Vojni spomini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vojni spomini.
Januš Golec
Izdano: Slovenski gospodar letnik 51 (1917), številka 1–5, 7–9, 11–22, 25–51; letnik 52 (1918), številka 1–7, 9–12.
Viri: dLib 1 2 3 4 5 7 8 9 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 25 26 27 28 29 30 31 32 33 3435 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 Letnik 52, številka 1–7, 9–12; dLib 1 2 3 4 5 6 7 9 10 11 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

III. Prva bitka.[uredi]

Nastopili smo pohod v prvo bitko. Solnce, gališko žareče, nas je žgalo. Mogočen, temnosiv oblak prahu je zakolobaril s ceste, ko se je začela viti in v koraku zibati dolga črta vojakov našega polka. A ponosno lep je bil ta pogled na v prahu in solncev krepko stopajoče vojaštvo. Saj je odsevalo vsakemu bojevniku zdravje, moška moč in avstrijska hrabrost z obraza. To so vam bili tedaj vojaki, da, govorimo resnico, junaki, od prvega do zadnjega! Hodili smo dolgo v vročini in grizočem prahu v kratkih oddihih do večera. Nikdo ni omagal na potu, nikdo stopil brez povelja iz vrste.

Večerni hlad nam je v lahnem pihu otiral znoj s čela, dospevšim na cilj prvega dne, v gališko vas Ostrow. Je prav neznatno selo. Same slamnate bajte in nekaj pristno židovsko opremljenih žganjarn.

Tokrat mi ni nikdo priliznjeno pošepnil na uhe: V gradu boš nočeval! Prav borno rusinsko poslopje so meni in dvema stotnikoma odkazali v prenočišče za jedno noč. Truden in zbit sem bil od dolge ježe; a tudi moj želodec, ki je praznoval cel dragi dan, se je na glas proseče oglasil

Hušknilo mi je ravno mimo nosu starikavo bable s polno skledo nedolžno kuhanega krompirja. — Moj poželjivo uprt pogled in krul po prostorno praznih želodčnih prostorih ganil je ženšče in dobrosrčno mi je ponudilo gališke paše, krompirja v oblicah. Slastno mi je teknila ta hrana in pošteno sem zataknil z njo vse vrzeli in prazne kote po trebuhu.

Vode sem se napil na krompir in menil: o običajni pečenki s prikuho bom pa zasluženo sladko zasanjal.

Tovariša sta polegla kar po tleh na slamo. A meni kot duhovnemu gospodu je gospodinja sveže pogrnila postelj. Sedaj sem Jo pa imel postelj z odejo pod slamnato streho, dočim ko mi je nudil hvalisani grad gole stene in tla brez bilke slame. Vsi trije pa smo že kmalu posmrčali brez običajnih uspavalnih razgovorov.

Nisem utegnili niti zasanjati, pa me je začelo nekaj grizti in ujedati s tako silo, da se še očohavati nisem mogel vsled preštevilnih pikov. Užgal si sem šibico ter posvetil. Kot kobilice na travniku so debele, črne bolhe odskakovale v izpočitih odskokih na tla in pod rjuho. Proti tej nedolžno plahi živali sem bil tedaj še prav občutljiv. če sem jih prinesel na Remšniku le pet iz šole ali cerkve v postelj, si je morala Lojza natakniti očala in tako dolgo s slino mazati palec in kazalec, dokler ni počila zadnja vsiljivka na trdi plošči nočne omarice.

To noč v gališki bajti sem bil v mravljišču bolh sam, sam brez v tej stroki spretne Lojze. S pestjo sem udrihal po ležišču, stresajoč odejo, da bi vsaj površno prepodil grizeče ponočnjake. Zaman je bil ves moj trud. Bolhe so branile svoj dom tako trdovratno, da sem se po dolgotrajnem boju umaknil s postelje na tla, na slamo. Tukaj sem vsaj za nekaj ur zadremal in sklenil: na gališko postelj se pa ne vležeš nikdar več.

Za zajutrek sem pojedel dve kisli jabolki, in prav slabe volje zajezdil že osedlanega konja. Tega jutra mi je naprtil gospod polkovnik mučno službo, katere se nisem iznebil odslej nikoli. S 16 jezdeci sem namreč vedno jezdaril v mogočnih kolobarjih pred polkom, iskaje krajša ter mehka pota med njivami in po obsežnih travnikih. Po cestah je bilo pretrdo in preveč prahu; če je le bilo mogoče, smo korakali po pešpotih, katere smo jezdeci prej skrbno preiskali.

Ni bilo to nič kaj prijetnega, ker se človek v vednem diru na konju zlahka in utrudi, da mu šklepetajo kolena in pretreseni želodec tako votlo tuleče kruli. Pešcem so ljudje obilno ponujali kruha, mleka, jabolk in vode; za nas begajoče konjenike se pa ni nikdo zmenil.

Nekako opoldne istega dne smo prijezdili do potočka, ki se je vil med travniki. Zasopli konji so kar zazevali po krepčilni vodi. Stopili smo z živalmi v potok, da se vsaj nekoliko oddahnejo in napijejo. Ne vem, kaj je moji mrhi zlezlo v glavo. Prerit se je med drugimi v najbolj globoko vodo ter pil tu dolgo. Kar namali se je zleknil na kolena in — — štrbunk! odletel sem daleč preko konjske glave sredino tolmuna. Žival se je še prekupicnila na hrbet in se povaljala s sedlom vred po vodi in blata,

Skobacal sem iz tolmuna, do niti in glave mokroblaten. Konj je postopil za menoj na suho, se zadovoljno stresajoč, češ, sedaj sva se pa oba ohladila! Na konja nisem mogel več, sedlo je bilo preveč blatno. Istega popoldne sem jo rezal peš do večera in sem se v vročini do dobra posušil. Nočeval sem na slami v raztreseni vasi: Spilczyno.

