Zadnji svojega rodu

Zadnji svojega rodu Janko Mlakar

Izdano:	Clevelandska Amerika 52-57 1910
Viri:	dLib 52, 53, 54, 55, 57
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kuharjev Janez in njegova bajta sta si zelo podobna. Oba sta stara in slaba. Ako naj vam opišem Janeza, sem jako v zadregi: ne vem, kje bi začel, pri glavi ali nogah, kajti oboje je jako neznatno. No, Kuharjevega Janeza glava je podobna obilni repi. Najimenitnejše na njej je nos. Ta je tako velik, da še njegov lastnik ne ve prav natanko, jeli nos nasajen na obraz ali obraz na nos. Imeniten je tudi viviček z brezzobnih čeljustih. Prišteva se, namreč, prava lahko »glavnim« delom, ker ga Ja­nez nikdar ne da iz ust. Pravi­jo, da se že celo v cerkvi ne loči od njega. Zgodilo se je že, da se je šele pri zadnjem evangeliju spomnil, da ga ima v ustih, ko se je pokrižal. In vendar Janez ni — kadivec. Njegov viviček je vedno mr­zel, drži ga le iz navade v ustih. Če ga vprašate, čemu ima pipo, dasi ne kadi, se vam moško odreže: »Glavna stvar je, da vlečem.« Neki učen gos­pod mi je rekel, da je veliko bolje, če vlečemo skozi viviček vase zrak kakor pa tobakov dim. In ceneje je tudi. — Ja­nezova glava čepi na dolgem suhem vratu in prehaja pola goma — droben životek. Za pleča pa ni prav gotovo, da bi jih imel. Vsaj videti jih ni nikjer. Na život so nataknjenje roke, ki so pa tako dolge, da so Janezu vedno na pot. Za­to jih drži navadno v žepu. Vse je pa nasajeno na dveh suhih nogah.

Znano je, da imajo imeni­tne in plemenite rodovine svoj rodovniški list, zlato srebro in deponzite. Te dragocenosti o­stanejo vedno pri hiši, ker jih podržuje samo glava družine.

Tudi pri Kuharju imajo ne­ko dragocenost, ki jo podeduje en Kuhar za drugim, nameč: škornje. Janez vsakemu pove, kdor hoče vedeti, da je svoje škornje že podedoval njegovega starega očeta stari oče od svojega očeta, ki jih je že tudi dobil po svojem starom očetu. Sicer je kupil eden teh očetov nove golenice k starim škornjem, drug nove usnje, tretji nov vrhnji del, in tudi Janezov oče jih je dal enkrat na novo podplatiti; vendar so naposled škornji vsi eni in isti.

To rodbinsko obuvalo je pa za Janeza preveliko. Narejena je bilo namreč za Kuharje, ki so imeli nekoliko jače noge. Janezove so pa nekoliko sla­botne, zato imajo tudi škornji večinoma počitnice. Natakne jih samo ob posebno imenitnih prilikah, in to le, ako je lepo vreme. Kajti v blatu in šepu ne more nikakor z njimi, ker mu pri vsaki stopinji uhajajo noge iz njih. Kadar je pa praznik in lepa pot, vidite lah­ko Janeza jadrati v cerkev v rodbinskih škornjih. Zdi se vam, kakor bi dva škornja kar sama od sebe šla po cesti in nosila tisto, kar moli iz njih.

Pripovedujejo tudi, da je bil Janez v veliki zadregi, ko je prvič obul škornje. Vtak­nil je namreč obe nogi v en čevelj, ter se potem silno čudil, ko ni imel ničesar dejati v drugega. En čas je tipal po sebi in iskal zamanj druge no­ge. Šele ko je hotel prestopiti, je pri tem poskusu padel, je zapazil, da tiči z obema no­gama v enem škornju. Od istega časa pa škornjev več ne natika, marveč rajiši stopa vanje, da se tako ne zmoti.

Sedaj naj pa opišem še Ja­nezovo bajto. Kuharjevina je gotovo ena najstarejših hiš pri sv. Križu nad Jesenicami. Starost se je pa tudi pozna na vseh koncih in krajih. Na­slonjena je na strmo reber — ako bi je ne bilo, bi se bila hiša že zdavno sesedla. Stene vise na vse strani, kakor bi preudarjale, kam bi bilo zlo­žnejše pasti. Vendar ima Ku­harjeva bajta nekaj, kar po­greša najlepša palača v sve­tu, namreč krasen razgled na divno Triglavsko pogorje in snežne vrhove Karavank čudoval od Kuharjeve bajte slikovito okolico in blagoslavljal Janeza, ker ima vedno pri ro­kah tak lep razgled.

Kuharjevina je pa še dru­gače znamenita. Kajti sama na sebi tako borna bajtica ima celo svojo zgodovino, ki nam jasno priča o njeni častitljivi starosti.

Kuharji so se namreč prise­lili k sv. Križu, ko so hodili še Turki plenit na Slovensko. Prvi gospodar, tisti ki je po­stavil to hišo, je prišel iz Tur­škega. Rovtarji so se čudili njegovi čudni noši še bolj pa temu, da je plačal kupljeni svet s samimi cekini. Ker so bili gorenjski radovedni ljudje pa zgovorni, se jim je kmalu razodel.

Tako so zvedeli, da je novi Rovtar doma tam nekje pri Skadru. Turki so ga ujeli in odpeljali v sužnost. Moral je z njimi noter do Ca­rigarada. Tu ga je kupil bo­gat turški trgovec. Ker je bil Primož — tako mu bilo ime — jako pripravljen in snažen ga je določil Turčin za pomočnika v kuhinji.

