Vihar (Slovenec)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vihar. Študentovska zgodba iz naših dni.
R. L.
R. L. je lahko psevdonim Lee Fatur.
Izdano: Slovenec 1911 (39/67–68, 70–74, 76–80, 82–83, 85–86, 89, 94–95)
Viri: št. 67, 68, 70, 71, 72, 73, 74, 76, 77, 78, 79, 80, 82, 83, 85, 86, 89, 94 in 95
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. dno

I.[uredi]

Zadnji akordi melanholične Beethovnove sonate so pluli po sobi in se izlivali vun v poletni večer. Z njegovo lepoto so se topili v eno samo melodiijo, ki je valovala mirno, ponosno čez tihe, cvetoče gredice in bele, s peskom posute steze v vrtu v umirajoči dan.

Nalahko, kakor utrujeni so udarjali beli prsti po tipkah, gospodična Nelica ni več gledala v note, ampak sklonila glavo, da se je rdeč nagelj, ki ga je imela narahlo zataknjenega v laseh, spustil iz njih in padel na klavijaturo. Počasi je šel lok čez strune, ti so kakor v polsnu pele sladko melodijo, v katero se je bil ves zamislil študent Ignacij Potokar, ki jo je igral. Še zadnji triler je kakor niz biserov, padajočih v zvenečo kristalno čašo, izdonel iz gosli, še zadnjič so zabrnele strune v klavirju umirajoče in tiho in potem umolknile, da je dahnil skoz okno tudi v sobo večerni mir, ki se je izpuščal zunaj nad vrt in nad vas in nad polja, brezglasen in truden kakor zahajajoče solnce.

Študent je položil gosli na mizo, gospodična Nelica je molče zložila note, vzela nagelj, ga vtaknila zopet v lase in vstala.

Oh oknu se je oglasil France Golob, Ignacijev sošolec in prijatelj.

»Čudovita je bila ta melodija ... Ne vem, ali je nocojšnji večer tako lep, ali sta pa tako lepo igrala, da se mi zdi, da nisem še nikdar slišal take pesmi ... Vsega me je prevzela in ploskati bi vama moral, če bi ne bilo prebanalno po tako lepih minutah.«

»Res – že dolgo nisem kaj takega slišala. Vi, gospod Potokar, ste cel Paganini. Iz srca vam čestitam!«

Od vrat, vodečih na hodnik, je stopila gospa vdova Rankova, Neličina mati, ki je bila med igranjem tiho prišla v sobo, šla k Ignaciju in mu stisnila roko.

»Zakaj, gospa? ... Saj ni bilo bogvekaj ...« je nekoliko v zadregi govoril študent in povesil oči pred gospo, stoječo v sivkasti domači obleki pred njim.

Nato je stopila k hčerki, jo poljubila na čelo in dejala: »Tudi ti, Nelica, si se letos mnogo naučila. Da bi te papa slišal – kako bi te bil vesel!«

Rahla žalost je drhtela v teh njenih besedah, s katerimi se je spomnila rajnega moža.

A samo za hip je bilo to, potem je izpregovorila z navadnim glasom: »Pojdimo na vrt! Tako lep večer je zunaj, da bi bilo res škoda, če bi ga ne uživali. Pogovorimo se še kaj in pozabavamo nocoj!«

Šli so v vrt, sedli krog kamenite mize v senčnici, dekla Francka je prinesla butelko pikolita in kozarčke in gospa je nalila.

»Na vaše zdravje, gospod Potokar, da ste končali srečno gimnazijo in naredili maturo! Pa na vaše tudi, gospod Golob!« je dejala.

»Na zdravje!«

Trčili so vsi, a vse drugače se je slišalo, ko sta se dotaknila kozarčka Nelice in njene matere Potokarjevega, kakor pa z Golobovim.

Začel se je pogovor, kakor je v navadi v družbi, ki se o priliki snide.

Lep večer je bil. Še je rdelo v temnokrvavi barvi nebo na zatonu, ko se je že užgala prva zvezda v daljni višavi ravno nad zvonikom šempaske cerkve svetega Silvestra. Dolgo je bila osamljena sredi temnečih modrin, a naenkrat se jo zasvetila druga, takoj za njo tretja in po vrsti se je potem posojalo nebo a svojimi zlatimi lučkami.

S polj je dihal hlad in vonj po pokošenem senu. S ceste za vrtno ograjo se je slišalo škripanje težko naloženih vozov. Kmetje so spravljali seno, kajti Bog je bil dal suho vreme in ljudje so hiteli s košnjo. Za vozi so stopali kosci, zdajpazdaj se je zasvetila žveplenka, fant si jo prižgal pipo in zaostal za drugimi, dokler mu ni začela dobro goreti. In prišle so mimo ževke, vesel in razposajen je bil njih glas, kakor cingljanje zvončkov njih smeh. Kmalu je utihnilo vse v daljavi in za hip se je zdel večer pokojen, kakor bi bilo izumrlo naenkrat vse življenje po dolini. A daleč nekje je zavriskal fant, ki nemara ta dan ni delal in je bil izpočit, ob studencu pod vasjo je zapelo par deklet s čistimi dekliškimi glasi.

