Vladimir Levstik: Dejanje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Književna poročila
Vladimir Levstik: Dejanje

Ivo Grahor
Izdano: Ljubljanski zvon let. 55, št. 2, 1935
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

VLADIMIR LEVSTIK: DEJANJE. Povest. 172 strani. Založila Vodnikova družba 1934. Natisnila Narodna tiskarna v Ljubljani.

Levstikova povest, ki ji je dejanje kot izraz dobe snov in vsebina, je umetnina posebne vrste. Motil bi se, kdor bi ji hotel nadeti politično skupnost s komerkoli ali s katerokoli silo socialnega življenja, kakor je nasilno — fašistično — to res poskušal dr. I. L. v „Jutru“ dne 16. decembra 1934. In vendar je politično in literarno pomembna povest. Po snovi je celo dnevno aktualna, saj obravnava eno tipičnih „dejanj“ naše politične dobe. Levstik si je izbral samo jedro.

Ko preberemo njegovo povest, se nam zdi, da je po nekem nerazumljivem naključju občutno okrnjena, in nas preganja, da vrtamo v svet, iz katerega rase tako nujna življenjska tragika. Avtor je obsodil v njej politični umor. Dosledni konec njegove ostre misli je vprašanje o vrednosti človeka kot politične sile. Ali ni služba fašizmu zabloda? Resnično, človekovo posamezno življenje se mora s to smerjo sile nujno križati tragično, ker je bil politično orodje reakcionarnih sil. Tako doživljenje samega sebe je pri Levstikovem junaku Sergeju sprožila Kajina ljubezen. Dejanje, ki mu je bilo dotlej glavni in najbohotnejši pojem, se umakne ljubezni in po tej se potlej meri vse njegovo življenje, resnično, ne ve več kakor prej, ko se je merilo le delno in zavestno, namerno, a ne svobodno usmerjenostjo. Nenadni politični dogodki ga pahnejo iznova v preteklost, ga razdvoje in strmoglavijo v boju nepremagljivih sil na dno življenja. Dramatiko tega boja je vpletel Levstik v povest stosedemdesetih strani. Vsa tragika Sergeja je v zločinu, v dejanju! — ki mu je bilo prej izpolnitev življenja in ki zdaj, po dveh, po enem dnevu, torej že trenotek nato, nima več prostora v njegovem edinem, nedvomnem življenju. Tembolj, ker mora ubiti prijatelja, storiti nedejanje. Skozi ta usodni trenotek ga telesno reši in požene le elementarna, z višjih vidikov nizkotna, podla želja, da bi živel. Da bi živel, čeprav za ceno moralne in etične smrti, ki bo stopila med njega in Kajo in ves svet za vselej.

V Sergeju je upodobil pisatelj, kljub temu, da mu je dal poklic pisatelja visokošolca, vendar le povprečnega človeka, povprečnega umsko in socialno. Očito je Sergej zrasel v malomeščanstvu, ki ga pomanjkanje kulture žene v ekstreme in pomanjkanje politične izobrazbe v fašizem. Razen tega je Sergej temperamenten mladenič, malce nadut in razvajen zaradi slepe materine in zveste sestrine ljubezni. Pisatelj je to vzdušje dokaj obširno označil v prvih štirih poglavjih, ki jih moti le bledost barv in včasi priisiljeno poudarjanje junakove drame. Tudi še dolgi pogovor s stricem Lonskim in kot nasprotje z učinkovitim, a sicer nepotrebnim Jindro se vleče v postranski smeri še prav do glavnega dejanja. S tem se umetno poveča — delno res mojstrsko — tisto veliko nasprotje, ki ga prinese v ta svet lepa Kaja. Njen nastop je tako močan in skrivnosten, da nas spominja junakinj iz ruskih romanov. Sergejeva drama o dejanju in ljubezen sta tako poudarjeni in spojeni v široki ekspoziciji za nadaljnjo, ožjo, povest; obe sta vsebinsko važni.

V povesti pa sta dejanje in ljubezen ohranjena bistveno različno. Sergejevo dejanje je kot umor iz zasede preneha biti dejanje prav tam, kjer bi moralo tekmovati z ljubeznijo. Junak se ne pripravlja nanj. To odjemlje snovi napetost. Sergeja vlečejo zunanji dogodki v prisiljeno dejanje in ni čudno, da se mu upira. Toda upira se mu ne toliko notranje, kolikor zaradi zunanjih okolnosti, in zlasti ne zato, ker bo to dejanje, ki mu je v svoji drami pisal slavospev. Saj bo to le zla senca dejanja. Torej s te strani ni mogel doživeti notranjega nasprotja in v tem zmislu naslov povesti ni izčrpan.

