Vtisi iz Goriške
| Vtisi iz Goriške Matt Petrovich |
| |||||||||||
»Kako je v starem kraju? Kako živijo naši rojaki na Goriškem? V kakšnih razmerah se nahajajo?«
Ta in enaka vprašanja mi stavijo znanci in prijatelji, odkar sem se povrnil z mojega obiska v Jugoslaviji in na Goriškem. Misleč, da bodo odgovori na ta vprašanja zanimali tudi čitatelje Proletarca, sem se namenil, da nekoliko opišem vtise, katere je napravila name ta nesrečna pokrajina, katera se danes imenuje Julijska Benečija, ali kakor jo naši rojaki ironično nazivljejo, »Julijska Beračija«.
Med Slovenci v Italiji.
[uredi]V teh mojih člankih se hočem omejiti samo na vtise, katere sem dobil v tistih slovenskih krajih, kateri se danes nahajajo pod Italijo. Bil sem nekoliko tednov tudi v Jugoslaviji, toda moj namen ni pisati o tamošnjih razmerah. Anton Sular iz Kansasa, kateri se je tudi nahajal v Jugoslaviji letošnje poletje, je v Proletarcu že precej pisal o svojem potovanju. Istotako se precej piše tudi v drugih listih, posebno v Prosveti, kjer pribočajo svoje spomine urednik Ivan Molek in drugi.
Nepretrgavana poročila.
[uredi]Predno sem odšel na obisk v staro domovino, sem pogosto čital o razmerah na Goriškem, in o metodah, katerih se poslužuje fašizem pri zatiranju naših rojakov. Zasledoval sem poročila, sem pogosto dvomil, da bi bila vsa resnična. Mislil sem, da se na njihovo mizerno gleda s povečanih steklom. Zdeló se mi je nemogoče, da se še v dvajsetem stoletju uporablja take metode pri zatiranju in uničevanju malega, nesrečnega naroda, kateri je postal žrtev imperialistične politike evropskih diplomatov. Toda žal, da sem se moral prepričati z lastnimi očmi, da so vsa ta poročila resnična. Ni potrebno, da bi bil človek kakšen šovinist ali narodni objokanec, ako se mu kri srce ob pogledu na ta naš reven, toda priden in inteligenten del slovenskega naroda.
V Postojno.
[uredi]Prva moja pot v deželo fašizma je bila dne 22. junija, ko sem se podal z mojo družino v Postojno, da si ogledamo svetovno znano postojnsko jamo. Ker sem doma iz Unca, katera vas se nahaja samo kakih dobrih šest milj od Postojne, je bilo meni to mesto dobro znano že iz prejšnjih časov. Vedel sem, da je Postojna dom pristnih slovenskih Kraševec, in da bi tam zaman iskal Italijana. Kako naj popišem moje začudenje, ko sem izstopil iz vlaka. Italijanski jezik mi udarja na ušesa od povsod. Ali sem v resnici v Postojni, ali sem se na kakšen način pomotoma pripeljal v Sicilijo? Po nekem naključju nas zanese na postojnsko pošto. Na oknu je napisano: »Postumia« — da, to bo menda naša kraška Postojna. Delavci na železnici, železniški uradniki, carinarniki, vojaki — vse govori samo italijanski jezik. Zaman poskušaš s slovenščino, odgovora ne dobiš. Tudi z angleškim jezikom ni tukaj nič, k večjem z nemščino. Kakšen čudež se je vendar zgodil tukaj, da se je ta kraška Postojna spremenila v desetih letih v pravo italijansko mesto? Ameriški Rip Van Winkle ni mogel biti bolj začuden, ko se je po petdesetletnem spanju povrnil v rojstno vas, kakor sem bil jaz, ko sem se po petindvajsetih letih povrnil v Postojno.
Povsod vse italijansko.
[uredi]Usedemo se na avtobus, da se odpeljemo v jamo. Zopet isti prizor. Sprevodnik govori italijansko. Na avtobusu je kakih trideset potnikov. Poslušam, da slišim morda kako slovensko besedo. Zaman! Pred menoj, za menoj, na levi, na desni, povsod slišim samo italijanski jezik. Istotako je po mestu. Povsod na hišah vidiš samo italijanske napise. Stene hiš so polne različnih znakov fašizma in uradnih proglasov. Ravno tako je z napisi po trgovinah. Namesto nekdanje gostilne vidiš danes »Trattoria«. Tudi imena lastnikov trgovin so poitalijančena. Noben trgovec ne sme imeti slovenskega napisa; tudi krstno ime mora biti italijansko. In tako vidiš torej danes v Postojni namesto Antona, »Antonio«, namesto Jožeta, »Giuseppe«, itd.
Nikjer slovenskih napisov.
[uredi]Avtobus se ustavi pred vhodom v jamo. Nabralo se je bilo že precej ljudi, ki so čakali, da se vrata odpro. Ozrem se malo na okrog in preberem različne napise. Večinoma so italijanski, nekaj je nemških in nekaj celo čeških, ali slovenskega iščeš zaman. Tujcem je treba pokazati, da tukaj ni niti sledu o kakšnih Slovencih, o katerih pravi zgodovina, da so nekdaj stanovali tu naokrog.
Rad bi govoril s kom v slovenščini. Povprašal bi rad kako stvar. Ljudje stojijo v majhnih skupinah in se pogovarjajo. Pristopim k prvi in poslušam: Italijani so. Potem stopim k drugi, istotako, sempatja čuješ nemški jezik, a slovenskega ne. Slovenci menda nimajo časa in denarja, da bi obiskovali jamo. Delajo tam okrog po gozdovih in po poljih, da si iz nerodovitne zemlje pridobijo živeža in da zaslužijo kakšno liro, da lahko plačajo davke. Pravica, plačevati davke je menda edina pravica, katera jim je še ostala.