Nenadoma je zazvonilo. Veliki zvon šempaske cerkve je z resnim, globokim glasom naznanjal sveti večer. In takoj za njim se je oglasil tam ob cesti pri sveti Luciji droben, bingljajoč zvon v tistem stolpiču, ki se dviga nad sivo, revno cerkvico kakor držaj pri solnici. Kakor da je zajokal otročiček med govorom resnega možaka ...

Študent Golob se je odkril in začel tiho moliti. Drugi so se spogledali in umolknili.

Ko je odzvonilo še z malim zvonom, je izpregovorila gospa: »Srečni ste, gospod Golob! Torej mislite sedaj po maturi na bogoslovje?«

Potokar se je naslonil malomarno nazaj, Nelica pa se je veselo zasmejala: »Oh. mama, kaj ga prašaš!«

France pa je odgovoril z mirnim, samozavestnim glasom: »Ne vem še gotovo, a najbrž vstopim v semenišče ...«

Vsi so umolknili za trenutek.

A kmalu se je pletel pogovor kakor prej dalje, čez strehe se je dvignila polna luna in posijala skozi perje divje trte na mizo, da se je zableščalo v kozarčkih kakor samo srebro in so se po mizi in po tleh razsuli svetli krogi kakor veliki tolarji.

»Blagor vama, gospod Potokar in gospod Golob! Življenje se odpira pred vama in vaju kliče, z veselim srcem in velikimi upi se podajata vanje ... Blagor vama, ker sta še tako mlada in imata še vse to pred seboj, kar imam jaz že davno za seboj! ...« je govorila počasi gospa in se nervozno s prsti dotikala svetlih krogov in peg po mizi.

»O, nič ni dobro pri srcu – vsaj meni ne. Dolga, je pot in bogve, ali ne omagamo na njej in pademo, preden pridemo do cilja, kakor jih pade na tisoče? ...« je odgovoril Potokar in zrl Nelici v obraz in v oči, ki so ga ta večer tako imele v svoji oblasti.

»Gospod Potokar. kaj nimate nič poguma? Maturo v žepu – pa ste boječi kakor otrok, ki se je zanočil in ima daleč do doma. Ali vas ni sram? Ko bom jaz imela maturo, se ne bom bala iti ven v življenje – pa naj me pošljejo v najzakotnejšo hribovsko vas za učiteljico!« je odgovorila Nelica in se sklonila nazaj, da se je v mesečini videl njen obraz.

Potokar ni odgovoril, marveč le strmel v Nelico in kakor oddaleč so donele besede drugih na njegovo uho. Tiste vezi, ki so ga začele spajati z njo tisto leto v mestu, kjer je hodila Nelica na učiteljišče, so se ta, večer predle dalje, vsak Neličin pogled, vsaka, beseda, vsak njen nasmeh je bil nova nitka, ki se je druga za drugo ovijala krog Potokarjevega srca in ga boljinbolj priklepala na devojko.

Golob je bil preizkušen, da bi vsega tega ne bil zapazil. V mladosti brez matere, brez pravega doma, brez svetle brezskrbne sreče se je učistilo njegovo srce, v trpljenju mladih dni je vzklila v njegovi duši silna volja. A vendar se je ob sreči in brezskrbnosti drugih zbudila včasih v njegovi duši tiha, komaj čutna žalost, kakor obide popotnika, ko roma v temni noči mimo mirne hiše ob cesti, se uzre skoz razsvetljeno okno vanjo in vidi tam vso veliko, sladko srečo, ki jo da le dom ... A to je bil le hip, ki je utonil takoj v duši.

In tako čustvo ga je prevzelo polagoma tudi tisti večer. Vzdramil se je šele, ko je Potokar potegnil uro iz žepa in vzkliknil: »Ah, že poludeveta: ... Tako naglo so šle ure kakor minute. Posloviti se morava!«

Trčili so še zadnjič in vstali. Nelica in mati sta ju spremili po vrtu do vrat na cesto. Gospa in Golob sta šla naprej, za njima pa Potokar in Nelica.

Še zadnji poklon in pozdrav in študenta sta odšla po cesti.

»Pridite še, gospod Potokar!« je zaklicala Nelica za njima, preden je zaprla.

Hodila sta počasi in molčala prvi čas. Potokar je vtikal v gumbnico lep, dehteč nagelj, tistega, ki ga je imela Nelica prej v laseh in mu ga je bila dala ob slovesu. Roka se mu je nalahko tresla od radostnega razburjenja. Nato je zvil cigareto in jo prižgal.

»Torej ti, France, misleš res v semenišče?« je izpregovoril z veselim glasom.

»Res ... Zakaj pa ne?«

»No, saj jaz ti nič ne rečem. Bog s teboj, prijatelj kakor si postelješ, tako boš spal ... Mogoče te čaka sreča, tista lepa, idilična, o kateri tako lepo poje Aleksandrov. Ali se spominjaš tistih verzov?«

»Ne.«

»No, ti jih pa jaz povem. Tako-le začenja tista romanca:

‚Semeniščnik mlad s kitaro
poje, Bogu daje hvalo
noč in dan,
s stene sveta Magdalena
v žarkih večnega plamena
gleda nanj ...‘

Vidiš, tako in še lepše se ti bo godilo!«

»Oprosti – iz idealnejših razlogov sem si izbral ta stan. Kaj meni vsa udobnost in brezskrbnost, če mi duša gori za višje cilje, ki jih ti morda niti ne slutiš?«

»Za božjo volje, nehaj s filozofiranjem! Samo nocoj ne, prosim te,ko je tako radostno in blaženo moje srce, da bi kar vsakega človeka objel, ki nama pride nasproti. Saj ti želim vso srečo, privoščim ti vse cilje in ideale in vse. po čemur hrepeniš. Ti idi po svoji cesti, jaz pojdem po svoji. Vesela in lahka bo moja pot, ker vidim zvezdo, ki me bo vodila do konca ...«

»Kakšna je ta zvezda?« je vprašal Golob.