še danes ne vem, kaj je bilo prav za prav vzrok, da smo v početku vojne gladovali vsi, mož kot častnik. Nobenemu niti na misel ni prišlo, da bi bil kdaj vprašal: Kje pa so naše kuhinje? Bog sam ve, kod so vozarile, da se nismo nikdar sestali. Jedel je pač vsak, kar je kupil od Žida, ali kar mu je podarila radodarna roka Seljakova,

tretjega dne sem bil že nepopisno gladen, ko smo dospeli okoli 3. ure popoldne v prav lepo vas: Bilka Szlaheeka. Spustil sem se s konja in jo ubral po selu, da si privoščim kaj za pod zob. Ravno nedelja je bila: iz cerkve je odmeval glas orgel in pa milo poljsko petje. Stopil sem tudi jaz v hram božji, da bi potožil Vsemogočnemu svoje zlakano gorje. Pogledi vseh veselo proseče pojočih vernikov so pri vstopu trenutno obviseli na meni, tujcu v posvaljani vojaški obleki.

Pobožnost je bila ubrana kratko in po blagoslovu se je ljudstvo razšlo. Pomolknil sem nekoliko v klopi in prebiral obilne, v mramor izklesane napise po cerkvi.

Človeška roka se me od zadaj na lahko dotakne, ozrši se zapazim, da se me je prijatelsko vabeče oklenila roka duhovnika. Roki sva si si stisnila, kot stara znanca in mož me je popeljal v župnišče. To vam je bil tedaj bogato in okusno opremljen stan, kakoršnega nimajo pri nas niti škofje

Župnik mi je nekako ponosno razkazoval svoje sobane, a jaz sem do dna praznega želodca menil: vse je nečimernost! Ko bi mi le ti mož ponudil kaj po lepi slovenski navadi, tedaj bi jaz navdušeno pel hvalo sobanam tvojega srca.

Dolgo sem nevoljno gledal ta posvetni blesk in lesk, predno me je mož posadil na mehki stolec sramežljivo povedal tako težko pričakovane mile besede:

„Če se vam ne bi zameril, kupico vina!"

Nikoli nisem tajil nasproti gostitelju lakote žeje, tudi tokrat sem proseče pokinil. Po prvi steklenki, ki je bila z zamaškom zadelana, mi je zlezlo toliko korajže v srce, da sem poprosil še jedi.

Mož se je debelega pogleda čudil, ker sem tako hlastno otepal kar cele falate svinjske gnjati, in mlel kruh kot žrmlje. Med jedjo nisva nič govorila. Le pošteno sem zalil, da se mi ne bi kje zadevala na pol zgrižena jed in sem razodel gospodu, da sem prav priprost, hribovski kaplan, ki je bil vajen jesti. Vsestransko zakrpan z jedjo in pijačo, sem prav od srca brenknil slavospevne strune bogastvu, vincu, najbolj pa svinski gnjati. In pozabil sem na vse prebite napore prošlih dni in bil tako navdušen vojak, da bi se bil tedaj poskusil s samimi mustačastimi kozaki.

Dolgo sva kramljala o poljski žlahtni in zatirani krvi, o bogastvu in bodoči vojni, ki ji bode pa itak koj po prvem spopadu konec. Nazadnje sem bil že kar pozabil, da sem vojak. Menil sem čisto, da kaplanujem pri tem bogatem župniku, ki ima tako okusno gnjat in gladko tekočo kapljo. Udomačil bi se bil docela, da niso oznanili gospodu prihoda drugih gostov. Zahvalil sem se mu na dolgo in po poštnenju. Nisva se videla nikdar več.

Po srcu in želodcu zadovoljen sem ostavil gostoljubno župnišče. Na cesti stoječ, sem pospraševal, kje da se je nastanil naš štab. Častniki kot prostaki so mi kazali na grad koncem vasi. Že sama beseda "grad" mi je razpodila vse rajske občutke po zavžiti gnjati in vinu. Privalili so se mi v glavo spomini o dušo- in telesnomorni praznoti velikih, pustih in zapuščenih grajskih soban. Med veseljem inn žalostjo sem se privlekel po prašni cesti do mogočnega vhoda v grad, kakor ga navadno vidimo po vseh galiških gradiščih.

Pred vrati je stal lakaj obritega obraza, belih rokavic in kar posejan z velikimi, svetlimi gumbi. Kar do tal se je poklonil meni, tujcu, in ponižne-prijazno pripomnil:

»Velemožni gospodje že čakajo za mizo.“

Stopajoč za strežnikom, sem si brisal čelo v resnem dvomu: Ni me li popiti vinski sok prestavil iz prašne vojaške resnice v deveto deželo sanj in pravljic?

Pri vstopu v krasno dvorano me pozdravi hrumeči smeh tovarišev, zbranih krog bogato obložene mize. Sedaj sem bil pač prepričan, da sem v gradu o kakoršnem sem čital v knjigah in čul v pravljicah. Ta z bajno čarobnostjo opremljeni grad je last znane plemenite rodbine Sapieha. Grajskih o našem prihodu ni bilo več na galiških tleh, pač pa so pustili grad z vso opravo in bogatimi zalogami avstrijski armadi na razpolago. Nekaj dvoran je bilo že z vso nežnostjo spremenjenih in pripravljenih za bolnico. Je-li še grad stoji ali ne, ne vem. Znano pa mi je, da so ga Rusi do dobra roparsko oskubili. Še mi smo našli pri prodiranju proti Jaslu v zapuščenem sovražnem taboru umetniško izdelane skodelice za kavo z napisom: Bitka Szlahecka!

Da smo mi v tem bogato založenem gradu pri jedi in tokajcu v veselju rajali, pač ni treba omenjati. Tako je nas navdušil ta dan telesnih dobrot, da je bil vsakdo prepričan: tukaj pač gotovo ostanemo nekaj dni. Nekako po polnoči smo zlezli v mehko se gugajoče postelje — brez bolh.

Nič na svetu ni tako opoteče kot vojaško veselje in sreča. Ob drugi uri po polnoči je zatrobil trobentač na dvorišču tolikanj prokleti Alarm!

Z Bogom grad kralke, rajske sreče! Ono noč in drugo predpoldne smo pošteno stopili. Enkrat popoldne smo se ustavili v večjem kraju: Kurovice. V tem selu je prijezdila mimo nas eskadrona ulancev. Nekateri jezdeci so postali in nam kazali do krvi opraskane konje, češ, s kozaki smo se že ravsnili na sulico in sabljo. Kako smo vam mi te konjske krampe tedaj pomilovalno gledali, božali in jim ponujali sladkorja. Bili so pač po našem mnenju ranjeni ali vsaj opraskani prvi — junaki . . .

