Vikrče
| ← Le kje so skrita | Pesem: Vikrče Temna vrata Lili Novy |
Divja ptica → |
| |||||||
VIKRČE
Nikoder nisem več doma,
nikamor več navezana,
sem kakor veter, kot oblak,
ki mu je svod povsod enak.
Samo ko se v zraku modrina že taja
in zarja za Savo rumeno bledi,
takrat se krajina prebuja in vstaja,
domača krajina, katere več ni.
Hitreje se premika čas,
hitreje ga preživljam jaz.
Ta čas je kakor oster plug,
zemljé obraz je tuj in drug.
Samo ko visoko zaneti se zvezda,
pod sinjim oblakom pa veter zaspi,
se duša, utrujena ptica brez gnezda,
mi v sanje, kot v vrbove veje, spusti.
Iskala sem ob vodi kraj,
kjer sem kopala se nekdaj.
Ni skale ne zaliva več,
razrasel se je grm bodeč.
Samo ko se Sava skrivnostno svetlika,
vrtinci skoz nočno tišino pojó,
pokaže se skale nekdanja oblika
in mali zaliv je še zmeraj pod njo.
Ni hoste z jaso ne poti,
kotanje z mehkim mahom ni,
kjer kot otrok ležala sem,
vsak list, vsak šum poznala sem.
Samo ko razliva iz sklede srebrne
niz Šmarno goró se v dolino srebró,
se drevje prijateljsko k meni povrne
in praprot mi skrije dekliška telo.
Prezidana je hiša vsa
in lipa je posekana,
nikjer ni lope s trtami,
Dianin kip več ne stoji.
Samo ko nad staro cipreso se v vence
povežejo zvezde iz davnih noči,
zagledam na vrtu jih, ljubljene sence,
in lipe sedmero vrhov zašumi.