Visoka pesem (Koseski)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Visoka pesem
Jovan Vesel Koseski
Spisano: Visoka pesem (1850)
Viri: Priskrbel Kozma Ahačič
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Visoka pesem[uredi]

1. Uvod[uredi]

V imenu svetimu, v imenu vsih imén,
Ki se mu vklanjajo kreposti tega sveta,
Ki vsim stvarém pogoj, ki cena je vsih cen,
Ozrímo kviško se v imén' Bogá očeta!

V imenu luči tmin, zmagavca besnih sil,
Ki smerti vdavši se, otél je svet pogina,
Ki hlad je naših ran, zdravilo vsih zdravil,
Napnimo gerla moč v imenu sladkim Sina.

In razvedritelja oblačne pameti,
Ki je od vekomaj modrosti čiste plamen,
Obeh oseb izid, z obema – v eni tri,
Zapojmo glasnih ust v imenu duha, Amen.

2. Oče naš[uredi]

Bitje čudno, bitje brez prilike,
Duh visok čez uma misli vse,
Ki v svitlosti večno rajske dike
Osnoval pravice tron si je;

Ki po zraku žarne krogle viješ,
Dih sladak iz cvétlice puhtiš,
Iz neviht življenja blagor liješ,
Blisku kdaj, in kod, in kam veliš.

Čudno bitje, bitje neizmerno,
Stvarnik, rešnik, drug in oče naš,
Kí ta svet pomnožiti stotérno,
Ali v nič ga z migam djati znaš;

Ki od sonc do mične trohe peska,
Od prahú do kralja vsih zverin,
Od kresnic do strašne luči treska,
Vsim stvarém si uzrok in začin!

Nam si oče, oče nam gotovi,
V blagor naš darí nam srca clo;
Čujte polki, čujte vsi rodovi,
Oče naš je sveto bitje to.

Je naš oče, vir ljubezni žive,
Brez izjemka skerbno vsih straní
Nam daruje vsaki dan vidljive.
Dan na dan nevidne blagosti.

Da na kinč podobe veličanske,
Nam prižgê v obrazu vida kras,
Čelu vcepi misli modrijanske,
Ustam dá besede sladki glas.

Rêče soncu: Brazde plod mi zbudi!
Reki: Daj želečimu požir!
Rêče zraku: Hlada ne zamudi!
Noči: Daj utrudenimu mir!

Bog ljubezni, oče vsiga sveta,
De sta nam, ki gline prah smo le,
V glavi um in duša v sercu vneta,
Slava vsa in hvala tebi gré!

Slava de veselja serce vriska,
Ko pomlad natora oživí,
Hvala de v dolini solz in stiska
Cvetlic nam obilno dozorí:

De nam up nebeškiga življenja,
Up veselja rajsko večniga,
V hudem boju zmote in terplenja,
K zmagi sklep, orožje v bitvi da;

De ob času greha bič odlašaš,
De slabosti naše prispoznaš,
De celò hudobniku zanašaš,
In k pokori čas in moč mu daš.

To je milost, milost brez prilike,
To ljubav neskončna tvoja je,
Ktera v cvet razvíti vse mladike,
Vsakí berst obdati s plodam če.

Bog ljubezni, oče sveta tega,
Odpri tej molitvi svoj posluh!
Serca nam očisti dima zlega,
Daj de nas navdá detinstva duh!

Daj, de bi po uku tvojim bili,
Obernili v tvojo slavo tvojo vse,
De bi krepko snage pot hodili,
Čistih serc, ko dečno serce je;

Daj de bi, ko zadna bitva mine,
Nam očí zatisne mirna smert,
Tud za nas, nevredne tvoje sine,
Sveti dom nebeški bil odpert!

3. Posvečeno bodi tvoje ime[uredi]

Zadonite združeni svetovi,
Vse danice, zvezde vse višín,
Zemlje toki, morskih rek valovi,
Zraka piš, kreposti globočin!