Slovenski otroci v fašistični procesiji.
[uredi]Tukaj prihaja mala procesija šolskih otrok. Bližje in bližje prihajajo. V jamo gredo! Vsi so enako oblečeni. Črne bluze imajo in črne kravate – znak fašizma. V militaristični formaciji korakajo in prepevajo italijanske pesmi fašistovskega nacionalizma. Ballilla je to, fašistična organizacija šolskih otrok. Nekateri izmed teh otrok so morda sinovi in hčere italijanskih staršev, ali večina večina jih je slovenskega pokolenja. Slovenski otroci, rojeni v politični sužnosti, v kateri naj postanejo janjičarji dvajsetega stoletja.
Vrata v jamo se odpro. Stopim k oknu, kjer se prodajajo vstopnice. Koliko? Trideset?
»Trideset lir?« Precej lepa vsota, ako jo primerjaš s prejšnjo. Očitno skuša sedanja uprava zagotoviti si vir precejšnjih dohodkov s to jamo. Ko si kupim štiri vstopnice po 30 lir vsaka, in si najamem še halje ali plašče po štiri lire, se odpeljemo z malim motorjim vlakom po jami. Vožnja je bila jako zanimiva, posebno za mojo ženo in hčerke, katere niso še nikdar kaj takega videle.
Moj namen ni popisovati čudovitih formacij in fantastičnih barv teh kamnitih tvorb postojnske jame. Slovencem je vse ali manj znana. Omenim naj samo, da se še vedno prepričevam, da se bodo premalo zavedali te prirodne znamenitosti in njene vrednosti naši ljudje v stari postojnski vasi pod borov. Nekaj časa čakali, in nekaj časa hodili, in vzelo nam je skoraj tri ure, da smo jo vse, več ali manj površno ogledali.
Imeli smo dobrega spremljevalca, Slovenca iz Postojne. Ko je videl, da smo Slovenci iz Amerike, nam je lepo postregel in nam zaupal, da tudi »souvenirjev« ni tako težko dobiti.
Polno vojaštva.
[uredi]Ko pridemo iz jame se napotimo malo po mestu. Postojna se je že zelo spremenila. Precej novih hiš, posebno po vojašnic. Vojaštva, milice, karabinjerjev in carinskih uradnikov je tukaj vse polno. Postojna je danes obmejno mesto, in naravno je, da mora biti pripravljeno za vsak slučaj …
V gostilni.
[uredi]Vstopimo v gostilno, da se malo okrepčamo. Pri prvi mizi sedi par fašistov in vojakov. Govorijo seveda italijanski. Pri drugi sedi nekaj kmečkih fantov. Vino pijejo in se komu slišino pogovarjajo. Previdni so v govoru in vsaka beseda mora biti dobro prehtatena, preden je izgovorjena. Vsaka nepremišljena beseda prinese lahko grozne posledice pritoženi. Nekaj kakor mora leži nad tem ljudstvom in ga tlači k tlom. O svoboda! Kako je nekdaj orila slovenska pesem iz čistih grl in močnih prsi ne naših fantov! Pesem naših gorah in rekah, o naših gozdovih in naših poljanah. Danes molči slovenska pesem. Tudi mati je ne poje več svojemu detetu v zibel. Saj ni več. Ko dete zraste in gre v šolo se tam nauči pesmi o fašistični svobodi!
Z žalostjo v srcu smo zapustili to nesrečno mesto. Pozdravljena, tužna Postojna! Kdo ve, kdaj pride tvoje odrešenje!
V Gorico.
[uredi]V petek 27. junija se napotimo v Gorico. Ker sem si želel potovati preko Vipavske doline, se nismo najel avtomobil namesto da gremo z železnico. In tako smo prekorakali pri Planini. Po raznih malih zadržkih, po pregledovanju potnih listov in prtljage na italijanski in na jugoslovanski strani meje, se odpeljemo preko Postojne, Vipave, Ajdovščine, Gorici naproti našemu cilju. Še precej dobra cesta se vije ob Nanosu, preko pusti kraških hribov in skalnatih bregov proti Vipavi in Ajdovščini. Tudi v Vipavi in Ajdovščini imajo vojašnice. Sploh je vse polno vojaštva.
Ljudstvo v Vipavski dolini se nahaja v zelo žalostnem stanju. Edini dohodki prebivalcev te pokrajine so od sadja in vina. Najboljši odjemalci za vipavsko sadje in vino so bili do nedavnej dežele bivše Avstrije. Zlasti v sedanjo Slovenijo se je dosti prodalo. Danes morajo Vipavci konkurirati s cenejšim italijanskim sadjem in vinom. Jugoslavija je pa zabranila uvoz sadja in vina z visokimi carinami, da tako protežira svoje kmetovalce in industrijo. Ljudje se pritožujejo: imajo polne kleti vina, katerega ne morejo spraviti v denar. In denar je tako neizogibno potreben. Treba je plačevanje, treba je obleke, treba je tega in onega. In treba je denarja, da se plača te visoki davke. Da, ti veliki italijanski davki! O teh se mora napisati posebno poglavje.
Veliko breme davkov.