»Povem ti, ker si moj prijatelj ... Svetla, nedosežna je, hrepenenja do smrti vredna in pravi se ji – ljubezen ...«

Ignacij Potokar je bil presrečen tisti večer, da bi bil mogel nositi vso radost sam v srcu, in zato jo je hotel deliti s prijateljem.

»Da bi ti le svetila do konca!« je dejal France Golob in skoraj rahla ironija se je skrivala v njegovem glasu.

»Ali misliš, da mi ne bo?« je vprašal Ignacij začuden.

»Ne vem ...«je odgovoril France z mirnim glasom.

»Le dvomi! ... Vidiš, fant, drugačne so tvoje poti, ves drugačen človek si kakor jaz. Zato ti ne zamerim, da tako govoriš. Ne veš, kaj je ljubezen, tista prava, velika ljubezen, ki človeka dviga in ga bodri, da bi šel z njo v srcu brez strahu skozi ognjeno morje, če je treba ...«

»Kaj pa misliš študirati?« je vprašal Golob po kratkem premolku.

»Medicino, filozofijo, jus – karkoli ... Najbolj mi še ugaja medicina.«

»Bog ti daj srečo, Nace! Odloči se za kaj in hodi po poti, ki si jo začrtaš, neustrašeno do konca!«

»Saj pojdem! Kdo bi pa ne šel, če ga čaka tako lepo plačilo!? Vidim že mirno stanovanje, lasten dom, ozarjen s čisto, verno srečo, in jasna, ravna stoji pred mojimi očmi pot skozi življenje, po kateri me bo spremljala vdano, ljubezni polno srce ...«

Študenta sta obstala tam, kjer se loči od cesarske ceste pot, ki pelje v hrib v Vitovlje, Potokarjevo domačo vas.

»Lahko noč, France! Če te kaj zanese pod goro, pa me obišči!«

»Zbogom! Tudi ti se oglasi pri nas, če prideš v Osek!«

Stisnila sta si roke, France je odšel po cesti, Ignacij pa se je napotil po klancu. Strm je bil, in zato je hodil polagoma. Nič dolgočasna mu ni bila pot, kajti velikih, lepih misli je bilo polno srce. Svetlo in blaženo je bilo v njem kakor v svetišču, ko gorijo vse sveče in polje praznična luč po njem in pojo orgle veličastno, slavnostno himno.

Do tistega dne je še dvomil, ali je Nelici kaj več kakor drugi ali ne. A tisto popoldne je spoznal, da ji je. več nego ves svet, da ji je vse, kajti tako govoriti, tako gledati, tako smehljati se more. le devojka, kateri je v srcu vzklil dehteči snežni cvet prave ljubezni ...

Na križišču pod vasjo so je študent ustavil in se razgledal po dolini. Modrikasta svetloba polnega meseca jo sanjala nad njo, da se je natančno videl vsak grm, vsako drevo, vsaka hiša. Ignacijevo oko je šlo po cesti, ki se je vila po dolini, včasih kakor pretrgana od črnih senc dreves, ki so stale ob njej, včasih bela in čista, da se je skoraj svetila. Po tisti cesti je šlo njegovo oko in se ustavilo tam doli na šempaski vasi, kjer je tonil v mračne vaške hiše beli zvonik cerkve svetega Silvestra, ki je s svojimi linami na vrhu tak, kakor bi ga bili pozabili dozidati. Tam je brlelo par bledih lučic iz malih oken, ki jih je oko komaj dogledalo v jasni mesečini. A ob cesti je stala velika, mirna luč kakor čarobna zvezda in Ignacij Potokar jo bil prepričan, da sije iz lepega Neličinega doma. Kakor pozdrav je bila, ki ga pošlje srce ljubljeni duši v daljavo ...

Študent se jo okrenil in počasi stopal dalje. Vsa noč je šla z njim s svojo mehko svetlobo, s svojimi zlatimi zvezdami, pojoča uspavajočo pesem murnov, šumeča poluglasno v hrasti in s potokom ob poti, božajoča srce s svojimi čarodejnimi rokami, da se mu je zdelo, da čuti z njim vso vel'ko, solnčno srečo, ki mu je zasijala tisti dan ...


II.[uredi]

Soparen, vroč popoldan prve dni avgusta.

Mrtva, težka leži solnčna luč nad dolino, kakor razpaljeno morje jo polni tja gori do skalnatih vrhov, kipečih nad njo v nebo. Komaj more uzreti oko skoz to solnčno meglo njive, grmovje in senožeti, ki se spuščajo polagoma tja doli proti prašni, beli cesti v dolini.

Od dveh visokih hrušk pred Potokarjevo hišo prihaja gorak vonj venečih listov in sadov, pod zidom za boračem stoji na njivi sirek tiho in mirno, niti sapica ne zgane svetlozelenih listov in rumenkastih bander na vrhu stebel.

