Vsakdanje dogodbe

Vsakdanje dogodbe Josip Jaklič

Prevedel Basnigoj (Fran Saleški Finžgar).

Izdano:	Slovenec 10.10 - 20.10 10. 10., 11. 10., 12. 10., 14. 10., 16. 10., 17. 10., 19. 10., 20. 10.
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Smolarjev Matevž.

Dobjè je dolgočasen kraj, da se Bogu usmili. Stare ženice — in njim moram že verjeti — so mi pripovedovale, da se celo gosence ne loté dobar­skega zelja, tako pusto je življenje. Sicer je popolnoma opravičeno, da ima čitatelj svoje pomisleke, ker svet rad več govori, nego je res; nekoliko resnice je pa vendarle tudi na tem.

Dolgočasni jarki, obraščeni z leščevjem in bri­njem, ter občinski pašniki, na katerih se plodí nizko trnje, obdajajo je od vseh strani. Vas sama na sebi tudi nima ničesar posebnega. Borne, s slamo pokrite koče z vegastimi vrati brez kljuk, večinoma podrte z gabrovimi koli, vrsté se druga za drugo. V celi vasi je samo jedna hiša zidana, in tu notri je imel svoje bivališče Matevž Smolar.

Zakaj je bilo našemu junaku to v búdej še seveda samo nekaj posebnega licencij — res ravno Matevž, in ne kdo druzega Janez, Jože, Juri, Boštjan ali pa Urh, kar bi bilo istotako opravičeno, mi ni znano.

Smolar pa se je zval najbrž zato, ker je njegov oče imel drugačen način smolárjenja.

Matevž Smolarjev bilo je kakih trideset let, ko mu je oče umrl. Lep človek ni bil; bil je namreč majhne postave, čokat in koščenega obraza. A to ga pri ženitvi ni oviralo. Oče mu je bil zapustil nekaj zamazanih petic, koš svinjske gujati v dimniku in poleg tega še hšiico, lepo polje in v hlevu par volov in kar je še z kmetijo potreb­no.

In iz teh razlogov mu ni bilo težko, dobiti žene. Ne samo dobsavska, ampak tudi láporska in gáberska dekleta pogledovala so skrivaj za njim, če smemo verjeti starim kronikam, v katerih smo našli to zabeleženo.

In posledica vsemu temu je bila, da se je Ma­tevž kmalu po očetovi smrti oženil s Štrmclétovo Marijanico, s katero sta se že rada videla, in da sta dobila kopice otrok, da sta včasih lasala in prepirala, in kar je še sploh navada v zakonskem življenju.

Pridna sta bila oba, delala sta, kakor črna ži­vina, hranila se ob krompirju, repi in kislem zelju in le ob največjih praznikih privoščila sta si skledo mlečnih žgancev brez zabele.

Matevž je nosil celo življenje irhaste hlače, koje je še po očetu podedoval, in katerim se je poznalo pri zadnjem delu, da so bile njemu umerjene. Sploh je bilo znano po celi fari in še zunaj nje, da ga ni pod božjim nekom večjega skopuhá, kot je Smolar­jev Matevž.

V gostilno ni šel nikdar, posojal je denar z do­brih trideset ali štirideset odstotkov in pritrgaval si je, da je bilo joj. In zatojer menda ni nikako čudo, da se je v hlevu pomnožilo govedo za nekoliko glav in da se je tudi po dvorišču brskalo kmalu več kokoši, nego poprej.

Bil je najpremožnejši v vasi. A to ni Matevža spremenilo čisto nič. Hodil je še vedno v tisti obleki, kot poprej, izposojal si je rad pri sosednih vratih, katera več vedela, kje láhko vračati, in stradal je, da bi mu lahko skozi prste videl. In res, postal je še bolj mršav in suh, tako, da bi se uganilo, če bi se mu kolo približal z gosto trsko.

Če so sosedje sedeli pri kosilu, prišel je k njim z kakim praznim izgovorom zraven, čakajoč, da ga povabijo, naj prisede. In tega si Matevž ni dal nikdar dvakrat reči. Pri tují mizi jedel je za tri, in ko so že vsi odložili žlice, strgal je on še z roba posode ali lonec. Žena je delala ravno tako.

Tako sta živela dolgo let, dokler ni nenadoma prišla Marijanici — kakor je Matevž dejal — neumna misel, umreti. Napravilo se je ravno k dežju. Žena je ležala doma na mrtvaški postelji. Matevž pa je grabil v trnju seno. Tu je priletel najstarejši sin: »Oče, teci te domov, mati umirajo!«

»E, le malo počakaj, saj se tako ne mudi,« menil je Matevž in grabil dalje. »To-le moram pograbiti, če ne, pride dež in mi izmoči vse otavo.«

In Janez — tako je bilo ime starejšemu sinu — je šel domov.