[uredi]Revno vipavsko ljudstvo! Na eni strani ga tepe Italija z visokimi davki, katerim se ne da ubežati, na drugi strani mu je Jugoslavija zaprla vrata z visoko carino. Kam naj se obrne za pomoč? Kje je rešitev iz obupnega položaja? Nahajajo se »between the devil and the deep blue sea«, kakor pravijo v Ameriki. Beda. Amerika je bila nekdaj zatočišče revežev vseh narodov katerim ni domovina dala kruha – a danes ni tega več. Zaprla je vrata tujcem. Tudi Kanada jih zapira, počasi, toda sigurno. Bilo je drugače. Kamorsobodi, čez »jezo« v Jugoslavijo, v Francijo, v Belgijo, Brazilijo, v Argentino. Tisoče jih je že odšlo, tisoči drugi še odhajajo. Nekateri se razočarani vrnili, drugi ostanejo izgubljeni za svojo rojstno grudo za vedno.
Poslovimo se in se odpeljemo naprej proti Gorici. Se nekaj kilometrov prijetne vožnje preko prijaznih vasic med s trto obasajenimi hribčki in po rodovitni dolini – in na cilju smo. »Solnčna Gorica« z lepimi, čistimi ulicami in lepimi belimi hišami se razgrne pred nami. Na Piazza Edmondo de Amicis ali na »Korun«, kakor se je nekdaj imenoval ta trg – se ustavi naš avtomobil. Tukaj bo torej naš dom, dokler ostanemo v Julijski Benečiji.
Gorica po vojni.
[uredi]Gorica je med vojno strašno trpela. Največje bitke na soški fronti so se vršile v bližini tega mesta. Kalvarija, Sveta Gora, Sabotin, Sv. Mihael, kdo se ne spominja imen teh gor? Stotisoče Italijanov in Avstrijcev je padlo v teh bitkah. Mesto samo je bila ena velika razvalina. Danes so seveda hiše večinoma popravljene, oziroma nove sezidane, a vendar se še vedno vidi dosti porušenih stavb. Povsod po mestu štrlijo proti nebu gole stene, neme priče groznega uničevanja.
Vzelo nam je precej dni da smo obiskali vse goriške znamenitosti. Goriški grad, cerkev na Kosanjevici, mestni trg, pokopališča, goriška predmestja, vse se je vrstilo eno za drugim. Neki sorodnik, mlad goriski Slovenec, nam je bil za zvestega spremljevalca. Rojen v Gorici, deček dvanajstih let ob času vojne, mladec s srednješolsko izobrazbo, nam je mogel precej zanimivega povedati iz svojih lastnih skušenj. Poznal je vsak kot v Gorici in znal zgodovino vseh važnejših dogodkov od začetka vojne do danes.
Na pokopališču.
[uredi]Obiskali smo staro pokopališče. Slovenski napisi na grobnih spomenikih, kateri so še ostali neporušeni, so priče, da je bila Gorica slovensko mesto. Seveda so spomeniki največ porušeni. Nekdaj lepa, kakor miza ravna zemlja, je danes polna velikih jam, kamor so udarjale kroglje iz ogromnih topov in tako motile večno spanje mrtvih Goričanov. Izmed številnih spomenikov sem pazil med drugimi onega Frana Erjavca, slovenskih naravoslovcev ter pisatelj, kateri je ostal nedotaknjen ves čas vojne furije.
Ob eni strani tega pokopališča so bile zidane grobnice goriških veljakov in bogatinov. Te s trdim zidom obokane grobnice so služile vojakom kot skrivališča. Tu so živeli in spali v družbi mrtvecev in podgan.
Tri tisoč lobanj.
[uredi]Obiskali smo tudi vojaško pokopališče. Tu je pokopanih tisoče vojakov in tudi civilistov, kateri so bili ubiti v vojni od krogelj in granat. Na sredi pokopališča stoji velika kapela. Po lesenih stopnicah iz te kapele smo šli v globoko klet. Tu v tej kleti so ob stenah zložene kosti 3000 vojakov, kakor drva v drvarnici. Lobanje skupaj, roke skupaj, noge skupaj in tako naprej. Pogled na kosti teh padlih siromakov, kateri so dali življenje v vojni za »demokracijo«, ostane človeku dolgo v spominu.
Je pa še dosti drugih stvari, katere nas spominjajo na vojno. Nekega jutra sem opazil velik tovoren voz, kateri je bil obložen s tako zbirko starega orožja, da bi delala čast vsakemu muzeju. Bila je to zbirka pušk, bajonetov, čelad,
klepov, ročnih granat, min, strojnjih pušk, šrapnelov, sabelj, revolverjev itd. Kmetje pobirajo to orožje po njivah in travnikih ter ga pripeljejo v Gorico. Voz je vagal okrog 30 kvintalov. Kmetom plačajo po 18 lir od kvintala, kadar pripeljejo to staro šaro v Gorico. Se danes se dogajajo nesreče, ko kmet pri delu zadene ob granato, katera eksplodira. Pred leti se je vsak dan lahko čitalo o takih nesrečah.
Toda ljudstvu ni potreba teh spominov na vojno. Slovenci na Goriškem so bili v vojni bolj prizadeti kot katerikoli narod v Evropi. Fantje in možje v armadi, žene in otroci pa vojni ujetniki v Italiji, drugi zopet begunci na Štajerskem, na Češkem in drugod. Vojna je začrtala neizbrisno sled v spominu tega ljudstva.
Gorica v gospodarskem oziru.