Nastanili smo se v grško-katoliškem župnišču. Gospod pleban je bil suholav, starikav dedec, grdega pogleda in neprijaznega vedenja. Otrok je imel kričavo in vražje razposajenih, velikih in srajčnikov za par podov. Pri pogledu na ta otročji dirindaj po župnišču sem se hvaležno pokrižal.

"Zahvaljen Bog, da niso duhovniki pri nas oženjeni!"

Gospod pleban nam ni ponudil nič, Še vode ne, ampak samo grdo in mrko nas je motril. Uroki bi se mi bili oprijeli, da sem dedca še dolgo gledal. A prav vesel sem bil, da me je poslal oberst nekaj kilometrov naprej, poljske poti preiskovat.

Vrnil sem se v župnišče pozno v noč. Zbudil sem plebana s prošnjo, naj bi mi odprl prenočišče; dasi je znal, da sem jaz duhovnik in čeprav sem še bil v službi, me je pognal kot vsiljivega psa in mi zaloputnil vrata pred nosom.

Trenutno mi je v srcu togotno zavrelo, a premagal sem se. Krenil sem v hlev h konjem in tamkaj na slami spaval bolj sladko, kot pod negostoljubnim plebanovim krovom. Usoda ga je oplazila pozneje s šibo vojnega požiga za črnookost in neprijaznost. Sam mi je nekaj tednov pozneje tožil v Lvovu, da so mu kozaki skurili hram in hlev; ostala mu je le razposajena otročjad.

Nekaj kilometrov za Kurovicami začenja se nepregledna ravan in na karti je bilo zapisano: Samo ob suši in vročini prekoračljiva. Ko smo mi avgusta leta 1914 stopili na to plan, bila so tla vsled vročine suha in razpokana. Kako so se naši kmečki fantje čudili temu nepreglednemu žitnemu morju, ki je v lahnem pišu valovilo tako čarobno zlatobarvne. Rodna zemlja je črna, kot po naših vrtovih in ne rabi nobenega gnoja.

Vsakdo bi si pač mislil: V tako rodovitno ravnih krajih so pač kaj bogati ljudje. Kaj še! Rusinski kmet je reva in iz teh bogatih krajev je največ izseljencev v Ameriko. Vzrok bede rusinskega Seljaka so gradovi z ogromnimi veleposestvi in Židje. V vsaki vasi najdete grad, vsaj pred vojno je bilo tako, last kakega poljskega žlahtnika. Pa ne obdeluje sam razsežnega veleposestva, ampak ga daje v najem grabežljivem čifutu. Ta ga porazdeli med kmete in skuša izžeti iz krvavih seljaških žuljev v nebo vpijočo najemnino. Kmet dela in trpi, pa ne za svoj žep, ampak za grajski in židovski. Lahko umljivo, da je rusinski ratar precej len in se izseljuje. Kar so bili kmečki punti nekdaj za gradove in veleposestva v naši domovini, taka šiba božja je ta vojna za gališka gradišča in za veleposest. Galicijo sem celo premeril z lastnimi nogami pred in po bitkah ter videl, kako je stoletnim gradovom z gospodarskimi poslopji vred kikirikal rdeči petelin . . .

Po teh ogromnih žitnicah smo korakali iz Kurovic ves dan in dospeli v selo Przegnojow. Tukaj so nam ljudje že pravili, da so videli kozake z dolgimi sulicami. Zapovedana je bila tudi nam največja previdnost v noči, ker sovražnik ni več daleč. To slamnostreho selo, ležeče v popolni ravnini, je kaj pusto in dolgočasno. Mravljinci mržnje in pritajenega strahu so mi gomozeli po hrbtu, ko sem se pomikal med bajtami. Straže so bile razpostavljene ob vseh izhodih in dohodih. S stotnikom Franclom sva si poiskala v prenočišče navadno kolarnico' pri neki kmečki bajti, bolj koncem vasi. Dolgo sem premetaval vozove, pljuge in brane, predno sem napravil toliko prostora, da sva polegla lahko mi dva v štric v slamo.

To je bila noč pred prvo bitko, tega sva se oba dobro zavedala. Niso bila to prijetna čustva, saj se nobenemu niti sanjalo ni, kak lintver da je — prva bitka ... Znala sva tudi, da bi kateremu lahko ta prva praska upihnila luč življenja. Francel mi do dobra razložil, kako se je treba v boju plaziti po trebuhu in kriti glavo za kupcem zemlje.

Po podedovani slovenski navadi sva na slami nekaj Časa tarnala in moledovala. Predno sva zaspala, si je Franci pripravil samokres, meni pa potisnil bridko sabljo.

Tako-le ob dveh ponoči je bilo, ko sem vzdramljen si omencal oči in napel ušesa. Sam Bog naju se usmili! Dovolj razločno sem čul prasketanje pušk in hrupne klice: "Stoj! Streljaj!" Kot bi me polil z mrzlo vodo, me je nekaj preletelo po celem telesu. Zobje so mi zašklepetali in duša mi je govorila: Ponoči so nas napadli!

Francla sem drezal in suval, a jo je tako na trdo drotal, da ga ni bilo mogoče hipoma vzdramiti. Premetaval sem tovariša po ležišču s prijateljsko šepetajočimi opomini, a zaman.

Kar zaškripljejo vrata na kolarnici, Spustil sem kladastega Francla in z desnico sem se oklenil sablje. Med odprtimi vrati se je pojavila molče neka visoka moška postava . . .

Srce mi je v grozni negotovosti nabijalo in še niti dehniti nisem upal

Mož med vrati se je ozrl na desno in na levo. Desnico je dvignil. Posvetilo se je, počilo — in krogla je glasno škrebetnila med razmetane vozove in pljuge.

Francla je strel iz samokresa vzdramil. Boleče je zastokal in hotel planiti kvišku.