Čez nekaj trenotkov pritekel je drugi sin Tomaž: »Za božjo voljo, oče, pojte hitro domov, mati bodo vsak čas umrli!« »E, saj ni take sile ne, bom že še prišel; saj se še ne bo svet podrl.«

Matevž je grabil dalje, sin pa je hitel k umirajoči materi.

In čez četrt ure prišla je še Oplaršteva Katra: »Matevž, pojdi no brž domov, Marijana je že na koncu. Že so začeli moliti. Težko, če jo boš še živo dobil. — Ne bodi no vendar tak, kakor nobeden!« pristavila je, ko je videla, da lepe besede ne zadó nič.

In Matevž je dejal grablje na stran in šel proti domu. Pred hišo ga je že vsprejel jok otrok. Vstopil je v hišo. Žena je bila mrtva. Sosedo so jo bile že preoblekle, kakor je navada, in pokladale na mrtvaški oder. In poleg odra prižgale so voščene sveče.

Matevž pa se ni zmenil za vse to nič. Gledal je skozi okno na nebo. »Dež bo prišel vsak čas in vse otavo mi bo spridil. Pa bi bila vsaj malo odložila s smrtjo, saj se ni tako mudilo. Saj tako hudo jej ni bilo, ne.«

In ko so sosedé odšle, ugasnil je sveče in prižgal leščerbo: »To je predrago za nas siromake, jaz s' ne morem in ne smem razsipati. Te obleke je tudi škoda za v drugo, saj jih jo lahko še Nežika nosila!«

Tretji dan so pokopali umrlo. Krsta ni bila pobarvana in Matevž bi niti zvoniti ne bil dal za ženo, če bi ga sosedje ne bili prisilili.

In potem je še tri mesece računal, kako ne­umno je to, da je Marijana umrla, in koliko tro­škov bi se lahko prihranilo, če bi še živela.

Bil je odslej sam. Ostal je vdovec; da bi se zopet oženil, ni mu prišlo na misel. Stiskal je še bolj kot prej in otrokom ni privoščil, da bi se do sitega najeli.

»Človek ne sme tako preširno živeti, če nima nič. Treba, da si kaj prihranimo, če pride lakota ali kaka druga nesreča. Sicer pa ti veš, da nimam ničesar, prav ničesar,« poudarjal je Matevž v vsaki priliki, čeprav mu je bila skoraj cela vas dolžna. Zaman so ga prosili otroci, naj jih vsaj opravi tako, da bodo med ljudmi lepši.

»Tega jaz ne zmorem in ne zmorem. Sicer ste pa zadosti čedno oblečeni. Vidiš Janez, tvoja obleka je še skoraj čisto nova, saj kaj je tega, kakih pet let bo, kar sem jo dal napraviti in jaz sem jo nosil samo ob največjih praznikih.«

Janez se je jezil in molčal. Dobro je vedel, da jo je nosil že njegov stari oče in da mu komolci gledajo iz rokavov. Toda kaj še hoče! Star kozel ima trd rog. Trpel je in čakal — da že skoraj starega ne bo!

In res, naposled je prišla tudi Matevžu neumna misel, da bi bilo že skoraj čas, umreti. To pa se je zgodilo takole:

Matevž je tlačil seno, katero sta njegova sina metala na kozolec, in po neprevidnosti je stopil na trhlejšo desko, le-ta se je udrl pod njim in Matevž je padel na voz, kateri je stal pod kozolcem. »Jezus, Marija!« vzklíknil je. Na krik priletela sta Janez in Tomaž ter spravila nezavestnega očeta v hišo v posteljo. Zlomil si je bil obe nogi.

Vedeli niso, kaj bi počeli. Sicer očeťa niso imeli radi. Ali ko je ležal brez zavesti, moreč in blizu smrti, so jim je hudo.

Otroci so bili edini, kaj je storiti. Janez je menil, da je treba poslati po okrajnega zdrav­nika, dr. Sipicca, Tomažu pa se je bolj pametno zdelo, da se pošlje ponjega gabrškega konjédra, ki ve, kaj je s kom, kako je in kaj mu manjka, in ki z zelišči in obliži vse oči skrči in in zmažáži. Mej tem je Matevž spregledal in ko je čul, da govoré o zdravniku, povrnila se mu je takoj prejšnja žilavost in skopost.

»Po zdravnika pa ne ne ne! Če pride dr. Sipic, sné nam v dveh dneh več, kot sem si jaz z ranjo pridobil cele svoje življenje. Le pošljite po Strnadovo Uršo ali po koga drugega, da mi nogo pravilna, po bo zopet dobro. Saj ni tako hudo, ne. Malo se mi je noga zvinila.«

Tako je govoril bolni Matevž in celo zdihovati si ni upal iz straha, da bi otroci ne poslali po zdravnika, ki je tako drag.