Zadonite trombe kerubimske,
Harpe svete korov angelskih,
Zadonite pesmi serafimske,
Hosiana bitju bitij vsih!

Sveto, sveto, sveto vedno bodi
Tvoje imé pravice silni Bog!
Na kolena zemlje vsi narodi,
Pojte »Sveto, Sveto, Sveto« krog!

Sveto ime neskončniga spomina,
De častim te vredno, daj, o daj!
Posvečeno v duhu tvôga Sina
Bodi tu in tam na vekomaj!

Ko se cvetje krasne tulipane
Letnih dob iz popja zableší,
Ko svitlost prikazni še neznane
Nočni mrak obnebja preletí;

Ko na zraku zime jasno studne
Tisučerno zvezdic blesketá,
Se zavzame človek zgodbe čudne,
Serce mu stermenja duh navdá.

To pa je o blesku tvoje slave,
Kar ob soncu žar večerni je;
Iz odsvita večne luči prave
Le utrinka blede iskrice.

In stermenje tebi zaderžali,
Pozabili tvojo slavo bi,
Bi češenja tebi ne skazali,
Ki te luči živo jedro si?

Ki posvetni bliža se visosti.
Ktera kot on sam je sanj in prah,
Čut obide lastne ga slabosti,
Neželjen mu šine v žile strah.

Se ponižno močnimu priklanja,
V blesku kron mu serce trepetá,
Se za čast posilnika poganja,
Ki mu ljud za nohtam smet veljá.

In bi tebi slave ne zapeli,
Ki si vse visosti kralj in car;
Tebi, ki si oče zemlji celi,
Vsim stvarém, zvezdišu vsim vladar?

Ki, ko streseš rob obleke svoje,
Vse te svitle sonca otamniš;
In če migneš novih svetov roje
Iz kaósa vihrati storiš.

Sveto bitje, Živi Bog ljubezni,
Tebi samo čast in slava gré;
Posvečeno v strahu in bojezni,
Posvečeno bodi tvoje imé!

Tebi le spodobi se češenje,
Tebi gre, de glasno vsih straní,
Te žival neskončno mergolenje,
De te duh in praha sin častí.

Zadonite vsi tedaj svetovi,
Vse danice, zvezde vse višin,
Zemlje toki, morskih rek valovi,
Zraka piš, kreposti globočin;

Zadonite trombe kerubimske,
Harfe svete ves nebeški raj,
Zadonite pesmi serafimske:
Sveto, Sveto, Sveto vekomaj!

IV. Vlada tvoja pridi nam![uredi]

Blagor kjer kraljuje splošne sprave,
Snaga kjer si vsnuje tihi dom,
Spora zmaj potuhne krute glave,
Mir puhtí bratinstva cvetni kom.

Tam so res na zemlji tej nebesa,
Zgine tam nevolje siv oblak.
Slast odsvit je vsakiga očesa,
Človek tam je angelam enak.

Tam v izdaj šibkejšiga ne pazi Skrivni tat,
ko gladni bistrovid,
Serčnih mer hinavšina ne kazi,
Bratu vsak marljivo množi prid.

Blagočut prijazna je beseda,
Dobročin namembe je izraz,
Na korist le bližniga se gleda,
Djanje kjer ukaže serca glas.

Vsih platí odmev je le ljubezen,
Polna je sočutja vsaka stran,
Človek clo namen lažnivih trezen,
Delam le pobožne misli vdan.

Je prepir, pa blagočutja samo,
V dobrimu kdo pervi stop dospé,
De od tam prostejši krepko ramo
Bratu v prid podati ročen je.

Dan za dnem preteče v miru gladko,
Hvale poln, molitvi posvečen,
Dela trud izide v spanju sladko,
V sad gotov pretvori se namen.

Spolni se v izviru vsaka želja,
Sloga serc zedini družtva vse,
Solze so v očesu le veselja,
Tuge jok neznan človeštvu je.

