Zakaj ni vode na Krasu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lilija Zakaj ni vode na Krasu
Slovenske legende
Anton Medved
Tri kaplje Jezusove
Spisano: Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Zakaj ni vode na Krasu

V naravi pihljal je večerni veter,
in légala noč je na mesto in vas.
Tedaj sta prispela Kristus in Peter
vsa trudna od dolgega pota na Kras.

Brž Peter potrka na duri prve
in v vezi ponižno vpraša moža:
"Imate li, oča, kaj strehe in mrve,
da bi prenočila pri vas midva?"

Pogleda ju kmet in malo premisli,
potem pa reče: "Kar morem, to dam.
Lahko odideta spat na svisli,
a ozek celo za družino je hram."

Na klin zadovoljen torbo obesi
in s Kristusom Peter odide spat.
Zatisneta kmalu na mrvi očesi
in v sen se oba zamakneta zlat.

Tedaj gospodar nju torbo sname
in gnjat začuden izvleče iz nje.
Neznana slast vso družino objame,
in kmetu želja utriplje srce.

Poišče leseno tnalce na cesti,
potisne jo v Petrovo torbo, meneč:
"Saj potnika gnjati ne smeta jesti,
sicer sta žejna na poti preveč."

Ne vzide na nebu se jutranja zarja,
na mrvi vzbudita neznanca se že
Presrečno zahvalita gospodarja
in Peter spet vrže torbo na se.

Med potjo ob drevju pa Peter reče:
"Poglej tu v studenci vodico hladno,
jaz dolgo že v torbi prenašam pleče;
počakajva tu in pojejva meso!"

In Peter sede na sočnato travo
pod senco vrbinih rosnih peres.
Osupel in jezen zamaje glavo,
iz torbe popotne privleče — les.

"Nesrečni tat" nevoljen zakliče,
"kaznuj ga, Gospod, vse sosede z njim!"
Odvrne Kristus: "Kar kazni se tiče,
naloži jo ti in jaz jo zvršim."

Premišlja Peter nekoliko časa,
Gospoda mogočnega prosi tako:
"Vsa voda na enkrat izgini s Krasa,
da žejo trpe, ki so jedli meso."

Usahne studenec ob njem ob tej priči,
potegne črez brda veter sušeč.
Ne dajejo vrelcev ne doli ne griči.
Od takrat na Krasu ni vode več.