Začarana puška

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Začarana puška
Jovan Vesel Koseski
Po Mériméeju.
Viri: Priskrbel Kozma Ahačič
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Začarana puška[uredi]

Ki Saveta bi vidil puško krasno,
Odrevenil bi čudeža zavzet;
Z obročki cev je kinčena opasno,
Deset srebernih, zlatih je deset,
Košenih zvezd bleší se peta jasno,
Kot beli sneg svitlobe sončne vnet,
Od bata visi gostih čopov troje
Iz čistih svil rudečorožne bóje.

Scer druge tud z obročki zlatnim jako,
In svilenim so čopi kinčene,
Po Banjaluci puškarji enako
Vdelavajo blešeče zvezdice;
Pa kdo ti strelki dal krepost je tako,
De sprožlej vsak protivnika podre,
De vsaka krogla, ktera v cev ji zajde,
Gotovo tud sovražno serce najde?

In z Delimam, ki sploh previdno trojnim
Varenim jeklu je vkovan grozil,
Z Arnavtam divjim, ki z oklepam bojnim
Klobučine ovit je šestkrat bil,
In z drugim scer sovražniki nebrojnim
Je Sava se, vostinski beg, boril;
Kot pajčine predre stvarí kovane,
Kot suhi list vareno jeklo zmane.

Njegova čast razlega se široko,
Od ust do ust v okrajni zadoní,
Vse keršeno poštuje ga visoko,
Stermevši del o puški govorí,
Mohamedanstvo ranjeno globoko,
Na levi, desni straha omedlí,
Zaupno ga domače ljudstvo slavi,
Sovražno se treptáje v miru spravi.

In glej! Davúd, vojšak ponosne Rame,
Nar lepši Turk, nar hrabriši tačas,
V orožnici si krasno puško sname,
S cekini poln nabaše svilni pas,
Pod pazho citre zlatosvitle vzame,
Iz dvanajsterih nar milejši glas,
Žapusti v petek banjaluške zide,
V nedeljo v grad vostinski samši pride.

Po vodbi viž prebira strune pično,
Vse deklice poslušajo ga kar,
Na miloglas oberne gódbo lično,
Vsih persi so britkost in zdih in mar;
Zapoje pesem od ljubezni mično,
Nastazija mu verže rožo v dar,
Mu rožo verže, k sercu rahlo segne,
Zarudi v lice in domú pobegne.

Zvečér ko mrak pokrije grad in gaje,
Stojí ob oknu hčerka begova,
Pod njim zazre Davúda tik ograje,
Ko bran zelen je verta njeniga,
In kér se vkloni željno na-nj gledaje,
Odpade ji rumena kapčica;
Davúd prispé, jo dvigne, in s cekini
Napolnjeno nazaj podá, deklini.

Potem vesel na strune vdari svoje,
Tri viže jak iz glasa v glas derví,
Medenih ust od nje lepote poje,
Od plamena, ki serce mu morí,
Od silenja ko želj protivne roje
Le v nje spomin zmagljivo zdaj vertí,
Občutke skrivne serca vse razkrije,
Na zadnje v te besede rah zavije:

"Sladko bitje, krasna diva,
Gani se Nastazija!
Ti si pevcu mude kriva,
Bodi saj mu usmiljena.

Glej, strašan oblak se niža,
Grom pritiska, piš grozí,
Toče strah, vihar se bliža,
Daleč krog zavetja ni.

Oj, gorje mi! iz višine
Tresk popali život moj,
Pričo tebe plóh pogine,
Plóh in strele pevec tvoj.

Otmi rahla golobica,
Mično dete reši me!
V golobnjaku siva tica
Drugu, glej, prijazna je".

In deklici o temu serce bije,
De skorej se bijenja sliši glas,
Pod nedrijem diviškim si odvije
Sedmero vez, rudečosvilni pas,
Zaklepu okna sredek terdno vrije,
In konca dva pustí viséti v gaz;
Kot iverca po jelki v gnjezdo švigne,
Po pasu tak Davúd se v izbo dvigne.

""Ah, tiho tiho, nihče de ne čuje,
Zgubljena scer, zgubljena sva obá!""
In tiho tiho se beseda vsnuje,
Tihejši zmir – in kmalo vmolkneta.
Potem ko dan petelin oznanuje,
Davúd nerad k odidu se ravná,
Prihodno noč verniti se, obljubi,
Ter prime pas in urno v mrak se zgubi.

Obljubi zvest se verne noč prihodno,
Se verne drugo, tretjo, vsako noč,
Na oknu najde vsako noč ugodno
Privezan pas po mraku ferklajoč,
Veselo uro sreče sladko plodno
Rotí pri njej zvestobe se na moč,
In kér petelin zore vhod zapoje,
Ko divji lis on begne v skrilo svoje.

In peto noč prispé k deklini mili
Plahôte bled, kervav, oskrunjen ran;
"Hajduci, glej! so strašno me ranili,
In čakajo, de vernem se na plan,
Tam bodo me, ko steklo zver, pobíli,
Ne bo mi v prid ne bor, ne beg, ne bran;
Poslednikrat, o duša! te objamem,
Na vekomaj slovo od tebe vzamem.