V senci pod hruško leži v travi Ignacij Potokar, roke ima sklenjene pod glavo in njegove oči gledajo zamišljeno ravno tja, kjer se med dvema koloma v ograji vidi v dolini šempaska vas. Trudne, nezadovoljne so njegove misli, morda zavoljo vročine in pojočih škržatov, morda zato, ker ni že dva dni videl Nelice, morda vsled osamelosti in praznote, ki pride včasih bogve zakaj v človeško srce.

Tam doli ob mlinu kosijo. V vrsti stoje gospodar Potokar, njegovi trije sinovi in dva strica. Krepko mahajo, da študent skoraj sliši rezko ječanje pod koso padajoče trave in cvetja, včasih se kdo ustavi, potegne iz oselnika oslo in daleč okoli zadoni krepki, odločni, zveneči glas kose, ki jo kosec brusi.

Ignacij Potokar gleda in posluša in misli ...

Kako se je zgodilo vse to?

Natančno se izkuša domisliti in si predstavljati očeta, kakor ga je videl tisti dan po kosilu, ko sta ostala sama v kamri. Visok in krepek sedi za mizo pod podobo hišnega patrona, svetega Jurija, solnce sije na mizo, razsvetljuje bele stene njegovi žarki zrejo radovedno skozi okno kakor nagajivi otroci, ki bi radi videli, kaj je v stari, častitljivi omari, stoječi v kotu s svojimi temnimi šipami, kot otroci, ki bi radi vedeli, kaj premišljuje molčeča, siva peč v drugem kotu, kaj tiktaka velika ura na steni, kjer se včasih odpre linica in zakuka drobna kukavica, da se resni svetniki in svetnice božje krog nje v črnih, črvivih okvirih začudeni spogledajo, kakor da se vprašujejo, kdo jih moti v globokem premišljevanju, v katero so zatopljeni že od davnih, davnih dni ...

Ignacij Potokar misli in vidi natančno očetov zagoreli obraz pred seboj in njegove resne oči, ki zro malomarno skozi okno, sliši bobnanje njegovih prstov po oribani, javorjevi mizi in v njegovi duši trepečejo še očetove besede: »Kam torej misliš?«

Težko, usodepolno vprašanje, na katero se študent ni upal takoj odgovoriti. Davno že je je pričakoval in vendar ga je iznenadilo.

Kako je že odgovoril?

»Ne vem še natanko, oče. Pojdem, povprašam in poizvem, kako in kaj, in potem vam povem. Pa saj ni še take silo, še dva meseca počitnic je skoraj in do tedaj je še čas ...«

Tako je dejal in lagal in se izkušal izviti, dasi je že natančno videl pred seboj pot, po kateri pojde. O sramota, da ni prvi trenutek povedal vseh svojih misli in namenov, da mu jo morala pomagali iz zadrege laž, ki ga je izdala prvi hip. Zakaj oče ga je pogledal z resnimi, prodirajočimi očmi.

»Saj veš, kam ti je pot odprta in zakaj smo te dali v šolo!« je dejal počasi, vstal in odšel.

– Veš, zakaj smo te dali v šolo! – ponavlja študent v mislih in zapira oči, da bi lažje pretehtal in spoznal pomen teh važnih besed. Kakor pred leti vidi septembersko jutro, ko so je poslavljal prvič v življenju od matere, od bratov, od rojstne hiše in od domače vasi. Težko je bilo slovo in komaj je slišalo žalostno srce zadnje materine besede: »Moli rad, Boga se boj in priden bodi, da postaneš kdaj gospod!« In ko je šel z očetom po klancu iz vasi, se je vsak hip ozrl s solznimi očmi nazaj, kakor bi se ne moglo srce odtrgati od doma, polno bridkosti in nejasnih, zlili slutenj in in strahu pred mestom in njegovim življenjem, ki je tako skrivnostno in tuje bdelo za hribi v medli jesenski luči. Tako daleč je bilo, da se je zdela pot od doma do njega dolga in žalostna kakor sama večnost ...

In zdaj? Iz plahega šolarja je postal ponosen študent, v katerega zre s spoštovanjem vsa vas, katerega pozdravljajo možakarji kakor gospoda. Spoznal je življenje, nekoč še neznano kakor knjiga, s sedmerimi pečati zaprta, pred dušo so vstali veliki, svetli cilji, na vse strani se odpira svet, prosta, lepa je pot vanj, človeku se zdi, da bi stopil in napravil mal izprehod in bi bil že sredi vseh njegovih vabečih krasot in sladkosti. Ignacij Potokar se je odtujil domu, vse vezi, ki so ga nekoč vezale tako tesno nanj, so skoraj potrgane – kakor popotnik, ki je prenočil eno noč v vasi, bi romal v svetlem jutru iz nje in nič več bi se ne oziral nazaj ... Zakaj tuj jo postal domu in nič več ga ne more vezati na njegov mir in patriarhalično udobnost.

Tuji so mu postali svojci, njihove poti niso njegove, njihovi nameni niso več njegovi, nihče ne razume njegovih ciljev, njegovega hrepenenja in njegove ljubezni. Zato molči študent vse dni, ko je doma, zamišljen polega v senci pred hišo, brez besede se izprehaja včasih po travnikih in po samotnih stezah med grmovjem krog vasi, domači se mu čudijo in ne morejo umeti, zakaj je postal zadnja leta tako molčeč in resen ...

