Vinjeta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vinjeta
Josip Knaflič
Izdano: Slovenski narod 37/188 (19. avgust 1904)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bilo je še zgodaj (za ta kraj namreč), in prostori so samevali v tihi praznoti. Le tuintam je ždel pri mizici kakšen gost, v čemerni svoji resnosti preje podoben filistru nego bonvivantu, dasi je najti filistrov na takih krajih prav tako malo kakor angelov v peklu . . . in tuintam je prišel kdo skoz steklena vrata, ki so bila odprta na ulico.

Sicer pa je vladal dolgčas po vsej kavarni. Markerji so zdehali po kotih, bleda gospodična v bifeju je čedila čašice, orkester na gorenjem koncu dvorane pa je dremal. Le po dolgih presledkih kdaj so segli klavrni umetniki tam po svojih instrumentih — kakor bi se splašili, se je zdelo vsakikrat — in so zaigrali; ali godba je napravila zgolj šum, drugega učinka ni imela.

In nastale so nekaterikrat pavze, ko je bilo povsem tiho v kavarni — in samo mehke, plazeče stopinje dam je bilo slišati. Gorindol so se izprehajale po dolgi dvorani, druga za drugo so krožile okoli miz, lepe dame rožnih lic, temnih oči in s sladkim parfemom v svili bujnih toalet. Hodile so mimo mene, počasi, telesa zvijaje in metaje na-me zdaj plamteče, zdaj mrzle poglede — levinje sem videl hoditi tako po zverinjakih.

Slonel sem top v svojem kotu. Nisem čutil ne strasti, ne poželjenja. Zakaj tudi najsurovejši strasti se hoče diha poezije, ako naj se razvname . . . toda tukaj v tem ozračju! Kavarniški vzduh, oni leni, strupeni duh kave in likerjev, se je spajal s soparico poletne noči in tisočerimi gnilimi hlapovi velemesta, pritiskajočimi z ulice, v atmosfero, ki je bila prenasičena grde banalnosti in je vse okoli sebe obdajala z ostudnostjo. Ostudna je bila širna dvorana z blestečimi zrcali in rdeče-baržunastimi divani, ostudna kričava godba, ostudni godci in natakarji, ostudne celo so bile električne žarnice s srepo, bohotno svojo svetlobo. In dame šele! Kake grde vlačuge! Pogled nanje je zbujal gnus in njihov parfem je smrdel . . .

V meni se je porajalo naenkrat kakor upor jezne moči, in bilo mi je, da bi planil pokoncu, da bi póteptal pod nogami te odurne spake, ki so se mi režale tu tako nesramnov obraz, da bi pograbil te revne, onemogle kreature natakarjev za vratove in stresel njih trhla telesa iz oblek kakor se strese blato iz cunj . . . da bi razbil vse okoli sebe in se dvignil nad vso to gnusobo, jako in ponosno. In hip pozneje me je objelo hrepenenje, da bi zbežal odtod v sanjav vrt, kjer mesečni žarki poljubujejo bele rože . . . Toda atmosfera, ki sem jo dihal, je zadehnila mojo kri, ostal sem, in moja duša se ni povzpela do nikakega junaštva.

Noč je štela pozne ure, in v kavarni je postajalo živahneje . . . Vesele družbe mladih gospodov so prihajale, prostori so se polnili, smeh, petje in žvenketanje čaš se je razlegalo, enako vriskom zmagujoče strasti, v šumne valove godbe, ki je igrala neprestano, divje, kakor blazna. In dim cigaret se je kadil, glave so se omamljale — levinje so triumfujoče gnale proč plen za plenom . . .

Med njimi, Venerinimi izvoljenimi hčerami, je bila ena posebno zanimiva. Bila je to visoka, suha ženska, pol mlada, pol stara, z razmršenimi črnimi grivami in fantastnim slamnikom, ki se je zibal na njeni glavi nalik velikemu eksotičnemu netopirju. Vsa vražje grdo-lepa ženska! Kakor furija je vihrala venomer semtertja po dvorani, sukaje glavo na vse strani, in zdajpazdaj je obstala pred kako mizo, z naenkratnim zaletom, kot bi jo nekaj popadlo, in je zapičila svoje zelene, žgoče oči v tega ali onega tam sedečega, čudno, krčevito zgibaje pri tem z udi . . . Strašna strast je morala prevzemati to žensko, in kadar se je pojavila tako pred menoj, mi je bilo, da plane zdajci na me, me oklene kakor pajek muho in mi izpije kri . . .

Prizadevala si je mnogo, a sreče ni imela. Nihče je ni povabil k sebi, vsak se je bal menda, da mu ne bi izpila krvi!

A ona se je zdela, da nekoga pričakuje. Večkrat je tekla vun na ulico in vsakogar, ki je vstopil, je premotrila.

Slednjič menda je prišel pravi, kajti z divjim nasmehom se mu je zagnala naproti.

Bil je mlad mož, po uniformi sklepati železniški uradnik. Uniforma je bila zelo lepa, pa tudi on je bil zelo lep človek. Raven in visok, s krasnimi svetlorjavimi brki in dihom zdravja na svežem finoobritem obrazu. Seveda je nedostajalo tem lepim potezam duhá — no bolje je biti lepemu nego duhovitemu.

Pozdravila sta se, pri čemer ga je objela ona okoli pasa. On se mi je zdel prvi hip nevoljen, potem pa se je nasmejal in jo je spravil v diskreten kotiček za širokim stebrom. Sela sta na divan, in natakar jima je prinesel vitko steklenico vina in slaščic. Opazoval sem ju.

On je bil videti uporen, ona pa — kako si ga je osvajala! Sedala mu je v naročje, objemala, poljubovala ga, šepetala mu v uho . . . in evo, čez komaj pol ure ga je premagala popolnoma.

Hlastno je vstal, opasal svoj meč, plačal, in roko v roki sta odhitela vun v noč . . .

Šel je z njo, nekje morda pa mu je v beli postelji spavala nevesta in sanjala sladek sen nedolžnosti. Morda je ravno prišel od nje, in dih njenih čistih ustnic, drhteč na njegovih, je umorila strupena sapa te hijene; ali pa pojde morda jutri k njej, in poljubi njeni bodo bele lilije, ki padejo v blato.

Ali ona ne ve tega in sanjala bo dalje. Sanjaj, dekle! Sanjati je lepo, živeti pa je grdo za človeka.