Prišla je Strnadova Urša, dejala mu na noge ranjévice, velikanske obkladke črne bili in Bog védi, kaka druga zelišča še. A Matevž je samo stokal in zdihoval. Čez nekaj dni poslali so po že eno gabrškega konjédra. A tudi to ni pomagalo nič. Matevžu je bilo odloženo, da umre.

»Namenjeno mu je, da umré,« menila je Strnadova Urša. »In kar je človeku namenjeno, temu ne uide. Vsaka pomoč je tu zaŕtonj.«

»Starost, starost,« dejal je konjédrač.

»Če bi bil mlad, bi še dalo kaj pomagati. Toda kadar ima človek skoraj sedem križev na hrbtu, potem se ne čudim, če ga le malo sapa prešine, kaj šele to-le, da s kozolca pade, kakor Matevž. Le verjemite mi.« In zginila je z rameni.

V soboto zvečer je bilo Matevžu najhuje. Po­slali so po gospoda. A Matevž se je branil na vse pretege, češ, da še ni tako hudo. Bal se je očividno smrti. Ko pa je prišel duhovnik s sveto popotnico, spovedal se je in prejel Telo Gospodovo. Sosedje so mu prigovarjali, naj napravi oporoko, a Matevž ni hotel ničesar slišati o tem. In čez nekaj časa stopila je Nežika k očetovi postelji in mu zasaepetala na uho: »Oče, napravite vendar testament, da se ne bomo tožarili po vaši smrti.«

»Molči, sova, kaj ne moreš počakati, da se stegnem. — — Uh, uh, ali ste otroci? Z živega bi radi slekli kožo.«« In obrnil se je v steno.

»Pa vendar naredi testament, Matevž, zastran ljubega miru«, pregovarjal ga je njegov mejàš Trznarjev Miha. »Lej, možjé so tukaj, samo povej, koliko vsakemu pustiš, pa bo vse prav. Saj te nič ne velja. Če umreš bo dobro, če pa ne, pa tudi.«

Matevž ni odgovoril ničesar. Obrnjen v steno je zdihoval celo noč, kakšni so njegovi otroci, ker komaj čakajo, da bi umrl, samo da bi čim prej po­grabíli, kar si je pritrgal od ust.

»Umrl boš Matevž«, dejala je Strnadova Urša. »Če si lačen, jej še poprej, da ne boš lačen hodil na oni svet.« A tudi o jedi ni hotel Matevž ničesar slišati. Škoda se mu je zdelo, da bi jedel sedaj na zadnjo uro, ker se v življenju ni nikoli še prav do sitega najedel pri svoji mizi.

Drugi dan opoldne je umrl. Kakor nekedaj Matevž, ko mu je žena umrla, mislil je sedaj Janez, sin in dejal, »s bil bilo škoda voščenih sveč«, in zato je tudi pri njegovem mrtvaškem odru brlela leščerba.

»Kako se kaj imajo oni tam gori v Dobjù«, vprašal sem lansko leto Prepelicàrjevo Marjeto, ko sem zopet prišel v oni kraj. Peljala je ravno ko­koši v Trst.

»Uh, kako se imajo? Tako, da se Bogu usmili! Stari je bil skopuh, kar je mladih so pa zapravljivci. Matevž ni naredil pred smrtjo nič testamenta, in še ni bil dobro zakopan, uže so se začeli tožariti. Hišo in kar je gospodarstva prisodila je gos­poska Janezu; Tomažu in Neži naj bi pa izplačal doto. Če še ne veste, se je Janez oženil, in potlej so pa vse pognali. Ono nedeljo je bil oklícal berič pred cerkvijo, da bodo jutri prodali Smolarjevo do­mačijo v Dobjem. Neža že zdaj služi nekje v hribih, Tomaž jo je pa potegnil nekam na Hrvaško, káli. Janezu tudi ne do drugega ostalo, kot da gre beračit z ženo in otroci. Za delo takó ni in pijé ga pa tudi rad.«

Ko mi je Prepelicàrjeva Marjeta to pripovedova­la sva šla ravno memò dobškega pokopališča. Ob grobov sem prihajalo je nekako ječanje. Z začetka sem mislil da cvilijo netopirji v cerkvenem zvoniku — pa ni bilo to. Mežnarica je brisala veje, in kle­pravijala takó neprijeten glas. Kasneje sem še le-le domislil, da je morebiti pod zeleno rušo poslušal pokojni Matevž Smolar njen pogovor in se jezil — morda je ječal, ko je čul, kako gredo njegovi ne­hvaležni otroci z denarjem, katerega je on tako težkó in jaz kateraga je toliko trpel v svojem živ­ljenju.

Gospod Peter.

Ako bi bil slikar, — kar pa, žalibog, nisem, — ne popisoval bi Vam na dolgo in na široko, kak človek je bil Peter Smukač. Z malo potezami narisal bi Vam njegovo štirivoglat, pedantnič obraz, in vém, da bi vsakdo prisegel, da ga je že kdaj videl.