»Saj veš, zakaj smo te dali v šolo?«

Kakor večen refren stare pesmi donijo te besede v Potokarjevi duši. Natanko ve odgovor nanje, lahek odgovor, a vendar tako težak in usode poln za njegovo mlado, po prostosti hrepeneče srce.

Ignacij Potokar je vedel, da pričakuje oče, da stopi sedaj v semenišče, da ga mati že vidi v duhu v zlatem plašču pred oltarjem, darujočega Najvišjemu prvič nekrvavo daritev.

Ah, pa njegovo srce ni hodilo tistih poti, kakor sta jih zamislila oče in mati, že davno so zablodile njegove želje v daljni svet, v veliko, blestečo prostost, po kateri je koprnel vsa ta zadnja leta. Treba bo uničiti zadnje vezi, ki ga še vežejo na dom, in iti tuj in neznan na pot. brez blagoslova starišev, brez varne roke očetove, brez Ijubeznipolnega materinega srca. A vendar – lahko se vprašujejo, kdo jih moti v globokem premišljevanju, v katero so zatopljeni že od davnih, davnih dni ...

Ignacij Potokar misli in vidi natančno očetov zagoreli obraz pred seboj in njegove resne oči, ki zro malomarno skozi okno, sliši bobnanje njegovih prstov po oribani, javorjevi mizi in v njegovi duši trepečejo še očetove besede: »Kam torej misliš?«

Težko, usodepolno vprašanje, na katero se študent ni upal takoj odgovoriti. Davno že je je pričakoval in vendar ga je iznenadilo.

Kako je že odgovoril?

»Ne vem še natanko, oče. Pojdem, povprašam in poizvem, kako in kaj, in potem vam povem. Pa saj ni še take silo, še dva meseca počitnic je skoraj in do tedaj je še čas ...«

Tako je dejal in lagal in se izkušal izviti, dasi je že natančno videl pred seboj pot, po kateri pojde. O sramota, da ni prvi trenutek povedal vseh svojih misli in namenov, da mu jo morala pomagali iz zadrege laž, ki ga je izdala prvi hip. Zakaj oče ga je pogledal z resnimi, prodirajočimi očmi.

»Saj veš, kam ti je pot odprta in zakaj smo te dali v šolo!« je dejal počasi, vstal in odšel.

»Veš, zakaj smo te dali v šolo!« – ponavlja študent v mislih in zapira oči, da bi lažje pretehtal in spoznal pomen teh važnih besed. Kakor pred leti vidi septembersko jutro, ko so je poslavljal prvič v življenju od matere, od bratov, od rojstne hiše in od domače vasi. Težko je bilo slovo in komaj je slišalo žalostno srce zadnje materine besede: »Moli rad, Boga se boj in priden bodi, da postaneš kdaj gospod!« In ko je šel z očetom po klancu iz vasi, se je vsak hip ozrl s solznimi očmi nazaj, kakor bi se ne moglo srce odtrgati od doma, polno bridkosti in nejasnih, zlili slutenj in in strahu pred mestom in njegovim življenjem, ki je tako skrivnostno in tuje bdelo za hribi v medli jesenski luči. Tako daleč je bilo, da se je zdela pot od doma do njega dolga in žalostna kakor sama večnost ...

In zdaj? Iz plahega šolarja je postal ponosen študent, v katerega zre s spoštovanjem vsa vas, katerega pozdravljajo možakarji kakor gospoda. Spoznal je življenje, nekoč še neznano kakor knjiga, s sedmerimi pečati zaprta, pred dušo so vstali veliki, svetli cilji, na vse strani se odpira svet, prosta, lepa je pot vanj, kajti njegova ljubezen mu nadomesti vse to, dà, kakor svetla luč mu bo, ki bo razsvetljevala vse njegove temne ure, vso mračne dni ...

Proč vsa plahost, vse premišljevanje, vsi dvomi!

Naglo se je vzravnal, sedel, vzel tobačnico iz žepa in si zvil cigareto. Prižgal jo je z veselim srcem in prešerno, radostno so zrle njegove oči na šempasko vas ob cesti skoz modrikasti dim. Tam doli je bil Neličin dom, tam doli je bila ona, njene skrivnostne oči, njeni brezskrbni dekliški smehi, njena ljubezen – tam doli je bila vsa njegova bodočnost.

Še danes bova skupaj igrala! – je pomislil in zdelo se mu je ob tej misli, kakor da se je tisti hip vzbudil iz težkih, mučnih sanj in se začudil lepemu jutru, pomilovalno smehljajočemu se njegovim mračnim, grenkim razmotrivanjem.

Počasi je vstal in se šel napravit.

Ko je odhajal, je odgovoril nestrpno materi, ki ga je vprašala, kam gre: »Ali naj umrjem doma od dolgega časa? Na izprehod grem, morda k Golobu v Osek, morda v Šempas ...«

Ponosno, urno je odšel brez slovesa, po klancu odbijal s palico bršljanu in srobotu po zidih in mejah kraj poti vršičke in cvete in želel, da bi skoraj slonel ob klavirju, poslušal Nelico in gledat njene drobne, bele prste, njene črne, bujne lase, v katerih trepeče danes morda temnordeča roža, in čakal na poglede njenih opojnih oči, obljubljajočih mu večno ljubezen in brezkončno srečo.

