Zaklad v grobnici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zaklad v grobnici
Starodavna zgodba

Jožef Urbanija
Izdano pod vzdevkom Soteščan.
Izdano: Domovina 14/37–47 (1931)
Viri: dLib 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. Oporoka na bojišču[uredi]

Na prostrani ravnini za visokimi gorami se je vnela odločilna bitka. Naskočili sta se močni sovražni četi med silnim vikom in krikom. Vmes so se razlegale trombe in pozivale borilce k vztrajnosti in k pogumu.

Pričelo se je večeriti. Potihnilo je orožje, bojni krik je polagoma umolknil. Vojaki so si postavili šotore in pripravili večerjo. Posamezne skupine so odhajale na stražo.

Nastala je večerna tišina. Tedaj so se oglasili ranjenci, ki so ostali na bojišču. Od vseh strani se je čulo stokanje in vzdihovanje. Večerni mrak je omogočal reševalno delo.

Poveljniki posameznih oddelkov so se zbirali v šotorih zadaj za bojiščem. Nekateri so bili lahko ranjeni, a so še vedno vršili svojo odgovorno službo. Zbrali so se k posvetovanju, zakaj sovražnik je bil ljut ter se je trdovratno upiral. Treba je bilo novih načrtov.

Manjkalo je prvega poveljnika, ki je imel pri takih sestankih odločilno besedo. Graščaka Teodorja z Ostrožja so pogrešali med zadnjim spopadom ob solnčnem zatonu. Dal je povelje za naskok, v katerem je izginil kakor čolnič v razburkanem valovju. Posrečilo se mu je ustaviti drzen sovražni sunek, kar mu je zadalo težke izgube. Od takrat se ni več pojavil.

»Morda je le ranjen«, so se menili častniki, njegovi tovariši. »Toda, ako je ujet ali celo mrtev?«

»Kakšen udarec!« so enoglasno potrdili. »Kdo ga bo uspešno nadomestil?«

Dvignil se je mlad častnik, ki je sedel na otepu slame. »Graščak Teodor je moj osebni prijatelj«, je javil svojemu poveljniku. »Dovolite mi, da ga poiščem. Njegova hčerka me je prosila, naj pazim na njegovo življenje, čeprav je morda težko ranjen, pa je v njem le še lahko iskrica življenja.«

»Pojdi, Karel!« Poveljniku je ugajala njegova skrbljivost. »Toda nikar se ne podajaj v nevarnost. Ne hodi preblizu sovražne straže. Kadar se vrneš, mi javi, kako si opravil.«

Mladenič si je zapel prsni oklep, pritrdil si je ščit in popravil čelado. Desnica mu je slonela na ročaju dolge sablje. Tako je stopal mimo straž, ki so ga ustavljale in zahtevale dogovorjeno geslo.

Srečevali so ga rešilci, ki so nosili ranjene vojake. Častnik je poslušal, kdaj bo ujel glasove ranjenega graščaka. Vpraševal je po njem vojake, a mu niso mogli prav odgovoriti. Kar je izvedel, ni bilo točno in zanesljivo.

Počasi in previdno se je priplazil na sprednji del bojišča. Tukaj nekje se je boril graščak, preden se je zvečerilo. Premikal se je neslišno, zakaj čulo se je šumenje iz sovražnega taborišča.

Zazdelo se mu je, da čuje pojemajoče vzdihovanje. Pred sabo pod drevesom je uzrl ranjenca; glava mu je slonela na drevesni korenini ter se dotikala debla. Zraven njega je zapazil polomljen ščit in zdrobljeno čelado. Sklonil se je in poslušal težko sopenje.

Čim je odstranil desnico z njegovega obraza, je spoznal graščaka Teodorja, pogrešanega poveljnika vojne združenih graščakov.

»Gospod«, mu je pošepnil na uho. »Ali vas boli? Kam so vas zadeli?«

»Karel!« Ranjenec je bil še pri polni zavesti. »Moje stanje je brezupno ... Rane so globoke in nevarne ...«

Častnik je sedel zraven njega. Odpel mu je prsni oklep, da je laže dihal.

»Olajšal si mi grozovite muke«, se mu je zahvalil s komaj slišnim glasom. »Nebo je uslišalo mojo prošnjo ...«

»Brž naj grem po nosilce, da vas spravimo na varno ...«

»Počakaj, Karel! Ne bom jih več dočakal. Sovražnik je blizu – skrbi predvsem, da rešiš svoje življenje ...«

»Tukaj vas ne pustim. Moj oče mi je skrbno naročil, naj vam pomagam, ako se vam kaj primeri. To sem še posebno obljubil vaši hčerki pred odhodom na bojišče.«

»Olga!« Ranjenec je iztegnil roke, kot bi jo hotel objeti. »Zbogom, moja draga Olgica! Zbogom – za vedno!«

»Pa vendar še ne mislite umreti ...«

»Karel!« – Ranjenec si je moral odpočiti, preden je mogel nadaljevati: »Toliko ran se ne bo več zacelilo.«

Prijel ga je za roko, kot bi mu jo hotel stisniti v slovo in rekel: »Karel, rad bi še živel – zaradi Olge ...«

Mladenič si je obrisal solzo. »Olga se mi smili ... Kdo ji bo sporočil žalostno novico? Jaz bi ji ne mogel napraviti toliko bridkosti.«

»Ti jo boš znal potolažiti. Pozdravi jo v imenu umirajočega očeta. Bodi ji varuh in spremljevalec, na Ostrožju pa moj naslednik.«

»Gospod Teodor!« – Karel ni mogel od žalosti dalje govoriti.

Graščak pa je nadaljeval: »Izročam ti najdražje, kar imam na svetu. Samo tebi zaupam njeno bodočnost, pa tudi svoje imetje. Vojna nevarnost še ni prestana; nič še ne vemo, kako se bo končalo. Ako bomo poraženi, tedaj bo sovražnik udrl na Ostrožje in iskal zaklade. Našel pa ne bo ničesar, zato je poskrbljeno. Preden sem odšel na vojno, sem zbral vse svoje dragocenosti ter jih shranil v grobnici v železno krsto. Ta krsta stoji v posebnem oddelku, zapirajo jo močna železna vrata. Na njih je narisan ključ pod križem in mrtvaško glavo. Nikjer drugod ni take označbe.«

Mladenič ga je pazljivo poslušal. Vse to, kar mu je povedal, se mu je zdelo kakor bajka iz devete dežele. Kako naj se približa žalujoči hčerki ter ji razodene očetovo željo? Ali mu bo verjela brez dokaza in potrdila? Na zaklade se mu ni zdelo častno sklicevati.

Ranjeni graščak mu je pomagal iz zadrege. »Olga je o vsem tem že poučena«, je nadaljeval po kratkem oddihu. »Oklenila se bo tistega, ki ji prinese dogovorjeno potrdilo moje poslednje volje.« – To izrekši je položil v njegovo naročje svojo roko, na kateri se je v temi zasvetil prstan z graščinskim grbom. Rekel mu je: »Vzemi si ga za spomin in v potrdilo moje oporoke ...«

Nerad je izpolnil njegovo željo, a ni se upal odreči. Snel mu je prstan ter si ga nataknil na roko.

»Karel, marsikdo te bo zavidal ... Bojim se, da bi ti kdo ne stregel po življenju ... Čuvaj se ljudi, ki so izgubili čast in poštenje. Jaz te blagoslavljam.«

Graščak je utihnil. Hrup na sovražni strani je naraščal. Čulo se je peketanje kopit in rožljanje orožja.

»Ali slišite?« Častnik se je vzravnal in zopet pripognil.

»Sovražnik prodira ...« je dahnil ranjeni poveljnik. »V temi nas hoče naskočiti.«

»Bežimo! Hitro se me oklenite!«

Teodor je poskusil, a roke so mu bile trde, ni se ga mogel oprijeti. »Ne morem«, je obupal. »Karel, beži, da si rešiš življenje.«

Mladenič ga je zgrabil krog pasu, da bi ga dvignil na ramo. Ranjenec je bolestno zastokal. »Karel, pusti me!« mu je zapovedal. »Beži od tukaj!«

»Nikamor se ne ganem. Z vami hočem živeti in umreti!«

»Beži, Karel – zaradi Olge ... Zame ne moreš nič storiti ... Zbogom, junaki! Pa hrabro se borite!«

Karel se je ozrl krog sebe in vzdihnil: »Nesrečnik, kaj naj ukrenem? Kako se bom opravičil Olgi, kadar ji pokažem očetov prstan? Zakaj mi ni dano biti njegov rešitelj?«

Njegovo bistro oko je obstalo na senci, ki se je premikala ob bližnjem grmu. Zgrabil je krepko za ročaj meča, da se bo branil, ako bo napaden. Videl je, da se mu neznanec približuje.

»Stoj!« mu je Karel potihoma zaklical.

»Zmaga!« Prišlec se je odzval z geslom graščinske vojne. Prišel je mimo njega ter ga je pogledal prav od blizu. Brata sta se spoznala.

»Abdon!« – Karel se ga je skoro ustrašil. Nista se namreč nič kaj dobro razumela. Brat je zahajal v slabo družbo ter se vdajal popivanju in zapravljanju. Najrajši se je klatil po zatohlih beznicah med ljudmi dvomljive preteklosti v sramoto svoji rodbini.

»Oho, ti si tukaj!« mu je pokvarjenec zaničljivo odgovoril. Togotno je škrtnil z zobmi in šel mimo njega.

Karla je zaskrbelo. Kaj je delal izprijenec tukaj v ospredju bojišča? Ali je slišal njun pogovor? Morda je čakal sovražnika, da bi mu izdal postojanko? Za plačilo je zmožen vsake hudobije.

Bojne vrste so se začele nemirno premikati. Karel jo je ubral pred prodirajočim sovražnikom ter se pridružil prvi četi svoje posadke. Kmalu nato je odjeknil gromoviti hurá. Borilci so se spoprijeli.

Solnce je posijalo drugo jutro na prazno bojišče. Pohojena trava, okrvavljena zemlja in zlomljeno orožje so bili glasni sledovi ponočne bitke. Zadaj za bojiščem so nastali novi grobovi padlih junakov.

Sovražnik, ki je izzval nočni spopad, je bil poražen po kratkem boju. Združene graščinske čete so ga razkropile in vrgle čez mejo. Tukaj so se ustavili in sklenili premirje. Vojščaki so odložili orožje in odšli na svoje domove. Na meji so ostale le še močne straže.

Tudi Karel je odjezdil nazaj na bojišče. Nadejal se je, da bo našel ranjenega graščaka. Zdaj ga bo posadil na konja ali pa ga bo dal prepeljati na Ostrožje. Ako je medtem že umrl, bodo prenesli zemeljske ostanke ter jih z velikimi častmi položili v grajsko grobnico.

Graščaka pa ni več našel na bojišču. Še se je poznalo pod drevesom ležišče, zraven je ležala pohojena čelada. Ranjenca pa so sovražniki odvedli s seboj v jetništvo ali pa je ponoči izdihnil ter so ga vojaki pokopali.

Častnik se je vzpel na konja ter ga izpodbodel. Usmeril ga je proti Ostrožju. Tja so ga podili valovi hrepenenja. »Olga!« Tako je bilo odslej zapisano v njegovem srcu.

Ob misli na pogrešanega graščaka mu je krvavela mlada duša. Kako bo sporočil njegovi hčeri to strašno novico? In s kakšnimi občutki jo bo sprejela? Ali mu ne bo očitala bojazljivosti in malomarnosti? Res ji lahko pokaže prstan, toda prav zaradi tega bo sumila, da je nalašč zanemaril njeno naročilo. Težko mu bo verjela, da ni mogel rešiti ranjenega očeta iz bojnega viharja.

Ostroški čuvar Simon je sedel na grajskem stolpu in gledal v dolino. Dolga leta je opravljal to odgovorno službo. Pridobil si je posebno zaupanje graščaka Teodorja in vsega grajskega prebivalstva. Odkar je izbruhnila vojna, je stal neprenehoma na opazovanju. Poznal je vsako točko, kjer bi se lahko pojavila sovražna četa. Njegovo vajeno oko je bilo nepremično uprto na dolinske poti in ceste, pa tudi na gorske prelaze.

Čim je zapazil v dolini poznega jezdeca, je obvestil beriče, ki so bili pripravljeni vsak trenutek. Brž so zastražili vhod v graščino, zakaj nevarnost je bila tem večja, ker se je večerilo. Most pred vhodom so dvignili više kakor po navadi.

Jezdec je obstal pred mostičjem in udaril trikrat na železna vrata. Straža na dvorišču se je pomirila, zakaj po znaku je spoznala domačina. Tujci namreč niso vedeli, kakšno je dogovorjeno znamenje za vstop v graščino.

»Karel!« Vsi so spoznali prišleca v vojaški obleki. Slutili so, da prinaša važno poročilo.

Zaškripala so vretena: most se je polagoma nižal in omogočil prehod čez umetni prepad pred graščino. Jezdec je prijel konja za uzdo ter ga peljal na dvorišče.

Krog častnika se je zbralo grajsko osebje. Ko je čulo, da je vojna končana, je pričelo vriskati od veselja.

»Tiho!« Karel je položil prst na usta. »Molčite o mojem prihodu!«

Tesno so ga obkrožili in poizvedovali, kdaj se bo vrnil gospod Teodor, a Karel ni hotel jasno odgovoriti. Svojega konja je izročil hlapcu in poklical Simona, grajskega čuvarja. Mož bi mu bil rad postregel, a je prijazno odklonil; rekel je, da ne potrebuje drugega nego miru in počitka. Za prenočišče si je izbral preprosto sobico v grajskem stolpu. Simon mu je posvetil z leščerbo po nerodnih stopnicah. Postavil jo je na mizo in hotel oditi.

»Sedite«, mu je ponudil stol. »Nocoj se vam ne mudi na opazovanje. Nevarnost je prestana.«

Simonu ni bilo treba dvakrat veleti, rad se je pametno pogovoril. Zanimalo ga je, kako so se bojevali. Predvsem je bil radoveden, kaj bo izvedel o Teodorju, svojem gospodarju.

»Kaj pa Olga?« je bilo prvo, kar je Karel hotel izvedeti. »Ali je zdrava? Ali še vedno žaluje po očetu?«

»Odkar je odšel na vojno, še ni šla iz sobe. Zelo jo boste potolažili, ako ji prinašate ugodno poročilo.«

»Nocoj še ne, morda jutri ... Sicer pa – Simon, ali poznate ta prstan na moji roki?«

»Teodor – mrtev ...« Zvestemu čuvarju je izpremenilo barvo.

»Ne morem sicer trditi, da je umrl, vendar ne dam beliča za njegovo življenje.« – Častnik je začel pripovedovati, kako je našel graščaka ranjenega na bojišču tik pred spopadom. Drugi dan pa ga ni bilo več na onem mestu.

Simon si je obrisal solzo in rekel: »Gospod Karel, vem, kaj pomeni ta prstan na vaši roki. Klanjam se vam kot svojemu novemu gospodarju. Prisegam vam neomajeno zvestobo.«

»Ni treba, da bi o tem že govorili. Skrito naj ostane tako dolgo, dokler ne dobimo zanesljivega poročila.«

»Olga mora vse to vedeti«, je Simon skoro plaho omenil. »Preden je odšel Teodor v vojno, mu je poljubila prstan in tedaj ji je rekel: »Hčerka, ako se ne vrnem, tedaj ti ga bo prinesel nekdo, ki naj bo moj naslednik ...«

»Ali pa je tudi vedela, na koga je mislil?«

»Najbrže, vendar vam tega točno ne morem povedati. Samo toliko mi je znano, da bo naslednik oni, ki prinese očetov prstan ...«

Karel se je naslonil na mizo. Rad bi bil poizvedel o zakladu, a ni mogel začeti. Ali naj vpraša nekaj takega služabnika, ki ne sme ničesar izdati?

Začel je po ovinkih: »Simon, povejte mi, ali ste se bali, ko vam je grozila vojna?«

»Seveda nas je skrbelo, čeprav smo zavarovani s prekopom in z močnim obzidjem.«

»Mnogo gradov je bilo napadenih zaradi dragocenega imetja. Sovražniki dobro vedo, kje je nakopičeno bogastvo ...«

Čuvar se je odkašljal in pričel: »Pri nas so zakladi pokopani; skriti so namreč tam, kjer se neha življenje ...«

Mladenič se je delal, kot da ga ni razumel. Preveč ni maral biti radoveden. Vedel je, da nekateri ljudje povedo več sami od sebe, kakor pa, ako jih kdo vprašuje.

Tak je hotel biti tudi Simon proti svojemu bodočemu gospodarju. Njemu je zaupal, zato se mu ni bal izdati tajnosti grajskega zaklada. Komu drugemu bi ne bil črhnil besedice, tudi ako bi mu bilo šlo za življenje. Znano mu je bilo, da je Teodor ljubil mladeniča kakor svojega sina. Tudi Olgi je ugajalo v njegovi družbi. Vse to je njegovo pozorno oko neštetokrat opazilo.

»Vse, kar je graščinsko, je odslej vaše«, je nadaljeval po kratkem molku. »Zato morate vedeti, kje so shranjeni zakladi ...«

»Morda pa že vem«, se je rahlo namuznil.

»Prav. Najbrže pa ne veste, da grobnica ni povsem pripraven kraj za tako skrivališče ...«

»Zakaj pa ne?« ga je zaskrbelo.

»Pred mnogimi leti je izginilo iz grobnice dragoceno okrasje ...«

»Pa niso vedeli, kdo ga je izmaknil?«

»Še danes ni pojasnjeno. Sam Bog ve, kdo se je upal stikati ponoči med mrliči ...«

»Hudobni ljudje nimajo vesti«, je menil Karel. Vendar se je tolažil: »Graščak je shranil svoje dragocenosti sam, ali pa mu je pomagal nekdo, kateremu je popolnoma zaupal.« – Kako je izvedel Simon, mu je bila nerešena uganka.

Ko sta se porazgovorila, ga je Karel prijateljsko odslovil. Preden je legel, ni ugasnil luči, marveč je pustil, da je na mizi gorela. Tako je napravil vselej, kadar ni mogel zaspati.

Misli na zaklad v grobnici so mu pregnale vso utrujenost in zaspanost. Kdo ve, zakaj je čuvar Simon namignil, da grobnica ni povsem varno skrivališče. Kot izkušen mož in skrben služabnik mora pač vedeti, odkod preti nevarnost. Najbrže pozna v okolici ljudi, ki imajo kosmato vest in dolge prste. Lahko je zaklad že načet ali pa ga je kdo celo odnesel.