Zgine duh nesložnosti, bojezni,
Vse navdá zaúpa jasni kras,
Bog je cilj, pričina, vse ljubezni,
Vedno le pravilo on za nas.

Vlade cvet, al že si ti med nami,
Vlade slad, al nas navdajaš mar?
Sta dosežna perhlo slabi rami,
Al sta sanj, za tu - nebitna stvar?

Žalibog! sta, daljno proč od zemlje,
Naši po slepoti splašena,
Greha ki za kazni vir ne jemlje,
Napčno vsim priprosti uzrok dá.

Še temní pomota naše glave,
Še razum zavit je v gosti mrak,
Dih zastonj zaúpa v sape zdrave,
Strasti je igrača smertni vsak.

Istina; pravica, mož-beseda,
Prazni so in votli glasi še;
Le zaman po zmage znakih gleda,
Ki si zbral pravedno cesto je.

Kar velí zapoved vere svete,
Rani se na zemlji vsaki dan,
Uma dar, in milosti prejete,
Bo še dnes, ko nekdaj, zakopan.

Zgini ta napaka, mili Oče,
Vlade slad pravične dojdi nam,
Pravo pot ki vižati nas hoče,
Krepi moč do mračne meje tam;

Sveti nam prijazna luč pokoja,
Pervimu nekdaj namenjena,
Doba brez terpinčenja in znoja,
Brez pregreh in tug napadanja.

V. Vlada tvoja zgodi se.[uredi]

Bog nebes, voditelj sveta tega,
Štvarnik naš, ozvezdja in prahú,
Poln izvirk, pričina bitja vsega,
Večni duh uspeha in mirú!

Nedosežno, modro, blago bitje,
Snag zaklad, modrosti in dobrot,
Vsim stvarém brez mere plodno klitje,
Rojstvo vsih ljubezni in lepot!

Od kresnic do bleska Kerubina,
Od perhnin do trupla sončniga,
Vsih osup je tvoja veličina,
Vsim nagib le volja tvoja da.

Do mahú od cedre veličanske,
Do šeptanj od treska zlih vremen,
Spriča vse močí nam tvoje djanske,
Sjajni ert, veršine tvojih cen.

Ti velíš - blešeče krogle spejo
Hipno v mrak neskončne delje tje,
Zapoveš, in nove prederejo,
Lepših svit okrožje kinči vse;

Naročiš, in luči neštevilno
Zalša ti obleke sončni rob,
Migneš le, nališpa se obilno
Zemlja vsa pretežena blešob.

Kimneš, de! - pretí nam doba treska,
Narod cel človeški trepetá;
Rečeš, ne! vesela ura leska,
Zemlja raj je plodni, srečna vsa;

Ti veliš, pozimska slana skrije
V beli plajš gošave, polja, sad;
Zapoveš, in rahlo se razvije
Skrito vse v oživljeno pomlad.

Bog visok nebes in sveta tega,
Tebi kdo primeriti se sme?
Sonca kras; bleskot okrožja
Vsega Zgine v nič, ko tebe se zavé.

Iz globín, iz delje neizmerne,
Gleda te, ko mi, čistejši duh;
Miglej tvoj tajivne in nevarne
Razkropí, ko piš kardela muh.

Bog visok obnebja, zemlje, sveta,
Vsih deržav, vladarjev, kraljev car,
Vredno s čim častí te duša vneta;
Vmerlih kak prijeten ti je dar?

Samo to, de tvojiga kraljestva
V krogu se pobožno vkloni vsak,
V zvezi do nezmerniga posestva
Zjasni se pohlepnosti oblak.

Svet spoznaj, in tu in unkraj groba,
Tvojo čast, in tvojo visokost,
Bodi duh, al bodi perst-osoba,
Velikan, vladar, al kmet priprost;

Tebi gre, de pade na kolena
Pred teboj, kar gibati se zná,
Vlade vsak de tvoje tehta ceno,
Vse ji v prid do zadne trohe da.