Prigodilo se je pa, da se je edini sin oženil. Naredili so pri tej priliki veličansko go­stijo. Trgovec je ukazal ku­harju, da mora pripraviti najizbranejša jedila in naposled še eno jed, kakršne še nihče ni jedel na Turškem. Dal mu je tudi blagosloven svet, naj pripravi kožo za batine, ako mu stvar ne posreči.

Kuhar Jusuf je od tistega časa hodil okrog s povesčeno glavo ter silno premišljeval. Hotelo mu pa ni prav nič po­sebnega priti na misli. V svoji veliki stiski je pozabil celo buntkati druge sužnje.

Ko pa Primož zve, kaj teži Jusufa, se mu takoj ponudi, da ga reši iz zadrege. Obljubi mu, da skuha jed, kakršne še nihče ni kuhal in jedel na Turškem.

Ta ponudba se je zdela Ju­sufu kakor rešila veja vtop­ljencu. Takoj izžene svojo sužinčad iz kuhinje in prosi Pri­moža, naj mu skuha »rešilno« jed. Primož se začne urno sukati okrog ognjišča in turški zganci so bili kmalu gotovi. Zalije jih lepo z mle­kom in postavi pred Jusufa. Bil je popolnoma prepričan, da mu bodo dišali, kajti doma bi bil na glasu, da ne zna ni­kjer daleč najde tako okusno skuhati žgance kakor on.

Jusuf se prime za žlico, po­moli in vzklikne:

…»Alah kerim! Same huriške raju ne dobe kaj takega med zobe. Gjanr, tvoja sreča je narejena! Ako sultan po­kusi to jed, naredi te za pašo petimi konjskimi repi.«

Prišel je velik dan ženitovanja. Jusuf ga je pričakoval brez vse skrbi, kajti žganci so morali storiti svojo dolžnost.

In storili so jo tudi zares. Svatje so se kar oblizovali in niso mogli prehvaliti nove jedi.

Ko pa trgovec zve, da je Primož tak kuharski umetnik, ga oprosti vseh nizkih del ter ga določi samo za kuho žgan­cev. Godilo se mu je sedaj prav dobro. Toda doletela ga je še večja sreča.

Mnogi odlični Turki so na­mreč zvedeli za krščanskega umetnika in njegove žgance ter večkrat prosili trgovca, naj ga jim posodi za to ali ono svečanost, ki so jo hoteli pro­slaviti z žganci. Toda ta je čuval Primoža kakor punčico svojega očesa in ga ni hotel nikomur odstopiti. Imenitnim gostom je sicer vedno rad postregel z žganci, toda kuharja samega ni pustil nikamor.

Zato se je neki paša z de­setimi konjskimi repi nad njim maščeval s tem, da je očeval k sultanu o Primožu in njenih žgancih.

Tako pride nekega lepega dne k trgovcu sel iz naj­boljše palače in mu odda ve­liko pismo. S spoštovanjem pol­nim strahom odtrga trgovec pečat in prebere pismo. Nje­gova vsebina ga je napolni­la z veliko žalostjo, katere pa očitno niti pokazati ni smel. Sultan mu je namreč v pis­mu razodel, da je našel veliko milost pred njegovim obličjem in sultan se tako poniža, da vzame od njega v dar sužnja, ki zna kuhati »krščansko jed«, katera mi v koranu prepove­dana.

Primož je tako prišel k sul­tanu Solimanu za kuharja. Tu so ga imeli posebno vezirji in paše v veliki časti. Soliman se je namreč veselil tako na­jeden žgancev, da ni bil dotični dan za nobeno rabo. Nič ni s sultaninimi osebami. Nič z dvorom in hodobci. Samo s kuhinjo in žganci velikašem in sultanovim telesnim slugam precej širneje slede glave in vratovi, kadar so bili žganci na pa­dišahovi mizi. Primožu so pa od vseh strani kar leteli darovi v zla­tu in srebru, da je dobro kuhal »krščansko jed«.

Toda tudi ves krščanski svet je imel dobiček od Primože­vih žgancev. Sultan je bil na­mreč tako vanje zaverovan, da ni utegnil misliti na vojsko in je vsled tega puščal krist­jane v miru. In to bi trajalo gotovo vse čas njegovega vla­danja, ako ne bi bilo Primoža zgrabilo domotožje.

Akoravno je postal silno bo­gat ter dobil od Solimana znoji »effendi« in prerokovanih pet konjskih repov, se mu je vendar naposled začelo tožiti po domačih gorah in ljudeh. Nekega dne še skuha sulta­nu merink žgancev, potem jo pa potegne iz Carigrada. Šlo je še precej lahko, ker zlato navadno odpre vsaka vrata, tega pa Primoži ni manjkalo. Posrečilo se mu je, da je pri­sel na neko beneško ladijo, s katero je varno priplaval v Benetke. Med potjo je pa tu­di kapitana in mornarje seznanil z žganci. Bilo mu je sko­raj žal, da je to storil, ker jih je moral potem tako do­ljgo kuhati, dokler ni zmanj­kalo turščine moke. Ko se je nekoč poskusil upreti, češ da je plačal vožnjo in da jim ne bo služil za kuharja, so mu zažugali, da ga vržejo v mor­je. V Benetkah so pa potem raztrosili njegovo slavo po celem mestu. Naposled je moral Primož celo v doževo palačo žgance kuhat. Izpustili so ga šele domov, ko je na­čelil svoje umetnosti prvega doževega kuharja.

Ta je bil pa zelo pozabljiv, ko je bil enkrat teden dni bolan, je pozabil med tem časom kako se žganci mešajo. In tako se je zgodilo, da je skuhal namesto žgancev — polento. Zato še dandanes ku­hajo na Laškem polento na­mesto žgancev. V Benetkah imajo pa še pod steklenim zvoncem na zlatem krožniku shranjenih nekoliko pristnih žgancev, ki jih je pustil Primož za vzorec svojemu učencu. Ta zgodovinska redkost je znana pod imenom »il pane di Carniola«.