Močnemu navalu resnih skrbi so se pridružile temne slutnje. Abdon! Spomnil se je hudobnega brata, ki ga je zalezoval na bojišču. Morda je nameraval izmakniti graščaku dragoceni prstan, da bi se polastil njegovega imetja. Nedvomno je slišal njun pogovor; grm, za katerim je tičal, ni bil daleč od drevesa. Natanko je lahko slišal, kje je shranjen zaklad; znani pa so mu tudi poti in vhod v grobnico. Umetni prekop obsega le prednji del graščine. Zadaj ni druge ovire kot obrambno obzidje.

Skrbi za grajsko imetje mu niso pustile več ležati. Gnale so ga navzdol v grobnico, kjer naj bi se vsaj postavil na stražo, ako že nima ključa od označene vdolbine. Najbrže pa vrata niso niti zaklenjena, ampak le zaprta z močnimi zapahi. Graščak bi mu bil gotovo izročil ključ ali pa vsaj povedal, kako bo odprl. Tudi Simon mu ni o tem nič omenil.

Vstal je ter se urno oblekel. Kako bo prišel v grobnico, to ga ni skrbelo. Vedel je za odprtino v pritličju graščine ne daleč od stolpa. Tam bo prišel na notranji hodnik, ki pelje v zadnji del graščine. Dospel bo pred železna vrata in odrinil zapahe. Tako bo stopil v grobnico, kjer počivajo davni predniki – nekdanji veljaki in gospodarji Ostrožja. Ne bo jih motil v večnem spanju; samo svojo dolžnost bo opravil, ker ne mara očitanja, da jo je zanemaril.

Vzel je leščerbo in odšel oprezno navzdol po stopnicah.

2. V grajski grobnici[uredi]

Starodavni zidovi ostroškega gradu so sanjali v skrivnostni nočni tišini. Prostorno obzidano dvorišče je obsevala motna mesečina. Straža se je umaknila v svoje prostore, saj je bila prestana vojna nevarnost. Celo psi so dremali na svojih ležiščih za vogali.

Karlu je uspel načrt, kakor si ga je bil zamislil. Splazil se je neopažen skozi neomreženo okno na hodnik, po katerem je prišel pred velika železna vrata. Tu je z lahkoto odmaknil zapahe, ki so tičali globoko v zidu. Objelo ga je debelo vlažno zidovje z močnim obokom. Ob straneh so bila vdelana vrata v posamezne oddelke. Tam so stale dragocene krste z zemeljskimi ostanki mogočnih grajskih pradedov. Tukaj je prestala njih posvetna slava.

Vrat z napovedano označbo mu ni bilo treba dolgo iskati. Jasno je bil narisan ključ pod križem in mrtvaško glavo. Prav tamkaj je zapazil v zidu na nasprotni strani ozko vdolbino. Vanjo je postavil luč in stopil prednjo tako, da je zakril svetlobo. Tukaj se je namenil ostati na straži do ranega jutra.

Kmalu se mu je zazdelo, da čuje votle udarce. Spomnil se je, da je pustil odprta železna vrata, katera je morda zamajal prepih po hodniku. Počasi je stopil iz skrivališča ter jih rahlo priprl. Zaradi varnosti jih je še podprl znotraj z železnim drogom.

Čim je prišel nazaj na prejšnje mesto, so se udarci zopet ponovili. Nabijanje je prihajalo oddaleč z nasprotne strani hodnika. Spomnil se je raznih »spominov«, domišljija mu je pričela slikati prikazni. Vse to ga je sicer nekoliko pogrelo, ni pa mu vzelo prirojenega in v bojih preizkušenega poguma. Vzel je leščerbo in odšel v smeri, odkoder se je oglašalo ropotanje. Biti je moralo prav ob polnočni uri.

Prispel je v zadnji del grobnice – tja, kjer se je pričela ožiti v nizek rov, ki pa je bil zazidan. Tukaj je moral biti nekdaj izhod, a so ga sčasoma opustili. Ta del gradu ga ni nikdar zanimal; prav nič ni vedel, ali je rov za zidom še ohranjen in kje je zunaj odprtina. Nekako svitalo se mu je v spominu, da je videl nekoč zadaj pod gradom neko votlino, katere pa si ni nikdar bliže ogledal. Nerodno se mu je videlo plaziti med grmovjem.

Bobnenje je bilo vedno močnejše ter se je hitreje ponavljalo. Naslonil je ušesa na zid in poslušal. Tedaj je razločil, da tolče nekdo z železom na kamen. Sklepal je, da jih je več, ki opravljajo zagonetno delo. Kaj nameravajo, mu ni bilo treba dolgo ugibati. Roparji prekopavajo zid, da bi prišli do zaklada. Abdon jih je privedel.

V zidu se je pričelo majati kamenje – znamenje, da bodo mračnjaki kmalu odstranili zadnjo oviro. Kaj naj stori, da jim prepreči hudobne namene? Tukaj jih lahko potolče z železnim drogom – vsakega posebej – čim se pokažejo iz rova. Zanesel se je na svojo moč, dasiprav mu je nekaj svetovalo, naj beži in pokliče beriče.

Zasukal se je in postavil luč v udolbino. Preden pa je dospel do vrat, ki so bila podprta z železnim drogom, se je udrl zid z glasnim truščem. Brž je zgrabil železo in tekel nazaj, da jim zastavi pot v grobnico. Potolkel bo vsakega, ki bo pokazal glavo. Samo luč mora še popraviti tako, da mu bo vsaj nekoliko svetila.

Ni bil še prišel do luči, ko so se mu bližali tihi koraki. Nekdo se je plazil tesno ob zidu, slišal je tudi lahno šepetanje. »Stoj!« je zaklical in nameril z drogom.

»Tudi nocoj ti lahko navedem geslo kakor takrat na bojišču«, se mu je zarezal glas iz temine. »Abdon!« ako me želiš poznati.

»Abdon!« je ponovil Karel. »Čemu si prišel?«

»Pa ti?« ga je zavrnil osorno.

»Pozvala me je dolžnost, prišel sem po pošteni poti. Poberi se mi od tukaj!«

»A tako govoriš s svojim bratom! Nisi še gospodar na Ostrožju!«

»Pa si morda ti, ki si prisluškoval na bojišču ...«

»Kajneda, graščakovi oporoki. Res je bilo ... Vse sem slišal do zadnje besede ... Hvala vajini neprevidnosti in molčeči temni noči ...«

»Prav je, da veš ... Zato je tem grše, ker si se tako ponižal ...«

»Ne vem, kaj mi prav za prav očitaš. Ali sem izvršil že kaj takega, da bi zaslužil grajo?«

»Povej mi, zakaj si tukaj? Molit menda nisi prišel za prednike, katerim delaš sramoto ...«

Hudobnež se mu je začel posmehovati. »Prav praviš, dobro si jo pogodil. Molit sem prišel – zlatega teleta ...«

»Abdon!« Karlov glas je bil zapovedujoč in oster. »Ako hočeš dobro samemu sebi, izgini s tega mesta. Vse, kar si zagrešil, bo ostalo brez posledic. Iz srca ii odpuščam, pa tudi očeta bom prosil zate odpuščanja. Sicer te ne priznam več za svojega brata.«

»Tvoja bratska ljubezen je lepa in plemenita«, se mu je zlobno rogal. »Dokazuješ jo z drogom, s katerim meriš na rodnega brata. Ubiti me hočeš kot zverino ...«

»Odstrani se, Abdon, da se ne izpozabim.« Karla je zapuščala potrpežljivost. »Poberi se od tukaj!«

»Počakaj, Karel! Nikar se ne razburjaj!« – Zlobnik se je prestopil za korak in pokazal s prstom na vrata zakladnice. »Ali veš, kaj pomeni ta označba: ključ pod križem in mrtvaško glavo?«

»Zate ničesar. Nikar si ne razvnemaj poželenja. Premagaj skušnjavo. Gorje ti, ako se ji daš zapeljati.«

»Pa vendar. Rad bi videl tisto mrtvaško krsto, napolnjeno z zlatimi mrliči ...«

Nasilnik je stopil na prste in iztegnil roko, da bi odrinil zapah, ki je zapiral vrata. V Karlu je zavrelo, moral je nastopiti. V grobnico ga ne pusti za nobeno ceno. Visoko je dvignil drog in zamahnil. Brat se je spretno umaknil. Železo je zadelo ob zid ter se streslo tako, da je padlo iz roke branilcu zaklada.

Vlomilec je kriknil: »Vsi mrtvi pomagajte!« in počenil v strahu pred udarcem.

Na Karla so planili iz teme trije možaki. Podrli so ga na tla in zvezali. Usta so mu zamašili z umazano krpo.

»Zdaj pa nad zaklade!« so silili lopovi. »Pokaži nam zlatega malika!«

Abdona so se lotile druge misli. Važno je pomignil na zvezanega brata in rekel: »Poprej ga moramo spraviti na varno, potem šele pride drugo delo.«

Karel se ni mogel braniti. Nobenega glasu ni mogel spraviti iz grla, krpa ga je dušila. Roparji so ga dvignili kakor otroka; tudi oči so mu zavezali. Močni pesti sta ga držali za vrat ter ga neusmiljeno davili. Čutil je, da ga vlečejo po ozkem rovu, ker so vedno nekam zadevali ter se spodtikali ob kamene. To je bilo vse, kar je vedel, ko so ga položili zunaj na travo. Nič ni mogel vedeti, kje so ga prinesli iz rova. Lopovi so molčali, nihče ni črhnil besedice.

Skušal je pobegniti, a ni mogel pretrgati vezi, vse moči so mu odpovedale. Po mučnem prizadevanju se mu je posrečilo, da je izbrusil iz ust nadležno krpo. Tedaj je napel poslednje sile ter glasno zakričal.

Obupen krik mladeničev je segel do grajskega stolpa. Čuvar Simon je ujel klic iz temine in zatrobil trikrat v rog – znamenje, da se je nekaj prigodilo. Kadar je zatrobil enkrat ali dvakrat, je veljalo domačemu gradu. Bližnji okolici pa je bilo predpisano trikratno opozorilo.

Preden se je oglasil rog, so se rokovnjači nekam odstranili. Nameravali so se lotiti zaklada. Samo eden je ostal poleg njega; tiščal mu je z dlanjo usta, da ni mogel ponovno zaklicati. Kadar mu je primanjkovalo zraka, tedaj mu je nekoliko dvignil krpo. Abdon mu je skrivaj naročil, naj pazi, da se ne bo zadušil.

Ko so lopovi začuli trobljenje, so se skokoma vrnili. Zbali so se grajske straže, ki je bila nanje opozorjena. Ni jim kazalo drugega, kakor opustiti pohod k zakladu in naglo zbežati.

Ponovno so zgrabili mladeniča in hiteli navzdol po bregu. Vlekli so ga kar po tleh, kar mu je povzročalo hude bolečine. Čutil je, kako mu kamenje in korenine trgajo obleko. Po hrbtu ga je zbadalo ostro trnje. Hujša kot vse bolečine pa je bila negotovost, ker ni vedel, kaj ga čaka. Rešitev se mu je zdela nemogoča, tudi usmiljenja ni mogel pričakovati. V duhu je gledal sliko grozovite smrti.

V dolini so mu razvezali noge, da je mogel hoditi. Rok mu niso oprostili. Dva razbojnika sta ga vodila za podpazduho, ostala dva pa držala spredaj in zadaj za obleko. Tako je stopal med njimi kot hudodelec, kadar ga vedejo na morišče.

Spremljalo ga je trobljenje grajskega čuvarja, ki je ponovno opozoril stražo na njene dolžnosti.

3. Rešilec zaklada[uredi]

Na Ostrožju se je zbudila nočna straža. Beriči so se zbrali na dvorišču, oboroženi od nog do glave, ter se posvetovali. Čuvar Simon jim je sporočil, da je slišal v nižini za gradom nenavadne glasove. Bržkone se je nekdo ponesrečil ali pa je bil napaden. Taki glasovi niso navadno klicanje.

Kadar se je oglasil ponoči na stolpu rog s trikratnim presledkom, tedaj je morala straža trikrat napraviti pot okrog graščine. Tako so zahtevali varnostni predpisi. Graščak Teodor ni bil le skrben za svoje imetje, marveč tudi za bližnjo okolico. Grajski čuvar je moral dati znamenje, kadar je kje izbruhnil požar, zakaj iz gradu je bila takoj odposlana pomoč na kraj nesreče. Ljudske naselbine takrat niso bile varne pred roparji, ki so se bali le oboroženih beričev. Vse grajsko osebje je bilo vzgojeno v duhu pozornosti in zvestobe.

Vzlic trikratnemu obhodu pa straža ni mogla ničesar zapaziti. Zvezdna noč je molčala, nikjer ni bilo čuti kakega nemira. »Morda se je zadrl kak ponočnjak«, so menili beriči, ko so prispeli nazaj na dvorišče. Simon pa ni nehal trditi, da je slišal drugačne glasove ...

Danica nad vzhodnimi gorami je obledela, nastalo je krasno poletno jutro. Starodavni grajski stolp se je belil v vzhajajočem solncu. Simon je slonel na železni ograji in motril čarovito okolico. Zrl je v dolino na belo cesto, po kateri je odjezdil graščak Teodor med številnim spremstvom. Povsod se je zbiralo ljudstvo, ki ga je glasno pozdravljalo. Vsakdo ga je hotel videti pred odhodom in vsakdo mu je želel sijajno zmago in srečen povratek.

Zvesti služabnik se ni mogel ubraniti solz ob misli, da ne bo nikdar več videl svojega gospodarja. Milo se mu je storilo pri srcu, ko je premišljal njegovo usodo. Smilila se mu je Olga, ki bo morala prej ali slej izvedeti strašno novico. Revica je v najlepši mladostni dobi izgubila dobrega očeta.

Tolažilo ga je dejstvo, da je rajnemu gospodu že določen naslednik, ki si bo kmalu pridobil srca svojih podložnikov. Modri gospod Teodor si je izbral najboljšega izmed najboljših; tako je ohranil na Ostrožju red, med ljudstvom pa mir in zadovoljstvo. Natanko je moral oceniti njegove velike zmožnosti in preudariti okolnosti, preden mu je izročil prstan z graščinskim grbom. S tem mu je zaupal bodočnost svoje blage edinke, ki se bo brez pomišljanja strinjala z očetovo poslednjo voljo.

Simon je bil radoveden, ali bo mladenič ostal na Ostrožju ali se bo še podal nazaj na bojišče. Morda pa ni še sklenjeno premirje ter se bodo boji zopet ponovili. O vsem tem je pozabil vprašati, bo pa poizvedel, čim bo nanesla priložnost. Čudil se je, zakaj Karel tako dolgo ne vstane, da bi mu utešil radovednost. Res je izmučen od hudih naporov, toda solnce je vendar že visoko nad gorami.

Namenil se ga je zbuditi; ni se mogel premagati, da bi ne potrkal na vrata njegove sobe. Zelo se je začudil, ker se mu ni oglasil. Poklical ga je po imenu, a zopet ni bilo odgovora. Prestrašil se je in počasi odprl vrata.

V sobi ni bilo žive duše. Postelja je bila odgrnjena in prazna. Leščerbe, ki jima je svetila zvečer, ni bilo več na mizi.

Simon je gledal plašno krog sebe, obhajale so ga temne slutnje. Kje je Karel, novi gospodar na Ostrožju? Ali ga je res videl ali se mu je le dozdevalo? Vse skupaj se mu je videlo kakor prazne sanje. In vendar! Prav tukaj sta se razgovarjala; stol, na katerem je sedel, je bil še vedno odmaknjen od mize. Videli so ga tudi drugi, ko se je pojavil na dvorišču. V hlevu je pustil konja, ki ga še vedno ni odvedel.

Zakaj je Karel tako nenadno izginil, tega si Simon ni mogel razložiti. Pa da mu ni omenil, preden sta se ločila! Kot graščakov naslednik bi bil moral pač sporočiti svoji nevesti žalno novico. Kaj ga je vendar odvrnilo? Čemu je odnesel luč, saj je sijala luna?

»Kdo bi si bil mislil, da je Karel tako lahkomiseln in površen«, mu je skoro zameril. »Namignil sem mu, da v grobnici niso varni zakladi, pa se ni zmenil za moje opomine. Pobrisal jo je kakor tat, ne da mi je prej kaj naročil.«

Ko se je spomnil zaklada, mu je udarilo srce, da ga je zabolelo po vsem telesu. Skrb se mu je videla upravičena, vedel pa ni, odkod prihaja bojazen. Nekaj ga je pričelo siliti, naj pogleda v grobnico. Njegove slutnje morajo nekaj pomeniti.

Čim so se graščinci razšli po opravkih, se je odzval skrivnostnemu vabilu in se odpravil v podzemeljske prostore. Odšel je neopažen, čeprav se mu ni bilo treba ničesar bati. Kot pazniku mu je bilo pregledovanje naročeno. Večkrat na leto je moral obhoditi graščino in iskati nedostatke. Kar je zapazil, je moral sporočiti oskrbniku, ki je izvedel popravilo. Svojih dolžnosti ni nikoli zanemaril.

Dospel je do velikih železnih vrat, kjer je presenečen opazil, da je že nekdo odrinil zapahe. Nekdo je bil tukaj; njegove slutnje so se izpolnile. Na zaklad ni več računal. Kdo ve, kam so ga že odnesli.

Vstopil je z zastajajočimi koraki in lezel počasi proti vratom, označenim s posebnim znakom. V zidni duplini je opazil leščerbo, ki je še vedno brlela. Pred vhodom v zakladnico se je izpodtaknil nad železnim drogom.