Nosil je velike, zlate naočnike. Bil je namreč ljudski učitelj stare šole. Njegovo največje veselje bil je duhan. In Peter Smukač se je tudi razumel na pihanje! Vsakih pet ali šest minut dvignil je duhovno ali telesno roko k ustom in jo počasi odprl. Palec in kazalec sta se instinktivno skljućila in zgrabila ščepec duhana.

A gospod Peter bil je pameten mož. Pustil je pošèljivi nos še nekoliko trenutkov čakati. A ko se že ni mogel več premagovati, odprle so se nosnice široko in poželjivo vsrkavale krepčujočo hrano. Gospodu Petru so prišle solze v oči in nekoliko tre­nutkov se je ves srečen zibal na jedni nogi. Potem pa je vzel iz žepa velikanski moder robec, ga pol­goma zgnail in z njim brisal mrvice tobaka, ki so morebiti obvisele na gorenji ustnici.

Tak je bil gospod Peter, ko smo mi že k njemu v šolo hodili, in ko je z debelo palico vtepal našim trdim glavicam početke onega jezika, ki je po mnenju nekaterikov za nas edino zveličaven. — Čemu je že tako dolgo!

Oženjen gospod Peter ni bil. Sam samcat je hodil po trnjevi poti življenja. Vsa opominjevanja znancev in prijateljev, naj si vendar poišče družice, šla so v sterno. In prav je imel gospod Peter! Če bi se bil vedelno ravnal po tem principu, Bog vé, morebiti bi še sedaj vbijal desetletnim paglavcem nemško v glavo in tlačil si sušnimi nogami matero zemljo. Toda prišlo je drugače.

Nekega dne dobil je gospod Peter modro pílko, kar se menda pravi bolj po domače, da se je dovolj trudil in da je čas, da se umakne s svojega mesta mlajšim možem. Gospodu Petru ni bilo to nič kaj po všeči, to smo razvideli mi dečki iz tega, da je oni dan pêla leskovka mnogo bolj nego navadno.

Toda kar je, to je; višji gospôski se človek ne more ustavljati. Gospod Peter je zapustil šolsko poslopje in se nastanil zraven pri Andrejaševem Francetu. Namesto njega smo dobili mladega, a bolehavega učitelja. Tepel nas ni več, a vendar ga nismo radi imeli.

Kakor se je tožilo Izraelcem po egiptovskih loncih, tako so tudi nam često tajale misli na one zlate čase, ko je še leskovka pela, in ko smo drdrali, kakor velikonočne ropotulje: »Miza Tisch, Die Fisch« itd.

Le včasih, ko naš učitelj zaradi bolezni ni mogel opravljati službe, učil nas je dva ali tri dni gospod Peter, in zopet je žvižgala leskovka vkljub bolečinam in težki bolezni. Da, in ob takih prilikah smo mi dečki tega veseli.

»Ex otio omne malum!« Ta prislov spomnil se je gospod Peter še najraje. Vedno ga je ponavljal, ker ni vedel, kaj bi do dolzega časa kam dejati. Bil je že preveč včeli v prijatelj pijáči, sedaj pa se je jej je popolnoma odpovedal. Vino mu kmalu ni več zadostovalo in udal se je žganju.

Dobro se še spominjam, kako smo se dečki iz njega norčevali in ž njim burke brili, kadar je meril cesto in se zaletaval od jedne strani do druge. Lepo, vém, da to ni bilo, toda kaj se hoče! Mladost je norost, in taki smo bili tudi mi.

Črna obleka, ki se je že prej svetila, bila je sedaj še slabjša ter še bolj oguljena in preperzana. Tu in tam raztrgala se je po šivi, in gospod Peter ni imel nikogar, da bi mu jo popravil.

Kaj čuda, da mu je v nekem nesrečnem trenutku prišla neumna misel, ženiti se na starost.

Če drugega ne, imel bi saj postrežbo doma, in tudi ni umrl še, da bi ne utegnil tu pa tam pri ljudeh, kakor prosjak, ki hodi od hiše do hiše,« modroval je gospod Peter.

In kakor rečeno, storjeno. Gospod Peter pričel je manj pijančevati, zato pa toliko pogosteje zahajati v Lipečevo gostilno na koncu vasi. Ondi je točila vino Lipečeva hči Katra. Dote sicer ni imela posebne velike, toda lepa je bila in pridnih rok tudi. Tako so pravili.

Začetka se Katrca in gospod Peter nista dosti menila, k večjemu o vremenu.

»Dober večer, Katrca, kako se imaš? Ali ti ni nič dolg čas, ko si vedno sama?«

»Ej, kaj mi bo dolg čas, saj je polne roke dela. Zdaj je treba živini pokladati, zdaj zopet ku­hati, potlej šivati in Bog védi, kaj še vse. — Ka­tere ga boste pili, gospod Peter, rdečega ali belega?«

»Le rdečega prinesi, to je vino, gre v kri.«

In Katrca je stekla v klet in prinesla četrt rdečega.