Doli na cesti je dohitel gospoda učitelja Mraka, h kateremu je hodil v šolo še kot majhen, droben fant.

Pozdravil je.

»O, Potokar, vi ste! ... Kam ste se pa namenili?« je vprašal učitelj in mu ponudil roko. Blag in dober je bil učiteljev obraz, siva, častitljiva brada ga je obdajala in v očeh je bil pokojni sijaj brez moči in ognja, ki ga je bilo vzelo iz nekdaj plamtečega in ponosnega srca dolgo, enakomerno življenje in služba.

»V Šempas grem obiskat Rankove!« je dogovoril študent.

»Hm, k Rankovim greste ... Poznam gospo in gospodično. Predvčerajšnjim sta bili v Oseku na izprehodu in sta se oglasili tudi pri nas. Tudi o vas smo govorili in gospa vas jo hvalila, da znate mojstrski igrati na gosli.«

»Saj ni res ... Nekaj malega znam ...« se je branil študent.

»Hm ... Nikar se ne devajte v nič! Gospa razume glasbo, saj je bila par let pri gledališču, preden se je poročila, kakor pravijo ... Kam pa mislite prihodnje leto?« je nenadoma vprašal z izpremenjenim glasom.

»Ne vem še natančno ...« je odgovoril Potokar.

»Kakor kaže, ne bo nič s semeniščem ... Gospa Rankova je nekaj namignila, da mislite na njeno hčerko Nelico, ali kako ji je že ime.«

Potokarju je bilo ob teh učiteljevih besedah, kakor da se je nekaj utrgalo v njegovem srcu. Kri mu je šinila v glavo in za hip se mu je zdelo, kakor da je izgubil lepo, nedotaknjeno rožo na cesarski cesti in da so jo pohodili ljudje in pomečkali vozovi v prah in blato.

A dejal je z navidezno mirnim glasom: »Ah, gospod učitelj, kako naj kaj takega sedaj mislim!«

»Saj ni nič hudega in jaz sem vam vse to le povedal, kakor sem slišal ...«

Prišla sta do znamenja ob cesti, kjer se cepi od nje pot skozi Novovas v Šempas.

»Jaz grem tod okoli, ker moram k tistemu Repiču, ki zna tako lepe tičnice delati. Imam doma par kanarčkov, pa so jim hišice pretesne, zato moram druge naročiti. Potem pa pojdem k gospodu župniku, imam mal opravek tam. Morda stopite tudi vi k njemu?« je vprašal učitelj na razpotju.

»Težko.«

»No, pa z Bogom!«

Poslovila sta se in šla vsak svojo pot.

Potokar jo gledal skoraj sovražno za učiteljem. Kaj je bilo treba, da ga je srečal in govoril ž njim? Čemu je prišel in posegel z brezobzirno roko v njegovo srce in se dotaknil z okornimi prsti najnežnejše strune, da je zaječalo in zaihtelo v duši, čemu je zmotil harmonijo njegove mlade ljubezni? Kajti kakor sveto skrivnost bi jo bil rad čuval Ignacij Potokar, še Neličini materi bi jo ne bil razodel – zdaj pa so prišli že drugi in ogledujejo in presojajo pravljični grad njegove mladosti, ki si ga je bil postavil v svojih mislih in v skritem, mogočnem hrepenenju po sreči ... Vse je bilo še tako daleč, zavito še v skrivnostni mrak bodočnosti, komaj upa srce s plaho nado, da vso to doseže, pa pride človek in reče: »Vidiš, prijatelj, take in take so tvoje misli in tvoji nameni ...«

S temnim pogledom je spremljal Ignacij učitelja, dokler ni izginil med vaškimi hišami.

Mrtvo, ledeno mu je srce, ne more več razumeti mladosti in njenih bleščečih sanj. Iz skrite, mlade ljubezni narodi očitno, vsakdanjo zaroko in poroko – mesto svetle, daljne zvezde vidi kresnico, ki se ustrga iz noči, pade v travo in tam obnemore. ln mogoče je taka kakor on tudi Neličina mati, mogoče vsi ljudje ... A kaj to – da le Nelica ostane v čudovito čistem sijaju, s katerim so jo ovenčale njegove sanje, nedotaknjena, neomadeževana od puste vsakdanjosti! ... Tako je premišljeval Potokar in zažvižgal lepo pesmico, da bi pregnal vso nevoljo in grenkost iz srca. Tam se je že videl Rankov vrt. Visoke solnčnice so zrle čez ograjo in se klanjale študentu v pozdrav, ob njih so stale rože po gredicah in poslušale sentimentalno romanco, ki jo je igrala. Nelica tisti čas, pričakujoč, da pride kmalu njen podgorski fant, zamišljen in zaljubljen, kakor ni še srečala nobenega v svojem življenju ... Kakor ljub pozdrav se je dotaknila njena melodija študentovskega srca – a vendar kapljica grenkosti je ostala še vedno v njem in bogve, če kdaj izgine.

III.[uredi]

Pozdravljen, Vitovski vrh!

Včasih se te spomnim, kadar se vračajo moje misli nazaj v otroške dni, v katerih srce še ni vedelo za bridkosti življenja, vidim te, kadar si zaželim nazaj tistega pokoja in blaženosti, ki me je spremljala v tistih dneh. Vidim te visoko nad dolino, naslonjenega ob pogorje, ves oblit od solnca, kakor da stojiš v zlatem svitu otroške sreče, tako daleč od mračnih krajev in skrbipolnih ur, kakor je daleč tisti čas, ko sem prvič z dedom prišel v tvojo cerkev k Materi božji ... Komaj se more srce domisliti tistih časov in vendar tvoja podoba je v duši jasna in čista, kakor da sem te včeraj obiskal.

