Vrtirepov koledar/Ledena sveča

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Neke noči se je rodila na strešnem žlebu majhna ledena svečka. Čisto majhna, ampak navihana pa že tako! Ko­maj je dočakala jutra. In ko se je končno le zdanilo, je svečka zagledala pod seboj velikega sneženega moža z metlo v roki. Pomežiknila mu je — glej ga, on pa nič! Še enkrat mu je pomežiknila. Snežak pa se je samo z enim očesom prav resno ozrl po svečki in ni rekel nobene. Samo še bolj se je zravnal in še više dvignil korenčkov nos. Ledena svečka se je razjezila in mu pokazala dolg leden jeziček. »Smrklja,« je zarohnel sneženi mož. Svečka se je zahihitala in poka­zala še daljši jezik. Potem je poskušala potegniti jezik nazaj. Hm. Pa ni šlo. Jezik je ostal dolg in koničast. Po njem so v soncu polzele mrzle kaplje in jezik se je daljšal in daljšal. »Pa kaj, « si je rekla svečka, »nič predolga nisem.« Proti pol­dnevu se je pooblačilo, začele so naletavati snežinke. Letale so sem in tja mimo ledene svečke in šepetale med seboj: » Hihi, glejte, kakšna smešna ledena sveča!«

»Škoda, da nismo malo močnejše. Uh, s kakšnim užitkom bi jo sklatila z žleba.«

»Kako bi zažvenketalo!«

»Hihi, hihi!«

Ledena svečka je nekaj časa poslušala, potem pa je pokaza­la tako dolg jezik, da so se najbližje snežinke kar ustrašile.

»Hu, kakšen jezik ima!«

»In kako koničast. Hu, jezičnica!«

Svečka je hotela potegniti jezik nazaj — ni šlo.

»Kaj pa potlej,« si je rekla. »Čisto prav sem velika.«

Pa kaj ni veter prinesel mimo sivega zajčka? Naenkrat je postal in se zagledal v ledeno svečo, ki je stegovala dolgi jezik proti tlom.

In popadel ga je tak smeh, da se je začel kar po tleh valjati.

»Škoda, da nisi koren,« je zatulil, »kako bi te pojedel!«

To je našo svečo prav zares razdražilo. Preden je utegnila pomisliti na posledice, je stegnila svoj koničasti jezik proti zajčku, da je odskočil od strahu.

»Kar nevarna se mi zdi,« je javknil in se plaho oziral na­okrog. Srečal se je z resnim pogledom sneženega moža in se zagledal v njegov rdeči korenčkov nos.

»Ne glej mojega nosu,« je strogo rekel snežak. »To ni zate.« Sveča se je kar zabliskala od radovednosti. Kaj bo zdaj? Pa veste, kaj je bilo? Zajček je bil lačen, skočil je in izpulil snežaku nos in obraza.

»Kaj se to pravi,« je zavpil snežak. »Kakšen način pa je to?«

Zajček pa je že glodal korenček, mljas mljas.

»Zalega zajčja, paglavci, sodrga tatinska!« je vpil snežak in se ves tresel od jeze.

Ledena sveča je opazovala ta prizor in prasketala od smeha. Snežak je bil brez nosu tako smešen, da jo je kar postrani zvi­jalo, lile so ji solze od smeha, drsele po ledenem jeziku in na koncu zmrzovale, tako daje bil zdaj jezik neznansko dolg — in še se je smejala.

»Tiho, ti jezik nesramni tam zgoraj!« je revsknil snežak.

In kaj je naredila sveča?

Še bolj je stegnila jezik! Joj, kakšen jezik je imela zdaj! In zdaj se je smejala sama sebi, še bolj so ji lile solze smeha in jezik se je še bolj daljšal... in nazadnje je našo svečko popadla žalost, kajti prav vsi so se norčevali iz nje, zajček, snežak, vrabci in hišna muca, ki je prežala nanje, pa so ji vrabci zmeraj pravočasno ušli, ker se je muca tako na glas smejala ubogi le­deni sveči.

In zdaj je svečka zajokala od žalosti in sramote — jezik pa daljši in daljši!

Zmračilo se je. Iz daljave se je zaslišalo cingljanje. Vsi so potihnili in prisluhnili. In vsem je bilo malo tesno okoli srca.

Cingljanje je postajalo glasnejše in glasnejše …

Tedaj se je ena snežinka ojunačila in tiho šepnila:

»Nocoj je zadnji dan v letu! Nocoj pride …«

»Dedek Mraz,« je čivknil najmanjši vrabček.

»Saj res,« je tiho, kakor sam zase rekel zajček.

»Nocoj pride, nocoj,« so šepetali. »Pst, tiho, poslušajte!«

Cingljanje seje približevalo. In tedaj je iz zasneženega goz­da prisijala nežna vijoličasta svetloba. Prihajala je bliže in bli­že, prikazale so se bele sani, ki jih je vlekel par belih jelenov — na saneh pa je sedel droben starček v zimskem kožuhu, s kuč­mo na belih laseh, in mahal z roko. Za njim je na sankah stala prelepa bela smrečica, ovešena s srebrnimi zvončki, ki so ubra­no zvonkljali pesem o dedku Mrazu, o zimi, o novem letu in o vseh, ki se imajo radi.

Sani so pridrsele do sneženega moža, ki je zijal z odprtimi usti v dedka Mraza. Dedek je takoj videl, kaj je narobe s snežakom, segel je v koš in mu nataknil čudovit rdeč nos. Potem je podaril vrabcem polno košaro prosa, zajčku pa veliko škatlo, polno korenja. Muca je dobila petdeset konserv z mačjo hrano, snežinke pa so se zbirale v puhastih kepicah na robu sani.

Zdaj je dedek zagledal našo ledeno svečo z dolgim, predol­gim jezikom.

»Kako lepa sveča,« je rekel. »Pridi pa se pelji z menoj. Kra­sila boš mojo novoletno smrečico.«

Sveča se je zaiskrila od radosti. Dedek pa jo je nežno odlo­mil z žleba in jo nataknil na vrh smrečice. In vse se je iskrilo in cingljalo in vsi so bili tako srečni, kot je lahko kdo srečen le na Silvestrovo.

Dedkove sani oddrsijo v praznično noč. Že od daleč se le­sketa prelepa ledena sveča na vrhu dedkove smrečice.

Prisluhnite! Se vam ne zdi, da slišite tiho cingljanje? Pst, poslušajte vendar! To so ledeni zvončki na saneh dedka Mraza. In če še bolj natanko prisluhnete, boste slišali, da zvončki pojo: Srečno novo leto, srečno vsem, srečno, veselo novo leto, srečo želimo, srečo, srečo...