»Lepo dekle si pa, lepo. Rdeča kot róža in skočnih nog kot srna. Kdo bi si mislil, da boš stala tako brhka! Ko si v šolo hodila, bila si komaj jedva do mojih visokih, zdaj si me takoj jelka. Kdo bi si bil mislil!«

Katrca je malo zarudela in se poredno nas­mehljala, potem pa vzela šivanjé v roke.

Gospod Peter jo je gledal in rdečica na nje­nem obrazu ga je še bolj razvnela. In premišljal je in si ubijal v glavo, kako bi zopet pričel raz­govor z njo.

Začel pa je najrajši tako-le! Pogledal je naj­prvo skozi okno na nebo, potem pa se odkašljal, nésel nekoliko duhana pod nos in zmajal z glavo.

»Nekaj soparno se mi zdi nocoj, ne vem, če bo vreme statovito. Nekaj dni sem me ozebline na nogi v jednem mer pekó. Bog védi, kaj to pomeni. Najbrž se bode po noči vila kaka ploha. Nebo je tako nekako čudno.«

»To sem še tudi jaz mislila. Da bi le kake toče ne bilo, predno pričnemo žeti. Ozimni ječmen je že skoro dozorel in tudi pšenica se že lepo ru­meli. Če Bog dá, bo dobra letina.«

Tu je Katrca prenehala in gospod Petru so tudi že pošle vse besede. In premišljal je, kaj bi še povedal, da bi se Katrca zopet pričela razgovarjati. In naposled se mu je zopet pričla nova misel.

»Muh je pa dosti letos! In kako nadležne so. Človek se jih skoraj ne more ubrániti.«

Katrca mu je ob taki priliki navadno odgovo­rila z zategnjenim: »Hm!« in najlepše nade go­spoda Petra so splavale po vodi. In tako sta sedela v toplem večeru vsak v svojem mišljenju, dočim so oblakí plavali nad dolino in kaki izravnani slučaj dal gradiva novemu pogovoru.

In tako je sedel gospod Peter pri Lipežu pozno v noč, malo pil in mnogo premišljal in gledal lepo dekle. In ko je prišel domu in se vlekel na po­steljo, še tedaj mu je plavala njena podoba pred očmi. Da, še celo v sanjah ga je mučila in bila pri­kazen. Tako je postajal njegov sklep čedalje trd­nejši, da se hoče ženiti na stare dni in nobene druge ne vzeti, kot Lipeževo Katrca, če si tudi ljudje brusijo jezike, in če treba tudi gospodu župniku in celemu svetu na kljub.

Toda rivala se mu je neprijetna misel: »Ga bode li Katrca hotela? — Celo noč ni mogel za­tisniti očesa. Kaj pa, če bi ga ne marala? Pri tej misli prišle so gospodu Petru skoraj solze v oči. In vstal je, prižgal luč in se vstopil pred zrcalo. In po kratkem opazovanju prišel je gospod Peter do sklepa, da ni tako napačne postave. Lasje so sicer že sre sre ali in vrh glave je nekaj pleši podobnega, nos je nagubanino včelo, noge nagnrčene in cela postava nekoliko sključena. Toda kaj do té, kljub temu je vendar še v najlepših letih. Šestdeset let in nekaj čez, kaj je to? Zdrav je kot riba in zato lahko živi še 60 let.

Kaj pa, ko bi Katrca koga rada videla? Toda ne, to ni mogoče. Pa vendar je zadnji čas opazil, da mladi gozdar postopačk rad zahaja in da s Katrca tako ljubeznivo pogledujeta. To je treba takoj preprečiti.

Gospod Peter je sklenil, takoj drugi dan sto­riti odločen korak. Napotil se je res že na vse zgo­daj k Lipeževim. Dobil je Katrcie samo doma. Toda ko jo je zagledal, upadel mu je pogum in bojaz­ljivo je spregovoril: »Lep krompir bo letos, če Bog dá, samo da bi ne postaljal črn.«

Celo dopoldune mu ni prišla več na misel pa­metna beseda in molčal je, kot bi si bil jezik od­griznil. Nezadovoljen sam seboj in s celim svetom napotil se je opoldne domov. Jezil se je sam na sebe in na svojo strahopetnost.

Čez nekaj dni poskušal je že bolj odločno. V pogovoru jej je po ovinkih razložil svojo namero. Toda Katrca ga ni razumela ali ga pa vsaj raz­umeti ni hotela. Gospodu Petru ni preostali ni­česar drugega, nego še bolj odločno se izraziti.

»Veš kaj, Katrcis,« pričel je po dolgem pre­mišljevanju, »kaj bi porekla ti k temu, če bi mi dva postala mož in žena?« In gospod Peter se je globoko oddahnil, ko so prišle te odločilne besede z jezika. Zadovoljen sam seboj je odprl tobaknico in pričakoval povoljnega odgovora.