Tako te vidim tudi sedaj, ko spremljam Ignacija Potokarja po njegovih mladostnih poteh ...

Velika Devica Marija je.

Nad Čavnom se blešči jutranje solnce, žareče in čisto, kakor da se je okopalo v rosi daljnih planin in v meglah črnih gozdov, čez katere je šlo to noč. Radostno, praznično se ozira po dolini in pred njegovim pogledom se izkušajo skriti pod brdi in holmi sence, ki so vso noč ležale nad polji in vasmi, in kmalu so bo smejala vsa prostrana dolina v jasnem jutru. Celo čez sivi, resni Kras gre nekaj kakor nasmeh, morda bi se rad nasmehnil kot, betežen starec blestečemu morju na drugi strani, morda belim meglam na tej strani, ki beže plaho v dolgi procesiji pred novim dnevom.

In tudi sem na Vitovlje zre solnce z blagim, radostnim očesom, kakor da pozdravlja, belo cerkev in staro, kot kremen trdno obzidje krog nje, siv spomin na davne turške čase. Čez polurazpali stolp v taborskem obzidju sije na pestro množico, ki se ravnokar usipa iz cerkve od velike maše.

Krog štantov, kjer so razstavili kramarji vse svoje bogastvo, se prerivajo ljudje v gosti gneči in kupujejo kolače, srčka, orglice, piskajoče konjičke in kar je še takih lepot in dobrot.

Tam ob zidu stoje dekleta, njih židane, svetlikajoče se rute se pregibajo v rahlem vetru, v solncu se bleščijo v njih rokah zlatoobrezani molitveniki s posrebrnjenimi zaponami, z obrazov in iz oči jim sije praznično veselje. Ob vratih so ostali fantje, vsi visoki in lepi v nedeljski obleki, ponosno klobuk malce na stran in na jopiču šopek. O vremenu se menijo, o delu, o vojaščini in drugih fantovskih skrbeh in včasih pogledajo malomarno po dekletih. Tam doli pod stopnicami pa so se ustavili možaki, mladi gospodarji, resni očetje in sivi starci. Hvalijo lepi dan, ugibajo o letini, pogovarjajo se, kolikokrat so bili na ta praznik pri Materi Božji in kolikokrat jim je nemara še usojeno.

Na prostoru krog cerkve je vse živo, vse šumi in kriči, pod kmečkimi podkovanimi šolni hrešči drobno kamenje okrog. Otroci se gnetejo krog šempaskega gospoda kaplana – oprijemajo se ga za roke in za suknjo, on pa jim deli kolače, vsem povrsti in po pravici. Matere jih tudi kupujejo pri kričečih kramarjih in kramaricah, zavijajo jih tudi v bele robce, da jih prineso nedotaknjene najmlajšim, ki so še premajhni, da bi mogli na Vitovlje. In potem odhajajo urno v dolino za črnimi gručami, ki hite po strmih potih in stezah z vrha.

In nad vso to množico, nad krikom in šumom, resnim govorjenjem in smehom se zibljejo v stolpu zvonovi, ki pojejo to jutro tako lepo, da se zdi človeku, da trepeče celo solnčna luč ob njih pesmi in da jo nosi po celi dolini, kakor daleč gre pogled. Čudovito dolgo pritrkavajo danes, kakor da ne omagajo nikdar več roke dečakom, ki so se spravili v zvonik pomagat mežnarju Tonetu. Hej, lahko je zanj ta dan, ko oni opravljajo vse, gori v lini sloni in gleda na ljudi pod seboj. Čudovito zadovoljstvo je razlito po njegovem širokem, obraščenem obrazu, v solncu se sveti z medjo okovana pipa, iz katere izpušča v kratkih presledkih oblake dima v zrak.

Tako sloni mežnar Tone v lini, kadi in premišljuje, kdo je neki najsrečnejši izmed vseh teh ljudi pod njim ... Gleda in gleda, a ne vidi ga, kajti streha tiste hiše pod cerkvijo, kjer toči oštir Marnič ob shodih svojo vino, ga zakriva njegovim očem.

In kdo je neki ta najsrečnejši človek, ki jo priromal to jutro na Vitovlje? – Ignacij Potokar. Z gospo Rankovo in z gospodično Nelico stoji na veliki skali tam, kjer se spušča hrib kakor navpičen kamenit zid globoko doli v grôhot in grmovje in hrastove gozdiče, ki obdajajo pod njim ležečo vitovsko vasico.

Nelica je razpela solnčnik in se dotika z njim študentovega ramena, njen obrazek je danes čudovito lop, prozorna rdečica je dahnila vanj, veter se igra z njenimi lasmi in z lahkim modernim klobukom, ki ga je zvezala s tenčico pod brado, da se zdi s svojimi sanjavimi očmi kakor tiste gospodične, ki zro po grajskih sobanah iz zlatih, starih okvirjev doli na nas kakor nežen globok spomin iz davno preteklih dni ...