Z levico sem ga prijel trdo za vrat in ga potisnil siloma na ležišče. Posvetilo in počilo je v drugič; svinec je švignil malo nad najinima glavama. Drugemu strelu je sledil tretji, četrti, peti in šesti. Samokres je bil prazen, krogle so tičale med ropotijo v kolarnici. Vrata so zaškripala in velika, razbojniška postava je izginila v temi na dvorišču.

Ali sem se sedaj na dolgo zategnjeno oddahnil po prestani smrtni nevarnosti! Nekaj minut je zatonilo v prisluhu in nestrpnem čakanju, predno sva se upala iz kolarnice na dvorišče.

Na dvoru je bil čuti glasen hrup, lomastenje in kletvice so letele v vseh jezikih v temo. Vojaki so že mrcvarili po tleh razbojniško pošast, ki je imela namen, naju na smrt poškropiti s svincem. Prasket pušk je po vasi tudi potihnil: objela je naš tabor grobna tišina.

Cela nočna zadeva strahu in nemira se je pojasnila zjutraj na prav jednostaven način. Naša ulanska patrulja je ponoči prijezdila v vas. Ni pa takoj na prvi klic straže postala, in ta je ustrelila. In jednemu strelu so sledili drugi na vseh koncih vasi, a brez vsakega cilja, zgolj iz strahu in razburjenosti. Saj stražam ni bilo zameriti, da jih je prevladala nekaka plahost in zbeganost pri prvih strelih v noči, neznano odkod!

To pokanje nervoznosti je bilo povod, da je hotel dolgostegni Rusin naju s Franclom potipati na smrt. Pozneje dognano, bil je ta človek vohun v sovražnikovi službi. Koj prvi streli so ga uverili: Rusi, rešitelji in osvoboditelji, so tu! Hotel je tudi on pokazati krvave žrtve v dokaz, da ni izdajica samo po mišljenju, ampak tudi v dejanju. Mož je bil povrh še prepričan, da je streljal na obersta, a se je prav na debelo zmotil. Za strel res ni imel ravne roke. Poškodoval je s kroglami le svoje pluge in brane, vendar je te rane v lastnem lesu plačal s — smrtjo!

Zgodaj zjutraj smo odkorakali naprej z dokaj poostrenimi varnostnimi naredbami. Koj za vasjo je bilo razločno čuti gromenje in bučanje topov. Vsak je lovil na uho to rohneče gromečo godbo z nekako nestrpno radovednostjo, hoteč jo slišati od bliže in razločneje. Slednji korak v smeri sovražne strani je nam pričal, da se že bije oni prvi boj, v katerega bomo posegli tudi mi.

Okoli desete ure predpoldne smo postali, kriti od prav neznatne skupine gričkov, ki so se nekako plazili po ravnini. Tukaj nam ni bobnel na ušesa le grom topov, ampak tudi prasket tisočerih pušk in pa rezko, počasno in hitrejše, grozno drdranje strojnic. Moštvo je posedlo v negotovem čakanju po tleh, Častniki smo se splazili prav na vrh onih gričkov, da bi ne slišali samo tromb boja, ampak jih tudi videli. Takoj pod grički se je vila železniška proga.

Votlo doneče je počilo za nasprotnim hribom. Žvižgnilo je piskajoče rezko po zraku in nad progo so se pokazali naenkrat med bliskom in pokom beli oblački. „To so šrapneli", me dregne Francl, »Ono tam pa, kjer se med pokom in potresom vali zemlja v gosto-visokih oblakih na kvišku, so granate."

To je bil moj prvi nazorni nauk o artilerijskih ptičih, ki gnezdijo v jeklenih cevih, letajo preko hribov in dolin, a gorje, kamor se vsedejo. Očito priznano, meni so dopadli ti vedno gostejši, beli oblački v zraku in to puhanje črne zemlje na kvišku. Saj takrat še niti pojma nisem imel, kako grozen učinek ima tak oblaček, ako zaplava nad človeškimi glavami. Nekaj res očarljivega in za oči privlačnega je, ogledovati artilerijski dvoboj iz varne daljave.

Seve, tedaj prvič na onih gričkih nisem ne jaz pa tudi nobeden od častnikov ločil, strelja li naše ali nasprotno topništvo. Streljalo se je mnogo sem in tja. Sam Bog bi naj znal, kje je prijatelj in kje sovrag. Grom in buč topov je rezal in v bližini celo nadkriljeval prasket pušk in drdranje strojnic, kot bi vlekel koso po zraku.

Ko mi je udarjal ta prvi bolni hrup na uho, se mi je dozdevalo, da poslušam vretje in godlanje vode v ogromnem kotlu. Proti poldnevu je bilo streljanje vedno hujše in ljutejše. Naši častniki so kar nevoljno cepetali, Češ: »Tovariši od drugih polkov že trgajo v gromu in boju lavorike odlikovanj, nas pa puste tukaj samo poslušati in gledati."

Nismo več dolgo poslušali in gledali boja iz ozadja, ampak točno ob 12. uri smo prejeli odločno povelje: »Nemudoma poseči, v boj in podaljšati levo krilo ob železniški postaji Krasne!"

Polk se je raztegnil in razvil v dolgo rižo, takozvano bojno črto. Pomikali smo se naprej z razvito, vihrajočo zastavo, precej urnih korakov proti Železniški progi. Jezdeci s polkovnikom vred smo pa sledili regimentu na konjih.

Ob progi so nas pozdravili z glasnim: čink—pufi prvi šrapnelski oblački. Vendar nikdo ni bil še zadet, ker so se naboji razsuli in razpočili previsoko v zraku

Za progo se je vlekla še jedna brežaja, na to se je pa raztegnila na daleč mokrotna ravan. Brž ko smo prihiteli na to vlažno plan, nam je začelo gosto brundati in frčati mimo ušes, kot bi nas obletavali sršeni v divjem poletu.

Moj konj Elko je bil prva žrtev jeklenega sršena. Zadrdnilo je v daljavi na strojnico. Žival je bolestno jeknila in se pijano opotekla na kolena. K sreči sem hitro spustil stremena, sicer bi bil čutil polomljenih kosti konjsko težo. Rdečekrvni curek je na dolgo brizgnil iz neznatne rane na prsih in žival se je v smrtnih stresljajih zgrudila na hrbet

Ta prizor na krvaveče, s smrtjo se boreče živinče je osupnil vse ostale jezdece. Oberst je bliskoma skočil s sedla in zapovedal: »Konje za fronto in peš za menoj!"