»Karel je bil tukaj!« je spoznal svetilko. Od strahu se je skoro sesedel. »Kam je odšel iz grobnice v temni noči? Zakaj se ni zopet vrnil v svoje prenočišče, ako je imel poštene namene? Ali je odpiral z železnim drogom? To železo je prej slonelo v kotu ob izhodu. Kdo ga je rabil tukaj na tem prostoru?«

Skozi gosto omrežje visoko pod stropom je prihajala motna svetloba. Brž je pregledal vrata in ugotovil, da ni zapahov nihče premaknil. Na njih je bilo zarisano skrito znamenje, en sam rahel dotik bi bil izdal prisotnost tuje osebe. »Kaj pa krsta?« Kolena so se mu šibila, ko je prestopil prag odprtine. Stala je še vedno zakrita na prejšnjem mestu, pokrova se ni nihče dotaknil. Privzdignil ga je na sprednjem koncu in videl, da je zaklad v najlepšem redu. Lično izdelana skrinjica je stala tam, kamor so jo položili. Ko jo je potehtal, se je prepričal, da je nedotaknjena tudi njena bogata vsebina. Odpirala se je na gumb, ki ga je skrivala deščica, vdelana kot okrasek v sredino pokrova. Robovi skrinjice so bili obiti z močnim železom.

Skrbno je zopet zaprl krsto in zapahnil vrata. Ponovno je pregledal leščerbo in železni drog, katerega je pobral in prislonil k zidu. Trudil se je, da bi našel še druge sledove, iz katerih bi se dalo sklepati, kam je izginil graščakov naslednik. Tedaj je zapazil v kotu votlino in razmetano kamenje. Tukaj doslej ni bilo odprtine; rov, ki je nekdaj držal iz grobnice, je bil zadelan z debelim zidom. Nekdo ga je moral prekopati.

»Kdo je bil tukaj in kdaj se je to zgodilo? Ali si je kdorkoli zgradil pot, da odnese zaklad ob pripravnem času? Zakaj ni tega že izvedel, čim je predrl zid, saj je s tem odstranil največjo oviro? Kaj mu je prekrižalo načrte?« – Na vsa ta vprašanja si Simon ni mogel jasno odgovoriti. Prej si je bilo treba še ogledati rov; morda mu bo prineslo naključje, kar sta mu odrekla trud in prizadevanje.

Vzel je leščerbo in zlezel skozi luknjo v votlino. Tukaj je stopil na neko orodje – dokaz, da se zid res ni sam podrl. Našel je rovnico, katero je stisnil pod pazduho, da se bo branil, ako bo napaden. Ob vsakem koraku je obstal in poslušal v strahu, kdaj jo bo dobil po grbi. Bil je pripravljen, da prestreže udarec.

Kmalu je zapazil pred sabo medlo svetlobo. Svetla točka se je večala z vsakim korakom. Rov je bil ob izhodu prav ozek, moral je leči na trebuh, ko je lezel na površje. Pri tem je zapazil v mehki prsti stopinje različne velikosti. Tudi zunaj pred izhodom je videl enake odtiske. Sledovi sicer niso znali govoriti, a so veliko pomenili.

Kraj, kjer je prišel iz grobnice, je bil zakrit z grmovjem. Odprtine od daleč ni bilo mogoče zapaziti. Zgoraj nad njo je štrlelo grajsko obzidje, spodaj pa se je vila krog griča ozka cesta. Umetni prekop je zapiral le prednji del graščine. Zadaj jo je ščitila navpična strmina.

Simon je sedel na kamen ter si podprl glavo z rokami. Marsikaj je že pogodil ali uganil, tukaj pa ni našel ne konca ne kraja. Kjer je začel, nikjer ni prav zastavil. Končno se je ustavil ob misli, ki se mu je najbolj vsiljevala. Tajni izhod so iztaknili roparji, ki se klatijo po gozdih, ponoči pa plenijo gradove. Pa zakaj niso odnesli zaklada, saj so ga imeli že pred nosom. Morda so bili pregnani v zadnjem hipu ter bodo nocoj zopet nadaljevali začeto delo.

Nevarnost se mu je zdela manjša, ker jo je pravočasno opazil. Beriči bodo zastražili grobnico in polovili rokovnjače. Z grožnjami jih bodo prisilili, da bodo izdali svoje pajdaše. Tako bodo polagoma iztrebili roparsko zalego.

Vendar pa mu ta načrt ni povsem ugajal. V gradu bo nastalo preveč razburjenja – zdaj, ko se je komaj polegel strah pred vojno. Olga se je že kar posušila od neprestanega žalovanja. Čemu bi ji napravljali novo bolečino?

Sklenil je molčati in preprečiti lopovom zlobne nakane brez glasnega hrupa. Zidarji so še tisti dan zazidali rov, sam pa je odnesel dragoceno skrinjico, katero je na svojo odgovornost vzel iz krste. Shranil jo je v stolpu v zapuščeni sobici med staro šaro. Tukaj naj ostane tako dolgo, dokler se ne vrne Karel, graščakov naslednik. Nikjer v gradu ni mogel dobiti boljšega prostora, zakaj nihče ne bo iskal zaklada med rjastim železom. Razen tega je še zadelal vrata s polomljenim orodjem. Na zunaj ni bilo mogoče opaziti shrambe v tistem delu stolpa. Vest ga je pohvalila, da je modro ukrenil. V grajski kroniki bo zapisano, kdo je bil rešilec dragocenega zaklada.

Odkar je hranil Simon v svoji bližini grajske zaklade, je podvojil svojo čuječnost. Z beriči se je dogovoril, da bo trobil ponoči vsako uro. Straža je bila ojačena, kadar je hodila po cesti krog graščine. Kot nalašč je dospelo poročilo o nekem roparskem napadu, ki se je izvršil v okolici. To je razvnelo beriče ter jih ni bilo treba priganjati k izvajanju varnostnih predpisov.

Čuvar Simon je imel med grajskim prebivalstvom dobrega prijatelja: izkušeni vojščak Klemen je prebil pri njem na stolpu marsikako uro. Mož se je postaral v svoji naporni službi, bil pa je še vedno korenjak od nog do glave. Že več let je bil poveljnik grajske straže; predvsem je skrbel za to, da so se natančno izvajali varnostni predpisi.

Možaka sta se marsikaj pomenila. Poznala sta bližnjo in daljno okolico do slednjega tlačana. Vedela sta natanko, kje je treba več pozornosti in kje se lahko pogleda skozi prste.

O Karlu sta možaka različno mislila. Kar sta ugenila, je seveda ostalo tajno. Vsako domnevanje ni bilo za javnost – za tiste, ki ne znajo pametno soditi. Mogla tudi nista ničesar dognati in priti do resnice. Nedostajalo jima je pravih dokazov.

O zakladu v grobnici nista nikoli govorila. Tega mu Simon ni zaupal, čeprav ga je cenil bolj kot druge osebe. Molčati je obljubil samemu graščaku Teodorju, pod nobenim pogojem ni smel prelomiti dane besede. Vezala ga je častna prisega, ni se maral izneveriti mrtvemu gospodarju.

Tudi Klemen je žaloval za padlim graščakom in odobraval njegovo poslednjo voljo. »Ta pa, ta!« je hvalil Karla. »Boljšega si Teodor ni mogel izbrati.«

»Samo to se čudim, zakaj je tako nenadno izginil«, mu Simon kar ni mogel pozabiti. »Pomisli, celo Olge ni pozdravil.«

Klemen ga je opravičeval: »Njegovo srce je mehko ko vosek. Ni ji mogel razodeti očetove usode ...«

»Pa zakaj je odšel ponoči?« Simon se ni mogel pomiriti. »Nič bi ne rekel, ako bi bil preplezal obzidje ... Toda kdo mu je pokazal pot skozi grobnico? Skoro bi mu podtikal zlobne namene ...«

»Bog obvaruj!« ga je posvaril načelnik beričev. »Ali pa veš natanko, da je bil Karel res v grobnici?«

»Vem«, je kratko potrdil. »Leščerbo, ki je gorela na mizi, je pustil na polici v udolbini ...«

»Ali meniš, da je Karel podiral zid? – Tukaj so delovale nepoklicane osebe ...«

»Čudno.« – Čuvar je zmignil z glavo in dostavil: »Samo tisto obupno klicanje mi ne gre iz glave ... Krik, ki je tako bolestno odjeknil, je moral nekaj pomeniti ...«

Vojščak je skomignil z rameni in dejal: »Simon, iz vsega tega bo še nekaj nastalo. Le dobro si zapomni! Moje slutnje me še niso varale. In tukaj napovedujejo temno ozadje ...«

»Ali misliš?« se je zgrozil Simon.

»Le verjemi, kar sem ti povedal ...«

Tako sta se menila zvesta grajska služabnika neke lepe zvezdne noči na grajskem stolpu. Drugi so medtem mirno počivali. Nikomur se ni sanjalo, s čim si belita glavo čuvar na stolpu in načelnik beričev.

Noč je bila tiha in skrivnostna. Na nebu so se utrinjale zvezde – z večjo in z manjšo svetlobo. Za močnimi utrinki so ostali bledi sledovi – dlje časa vidne drče. Mnogo utrinkov se je razpršilo v čarobnih barvah. Čulo se je celo šumenje leteče svetlobe.

»Vidiš, Simon. Tako utrinjanje zvezd nič dobrega ne pomeni«, je vedel Klemen, ki je bil vzlic svoji hrabrosti vdan praznoverju. »Skrbi me, da bodo nastopili žalostni in revni časi ...«

»Pa tudi vešče oznanjajo nesrečo«, je dostavil Simon. »Poglej, tam doli po Rjavem griču že zopet kar migljajo ...«

Možaka sta se ozrla v dolino. Nekaj ur od Ostrožja je stal tako zvani »Rjavi grič«, ki so ga vsako poletno noč obletovale drobne lučke. Marsikoga, ki je hodil tam mimo, so premotile, da je zablodil. Pogostoma so čuli ponoči klic iz temine.

Rjavi grič je bil preprostemu ljudstvu poln strahu in groze. Razen vešč in čarovnic so ga strašile v vznožju razvaline starodavnega gradu, ki so ga podrle nevidne sile. Tukaj so se zbirale propalice tedanjega časa in prirejale nesramne veselice. Neke temne noči pa se je stresla zemlja in grad se je spremenil v razvaline. Izpod njih pa se čujejo bolestni glasovi – klici iz pogubljenja. Tam se prikazuje zakleti graščak – vsakokrat v drugačni podobi. Včasi prijezdi na konju, drugič se pripelje na vozu, največkrat pa sedi brez glave na skali ob poti ali pa hodi po razvalinah. Tistemu, kdor bi ga rešil, ponuja sod denarja. Rešilca pa ne more najti, ker je obsojen v večno trpljenje. Prikazovanje mu provzroča grozovite muke.

»Ali vidiš?« – Simon je dregnil tovariša s komolcem ter mu pokazal na razvaline, kjer je kar mrgolelo drobnih lučic. Čarobno so krožile po zraku in padale med drevje, kateremu so zlatile veje.

Klemen se je zganil in začel počasi: »Simon, poznaš me, da nisem bojazljivec, a mimo razvalin bi ne šel rad ob tem času. Nad razbojnike grem, kadar hočeš – lahko pa bi me ne spravil nad strahove ...«

Simon mu je prikimal in rekel: »Strašno je, ako je le polovico res, kar pripovedujejo. Tudi jaz sem na stolpu že marsikaj doživel ...«

»Zadnji čas menda ni noči, da bi se ne pojavila kakšna prikazen. Saj se že nihče več ne upa mimo razvalin«, je vedel Klemen. »Pot, ki pelje tam mimo, bo treba prestaviti na drugo stran griča ...«

»Poglej, kako se poigravajo lučke ...« ga je Simon opozoril. »Kakor zlati metuljčki ... Res, prijetno jih je gledati; vse bolj grozno je, kadar švigajo iz razvaline ognjeni bliski ...«

»Naš gozdar jo je nedavno tudi pošteno izkupil«, mu je Klemen začel pripovedovati. »Neki večer je preganjal tatinske lovce, ki so mu kradli divjačino. Podil jih je v smeri proti razvalinam. Tamkaj ob poti je še ostanek okna, skozi katero se je nenadno posvetilo. Nato se je prikazala mrtvaška glava. Iz razvalin pa se je oglasilo močno ropotanje. Po Rjavem griču je zabučal silen vihar; vrhovi dreves so se dotikali tal, tako jih je majalo.«

»Veš kaj, Klemen«, ga je ustavil Simon. »Zanimivo bi bilo razvaline temeljito preiskati. Ne mislim namreč ponoči, ampak pri belem dnevu.«

»Ali te mikajo pokopani zakladi?«

»Rajni gospod je to tudi nameraval«, je vedel Simon. »Pa koliko je imel še drugih načrtov!«

Možaka sta pustila strahove ter se pričela meniti o graščaku. Slavila sta njegove vrline ter mu nista mogla najti primere nikjer na svetu. Imel je zlato srce – hči Olga mu je popolnoma podobna. Ugibala sta, kdo ji bo sporočil žalostno novico.

»Karel, kdo pa drugi«, je ugenil Simon. »Odložil je, ker se mu smili ... Prav zato se je tudi odstranil.«

»Pa ni prav«, ga je obsodil Klemen. »Dekle bo morala izvedeti, prikrivanje ni umestno. Tudi negotovost je mučna – bolj kot resnica. Previdno jo bo treba pripraviti na strašni dogodek.«

»Zdaj ji ne smemo povedati«, je branil Simon in utemeljil: »Revica bi se preveč razburila. Novica bi pa slabo vplivala tudi na grajsko prebivalstvo. Marsikdo bi si mislil: ‚Zdaj lahko delam, kar hočem, ker ni nobenega pravega gospodarja ...‘«

Klemen je odnehal: »No, pa počakajmo. Karel naj napravi, kakor hoče. Bog ne daj, da bi nam očital, čemu se vtikamo v njegove zadeve.«

»Le brž naj se vrne in prevzame gospodarstvo. Zdaj naj nastane kak upor – joj, to bi bila zmešnjava!«

Čuvar se je spomnil svoje dolžnosti. Urno je segel po rog, ki je visel pred njim na ograji, in zatrobil v nočno tišino. Klemen je odšel na stražnico, kjer so se pripravljali beriči za obhod okrog graščine. Opasal si je meč in prevzel poveljstvo.

4. V roparskem brlogu[uredi]

»Kje sem? Pomagajte!« Tako je vzdihnil Karel, ko se je zavedel v prostoru, kjer ga je obdajala neprodirna tema. Roke so mu bile sicer že proste, vendar ga je še vedno sklelelo zapestje, ki mu je zaradi tesnih vezi močno zateklo. Tudi oči so mu odkrili, videl pa ni ničesar krog sebe. Usta so mu bila suha in raskava, jezik se mu je komaj še premikal. Po vsem telesu je čutil silne bolečine.

»Oh, ko bi imel vsaj kapljico vode!« je vzdihnil v svoji samoti. Presenečen je otipal vrč z vodo, ki pa je že smrdela. Čim dalje je segel, tem bolj je spoznaval svojo bližino. Ležal je na slami, mokri od vlage in plesnobe. Na raskavem zidu so se zbirale rosne kaplje. Nizka klop ob zidu je bila kamenita.

»Kje sem?« je kriknil ves obupan.

Nekaj mu je odgovorilo: »V roparskem brlogu.«

Lezel je oprezno ob zidu, da bi našel izhod, a mu ni uspelo. Kakor da je nekje zazidan. Nikjer ni bilo slišati glasu; samo zgoraj pod stropom se je nekoliko svetilo.

Sedel je zopet nazaj na ležišče ter se zamislil v svojo strašno usodo. »Kaj bodo storili z menoj?« se je vprašal. Srce mu je bilo polno skrbi in groze.

Spet mu je odgovorila domišljija: »Trpinčili te bodo in naposled umorili. Ali pa te bodo pustili, da boš od lakote umrl.«

»Nikdar več ne bom videl Ostrožja in Olge, svoje drage neveste! Kaj poreče Simon, ker sem se odstranil, ne da sem mu prej povedal. Podtikali mi bodo zlobne namene. Kdo me bo opravičil?«

Sklenil je roke, da so pokali prsti. Tedaj je zapazil, da nima prstana, ki mu ga je dal ranjeni graščak v potrdilo svoje poslednje volje. Nekdo ga je oropal, ko je ležal v globoki nezavesti. Zakaj ga ni pustil na mizici v grajskem stolpu, preden je odšel v grobnico. Kesal se je, a bilo je prepozno.

Ko se je spomnil zaklada, mu je padla nova skrb na trpečo dušo. Ali se bo Simon domislil nevarnosti ter ga skril pred tatovi? Najbrž je že zamujeno, tatovi so ga že odnesli. Tako je Ostrožje oropano bogastva, po katerem je slovelo. Vse to se je zgodilo, ker je bil hudobni brat Abdon nepovabljena priča graščakove oporoke.

Zazdelo se mu je, da čuje nad sabo votlo ropotanje. Prav nad njim v stropu je nastala svetla odprtina.

Rešitev! Po trenutkih groze mu je zasijalo novo upanje. Mislil je, da je pokopan v senco grozovite smrti. Zdaj pa vidi, da sta nad njim še vedno dan in življenje.

Okrogla odprtina v stropu je bila tolika, da bi bil lahko zlezel iz teme na površino. A kako naj se povzpne tako visoko! Po zidu bi ne mogel splezati; krog njega pa ni bilo ničesar, kar bi se dalo odtrgati in postaviti pokoncu. Ali naj se dvigne ko ptič v zračne višave?

Skozi odprtino je prihajal prijeten zrak – Karel je začutil, da laže diha. Presenečen je padel na kolena in vzkliknil: »O blažena prostost! O zlata svetloba!« Nato je zavpil na ves glas, da bi ga kdo slišal in rešil iz temne ječe.

Kakor solnce, kadar ga zakrije oblak, tako se je svetloba nenadno zmračila. Na odprtini je zapazil grd poraščen obraz – nekdo je pogledal v duplino.

»Smrt ... Morilec prihaja ...« je sunilo Karla v srce kakor z ostrim bodalom. Brž pa se je pomiril in zaklical: »Pomagajte! Kje je pravica? Rešite me iz brloga!«

Z odprtine se je umaknil obraz, pokazale so se noge, neznanec se je spustil v votlino. Prinesel mu je jedi in vode, s katero mu je napolnil vrč ter ga postavil predenj. »Napij se in najej, pa dobro se zabavaj«, mu je rekel brez usmiljenja in sočutja.

»Prijatelj, koliko naj ti dam, da me rešiš?« se je glasila jetnikova prošnja. »Z zlatom in srebrom bi ti poplačal ...«

»Kajne, kadar boš gospodar na Ostrožju«, ga je lopov zaničljivo zavrnil. »Takrat bi me za plačilo poslal pod vešala ...«

»Povej mi vsaj, kje sem in kaj bo z mano? Zakaj sem tukaj? Kaj sem prav za prav zagrešil?«

»Povedali ti bodo drugi.« – Razbojnik se ni dal omehčati.