[uredi]Gospodarsko je Gorica v jako slabem položaju. Delavske plače so zelo nizke, kar ima seveda jako slab vpliv na trgovino. Plače v Italiji so precej nižje od plač v Jugoslaviji. Navadni delavec zasluži dnevno 10 do 16 lir na dan. Učeni delavci malo več, 18 do 20 lir, torej približno en dolar v ameriškem denarju. Tukaj so pretežni mizarji, zidarji in drugi izučeni delavci. Zlasti zidarji imajo jako slabe plače. Skoraj zastonj delajo aluškine, katera dobivajo 8 do 4 dolarje plače na mesec.
Življenje potrebščine.
[uredi]Seveda je življenje po ceni, zlasti stanovanja so skoro zastonj. Za 8 do 10 dolarjev mesece dobi človek v najem že precej prijazno vilo. Sploh je v zadnjih par let padla cena hišam več kakor za polovico. Ljudje ne morejo plačevati obrokov, in posledica je sodnijska prodaja.
Kakor sem rekel, imajo male plače delavcev jako slab efekt na splošno trgovino. Prodajalne je v Gorici vse polno. Toda nikjer nisem opazil kakšne prosperitete. Samo živilarijo in hirajo. Zlasti gostilne so jako mrtve. Svoje čase so bile polne kmetov, kateri so prihajali v Gorico iz okolice. Pripeljali so v mesto drva, seno in druge poljske pridelke, in so se ob takih prilikah ustavili v gostilnah za malen prigrizek ter čašo vina. Danes tega ni več. Denarja ni, in kmet prinese s seboj kos trdega kruha, katerega poveže kar na vozu, potem pa, namesto z vinom, »ga zalije« z vodo iz mestnega vodovodnjaka.
Italijanska vlada je sklenila, da za dobo pet let ne bo več izdajala dovoljenj za odpiranje novih trgovin, jih je pa vkljub temu preveč. Ako eden zapre vrata, pride za njim drugi, kateri nadaljuje z istim dovoljenjem.
Snaga na trgu.
[uredi]Jako se mi je dopadel v Gorici trg, kjer se prodaja sadje in zelenjava. Je sicer manjši od ljubljanskega, ampak vse bolj čist in sanitaren. Na ta trg pripeljejo vsako jutro Slovenke iz goriške okolice svojo pridelke in prodajo. Tukaj hvalijo in ponujajo svojo blago, nekaj časa v slovenskem in potem v italijanskem jeziku.
Slovenskih trgovin je v Gorici še vedno dosti. Napisi na trgovinah, enateli pokvarjeni in poitalijančeni, so dokaz temu. V vsaki trgovini, v katero sem stopil, mi je bilo mogoče govoriti se po slovensko. Seveda je tudi mnogo laških trgovcev, kateri govoré slovenski jezik. V to so prisiljeni, ako hočejo kupčevati s kmeti iz okolice, kateri ne znajo italijanskih.
Drag “luksus”.
[uredi]Vzlic temu, da je življenje precej poceni, so nekatere življenjske potrebščine jako drage. Tukaj so vštete zlasti stvari, katere so monopol vlade, kot kava, sladkor, sol, tobak itd. Kava srednje vrste stane 15 lir funt, kar je dvakrat toliko, kakor v Ameriki za iste vrste blago. Sladkor stane 4 lire funt (20 c), kar je trikrat taka cena kakor v Ameriki. Tako so torej konzumenti prisiljeni, da plačujejo ta ogromen, indirekten davek na življenjske potrebščine. Vlada in aparat današnje Italije stane ogromne vsote denarja, in ta denar mora biti, pa naj pride od kjerkoli.
Razni davki.
[uredi]Razen teh indirektnih davkov so seveda še drugi, kakor ni para menda nikjer na svetu. To so dohodninski davek, davek na hiše in posestva in davek na premičine. Sploh ni predmeta ni stvari v Italiji, katere ni obdavčena. Od nekega kmeta v goriških hribih sem izvedel, da plačuje od svoje, bolj male kmetije, sledeče davke:
Družinski davek – 94 lir letno Od hiše – 500 lir letno Od zemljišča – 299 lir letno Za kmečki sindikat – 15 lir letno
Nadalje pride dohodninski davek, kateri se prične že pri 500 lirah letnih dohodkov. Razni drugi davki, katere mora plačevati kmet, so sledeči:
Od krave – 25 lir letno Od teleta – 20 lir letno Od junca – 30 lir letno Od vola – 50 lir letno Od konja – 50 lir letno Od prašiča – 20 lir letno Od psa – 2 lir letno Od kokoši – 2 lir letno Od voza, malega – 10 lir letno (večjih voz, sorazmerno več)
To je torej na kratko gospodarska slika naših rojakov na Goriškem. Seveda morajo italijanski kmetje plačevati iste davke. Na videz je njih položaj sličen, a vendar je za mnoge popolnoma drugačen. Italijanu je odprta pot do kakšne boljše službe. Ako ima malo izobrazbe dobi službo pri pošti, železnici itd. Italijanom so odprte mestne in državne službe. Slovencu je vsaka pot do boljše službe zaprta. Mladi slovenski fantje s srednješolsko izobrazbo nimajo v Italiji nikakršne bodočnosti. Imel sem priliko preč občevali z njimi. Pritoževali so se, da bi bodo morali ali postati fašisti proti svoji volji, ali pa pod ekonomskim pritiskom zapustiti svoje starše in svoj dom ter bežati v Jugoslavijo. Ti fantje s srednješolsko izobrazbo, tvorijo največji odstotek beguncev.