Še enkrat sem se ozrl na v zadnjih vzdihljajih utripajočega Elka, ki me je tako milo pogledal v zadnji, za me nepozabni pozdrav.

Naš cilj bila je postaja Krasne. Pred razločno vidno skupino hiš koncem planote je bil videti v dolgi vrsti drevored. Iz teh gosto nasajenih divjih kostanjev je bliskalo, pokalo, se kadilo in drdralo; ostre jeklenke so se usule na nas gosto kot toča. Nikdo ni zapovedal, pa vsi smo polegli na tla in se tu vlekli naprej po trebuhu. Sovražna artilerija nas dolgo ni zapazila, ker smo rili naprej naglo in neustrašeno. Ruska pehota je streljala kot zbesnela, a vse nemerjeno, previsoko: vsi projektili so šisteli nad našimi glavami.

Gromska strela! Kako me je jezilo, ker sem bulil lazeč po trebuhu na prosto oko in na daljnogled, a nisem ugledal nikjer kletega Rusa. Gadine, zarovani so bili v zemljo čez glave in se mi je zdelo, da siplejo nevidne moči po nas točo krogel.

Naši fantje in strojnice so tudi počele pokati, a bogzna kam, saj cilja ni bilo uzreti prav nobenega. Par sto korakov smo menda tičali vsaksebi, oni so nas morali videti, a mi njih ne! Tako bolj na slepo smo se streljali kaki dve uri. Le tu in tam je kateri s pritajenim cvilom oznanil, da ga je ugriznila kaka jeklenka do živega. Naši fantje so kar besneli v togoti in gorje Rusom, da niso tičali tako globoko v zakopih. Moštvo je v divji jezi drvilo naprej proti onemu drevoredu, ne meneč se za svarilno klice: »Na zemljo!"

To prenagljeno junaštvo so siromaki po večini plačevali z življenjem, kjerkoli je potegnila v ravni Črti morilna sovražna strojnica.

Med to večurno prasketanje in drdranje je pa nekaj s silnim pišom zašumelo od zadaj, tresnilo ne daleč pred nas v veliko poslopje tik za drevoredom. Na več koncih je puhnil mogočen dim na kvišku. In plameni, so začeli lizati streho, kamor so zadele granate. Kmalu je bilo celo poslopje v dimu in plamenu. Razlegal se je do nas iz iste smeri obupno-glasen krik in jek.

Naša artilerija je iztaknila ruske strojnice, ki so po nas kosile skozi okna mesteca Krasne. Obsula je ta kraj z granatami in šrapneli. A tudi Rusi so se maščevali za ta dobro pogojeni cilj, začeli so soliti naše vrste iz topniških cevi vseh kalibrov. Granate nam niso prizadevale veliko izgub, ker so po večini nerazpočene bunkale v vlažna mehka tla.. A prokleti Šrapneli, ti so prifrčali z ostro rezkim piskom od strani v naše vrste. Po 10 do 20 mož je poškropil jeden na kri ali smrt. Ljudje so odskakovali in tulili, da se je človeku kar potapljalo srce v tugi in grozi.

Mestece Krasne je gorelo v švigajočem plamenu. Potegnil je še nesrečni veter od nasprotne strani nam v oči in obraz grizeči dim z mamečo vročino. . .

Ta prvi spopad je bil nekaj groznega, ker je nas prvič skoro trenutno objelo in zgrabilo vse vojno gorje. Od spredaj silni pehotni ogenj in divji požar: od strani pa je sula na nas pogin sovražna artilerija kot iz peklenskega žrela,

Pri vsem tem prasketanju, gromenju in udarjanju se je pokazal naš avstrijski vojak pravega in neustrašenega junaka. Niti jeden ni zbegano plašen tekel nazaj, ampak vsak je ril naprej, četudi v gotovo smrt. Nad vse ganljivo vdano so se vedli v tem boju častniški sluge. V najljutejšem ognju so nosili ter vlačili mrtve častnike v ozadje. Enega sem videl, kako je po trebuhu plazeč, ves črn od dima, prismukal ranjenega, gospoda za kupec z lopatico vržene zemlje. Tukaj je postal, izvlekel obvezo in začel zavezovati krvavečega ranjenca. Malo preveč je pri tem opravilu dvignil roko. Sovražna krogla mu je od strani postrigla tri prste. Niti zajavkal ni junak, ampak vtaknil ranjeno roko v žep. pograbil gospoda z levico in ga vlekel nazaj.

Toneče solnce je sipalo zadnje, krvavo rdečkaste pramene žarkov na bojno polje pri Krasne dne 26. avgusta 1914. Večerni hlad je v nežnem šušlanju jel gladiti in božati počrnela lica razjarjenih bojevnikov.

Pri objemu blagodejnega mraka se je polegel prasket pušk in artilerija je zaprla peklensko žrelo. Le besneče uničujoči požar je še bolj grabežljivo zasadil kremplje v poslopja. Visoko sikajoči plameni so nekako pritajeno, a dalekovidno trobili delo komaj začete vojne.

V kritju mraka smo prejeli povelje: Umakniti se nazaj! Dvignile so se naše precej prerejene vrste In zapustile nikdar pozabljeno — prvo bojno polje. Rusi so morali videti naš umik, a niti jeden se ni pokazal iz rova, da bi se pognal za nami.

Stali smo v nepopisnem ognju od ene ure popoldne do osme ure zvečer, a menda nobeden ni videl sovražnika.

Ko sem se pomikal nazaj po vlažnem, po dimu smrdečem bojnem polju, nisem mogel verjeti, da sem doživel v nekaj urah vso grozo vojne. Uvidel sem, da vsi popisi vojsk in bitk, kar sem jih kedaj čital v svojem življenju, niso niti senca tega, kar se dogaja in doživlja v resnici. Prva bitka! Ostaneš mi do pičice nepozabna v spominu do smrti...