Prisiljeno dejanje stori junaka samo po sebi nesrečnega. Saj mu O’Brienovi ukazi niso več sveti, nasprotno, ta fašistični krvoločnež mu je že odvraten in bi zanj ne šel ubijat Simonoviča, tudi če bi bil ta res izdajalec, kar pa ni nikjer dokazano. Avtor sicer pravi, da se je mož osebno sprl z vodjo in šel zato v nasprotni tabor. Toda jasnega o tem ne zvemo in v politiki se težko ločijo osebni povodi od načelnih. Avtor pravi tudi, da je za Sergeja Simonovič še zmerom poštenjak, in nima nasprotnih dokazov, razen verjetnosti, da je vedel za atentat delavcev na fašiste. Tu se usodno kažejo nedostatki političnega okvira povesti.

Pisatelj je sicer res izrazito naznačil naš čas s poostrenim političnim bojem, dobo vojaške organizacije političnih strank; njegova dežela Silvanija bi bila lahko katerakoli moderna nacionalna država v zrelem kapitalimu. Prav nič pa ni označil v njej razrednega boja. Tako visi tudi podlaga Sergejeve politične usode v zraku. Dopolniti si jo moramo sami. Seveda pa ostanejo zato meglene tudi slike pouličnega boja in zeleno stranko je nakazal avtor zaradi tega z mašinerijo organizacije in njenega vodjo kot demona. Notranje dejanje povesti se prične zato šele tu: v oblasti temnih sil postane Sergej nehote morilec, preslab je bil, da bi se uprl in plačal svojo mladostno zablodo z življenjem, nato ga prevzame gnus in hkrati skrb, kako bi se rešil. Povest se stisne okoli zdravila. Zločinec se krčevito oklepa življenja in se zaradi tega ne more notranje sprostiti in dvigniti. Ta njegov boj nam je pisatelj z veliko umetniško silo in globoko psihološko analizo opisal v prizorih med Sergejem in urednikom Frankom Urbanusom ter nato še med Sergejem in preiskovalnim sodnikom Tekstorjem. Ob spoznanju sodnikove propalosti in poštenosti na smrt obsojenega hajduka Alibabina se njegove duševne muke razvnamejo, tako da — niti ob novici o skorajšnji oprostitvi — pri Kajinem obisku ne more več prikrivati resnice. Zavrže alibi s sumljivo igralko, ki so mu ga bili že veljavno obesili, in prizna svoj zločin.

Sergej sprejme torej kazen za svoje dejanje, čeprav ne vemo iz povesti, ali ga bo sploh doletela, ko je pa že zavladal režim, ki bo hotel dejanje prikriti pred javnostjo. Junaku pa ta politična izprememba še ni bila znana. Njegova ljubezen do Kaje se med tem ni bila izpremenila. Da bi mogel njej pogledati v oči, ji mora priznati resnico, ki jo je njena ljubeča duša že tako uganila. To je konec povesti.

S priznanjem je Sergej ostal etično človek. Bralec odloži knjigo z občutkom, da se je junak za svoje drage, za tiste, ki ga ljubijo, rešil. Glavni prizori mogočnega notranjega boja so opisani mojstrsko in skrajno napeta povest drvi k logičnemu zaključku ter zbuja v nas ves čas sočustvovanju z junakom. Ena kal studa zanj pa ostane v nas. Moralno je za nas slabič, črv, slepa žrtev političnega boja, nesrečnik. Ubijal je iz slabosti, glavno pa — ironija — ker v resnici sploh ni doživel svetosti dejanja, ki ga je hotel v svoji drami pred ljudmi poveličati. Ta tragika učinkuje ubijajoče. Samo stud nad družbo, ki je mladega človeka pognala v nesrečo, deluje še dalje mimo njega in še močneje.

Velika moč povesti je psihološko globoka slika junakov. Oblikovanje oseb je naglo in temu primeren je tudi slog povesti v poslednjih dveh tretjinah. Dramatično je duševno dogajanje, ki se dviga in pada, dočim je v začetku opis zunanji in so tudi važnejši zunanji dogodki, razen trenotka z odkritjem ljubezni. Da se duševna napetost stopnjuje, skrbita mojstrsko podani osebi, reporter in sodnik; prvi skrivnosten, kakor pri Dostojevskem policijski komisar, drugi pa prav nov evropski tip. Ta globoki dušeslovni prerez bi ustrezal ravnini romana. Smemo pa šteti pisatelju v dobro, da se mu je kljub utesnitvi posrečilo napisati razgibano moderno povest.