Treh ubežnikov preko meje je vedno več. Pogosto so celo oboroženi in pripravljeni za vsak slučaj, ako jih ustavi straža na meji. Nedavno tega smo čitali v časopisju o takem spopadu v Škocjanskem gozdu pri Uncu. Rajše riskirajo svoje življenje, kakor da bi ostali v Italiji. Ko pridejo v Jugoslavijo, jih mnogo vstopi v jugoslovansko armado. Na ta način postanejo jugoslovanski državljani.
Stroge kazni za beg.
[uredi]Gorje onemu, komur se beg ponesreči in pade zopet v roke Italijanom. Ravno ko sem odhajal iz Italije, se je prigodil tak slučaj. Reveža so vjeli in ga pritirali pred sodišče. Kakorkakega zločinca, ga je sodnik obsodil na triletno ječo in na 20.000 lir denarne globe. Rojak in prijatelj, kateri mu je pomagal pri begu, je dobil štiri leta ječe in 25.000 lir globe.
Izseljevanje kamorkoli.
[uredi]Kakor naši ljudje iz Vipavske doline, se tudi rojaki iz Goriškega selijo v Francijo, v Belgijo in Argentino. Govoril sem z mladim možem, kateri se je povrnil iz Argentine. Pravi mi, da so tam tudi slabe razmere. Edino izučeni delavci so tam na boljšem, zaslužijo precej in si lahko nekaj prihranijo.
A vseeno odhajajo, drug za drugim. S solzami v očeh in z žalostjo v srcu zapuščajo rodno grudo, katera jim je dala življenje. Zapuščajo očeta in ljubečo mater. Zapuščajo brate, sestre, sorodnike in prijatelje.
Stari naj skrbijo za polje in hišo, dokler se ne vrne mladina. In ako se ne vrne mladina, tedaj nastopi nov gospodar – Italijan.
Fašizem na delu.
[uredi]Mislim, da mi ne bo nihče oporekal, ako trdim, da tvorijo Slovenci, kateri živé v današnji Julijski Benečiji, najkulturelnejši del slovenskega naroda. Nikjer drugod v slovenskih pokrajinah ni bilo toliko narodnih domov, nikjer toliko čitalnic, pevskih in drugih kulturnih društev. Danes je naš narod v Julijski Benečiji brez vsake organizacije – politične, kulturne ali gospodarske.
Proglasi obljub.
[uredi]Ko je italijanska armada zasedla naše kraje, je izdal vrhovni poveljnik proglas na Slovence, kateri se je glasil takole:
»Slovenci v Italiji, velika svobodna država, vam daje iste civilne pravice, katere imajo drugi njeni državljani. Ona vam bo dala šole v vašem jeziku, številneje kakor vam jih je dala Avstrija. Vaša vera bo spoštovana, ker je katoliška vera religija vse Italije. Slovenci, bodite zagotovljeni, da bo Italija, velika in zmagovita, skrbela za vse svoje državljane, ne glede na to, kateri narodnosti pripadajo.«
Še več obljub.
[uredi]Te obljube so bile pozneje večkrat ponovljene. Dne 27. septembra 1919 je M. Tittoni, takratni ministrski predsednik, ponovil te obljube s sledečimi besedami:
»Ljudstva drugih narodnosti, katera so z nami združena, morajo spoznati, da je nam vsaka ideja zatiranja in raznarodovanja popolnoma tuja, da bodo njihove kulturne inštitucije in njihov jezik spoštovane, in da bodo njihova administracija deležna vseh privilegijv naše liberalne in demokratične postave.«
Prišel je pa fašizem in od vseh teh obljub ni ostala danes nič drugega, kakor prazna luna. Fašistični režim je poteptal v prah vse narodne, politične in človekovske pravice goriških Slovencev.
Politična svoboda.
[uredi]O politični svobodi v Italiji se danes sploh ne more govoriti. Ta trditev velja ne samo za Slovence, ampak za ves italijanski narod, kateri je danes brez vsakh političnih pravic. Vlada te države je danes v rokah fašistične stranke, katera šteje nekaj nad en milijon članov. Pravzaprav fašistična stranka ni politična stranka v našem pojmovanju besede. Lažje se jo primerja oboroženi armadi ali milici. Vsi člani te stranke so oboroženi in ena četrtina tega članstva (300.000 mož) je stalno pod orožjem. Člani te fašistične milice imajo 20 lir dnevne plače, kar je več, kakor prejema navaden delavec za narodno deseturno delo. Vojaki, kateri služijo v stalni armadi, dobe samo 1.50 centov na dan.
Sicer imajo državljani volilno pravico, ali volitev v Italiji so žalostna komedija. Vsi kandidati morajo biti odobreni od vrhovnega odbora fašistične stranke. Za vsaki urad se sme en kandidat, in volilci glasujejo samo z »da« ali »ne«. Slovenci seveda nimajo nikake listine organizacije in ako se udeležijo volitev so prisiljeni glasovati za kandidate, katere jim predloži vrhovni svet fašistične stranke.
Seveda tudi pod starim sistemom volitev ni bilo dosti boljše. Neki goriški Slovenec mi je pravil, da je bil član volilnega odbora kot zastopnik slovenske stranke. Bilo je, če se ne motim, leta 1925. Ko je bil na delu v volilnem uradu, je prišlo nekaj fašistov in mu ukazali naj odide iz urada. Obrnil se je do predsednika volilnega odbora za protekcijo, toda ta mu je odgovoril, da je to nemogoče. Svetoval mu je, naj se obrne na policijo. Na policijskem uradu je dobil isti odgovor. Ko pa se ta rojak vrne nazaj na volišče, pride za njim drihal fašistov, katera ga je s silo odvedla. Zabičili so mu, naj se drži proč, ako hoče ohraniti zdravo kožo.
