Vlomilec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vlomilec
anonimno
Izdano: Slovenski narod 23. januar 1909, letnik 42
Viri: dLib18
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ni se še polegel strah vsled zadnjih predrznih vlomov v Kandiji, ko je že draguljar Dragan neko nedeljo v jutro našel svojo prodajalno malone izpraznjeno. Nebroj radovednežev je stalo pred prodajalno v najobljudenejši cesti Novega mesta in se je čudom čudilo, kako so mogli lopovi vdreti v prodajalno, ki se je zapirala po najmodernejšem načinu, ki je veljala kot trdnjava napram najspretnejšim zločincem. Pa nikjer ni bilo ničesar poznati. Neki babjeverec je zagotavljal, da so iznašli tatovi tako železo, ki se samo na ključavnico pritisne pa ta razpade. Najhujše na tem je bilo, da se o storilcih prav ničesar ni vedelo. Kaj ko bi bili takozvani pošteni domačini! Strah in groza je spreletavala slehernika, ki je bil tako nesrečen, da je imel kaj za odnesti. Ko sta pa v prihodnji noči v bližnji ulici še dva posestnika občutila vprašljivi blagor imetja, tedaj je bilo vse mesto skrajno zbegano. Plaho so hiteli ljudje po ulicah, so stikali glave in edina skrb je bila vsakomur, da to, kar ima, spravi na varen kraj. Pa kaj, ko nobena stvar pred takimi brezvestneži ni varna! Bdeti bo treba, bdeti, stražiti v vsaki hiši celo noč, da se odvrne nesreča. In tako so previdneži tudi ukrenili.

Več dni je bilo vse mirno. Stražniki so že omagovali, toda vztrajnost vodi do gotovega uspeha. In ravno Purgarjevemu Nacetu, ki so ga sicer imeli za strahopetca, je zasvetila zvezda slave. On je rešil čast vseh meščanov, on je zalotil in ujel vlomilca, zato je šlo njegovo ime še dolgo časa potem od ust do ust.

In to se je zgodilo tako-le.

Neko noč Purgarjeva Manca ni mogla spati, ker jo je zob bolel. Ko je že šlo proti tretji uri v jutro, se ji je zdelo, da nad njeno glavo, na podstrešju nekaj ropoče. Opozorila je na to svojega Naceta, ki je pri mizi bdeč iskal v »Dolenjskih Novicah«, kaj je novega po širokem svetu. Ta se je delal, kakor da bi ničesar ne slišal, v istini pa je ropot na podstrešju že nekaj časa poslušal, ne da bi bil imel pogum zapustiti svoje varno zavetišče. Sedaj pa se je vendar le sramoval, svoji Manci pokazati se v pravi luči. Vstal je rekoč: Danes pa bo, danes! Po prstih je stopical iz sobe, dasi mu je strah vlil težkega svinca v noge, je zagrabil debel za to že pripravljen porajtel na hodniku in se je kar je bilo mogoče tiho plazil — ne proti podstrešju, bi bilo preveč nevarno, marveč v spodnje prostore svoje hiše, kjer je hitro iz postelje pometal vse, kar je imelo odrastle moške hlače, potem pa je pogledal še pred hišo in je pri sosedovih dobil v naglici še nekaj moških pesti. Nekaterniki so zastražili hišo, da bi lopov ne mogel ubežati, Nace pa je peljal svojo vojsko previdno na podstrešje, kjer je stara svetilka delila svojo skromno luč tako, da je bilo le za silo videti. Ker je bilo število napadalcev veliko, je celo naš Nace čutil v sebi junaka. Sprva je bilo vse tiho. Podstrešje je bilo zelo obširno in tistih nepotrebnih kotov in kotičev jo bilo tudi zadosti. Povsod se je moralo posvetiti, seveda — nič in zopet nič. Dasi so preganjalci prišli na podstrešje le za to, da bi tata vlovili, so se vendar čutili olajšane, ko niso nikogar našli. Kaj pa mislite, taki lopovi tudi streljajo, ali bodejo, kaj je takemu človeku za tuje življenje! Kar zakriči domači Peter: Tam je tam! Na levi je nekaj grozno zaropotalo. Na zid prislonjena že vpokojena vrata so so prevrnila na tla in črna senca je stekla naprej v temo, kjer je zopet izginila. Vsi zakriče h krati: Tat, tat! Ko so videli, da se jim tat umiče so dobili neverjeten pogum, sigurnost življenja pa je rodila razne dovtipe, ki so deževali proti zalotenemu nesrečnežu. Najglasnejši je postal vojskovodja Nace.

»Le skupaj, le skupaj,« poveljuje svojim sobojevnikom. »Ta nam ne sme uiti. Le čakaj ti pasja kuga, danes nas boš poznal! Plačal boš ves strah, ki smo ga zaradi tebe užili. Le naprej, le hitro, pa skupaj. Kdor ga prvi doseže, le s krepelcem po njem, če mu prav noga odleti, saj to ne more biti prepovedano. Le pripravi se, ti levi razbojnik — oho, zopet je naprej švignil, pa ima urne pete, ta zajčja korajža. Zdi se mi, da je kožuh na robe oblekel, da bi mislili, da je sam privilegirani hudiček pred nami. — O, poznamo mi take burke - to te ne bo rešilo, le hitro odmoli svoj zadnji očenašek, ti duša kosmata, kmalo boš v krempljih pravice. Le skupaj, le skupaj — ha, da vidite, v past je šel — tam za tramom, ne more več naprej, vsake komedije je enkrat konec — le sem, le sem —!« 

Vse je drlo proti označenemu prostoru. Hiša se je stresala, ropot in vpitje pa je postalo tako, da se vboga Manca v postelji strahu ni upala dihati misleč, da se vrši nad njo krvavo klanje in da svojega Naceta ne bo več videla živega.

Nace pa je bil na konju. Bliskoma se vrže na tla, poseže z redkim pogumom v temo tja za tram ter zakriči zmagonosno:

»Ga že držim, ga že imam — luč, luč, kako ta vrag brca, ne boš mi utekel ne ali te drži Purgarjev Nace! — pokaži, pokaži, kak razbojniški obraz imaš!«

Ob nepopisnem upitju se je Nacetu posrečilo, spraviti groznega hudodelca izza trama. Prestani strah je le temu izvil iz prsi bolesten »beeeh«. Bil je — sosedov kozel.

Tableau!