IV. Po prvi bitki[uredi]

Umikali smo se molče resnih obrazov na levo, proti mestecu Glynjane. Na tem nočnem pohodu sem zgubil svojega slugo Lojza. Nad tri tedne se odslej nisva videla. Z od požara dobro osvitlene planjave smo zavili v gozdiček. Ravno na prehodu iz luči v gozdno temo sem žloputnil s starikavim podpolkovnikom našega polka v do vratu globoko lužo. Pošteno sem se pohladil; ta kopelj mi je nekoliko omilila žalostne utise prvega spopada. Kar na slepo srečo smo kresali po gostem lesu in prav po naključju smo speli v zgoraj imenovano mestece. Mraz me je šklebetajoče potresal, ker sem stal premočen v nočnem hladu. Ubogi po sili okopani podpolkovnik se je vsedel na kanton ob cesti, si podprl trudno glavo i; menil: »Tukaj bom sedaj počakal, dokler me ne maga neizogibna pljučnica."

Zmotil se je. Zgodilo se mu je kakor tisti osebi, ki se poslavlja vsako pomlad od kukavice, pa jo posluša prisušene duše še skozi desetletja, Tudi naš spod podpolkovnik še pokrehava dandanes, a brez — pljučnice.

Mene so pozvali še ono noč v glynjanski grad, kjer mi je divizijski šef-zdravnik oblekel službo paderja. Kakor v hram božji ob času obiskanega shoda vsuli so se ranjenci vseh mogočih polkov v gradišče, da jih obvežem. Z veseljem sem se lotil tega krvavega dela, videč, s kolikim zaupanjem so uprte v mene motne oči stoterih ranjencev. Saj so bili menda prepričani, da sem izučen ranocelnik.

Bog zna, kolikim sem obvezal ono noč rane, po večini povzročene od sovražnih šrapnelov. Prihajali so po največ primeroma lahko zadeti; oni, ki so čutili še toliko moči, da so se lahko privlekli z bojišča. Kar je pa bilo težko ranjenih, so prebili ono noč na zapuščenem bojišču.

Najbolj se mi je smilil mlad, lepo zrasel stotnik 27. pešpolka, katerega je na pot prinesel, napol privlekel njegov sluga. Obraz je imel omotan z žepno ruto, katere se je držala gosto strta kri. Odmotal sem mu jednostavno obvezo. Od šrapnela zdrobljena spodnja čeljust se je pobesila navzdol. Ranjenec je za razjokati milo pogledal in mučil se je; rad bi mi nekaj povedal. Glase je bruhal iz sebe, a bili so podobni pretrganemu lajanju, ne človeški govorici. A ponudil sem mu papir in svinčnik. Tresoče je napisal: „Vode!“

Ponujane pijače siromak niti piti ni mogel. — Moral sem si izposoditi pri zdravniku ušesno brizgalnico. Velika muka je bila, predno sem mu po kapljicah vsaj nekoliko pogasil pekočo žejo. Obvezal ga sem, kolikor se je dalo, vendar dvomim, da je kedaj okreval.

Do bele zore sem opravljal samaritansko službo. Po vseh grajskih sobah je ležalo ali čepelo polno ranjencev. Usmilili so se mi ti ljudje, ker so trpeli žejo; mlakužaste tamošnje vode se jim nisem upal ponuditi.

V župnišče sem stopil in prosil za božjo voljo odpomoči. Mlad, prijazno usmiljeni župnik mi je zagotovil, da donese čaja in mleka. Držal je natanko dano besedo. Za nekaj časa so se pojavile na grajskem pragu tri mladolične dame z obsežnimi vrči v rokah. Vse je vrelo k njim, vsak je hotel pokusiti med prvimi hladilne pijače. Pri pogledu na to žejno množico so se dobrosrčne dame na glas razsolzile. Preril sem se med ranjence in jih s silo uvrstil tako, da je pil vsak, nobeden preveč, a vsak nekaj.

Med delitvijo čaja in mleka so se ne daleč od mesta bobneče oglasili topovi, da se je kar potreslo debelo zidovje. Naenkrat se dvigne na dvorišču hrup. Pokati je začelo iz pušk in glasno vpitje se je mešalo med prasket vedno gostejše padajočih strelov. Ženske so prestrašene viknile in jo ubrale proti izhodu. Ranjenci so se plaho spogledali; zazibalo se med njimi, vse je rilo, se suvalo in gnječilo proti vratom, na prosto. Po gradu je zaoril obupen krik: „Kozaki! Kozaki so tu!"

Na ta klic so ranjenci s prestreljenimi nogami se stokaje dvignili in lazili po vseh štirih Iz sobe v sobo, iskaje izhoda. Z vso močjo sem se postavil jaz pred vrata in vpil nad obupano množico, naj se pomiri, saj smo vendar za debelimi stenami pred kroglami najbolj varni. Splašene, zbegane reve so poklekale pred me, mi objemale kolena ter rotile, na jih ščitim, naj jih ne predam krvoločnim kozakom, ki bi jim gotovo iztaknili oči

Po gradu krik in vik, zunaj po dvorišču peket strelov. Po zraku je zadrdralo glasno ropotanje propelerja. Ta meni dobro znani ropot mi je vzel trenutno osuplost in pogodil sem pravo kričeč:

„Saj ni kozakov, ampak le aeroplan drči gre po zraku, v razburjenosti streljajo nanj."

Še nekaj mučnih trenutkov, od vseh strani bodeče plahi pogledi in usodepolni streli so ponehali. To je bil sedaj globok oddih iz src nas vseh, znak rešitve iz smrtnega strahu. Kot bi posinilo solnce na slano, odtalili so se groze obrazi ranjencev. vsak se je pomirjen potegnil v svoj kot.

Avstrijski aeroplan je drčal nad gradom. Sanitetni četovodja je zaukazal moštvu na dvorišču, da je streljalo. S tem je zakrivil občno paniko, ki se bila lahko v gnječi med vrati hudo osvetila.

