Vrtirepov koledar/Vrtirepov koledar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Vrtirep se je tega januarskega popoldneva zabaval tako, da je nekaj časa skakal z okna svoje kočice v velik kup snega, potem pa se je metal v sveže zapadli sneg in opazoval odtise, ki jih je v njem puščala njegova mala zadnjica. Kmalu je bil seveda do kože premočen, zazeblo ga je in za krempeljci se mu je zanohtalo.

»Zakrempljalo se mi je,« si je rekel Vrtirep in si začel drgniti tačice s snegom. Potem je vrgel svoj rep tako hitro, kot je le mogel, da bi se ogrel. Toda zdaj je potegnila ledena sapa okoli tačice, uh, kako je bilo mraz! Mali Vrtirep je trepetal od glave do repa. Še malo, pa bi mu otrpnil rep, to pa je najhujše, kar se lahko zgodi kakšnemu vrtirepu. Zato je brž potegnil iz hlačnega žepa ključ in odklenil škripajoča vrata kočice, smuknil noter in se stisnil k topli peči.

Njegova prijateljica miška je brž skuhala naprstnik čaja z medom, da se je Vrtirep dodobra ogrel.

»Kaj pa zdaj? «je vprašal Vrtirep, se pretegnil in zazehal.

»Obleci se topleje, « mu je svetovala miška, »vzemi smuči in še malo smučaj do večera.«

»Ne,« je odločno rekel Vrtirep. »Prvič sta moji smučki skregani med seboj in drsita zmeraj vsaka v svojo smer, jaz pa potem padem in nimam nikogar, ki bi me pobral in potolažil. Drugič pa sem len in se mi ne ljubi iz izbe. Za danes sem se zadosti premrazil.«

Sitno je gledal predse in počasi vrtel rep.

»Lahko te naučim kvačkati,« je predlagala miška.

»Kvačkati? Še na misel mi ne pride,« je rekel Vrtirep.

»Hočeš, da ti povem pravljico,« je vprašala miška?

»No, to pa že,« je privolil Vrtirep.

In miška je pripovedovala:

»Nekoč je živel majhen, siten Vrtirep. Nikoli ni bil z ničimer zadovoljen. Niti s samim seboj ne čisto, veš.«

»Ali govoriš o meni?« je z zanimanjem vprašal Vrtirep, miška pa je rekla:

»Nikar me ne prekinjaj! Boš že še zvedel. «

»Najbolj slabe volje je bil naš Vtrirep konec leta, ker mu je dedek Mraz zmeraj prinesel kaj takega, česar si Vrtirep ni želel. Ali pa si je tisto stvar ravno takrat nehal želeti, ko jo je dobil. In tako je bil Vrtirep prava sitnoba. Svoji prijateljici miški se je ves čas pritoževal čez dedka Mraza. Nekoč pa je pisal dedku Mrazu takole pismo: Dragi dedek, prinesi mi že enkrat nekaj takega, česar nisem še nikoli videl. Sam ne vem, kaj naj bi to bilo, boš že ti vedel. Nekaj takega naj bo, da bo videli lepo in da se bo dalo na steno obesiti, pa ne sme biti zmeraj enako, ampak vsake toliko časa drugačno, pa mora znati pripovedovati pravljice in tudi slike morajo biti, pa bom vesel. Te lepo pozdravlja Vrtirep, Sitna pot 99.

In ravno zadnji dan v letu je dobil Vrtirep velik, ploščat zavitek z rožnato pentljo. Zalo je bil radoveden, kaj je notri, ogledoval je zavitek z vseh strani in rep se mu je vrtel kot proleper. Hotel pa si je presenečenje prihraniti za kasneje, zato je tja do polnoči strmel vanj in ugibal, kaj je v njem – in potem ga je presenetil spanec in je zaspal z zavitkom v tačicah … «

»Moj zavitek!!! Darilo dedka Mraza!!!« je zavpil Vrtirep. »Kje je? Miška, kam si ga spravila? Sem z njim, hitro, hitro! Le kako sem mogel pozabiti z nanj? Moje novoletno darilo, miška, kje je? Zdaj se spominjam, sinoči sem zaspal, ravno ko sem ga hotel odviti!«

»Tu je, pomiri se,« se je zasmejala miška in mu pomolila ploščat zavitek z rožnato pentljo, ki ga je pravkar potegnila izpod blazine Vrtirepove postelje.

VRTIREPOV KOLEDAR. Na njem je pisalo: Samo za otroke. (Odrasli imajo namreč svoje koledarje.)

Ves sijoč je mali Vrtirep zabil v steno velik žebelj in obesil nanj koledar, kjer visi še zdaj.

In kadar je naš Vrtirep slabe volje ali siten, se ozre na koledar, malo polista po njem, in miška pravi, da je odtlej čisto znosen in da sitnari veliko manj kot prej.

Jaz pa poznam še veliko drugih majhnih Vrtirepov, ki imajo na steni tak koledar – kdo ve, če so tudi oni zato majčkeno manj sitni?