Vrtčevim pesnikom in pisateljem sploh
« Vrtčevim » pésnikom in pisáteljem splôh.
Prijetno baš ne bóde, kar mislimo povedáti; a molčáti ne morémo. Od svojih mládih prijáteljev dobívamo časi pesénce, da bi jih natísnili v «Vrtc ». Lepó je, da mladína gôji svoj jezík, samó če ga tudi rés gôji, in lépa stvár je pesén, samó če je rés tudi kaj vrédna!
A kakšne pesní mi dobívamo često? Kolíkat so mislí ukrádene, čê splôh morémo govoríti o kakéj ôstro občrtanéj misli; kajtí príde nam v róko dôsti proizvódov brez nobéne práve misli. O vnénjem líci téh pésenc, žál, ni govoríti ne sméjemo! Sestáva je vsá razmršena, kakôr razdrasána ščet, a líce vsé razdrapano, kakôr da so ga osépnice tríkrat razjédle. Slovníce zamán iščeš ter dostôjne zvêze časi o bêlem dnévi z lučjô ne nájdeš. O stíkih ali rímah ni govoríti ne morémo: «srcé» — «sé»; «domá« «gá» i . t. d., take stvari, ki nikakeršni stíki niso, tréba čésto v naših pésencah štéti mej boljše; kajtí «žába» in «ráka» se nekateremu zdí tudi stík. Čutílo prave lepôté in dostojnosti ter méra pravílne sestáve je vžé takó rédka, da nekateri tacih pésnikov na uredníška vráta časi tudi poropotájo, ako svoje kilave pesénce ne nájdejo v prvem listu potem, od kar so jo poslali. Mej katerim národom v Evropi, ako ni slovanskega pleména, bi se to móglo godíti ?
A če smo dejáli, da so misli po navadi ukradene, vender nehčemo zamolčáti, da sem ter tám naletímo tudi kakšno svojo, lépo misel, ali vsaj kal (najčešče samo kál) te misli. O tacih prílikah potlej vse predélamo ali damo prédelati. A ta pesén po navadi potem vže ni tistega, kdor nam jo je poslal, ker je takó prelíta in prestrôjena, kakor nov zvon od stare zvonovíne, ter nje prvi oča bi je nikakor ne poznàl, ako bi jo kjé drugje na svétu srečál, a ne v «Vrtci». O tacih prilikah čésto vprašamo samí sebe: čegôva je ta pesén zdaj, če tudi stojí pod njó prvega očeta ime? Ako tak pésnik v poznéjših létih misli dajati pésni mej národ, more li mej svoje otroke vzeti tudi té, do konca prerojene proizvôde? Vémo, da malo kateri ima kàj tacega na umu ; a vender so tudi taki, da imajo.
Mladína drága! pomni si to: slovenski jezik ni za to na svétu, da bi ga tí za uho bíla. Vemo, da se stoprav učíš, in da zatorej dovršenega déla še ne moremo iskati pri tebi; a tudi to vémo, da bi se bilo učiti in truditi vse drugače, nego li se tebi hoče. Najhuje človéku dé to, ker ni videti nikjer ozbilja ali resnôbe; vse je sáma igrača. Zatorej te prôsimo, da se ôzbiljneje úči, dokler si še mladína; a kadar sebe naúčiš, potlej izkúšaj druge učiti; kajti ako slépec slépca vodi, obá v jamo padeta, in kdor se v mladósti ne líka ter ne gládi, robàt ostane do starosti.
Mnogi naših pisateljev ne spoštujejo niti svojega jezika, najdragocénejše ostalíne slovanskih dédov, niti slovenskega občínstva, niti samega sebe, ker drugače ne bi takó délali, kakor delajo, nego sramovali bi se do rudečice, pokladati nam take jedí na slovstveno mízo, kakeršne časi pokladajo. Leséne žlíce, lončéna skléda, to ni najhuje, ker je samó ubožno, a ne grdó; a naši pisatelji časi nimajo ni skléde ni žlíce: pomíje nam ponujajo iz ubíte črepinje. Obhaja nas groza, ako premišljamo, kam s tem potem pride slovénski národ in kam zlosréčni slovenski jezík, ki ga nemčijo učilnice in pisárnice, a še gadneje Slovenci samí. kateri se slišijo pisatelji. Mládenič! predno primes za peró, presodi še do konca, imaš li ali nimaš polne mere tacih svojstev, kakeršne hoče to ozbíljno in težko delo? Če jih némaš, saj ni tréba, da bi tudi tí pisal! Pri nas je devét desetín pisateljev, kateri niso pozváni, a še menj izbrani, ter samí ne vedo, zakáj in kakó pišejo! To povédati nam se je zdelo potréba in dolžnost, bodi si komu ljubo ali bodi si bridko.* 1879
- Te zlate besede Levstikove naj si dobro zapomnijo tudi tisti mladi «pesniki», ki nas obsipavajo s svojimi v potu obraza skropucanimi pesmimi in so potlej hudi na nas, ako jim ne odgovarjamo v pismih ali jih – iz samega usmiljenja – v listnici ne devamo na rešeto. Ured. « Ljublj. Zvon »