Gotovo scer – če daš mi puško jako
Očetovo – pomagano mi je,
Nevarnost bi odvernil lahko vsako,
Kot ovčji trop razdjal sovražnike,
In jutro spet in zmir in zmir enako
Ljubezni zvest obiskal tukej te;
Ah! moje ko bi serce ti poznala,
Morivko bi za dans mi v brambo dala."

""Nikar nikar! – Nastazija zaprosi –
Ne terjati, kar meni dano ni!
Moj oče, glej! obeta strašno zlo si,
Vostinje skor pogin, o puški ti,
Za dne tedaj jo zmir na rami nosi,
Po noči z njo v samotni izbi spi;
Gorjé, če jo, zbudivši se, pogreši,
Gotovo me v prepad vostinski treši."

"Ne bati se – pristavi on počasno –
Glej, meni tud je krasne puške cvet,
Z obročki cev je kinčena opasno,
Deset srebernih, zlatih je deset,
Košenih zvezd bliši se peta jasno,
In s čopi bat je svilenim opet.
Premeni ju, podaj njegovo meni,
Na mestu nje pa mojo v izbo deni."

Nastazija besede ne odreče,
V danico vpre zakaljene očí,
Bledoba lic očita ojstre meče,
Ko dvombe bor ji v sercu zdaj vertí,
Obilnih solz trepavnica zateče,
Obraza lik bisernih srag bleší.
Davúd pa v dlan ročice stisne njene,
In žalostno po kratkim molku sklene:

"Vidim, vidim! ti se anaš,
Ti povračbe ne poznaš,
Potnika s pogledi panaš,
Ter ga v plen hajduka daš.

Vidim, vidim! čas doteče,
Zadnja ura bliža se,
Draga me oteti neče,
Hujši od hajduka je.

Verta tik sim serce svoje
Dal za rožo eno ti,
Verta tik zdaj rože tvoje
Pile bodo mojo kri.

O, plačilo! Bog presodi!
Kvar za dar mi vračba je –
Odpustim ti, srečna bodi,
Moja smert ne grizi te."

Nastazija trepavnice ne gane,
Brezdušen kip Davúdu skor veljá,
Molčanja mrak mu skriva strašne rane,
Katerih zdaj nje serce trepetá,
Potem na krat ko serna kviško plane,
Iz rok mu zmakne puško nagloma,
Ter v izbico očetovo podá se,
Po perstih gré, in sapo vleče na-se.

Tu Sava jak na vajšnicah počiva,
Kot prerok svet pokojne duše spí,
Na persi rah mu visi brada siva,
Oglavja tik začaranca sloní,
V trenutju to premeni ročna diva;
O djanju tim se Sava ne zbudí,
Le strese se, obervi v lok zavihne,
In "Jezus Jezus" dvakrat milo zdihne.

Devica pak Davudu plen izroči,
Od muhe ta do pete skusi vse,
Nasloni bat, okroglo v cev zatoči,
Odprè celín, smodivnika naspè,
Na ponvi krov zatisne, ter se loči
Dovoljen od trepeče deklice;
Prihodno noč verniti se obljubi,
In prime pas in urno v mrak se zgubi.

Davúdovo pa puško Sava vzame,
Poznavši ne potehta je rekoč:
"Obilnost lét zares me tréti jame,
Poteži se orožje skor čez noč,
Alj trešiti v prepad neverne zmame
Imela bo ta roka zmír še moč." –
In sledno noč na oknu pas je zvesto,
Pa kaj je to? Davúda ni na mesto.

In glej! prepad neviht in vojsk odprê se,
Nasiten je strahú vostinski zrak,
Strupen vihar nevernih trum napnê se,
Vojšakov drê iz Bozne siv oblak,
Kar verje v križ pobije in raznese,
Kopito kónj poruši znak in tlak,
Vostinji, glej! derhal se divji bliža,
Nar lepši Turk, nar hrabriši ga viža.

Kot oriplam obrača puško krasno,
Opanjen je nje bleska vsak zavzet,
Z obročki cev je kinčena opasno,
Deset srebernih, zlatih je deset,
Košenih zvezd bleši se peta jasno,
Kot beli sneg svitlobe sončne vnet,
Od bata visi gostih čopov troje,
Iz čistih svil rudečorožne bóje.

Na konju zad pričuje v sivi koži
Nje silo tma ušes odsekanih,
Viharjeve hitrosti ta se množi,
Zamorcov pet merjočim reže jih,
Kér komaj on jeziček puškni sproži,
Je sprožlej tak peterim zadni dih.
Kot pajčine predrê stvarí kovane,
Kot suhi list vareno jeklo zmane.