Tebi gre, de tu v deželi skusbe
Prepusti se tvôm naklonbam svet,
Serca žar de čisti grešne gnusbe,
Živo zmir za tvojo slavo vnet;

Tebi gre, de človek vedno meri
V isti cilj, ki tvoja mera je:
"Sreča vsih! prospeh keršanski veri!"
Ta namen, naš Oče, zgodi se!

VI. Daj nam dnes potrebno vse.[uredi]

Scer dajaš brez prosbe nam osebno,
Vidiš prej, kaj sila je, ko mi,
Ceniš kar je vsakimu potrebno,
Prej ko v njem se želja prebudí:

Daš otroku gladnimu v zibelki,
Kar mu moč izreči še ne da,
Cvétlici na trati, v gozdu jelki
Dojde brez besed zahtevanja.

Plod lanú, konopniga prediva,
Lišpa polj široko cvetni plan,
Žitnica bogata tik je njiva,
Polja krog prostrane hoste stan;

Trop ovac na pústini se pase,
Volne poln za zimski kruti mraz,
Vínograd oblóžen zreti dá se,
Blágora težak je žitni klas.

Tega daš obilno sam od sebe,
Pred ko stisk potrebe kdo spozná,
Kaj tedaj nadlegali bi tebe,
Tvoj previd brez prosbe vse nam dá!

Tode ti ukažeš, de se prosi,
Rekel si: Prosite pristno me,
Vsakim po zahtevanju se znosi,
Le de v prid in snago dar mu je.

Človek pa spoznati vedno ima,
Dojde de po tebi vsaka stvar,
Sámodsé de svet ničesar nima,
Tvoj de je, kar pride, blagi dar.

Splošno se zedini v tebi krasno,
Vsemu si podpor, obstoj, izid,
Svetu tak oznani se naglasno,
Vse od tam, človeku vse je v prid.

Je tedaj spodobno, de se moli,
Hleba nam daruj za dnešni dan,
Nej doni zaupno vse okoli:
Manjkanja nam bodi krepki bran!

Nam daruj le to, kar je potrebno,
Ne preveč, ne kupoma, ne dik,
Tudi ne, kar bilo bi posebno,
Al celó le samoljubja mik.

Daj nam le, kar neobhodno terja
Časniga življenja silni stisk,
Krepki skit, ko kvara ost namerja,
Zdatni bran, grozí ko s treskam blisk;

Zmage venc, ko bor s pregreho žuga,
Vedri um, ko bliža se oblak,
V tebe up, ko nas napada tuga,
Blažno vse premeni v srečo tak.

Tuje nam ostani sporno vrenje,
Nam neznan zavid in muke jok,
Mirno se premikaj nam življenje,
Čistiga izvirka rahli tok.

Bodo tak se snage vse združile
Tebi v čast, človeštvu v cvet in prid,
Vsahnule nasprotne puste sile,
Sadja poln in slave bo izíd.

Zdravje scer tvoj vedni dar nam bodi,
S tem pa tih in zadovoljen čut,
Vzame ki kar koli se prigodi,
Tvoj za dar, ne za naključbe but.

Blagor nas tedaj ne bo zapušal,
Nam bo vse darilo iz nebes,
Milo ti to prosbo boš poslušal:
"Bog visok, potrebno daj nam dnes!"

VII. Odpusti krivde nam.[uredi]

Bog ljubezni, slika poterpljenja,
Milosti, pravice večni Bog!
Dnevno dolg naraša nam življenja,
Sledni dan je širji greha krog.

Vemo res natanjko voljo tvojo,
Glasno nam v oserčju govorí,
Vbogamo pa rajši glavo svojo,
Redkokrat ki modro nam velí.

Mesto de krepost bi izvolili,
Verlo šli po stopnicah pravic,
Vmolknemo ko zloba rogovili,
Veterno al sledimo ji vštric.