»Ali me boste umorili?«

»Ne vem. Tvoj brat Abdon bo odločil ... Njemu se priporoči ...«

»Kako? Povedi me do njega!«

»Prej moram vedeti, ali te bo maral sprejeti?«

»Zakaj me je pahnil v nesrečo? Nisem mu še storil krivice.«

»Oba bi menda rada vedrila pod eno streho.«

»Oh, kako sem nesrečen!« – Karel je omahnil na ležišče.

Razbojnik je ovil okrog sebe vrv ter se dvignil iz brloga. Na odprtino je položil leseno ploščo in odšel po temnem hodniku.

Dospel je v prostorno obokano sobano. Na sredi je stala umazana hrastova miza. Razbojniki so se gostili z vinom in suhim mesom. Vino so zajemali iz glinastega vrča, meso pa jemali iz trhle omare, ki je bila razjedena od črvov. Police so bile polne različnega orodja.

»No, kako si opravil?« so poizvedovali rokovnjači, čim je tovariš stopil v sobano.

»Najprej naj pijem.« – Razbojnik je prisedel in nagnil vrč. Pil je z velikimi požirki. Potem je zgrabil kos mesa in krepko založil.

»Ali še ni poginil – Karel I., izvoljeni gospodar na Ostrožju?« Lopov, ki je zaničljivo izgovoril te besede, je bil Abdon, brat nesrečnega jetnika.

»Napasel sem ga in napojil«, mu je povedal, preden je ponovno prigriznil. »Samo dolg čas mu je, a se bo že privadil.«

»Pa še dobro se bo počutil«, je omenil nekdo izmed rokovnjačev. »Hvaležen naj bo, da ga nismo umorili.«

»Kaj je rekel zaradi prstana?« je vprašal Abdon.

»Nič. Prosil me je, naj mu pomagam pobegniti. Zlato in srebro mi je obetal za plačilo ...«

»Gorje ti, ako se drzneš, kaj takega storiti!« so zagrmeli lopovi soglasno.

»Jaz?« – Ropar je bil užaljen, ker mu niso zaupali.

»Ti, ti«, so ponovili. »Kaj hitro bi se dal podkupiti.«

»Jaz nikoli!« jim je zagotovil in dvignil roko kakor k svečani prisegi.

Razbojniki so žrli in pili ko krave, čakalo jih je važno delo: ponovno so se odpravljati na pot – po zaklad v grajsko grobnico. Poguma so iskali v obilni pijači. Omamljalo jih je bogato plačilo – Abdon jim je obljubil polovico dragocenega plena.

Truda in ovir niso več pričakovali. Zid v grobnici je prekopan, opravili bodo hitro in brez ropota. Vsaka druga nevarnost se jim je zdela nemogoča. Le nekoliko pozornosti bo treba na grajsko stražo in na spretnosti pri odpiranju dupline, kjer je shranjena dragocena krsta. Norčevali so se, kdo bo naredil čudež in obudil mrliča ...

»Škoda, ker nismo sinoči opravili«, je menil ropar z zmrženo brado. »Grabež« so mu rekli, ker je rad grabil, kadar so kje plenili. Ta si je vselej napolnil vrečo ter jo je tudi srečno odnesel, čeprav mu je večkrat šlo za življenje.

»Nocoj še ni prepozno«, je bil Abdon trdno prepričan. »Nikomur na Ostrožju ni znano, kam je shranil Teodor svoje bogastvo, preden je šel na vojno. Karlu je zaupal šele na bojišču – tedaj, ko je čutil, da bo kmalu poginil. Prav smo ravnali, da smo ga spravili s poti. Nocoj ne bo nihče stražil zaklada ...«

»Tukaj pod razvalinami ga tudi ne bodo iskali, kadar ga bodo pogrešali«, je trdil Parkelj, ropar odurnega obraza. »Vraževerno ljudstvo se silno ogiblje tega kraja ...«

»Aha, zaradi strahov ...« je ugajalo malemu Dehorju. »To je moja zasluga! Pa recite, da ne znam strašiti z mrtvaško glavo. Prav, da se trhel les sveti ponoči; neumni ljudje pa vidijo same peklenske pošasti ...«

Razbojniki so se glasno krohotali. Bili so že pijani, pa so še vedno praznili vrč za vrčem. Naposled jim je Abdon zaprl vino in rekel: »Za nocoj je dovolj! Kadar pridemo iz grobnice, bomo nadaljevali. Nočem, da bi se moral kdo zaradi sladke kapljice pokoriti v grajski ječi ali zibati na vešalih.«

Poslušali so ga in pripravili orožje. Nato so se zleknili po tleh in pospali. Legel je tudi Abdon, a ni mogel zaspati. Durgelju je bilo naročeno, naj čuva jetnika in zbudi tolovaje, čim se stemni.

Rokovnjač Durgelj je bil med vsemi najmanj roparsko nadarjen. Pogum mu je zunaj brloga navadno odpovedal, zato ga niso jemali s seboj na nočne pohode. Puščali so ga doma za stražo. Zaradi tega je bil tudi zadnji pri delitvi plena. Zadovoljiti se je moral s tem, kar so mu prostovoljno namenili.

Neprestano zapostavljanje pa lopovu ni bilo po volji. Ni se jim upal postaviti po robu, ker se je bal za kožo; skrivaj pa je neprenehoma ugibal, kako bi prišel brez truda do večjega deleža. Krasti mu ni kazalo, bal se je posledic. Gorje mu, če bi bili roparji zapazili, da jim odnaša skupno premoženje. Ljubezen do življenja mu je branila, da ne sme ničesar premakniti.

Vzlic nevarnosti pa poželjivosti po denarju ni mogel več krotiti. Zdaj se mu ponuja izredna priložnost, katere ne sme zamuditi. Mladenič z Ostrožja je bogat in prosi rešitve. Obeta mu bogato plačilo. Ako ga izpusti, bi se sramotno izneveril tovarišem; njegovo delo pa bi bilo poplačano z zlatom in s srebrom. Seveda bi se moral potem kam izgubiti. Toda kamor bi šel, nikjer bi ne bil varen pred zasledovanjem. Težko bi mu bilo uiti maščevanju.

Roparju ni bilo nič za jetnika, všeč pa mu je bila obljubljena odkupnina. Slišal je tudi, da je zaklad v grobnici ogromen; njegova vrednost preseza namreč vso do sedaj naplenjeno dragocenost. Morda se ga bo pri delitvi prijelo vsaj toliko, kolikor bi zaslužil, ako vrne prostost jetniku. Tudi si ne bo nakopal sovraštva ter mu ne bo treba bežati iz brloga. Tako dolgo se je odločil počakati in gledati tovarišem na prste. Če ga bodo pri delitvi odrinili ali odpravili s prepičlim deležem, tedaj bo še vedno dovolj časa, da si pomaga s svojimi rokami. Več ne bo požiral zlin, kadar se bodo drugi oblizovali.

Nabral je nekaj ostankov mesa in natočil vina svojemu jetniku. Košaro z jestvinami in s pijačo mu je spustil nizdol po vrvi. Potem je sedel ter se naslonil s komolci na mizo. Leči se ni upal; bal se je, da bi ga ne premagal spanec.

Ta večer pa roparjev ni bilo treba buditi. Vstali so ob določeni uri ter se pripravili za odhod na Ostrožje. Pokoncu kakor vojaki so stopili pred Abdona, ki je dal še vsakemu posebej potrebna navodila. Nato so odšli počasi drug za drugim iz brloga.

Durgelj je ostal doma kakor po navadi. Na luknjo, ki je tvorila izhod, je zavalil težko skalo. V kotu na strani je bilo pripravljeno umazano ležišče. Tjakaj se je zleknil; tu je moral čakati, da jim bo ob vrnitvi odstranil kamen. Na roko si je nataknil dolgo srobotovo trto, da ga bodo laže zbudili.

Karel se ves dan ni dotaknil ne jedi ne pijače. Kar tresel se je od samega vzdihovanja. Najbolj ga je težilo, ker ni vedel, kaj ga bo še zadelo. V duhu je videl pred sabo nož in sekiro, ki bo končala njegovo mlado življenje. »Zbogom, Olga!« je zaklical večkrat kakor v mučnih sanjah.

Ves izmučen se je proti večeru nekoliko umiril. Od nekod mu je zasijalo novo upanje. Podoba krute usode, ki ga je begala s strahovito smrtjo, se je pričela spreminjati in umikati. Rešitev se mu je zazdela še mogoča, kar mu je odganjalo obup in grozo. »Rokovnjač, ki mi prinaša hrano, se bo dal podkupiti«, mu je šinila v glavo rešilna misel. »Zganila se bo tudi straža na Ostrožju ter me poiskala. Čuvar Simon je moral slišati, ko sem zaklical z obupnim glasom. Beriči bodo našli sledove in odkrili moje bivališče. Tudi po naključju pride včasih človek do pravega smotra. Na svidenje, Olga – moja zlata nevesta!«

Misel na prostost ga je čudežno poživila. Okrepil se je tudi z jedjo in s pijačo, potem pa legel in mirno zadremal.

Pred vhodom v brlog se je pojavilo močno ropotanje. Durgelj je planil v spanju pokoncu in vprašal za dogovorjeno znamenje. Čim je dobil odgovor, je odvalil skalo.

Prihrumeli so rokovnjači brez pričakovanega plena, kleli so, da se je kar kadilo. Vsak je treščil od sebe orožje, da je glasno zazvenelo. Drug za drugim so posedli krog polnih vrčev, s pijačo so hoteli ohladiti divjo jezo.

»Saj sem vedel, da ne bo nič«, se je Grabež prvi oglasil.

»Kdo bi bil mislil, da nam bodo zmešali štreno«, je omenil Parkelj.

Durgelj je bil radoveden. »Ali so vas zapodili?« je zijal v tovariša. »Pa vam ni bilo treba bežati?«

»Grobnico so nam zazidali«, mu je ropar siknil v odgovor. »Rov so nam zamašili ...«

»I, pa bi ga bili zopet odmašili«, se je Durgelj pošalil.

»Pol noči bi bilo trajalo to nevarno delo«, ga je Grabež resno zavrnil. »Škoda časa in truda, kadar ne obeta plačila ...«

»Ni se vam ljubilo kopati ...« mu je Durgelj še vedno nagajal. »Ali ne veš, da boš v potu svojega obraza jedel kruh?«

»Molči, šleva!« – Parkelj je bil že hud ter mu je nameril, da ga bo udaril. »Kdor sedi doma v brlogu, temu je lahko govoriti«, mu je oponesel. »Semkaj se ne sliši rog grajskega čuvarja ...«

»A, taka je ta reč.« Durgelj je odnehal. »Smola, saj pravim, smola. Nerodno je, ako jih človek drži, pa se ne more hitro ohladiti. Nekdo je vzdihnil v takem položaju: držal sem jih, držal; to bi bilo šele bolelo, ako bi bil izpustil ...«

»Šalo na stran!« Mali Dehor je zakričal in poskočil do stropa. »Tiho, oba! Ali pa se kaj pametnega pomenimo.«

Durgelj se je zbal in umaknil. Stisnil se je v kot in godrnjal: »Pa pokažite, koliko ste naplenili.«

»Delali smo račun brez krčmarja«, je stokal Grabež. »Dve noči smo potratili, pa nimamo prav nič od tega ...«

»Abdon je kriv«, so ga rokovnjači začeli obdelovati. »Pritepenec, kateremu je oče zaprl vrata ... Ne boš nas imel za norca ...«

Abdon je sedel za mizo in pihal od jeze. »Vam se ne dam«, je naposled udaril ob mizo. »Ali sem semkaj priberačil? Prišel sem zato, da vam odkrijem zaklad in pokažem pot v grobnico med mrliče. Nisem kriv, ako so nastale ovire ...«

»Rekel si, da jih ne bo«, so mu očitali.

»Saj bi jih ne bilo, toda Karel nam je vse pokvaril. Ako bi ne bilo njega, bi bili danes gospodarji grajskega zaklada. Lahko bi ga bili že razdelili.«

»Zahtevamo ga od tebe, ker si ga nam obljubil ...«

»Pa ga vzemite! Zaklad je še vedno tam – v tisti železni krsti ... O tem ni nikakega dvoma ...«

»Gorje ti, ako ga ni!« so mu pretili. »Glej, da nas povedeš do njega po najkrajši poti ...«

Izdajalec je bil ves zmeden. Nikdar ni mislil, da bodo rokovnjači tako neobzirno nastopili. Nič se niso ozirali na njegovo ime in dostojanstvo. Dokler so se nadejali plena, so se mu hlinili kot prvaku, takoj po prvem neuspehu pa so mu pokazali podlo sovraštvo. Molče je moral požreti grožnje – prejel je zasluženo plačilo.

»Vem pa še za drugo pot«, si je domislil, da bi pomiril razburjene lopove. »Pelje pa čez grajsko dvorišče ...«

»Čeprav – samo da pridemo do zaklada ...«

Razbojniki so se nezaupno spogledali. Ali je kdo med njimi, ki bi se upal iti mimo grajske straže? Beričev so se bali bolj kakor živega vraga. Za njimi pa so se režale vislice in globoke ječe.

Novo pot jim je začel Abdon vabljivo opisovati. »Prav nizko v pritličju nasproti stolpu je majhno neomreženo okno. Treba se je nekoliko stisniti, pa si na hodniku, ki drži pred grobnico. Velika železna vrata niso nikdar zaklenjena, marveč zapahnjena. Zapahov ni težko odpreti s prostimi rokami. Od tukaj je le še nekaj korakov do zlatega malika ...«

»Predvsem je treba dognati, ali je zaklad še v grobnici«, je predlagal Parkelj. »Zastonj se ne bomo več trudili.«

»Kdo gre prostovoljno?« Abdon je pogledal vsakega posebe.

»Jaz.« – Preden se je postavil Dehor, najmanjši izmed roparjev. Segal mu je komaj do pasu; roke so mu bile kratke, glava pa drobna in okrogla. Kar ga je manjkalo tukaj, mu je nadomestila izredna gibčnost. Kjer se je spustil na tla, je priletel na noge. Smuknil je v vsako luknjo in napravil pot rokovnjačem. Tako jim je pomagal večkrat do obilnega plena.

»Pojdi, Dehor, in oglej natanko«, mu je naročil pred odhodom. »Zadaj za stolpom so sicer majhna vrata, katerih pa ni varno odpirati, ker je obrnjeno vanje okno stražnice. Manj nevarno je preplaziti obzidje, ki je obraslo z močno divjo trto. Plazi se tesno ob zidu – počasi, da se boš komaj premikal. Tako te ne bo nihče opazil.

»Glej, da te ne primejo«, je skrbelo Grabeža in Parkelj mu je še posebno zabičil, da jih v tem primeru ne sme izdati.

»Zame se ne bojte!« – Dehor je odšel vesel kakor na svatbo. S sabo je vzel bodalo. To orožje ga je spremljalo povsod: z njim si je ponoči sekal pot, kadar je zašel v goščavo. Prav tako se je branil, ako mu je šlo za kožo. Rabil ga je tudi kot vlomilno orodje. Kjer je zastavil, je počila ključavnica ter so odnehali zapahi.

Dehor je hodil naglo in z drobnimi koraki. Vedno se je izogibal poti, najrajši se je plazil med grmovjem, ljubil je tudi stranske steze. Znal je čudovito posnemati razne glasove, s katerimi je strašil praznoverno ljudstvo. Marsikoga je oplašil s preperelim lesom, ki se sveti ponoči ko žareče oglje. Mnogim so se ježili lasje, kadar so videli prikazen, kako je požirala ogenj.

Rokovnjač je naglo opravil. Spretno je zlezel na grm ter se obesil na vejo. Pripognila se je toliko, da je stopil na zid zadaj za stolpom. Tukaj se je prijel za divjo trto, kakor po vrvi je zdrčal na dvorišče. Ker je bilo pozno, ga ni nihče opazil. Okno na hodnik je bilo celo odprto, sreča mu ni nikdar kljubovala. Po poti, po kateri je bil prišel, se je zopet vrnil z Ostrožja.

Roparji so ga nestrpno pričakovali. Abdon jim je zanetil upanje v ugodno poročilo. Pravil jim je, da je straža v poznih nočnih urah manj čuječa. Tudi rog na stolpu se proti jutru poredkoma oglaša.

»Zaklada ni več!« S temi besedami je pridrobil Dehor v brlog med tovariše. Izpraznil je v dušku polovico vrča, tako se je bil užejal. Tudi oznojil se je – glava mu je bila mokra, kot bi jo bil potegnil iz škafa. Z obraza se mu je kar kadilo.

»Povej mi, Dehor, ali si bil sploh na Ostrožju?« je dvomil Abdon. »Čudovito hitro si opravil ...«

»Mar si bil ti?« mu je siknil v odgovor. »Poglej, te noge so stale ob krsti, te roke so jo odprle – samo te oči niso videle zaklada. Najbrž ga sploh ni bilo ali pa so ga spravili na varno ...«

»Grom in strela!« – Abdon je škrtnil z zobmi in pogledal kvišku z belino očesa.

Lopovi so ga pričeli zmerjati in psovati. »Kje je zaklad, katerega si nam obetal? Mar smo mi zato, da lovimo ljudi, ki so ti napoti? Daj nam obljubljeno plačilo! Zakaj si nas najel, ako nimaš s čim plačati. Samo enkrat si nas prevaral!«

Tulili so ko zverina in razmetavali stole. Tudi Abdon je togotno porasel, a so ga zatopili. Moral je počakati, da so se izdivjali. Z orožjem se ni upal nastopiti; sklenil je, da se bo branil le v skrajni sili.

Ko je ponehalo kričanje, je začel prav sladko in prijazno: »Prijatelji, poznate li ta prstan na moji roki? Veste li, kaj pomeni – prstan z graščinskim grbom?«

»Ali nas misliš zopet?« so pihali okrog njega.

