Vojaška

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Vojaška
Jovan Vesel Koseski
Viri: Priskrbel Kozma Ahačič
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vojaška[uredi]

Kaj bliska se v jasnim, kaj votlo doní
Pred nami na levi na pravi?
Od sela do sela v okrogu verší,
Kot jeka v zaperti dobravi.
Orožje se sveti, vojaški je šum,
Nabira se čuda okinčenih trúm.
Vitezi cenjeni,
Kam ste namenjeni,
Kaj vam zažiga v obrazu pogum.

Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na boj
Za pravdo, za dom, za Cesarja,
Zakonu domačimu vitežki roj,
Protivnimu groza viharja.
Obraze bojari nam hrabrosti blesk,
Desnica, če vdari, razruši ko tresk.
Ude trum ločimo,
Grade naskočimo,
Tabor pred nami drobi se ko pesk.

Podravske, posavske planave so nas
Iz krepkiga jedra rodile
Neplažba, sloboda, premaga tačas
So tri rojenice nam bile.
Železo nam perva je dihnula v dlan,
Sloboda domovja naročila bran.
Zmaga le gledala,
Nekaj povedala,
Slišali boste, če bliža se dan.

Več ljubiga naše domovje imá,
Ko celiga sveta deržave,
Bogastva neskončno v naročju gorá
Na vidu cveteče dobrave.
In deklice naše so limbarja cvet,
So tenke ko jelke, njih usta so med;
Mi jim odrečemo,
Snubiti nečemo,
Gremo ostudniga tujca objet.

Ko sonce nam sveti prededov spomin
Na nebu človeškiga djanja,
Dva Rima sta sinam slavjanskih planin
Pod mečem se vdala mašvanja.
Horule – gorane – Otokar junak
Zapadnimu hrabro postavi na tlak.
Drugi mogočnimu,
Zmaju iztočnimu,
Bili so treska neskončen oblak.

Kaj Samo junaški v odgovor je dal
Ošabnimu tujcu, ste brali;
De Svatopluk ni se protivnika bal,
Od Balte do Jadre so znali.
Do nas, ne čez nas, je prisilil Mahón,
Na bukve slovenske prisegel Burbón,
Galija sliši ga,
Treba ni višiga,
Rotu zaupa – v zavetju je tron.

Nej bo ga ko listja sovražnika broj,
Ko trave po gorah slovenskih;
Serdito razkačen pripelji ga v boj
Sam vojvoda brezdnov peklenskih.
Če terdiga snopja skerbí te nasad
Mlatiče slovenske povabi na mlat.
Radostno vrisnejo,
Krepko pritisnejo,
Udrijo serčno, ne štejejo klad.

Nabita je risanca, ojster je meč,
Obilno v kartušu je blaga,
V junaškimu sercu poguma še več,
Na vraga, o bratje, na vraga!
Stoleten raztergati v migleju hrast,
Je dana nevihti gotova oblast;
Hujši mi planemo,
Urniši zmanemo,
V prah jo spremenimo vražno pošast!