Množtvo želj prešernih in pohota
Najde pot do serca našiga,
Zgovor koj si skuje zla pomota,
Ako vest privólenja ne da.

Bog visok ljubezni poterpljenja,
Milosti, pravice sveti Bog!
Našiga ne sodi tak življenja
Pično clo, kot kaže zakon strog.

Ne plačuj po naši nam zaslugi,
Meri nam po lastni milosti,
Opri nas v omahanju in tugi,
Brata kot podpiramo i mi.

Skaži nam, ko zderknemo, dobrote,
Bodi lek, če stiska čut gorjup,
Vedri nas, ko žugajo pomote,
Zdrami vest, pretí ko greha strup.

Zjasni vid, v obleki ak sobolni
Skriti volk se bliža himbno nam,
Divji al ko vepax serda polni
Tik nasprot zakruli tu al tam.

Vsmili se, ko dobriga sovražnik,
Grešna sla, kalí oserčja čut,
Zlosti duh nam, blagodjanja lažnik,
Polzno past nastavlja tiho ljut.

Kliči nas, omama ko presladka
- Kače kip - nam bliža skrivno se,
Ko v prepad oberne pot pregladka,
Spomni nas, vernitve čas de je!

Nas miluj, ko pravi sled zgubimo,
V igro klam le vid obračamo,
Čednosti ko lestve zapustimo,
Spolnimo telesu voljo vso.

Vsmili se, takrat, Gospod ljubezni,
Proge teh napak odpusti nam,
Glav omôt, in serca zmede strezni,
Zgub de vsak pomembo vidi sam.

Tudi mi smo bratam odpustili
Čisto vse, ki bercali so nas,
Zvezki zdaj med nami so le mili,
Vlada le dobrote blagi glas.

Blagor tem, ki ljubi, ki sovraži,
Sreče cvet, ki škodo nam želé,
Mira slad, ki preganjaje draži,
Dobro vsim, ki vrag nasprot stojé.

Dnes ki nas terpinči al ožali,
Bodi nam umirjen tudi dnes,
Jutro de zedinjeno se hvali
Strog vladar zadostenih nebes.

Tak se nam bo milo prizaneslo,
Kar vestí nadlega rahli čut,
Sreča bo med nami sjajno geslo,
Djan ob moč kraguj šipavno krut.

VIII. Skusbi ne prepušaj nas![uredi]

Dobrih del po stopnici hoditi,
To nam je od nekdaj tvoj ukaz,
Ne dvomljiv, ne omahaven biti,
Bliža kjer zavodbe se izraz;
 
Kot junak poguma se napolni,
De stojí v boritvi krepki dob,
Vihri kjer, al množici nevoljni
Kaže strog namembe ojstri zob;

Tako tud kristjanu je potreba
Paznosti, poguma in obran,
Zraven pak, de blagor mu iz neba,
Prosbi v sled, obilno je poslan;

Božji dar de ga, veljavna vera,
Čistosti, pravice krepki duh,
V oblu borb, vertečih se, podpera,
Strupa ga otmé posvetnih muh.

Redkokrat je človek srečen tako
Brez over doverši de obhod;
Vsih skušnjav de ognil bi se jako,
Smertnimu ni dano od prisod.

Pa krepost, kaj bila nek bi vredna,
Ako bi brez truda prišla nam?
Ravno to ji je priklada medna,
De vojak jo pridobi si sam.

Tode boj za zmago to ni igra,
Heva moč, in tirja živ pogum;
Mik mesen je slika žrelu tigra,
Zmiraj ne premaga ga razum.

Bor začné in zatemni se duša,
Misli blesk obdá, dvomljivi mrak,
Zmoten duh scer dvignuti se skuša,
Pravih pa namer ne najde vsak.

