Vodnikovo življenje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vodnikovo življenje
Jurij Kosmač
Objavljeno pod psevdonimom Danecki.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 2, št. 35 (28.8.1844), str. 139‒140
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vodnikovo življenje

Kaj ne, ljubi bravci! de ste vse, kar smo vam v naših novicah dozdaj od rajnciga gosp. V. Vodnika, slavniga krajnskiga pevca, za pokušnjo dali, vselej z veséljem brali. Ali vam ne bo morde všeč, ako vam tukaj od njegoviga življenja nekaj povemo? Le poslušajte nas, to je on sam od sebe zapisal:

„Rojen sim 3. Svečana 1758, ob 3. uri zjutra, v gorni Šiški na Jami per Žibertu iz očeta Jožefa, in matere Jere Pance iz Viča. Dedec Juri Vodnik je rojen v Šent Jakobu uni kraj Save, se je perženil na Trato pod Goro nad Dravlami k hiši Žibert. Potle kupi hišo v Šiški na Jami, ime seboj pernese v leti 1730, vmerje 1774, star osemdesét in pet let. Je rad delal in vino pil. Večkrat mi je sam pravil, kako sta on inu njega oče Miha hodila na Hravaško, kupčovala z prešičimi, vinam in platnam, zraven dober kup v oštarijah živela. Večidel Vodnikov je pozno starost doživelo; dva brata inu ena sestra mojga dedca so mene dostikrat pestovali, inu potle hvalili, kader sim pridno v šolo hodil.

Devét lét star popustim jegrè, luže inu dersanje na jamenskih mlakah, grem volan v šolo, ker so mi oblubili, de znam néhati, kader očem, ako mi uk ne pojde od rók. Pisati in branje me je učil šolmaster Kolénec 1767, za pervo šolo stric Marcel Vodnik, Franciškaner v Novim Mestu 1768 inu 1769. Od 1770 do 1775, poslušam per Jezuitarjih v Lublani šest latinskih šol. Tiga léta me ženejo muhe v klošter k Franciškanarjam, slišim visoke šole, berem novo mašo, se z obljubami zavežem; al 1784 me Lublanski škof Herberstein vun pošle, duše past. Krajnsko me je mati učila, némško inu latinsko, šole; lastno veselje pa laško, francozko inu sploh slovénsko. Kamenje poznati sim se vadil 1793.

Z očetam Marka Pohlin, Diskalceatam se iznanim 1773, pišem nekaj krajnskiga inu zakrožim nekitere pesme1, med katirmi je od zadovoljniga Krajnca komaj enmalo branja vredna. Vselej sim želil krajnski jezík čéden narediti.

Baron Žiga Zois, inu Anton Linhart mi v leti 1794 naročita, kalender2 pisati; to je moje pervo delo, katiro tukaj vsim pred oči postavim, de se bodo smejali, inu z menoj poterplenje iméli. Če bom živel, očem še katiro noro med ludi dati; naši nastopniki bodo saj imeli kaj nad nami popravljati inu brusiti. ‒ Pisano na Gorjušah v bohinskih gorah 1. dan Rožnicvéta 1796.“

Do tega časa je Vodnik svoje življenje sam popisal. K njegovimu lastnimu pisanju še to le pristavimo:

V leti 1797 ga je škof grof Herberstein v Ljubljano poklical in duhovnika pri s. Jakobu izvoljil. Tukaj je začel „Ljubljanske novice“ pisati, ktére je J. F. Eger natiskoval in poredama šteri léta, to je od léta 1797 do 1800 na svetlo dajal, ki se pa dan današnji prav poredkama dobé, in ki jih morebiti, skorej bi rekel, malo naših bravcov pozná, od ktérih sam gosp. Vodnik takó le piše:

Smo stare Novíce
Negodne drobnice,
Nam dobri so kotje
Za delat napotje;
Se bomo zmedile
Iskavca dobile.
Pretekla bo zima,
Zastojin nas iše:
Nobeden nas nima,
Ko jez in bukviše.

Komaj je Vodnik tukaj eno léto dolžnosti pridniga dušniga pastirja opravljal, so ga že učenika v Ljubljanske latinske šole poklicali, kjer je več lét z velikim veséljem, prizadevanjem in pridani úkaželjno mladost razne učenosti učil. Ravno tačas je on tudi domače Slovence, umne prevoditelje, ki so s. pismo v slovenski jezik prestavljali, z svetam in v djanji podpiral, in večkrat mu je tudi duhovni zbor Ljubljanske stolice novi prevod s. pisma dal pregledovati.