Primož se je odpeljal iz Be­netk v Trst in odtod na Kranj­sko. Napotil se pa ni v doma­čo vas, ampak k Sv. Križu, ker je upal, da tako visoko ne pridejo Turki iskat ubežalega kuharja.

Posledice Primoževega be­ga so pa čutili celi krščanski narodi. Soliman je namreč kmalu potem zbral veliko vojsko in udaril z njo proti se­veru za nezvestim kuharjem. Prisegel je pri svoji bradi, da preobrne ves krščanski svet, dekler ne najde gjanra, ki mu je ušel s svojo umetno­stjo. Toda žgancev lačni ne­zvez ni prišel daleč. Kajti umrl je pred Sigetom. Zgodovinarji sicer pripovedujejo, da mu je smrt povzročila jeza nad tr­doglavostjo Zrinskega, ki ni hotel prodati trdnjave. Toda ta vest ni popolnoma zanesljiva. Verjetneje je, da je umrl za lakoto. Vbil si je namreč v glavo, da mora na vsak način jesti žgance. Drugih jedi niti poskusiti ni hotel. Kuharji so mu sicer poskušali skuhati žgance, toda niso jih tako po­dobili kakor ubežale »effendi kuhnar«. Zato jih je ukazal So­liman vse pobesiti. Jeza in la­kota sta ga naposled spravila na drugi svet.

Pred smrtjo je pa še na­ročil velikemu vezirju, naj ta­koj pošlje Primoža za njim, kakor hitro ga dobi, ker mu brez žgancev niti v raju ne bo mogoče ostati. Ker se je pa Primož znal dobro skriti, ga veliki vezir ni našel in ga zato tudi ni poslal Solima­nu v Mohamedov raj.

Ko so Rovtarji slišali to čudovito zgodbo iz Primože­vih ust, so se mu še bolj ču­dili in ga začeli visoko spo­štovati. Dali so mu ime »efendi kuhar« ker niso znali iz­govarjati besede »effendi«. Te­kom stoletij se je pa »fentan« izgubil in ostal je samo »Ku­har«.

Znamenito zgodovino Ku­harjev je dal stari oče Jane­zovega očeta natanko popisa­ti za trideset grošev. Žalibog, da je ta, za domačo zgodovino tako imenitna listina zgo­rela začetkom prejšnega sto­letja. Takrat je namreč pogo­rela cela Kuharjevina. Ostal je samo prag, ki je kamnit. Pogoreli Kuhar je postavil no­vo bajto na istem mestu. Ker je porabil nekaj stare železni­ne in kamniti prag prejšne hiše, trdi Janez trdovratno, da je njegova bajta še vedno ista — ki jo je bil postavil prvi Ku­har.

Iz spoštovanja do svojega praded je bila pri Kuharju tudi navada, da je dobil vsak prvorojenec ime Primož. Edini­mo izjemo dela sedanji Kuhar. Kriva je bila tega njegova ma­ti, ki je na vsak način zahte­vala naj se imenuje Janez.

Sploh je bila pa ženska ve­lika nesreča za Kuharjev rod. Janezov oče, Primož XII. ali kateri je že bil, se je kesal ce­lo življenje, da se je šel ženit k Želetovim in vzel slabotno Katro. Zakaj prepričan je bil, da je edino le ona kriva, da je Janez zaostal v rasti, kljub temu, da so bili vsi Kuharji velike in močne postave. Ko­maj je namreč mali potomec slavnih Kuharjev prijokal na svet, je že mati odbežala z nje­ga ter pustila otroka in moža samá.

Rastel je potem Janez pa Kuharjevini, kakor se sam bo­gi.

Zgodilo se je pa večkrat, da je skrbni oče celo na to malenkost pozabil. Takrat je moral biti Janez kar ob svojem. Edina njegova prijatelji­ca je bila mati zemlja, katero je zato pogosto pritiskal na svoje srce. Tako je preživel otroška leta večinoma na tleh in je zato tudi ostal bolj v tleh.

Usmiljeni ljudje, ki znajo vedno tako lepo svetovati, so sicer nagovarjali Primoža, naj se v drugo oženi, da dobi otrok zopet mater, on sam pa gospo­d(in)jo. Toda ničes ga pregovo­rili.

Tako sta mladi in stari Ku­har, Janez in Primož, živela sama, gospodarila in gospodinjila. Ko se je pa Janez pribli­žal tridesetemu letu, se je za­čel nekoliko bolj zanimati za to čudno prikazen, da so po drugih hišah ženske, ki kuha­jo in perejo. Vprašal je očeta, kako bi se dobila taka stvar k hiši.

»Ožêni se,« svetuje mu ta, »bo pa ženska pri hiši.«

Ta svet je bil Janezu všeč in takoj drugi dan se je šel ženit. Skrbel ga ta posel ni prav nič. Saj je videl že nekaj porok v cerkvi, in med njimi celo take, pri katerih je neve­sta jokala.

Polagoma si je ogledal de­kleta cele vasi. Med vsemi se mu je najbolj dopadla Želetova Lenka. Bila je precej pega­sta in gledala je tudi navskriž, kar mu je bilo povsem všeč.

»Dobra gospodinja mora vi­deti na vse strani,« je razlagal ta srečne čase vsakomur, kdor ga je hotel poslušati. S tem in na ta način opravičeval svoje mnenje.