Vsmili se, Gospod, ob uri toti,
Pošli nam primerjeno pomoč,
Krepi nas pogibelni na poti,
Kar pretí nesrečo, pihni proč.

Reši nas potuhe in zvijače,
Blodenja, golfije, vernih zmot,
Vari nas pod rožo skrite kače,
Zgini nam nestalniga pohot.

Z mečem daj nam bojevati vere,
Brani nas napada pravde skit,
Čistih mnenj, pogumnih iste mere,
Sledimo pravedne misli svit.

Cesta snag ostani nam podnožje,
Sercu mir tihotni bodi dan,
V tebe up nam varno je orožje,
Dela trud nečimernosti bran.

Bodi nam nevgugana pravica
Geslo zdaj, in zadni dih,
Vednoma medsebna govorica
Srečnih ur, ko časov pusto zlih;

Geslo nam namemba le nebeška,
Božji v dar in čin zaupanje,
Tako nam ne bo dosežba težka,
V sercu kar primernih želj zavré.

Hrabro tak, namere stanovitne,
Ko sicer je prosti božji dar,
Svitle te so krone pridobitne
Vsakim, ak premaga mu je mar.

Bog nam dá, ko molimo pobožno,
Njemu v čast obernjen slab obraz:
"Vsmili se, te prošimo vsi složno,
Homatij iz grešnih otmi nas!"

IX. Hudiga odreši nas.[uredi]

Čistosti nasprotne želje tega
Čuta nam premeni; mili Bog!
Tako nas osnaži rahlo zlega,
Hudih muk nas vari in nadlog;
Volji ki pobožni, ter pravici,
Zmir nasprot z overanjem grozé,
Ko vihar pohlevni govorici
Za odvet sovražno le veršé.

Zmoti nas potegni iz vezila,
Strupa strog opomni nas pregreh,
Ne ovré de nas obupa sila,
Djanju vsim cveteči daj uspeh.
Zrasemo de v dobrimu nakloni,
Bolji in modrejši dan na dan,
Milosti svepavne nas prisloni,
Bodi lek pomot in dušnih ran.

Manjšaj se gromada naše zlobe,
Čisti nam se cilj, in um, in čut,
Vsahnejo nej zdravju kvarne gobe,
Vmiri tak vestí se rivec krut;
Tak de spet zaúpaje pogleda
V blesk nebes napak oprosten duh,
Ker mirú mu ne kalí zaseda Grešnih želj,
pokoja strupnih muh.

Serd in čert, sovražtvo ne razdvoji
Zanaprej s prijatli, bratam nas,
Bližniga si želje vsak usvoji,
Sreča vsih razjasni nam obraz.
Vladajo nej čuti zlobe trezni,
Čuti snag, bogaboječnosti,
Čuti sploh keršanske le ljubezni,
Milbe duh človeštvo vse oví.

Strašno zlo, nar hujši greha hudo,
Krivde je, napak in zlob zavest,
Proč tedaj osnaženja zamudo,
Uzmimo čestila urno v pest,
Pervo pak zaúpanje je v Boga,
Drugo je molitve krepki skit,
Tretje sklep, oprostiti se zloga,
Ter pogum, in vedre glave svit.
 
Sredstva te nas prav peljale bodo,
Trešimo de butaro verig
Mesnih proč, ko kužno duše škodo
Vdušimo posvetne želje mik;
Kviško de obračamo očesa,
Kjer je naš, pravednih kjer je dom,
Kjer za vse odperte so nebesa,
Hudimu ki pridejo v okom.

Daj mi glas, de zdatno te zakličem,
Daj zaúp, de voljno uslišiš me;
Vero de prestola blesk dotičem,
Serce ak omame trezno je.
Vsim daruj usmilenja naznanbe,
De obup ne zmane serčnosti,
Nada kjer veljavno čversto branbe
Šibkimu pogumu omedli.