A tega ni bilo. Pač pa se je zakrohotala prav iz srca. Smešne so se jej zdele besede starega moža. Da bi le-ta resno mislil, to jej niti na um ni prišlo.

»Brez šale, Katrca, kaj bi ti k temu porekla, če bi te jaz snubil pri očetu,« povzel je zopet be­sedo gospod Peter in čelo se mu je nekoliko po­temnilo.

»Snubili! Ha, ha! Vi se znate res dobro šali­ti, gospod Peter.« In zopet se je zasmejala. »Hi, hi, hi!« Njen smeh privabil je starega Lipeža v sobo.

»No, kaj pa imaš tako dobrega, da se smejaš, kakor bi bila novo sekirco našla?«

»Kaj bi se ne smejala, ko so mi gospod Peter rekli, da me bodo pri vas snubili.« In zasmejala se je na novo.

Sedaj ni preostalo gospodu Petru ničesar dru­geza, kakor da se je tudi on pričel grohotati na vso grlo. »Kaj mislite, oče Lipež, da bi mi ne bila vaša hčič slab par? Mlad res več nisem, toda v naj­lepših letih!«

In sedaj se je pričel tudi Lipež smejati. »Hej, ž niste še, torej, gospod Peter. Tko se mora dober par že obdržat, kot jaz ne. Kaj ne, gospod Peter, mi dva se ne bova več ženila, razven s smrtjo, če naju bo marala!«

In kaj je hotel ubogi naš snubač. Pridržti mu je moral, hotel ali nehoté in smejali so se vsi trije. Ko pa je vstopil v sobo mladi gozdar, plačal je gospod Peter svoj račun in jezen odšel domov. Srdil se je, da so mu splavale po vodi najlepše nade.

»Toda, morebiti me zato ne mara, ker sem preveč zanemarjen,« mislil si je. »Ko ne bodem dru­gače nosil, bo uže tudi Katrca drugače mislila. Saj mlada dekleta tako ne gledajo na nič druzega, kot na zunanjost.«

In gospod Peter je začel manjkati zahajati k Lipežu in devati denar na stran. V nekaj mesecih nabralo se je dovolj, kupil si je novo obleko. In sedaj je stal celi uri dve pred zrcalom, kakor kak nadebudni šminker, uravnal si vlasuljo in česal si brado. Obupal še ni bil in hotel je ponovno poskusiti svojo srečo.

Napotil se je k Lipežu, kjer ga uže skoro tri mesece ni bilo. Tamkaj je že našel vaškega kovača Martina, onega, ki je vedel vse, kar se je zgodilo v devetih farah in okrog treh brd, kar bi se bilo vsaj godilo.

»Hej, gospod Peter, kam pa kam, tako prazniško? Pa menda vendar ne v snubce?« Gospod Peter mu ni odgovoril in poskril je Katrici poléč črnine. In le-ta je odšla iz sobe.

»Aha, zdaj pa že vem, zakaj ste si kupili tako lepo črno obleko, menda so vas vabili za svate uže kar naprej.«

»Kaj govoriš, kedo me je povabil v svate?«

»Ej, kédó drugi kot mladi gozdar. Saj bo imel s Katricó poroko, to menda ja uže veste.«

Tedaj pa so se zalesketle gospodu Petru oči in planil je v Martina in ga zgrabil za vrat.

»Reci, lažnjivec, da ni res, sicer to zadavim kakor mačka.«

Toda Martin je bil močnejši, otresel se ga je in ga vrgel v sredo sobe.

»Kako bom rekel, da ni res, saj to ve že lahko cela vas, da je tako. Lipež že cel mesec pripravlja gostijo in se baha, da take ženítve še ni bilo, kakor bo z ženitvijo njegove Katric z tóde, da se Bogú usmili!«

Gospod Peter ni ničesar odgovoril, stiskal je pesti in oči so mu tako divje svetile, da je bilo Martinu skoro groza.

Mej tem je prinesla Katrca vina. Bila je blede­jša, nego sicer in bolj zamišljena. Postavila je mo­loče polič na mizo, potem pa je zopet odšla.

Tedaj pa je planil gospod Peter, ko jo je od­hodu opazoval, in zagrabil polič vina in z njim zamahnil ob steno.

»Kaj mu je, jenekl mi, marije!« je zakričal Martin in nikakor mu ni šlo v glavo, zakaj si je gospod Peter polič vina tako kruto skrušil.

»Menda se mu je zmešalo! Menda si je pač znorel.« Plačal je svoj račun in odšel.