»Čujte: kdor ima ta prstan, je gospodar na Ostrožju. Nova pot do ogromnega bogastva ...«

»Sleparju nihče ne verjame«, so ga sramotili. »Molči, vražja duša!«

»Dajte si vendar dopovedati«, ga niso mogli spraviti v nejevoljo. »Ta prstan je dokaz graščakove poslednje volje ...«

»Olge ne boš preslepil«, ga je ponižal ropar Grabež. »Za dediščino se kar obriši pod nosom.«

»Kdor ji prinese ta prstan, bo graščakov naslednik in njen zaročenec. Tako je določeno v oporoki na bojišču ...«

Razbojniki so se polagoma pomirili in utihnili. Abdon je govoril resno in prepričevalno, niso se mu upali glasno oporekati. Prstan jih je omamil – zagledali so novo pot do zaklada. V bodočem gospodarju na Ostrožju bodo našli zanesljivo oporo. Graščakov naslednik jih bo moral obsipati z denarjem.

Abdon si je oddahnil v zavesti, da je ukrotil razjarjene duhove. Začel se je pripravljati na ločitev. »Čim se bo zdanilo, pojdemo narazen«, je rekel po kratkem molku. »Seveda ostanemo še nadalje v tesni zvezi. Kadar pridem do zaklada, tedaj bomo delili, kakor je bilo dogovorjeno.«

»Prisezi!« so lopovi zahtevali soglasno.

»Prisežem!« je dvignil prste. »Dal vam bom polovico zaklada.«

Rokovnjači so mu drug za drugim segli v roko ter mu voščili srečo. Potem so nalili vrče in pili na njegovo zdravje. Hvalili so njegovo iznajdljivost ter ga slavili kot bogatega dediča in gospodarja ostroške graščine. Pogodili so se ponovno za polovico zaklada, ki pa bo komaj drobtinica ogromnega premoženja.

Durglja so Abdonove besede najmanj ogrele. Verjel ni celo njegovi prisegi. Koliko jim je že govoril o zakladu, ki ga ni nihče videl. Naj mu le verjamejo drugi, da bodo tem bolj razočarani, kadar jih bo ponovno opeharil.

Vse bolj se je zanesel na mladega jetnika, ki mu ponuja bogato odkupnino. Tukaj bi se dalo brez truda nekaj zaslužiti. Seveda bi se moral odpovedati rokovnjaštvu ter začeti pošteno življenje. Kot izdajalec bi se ne smel več pokazati v gozdno samoto. Pohlepnost po denarju ga je silila, naj reši nedolžno žrtev. Njegovo pokvarjeno srce pa je temu odločno nasprotovalo.

Lopovi so osušili vrče in pričeli omagovati. Samo Abdon se ni upijanil. Pripravljal se je na pot – po dediščino na Ostrožje. Zbiral je najbolj genljive besede, kako bo sporočil Olgi očetovo poslednjo voljo. Več kot za njeno deviško srce mu je bilo za grajske zaklade.

Tukaj se je ustavil, obšli so ga neprijetni občutki. Ali je res, da je krsta prazna in da zaklada ni več v grobnici? Kdo jo je tako hitro izpraznil? Ali je vedela Olga za dragoceno shrambo? Zakaj so mu odnesli zaklade prav pred nosom? Nedvomno so zaslutili nevarnost in poiskali novo skrivališče. Ali se mu bo posrečilo, ga iztakniti? Kam naj se obrne, kadar pride na Ostrožje?

»Kaj pa Karel?« se je domislil brata. »Sam ni mogel ničesar storiti, lahko pa je komu kaj naročil. Treba mu je bilo samo namigniti, saj je vedel, da mu bom kmalu za petami.«

Preden odide, je sklenil z njim temeljito obračunati. Razbojnikom je ukazal, naj mu ga privedejo iz ječe. Najprej so mu ponudili jedi in pijače. Jetnik se ni hotel ničesar dotakniti.

»Karel, na Ostrožje pojdem«, mu je kljubovalno omenil.

»Kajneda po zaklade ...« se je bridko nasmehnil.

»Po dediščino ... Poglej ta prstan z graščinskim grbom ...«

»Oropal si me kot razbojnik ... Znano ti je, kaj pomeni ... Poslušal si na bojišču ...«

»Kdor bo nosil ta prstan, bo gospodaril na Ostrožju ...«

»Abdon, vrni mi ga kot dragocen spomenik na graščaka ...«

Zlobnik se mu je maščevalno posmehnil. »Hm, spomenik na dediščino ... na zaklade ...«

»Seveda, temu, kdor nima v srcu drugega kot pohlepnost.« – Bratov očitek je bil poln studa in zaničevanja. Padel je z vso težo, kamor je bil namenjen.

Obraz hudobnega brata se je nenadno izpremenil. »Karel, govoriva odkrito«, ga je prijel razjarjen. »Kje je zaklad, ki ti je bil izročen v oporoki na bojišču? Kam je izginil iz grobnice? Kdo je oplenil železno krsto?«

»Izkušnjavec!« – Karlu se ni zdelo vredno kaj drugega odgovoriti.

Pokvarjenec mu je zagrozil: »Z menoj se upaš tako govoriti? Ali ne veš, da je v moji oblasti tvoje življenje?«

»Vem, da si človek brez vesti in veljave. Stori hitro, kar nameravaš ...«

»Nočem, ker sva brata ... Zahtevam pa, da mi poveš, kje je skrito grajsko premoženje. Kdo ga je odnesel?«

»Ti«, mu je zabrusil Karel brez bojazni.

»Lažnik! Poginem naj, ako sem se ga dotaknil ...«

»Kako pa veš, da zaklada ni več v grobnici?«

»Vem«, je poudaril.

»Veš pa tudi, da si me napadel in vrgel v ječo. Torej nisem mogel priti na Ostrožje ...«

»Uredil si lahko poprej ... Povej, komu si naročil?«

»Abdon!« – Brat mu je obrnil hrbet in rekel: »S teboj ni vredno govoriti ...«

»Rad boš še govoril. Vse mi boš povedal ... Kadar zasije jutro, pojdem na Ostrožje ... Še enkrat poglej ta prstan ... Ne ti, ampak jaz bom graščakov namestnik ... Kadar prevzamem graščino, tedaj bom poiskal zaklade ... Gorje ti, ako jih ne najdem ... Zahteval bom denar ali življenje ...«

Karel mu ni odgovoril. Gledal je nepremično v tla, najrajši bi se bil razjokal nad hudobnim bratom.

Zlobnik je zamahnil z roko v znamenje, da sta opravila. Durgelj ga je odvedel nazaj v temno bivališče. »Nič se ne boj«, mu je pošepnil, preden ga je spustil nizdol v ječo. »Vem, da si nedolžen. Kadar bo sila, ti bom pomagal.«

Abdon se je poslovil od razbojnikov in odšel iz brloga. Nad Rjavim gričem se je bočila prva zarja.

5. Lažni dedič[uredi]

Pod košatimi lipami pred graščino se je sprehajala Olga, hči ostroškega graščaka. Ljubila je prirodo, katero je najrajši občudovala v zgodnjih urah. Ugajalo ji je šumenje čebel, ki so obirale dišeče lipovo cvetje. Kar očarale so jo drobne pesmice krilatcev, ki so poveličavali lepoto mladega jutra. Nekateri so brenkali na citre, drugi požvižgovali.

Mladenka se je približala klopici pod starodavno lipo, odkoder se je videlo krog in krog po dolini. Njene misli so pohitele čez hribe za predragim očetom. Kar vztrepetala je ob misli, da je obležal ranjen, ali je morda že preživel smrtne muke. Že dolgo ni prejela nikakega poročila. Nič dobrega ni pričakovala.

Naslonila je glavo v dlani ter se zatopila v premišljanje. Predramil jo je prišlec, ki se ji je nenadno približal izza ovinka. Globoko se je priklonil ter ji poljubil roko.

»Abdon!« ga je spoznala. »Pa kje sta oče in Karel? Gotovo prinašaš žalostne novice ...«

»Prav iz vojne prihajam«, je začel z namišljeno resnobo. »Po ljutih bojih smo izvojevali zmago ...«

»Čestitam!« je izrekla ter se dotaknila s prsti njegove roke. »Povej mi najprej, s kakšnim poročilom prihajaš. Nikar mi ne prikrivaj!«

»Olgica! Težko mi je pri srcu ...« Obraz se mu je hinavsko nakremžil. »Poglej ta prstan ... Več ne morem govoriti ...«

»Oče – mrtev!« je kriknila in sklenila roki proti nebu. »Zakaj mi prikrivaš, da je ostal na bojišču? O, strašna usoda!«

Mladenki je zastala beseda. Od žalosti je začela medleti. Abdon jo je opiral, da ni omahnila.

»Vem, da ti je hudo«, je govoril hinavec. »Tudi meni se krči srce ter ne najdem besede, da bi dovolj izrazil svojo žalost. Poglej, izgubil sem brata – Karel počiva na strani tvojega hrabrega očeta. Oba sta se borila kakor leva ter izkrvavela za pravico. To naj naju tolaži – obrišiva solze in deliva bolečino. Človek se ne sme zrušiti pod udarcem usode.«

Olga je vila roke in vzdihovala: »Oče, oče! Ali ste se res za vedno poslovili? Kako težko sem čakala vrnitve! Koliko bi vam rada še povedala, pa vas ne morem priklicati iz daljave ...«

»Olgica, sama ne boš ostala sredi neizkušene mladosti ... Jaz sem tukaj, da te tolažim in varujem. To sem obljubil očetu, s čimer sem mu olajšal smrtne bridkosti. Ta prstan je dokaz njegove poslednje volje ...«

»Daj, da ga poljubim – najdražjo svetinjo«, se je sklonila in poljubila prstan. Nanj je kanila vroča solza, ki se je utrnila v njenem očesu.

V prijetni jutranji sapici so šepetali vrhovi košate lipe. Mladenko pa je morila bridka žalost. Zlobnik ji je lagal o očetu, kako je izkrvavel na bojišču. Njeno blago srce ni moglo zapaziti hinavstva, ki se je skrivalo v njegovih besedah. Hlinil se ji je kot najboljši prijatelj.

Vest o junaški smrti graščaka Teodorja je zatopila grajsko prebivalstvo v globoko žalost. Potihnilo je veselo žgolenje mladine in požvižgovanje zadovoljnih tlačanov. Zbirali so se na dvorišču in okrog graščine ter hvalili graščakovo plemenitost. Dobrot, s katerimi jih je obsipal, niso mogli dovolj oceniti. Graščak Teodor je bil sicer strog in natančen, obenem pa tudi usmiljen in pravičen. Ni minil dan, da ne bi bil koga obdaril. Rad je odpustil vsakomur, ki ga je razžalil, ako ga je skesano prosil odpuščanja. Vselej je premislil, preden je izrekel sodbo.

Abdon, lažni dedič pokojnega graščaka, se je nastanil na Ostrožju in začel oblastno gospodariti. Vse je hotel popraviti in preurediti. Sprva je pokazal še precej razumevanja. Služabnikom niso ugajale neprestane izpremembe, a so se molče pokorili njegovim ukazom. Tlačani so ga spoštljivo pozdravljali.

Hladen in tih je ostal le Simon, čuvar na grajskem stolpu. Vse, kar je bil doživel, se mu je zdelo kakor čudna pripovedka. Kako je prišel Abdon do prstana z graščinskim grbom, tega si ni znal razložiti. Saj ga je videl vendar na roki njegovega brata – tisto noč, ko je tako nenadno izginil. Zakaj je odšel – tiho kot prikazen? Kaj ga je napotilo, da je skrivaj zapustil svoje prenočišče? Moral je preplezati obzidje ali pa oditi po skrivni poti mimo grobnice ...

Olga še ni vedela, da je prenočil Karel na grajskem stolpu, čakali so, da se bo dogodek razčistil ter je niso hoteli begati. Vest o očetovi smrti ji je potrla mlado dušo. Zdaj se jim je smilila – nihče ji ni hotel vrezati nove bolečine. Abdon je bil previsok, da bi mu kdo kaj takega omenil. O tej stvari se z njim ni dalo govoriti.

Skrbnemu Simonu ni kazalo drugega kot molčati. Grajsko osebje se je privadilo ozračju novega gospodarja ter se za Karla ni več zanimalo. Ostal je samo še Klemen, nadzornik beričev; nanj se je Simon lahko vsaj zanesel, če mu je kaj važnega zaupal. Oba sta bila skrivoma vsak dan bolj pozorna na mladega naslednika padlega graščaka. Niti sam ni vedel, da ga zasledujeta z budnim očesom, kamor se le premakne. Čim bliže sta presojala njegove korake, tem bolj sta bila prepričana: Abdon ni pravi, marveč – lažni dedič. O tem pa sta se morala zelo tiho meniti.

Poleg straže na grajskem stolpu je bilo Simonu priporočeno tudi varstvo grobnice. Večkrat jo je moral osnažiti in prezračiti, kar je storil navadno poleti ob suhem vremenu. Velika železna vrata je našel nekoč odprta na stežaj – zaslutil je, da je zopet nekdo stikal za zakladom. Ustavil se je pod vlažnim obokom v predgrobnici in pazljivo poslušal. Kmalu se je pojavilo sumljivo ropotanje. Nič se ni bal strahov, skrbelo pa ga je, da ga bo kdo napadel. Od daleč je zapazil, da je odprta duplina, označena s križem in z mrtvaško glavo. Semkaj je shranil graščak Teodor zaklad, preden je odšel na bojišče. Nihče ni vedel za dragoceno shrambo in vendar ni ostala skrita nepoklicanim osebam. Kdo je, ki izdaja tajnosti grajskega bogastva? Zakaj se je lotil ogabnega dela?

Opogumil se je ter se bližal počasi odprtini. »Kdo je?« je zaklical pred vhodom. »Kdo se drzne motiti tišino grajskega grobišča?«

»Nič hudega ni«, se je glasil odgovor iz dupline.

Ob prazni krsti je zapazil Simon mladega graščaka. Iznenaden je spustil pokrov, ki ga je bil pravkar privzdignil. Obema je bilo silno neprijetno. Simonu, ker je zalotil svojega gospodarja, Abdonu pa, ker je skrivaj odpiral krsto ter ga je presenetil njegov služabnik.

»V grobnici še nisem bil«, se je opravičil. »Semkaj je vredno pogledati, da vidimo, kaj nas čaka po smrti ...«

Simon je zbiral misli, kako bi mu odgovoril. Najprej je povedal, zakaj je prišel v grobnico. Rekel je, da jo mora prezračiti in obrisati prah večkrat na leto.

»Oho!« Abdon ga je začel tiho sumiti. Prav ta mora vedeti, kdo je odnesel zaklade. Drugi uslužbenci ne prihajajo semkaj, ker nimajo tukaj nikakega opravila.

Tako ljubeznivo se Abdon še ni približal kakemu človeku. Prijaznost ni bila v njegovem značaju; v slabi družbi se je pokvaril in ohladil. Tak, kakršen se je pokazal čuvarju, ni bil pristen, marveč ponarejen in namišljen.

»Simon«, ga je sladko nagovoril. »Tebi je znano več kakor komu drugemu na Ostrožju. Povej mi, čemu je tukaj ta prazna krsta?«

»Ne vem«, mu je kratko odvrnil. Nič ga ni omamila navidezna ljubeznivost.

»Morda je pripravljena za primer, ako bi kdo nenadno umrl ...« Hinavcu se je poznalo, da mu ni prijal odgovor.

»Mogoče.« – Čuvar je skomizgnil z rameni in rekel: »Lani ob tem času sem bil zadnjič v grobnici. Pozimi ne hodi semkaj živa duša.«

»Ali je bila krsta tedaj že tukaj na tem mestu?« je hlastnil radovedno.

»Tega vam ne morem povedati. Oddelkov, kjer stojijo krste, mi ni dovoljeno odpirati.«

Zlobnik ni odnehal, čeprav jo je dobil po nosu. Nadaljeval je s prejšnjim hinavstvom: »Simon, ali si videl kdaj koga drugega tukaj doli?«

»Nikdar«, je odločno zanikal. »Kar je mlajših uslužbencev, so pravcati plašljivci ...«

»Kaj pa gospodična Olga? Tukaj nekje mora biti grob njene pokojne matere.«

»Prvo leto po njeni smrti je pogosto prihajala semkaj, a ji je bilo po zdravnikovi odredbi prepovedano. Od tedaj opravlja svoje molitve v grajski kapeli.«

»Kdaj je bila slednjič na materinem grobu?«

»Lani ob tem času, kolikor se spominjam.«

»Mhm.« – Abdon je hotel priti do novega vprašanja. Zagledal se je v vrata, katera je medtem nalašč rahlo priprl. »Ali veš, kaj pomeni ta ključ pod križem in mrtvaško glavo?« mu je pokazal s prstom na označbo.

»To znamenje je na vratih, odkar pomnim«, mu je odgovoril brez najmanjše zadrege.

»Zakaj pa drugod ni takega znamenja?« je poizvedoval potuhnjenec. »Nekaj mora pač pomeniti.«

»Tajnosti grajskih prednikov ...« Simon je ostal popolnoma miren.

»Čudno.« – Abdon je dvomljivo zmignil z rameni. Nič ni izvedel, čeprav se je vrgel v prah pred svojim uslužbencem. Zakaj je bil Simon tako nekam redkobeseden? V čast bi si moral šteti, da lahko odgovarja njemu, ki si je znal pridobiti bogato dediščino. Kesal se bo, kadar bo okusil njegovo oblast. S takim sklepom je odšel iz grobnice.

»Olga mora vedeti ...«, se je spomnil, ko je stopal po mračnem hodniku. Sklenil jo je prijeti. Odkril ji je pač očetovo poslednjo voljo, ni ji pa še omenil zaklada. Molčal je iz previdnosti: mladenka ni smela vedeti, da je prišel zaradi denarja.

Zdaj pa se ni mogel več premagovati. Njegov načrt se je obnesel: grajsko osebje se mu klanja kot pravemu nasledniku pokojnega graščaka. Mlada neizkušena Olga ni prav nič dvomila, ko jo je presenetil z lažnim poročilom. Oporoka je zapečatena z dragocenim prstanom, ki so ga nosili davni predniki – gospodarji ostroške graščine.

Abdon in Olga sta se zopet živahno pomenkovala. Izmišljal si je razne dogodbice iz poslednjih trenutkov očetovega življenja. Lagal ji je, tako mu je naročal, naj tolaži hčerko in modro gospodari. Obenem mu je dal tudi pravico do grajskega zaklada. Povedal mu je, kje je skrito dragoceno premoženje.

Mladenka mu je brez pomišljanja verjela. Mislila je, da so vsi ljudje na svetu enako pravični in pošteni. Priznala mu je, da je zaklad skrit v grobnici – tam, kjer so vrata označena s ključem pod križem in mrtvaško glavo. Spravljen je v veliki železni krsti zato, da bi se ga nihče ne upal dotakniti.