Več prijatlov slovenšine so ga nagovarjali, de bi svoje pesmi, ki jih je posamezno pel, skupej na svetlo dal. Tega nagóvora vesél, jih kmalo več prav lepih odbére, ter jih pri J. Rezerju v Ljubljani v letu 1806 pod nadpisam „Pésme za pokušno“ da natisniti, in med ljudí pošle. ‒ Naslédno léto, to je 1807 je pa „Sulžbo med vitezama Lamberg in Pegam“ (das Turnier zwischen den beiden Rittern Lamberg und Pogam), pésem krajnskiga naroda, na svetlo dal, ki jo je gosp. J. A. Zupančič v némški jezik prestavil.

Potém, ki so bili v latinskih šolah po celim cesarstvi za vsako šolo posébni učeniki poterjeni, je naš domorodec gosp. Vodnik učenik zemljopisa in dogodívšine v imenovani učilnici postal, za ktéro je tudi prekrasne bukve dogodívšin v némškim jeziku spisal, ki se imenujejo: „Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebietes von Triest und der Grafschaft Görz.“

V leti 1809 je dal on tudi pésmi za Brambovce na svétlo, ktere so se od ust do ust po celi dežéli takó razširile, de se še dan današnji sèm ter tje peti slišijo. Tistim, ki jih morebiti še ne poznajo, tukaj le eno za pokušnjo damo, ktera se glasi:

Brambovska dobra volja.
Kar smo mi brambovci
Več nismo cagovci
Volje smo židane
Dobro nam je.

Kaj néki máramo
Samo to baramo
Ke so sovražniki?
Ih čmo pobit.

Drava čigáva je
Soča čigáva je
lh bomo varvali
Kdó jih če pit.

Prid'te sovrážniki
Prid'te razbójniki
Tepeni bodete
Vas je premál.

Polci, Estrajhari
Čéhi, nu Madžjari
Vsi smo za eniga
Eden za vse.

Mi vas povábimo
Ki ne pozábimo
Kakšni vojšaki ste
Zajmite z' nam!

Z' verham natóčimo
Kozarce, hóčemo
Narpréd Cesarjovo
Zdravico pit.

Kralja ni goršiga
Folka ni bolšiga
Kakor je Cesar Fronc
Kakor smo mi.

Zdaj pimo tičino
Na Cesaričino
Zdravje, naj lilia
Večno cvetè.

Že smo natóčili
Ga bomo póčili
Cesarski Vajvodi
Na vašo čast.

Sami nas vódite
Pred nami hódite
Za vami pójdemo
Serce velà!

Domove vàrite
Prav gospodàrite
Ženice matere,
Stari možjé.

Neveste lúbice
Terčmo na kupice
Ko nazaj pridemo
Poroka bo.

Ko je bil z Francozam na Dunaji mir potérjen, se je tudi v Ljubljanskih šolah veliko preobernilo, in naš Vodnik postane vodja latinskih šol, kmalo po tem mora tudi učilnico umetnikov in rokodélcov prevzeti, in ravno tačas je bukve „Pismenost ali Gramatiko za perve šole spisal, ki jih je L. Eger v leti 1811 natisnil.

Njegovo nar veči in koristniši delo, ki si ga je naložil, je bilo: „Nemško-slovensko-latinski slovár, kakoršniga so z nami vred domači Slavijani že zdavnej pogrešovali. Pridno in z velikim trudam je slovenske beséde zbiral, koder koli je hodil, predenj jih je okoli 30 tavžent v slovenskim jeziku za imenovan slovár skupej spravil, ktérga je mislil v léti 1813 natisniti in med Slavijane poslati; ravno zató ga je tudi prijatlam pismenstva oznanil, in pervi list že natisnjen v róke podal; tóde kmalo potém se je zopet vojska z Francozam iz noviga vnela, in to délo ni moglo od rók iti, ampak je moralo zastati, noter do današnjiga dne! Pač velika škoda, de ni dozorélo in stoterniga sadú doneslo!

Po dokončani francozki vojski postane naš že prileten gosp. Vodnik učenik laškiga jezika in slovstva, dokler ga je negoden mertud 8. dan Prosénca 1819 proti desetim zvečer zadel, in iz srede njegovih prijatlov vzel, ktéri z celim slovenskim narodam vred še dan današnji po njemu žalujejo. Na Ljubljanskim pokopališu pri s. Krištofu počiva, kjér so mu njegovi prijatli in ljubovniki v večen spomin kamen z naslednim napisam postavili:

VALENTIN VODNIK

rojen 3. Svečana 1758 v Šiški, umerl 8. Prosénca 1819 v Ljubljani.

Ne hčere ne sina
Po meni ne bó ‒
Dovelj je spomina
Me pesmi pojó!

Postavili 1819, popravili 1839 prijatli.“

Danecki.

1) Pisanice od lepih umetnost na letu 1781.

2) Ta kalender je pod imenam »Velika Pratika« v letih 1795, 1796 in 1797 na svetlo dajal.