Drugi dan ni bilo gospoda Petra nikjer in tudi tretji dan ne. Sosedom in včlasti Andrejaševemu Francetu se je to čudno zdelo in šli so gledat v njegovo stanovanje. Vrata so bila zaklenjena. Vlo­mili so jih, toda gospoda Petra ni bilo notri. Iskali so ga povsod, a zaman. Polagoma so ga popolnoma pozabili. In ko smo se vaški otročaji neko nedeljo popoldne podili po godu, zagledali smo pod staro hruško drobnico nekaj črnega. In vrsne so pole­tavale krog drevesa. Šli smo nekoliko bliže. Pod hruško ležal je gospod Peter. Komaj smo ga še spoznali, vrane in drug mrčes je bil uže vsega obral. In neprijeten duh razširil se je okoli. Pre­velas nas je nekaka groza in tekli smo v vas in pripovedovali vsakemu, kdor nas je hotel poslušati — in teh je bilo mnogo — da leži pod staro drobnico gospod Peter. In šli so z nami tjekaj in našli mrtvo truplo. Pokopali so ga za mrtvašnico. In ugibali so, kaj bi pač bilo vzrok tako nenadni žalostni smrti, a nihče gotovega ni vedel.

»Najbrže se ga je preveč navlekel«, sodili so ljudje.

»Najbrž je preveč zagledu!« govoril je kovač Martin.

Preden pa je zelena ruša obrastla gospoda Petra grob tam za mrtvašnico, pozabili so nanj vaščani. Le neporodne otroke so stareši včasih še prestrašili z leskovko gospoda Petra.

Na gorah.

Krasne cvetice, vonj dehteče trave, oster, čist zrak — vse to uživate na planinah v izbilji. Nad vami se prostira jasno nebo; lahne meglíce vas za­vijajo v svoj beli, prozorni plašč.

Tam doli, daleč na obzorju se blísče v žarkih vzhajajočega solnca bivališča ljudi. Na planini pa vlada sveta tišina; neznano je vrenje sveta in nje­gove bomatije; tu gori ne poznamo strasti in bo­lestij, ki razjedajo osrčje trpečemu človeštvu. In vendar!

Kar nas je bilo kdaj na planinah, tacega ni bilo in ga ne bode, kakor je bil Jernačev France. Dekleta so rada pogledovala za njim, kedar je šel čez selo in mažà. Tacega fantá ni bilo v devetih farah na okrog. Velik je bil in širokih prsij in v ušesih je imel zlato uhane in znal se je tako ljubko smejati.

Na planini je ležal popoldne v senci razpoka­nega skalovja, zvel iz dolgega časa, zrl gori v zrak in gledal, kako se zbirajo majhne meglíce na obnebju. In vrag je pripeljal tam mimo tisto drobno Pečnikovo stvarcico, ki so jo pred šestnajstimi ali sedemnajstimi leti prinesli iz Trsta ali od kodi že.

Pričela sta se pogovarjati in s svojimi velelimi očmi, s svojimi drobnimi ročicami in rumenkastimi lasci zmotila je Tilka Franceta tako, da sta se od­slej še večkrat pogovarjala. In naszdan je France res mislil, da mu ni mogoče brez nje živeti, in mislil tudi prav resno, da jo hoče vzel za ženo na svoj dom. Saj tako ljubko mačico je vendar ne­izrečeno prijetno imeti blizu sebe.

Vsak večer sta sedela skupaj na njenem domu in govorila sladke besede. Pa tudi po dnevi sta se shajala, kjer se je le dalo.

Kjerkoli je France hodil, povsod so ga spremljale velike modre oči Pečnikove Tilke, in še po­mislil se mu je sanjalo o njenih tožnih pogledih.

»Kaj je neki Francetu, da je ves spremenjen, in da mi vedno vse zmedeno odgovarja?« ugibal je oče Jernač, mož stare korenine. Bil je najboga­tejši kmet v vasi.

In ni dolgo časa ugibal stari Jernač. Ko jo je zvečer mahal v gostilno na kozarec vina, zazdi se mu, da sliši na koncu hiše nekak razgovor. Postoji malo, vleče na ušesa, in res, bil je prav Francetov glas.

Potihoma gre nekoliko bližje, tako, da ga oni ni mogel opaziti.

Ondi zapazi Franceta in Pečnikovo Tilko. Da bi bili videli starega Jernača, kakšen je bil! Kakor puranu mu je zarudel jeze obraz, ko je to videl. Pa rekel ni ničesar, ampak tiho se je splazil domù.

»Kje si pa bil, France?« reče trdo, ko pride oni domov, in se postavi predenj.

»I, že sem bil! Liska se je bila zgubila, pa sem jo šel iskat.«

»France, ti lažeš,« rekel je stari mirno pa od­ločno. »Kaj si imel opraviti za hišo s tisto Pečni­kovo priklatenko?«

Franceta je spreletavala rudečica in povesil je oči. Kaj tacega se ni bil nadejal. Pa vendar se kmalu zbral.

