Vražja kupčija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Vražja kupčija
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt




VRAŽJA KUPČIJA


Na Sodjem vrhu v Beli Krajini je pri vaškem županu služil hlapec, ki je bil pretepač, da mu nihče ni bil enak. Rad je kvarte premetaval, rad se je prepiral, najrajši pa preklinjal. Zabadava je bilo, če so ga Sodjevčani opominjali:

»Mate, nikar ne preklinjaj! Kletev v peklensko jamo vodi! Ne kliči vraga!«

Ni se zmenil za opomine, še huje je preklinjal kakor prej.

Bilo je na Martinovo. Gospodar je povabil družino v zidanico. Z njimi je šel tudi hlapec. V zidanici so pokušali novo vino, ki ga je bil krstil sam sveti Martin. Hlapec je le prepogosto segal po barilčku in vlekel vino iz nosca. Kmalu se je opil. Postal je jezljiv, da je vsevprek grdil. Vmes pa je preklinjal ko sam vrag.

Gospodinji je bilo tega dosti, pa je rekla:

»Mate, prejenjaj s kletvami, dušo boš pogubil!« 

»Vrag naj vzame še dušo!« je zdajci hlapec zaklel. »Kar pride naj ponjo, za barilček vina mu jo prodam!«

Ni bil še izrekel, že je v zidanico vstopil neznanec. Odkašljal se je in pozdravil:

»0ho, slišim, da tukaj nekdo svojo dušo prodaja! Pa za barilček vina jo da! Hej, malo je prida, če mu duša ni več vredna ...«

Vsi so se zasmejali. Mislili so pač, da je bil to samo izgovor neznanega popotnika, da bi lahko prisedel k njim. Zatorej je gospodar postavil pred neznanca poln barilček vina in ga po stari belokrajinski navadi povabil:

»V moji zidanici ne sme biti nihče žejen. Zdaj ste moj gost. Pijte, trudni popotnik!«

Neznani popotnik se je pa pogladil po kratki kozji bradici in znova vprašal:

»Kdo je tisti, ki prodaja svojo dušo za barilček vina?«

»Jaz!« je zdajci zakričal hlapec, udaril s stisnjeno pestjo po sodu in zraveti še grdo zaklel.

»Ugajaš mi!« je dejal kozjebradec. Potlej je segel v žep, položil pred gostitelja pest zlatnikov in velel:

»Hej, gospodar, tu so penezi! Dajte, natočite barilček najboljšega vina iz vaše zidanice pa ga ponudite vašemu hlapcu!«

Ker pa se je gospodar le branil in se ponujenega denarja ni upal dotakniti, je prišlek spet dejal s hripavim glasom:

»Se obotavljate? Več velja učena glava nego kup zlata! Vaš hlapec je pametnjak, pogumen pa ko volkodlak. Ugaja mi! Naj pije, kakor je želel.«

Gospodar je natočil poln barilec najboljse črnine in hlapec jo je počasi posrkal iz barilca. Ko je pa popil vse vino, je v podružnici na Gradniku udarilo polnoč.

Takrat je kozjebradec vstal in z zamolklim glasom zamrmral:

»Hoj, Mate, kdor kupi konja, kupi z njim vred tudi uzdo! Je tako?«

»Tako je!« se je pijanemu hlapcu kolcnilo v odgovor.

»Dejal si, da prodaš dušo za barilček vina. Kupil sem ti vino, plačal sem ga pošteno, tvoja duša je zdaj moja. Ampak k duši spada tudi telo, kakor spada uzda h konju.«

To je spregovoril, potlej pa poskočil, da je zabobnelo po Beli Krajini. Pograbil je hlapca in z njim zdrvel v temno noč ...

Prestrašeni so se domači v zidanici stisnili v kot za sod. Ko pa so pogledali skozi odprte dveri za bežečim kozjebradcem, so v svitu bliska, ki je gorel pod njegovimi nogami, opazili, da ima na nogah — kopita.

Tako je vrag sklenil kupčijo. Ker si je bil hlapec Mate sam sodil, pravijo Belokrajinci vasici nad Gradnikom še danes — Sodji vrh!