…Lenka je bila namreč le re­jenka v Želetovi hiši. Ko je bi­la stara par mesecev, je priš­la z njo mati k Sv. Križu in prosila pri Želetovih prenočišča. Ponoči jo je pa lepo po­brala nazaj v dolino in pustila otroka prijaznim gostovalkam. Lenka ni videla nikdar več svoje matere in je tako osta­la pri Želetovih.

Kuharjev Janez je imel torej to nesrečo, da so mu ob­visele oči na njej, in čakal je ugodne prilike, da jo vpra­ša. In ta se mu je ponudila kmalu.

Nekega večera je klepal ko­so pred hišo. Tuj pride mimo Lenka s škafom vode na gla­vi.

»Dober večer,« jo pozdravi Janez.

»Bog daj,« mu odzdravi Lenka.

»Kaj pa neseš v škafu?«

»Kaj neki? Vodo!«

»Aha, vodo! Seveda, vodo! Tako no, tako! Toda kaj sem te že hotel barati? Aha, že vem. Bi me li ti hotela, če bi te jaz hotel?«

»Iz tega pa še ne bo nič, Janez. Počakaj par let.«

Tako je bilo to »vprašanje« rešeno »za oba dela« ugodno. Ko sta pa Kuharja zvečer le­žala za pečjo, pravi oče siné­tu:

»Kaj sem ti že hotel reči? Nikar se ne mudi z Želetovo! Ako jo vzameš, naredi ti tako, kakor jo je ranjka Katra, tvoja mati, meni. Umrla ti bo iz same nagajivosti. Ubogaj me in ne glej več za njo. Ti ljudje so bili že vedno prava nesreča za našo hišo.«

Janez je bil poslušen sin svojega očeta in je rad pustil Lenko v miru, ker ga ona ni marala. Kuharjevina je osta­la torej še nadalje brez ženske.

Zgodilo se je pa čez več let, da je Janez srečal Abrahama. Ista nesreča se je kmalu pri­peljala tudi Lenki, ki je pa se­veda to srečanje odločno ta­jila. Bila je namreč še vedno samica. Da bi pa ne bilo tre­ba predolgo žalostne resnice, sklene Janezovo poskušnjo končati. Razodene mu nekega dne, da ga vzame, če »on tudi še« mara za njo. Janez bi rekel, da da, toda oče Primož je dejal, da ne. Branil se je še na vse kriplje neveste iz Želetove hiše.

»Janez, je učil sina izza pe­či, z Želetovo se nikar ne že­ni! Povenčena te ne bi pustila nihilo, dokler živim. Po moji pameti pri starih lahko, toda pri mladih ne. Kdo je jemal Ze­letove, so b'li kreši, kakor čreva…«

»…jaz, da sem vzel tvojo mater.«

Posledica tega odpora je bi­la, da je Lenka prav odločno izjavila, da ona še želi za­ne­vsem Kuharju — smrt. Možu je pa delala tem večjo krivico. Kajti Primož ni storil ni­komur nič žalega, da je pa imel mržnjo do Želetove hi­še, je bila kriva Katra, ki se je s tolike pokornosti prego­daj preselila na oni svet. Sicer je pa tudi Lenki privoščil, da se je omožila, samo da z nje­govim Janezom ne.

Sploh je sovražil Primož le eno stvar na svetu namreč — železnico. Nikdar se ni peljal po njej in svaril je tudi Janeza pred to pregrešno vožnjo.

»Janez veruj mi,« je zatrjeval večkrat, »te vozo­ve goni sam peklenšček; ljudje se pa vozijo v njih v pekel na ples.«

Kuharja sta se prav lahko ogibala te peklenske vožnje, ker sta tičala skoro vedno do­ma. Enkrat na leto na sv. Vi­šarje ali na Brezje in park­rat Kranjsko goro, je pa bilo konce njunih potov. To sta pa opravila peš brez vsakega po­sebnega truda.

Ko je Primož naložil osmi križ na hrbet se mu je zdela ta butara malo pretežka, zato je nekega dne legel v posteljo s trdnim sklepom, »da več ne vstane«. Janez je sicer hotel iti po zdravnika, toda oče ni pustil.

»Čemu boš hodil po zdrav­nika,« je rekel, »po gospoda pojdi, pa bo opravljeno.«

In res je bilo opravljeno: Primož se je nekega jutra prav mirno preselil v večnost. Tik pred smrtjo je pa še en­krat dejal sinu:

»Janez, to ti povem še en­krat, da z̓elež...« Tu mu je zmanjkalo besede: parkrat je zaspel in bilo je po njem.

Za Janeza je pa bilo jako nerodno, ker ni vedel kaj mu je hotel oče še izrazdne prav­zaprav naročiti. Toliko je mi­slil, da ga je svaril ali pred železnico, ali pa pred železničarno. Bog zna, katero je imel na umu.

Nekaj časa je Janez same­val v zapuščeni bajti in raz­vozljaval to uganko. Po dol­gem premišljevanju je pa pri­šel do zaključka, da ga je ho­tel oče sredi smrtne groze po­svariti pred železnico. Ta misel se mu še tembolj zdela utemeljena, ker ni imel več ljubša. Lenka, ki se je med­tem omožila, se o tem sploh ni dala…

…Tako je prišlo, da je bila par mesecev po Primoževi smrti svatba pri Kuharju. Po dolgih letih je prišla zopet go­spodinja k hiši. Pretekli so ko­maj prvi tedni in Janez je že moral izročiti Lenki tudi gos­podarstvo. Sčasoma je spoz­nal, da je bilo prirejenega še marsikaj h hiši, kakor pa na­bevati ženski, ki lahko vsako kako posebej obrača. Čudno ni, da je prišel popolnoma do prepričanja, da ga je oče pred smrtjo gotovo svaril že pred Želetovo, ne pa pred železni­co.