»Zaklada ni več!« jo je nagloma prekinil. »Danes sem pogledal v grobnico ... Krsta v označenem oddelku je prazna ...«

»Roparji!« se je prestrašila. »Zadela nas je zopet nova nesreča. Prišli smo ob dragoceno imetje.«

Strah, ki je prevzel mladenko, je pričal, kako živo jo je zadela nepričakovana novica. Njeno vzdihovanje je mahoma izpodbilo njegovo sumničenje, da je zaklad v njeni oblasti. Zaradi tega je ne sme več nadlegovati, delal bi ji nezasluženo krivico. Tudi z grožnjami ne sme nastopiti. Drugje mora iskati tatu, ki je izmaknil ogromno dragocenost.

Zato je začel poizvedovati: »Olga, kdo je pomagal očetu, ko je skrival svoje imetje?«

»Nihče, ker ni tega nikomur zaupal. Celo meni ni znano, kdaj se je to zgodilo.« Mladenka je vila roke in vzdihovala.

»Ali je osebje zanesljivo? Pogledati bo treba tudi v okolico med tlačane. Ali je ljudstvo na dobrem glasu?«

»Do sedaj še ni bilo sličnega primera ...«

»Stvar je treba natanko preiskati. Čuvati moram svojo lastnino, Ostrožje ne sme izgubiti svoje veljave. Prevzel sem veliko odgovornost; veže me častna prisega, da je ne bom nikdar zanemaril. Predvsem je potrebno dognati, kam so izginili zakladi. Ako se ne motim, jih bomo našli med domačimi tatovi ...«

»Oh, kdo se je vendar tako daleč izpozabil?« Olga je pričela zopet milo ihteti.

»Vse je mogoče tam, kjer ni pravega gospodarja ... Preiskava bo prinesla nepričakovane uspehe. Tudi v tem pogledu se bo izvedla očetova poslednja volja ...«

Mladenka je hvalila njegovo odločnost, škoda se ji je videlo izgubljenega zaklada. Ali je mogoče, da se je mladenič tako temeljito izpremenil? Vedela je, da je zašel na kriva pota, njegovo pustolovstvo je bilo splošno znano. Celo oče ji je nekoč omenil, naj se ga varuje. Tudi sam ga ni maral ter ga ni nikdar povabil na Ostrožje. Abdon je zahajal v zloglasne beznice ter se vdajal veseljačenju in pijači.

Njegov brat Karel je bil popolnoma drugačen. Na Ostrožju je bil kot doma: z graščakom sta hodila na lov in jezdila na daljše sprehode. V družbi je bil plemenit, prikupljiv in živahen. Odlikovala ga je izredna ljubeznivost. Graščak ga je polagoma seznanil s svojimi razmerami ter ga uvajal v vse svoje gospodarstvo. Tako ga je tiho vzgajal za svojega naslednika, kar je hčeri namenoma prikrival. Celo pred odhodom ji je namignil ob slovesu: »Olga, ako se ne vrnem, tedaj ti bom poslal svoj prstan. Kdor ti ga prinese, ta naj bo moj naslednik ...«

Usoda pa mu je prekrižala načrte. Skrivnosten ukaz ga je poklical v deželo nevenljive slave. Karel mu je bil odbran za spremljevalca. Verjetno je bilo, da je oče v poslednjem hipu postavil Abdona za dediča svojega imetja. Morda je obžaloval svoje zmote ter celo obljubil, da se poboljša. Nič ni dvomila, da ga je celo prosil odpuščanja. Dolžnost ji je velela, naj brez ugovora sprejme očetovo poslednjo voljo.

Grajsko osebje je pričelo zadovoljno sušljati. V okolici je šinila vest, da se na Ostrožju pripravljajo na ženitovanje. Ljudstvo je radostno pozdravljalo ponosnega ženina in ljubko nevesto. Od tedaj sta se namreč pogosto vozila na izprehode. Marsikdo se je zvedavo ozrl za vozom ter jima voščil s cvetjem posuto pot v novo življenje. Pobožne ženice so molile za njuno srečo.

Dan poroke je obetal biti lep ko pomladno jutro. Kmalu pa so se pojavili na jasnem nebu temni oblaki. Graščinsko prebivalstvo je bilo pozvano nekega večera, naj se zbere na dvorišču. Pričakovalo je naznanila veselega dogodka in ukazov, kaj naj pripravi za ženitovanje. Med oknom prvega nadstropja se je prikazal Abdon z mrkim obrazom. Prijetni občutki zbranega osebja so se izpreminjali v tiho bojazen.

»Posluh!« je zaklical s trdim glasom in premotril vsakega posebe. »Prijavljena mi je tatvina grajskega zaklada. Vsa dejstva kažejo, da je tat nekdo izmed domačinov. Kdor je kriv, naj nemudoma prizna, ako hoče, da ga zadene manjša kazen, čez tri dni bomo začeli z javno preiskavo. Gorje onemu, na kogar bo padla krivda. Solnce ne bo nikoli več nanj posijalo.«

Osebje je odšlo počasi s strahom in z nejevoljo. Molče so se spogledovali služabniki, zakaj glasno se niso upali godrnjati. Nekateri so služili na gradu že dolga leta, pa jim niso ničesar očitali. O kakem zakladu se ni nikomur niti sanjalo. Nečuvena obdolžitev jih je presenetila in potrla. Tolažila jih je zavest, da jim ne more krivde nihče dokazati.

Tudi Simon se ni ustrašil, čeprav se je čutil krivega. Niti od daleč mu ni prišlo na misel, da bi povedal, kam je skril zaklade. Vendar ga je skrbelo, da bi ga ne omajali z grožnjami ali prisilili z globoko ječo. Srce mu ni očitalo, da je storil kako napako. Zaklad bo vrnil pravemu dediču, katerega hoče obvarovati ogromne škode. Ako je res ostal na bojišču, tedaj bo počakal toliko časa, da pride zanesljivo poročilo.

Klemen in Simon sta zopet bedela na grajskem stolpu. Menila sta se o zakladu. Beriči so že dobili ukaz, naj vse grajske prebivalce potiho zalezujejo. Čez tri dni bo treba oddati novemu gospodarju podrobno poročilo. Potem se bo začelo zasliševanje. Kdor bo pokazal kako znamenje bojazni, bo romal v grajsko ječo.

Kakor bodalo je zadela Simona ta novica. Ni mu bilo toliko zase, kolikor za druge, ki bodo trpeli krivico zaradi njega. To ga je bolelo. Kako naj ustavi ali naj prepreči nepotrebno preganjanje? Mož je bil usmiljen ter ni mogel gledati trpljenja.

»Klemen«, je pošepnil tovarišu. »Moje slutnje so se uresničile ... Tak ne more biti pravi, marveč lažni dedič ...«

»Pokazal je trdo srce ...« mu je potrdil izkušeni vojščak in poglavar beričev. »Robato je nastopil ...«

»Najprej se je lotil zaklada – dokaz, po kaj je prišel na Ostrožje ... Ako ga najde, jo bo popihal tja, odkoder se je pritepel ... Njegovo vedenje ne odkriva poštenega namena ...«

»Hm, čudno pa je vendarle.« Preudarni vojščak se je popraskal za ušesi. »Ali je bil res zaklad v grobnici? Zakaj jo Teodor ni dal zastražiti?«

»Kdo pa ve, kako je bilo. Najbrže si je pritepenec vse skupaj gladko izmislil.«

Tako je odgovoril Simon svojemu prijatelju, čeprav ni bil vajen lagati. Vse mu je zaupal, le zaklada mu ni hotel izdati. Nekaj mu je reklo, naj molči, pa se ni hotel izneveriti skrivnostnemu ukazu.

Berič se je zamislil in začel modrovati. »Ako je zgodba o zakladu resnična, tedaj je zanimivo, kdaj ga je Abdon izvohal. Skoro smo primorani verovati v oporoko na bojišču ...«

Čuvar je dvomil: »Prav lahko je izmišljeno tudi poročilo o graščakovi smrti. Še manj verjetna pa je vest, da je umrl Karel. Meni ne bo kaj takega natvezil.«

»Olga mu je verjela. Govoril je prstan z graščinskim grbom. Takega dokaza ni lahko izpodbiti.«

»Revica se mi smili«, je omenil Simon poln sočutja. »Kdo ve, kaj jo še čaka, ako ne pride nenadno kakšna izprememba.«

»Pa jo opozori, ako imaš veselje. Jaz ne bom črhnil besedice. Bog obvaruj!«

»Prav rad bi ji pomagal. Še hvaležna bi mi bila – čeprav ne danes – pa čez nekaj let ...«

»Le zini kako nerodno, ako te mika iti v ječo med podgane. Prijatelja sva; pa če dobim ukaz, ga bom moral izvesti ...«

»Morda bi se pa le dalo kaj storiti ...«

Oba sta ugibala in iskala rešilne poti. Njuni sklepi pa so ostali prazni in neizvedljivi. »Oh, če bi Karel prišel!« sta dejala. »Sam Bog naj ga privede!«

Iznenadila ju je luč, ki je pogledala iz okna, kjer se je nastanil lažni dedič. Soba je bila v ozadju gradu nad prostrano planoto. Daleč naokrog ni bilo nikakega drevesa.

Bilo je krog polnoči, svetil je zaspano lunin krajec. Po dolini se je zlivala prijetna nočna tišina. »Ali vidiš?« je nenadno dregnil Klemen tovariša v komolec.

»Kaj? Kje?« je hlastnil Simon.

»Senco ... Tam doli pod oknom ...«

Ozrla sta se navzdol na planoto. Za gradom ob zidu se je plazila moška postava, komaj vidno se je premikala. Zdajci je zaškripalo okno – Abdon ga je odprl. Senca je negibno obstala, začela sta se potiho meniti. Na stolp se ni čulo drugega kot nerazločno šepetanje.

»Kdo je?« Simon se je kar zganil, tako ga je presenetilo.

»Pozni obiskovalec mora biti nekdo izmed njegovih tovarišev«, je vedel Klemen.

»Zakaj ne pride podnevi? Nedvomno se boji pokazati ...«

»Temno ozadje ... Ponoči se ne shajajo poštenjaki ...«

Simon se je sklonil k prijatelju ter mu začel potiho pripovedovati. »Abdon je bil doslej na slabem glasu. Zašel je v slabo družbo, očetu je delal sramoto. Z bratom se nista razumela.«

Klemen mu je zabranil, da ni zatrobil v rog, ki je visel pred njim na ograji. »Ali bi mi rad vse pokvaril?« ga je posvaril, nato je neslišno počenil za ograjo.

Abdon in neznanec sta se nemoteno pomenkovala. Stolp je bil toliko oddaljen, da se vzlic nočni tišini ni dalo ujeti nobene besede.

»Kaj se neki pogovarjata?« je bil Simon vedno bolj radoveden. »Ako bi ne bilo lune, bi ne bilo težko priti v njuno bližino. Kakor kaže, sta se zatopila v važne pogovore ...«

»Zdajle je prilika!« se je vzradostil nadzornik beričev. Bolj kot vse drugo ga je zanimalo, kam bo odšel neznanec. Urno se je dvignil in zamenjal dolgo sabljo s kratkim bodalom.

»Kam pa sedaj?« ga je vprašal Simon.

»Nikamor drugam kot na opazovanje. Na lov za skrivnostnim neznancem ...«

»Le pojdi, ampak bodi previden. Glej, da te ne opazi. Na Ostrožju ni več pravice pod novim gospodarjem ...«

»Bodi brez skrbi zaradi mene. Preden zasije jutro, pridem z novim poročilom.« – Klemen se je zasukal in odšel nizdol po stopnicah.

Nekje v obzidju so bila ozka nizka vrata – izhod za nočno stražo. Uglajena steza je držala navzdol po bregu na pot okrog graščine. Ob poti je raslo grmičevje prav do grajske planote, ki se je raztezala od gradu pa do bližnjega gozda. Razdeljena je bila v pašnike in senožeti.

Klemen ni bil le hraber vojščak, marveč tudi spreten zasledovalec. Previdno se je plazil ob zidu, ki je bil na tisti strani obrasel z bršljanom. Na robu planote je počenil za leskov grm. Boljšega prostora si ni mogel izbrati. Videl je pred sabo skrivnostnega neznanca, razdalja je merila samo nekaj korakov. Skrivnostni neznanec se je prav tedaj poslavljal, Abdon je zapiral okno.

Pozni obiskovalec ni iskal potov, ubral jo je naravnost proti gozdu. Čim je odšel čez planoto, se je dvignil tudi Klemen ter mu sledil z opreznimi koraki. Med njima je nastala razdalja – toliko, da se nista videla niti slišale stopinje. Semintja je zašumelo suho dračje; tujec ni slutil, da ga kdo zalezuje. Tembolj pa je pazil berič, da ni zgrešil prave poti. Pokanje preperelega vejevja je dajalo glasno znamenje za čudnim odhajalcem.

Pot je peljala pod drevjem ob parobju gozda. Krog in krog je vladala samota, nikjer ni bilo človeškega bivališča. Klemen in neznanec sta pospešila korake. Spremljalo ju je skovikanje sov, katerih žareče oči so se svetile med vejevjem. Hoja je bila vedno bolj težavna zaradi globokih kolesnic in kamenja.

Dospela sta v dolino pod Rjavim gričem. Ob vznožju so molčale razvaline nekdanjega gradu, polne strahu in groze. Obsevala jih je motna mesečina. Ob njih so stala drevesa tiho kakor nočna prikazen. Kamenje je bilo ponekod razbeljeno od solnca, drugod pa poraslo s črnim mahom. Štrleči ostanki zidu so se videli v temi kakor človeške postave.

Neznanec je krenil s poti in zavil po stezi med razvaline. Tam se je sklonil in izginil. Klemen se je skril za drevo in čakal, pa se ni več pojavil. Kraj si je dobro zapomnil, blizu je rasla vitka breza. Tam nekje je morala biti skrivna votlina. Tja je peljala ozka stezica med gostim grmičevjem. Celo podnevi je ni bilo lahko zapaziti.

Skoro dve uri sta minili, med tem časom. Simon je dremal na grajskem stolpu. Klemena ni mogel dočakati; skrbelo ga je, ali se mu ni morda kaj pripetilo. Najbrže se je že povrnil na stražnico, ker mu ni imel kaj posebnega sporočiti.

Tovariš pa mu je ostal zvest tudi v pozni nočni uri. Ves upehan in oznojen je stopil preden, ko se ga ni več nadejal.

»Kod pa si hodil?« Simonu je mahoma prešla zaspanost. »Zdaj nisem mislil, da se boš vrnil.«

»Zato te bom toliko bolj presenetil ... No, kje sem bil? Kaj praviš?«

»Hm.« – Simon se je kar tresel, tako je bil radoveden. Misli so mu bile okorne, ničesar ni mogel uganiti.

»Reci, kar hočeš. Nič hudega, ako ne boš pogodil.«

»V grobnici ka-li?« si je domislil.

»Pod Rjavim gričem ... Ob razvalinah ...«

Simona je spreletela groza. »Jej, pa tam – pa zdaj ob tem času. Ali se upaš dražiti duhove?«

»Nocoj nisem mislil na strahove. Spremljala me je čudovita moč, kateri se je umikala bojazen.«

»Pa kaj te je gnalo tako daleč?«

»Hm, kaj? Neznanec, ki sva ga opazovala pod oknom, se je umaknil med razvaline ...«

Čuvar grajskega stolpa je osupnil. »Oho!« je naposled vzkliknil zmagoslavno. »Ropar ti je pokazal pot v svoje gnezdo. S takimi ljudmi se ukvarja naš novi gospodar. Zato hrepeni po zakladih – ta lažni dedič. Kako pravično sem ga obsodil! Na obrazu mu je zapisano: razbojnik. Sam se je postavil za naslednika graščaku Teodorju, ki je morda res umrl na bojišču. Tako nas bo laže oplenil in oropal. Kdo ve, kako si je prilastil prstan z graščinskim grbom? Kdo nam bo to pojasnil?«

Klemen je nato sedel ter si zadovoljno gladil dlani. Ponosen je bil na svoje delo: nedvomno je izsledil roparski brlog, kjer se zbira izvržek človeštva. Hvaležni mu bodo tudi drugi, saj so lopovi strahovali že vso okolico. Samo Abdon ga bo preklinjal, kadar bo popolnoma poražen.

»Pomoč je prišla o pravem času«, je bil Simon hvaležen srečnemu naključju. »Zdaj se mi je pričelo svitati.«

»No, kaj si zopet uganil?«

»Dozdeva se mi, kje je Karel. Nikjer drugje kakor v roparskem brlogu ...«

Klemen je samo pripomnil: »Čaka nas še nevarno delo. Nič ne smemo odlašati – prodreti moramo v tajnosti razvaline. Tako bomo preprečili strahovanje na Ostrožju; tudi Karlu je treba hitro pomagati.«

»Samo oprezno in previdno«, je skrbelo zvestega čuvarja. »Ako je sovražnik iznenaden, tedaj je že napol premagan ...«

»Seveda je treba strogo molčati«, se je strinjal izkušeni poglavar beričev. »Lažni graščakov naslednik nam lahko vse pokvari. Bog ne daj, da bi uganil naše misli.«

»Kadar se lotimo močnejšega, mu stopimo za hrbet.« – Simon se je kar tajal od zadovoljstva – upal je v popolno zmago.

»Sreča se nam kar ponuja«, je poskočil Klemen od veselja. »Prav sedaj nam je ukazano, naj iščemo ukradene zaklade. Tako se bomo vsaj brez skrbi odstranili. Abdon bo mislil, da izvajamo njegovo povelje.«

»Pa se bo motil, ošabni pritepenec. Kmalu ga bomo do golega razkrinkali.«

Vestnemu vojščaku se je mudilo. Zbrati je moral četo najboljših beričev ter jo natanko poučiti. Čim se je zdanilo, so odšli drug za drugim skozi stranska vrata.

6. Tajnost razvaline[uredi]

Durgelj, čuvar brloga, je bil zopet sam v svojih temnih prostorih. Lopovi so odšli na rop ter ni bilo upati, da bi se kmalu vrnili. Zato mu ni bilo treba čakati na ležišču ob vhodu, marveč se je zaprl v obokano sobano, kjer si je privoščil najboljše pijače. Za prigrizek si je odrezal kos slanine.