Kakor so volitve v državni zbor le farsa, tako so tudi volitve v občinske odbore. Občinski možje imajo namreč samoposvetvalen glas in nikakih legislativnih pravic. Glavno besedo v občini ima vedno le načelnik ali »podesta«, kateri ni izvoljen od ljudstva, ampak je postavljen od vlade v Rimu. Nad vsemi občinskimi načelniki, sploh nad vsemi vladnimi uradniki pa pašuje distriktni komisar, kateri mora biti fašist in je imenovan na to mesto ne od vlade, ampak od vrhovnega odbora fašistične stranke. Njegova beseda velja v vsakem slučaju, njemu se pokori ves vladni aparat in za svoje delo se odgovoren samo vrhovnemu odboru fašistične stranke. Današnja Italija je razdeljena v 40 do 50 takih distriktov in v vsakem pašuje en mali Mussolini.
To je politična svoboda v Italiji. Ruski boljševiki so le navadni učenci v šoli diktatorstva, kadar jih primerjamo vladarjem Italije.
Slovenščina izginila iz šol.
[uredi]V sedanji Julijski Benečiji je bilo pred okupacijo stotine slovenskih šol. Slovenci so imeli tudi dosti otroških vrtcev. Razen tega so imeli slovensko gimnazijo v Gorici in realko v Idriji. Vse te slovenske šole so danes zatrte. Vsi slovenski učitelji in učiteljice so bili ali premeščeni v južno Italijo, ali so pa odpotovali preko meje v Jugoslavijo. Povsod v Jugoslaviji se dobe danes učitelji, kateri so poprej učiteljevali na Goriškem ali v drugih krajih Julijske Benečije. Vse šole v teh čisto slovenskih krajih so danes izključno italijanske. Isto velja za otroške vrtce. Malčke petletne otročičke so starši prisiljeni pošiljati v te otroške vrtce, kjer jim učiteljice, znajoč izključno italijanskega jezika, vbivajo v njih male glavice prve pojme izobrazbe.
Teh otroških vrtcev je dosti tudi po malih mestih tera jih ustanavlja, je pridno na delu.
Napredek nemogoč.
[uredi]V elementarnih šolah se ta izobrazba nadaljuje. Slovenski otroci, kateri razumejo samo jezik svoje matere, naravno v teh šolah ne morejo napredovati. Doma s svojimi starši, s svojimi brati in sestrami občujejo v slovenščini, a v šoli se učijo italijanščine. Učitelji in učiteljice so zmožni edino italijanskega jezika. Posledica je, da kadar zapuste šolo, niso zmožni ne enega ne drugega. Na ta način zapravljajo na eni strani svoj čas in mlada leta, na drugi pa denar davkoplačevalcev.
Da raznarodovanje napreduje hitreje, so otroci prisiljeni pristopati v razne organizacije, katere pomagajo pri fašistični vzgoji, kot v »Piccole Italiane« za deklice, in »Balilla« za dečke. »Balilla« je precej podobna ameriškim »Boy scouts«, le da je v nji še več militarističnega duha.
Militaristična vzgoja se nadaljuje nato v srednjih šolah. Fašistična organizacija srednje šolske mladine se imenuje »Avanguardia«. Ko doseže mladinec petnajsto leto, postane član Avanguardije. Tukaj dobi prve pojme, ne samo v telovadbi, ampak tudi v vojaški disciplini in v rabi vojaškega orožja. Ako se skaže zvestega in zanesljivega člana, mu je dvajsetim letom odprta pot v fašistično stranko.
Izobrazba v Italiji je danes militaristična izobrazba. Mussolini gradi militaristično državo, katera daleč prekaša predvojno Nemčijo. Njegove ambicije, da obnovi staro rimsko cesarstvo, ustvarjajo novo vojno nevarnost v Evropi. Ni čuda, ako sosede države opazujejo ta militarizem v Italiji s skrbnim očesom.
Povsod italijanščina.
[uredi]Kakor v šolah, tako se rabi tudi v javnih uradih izključno italijanski jezik. Kraljev odlok z dne 15. oktobra 1925 se glasi:
»V vsakem civilnem in kriminalnem sodnem postopanju je veljaven edino italijanski jezik. Prošnje, spomenice, apeli in drugi dokumenti, kateri niso spisani v italijanskem jeziku, se ne bodo upoštevali…«
Ta odlok je veljaven, ne samo za sodnije, ampak za vse vladne urade, kakor tudi za pošto in železnico. Kdor ne zna italijansko, mora imeti s seboj tolmača kadarkoli in kasko opravi v javnem uradu. Istotako so tudi vse vladne objave tiskane samo v italijanskem jeziku. Naš slovenski kmet pa se mora poučiti o vsebini teh objav kakor najbolje ve in zna.
Časopisi.
[uredi]Slovenci na Goriškem so imeli svoje čase mnogo časopisov, kot dnevnik »Edinost« v Trstu, »Goriško Stražo« »Novice« itd. Vse to časopisje je bilo počasi zatrto, tako da imamo danes goriški Slovenci samo en list, tednik, kateri se imenuje »Novi List«. Urednik tega lista pa mora biti zelo zelo previden, da ne pride navzkriž z postavami. Pred par leti je eden urednikov bivše »Goriške Straže« napisal članek, »Zakaj plačujemo davke?«, v katerem je dokazoval, da so Slovenci upravičeni do slovenskih šol. Petmesečni zapor je bil posledica tistega članka. Vsak kritičen članek je bil takoj cenzuriran in uredniki so bili več v ječi kakor po uradih.