Bilo je pa kmalu potem, ko so otvorili železnico v Bohinju. Vračal sem se z Golice in krenil h Kuharju na kratek po­menek. Janez je sedel na klo­pi pod orehom in srdito vle­kel zrak skozi vižvek, kar je veselje delal, kadar je premišljeval. Seveda se je to zgodilo samo parkrat v letu, namreč da je premišljeval.

»Dober večer, Janez,« ogovorim in prisedem.

»Bog daj,« mi odvrne, vza­me vižvek iz ust in pljune stran prav brez vse potrebe.

»Kako se imate?«

»Bo že, bo, že! Lahko bi bilo boljše, lahko pa tudi sla­bije. Bili ste na Golici, kajne?«

»Bil in imel sem lep razgled; samo zelo toplo je bilo.«

»Toplo pa toplo! Hm, jaz imam tudi neko pot. Moral bi stopiti tja v Bistrico. Sedaj pa ravno prevdarjam, da bi se to gotovo z železnico ali pa še bolje — sploh rajši pel…

»Kaj se ne bojite več želez­nice? Ali vam niso oče še na smrtni postelji naročili, da se je ogibajte?«

»Oh ne; svarili so me le pred Želetovo. Poprej sem pa mislil, da so oče hoteli reči: ‘Z železnico se nikar ne vozi!’ — odkar sem se pa oženil sem spoznal, da so to hoteli reči: ‘Z Želetovo se nikar ne ženi.’ Zato se pa mislim vendarle enkrat potegniti s tem čudnim vozom, naj je tudi to moja smrt. Bom vsaj rešen svoje stare.«

Kmalu po tem pogovoru se je Janez res odpravil po želez­nici v Bohinj. Oblekel se je praznično, stopil v rodbinske škornje, naročil Lenki, naj mu naredi lep pogreb, »če pride mrtev nazaj«, in odšel. Bil je že na cesti, ko se enkrat na­obrne in zavpije nad ženo:

»Slišiš, Lenka, če ne pridem več živ nazaj, vzemi Žabarje­vega Jožefa!«

»Zakaj pa ravno tega? Saj sta vendar v jezi,« se oglasi Lenka.

»Zato pa,« odvrne mirno Ja­nez in se odguglje proti do­lini.

Ko pride na Jesenice, krene dolgo časa po kolodvoru semtertja. Ker se ni še nikdar vozil po železnici, ni vedel, kaj naj stori. Dolgo časa se za­stonj ozira po kakem znancu, ki bi ga poučil, kako, in kaj. — Tam zagleda nekega železniške­ga uradnika.

»Aha, to je gotovo cesarski človek, ker ima podčeljnik gor,« si misli, in ta bi vedel najbolje povedati. Gotovo je eden izmed višjih pri železnici.

»Slišite gospod!« ga ogovori, potegnil bi se rad tja v Bohinj.«

»Kar potegnite se, jaz ni­mam nič s tem!« mu odgovori ta prijazno. »Z vami bi se rad potegnil.«

»A tako, vi bi se radi pelja­li z železnico? Pojdite kar tja k blagajni in kupite si vozni listek!«

Janez gre tja, kamor mu je pokazal uradnik in se začne basati skozi okno v blaginikov sobo. Blagajnik je kar zastupnil, ko je zagledal ta ne­navadni obisk. Preden je utegnil zavrniti nepričakovanega gosta, se je že prikazal za gla­so in v trenutku nató tudi skozi tim za življenje.

»Malo pripravneje bi pa že lahko naredili vhod,« godrnja Janez in se tlači skozi

»saj ima že moja bajta prosto­ra vrata, tu pa moram kar skozi okno. In če bi bilo to vsaj ne­koliko večje. Hvala Bogu, da nisem debel! Ko bi bili ranjki česi morali skozi, to bi šele smeh bil.«

»Kaj vas pa vlači pes not­ri!« začne vpiti sedi nad njim blagajnik.

»Zunaj bi bili ostali, saj se listek dajejo skozi okno. No, pa zlezite žlako noter, ker vas je že več kakor polovico turš…«

Pri teh besedah ga prime za rame, da bi mu pomagal v sobo. Toda nekaj se je zago­tovilo. Janez ni mogel nikamor naprej. Tudi združenje obeh ni­česa izdati ni.

»Kaj se pa obotavljate!« vpi­je blagajnik nejevoljno.

»Pri­lezite noter, ali pa se zbašite skozi okno nazaj. Jaz nimam časa se z vami tu baviti.«

»Saj bi rad zlezel skozi,« stoka Janez, »pa ne morem. Nekaj me za noge nazaj vleče!«

In res je bilo tako. Komaj je namreč Janez začel leziti skozi okno, se je že našlo mnogo postrežljivih rok, ki so ga prijele in vlekle nazaj. Ta to je revež obtičal v oknu in ni mogel ne naprej in ne nazaj. Naposled se pa vendar zmagali. Ljudje so bili namreč tako ne­pam(et)ni, da so mislili, da bo takega palčka lahko potegniti nazaj kar za škornje. Le­pustili so torej suknjo, in za­čeli so ga porivati ven in na­jbolj vlekli in zagrebli za škornje. Janez jih ima pa tako v rokah in zlezel sreč…

…Komaj je pa bil notri, je že hotel zopet riniti nazaj skozi okno po obovalo. Blagajniku je sedaj seveda prešla vsaka potrpežljivost. Prijel je Janeza za ovratnik, odprl vrata in ga porinil iz sobe.