Bil je izredno vesel in sam s seboj zadovoljen. Pijača mu je oživila pozabljene spomine. Rodil se je v hlevu pri neki graščini – imena se že ni več spominjal. Oče mu je bil brezsrčen grajski oskrbnik, ki je zapeljal njegovo mater, potem pa ji je stregel po življenju. Bežala je z otrokom daleč v hribe, kjer se je zatekla k staremu ogljarju. Tu je pustila otroka in odšla služit k bližnjemu kmetu. Od tedaj je ni več videl; ostal je sirota brez matere.

Ogljar ga je redil tako dolgo, dokler si ni mogel sam služiti kruha. Čim je toliko dorasel, mu je rekel: »Ptiček, zdaj pa le ven iz gnezda! Ako boš delal, boš jedel. Glej, da si boš kaj prihranil; sicer boš beračil na stara leta.«

Oddal ga je nekemu kmetu za pastirja. Že v prvi mladosti je pokazal, da ni ustvarjen za delo. Ljudje so rekli: »Iz fanta ne bo nikdar kaj prida.« In res so jo pogodili. Nekoč je pustil krave na pašniku in pobegnil v gozd med cigane. Sprva jim je donašal vodo, pozneje je kradel ko sraka.

Med cigani je prišlo nekoč do prepira. Tedaj so se dvignili Grabež, Parkeljc in Dehor ter razbili šotore. S seboj so potegnili tudi Durglja ter jo popihali v gozde. Našli so pripravno votlino in pričeli roparsko življenje.

Vlažnih brlogov in brezdelja se je skoro že naveličal. Rad bi bil poskusil, kako se živi pošteno ob trdem delu. Vedel pa je naprej, da mu ne bo ugajalo. Kako naj bi se odvadil krasti, ako mu je dala priroda sama od sebe dolge prste? Ali bi mogel iti mimo denarja ter se premagati, da ne bi zagrabil? Saj mu je prišlo kar v navado, tako da niti sam ni vedel, kdaj je kaj izmaknil.

Vselej, kadar je o tem razmišljal, je prišel do zaključka, da sreča ne domuje le med ljudstvom, marveč tudi v roparskem brlogu. Zavedal se je, da mu je naklonjena bolj ko njegovim tovarišem. Drugi morajo hoditi na rop in iskati bogastva v nevarnosti za življenje. K njemu pa pride na dom ter mu sili v žepe. Sam je v brlogu – zakaj bi se branil, kar mu nudi priložnost.

Na delitev grajskega zaklada rokovnjač že ni več računal. Abdon ga bo utajil ali pa bo dal drugim kako drobtinico. Njega bodo – kakor vedno – odpravili s skromnim darilom. Čemu naj čaka na miloščino, ako si sam lahko bolje in prej pomaga.

Kdo ve, koliko mu je pripravljen dati jetnik, ako mu odpre zatohlo ječo? Prostost je vredna bogatega plačila. Danes je priložnost ter se lahko pogodita. To bodo kleli rokovnjači, ko ne bodo našli nikogar več v brlogu.

Izluščil je iz tal kamenito ploščo in spustil vrv navzdol v ječo. »Ovij si jo krog sebe, ako se hočeš rešiti!« mu je zaklical v votlino.

Karlu ni bilo treba dvakrat veleti. Brž je napravil zanjko, v katero je stopil z obema nogama. Z rokami pa se je krčevito oprijel vrvi kakor utopljenec, kadar lovi rešilno bilko. Durgelj je bil korenjak ter ga je kakor otroka potegnil iz globine.

Najprej mu je postregel z jedjo in s pijačo. Povedal mu je, da sta sama v brlogu. Vezi na nogah mu še ni hotel odstraniti. Bal se je, da bi mu ne pobegnil.

Karel je zaslutil, da ga namerava lopov osvoboditi. Njegovo upanje se je izlilo v zaupno prošnjo: »Reši me, prijatelj! Izpusti me iz strašne ječe!«

»To se bo zgodilo«, mu je ropar prijazno obljubil. »A poprej moram poznati tvojo hvaležnost ...«

»Povej, koliko zahtevaš. Sam moraš ceniti svoje delo.«

»Reci, koliko si mi pripravljen dati.«

»Toliko, da boš lahko zadovoljen ...«

»Prijatelj, bolj natanko se morava domeniti.« – Lopov se je obliznil. Uboga žrtev je omehčana.

»Govori, koliko hočeš«, mu je bil Karel pripravljen ugoditi. Seveda ni mislil, da bo lopov stavil pretirane zahteve.

»Po okolici pripovedujejo mnogo o zakladu v grobnici«, je začel namigovati.

»Povedal ti je Abdon, ki se ga hoče prisvojiti ...«

»Tvojega brata ni več tukaj. Odšel je na Ostrožje ...«

»Pa bo slabo opravil. Dobro ga poznajo ...«

»Motiš se, prijatelj. Uveljavil se bo kot glavni dedič in graščakov naslednik. Olgi bo pokazal očetov prstan ter ji sporočil njegovo poslednjo voljo.«

»Slepar!« se je zgražal Karel nad bratovim početjem. »To je nezaslišana predrznost!«

»Zato pa hiti, da preprečiš zvijačo. Vidiš, kako važna je rešitev! Tvoj prihod bo uničil umazane načrte. Z zlatom me lahko poplačaš.«

»Ako želiš zlata, ga boš tudi dobil. Lahko se zaneseš.«

»Prostost je lepša od zlata. Vredna je pol zaklada ...«

»Lopov!« Nesrečnemu jetniku je zagomezelo po vseh udih. Mislil si je: »Kakršen je eden, takšni so drugi – rokovnjači so vsi enaki ...«

Glasno pa mu je rekel: »Prijatelj, česar nimam in kar ni moje, tega ti ne morem obljubiti. Vedi pa, da boš obilno poplačan.«

»Ali z zlatom ali s srebrom?« je hotel vedeti ropar.

»Z obojim. Lahko boš izbiral.«

»Kadar boš graščak na Ostrožju, tedaj mi boš obrnil hrbet ...«

»Kar obljubim, tudi izvršim. Nisem še bil figamož.« – Karel je bil zbog govorjenja že nejevoljen. Najrajši bi se bil spustil v tolovaja ter ga pošteno premikastil. Le vezi so ga zadrževale.

Zlobnik je bil čedalje bolj nasilen. Nič si ni dal dopovedati; govoril je o zlatu in srebru – zahteval je pol zaklada. »Ne veš, v kako nevarnost se podajam«, je uvaževal svoje delo. »Moral bom pobegniti daleč proč v neznane kraje. Nikjer ne bom varen pred maščevanjem. Naposled bom ubit ali umorjen zaradi tebe ...«

Karel mu je ponudil svoje varstvo. »Pa ostani pri meni, kjer se ti ne bo slabo godilo. Preskrbljen boš vse življenje.«

»Ako zapustim rokovnjaštvo, se bom moral lotiti poštenega dela. Najrajši bi se osamosvojil, za kar bi potreboval denarja. Kupil bi si kmetijo in uredil gospodarstvo.«

»Dal ti bom toliko, da ti bo še nekaj ostalo.«

»Daj mi polovico zaklada, pa te takoj povedem iz brloga ...«

»Prijatelj, o zakladu ne moreva govoriti ...«

»Potem pa čakaj na rešitev ...«

Jetnik je povesil glavo. Kaj naj stori, da bi genilo lakomnega rokovnjača? Dovolj mu je obljubil, toliki zahtevi ne more ugoditi.

»Dam ti nekaj ur odloga«, je začel prekanjeni nesramnik. »A nikar predolgo ne odlašaj. Na tvoji strani ni nihče razen mene. Zastonj te ne bomo več dolgo vzdrževali.«

Karel je zagledal pred sabo strašno podobo smrti. Upanje mu je ugasnilo; v slutnji grozovite usode se je stresel po vsem telesu.

Tedaj je nastalo zunaj pred sobano glasno vpitje in ropotanje. Rokovnjač se je prestrašil; planil je kvišku in zgrabil jetnika, da bi ga skril v ječo. V silni zmedi pa tega ni mogel več izvesti. Vse moči so ga zapustile.

»Stoj!« so ga ustavili grajski beriči. »Vdaj se v imenu pravice!«

Kakor otrok jim je podal roke in pustil, da so ga zvezali. Nato so ga položili na tla in priklenili k zidu. Zvezan je bil za roke in noge, tako da se ni mogel geniti. Šele sedaj so pozdravili jetnika ter mu sneli okove.

Nepričakovana rešitev je Karla kar osupnila. Ko je začul klicanje, je mislil, da se vračajo razbojniki z ?nim plenom. Najprej je spoznal Klemena, poveljnika beričev. Podal mu je roko ter se mu ginjen zahvalil.

»Povejte mi, kako ste me našli«, je začel poizvedovati. »Kdo vas je semkaj privedel? Saj prav za prav ne vem, kje prebivam ...«

»Med razvalinami pod Rjavim gričem«, je odgovoril Klemen. Povedal mu je, kako je odkril njegovo bivališče.

Karla je najbolj zanimalo, kaj dela Abdon na Ostrožju. Izvedel je, da išče zaklad ter da bo dal zapreti grajsko osebje.

»In Olga?« je vprašal z neko tiho bojaznijo.

»Premotil jo je očetov prstan. Lažnik ji je natvezil, da ste ostali na bojišču. Izmislil si je očetovo poslednjo voljo, v kateri se je določil za dediča njegovega imetja. Trdi, da mu je izročeno nasledstvo in varstvo grajske edinke.«

»Pa ni nikogar, ki bi ga razkrinkal? Povedali bi mu bili, da je lažni dedič ...«

»Simon je vedel, a se je bal začeti ... Pa se je vendarle srečno končalo ...«

»Simon je vedel ...« Karel se je na tihem vzradostil. Nič več ga ni skrbelo zaradi zaklada; zvesti čuvar mu je našel boljše skrivališče.

Durgelj se je obrnil v kot, obraz si je pokril z zvezanimi rokami. Odgovoril je šele na vprašanje, kje so lopovi. Povedal je, da ni razen njega nikogar v brlogu.

»Sedaj nam boš razkazal kraljestvo teme«, je zagrmel nadzornik. »Do slednjega kotička!«

Razbojnik se je upiral. »Tu je vse, kar imamo«, ni hotel ničesar izdati.

»Čakaj, lopov!« Nekdo izmed beričev ga je sunil z okovanim čevljem v zadnji del telesa. Ropar je zarjul od bolečine. Ponovno so mu zategnili vezi, ker je še vedno kljubovalno molčal. Kakor črv na solncu, tako se je zvijal v tesnih sponah. Prosil je, naj mu jih zrahljajo.

»Prej nam boš pokazal, kam ste spravili plen«, so mu grozili in pretili. »Sedaj si pod našo oblastjo.«

Srditih groženj se je ustrašil. Dejal jim je, naj odmaknejo omaro. Brez ugovora so mu ugodili. V zidu za omaro je zevala okrogla odprtina. Širila se je v hodnik, ki je vedel daleč pod razvaline. Ob straneh so bili vhodi v prostore, kjer so bile nekdaj sobe. Vrat že ni bilo več, pohištvo je razpadalo in trohnelo. Razen kamenitih stopnic je bilo vse drugo že razdejano. Skozi razpoke v obokih se je motno svetilo.

Vhod v prostorno votlino je bil zadelan s trhlimi deskami. »Kaj je pa tukaj?« so vprašali Durglja, ki jih je spremljal z zvezanimi rokami.

»Poglejte!« jim je mrko odvrnil. »Tega prostora nismo nikoli rabili.«

»Lažeš!« Beriči mu niso verjeli.

Deske so bile prislonjene ter so jih hitro odstranili. V prostoru je tohnelo po vlagi. Okrog kamenite mize so ležale cunje, v katere so bile zavite človeške kosti brez lobanje.

»Morilci!« so se zgrozili beriči in pogledali rokovnjača.

»Mi nismo nikogar umorili«, je tajil na vse pretege. »Umor so morali izvršiti drugi pred mnogimi leti.«

»Pa kje je lobanja?« so jo iskali po kotih.

Tedaj se je spomnil poveljnik, kaj mu je pravil nekoč grajski logar. Ko je podil ponoči divjega lovca, se mu je prikazala na razvalinah mrtvaška glava. Tako so razbojniki odganjali ljudi s tem, da so uprizarjali strahove.

Beriči so pretaknili vse, kjer je bila kaka luknja, a dozdevnega plena niso mogli izslediti. Našli so le obilno zalogo živil in obleke, pa tudi živalske kože. Kake večje tatvine lopovi najbrže še niso izvedli. Durgelj je trdil, da so šele začetniki, katerim se marsikak napad ni obnesel. Tako se jim je ponesrečil tudi vlom v grajsko grobnico. Rokovnjač je vedel vse od začetka do konca. Pravil je takole:

»Opazili smo mladeniča zunaj ob razvalinah. Hodil je zamišljeno sem in tja; zdaj pa zdaj se je ustavil, kot bi koga čakal. Oziral se je na desno in na levo: iskal je vhod v razvaline. Dehor je postrašil tudi njega, a mladenič se ni dal oplašiti. Pomignil mu je z roko in zaklical: ‚Prijatelj, ali hočete sijajno zaslužiti?‘

‚Kdo si in kaj hočeš?‘ Dehor mu sprva ni zaupal. Imel ga je za vohuna, ki nas namerava izdati pristojnemu oblastvu. Zaradi tega mu je posvetil vso pozornost.

Abdon se mu je predstavil s polnim imenom in povedal, da se hoče maščevati. Odkril je ogromen zaklad v grobnici na Ostrožju in pokazal skrivno pot v podzemske prostore. Za plačilo nam je obljubil polovico zaklada. Takoj tisto noč so odšli na delo. Po tesnem rovu so dospeli do grobnice, kjer so naleteli na veliko oviro. Rov je zapiral debel zid, katerega je bilo treba prekopati. Na drugi strani pa jih je iznenadil Karel, ki je čuval skrito bogastvo. Po kratkem prerekanju so ga podrli in zvezali. Zamašili so mu usta; vendar se mu je posrečilo, da je zunaj pod gradom glasno zatulil. Krik, ki je odjeknil v nočno tišino, je slišal grajski čuvar Simon. Zatrobil je v rog, da se je razlegalo po okolici. Roparji so se zbali grajske straže in zbežali. Vrnili so se brez zaklada; privedli pa so Karla ter ga na bratovo povelje vrgli v globoko ječo.«

»Ali je prav povedal?« je vprašal nadzornik beričev. Nato je tudi Karel začel pripovedovati. Njegovo pripovedovanje se je ujemalo s tem, kar je bil lopov izpovedal.

»Kdaj ste pa odnesli zaklad?« so poizvedovali beriči. »Dokazano je, da so posetile grobnico nepoklicane osebe ...«

»Mi nismo tega storili«, je moral ropar ponovno nadaljevati. »Res so se tovariši drugo noč vrnili na Ostrožje, a grobnica je bila že izropana. Zaradi tega so Abdonu dejansko grozili. Tedaj je sklenil, da pojde na Ostrožje, kjer se bo uveljavil kot lažni dedič. To je pomirilo razdražene duhove. O njegovem uspehu pa še nimamo točnega poročila ...«

»Pa ga tudi ne boste imeli«, mu je Klemen pretrgal besedo. Ponovno je pozval beriče, naj preiščejo prostore, zakaj vedno bolj se mu je dozdevalo, da so roparji oplenili grobnico. Morda so prikrili celo Abdonu, da ni bilo treba deliti. Karel pa je previdno molčal; svojega mišljenja o zakladu ni maral razodeti.

Karel in Durgelj sta ostala v sobani, kjer sta se pogajala za plačilo pred kratko uro. Kako naglo se je izpremenilo. Poprej se je pred njim šopiril razbojnik in zahteval visoko odkupnino. Zdaj pa gospodari jetnik na poti v svobodo. Njegovi okovi so zgrabili rokovnjača, da mu je pritekla kri izza nohtov. Zaman jih je otresal in poskušal ubežati.

Ko je spoznal, da je železo močnejše kot njegova moč, se je vrgel skesano na kolena. »Plemeniti gospod!« je začel z drhtečim glasom. »Stregel sem ti kot prijatelju, ne pa kot jetniku. Vzel sem te iz ječe, da bi te oprostil. Tisto zaradi odkupnine je bilo le poskušanje – rešil bi te bil vendarle brez plačila.«

Karel se je namuznil in rekel: »Prepozno, Durgelj!«

»Zakaj?« Rokovnjač se je zvijal in kremžil: »Izpusti me, prijatelj! Zaupam v tvojo plemenitost. Nikar me ne zavrzi! Pusti me, naj živim in uživam svobodo.«

»Zaman me prosiš in vzdihuješ. Zamudil si lepo priložnost. Pokazal si, da nisi vreden mojega plačila.«

»Zaklada nimam ter ti ga ne morem obljubiti. Imam pa hvaležno srce, katero ti bom poklanjal vse življenje.«

»Dovolj! Nimam več oblasti nad tvojo usodo.« – Karel je zamahnil z roko, češ, naj ga več ne nadleguje.

Razbojnik je zarjul in planil v rov proti izhodu. Odprtina v podzemsko ječo je bila še odprta, zraven nje je ležala kamenita plošča. Tukaj se je vrgel na tla in tulil: »Hinavec, ti si kriv moje smrti! Do groba naj te peče moj beg iz življenja!«

Ker je bil zvezan, si z rokami ni mogel pomagati. Priril se je s telesom do odprtine in zdrknil v globino. Priletel je z glavo na tla ter si zlomil tilnik. Zgodilo se je, kakor bi trenil. Karel je dospel prepozno, da bi bil preprečil padec v globočino. Ko se je nekdo izmed beričev spustil nizdol po vrvi, je bil rokovnjač že mrtev. Ušel je pravični sodbi.

Beriči so zakrili odprtino in odšli iz brloga. Zunaj je sijalo solnce. Karel si je zatisnil oči, ki so se odvadile svetlobe. Čim se mu je nehalo bleščati, je pozdravil divno prirodo. Videla se mu je kakor prerojena. Iz daljave se mu je smehljalo sivo zidovje ostroške graščine.

»Hitimo!« je priganjal poglavar beričev. »Lopov na Ostrožju nam ne sme ubežati.«

Četica je pokorno pospešila korake.

