očita. In kadar tak mož prizna, da trpi, je resnično v srce zadet. Nikoli si ne bi bila mislila, da bo priznal to, kar ji je zdaj priznal, in zato je bila vsa zbegana. In žalost, ki se veže s tako velikodušnostjo, jo je mučila in prepojila z nežnim usmiljenjem.

Temu sočutju se je pridružilo še drugo čustvo in jo napolnilo z medlo srečo. Po noči v Cauxu je mislila, da je ne ljubi več. Ni poznala svoje moči in prav v tem je bila njena ljubkost. Mark ni maral njenih kratkih las, njenega grešnega telesa. Toda zavrgel jo je, ker jo ljubi, ne ker jo zaničuje. Zdaj ni več dvomila: tako jo ljubi, da se je odpovedal celo svojemu ponosu, da se je ponižal vpričo nje, ki se kesa in ki jo je nekoč izgnal iz svoje hiše.

Ne bo li zaupala v prihodnost? Zakaj prihodnost zavisi zdaj le od nje same. Ni čutila, kako čuden, kako smešen je ta preobrat njenega življenja. Preveč se je vdala srcu in ni opazila tega. Le on more odpustiti, pozabiti pa le ona. Zakaj je izdala moža, ko ni bila nesrečna? Ni vedela zakaj, ker je ljubila. In zakaj je izdala spomin na ljubega, ki ga je izgubila? Kako bi to vedela, ko pa še vedno ljubi? Njena grešna ljubezen je bila še vedno v njej, toda trpinčila jo je. Ko ga je zapustila, se ni odpovedala domačemu ognjišču. Veliko hrepenenje žene po miru v domači hiši ji je krepilo zakonsko ljubezen. Te neusmiljene, nedoumljive in nepojmljive igre usode ni mogla in ni smela razumeti ...

Ni li Markova žena? Se nedolžna je prišla k njemu. Srečna sta bila v hiši, kjer se je rodila Julka. Nesrečna usoda ju je ločila. Toda on ji je prihitel na pomoč, ko je umirala, in nehote mu je bila zopet tovarišica. Preteklost je bila izbrisana; čemu bi jo iznova oživljala? Ni li ta preteklost podobna bolezni, ki jo je premagala? Mrtveci so mrtvi.

Mrtveci? Pokrižala se je in zmolila kratko molitvico za dušni pokoj Andreja Noransa. Več mu pomaga, če moli zanj, ko če se pogreza v spomine. Na kalvariji Proz mu je stala ob strani z vso svojo močjo in mu je lahno zaprla oči; odslej ga bo v spominu vedno gledala z zaprtimi očmi in na obrazu mu bo videla svečan izraz, ki mu je legel na lice po groznem smrtnem boju: bilo je tretjega dne ob solnčnem zahodu. Njegov zadnji zdihljaj je ni presunil, ker ga je v dolgem smrtnem boju ves čas pričakovala in ji je trpljenje vzelo vsak občutek.

Toda kakšna je moč življenja, da že zopet kliče moža in hčerko, ko je komaj ušla propasti, in misli na povratek, kakor bi bila vsega rešena? Njen ljubi, ki ji kljub ljubezni ni mogel dati vse sreče, ker je pogrešala hišni red, njen ljubi, ki bi bil z veseljem prelil svojo kri zanjo, ji je v poslednji uri to napovedal. In vendar se mu je ponudila, da umrje z njim ...

Da, to pismo jo je potolažilo. Ker jo je Mark tako iskreno ljubil, mu je zopet zaupala.

Po ljubezni je hrepenela in koprnela, kakor ob prvih jutranjih žarkih hrepeni po solncu trava, ki je polegla v nočni rosi.

* * *

Julka, ki si je iz zapuščenega hotela napravila kar palačo, je rada ušla počasni gospe Acherjevi in večkrat tekala po hodnikih v varstvu postrežljivih sobaric. Nekega dne pa je na teh pohodih presenečena odkrila svojo staro mater. Obsipala jo je z ljubeznivostjo in jo vlekla za seboj:

“Pojdite hitro! Le hitro! To bo mama vesela!”

Pred njo je stekla v stanovanje in zakričala ko glasnik, ki naznanja prihod velikega dostojanstvenika:

“Mama, mama! Ugenite, kdo je prišel.”

“Oče!” je dehnila Tereza in srce ji je vzdrhtelo.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]