Ta se pa obrne nazaj in pravi: »Lepo zahvalim, gospod, da ste mi pokazali vrata. Tu se pač precej laže vun pride ne­go skozi okno noter.«

Potem pa gre iskat škornje, katere je hitreje dobil nego je upal. Postrežljivi ljudje so ga obenem poučili, da na­vaden človek ne sme v pisar­no niti skozi vrata, kaj šele skozi okno.

»Človek mora po svetu, da se nauči kaj koristnega,« me­ni nato Janez, stopi v škornje in gre k oknu po listek.

»Kam se peljete?« ga vpraša blagajnik.

»Tja v Bohinj bi se rad po­teg­nil.«

»Tu imate listek, eno kro­no stane.«

Janezu se sicer vožnja ni zdela draga; toda navajen je bil pogajati se pri vsaki kup­čiji. Zato je tudi tu poskusil svojo srečo.

»Malo bodete že popustili, kajne,« meni Janez.

»Tu se nič ne popušča,« pravi blagajnik; »hitro dajte sem krono, jaz se ne utegnem z vami prepirati.«

»Osem grosov dam, več ne.«

»Niste slišali, da so tu sa­mo stalne cene? Plačajte lis­tek, potem se spravite stran!«

»No naj bo, en groš še pri­dam, enega pa vi odnehajte!«

Blagajnik ni vedel, ali bi se smejal ali bi se jezil. Tu se naenkrat malo pomuza in pra­vi: »No bom pa popustil tisti groš, drugače ne bo kupčije, ker vidim, da ste tako trdi.«

»Saj sem vedel, da se probo­va,« odvrne Janez.

»Povsod so mi že kaj odnehali, pa bi mi ne tu.« Potem odšteje počasi devet grošev, vzame listek in pride sledečič po anonsi k ča­kanju na peron.

…Vlak je že stal na tiru, pri­pravljen za odhod. Janez jo mahne kar naravnost k loko­motivi in jo ogleduje, kako bi najlažje zlezel gori.

»Kam pa zlezete tja?« vpraša strojevodja.

»Potegnil bi se rad tja v Bohinj.«

»Ako se hočete peljati z na­mi, vstopite urno, ker takoj odrinemo!«

Nato prijazno povabilo za­čne Janez lezti na lokomotivo. Toda strojevodja ga hitro za­vrne:

»Sem gori ne smete, vi se morate peljati v vozu!«

»Kaj se bom z vozom vo­zil, ko sem plačal deset gro­šev za železnico,« odvrne Ja­nez nejevoljno. »Poglejte saj imam vozni listek!«

Strojevodji se pa menda ni zdelo prevečkati se s sitnim po­tnikom in se ga je izkušal zne­biti na najbolj pripo­rost način. Izpustil je namreč naenkrat paro iz stroja. Kako je to po­magalo! Janez je od strahu ta­ko nazaj planil, da so mu sko­čili škornji z nog. Toliko se je obrnil nazaj, da jih je pobral, potem je pa posedél na pe­ron. Hotel jo je pobrati kar naravnost k Sv. Križu. K sre­či ga je ustavil vratar in ga poučil, kako se vozi z vlakom. Bilo je pa potrebna še precej pregovarjanja, preden so ga spravili v voz.

Vlak že zažvižga in Janez se je peljal prekrat po želez­nici.

Sprva se je nekoliko bal, ker je mislil, da se je vlak spla­šil, ko je tako naglo šlo. Po­lagoma se je pa privadil in zdelo se mu je še celo prijet­no takolele brez vsakega tru­da drdrati naprej. Sr­belo ga tudi ni, da bi naredil še kako neumnost med vožnjo, ker ga je vratar dobro poučil o vsem, kar ima storiti med potjo.

Onkraj Dobrave pride iz­prevodnik preščipnit listke. Tudi Janez mu poda svojega.

»Podbrdo?« zagodrnja iz­prevodnik in mu ga da nazaj.

»Glej­te da prav izstopite«, še opomni, ker je videl poprej, koliko so imeli na Jesenicah z njim opraviti.

»Saj se peljem v Bistrico,…«

…pa v Podbrdo,« si misli na to Janez; »kako je pa potem to, da mi je dal tak listek?«

Hotel je poprašati iz­prevod­nika, toda ta je že izginil. O­brnil se je tore na svojega so­seda, ki je bil videti kaj pri­jazen mož:

»Slišite, povejte mi no, je li res na tem listku zapisano, da se moram peljati v Podbrdo?«

»Da, listek je za v Podbr­do. Kam pa hočete prav za­prav?«

»V Bistrico.«

»Zakaj pa niste zahtevali listka do tja?«

»Saj sem mu rekel, da bi se rad potegnil v Bistrico, pa mi je dal ta listek! In gotovo je vožnja do Podbrda tudi draž­ja.«

»Seveda je dražja, posebno ker je mes podrugo uro dolg predor.«

»Ti kanarija! Gotovo mi je dal samo zato tak listek, da železnica več zasluži. Dobro da sem mu en groš od­trgal. Škoda le, da mu nisem dveh. Kaj naj zdaj storim! Slišite, kaj ne smem izsto­piti v Bistrici?«

»Nikakor ne,« mu odvrne, prijazni sosed.

»Voziti se bo pa moral biti hud šaljivec. Ako se na železnici kaj pre­grešite, vas ima cesarska ob­last takoj v rokah. Če se peljete predaleč, ste kaznovani ravno tako tudi ako poprej že­stopite, kot kaže listek.«

»To mi pa gre k preveč,« mrmeli Janez.

»Da me lahko pri­jeme, če se peljem preda­leč.