»Saj to vendar ni noben greh; vzel jo bodem; saj vi menda tudi nimate ničesar proti temu?«

»Kaj zlodeja!« zatogotil se je starec in po­stal od jeze ves rudeč, kakor kuhan rak. »Saj smo se tudi mi ženili svoje dni, pa ne po svoji glavi. Zdaj pa hoče že vsak mladič, ki še nikoli ni zletel iz gnezda, več vedeti kakor pa stari skušeni ljudje. — Ali si me slišal? Brežnikovo Franico boš vzel, pa nobene druge. Z njim sva se že pomenila in čez štirinajst dni boš prvič na oklicu. — Ali ti uže spet ni prav? Kaj se tako kislo držiš? — Jaz nočem da si na vrat navežeš kako pritepenko, ki ne pri­nese iz hiše drugega kot beraško malho! Če pa ti ni prav, pojdi, kamor hočeš, pri meni nimaš ni­česar več iskati. Pa mir sedej!« Pri tem se je srdíto obrnil in z nogo porinil v kot majhen stolec, na katerem je navadno sedel, da se je ropotaje preobrnil.

Jeza in obup borila sta se v Francetu. Vedel je, da bi bilo škoda z očetom tratiti besede. Starec je bil strašansko trmoglav in kar si je enkrat v glavo vtepel, pri tem je moralo ostati.

Z opotekajočimi koraki je tedaj odšel in slep za vse drvil naprej v gore, hitel čez pečevje, ne meneč se, da se je jelo pripravljati k nevihti.

»Brežnikove Fránice pa ne in ne!« sikal je mej zobmi. »In če je že vsega konec, pa naj bo!«

Stemnilo se je popolnoma. Vihar je rjul, da je bilo groza. Blisk je švigal šemetérja in treskal v vekovite skale, da so glasno pokale. Kakor vinske jagode debele kaplje so padale in premočile strehe planinskih koč. Polagoma je naliv nekoliko pojenjal, zato pa je jelo naletavati sneg.

Na postelji je sedel stari Jernač s pipico v ustih in pokajevši. Zeblo je starca in zato se je bolj trdno zavil v platneno vrečo. Z grozo napol­njevala ga je nevihta in neizrečeno ga je skrbelo, kje da ostal France. Kesal se je že skoro svojih trdih besedi.

Truden je bil, a vendar ni mogel zatisniti očesa. »Če bi se mu le kaj ne zgodilo! Moli jel še deset »Češčen-a-si-Marij« za verne duše v vicah, potem pa se potolažil, češ, France je kje v kaki sosedni koči, pa ne more domov, ker se boji, bi v temi pota ne zgrešil. In z umirjenim srcem zleknil se je po slamnatem ležišču in kmalu zaspal.

Minula je noč. Solnce je tako smehljaje pri­svetilo na Malo planino, kakor da bi se ničesar ne bilo zgodilo.

Franceta ni bilo še od nikoder.

»Trsák moram naklati, da streho popravim. Tu pa tam je že strohljena, in zato zateka voda,« dejal je sam sebój stari Jernač in vzel s srebrno okovano pipico iz ust, potem pa se podal z sekiro v roki že na vzgozdaj nekoliko nižje doli v meces­nové gozde.

Na Franceta je bil že skoro pozabil. »Bog si ga vedi, kake muhe ima zopet. Kadar ga bo mi­nilo, bo že nazaj prišel, saj vé, kje je Mala Pla­nina in tod vodi, da mu je dobro uhojena.«

Doli pod Staro pečino v tistem kotu je jél po­sekavati mecesen. Kar zagleda med dračjem nekaj črnega.

»Pa ne da bi bil kak divji kozel,« misli si in gre bliže. A komaj prestopi dva koraka, zvrtí se mu pred očmi in sapu mu zastane.

»Bog in svet križ pomagaj,« vzdihne starec.

Žalosten dan je bil na Mali Planini. Planšarji so pobešali glave, planšaricam so silile solze v oči in še celo živini se ni ljubilo, muliti trave, katera jej je šla sicer tako v slast.

Proti večeru nesli so Franceta s planine in zahajajoče solnce rudečilo je s poslednjimi žarki mrvaški sprevod.

»Kaj mu je neki bilo?« ugibali so.

»Menda je v temi zašel in padel prek skalovja,« rekli so drugi.

»Strela ga je ubila ob sinočnem viharju,« pri­stavljali so tretji.

»Škoda fanta,« dejala je Lovretova Marjeta, tista stara babuša iz Zaklanca, ki je tako rada mo­lila litanije. »Škoda zanj! — — Oče naš, kateri si v nebesih — —«

Dekleta pa so si brisala oči.

Gori na planini pa je sedelo ob porobju mlado dekle in v roki držalo še premokrele spominkove. In ko so je naposled skrili za gričevjem, pokrilo si je obraz z rokama, se zavalilo premak po rosni travi in dolgo dolgo točilo bridke solze.