Še predpoldne je priropotalo pred grad 60 nosinskih „Išta hajta“ vozičkov. Vse ranjence, ki ni mogli hoditi, smo naložili na te uprege in odpeljali so se proti Lvovu v bolnišnice. Grad je bil sedaj zopet prazen, le vzduh po šteti človeški krvi se je neprijetno valil po s slamo natlačenih sobanah. Dela ni bilo nobenega; oči so me zasrbele od prečute noči zazehalo se mi je na široko in menil sem: Januš popravi si nekoliko od bedenja razmetane ude s spanjem. Sanitejcem sem še naročil, naj me pokličejo v slučaju potrebe in podal sem se na obhod po gradu Iztaknil sem sobo s posteljo, si sezul samo čevlje in zasluženo sladko zahrjavsal. Sanjal nisem nič, spal pa, kot bi me angelci zazibali, dolgo do večera.

Peketanje konjskih kopit, hripavo zategnjeni klici in par strelov iz bližine mi je pretreslo uspavane živce, da sem se zavedel, kje da sem. Bliskoma sem hušknil iz postelje, pograbil čevlje v roko in jo ubral proti izhodu na razgled, če zopet kako teslo po nepotrebnem ne poka v zrak. Grajski hodniki so bili vsi prazni, dvor istotako, nikjer žive duše. Solnce je bilo že zatonilo.

V mraku in v popolni samoti so mi zagomazeli mravljinci strahu po hrbtu. Konjska kopita so zapeketala v naglem diru po cesti. Moje oči so prestrašeno uzrle doslej neznane suličarje — kozake!! Trenutnega strahu, ki me je bliskoma preletel, ni mogoče popisati. Saj sem z lastnimi očmi gledal divjake, o katerih se je tedaj govorilo, da celo mrtvim iztikajo oči!

Krog in krog gradu je bila zasajena gosta, trnjeva živa meja, ki je imela samo dva, precej ozka prehoda. Pri sprednjem preseku žive meje se je kar trlo kozaških jezdecev na mršavih kljusetih, vsak je hotel biti prvi na grajskem dvorišču. Seveda, ti mustačasti rogovileži so se rili med seboj in za nekaj minut tako zagozdili uhod, da prav nobeden ni mogel ne naprej in ne nazaj. To njihovo suvanje, medsebojno psovanje in prerekanje za prednost je bila moja rešitev. Bosonog, s čevlji v roki sem čakal v trepetu groznih gostov, ki me bodo pobili in povrh še iztaknili oči. K Bogu sem obupno vzdihnil. Od zadaj je peketnilo po grajski stezi. Pred menoj je prestrašeno začudeno postal avstrijski dragonec, sedeč v sedlu in drugega konja vodeč praznega za uzdo. Spogledala sva se, razumela brez besedice, in jaz sem z risovo naglico planil na praznega konja.

Z bosimi nogami sem se tesno oklenil konjskega trebuha in v valovitih skokih sva izginila hitro iz grajskega dvorišča na cesto. Kozaki so zapazili ta pobeg. Parkrat je počilo za nama, krogle so frknile mimo ušes. Nekaj jezdecev jo je ubralo za nama, slišati je bilo naglo udarjanje kopit. Trdo sem stisnil čevlje v roki, moj spremljevalec je pa potegnil sabljo in ubrisal s platiščem po konju, da bi ga pognal v hujši dir. Konjske noge so se dotikale komaj tal, tako sva drvila po cesti. Dragonec pred menoj in jaz za njim. Preganjalci so vpili za nama; cepet njihovih konj mi je udarjal vedno razločneje in bliže na uho. Ozreti se nisem mogel. K Bogu sem valovil vzdihe, da bi mrcine le streljale ne. Cesta se je vila precej časa ravno in ta plan mi je v diru šepetal smrt in izgubo oči!

Od židovske gostilne ob cesti se je naenkrat tu odcepljala na desno poljska, ozka steza. »Na desno!" sem viknil dragoncu in konjska kopita so planila na travnato-mehka tla. Kakih tisoč korakov od ceste je rastlo na močvirnatem travniku pritlikavo jelšje in visoka trstika, V to naravno kritje sva se spustila in smuknila s konj. Blato je plusknilo kvišku, pa počenila sva oba močno utripajočih src. Znoj nama je kar lil s pereče razgretih obrazov, prsi so lovile sapo in noge so se tresle v grozni negotovosti: so li naju kozaki spasli ali ne? Nekaj hrabrejši dragonec je pobulil med trstikami in mi šepnil: »Jih ni videti, zdivjali so gotovo naravnost po cesti." Poltema je objela ravan in močvirje ter naju, uboga begunca, varno prikrila preganjalcem. Blatne noge sem si obrisal ob trstike in obul čevlje, ki jih na begu, hvala Bogu, nisem izgubil.

Sedaj še le sem rešitelju krepko stisnil roko s toplo zahvalo, da me je rešil gotovega ujetništva in smrti. Povedal mi je, da služi pri divizijski kavaleriji. Tudi on je počival utrujen v hlevu pred gradom, ko so pridrveli v mestece kozaki. Meni podarjenega konja je že nasedlanega ujel na grajskem vrtecu. Pojasnil mi je, da sem jaz moral spati nad 8 ur in naši so ostavili Glynjane kmalu popoldne.

Med temi pomenki je sililo v ospredje drugo vprašanje: Kam pač iz tega močvirja? Kje dobiti na­še čete? Dragonec je silil nazaj na cesto, a temu pa sem se jaz odločno protivil in obveljala je moja. Ko­nja sva težko izvlekla iz močvirja in stopala peš po v temo zavitem travniku, neznano kam.

čez nekaj časa sva zajahala in pustila konja stopati, kamor sta hotela, da je le šlo naprej. Na tej planjavi ni bilo žive duše, ne bajte, niti luč kakega ognja ni zabliskala od nikoder. Ta ježa v vedno go­stejši temi, brez najmanjšega kažipota, v golo nego­tovost, je bila zame nekaj groznega. Govorila nisva nič, se tudi nobenemu ni ljubilo. Konja sta stopala prepočasno, pognala sva jih bolj na desno in v trab.