»ne razumem. Ako pa izstopim prej, me pa vendar ne morejo kaznovati. Saj je vožnja pla­čana.«

»Kaj ne, to se vám zdi ču­dno? Pa je vendar tako! Po­slušajte! V Podbrdu vedo do­bro, da vi pridete tja, ker so vam na Jesenicah dali tak šteket. Ako torej izstopite v Bi­strici, vas bodo iskali v Pod­brdu zastonj. To se pravi ce­sarsko oblast za nos voditi. Takó dejanje je pa že en ka­znívo! Razumete sedaj?«

»Razumem,« potrdi počasi Janez. »Toda kako pridem po­tem v Bistrico?«

»Prav lahko,« ga potolaži postrežljivi sosed.

»V Podbrdu izstopite, potem pa greste prav lahko nazaj, peš čez Bačo. V štirih urah ste pa v Bistrici. Zaiti tako ne morete, ker je pot dobro zaznamovana. Vrh tega imate še ta dobiček, da se peljete skozi bohinjski pre­dor, kar je posebno imenitno in prijetno.«

To je pa šlo Janezu prav ur­no v glavo in zahvaljeval se je možu toplo za prijazni po­uk. Ako bi bil pa opazil na nezah­valnih ustnicah hudomušni smehljaj, bi bil gotovo bolj varčeval s svojo zahvalo.

V tem je že vlak pridrdral na lepo postajo. Majhen ten­konogi natakar je letal ob vo­zovih tori in doti ter ponu­dal pivo. Janezu se je čudno zdelo, da mu gostje jé­dale tako pro­šiti. Kajti že tuintam se je kdo segel po vrčih in dejal:

»Dà ti meni pomôzi!«…

…mislil, jaz se pa ne bom branil.

In kakor bi fantič uganil njegove misli, je prišel k njemu in zaklical: »Želite piva?« »Zakaj pa ne! Kar sem z njim!« se odreže Janez in seže po kozarcu peneče se pijače.

»Piva!« zavpije nekdo iz sosednjega voza, in natakar takoj odhiti tja, tolažit žejnega potnika.

»Počakaj, da dam nazaj kozarce!« kriči za njim Janez. Toda natakar se ni utegnil baviti z njim. Postregel je še tuintam s pivom, pobral kozarce in denar ter se vrnil k Janezu šele, ko se je že začel vlak pomikati dalje.

»Lepo zahvalim, pravi Janez in mu vrne kozarec,

»Oh, oče, plačajte! Deset krajcerjev dajte!«

»Glej na potepuha, kaj mu pride na misli! Sedaj naj mu pa plačam pivo, katero mi je tako vsiljeval! Šem li jaz pro­sil tebe, ali ti mene? Čakaj, da izvem pri kom služiš! Če se ne nehaš dreti, te zatožim gospodarju, da jeršaj od nas denar za pivo, katero on pošilja žejnim romarjem.«

Natakar je nekaj časa tekel za vozom in vpíl nad Janezom. Na plačo, šledivši pa ni mogel več dohajati vlaka. Zato se pokrat prav krepko zaklel in šel nazaj.

Janez se je pa hudoval še proti svojemu sosedu na tako prijazno mladino našega časa. Potem je pa vprašal, če se na večjih postajah postreže po­tnikom s pijačo.

»Samo na večjih, ga pouči prijazno sosed.

»Kdo pa daje pravzaprav to pivo?«

»Navadno gostilničar, ki ima na kolodvoru gostilno.«

»Aha, zato da smeš na po­staji točiti!«

»Tako je, prav ste jo po­dili!«

»Čemu je pa potem ta pag­lavc zahteval od mene pla­čilo, ko gospodár daje pijačo zastonj?«

»Vidite to je pa tako: Na­vadno dobi natakar od potnikov par vinarjev za trud, ker mora letati krog vozov. Vi imate pa precej netrden obraz zato pa je mislil, da vas bo lahko opeharil in če zahteval, da mu plačate pivo. Denar bi bil seveda ohranil zase, ako mu bili šli v past.«

»O ti kanarija ti!« se je je­zil Janez.

»Jaz ti že pokažem ljudi po obraz soditi! Nazaj grede mu izpranim vso ko­zarce: in če me potem prime za plačilo, ga oplačim, da si bo zapomnil moj obraz za ce­lo večnost.«

Janez bi se bil gotovo naučil še veliko koristnega od prijaznega sopotnika, ako bi ne bil hotel iztopiti že na Bohinjski Beli. Tako se je pa moral sam voziti dalje. Sicer se ni prav nič dolgočasil, ker se je ves čas ogledoval na desno in na levo. Samo vožnja skozi predore mu ni bila posebno povšeči. Bati se je namreč, da mu kdo v temi ne izmakne škor­njev. Zato se je še posebej prijel zanje, kakor hitro je pridrdral vlak v kak predor.

V Bistrici ga je pa zelo imelo, da bi izstopil, ker mu peš hoja čez Bačo ni posebno dišala. Toda zagledal je še o pravem času — tako si je mislil sam — orožnika na peronu.

»Aha, ta preži na take, ki prav ne izstopajo! No meni že ne vjameš, sem prepameten zate. Rajši grem čez Bačo nazaj, kakor pa da bi ti mene gnal v Radoli'co.«

Tako se je Janez peljal dalje skozi bohinjski predor v Podbrdo. Odtod pa je mah­nil čez Bačo nazaj v Bistrico. Med potjo je prisegal pri rod­binskih škornjih, da bo šel k blagajniku na Jesenicah, ker mu ni dal pravega listka. Sklenil je celo zahtevati groš odškodnine.

V Bistrici je šel k Stecovemu Juriju majhen dolg izterjat. Bil mu je namreč tedaj dolžan še nekaj na jarčji, ki jih je Janez prodal prejšnjo jesen. Ko sta to stvar uredila, je začel Janez praviti kaj vse je doživel med potjo. Jurij se mu je pa silno smejal ter ga skušal prepričati, da ga dotik »prijazni mož« z Bohinjske Bele imel za norca. Toda prepričati ga ni.