Tak nam se vkrépila bo roka,
Zdramljen duh izvil se iz nadlog,
Serce tug oprósteno in stoka
Vriskalo bo k nebu: "Sveti Bog!"
Tvoja le nam volja bo pravilo,
Bežal proč od nas premagan greh,
Ti pa k nam se boš obračal milo,
Žarni dal po prosbi voljno vspeh.

X. Tvoje vse na vekomaj.[uredi]

Tvoje je, kar zemlja v lonu krije,
Tebi gre, kar slavniga rodi,
Ti si vir, ko sonca lesk zasije,
Vsim naslon, kar v oblu se vertí.

Tvoji so neskončnosti prostori,
Krog višav, skrivnosti globočin,
Tička čivk, in serafinski kori,
Lune svit, ko mrak ponočnih tmin.

Tvoje je vse vidno in nevidno,
Kar nebó, zvezdiše kar imá, Dolzih dob,
al hipoma izidno,
Malih cen, al čisla večniga.

Človek, čuj! Ne zabi!
V roki vsako
Suče on, kar bilo je; kar bo,
Volja mu je tekla ravno tako,
Kakor je na zemlji za-te šlo.

Kaj treptaš, ko grom podnožje stre
Piš divjá, neviht grozí vihar,
Vražtvo vré, končane snage zdé se,
Ter pravíc nikomur več ni mar?

Kaj derhtiš, hudobe ker zarotno
Krog in krog pogin al kvar grozé?
Bog bedí, med nami ni samotno,
On za nas in naše stiske vé.

Strah čemú? ak pusto je življenje,
Pot posut z bodečim ternjem clo,
Svet čertí pobožno tvoje mnenje,
Ko de bič grozitve bi biló.

Groza kaj? ko sonce dneva zgine,
Kača tmin nasprot molí ti ost? -
Upaj, sin! to v krasnim cvetju mine,
Bog živí, in on le je krepost.

Kaj bahaš, ko ktera gladko steče,
Slave venc ovije čelo ti?
Zvezdam ki vertenja pot nareče,
Ti za mig razjasnul je očí.

Bodi glup, al bodi svitla glava,
Prah si le, ničesar le propast,
Ves njegov, - in njemu grede slava,
Dvignul ak te hip je v motno čast.

Kaj groziš, ko serd napne ti kite,
V sercu ti zavré minljiv pogum,
Duh nakrat pokaže sredstva skrite,
Kih do tam opazil ni razum?

S čim protiš? Kar žarno te navdaja,
Te je le zadelo mem gredoč,
On je vir, od njega ti prihaja,
Samo Bog, le on je pristna moč.

Vanj tedaj oberni, duša tužna,
Upni gled, ko vse te zapustí,
Spred ko zad posvetna pretba kužna
S kvaram ti, s poginam clo grozí.

Vanj zaúp, ko vse bo spodletelo,
Teh naslomb vihar ti ne podré,
V upu tem bo boljšati se jelo,
Tudi zdaj on čudov Bog je še.

Upajmo v njegovo obračanje,
On razvil bo gladko klonč osod,
Vredimo prilično svoje djanje,
 Vari vsak pregrešnih se pomot.

Tako bo življenje polno slada;
Vernul nam nekrivde bo se raj,
Tekla zmir pravedno sveta vlada,
Bogu v čast in slavo vekomaj.

Izid.[uredi]

Očetu Bogu čast! doveršeno je vse,
Zaúp je v njega bil, podpiral mi je delo,
Gotovo, tu al tam, zibavno; slabo je,
Početje v sebi pak je krepko dno imelo.

In Bogu Sinu čast! njegov je blagor bil,
De perhli roki tej obneslo se je djanje,
On upanja me je, on stalnosti učil,
Pokazal jasno mi slabosti zemskih stanje.

Ter Duhu svetim čast! on krepil mi je moč,
Mi dal spoznanja je potrebno šibko mero,
Pobožnosti lesket v oserčja motno noč,
Podpihal vedno scer mi v jedru žarno vero.