In Sava beg vostinske vse junake
Pokliče v bran sovražniku nasprot,
Postavi vred pred mestam trume jake,
Opomni jih premage prejšnih zmot;
Nastazija, de vidi zgodbe take,
Se v izbico podá, nad hišni žlod,
In kér od tam gibanje vse pregleda,
Ji v sluh gromí sovražna ta beseda:

Allah kerim! Speši, speši,
Hrabri mozlim, pah in mah!
Križoverca treši, treši,
Hura – psa kristjana v prah!

Proži puško! Smodi, smodi
Gjavru v nos požar in hlup
Iskre vsake blesk mu bodi
Baziliska divji strup.

Ne zanašaj, ne odlašaj,
Tvoj namen je serd in čert,
Bodi vrag alj blag ne prašaj,
Hura, gjavra, hura v smert!

Klavci, žgavci, burje bratje,
Povabite se v gosti,
Križovercu strašni svatje,
Lite, trite kleto kri!

In še doní dražljive pesmi slovje,
Ko zgrabita se jezna vražnika,
Kot stermi breg pomorskih sil valovje.
Vostince tak obsuje turška tma,
Stojijo ti kot sivih skal pečovje,
Kér slap na slap in tresk na tresk divja,
Po sto jih tam, po sto jih tuki pade.
Kje zmaga bo se vganiti ne dade.

Serdito zdaj se vspred požene Sava,
In ravno tud sovražni vodja tak,
Grozivši – dva togote vneta lava –
Protivniku namerja puško vsak,
Si svest de zmag je v njej navadna slava.
Jo Sava brez pomude sproži jak,
Po žilah pa mu strašna groza šine.
Ko strele moč na ponvi v hlapu mine.

Potem sterlí voditel turške sile,
In Saveta zadene v persno kost.
Predrê obok; mu sterga serčne žile,
Na herbtu vun prižvižga krogle ost,
Ta zverne v sip kamnite se gomíle,
Na ustnicah se ziblje duh mu prost,
In glavo berž mu čern evnuh odreže,
Za berke jo na drog visok priveže.

Treptaje zdaj začaranco v oblasti
Sovražnih rok zazrê Nastazija,
V glavarju pak protivne zle pošasti
Davúda, glej! spozná, nezvestiga,
Očeta v sip gomile vidi pasti,
Prigodbe stik pregleda hipoma,
Ne joka se, ne zdihne, zobe stisne,
V očéh ji sklep ko divji plam zablisne.

In urnih nog zapusti gorne hrame,
V orožnico očetovo hití,
Iz krasnih kit ovitke zlate sname,
Čelade kinč na glavo dene si,
Primérn oklep na rahle persi vzame,
Dvorezni meč desnica zavertí,
Ter osedla konjiča barve blede,
In derzno se na zlato sedlo vsede.

Tomiridi so Gregi slavo dali:
Učila je Perzana beg in strah.
Od Marule Slovenke vsi ste brali:
Otevši dóm je vergla Turka v prah.
Vam pesniki zapeti bodo znali
O Vlasti in o českih deklicah.
Pa strašniši od tih je ona zreti,
Ko konja zdaj na boj derví k osveti.

Kot ojster piš previhra konj livade,
Netikan od kopita zdi se plan,
O čudu tim osupnejo armade,
Delivši se vostinska stopi v stran,
Sovražniku iz rok orožje pade,
Ko gleda, terd stermenja, dir neznan,
In preden se zavé omot in čuda,
Nastazija se vstavi tik Davuda.

In kakor blisk ošaben hrast objame,
Okroži ga nje serda gled žareč,
Levico vprê v obok mu leve rame,
Z desnico mu porine v serce meč,
"Nastazija" v britkosti smertne mame
Še zdihne on, potem ne dihne več;
Raz konja v prah telebi glava jaka,
Iz lepih ust ga spremi viža taka:

Vidi, vidi! golobica
Ima nohte orlove,
Njej povračba, njej pravica,
Strašno strašno! znane ste.

Tujče hrabro, tujče krasno,
Banjaluke svit in blisk!
Zvodil si ljubezen jasno,
Zvodi, daj! osvete stisk.

Glej, Slovenka ne odlaša,
Izdajavcu diha čert,
Bodi vrag alj blag ne praša,
Hura, gada, hura v smert!

Klet in klet na vedno bodi,
Tvoja smert ne grize me,
Bog je velik, on presodi,
Moje delo greh če je!

Davúda smert pomembo trum ovihne,
Kjer vrisk je bil, trepeta stok divjá;
Davúda smert Vostincu serce vdihne,
Razkačen slon se vprê v sovražniká;
Davúda smert ko strup na Turka pihne,
In groze plen se vse v pobeg podá;
Kar urnih nog, se v daljni megli skrije,
Kar kasno je, alj mož alj konj pobije.

Nastazija pa dvigne puško čudno,
K vostinskimu prepadu z njo hiti,
Na skalni breg se brezdna vstavi studno,
Zakaljene pobesi va-nj očí,
Vojšaki v tem končajo delo trudno,
Pa gradu vrisk veselja zadoní;
In ravno vse nje slavo peti kane,
Ko deklica – z morivko v brezdno plane.