Janez je Stecu zelo zameril njegov smeh, tako da ni ho­tel pri njem prenočiti, kakor je poprej nameraval, marveč jo je pobral kar naravnost s perona — vlakom nazaj domov.

Sedaj pa ni bil več tako ne­roden, kakor zjutraj na Jesenicah. Moško je stopil k blaga­jniku in zahteval listek.

»Ali je do Jesenic?« vpraša z glasom moža, ki takoj plača, kar zahteva.

»Seveda,« odmeva iz pisarne.

»Koliko pa stane?«

»Eno krono!«

»Nekaj boste jenjali!«

»Kaj! Bodite trezni! Dajte krono in naredite prostor drugemu!«

»Oho, tako hitro se pa ne bova pobotala.

— Osem grošev dam. Ako ne daste listka za to ceno, ga pa imejte sami.«

Tedaj je v pisarni zmanjka­lo potrpežljivosti.

»Spravite se strani, ako no­čete plačati; jaz ne utegnem z vami se pričkati.«

»No saj grem,« se posmehuje Janez. »Samo toliko vam povem, da me bodete še nazaj klicali in mi ponujali listek še ceneje; potem se bom pa jaz držal.«

Ljudje so se smejali na ves glas. Janez je pa štorljal močno gor in dol pred pisar­no. Ko se naredi prostor, sto­pi zopet k okencu in pravi:

»No, ste že premislili? Daste za osem grošev?«

Po teh besedah nastane tu­di v pisarni velik krohot, ka­tere pa prekine osoren glas:

»Kaj ste že zopet tu? Listek stane eno krono, kakor sem vam že rekel. Pri nas se nič ne pogajamo.«

»Kaj še,« se odreže ročno Janez, »saj so mi tudi na Je­senicah rekli, da se ne pogo­ajajo, pa smo se slednjič vse­eno pobotali za devet grošev. In dobil sem listek celo do Podbrda. Odtod do Jesenic je pa dokaj bliže; zato mislim, bi bi bilo osem grošev dosti. Ker, ste pa vi, pridam še en groš, vi pa enega jenjajte, pa sva vkup.«

Janez ni dobil več odgovora. Okence se mu je zaprlo kar pred nosom, pa je bilo konec prerekanju. Teda junak se ni dal tako hitro ugnati. Začel se je zopet sprehajati po ve­st tihno nadejo, da ga bodo na­zaj klicali in mu ponudili li­stek za devet grošev. Ker pa te predloge ni bilo nobene po­t­rede, je stopil zopet h bla­gajni in potrkal na okence:

»Hočete devet grošev?«

Toda to pot se mu nihče ni oglasil iz pisarne. Pač je po­st­roji na to cesarski uslužbenec, ter prijazno nonšelan:

»Tu se prijazno nonšelan: da — mora šteti za listek deset grošev, ali pa peš capljati do no­vi.«

Janezu torej ni kazalo dru­gega kakor plačati celo krono — kar je tudi storil z mnogim besedenjem:

»Na Jesenicah so veliko bolj gospodje nego tu. — Vi ste pač precej nevoljni, ko je vi­de­lil groš iz umazanega mošnjička. Komaj je se utegnil va­lek.«

Ko se pripelje na Bled, se ozre tako po natakarju, ki po­nita pivo. In res ga kmalu uje­da. Takoj ga pokliče v kosec in izpraše, par kozarcev kar namah. Tu ga pa natakar naenkrat spozna in zahteva plačilo tudi za jutranje pivo.

»Čakaj, pote­puh, jaz te že plačam!« pravi Janez ter oplaži z dolgo koščeno desnico po kozarcih, da je bilo kar hi­poma vse na tleh.

To pot pa ni bilo tako do­ber kup. Kajti natakar, je po­klical na pomoč izprevodnika in oba sta šla v voz nad Ja­neza. Zdaj je izvedel, kaj in kako. Plačaj, ker si dolžan ali pa:

Janezu je zlezlo srce v škor­nje, kakor hitro je zaslišal je­menovati orožnike in »sodnijo«. Kajti teh dveh človekoljubnih napram se on silno boji. Izvle­kel urno mošnjiček iz žepa in plačal s kislim obrazom tiste kronec ki jih ni več nazaj zahteval odškodnino.

S kroncam vred je pa zapustilto Janez tudi vse veselje do vožnje po železnici. Imel je sicer lep namen, da bi kdor mogoče hitro prišel do mo­rja; toda ni bil prav prijazno vračali na Jesenicah blagajnika, ki mu ni dal pravega listka, marveč jo je mahal kar narav­nost proti sv. Križu. Med pot­jo pa je najmanj stokrat ponov­il obljubo, da ne sede nikdar več na vlak. Obenem je pa tu­di spoznal, da ga rajni oče go­tove hotel pred smrtjo svariti ne, samo pred Želetovo, ampak tudi pred železnico. Sklenil je s tem strogo oklestiti o vseh dogodkih svoje prve in zadnje vožnje po železnici.

Kuharjeva Lenka se je po tem razhodu razjezila, da je z Janezom razdrla popolnoma nove burkle. Vselej je znala zlesti iz tujih zlobla in nekega dne lepo umrla.

Tako je Janez ostal zopet sam na svetu. Ženiti se ne ma­ra več. Vesel je, da ga je Lenka zapustila. Boji se še celo, da bi mi prišla nazaj.

Zdi se pripravljal polagoma, da naloži sedmi križ na rame. Zelo verjetno je, da izumre z njim družina Kuharjev in da je torej on zadnji svojega rodu.