»Novi List« je precej razširjen. Iška se ga namreč v 21.000 izvodih. Ta list je edina duševna nit, katera danes veže naše rojake na Goriškem. S pomočjo tega lista se seznanjajo drug z drugim in se obveščajo o lokalnih dogodkih. Ta list jim je tudi edino sredstvo o svetovnih dogodkih. Pošiljanje slovenskih listov iz Amerike v Julijsko Benečijo je popolnoma ustavljeno. Isto velja tudi za časopise iz Jugoslavije. Ves čas mojega bivanja na Goriškem mi je edino ljubljanski »Slovenec« prišel parkrat v roke. Sploh so naši rojaki kulturno popolnoma odrezani od ostalega sveta.
Cenzura.
[uredi]Delokrog cenzure se ne konča pri časopisju. Njena roka posega tudi v korespondenco sumljivih oseb. Poštene pošiljatve niso izvzete, kar dokazuje sledeči dogodek.
Moj tast je živel dolgo let v Ameriki. Ko je po vojni odšel v stari kraj, sem mu večkrat poslal kak časopis, ker so ga zanimale novice iz Amerike. Pred par leti sem mu poslal »Ameriški družinski koledar«, katerega izdaja Jugoslovanska delavska tiskovna družba v Chicagu. Koledarja ni nikdar prejel, pač pa je dobil hišno preiskavo. Kar je orožnikov je priložilo v hišo. Preiskali so vsak kot, prebrali vse knjige in stare časopise. Ker ni bilo ničesar sumljivega, niso odnesli s seboj nič drugega kakor neko angleško pisano pismo. Počeneje so bili gotovo zelo presenečeni, jim je bila raztolmačena vsebina pisma. Bilo je namreč novoletno voščilo, katerega so poslale moje hčerke svojemu staremu očetu.
Organizacije.
O kakšni slovenski organizaciji, bodisi politični, kulturni ali gospodarski, danes ni govora. Politične organizacije so v današnjih razmerah nepotrebne in sploh nemogoče. Edina politična organizacija v Italiji danes je fašistična stranka. Sicer spada tudi nekaj Slovencev v to stranko, ali pravih fašistov, kateri so v nji s srcem in prepričanjem, je med Slovenci malo. Govoril sem z večimi Slovenci, kateri so člani fašistične milice, a po njih govorjenju sem spoznal, da jih je v fašistično stranko privedla želja po kaki službi.
Vse slovenske kulturne organizacije so prepovedane. Tudi dramatično društvo v Gorici ne eksistira več. Zadnja slovenska igra v Gorici je bila igrana menda l. 1925. Isto velja za številna pevska društva goriških Slovencev. Petje slovenske pesmi pomeni sovražen čin proti državi! Edina slovenska pesem, katero sem slišal v Gorici, je bila predvajana na gramofon, a še takrat so morala biti vsa okna trdno zaprta, da se ni čula na ulico.
Kakor kulturna, tako so izginila tudi vsa gospodarska društva, mestne zadruge, razna obrtniška in delavska unija. Edine gospodarske organizacije v Italiji so danes sindikati, kateri so pod fašistično kontrolo. Ti sindikati tvorijo gospodarski steber fašizma. Stavki so prepovedani, in vsi spori med delavci in delodajalci se morajo predložiti v reševanje industrijskim sodščam ali tribunalom. Proti odlokom teh sodni ni priziva. Teoretično so ta sodišča nevtralna, a praktično se je izkazala ekonomska sužnost za italijansko delavstvo. Kadar izgubi delavec to pravico do stavka, ter svobodo govora in tiska, izgubi vsa svoja najboljša obrambna sredstva.
Uspehi raznarodovanja.
[uredi]Marsikdo vprašuje: Bodo li Italijani uspešni pri svojem raznarodovalnem delu goriških Slovencev?
Isto vprašanje sem stavil jaz odličnemu voditelju goriških Slovencev. Sledeče mi je odgovoril:
»Italijani imajo jako slabe uspehe pri svoji raznarodovalni politiki. Nemške metode raznarodovanja so bile bolj uspešne. Slovencev smo videli v Nemčiji nekakšen superioren narod, narod z višjo kulturo. To naziranje je bilo vzrok nekim uspehom na Koroškem in Štajerskem. Vse drugače je s Slovenci v Italiji. V očeh Slovencev so Italijani narod z nižjo kulturo od naše. Tudi nasilne metode raznarodovanja, katerih se poslužujejo, prinesejo namesto uspehov trdovraten odpor. Največja nevarnost za naš narodni obstoj je izseljevanje. Mnogo naših izseljencev se ne vrne več. Ko izmre stari rod, bodo prišla njihova posestva v roke Italijanov.
V zvezi z izseljevanjem nam preti druga resna nevarnost. Izseljenci so večinoma mladi fantje. Posledica tega je, da imamo surplus mladih deklet, godnih za možitev, katera bodo primorana poročiti Italijane. Otroci teh mešanih zakonov bodo seveda prej Italijani kakor Slovenci. Kljub temu se bomo zdržali Slovenci kot narod še dolgo, dolgo vrsto let.«
Ta mož je tip naših goriških Slovencev. Obupa ne pozna ni naši bratje. Pritisnjeni so k tlom, oropani svoje kulture, svojega jezika, njih narodni domovi so požgani, organizacije razpuščene, časopisje zatrto, šole zaprte. Izgubili so vse. Le nekaj niso izgubili. Tam na dnu srca vsakega goriškega Slovenca tli iskra upanja na končno rešitev iz tega obupnega položaja. Kdaj pride ta rešitev, odkod pride in na kakšen način pride, tega ne vedo. A prepričani so, da mora priti.