Dolgo Časa sva jezdila v diru. Daleč na desno se je tupatam nekaj trenutno posvetilo. Zdirjala sva v tej smeri, Luč je švigala vedno gostejše in razloč­neje. »Ce je luč, so ljudje, naj bo že kdor hoče", je menil dragonec ter še urneje pognal žival. Res, do­bila sva ljudi, še avstrijske vojake, ki so užigali vžigalice in skušali na straži podnetiti ogenj v zaba­vo in kratek čas. Povedali so nama, da kake pol ure odtod, če jezdiva naglo, prideva do gradišča, koder nočuje divizijski štab.

Dragonec je zavrisnil od veselja; zdirjala sva naprej do gradu, do divizije. Cilj bega sva hitro do­segla. Dragonec je v grajskem hlevu dobil svoje to­variše, jaz sem se napotil med častnike, da povprašam po svojem regimentu. Gospodje še pozno v noči niso spali, ampak pisali, risali in brskali po kartah. Prijazno so me sprejeli, poslušali mojo zgodbo in me po vojaški navadi pogostili s tečnimi ostanki večerje. Jedel sem hlastno kot volk, saj moj želodec že dva dni ni ničesar prekuhaval razen vode. Povpraševal sem še po svojih tovariših, a vsi so nevedno odkima­vali z glavo.

Spal sem do jutra na dveh stolih. Pri odhodu so me povabili, naj jezdim z njimi, bom že kje iztak­nil svoj polk Stražmojster mi pripelje konja s pri­pombo:

"Gospod, s tem krampom pač ne boste prišli daleč. Le poglejte, še odeje nima pod sedlom; dobil vam bo žuljave obtiske in obtičal na cesti."

Dobri mož me je še poučil, da je v selu Gaje divizijski tren. Tjekaj moram na vsak način, da do­bim konju potrebno koco. Na karti sem si še pogle­dal to Gaje, bilo je sapramensko daleč. Hočeš nočeš moraš! Krenil sem sam na konju proti že omenjeni vasi. Dobro je zadel stražmojster, ko je nazval za­ničljivo mojo žival "krampa". Konj je bil res dobesedno ničvreden kramp z vsemi mogočimi hibami in slabimi lastnostmi, Mrha je vedno neumno-radovedno bulila naokrog, ni gabi­lo moči pognati v trab. Preklestil sem ga iz jeze po ušesih in rebrih, a pri krepko padajočih batinah je pobrcaval in obstal nepremično na mestu. Štatljivec je bil, mrha suholjava!

Dolgo me je pustil, da sem se mazal z jezo in potrpežljivostjo, predno je samovoljno krevsnil malo naprej. Radi upravičenih kletvic na tem potu se bom še do dobra vical; Bog mi grehe odpusti, kaj pa li sem hotel drugega. Stopal sem po prašni poti le ko­rakoma, kot bi prevažal šmir. Srečaval sem le posa­mezne jezdece, ki so drvili mimo v trabu. Moje klusje je povohnilo za vsakim konjem, zapeketnilo nekaj sto korakov v dir za njim, a nato zopet postalo in tako preklicano neumno bulflo ter potrepalo z očmi. Presodil sem ga, da je v mirnih časih vozil v paru, zato mu sedaj ne diši samotno sedlo.

Posebno na cestnih ovinkih je mrcina redno po­stajal. Moral sem iz sedla, za uzdo sem ga vlekel in kresa! nekaj časa peš poleg njega. Že proti poldne­vu je šlo. Jaz, samotni klativitez, nisem prehodil še niti polovice poti. Sedaj se je še pa črnotemno poob­lačilo. Dež je začel padati v debelih kapljah. Moj plašč je romal z izgubljenim Lojzom bogzna kod, a mene pa je ploha brisala in prala od vseh strani. Pod streho ni bilo stopiti kam, vso plajo sem prebil na cesti v počasnem, živalsko trmastem koraku. Ko se je preletelo, sem se sam sebi usmilil do solz. Saj je vendar vse nabijalo po meni, vse nebesne in ze­meljske šibe.

Kje je še bilo Gaje! Mene je neusmiljeno mrc­varil giad; moker sem bil, da je kar curljalo od me­ne in truden, da sem podremaval na konju. Na ovinku se je kljuse zopet ustavilo in ni pre­stopilo koraka več. Tepel sem ga, gladil in vlekel, vse zaman! Obstalo jo kot pribito na cesti.

V teh trenutkih sem penoč od jeze obupaval. Zbrcal sem mrcino v cestni jarek, jo privezal ob br­zojavni drog in se sesedel na mokra tla. Skril sem od toge pekočo glavo v dlani in stopil na ono žalost­no stopnico človeškega življenja, ko je človeku vse jedno, če tudi pogine v cestnem jarku. Prav nič ni­sem več razmišljal, ne molil, ne se hudoval, glava je mi kleknila na kolena in zaspal sem.

Spal sem trdo, nemoteno in dolgo. Tako v na­pol spancu sem čul, predno sem se prebudil, da me nekdo prijazno-proseče kliče. Na ustih sem začutil pekočo tekočino in tedaj sem odprl oči.

V naročju me je držal vojaški duhovnik in mi kapljal na izsušena ustna grizoče hudega ruma. Okrog mene je bilo zbranih vse polno zdravnikov in častnikov. Na cesti je stala dolga vrsta upreženih vozov.

Krepko sem potegnil iz ponujene steklenice in zavest se mi je vrnila; spoznal sem, da me je po­bral iz cestnega jarka slučajno mimo vozeči „Feld-spital."

Kljuse me je še čakalo privezano ob drogu, a nisem več zlezel nanj, ampak stopil v ponujeni voz, in povedal usmiljenemu kuratu svojo bridko in žalo­stno povest. Vozil, večerjal in spal sem pri radodar­nih gostiteljih vozeče se bolnišnice.

Drugega Jutra sem zvedel, da se zbira moj ze­lo raztrošeni regiment v Lvovu. V Lvov ni bilo tako daleč več in jaz sem hrepenel po svojem polku kot po domu. Bolnica mi je podarila še odejo za kopja in poslovil sem se s toplo zahvalo. Častniki in prostaki so gledali mojega konja, mu privzdigovali noge in menili: "Kozak je, saj nima podkev na zadnjih nogah." Jaz še tega pomanjkljaja. na mrhi niti zapazil nisem, ker mi je bilo šeckojedno, kakega rodu in pokolenja, je štatljivi grdun.