7. Zmaga pravice[uredi]

Abdon, sleparski nasilnik, je sikal od jeze. Oblastno je sedel v mehkem naslanjaču s prekrižanimi rokami. Čakal je poročila o ukradenem zakladu. Bilo pa ni nikogar, ki bi se bil opravičil, kaj šele priznal tatvino. Zadovoljen bi bil, ako bi se našel nekdo, ki bi vsaj koga očrnil. Tako bi imel povod, da bi lahko strogo nastopil. Toda grajsko osebje je bilo edino, kadar je šlo za pravico in poštenost.

Domišljija mu je neprestano kovala nove zvijače. Pozval je nadzornika grajske straže. Prišel pa je njegov namestnik ter mu javil, da je Klemen odsoten. Po nenadno nastali sledi je odšel za tatovi.

Lažni graščak je bil satansko zadovoljen. Berič se mu je prikupil, potiho mu je namenil odlikovanje. Domislil se je nove nakane, zato je prav za prav beriča dal pozvati. Velel mu je, naj trosi po okolici tole novico:

»Kdor bo prinesel kako poročilo o zakladu, ta bo prejel nagrado.«

Tudi ta obljuba je ostala brez uspeha. Pri namišljenem graščaku se ni zaradi tega nihče oglasil. Živ krst se ni zmenil za njegovo plačilo. Z Ostrožja je izginila zaupnost in z njo vred tudi spoštovanje. Bal se je odločnega upora. V tem primeru ne bi imel nikogar na svoji strani, zato se mu je videlo nevarno razburjati pohlevno ljudstvo. Več bo dosegel, ako se kroti in premaguje.

Potuhnil se je kakor kužek in poklical beriča. Njegovo ponovno naročilo se je glasilo: »Straža naj mi privede vsakega uslužbenca, drugega za drugim, a vsakega posebe. Posebno je treba paziti, da kdo ne uide. Predvsem je potrebno poročati, s kakimi občutki se bo kdo odzval pozivu.«

Zlobnik je računal na dejstvo, da je strah najkrajša pot do priznanja. Kadar se človek ustraši, tedaj ga ni težko ujeti v besedi. Poskusil bo najprej s sladkimi obljubami, pa tudi z rahlo grožnjo. Preden bo drugič zatonilo solnce, mora priti do smotra.

Beriči so prijeli vratarja ter ga tirali pred preiskovalca. Mož se ni ustrašil; imel je čisto vest, lahko ga je pogledal z mirnim očesom. Spremljala ga je zavest, da se mu ni treba ničesar bati.

Abdon je bil ljubezniv in sladek. Vprašal ga je najprej, koliko let že opravlja svojo službo.

»Dvajset let«, mu je odgovoril in dostavil ponosno: »Gospod Teodor je bil z menoj vedno zadovoljen. Nisem mu dal povoda, da bi me oštel ali grajal.«

»Vsi uslužbenci pa najbrže niso bili taki ...« ga je zvijačno preizkušal. »Pokažite mi tja, kjer je največ sence ...«

Vratar je spoznal, kam merijo njegove besede. »Ne boš me, Jaka«, si je mislil in rekel: »Med nami ni nikogar, kateremu bi se dalo kaj slabega očitati. Vsakdo je stregel graščaku po svoji najboljši moči brez ugovora in nejevolje.«

»Seveda, dokler je še živel«, se je zvijačnik porogljivo namuznil. »Ko pa je odšel, niste imeli gospodarja ...«

»Njegovi hčerki Olgi smo služili z isto pokornostjo. Tako smo ji sladili grenke ure ...«

»Morda pa ne vsi ... Kdo je izvedel tatvino?«

»Gospod, o tem vem prav toliko, kakor kdaj bom umrl ...«

»Čudno. Ključe imate od izhoda in veste, kdo pride in odide. Pa tudi – kdo kaj odnese ...«

»Gledam tudi na to, pa nisem ničesar zapazila.«

Nasilnik si je izmislil: »Nekdo je videl nekoga, ki je prišel ponoči z dvorišča s težko vrečo ...«

»Gospod, to je popolnoma izmišljeno«, mu je pogumno ugovarjal. »Glavni izhod je ponoči zaprt; prepovedano mi je odpreti po določeni uri. Svoje dolžnosti še nisem nikoli zanemaril. Ako bi se bil kdaj res izpozabil, tedaj bi me bili prijeli beriči in čuvar na stolpu. Na stražnici je priprava, ki zaznamenuje vsako odpiranje vrat po prepovedanem času.«

Vratarjev odgovor je bil tak, da ga zvijačnik ni znal zavrniti. Jezilo ga je, ker se je dal ugnati. Začel je prostovoljno popravljati: »Neznanec z vrečo je lahko preplezal obzidje ali pa je prišel po tajnem izhodu ...«

»To je prav za prav stvar nočne straže«, je spretno izpodbil njegovo mišljenje. »Znano mi je sicer, da je nekje pod zemljo rov, a je že davno zasut in zazidan.«

»Ali je graščak pogosto hodil v grobnico?« je nenadno zasukal vprašanje.

»Redno vsak dan, odkar mu je umrla soproga ...«

»Olga ga je seveda spremila ...«

»Oba sta se rada mudila ob grobu dragega bitja ...«

»Pa osebje?« – Nadležnik je pogledal vratarja, kot bi ga hotel predreti. Odgovora je iskal na njegovem obrazu.

Odgovoril mu je, ne da bi trenil z očesom: »Grobnice se ogibamo vsi, kar nas je v graščini. Nihče ne gre tja doli sam brez posebnega opravila. Celo misel nanjo je strašna ...«

»Mislim namreč podnevi«, je zlobno namignil.

»Ni razlike«, mu je ovrgel. »V grobnici je vedno tema ...«

»Ali ste vedeli vsi, kam je shranil Teodor zaklad, preden je odšel na vojno?«

»O tem se nismo nikoli menili.«

»Kaaaj?« je neverno zategnil. »O tem, kar je najbolj važno, niste govorili!«

»Nismo«, je odločno potrdil. »Podnevi smo bili zaposleni z delom, zvečer pa smo opravljali v grajski kapeli skupne molitve, da bi se graščak srečno vrnil.«

»Pa niste bili uslišani«, ga je zbodel zaničljivo.

»Božja volja je tako odločila ...«

»Čigava volja pa se je zgodila, da so izginili zakladi?« je vprašal zasmehljivo in dostavil: »Pozval sem vas zato, da mi olajšate zasledovanje.«

Vratar je zmignil z rameni in rekel: »Gospod, tukaj vam ne morem pomagati.«

»Gorje vam, ako tajite!« – Nejevoljno je zamahnil z roko, naj odide. Pred vrati je čakal Lovro, najstarejši uslužbenec in pravcati strahopetec.

»No, kaj pa ti?« Lažni graščak ga je sprejel osorno. Pred njim ne bo pokleknil v prah kot se je vrgel pred vratarja. Ako ni izdala lepa beseda, mora uspeti trda in robata. Čemu naj gladi in boža, sam ima oblast, da lahko udari.

»Obdolžili so me, da sem kradel. Pa sem nedolžen«, je govoril z jokajočim glasom.

Abdon je zarezal: »Počakaj, da te bom vprašal. Ali veš, čemu sem te poklical?«

»Vem, plemeniti gospod. Zaradi zaklada. Pa ga ni na Ostrožju, ki bi se upal stopiti v grobnico z grešnim namenom.«

»Lažeš!« Namišljeni graščak je divje zatulil. Hotel ga je še bolj oplašiti.

»Milost, plemeniti gospod! Ako sem lagal, naj se ne ganem s tega mesta. Strela naj me ubije.«

»Tiho!« mu je zapovedal. »Govori, kar te bom vprašal.«

Lovro je padel na kolena in javkal: »Pogreznem naj se na mestu, ako ne govorim resnice. Postavite me pred kupe zlata, pa se me ne bo nič prijelo.«

Nasilnik ga je stresel za rame in kričal: »Ustrelil te bom kakor psa, ako mi ne poveš, kar ti je znano o zakladu.«

»Oh, umreti bom moral«, se je tresel pred strašno grožnjo. »Lagati ne smem ... Koga naj obdolžim po krivici?«

»Povej, kar veš. Ali ga vidiš?« mu je pokazal staro bodalo.

»Milost!« Bojazljivec je zacvilil kakor psiček, kadar mu kdo zapreti z bičem.

Abdon je naglo odnehal. Spomnil se je Olge, ki strahovanja ni mogla trpeti. Ne brigal bi se za njene prošnje, a pred poroko se ji v nobenem primeru ne sme zameriti. Dovolila mu je le poizvedovanje, obenem pa je izrazila željo, naj nikogar ne muči in ne bega. Lovro je bil plašljivec ter bi mu lahko več pokvaril kakor pa koristil.

Preden ga je odslovil, se mu je prisiljeno nasmehnil. Možiček se je nenadno pomiril. Oddahnil se je in rekel: »Odpustite, ako sem vas razžalil. O zakladu vam ne morem nič povedati. Nisem kot naša Lenča, ki vse prebrska in pretakne. Babnica je s svojim dolgim jezikom povsod tam, kjer je ni treba. Laže bi jo nosil ko poslušal.«

»Tako! Nekaj je naposled vendar izbleknil.« – Lažni gospodar je hlastno poklical beriča. »Lenčo!« mu je ukazal. »Odtrgajte jo od vsakega dela.«

Lenča je bilo majhno ženišče strupenega jezika. Gledala je srdito izpod čela. Izvedela je vse, kar se je kje zgodilo. Kdor se ji je zameril, temu ni mogla zlepa pozabiti. Z grajskimi uslužbenci je živela v neprestanem prepiru.

Pred novega gospodarja je prispela izredno dobre volje. Ugajalo ji je, ker jo je povabil. Imela je vedno koga na piki – tiste, ki so jo radi dražili. In te je hotela zatožiti; pri novem graščaku je iskala varno zavetje.

Potožila mu je, kako je prezirana in zaničevana. »Pri graščini sem kakor peto kolo, za nobeno delo ne znam več prijeti. Odrivajo me celo od sklede, češ, da ne zaslužim neslanega kropa.«

Abdon ji je pomilovalno prikimal. Vprašal jo je, kdo je na Ostrožju najbolj hudoben.

»Gospod, vsi so enaki«, je pravila na vsa usta. »Seveda razen Olge. To vam je dušica, da bi jo angeli ponesli v nebesa. Prav taka sta bila njen pokojni oče Teodor in njena blaga mati. Oba naj uživata večno plačilo.«

Nasilnik jo je težko poslušal. Presekal ji je dolge ovinke in krenil po bližnjici do zaklada. »Kaj praviš, kdo je oplenil grobnico?« jo je vprašal namišljeno zaupno.

»Ne vem.« – Babnica se je vznejevoljila zaradi nepričakovanega vprašanja.

»Pravijo, da vse iztakneš«, jo je rahlo podražil.

»Vse, kar me zanima. Vprašajte me kaj o ljubavnem razmerju med posli in tlačani. Tu vam bo Lenča drugače odgovorila.«

»Prazne čenče«, je prhnil nejevoljno. »Predvsem gre za to, da najdemo tatu, ki je odnesel zaklade ...«

»Saj vam ne branim«, mu je zasolila brez bojazni. »Čemu pa so beriči?«

»Lenča!« ji je zapretil. »Ali tako govoriš z graščakom?«

»Tako, kakor znam«, mu je presekala besedo. »‚Tajč pohrusten‘ me niso naučili.«

»Baba!« V nasilniku je kar zavrelo. Vendar se ni hotel prepirati z jezikavo starko. »Lenča, kdo je bil graščaku najbližji?« je zopet zlepa poskusil. »Komu je gospod najbolj zaupal?«

Ponovno mu je zabrusila: »Moj Bog, ali mislite, da sem pri spovedi! Oče bo menda najbolj zaupal svoji hčeri.«

»Nedvomno je imel zaupnika tudi med osebjem.«

»Khm, khm.« – Kašljala je, kot bi se ne mogla domisliti. Naposled se je udarila z dlanjo po čelu. »Tistile tam gori«, je pokazala s prstom na stolp.

»Čuvar Simon, meniš?« Nadležniku se je zdelo verjetno. Babnica je potrdila njegovo mnenje.

»Dà, dà, čuvar Simon«, je pritrjevala. »Nanj se je pokojni gospod najbolj zanesel.«

»Prav prav. Tako, tako«, mu je nevedoma ustregla. Za plačilo jo je prijazno odslovil. Zaslužila je mnogo več, saj mu je olajšala poizvedovanje. Izvedel je, kje mora uspešno začeti. Starega Simona bo treba pritisniti k tlom ter mu s silo odpreti usta. Tukaj bo nastopil z grožnjami vzlic prepovedi svoje neveste. Čuvarja je črtil od tedaj, ko ga je iznenadil v grobnici. Kot da ga je zalezoval, tako nekam sumljivo se je obnašal. Prav on mu dela ovire na poti do zaklada. Zdaj se mora maščevati.

Beriči še niso izvedli novega ukaza, ko je nastal vrišč in hrup na dvorišču. Abdon je zvedavo odprl okno. Na stolpu se je oglasil rog v znamenje posebnega dogodka. Znotraj pred izhodom je naraščala gruča grajskih prebivalcev. Vratar je spustil most, nato pa široko odprl železna vrata.

Vzklikanje in pozdravljanje je veljalo graščaku Teodorju, prihajajočemu iz jetništva. Kakor duh je stopil iz zaprte kočije ter se naslonil na ramo Olgi, ki ga je vsa presenečena objela in poljubila. Ljudstvo ju je mahoma obkolilo.

»Poražen!« – Abdon se je zgrabil za glavo in planil od okna. »Kaj bo sedaj?« se je zvijal v obupu in grozi. »Dajte mi pištolo, da se ustrelim ... Nalijte mi strupa, da se ga napijem ... Kje je brezno, da izginem v globočino ...«

Spomnil se je okna v ozadju, kjer se je ponoči razgovarjal z rokovnjačem. Kakor mačka se je spustil navzdol po zidu ter jo ubral po gozdu proti razvalinam. Beg se mu je posrečil, odšel je neopažen.

Rog na grajskem stolpu je utihnil po trikratnem odmoru. Prebivalci bližnjih vasi so puščali delo in hiteli na Ostrožje. Množica na dvorišču okrog lipe je neprestano naraščala. Tu je sedel graščak Teodor s svojo hčerko v krogu najzvestejših služabnikov. Glavo so mu ovijale bele obveze, tudi roko je imel povito do ramena. Pravil jim je svoje doživljaje.

Ljudstvo ga je napeto poslušalo. Radovedno je tiščalo v ospredje, zakaj vsakdo ga je hotel videti in slišati njegovo besedo. Gledali so ga kot prikazen, saj so opravljali zanj celo molitve v grajski kapeli. Nepričakovana vrnitev jih je silno iznenadila.

»Res sem bil že kar pri kraju«, je pravil zbranim podložnikom. »Ko so me sovražniki zajeli, tedaj mi je skoro ugasnilo življenje. Izgubil sem mnogo krvi, kar me je znatno oslabilo. Našel pa sem usmiljenega Samaritana, ki me je dal prevesti v sovražno taborišče. Tam mi je skrbno obvezal rane ter jih izpiral vsak dan z zdravilno tekočino. Zdravilo je čudovito učinkovalo. Kmalu sem zapustil ležišče; nato pa sem podkupil stražo in pobegnil. Strašila me je dolga hoja, toda srečno naključje mi je čudežno pomagalo. Našel sem dobrega človeka, ki mi je oskrbel voz in spremljevalca.«

Pripovedovanje ga je utrudilo, moral se je odpočiti. Ko se je oddahnil, je vstal in pregledal množico. »Karel!« je pogrešil svojega naslednika. »Sporočite mu, da sem tukaj.« –

Povedali so mu, da je prišel pozno nekega večera, pa je zjutraj na vse zgodaj zopet odrinil na bojišče ... Od tedaj ni za njim več nobene sledi, zaman je tudi vsako poizvedovanje.

»Čudno. Ni mogoče!« se je ustrašil grozne novice.

»Abdon mi je prinesel vaš dedni prstan«, mu je brž sporočila Olga. »Pravil je o Karlovi smrti – kako je umrl na vaši strani ter da počivata skupaj v enem grobu.«

»Slepar! Hotel se je polastiti mojega imetja. Pa kje je dobil prstan? Dal sem ga vendar Karlu v potrdilo moje poslednje volje.«

Graščaku se je krčilo srce ob misli, da je Abdon umoril brata ter mu izmaknil prstan z graščinskim grbom. Čudno se mu je videlo, kako je zlobnik izvedel, da predstavlja dragocena kovina dedno pravico. Kdo mu je izdal, kar je zaupal Karlu na bojišču v usodni noči? Sam ni tega storil prostovoljno, marveč le pod pritiskom nevarnih groženj.

»Karel – moj naslednik!« je vzdihnil z bolestnim glasom. »Gorje onemu, ki ti je storil krivico zaradi moje oporoke!« –

Čuvar na stolpu je ponovno zatrobil. Zopet se je zamajal most in omogočil prehod beričem, ki so prispeli na dvorišče. Množica se je razmaknila, čim je spoznala Karla, ki je hitel pred graščaka. Presenečen se je zgrudil preden na kolena.

Omamljen od prijetnih občutkov je komaj mogel govoriti. Ljudstvo je poslušalo z odprtimi ušesi, nihče ni trenil z očesom.

Graščaku se je studilo sleparstvo, ki je bilo tako predrzno zasnovano, obenem se je pa tudi ustrašil, ko je čul, kaj se je zgodilo z zakladom. Toda rekel ni nič drugega kakor: »O nesrečno bogastvo!«

Tedaj je pristopil čuvar Simon ter se globoko priklonil. Povedal je, da je vzel zaklad iz grobnice ter mu preskrbel varno skrivališče. Razložil je natanko, kaj ga je napotilo, da je to izvršil. Karlov nenadni odhod ga je opozoril na pretečo nevarnost.

»Boljšega nisi mogel storiti«, ga je pohvalil Teodor ter mu hvaležno stisnil desnico. Nato je prijazno odslovil množico in odšel v graščino.

Beriči so brž zastražili grad, da bi ujeli Abdona ter ga postavili pred obsodbo. Odprto okno v njegovem stanovanju pa je pričalo, da jo je pravočasno popihal. Izginil je brez sledu ter se ni nikdar več pojavil.

Karel in Olga pa sta uživala mir in zadovoljstvo v srečnem zakonu.