Bivši Američani.
[uredi]Ob priliki ko sem obiskal majhno vas v hribih severno od Gorice, sem našel in mnogo ljudi, katere sem poznal še v Clevelandu. Bili so to bivši Američani, kateri so iz različnih vzrokov odšli po vojni nazaj v svoje rojstne kraje. V pogovorih z njimi sem spoznal, kako bridko se kesajo ker niso ostali v Ameriki. Tisto malo denarja, katerega so nekateri odnesli s seboj v stari kraj, so že zdavnaj porabili. Navajeni mnogo boljšega in udobnejšega življenja v Ameriki, zdi živlenje tuje obupno revščino in zatiranje kot pa oni, kateri so v večji mizeriji privadili že za časa vojne. Ko so se odločili za odhod v stari kraj. Kako radi bi se vrnili, ali vsaka možnost povratka v Ameriko je popolnoma izključena. Za njih veljajo besede iz slavnega Dantejeve besede, katere so zapisane nad vrati »Inferno«: »Opustite vse upanje, kateri tukaj vstopite.«
Smilili so se mi tudi ljudje, stari očetje in matere, kateri imajo svoje sinove in hčere v Ameriki. Mnogi žive v največji bedi in pomanjkanju ter zaman pričakujejo pomoči, kakor šele denarne pomoči, od svojih otrok. Neka stara ženica me je vprašala, ako poznam njenega sina in ako vem kje živi. Ko sem ji povedal, da ga poznam, se je začela jokati in me prosila, naj grem do njega in naj ga pregovorim, da ji kaj pomaga. »Kako je bil dober, dokler je bil doma. Kako je bil priden in je skrbel za svoj dom in zame. Kako se je vendar mogel tako pozabiti na svojo staro, zapuščeno mater?«
Povedal sem ji, da se je sin oženil, da ima svojo družino, za katero mora skrbeti. Delo ima slabo in zaslužki bolj majhni. A vas tolažba ni nič pomagala. »Ljudje v starem kraju mislijo, da smo v Ameriki vsi bogati in ne razumejo, da je boj za eksistenco tukaj ravno tako težak kakor drugod.«
Vendar, kljub temu da slovenskih delavcem v Ameriki ne prestaja denarja, se mi zdi, da bi nekateri lahko malo bolj pomagali svojem v starem kraju. Prepričan sem, da ako bi s svojimi očmi videli to bedo in pomanjkanje, bi bili pripravljeni od ust trgati si kako malenkost, da jim pomagajo. Ni treba, da bi bila ta pomoč ravno v denarju. Obleka bi jim vedno prav prišla, ker je tam precej draga. Šeširčki pošiljana malo obnosene obleke niso velik in imam bi jih bilo toliko zategla kakor da bi bila nova.
Taka materialna pomoč je menda edina pomoč, katero jim moramo dati v sedanjih razmerah. Lahko sklicujemo protestne shode, lahko sprejemamo resolucije, v katerih obsojamo fašizem, njihova beda ne bo s tem prav nič olajšana.
Prihodnost.
[uredi]Ko sem se pogovarjal z rojaki na Goriškem, pan naj bo v mesta ali s kmeti na deželi, sem dobil vtis, da to ni obupani narod, da je današnje stanje zanj začasnega, in da se ne bo trajati dolgo. Uverjeni so, da mora v bližnji bodočnosti izbruhniti nova vojna, katera jim prinese rešitev. In ne samo da so prepričani o neizogibnosti nove vojne, zdi se mi, da si te vojne celo želé. Vojna se jim zdi manjše zlo kakor pa življenje, v katerega so danes obsojeni. In pri tem ne smemo pozabiti, **da so goriški Slovenci videli vojno v vseh njenih grozotah.**
Seveda ni nova vojna v Evropi izključena, zlasti ako upoštevamo divjanje skrajnega nacionalizma, kateri ravno danes dviga svojo glavo v mnogih evropskih državah. Vendar pa ni nova vojna nikakšna garancija narodne in politične svobode goriških Slovencev. V vojni namreč ne odločuje pravica ampak moč. To bi morali vedeti zlasti ljudje, kateri tako radi vzklikajo: »Glava za glavo, kri za kri!«
Opozicija proti fašizmu.
[uredi]Veliko več upanja je v uspešni opoziciji in notranji revoluciji italijanskega naroda proti nadvladi fašizma. Mi ne smemo pozabiti, da je fašizem zasužnjil gospodarsko in politično ne samo goriške Slovence, ampak ves italijanski narod. Nevrjetno je, da bi 38 milijonov Italijanov trajno nosilo jarem diktatorstva. Opozicija proti fašizmu narašča vsak dan. Tisoče, inteligentnih in izobraženih Italijanov je že zbežalo preko meje v Francijo in drugam. V tujini delajo načrte in čakajo prilike, da strmoglavijo Mussolinija ter njegove fašiste. Ideje, za katere sta se borila Mazzini in Garibaldi, imajo med Italijani še mnogo pristašev in njih vrste postajajo večje z vsakim dnem. Fašizem in demokracija sta dva principa, ki si temeljno nasprotujeta, zato med njima ne more biti kompromisa.
Kadar se zagrabita demokracija in diktatura v Italiji v zadnjem boju za življenje in smrt, takrat bo dana goriškim Slovencem prilika, da stopijo na stran demokracije in starej okove, katere jim je nataknil fašizem.