Ignacij Potokar razkazuje gospè in Nelici prelepo Vipavsko dolino, ki se razgrinja vsa zelena in vesela pred njihovimi očmi. Gospa gleda skozi daljnogled, včasih, kadar vidi kaj posebnega, ga da Nelici ali Potokarju.

»Ah, kako lepo! Čudovit razgled!« vzklika dekle in potaplja v vso to božjo krasoto željno svoje oči, da so še dvakrat lepše in omamljivejše.

»Ali se vam ne zdi, gospod Potokar, če se ozrete po dolini in gledate te majhne hiše in vasi, kakor da je nekoč stal tukaj gori nekdo in z veselo roko vrgel po teh zelenih poljih pest lepo obrezanih kamenčkov, ki so se raztresli, kakor daleč gre oko, tukaj eden,tam dva, tam doli cela kopica, ponekod pa nobeden?« vprašuje Nelica.

»Res, gospodična ... Kako lepo ste to povedali! Vi ste pesnica to jutro!« odgovarja študent.

»Ah, pojdite no! ... Nikar komplimentov! Glejte rajši, kako lepo se iskrijo okna tam daleč v Gorici! Človek ne vidi okna, niti hiše ne razloči – a vendar ga pozdravlja blesteči odsev iz šip v daljavo ...«

Ignacij Potokar posluša in gleda in angeljska melodija mu je njen govor in zvonki smeh, odsev iz paradiža, njen pogled.

»Ali ni tisto Mirenski grad?« vprašuje dekle in kaže z drobnim prstom v daljavo.

»Da, Mirenski grad!«odgovarja študent.

»In tam na drugi strani ... tisti?« bi rada vedela gospa.

»Tam je Rihenberk!«

Tako razkazuje in imenuje študent vasi in hribe in griče, raztresene po dolini, in vse gore in vrhe, ki jih more oko ugledati.

»No, zdaj mi pa pokažite svoj dom!« prosi dekle.

»Tista široka rdeča streha na koncu vasi proti dolini ... Hiša sama se ne vidi!« pravi Potokar in kaže na vas pod hribom in na svoj dom.

»Ah, meni se je zdelo, da je vaša, ko sve šli z mamo mimo!«

»Velika bela hiša, koj ko se pride v vas? Pred njo sta dve hruški in lepa trata?« vprašuje gospa.

»Da, tista je!« odgovarja Ignacij.

»Kako strmo je pod nami! Ali ni nobene steze na tej strani?« vpraša Nelica in gleda v globočino.

»Nobene ...« odgovarja študent. »V davnih dneh, ko so Turki ropali po teh krajih, je hotel neki jezdec po tej strani priti na vrh k taboru, kjer so bili skriti ljudje iz bližnjih vasi. Bil je že skoraj pri obzidju in klical je tovariše za sabo, tedaj ga je pa Mati Božja pahnila čez pečevje, da se je nevernik ubil v globočini s konjem vred ...«

»O, anti ne bo vse tako?! ...« se smeje Nelica.

»Mogoče je vendarle ... Lepa pripovedka je!« meni študent in čudno se mu zdi, da ji dekle ne veruje.

Presrečen je v njeni bližini in kaj mu mar ves svet in vsi začudeni pogledi, ki se obračajo vanj, vse opazke, ki jih delajo ljudje, ki so ostali pod cerkvenimi stopnicami!

Tam stoje Vitovci, resni možakarji, stari in mladi, kadijo in gledajo trojico na skali. Prej so se menili vsakdanje stvari, ko so pa opazili študenta z Rankovo gospo in Nelico, so polagoma umolknili.

Prvi je vzel pipo iz ust Bolžar, suh in dolg možic kakor grabljišče, pokašljal je in pogledal jezno okoli.

»Nič ne bo iz fanta ... Babnice ga bodo zmešale ...« tako pravi, vtakne pipo zopet v usta in kadi molče dalje.

»Res, škoda, da ga je dal Potokar v šolo! Kakor bi bil vrgel v vodo vse stotake, ki jih je izdal zanj vsa ta leta! Sram naj ga bo, fanta!« pravi drugi.

»Ej – bog ve, kako se še vse obrne! Mladost je norost ...« meni stari Rešič.

»Da bi videl Potokar zdaj sina, bi ga bilo sram, da bi bil rajši nevemkje kakor tukaj ... Ves pokvarjen je svet dandanes, in zato bi jaz nikomur ne svetoval, naj da fanta v šolo. Mene je hotel letos nekaj učitelj Mrak premaličiti, naj dam najmlajšega študirat, pa ga ne dam, ko vidim, kako je! Vse izdaš za fanta, pol premoženja zapraviš z njim – nazadnje pa gre, kakšna takale gosposka bledost se obesi nanj – pa imaš! Še ,Bog povrni‘ ne reče, ko gre od hiše in se ne misli več vrniti.«

Tako govori Kobalar in jezen je njegov glas.

Polagoma se kmetje začnejo razhajati na vse strani, tam doli pod hribom pa se črnijo po potih nove gruče ljudi, ki gredlo na Vitovlje k drugi maši ...

***

Tisto popoldne je slonel Ignacij Potokar oh hruškinem deblu pred hišo in oče je stal pred njim. Dolgo sla že govorila in v pritajeni razburjenosti je drhtel glas obema.

»Torej to je tvoja zadnja beseda, Nace, da ne pojdeš v semenišče?« je vprašal Potokar.

»Zadnja, oče!« je odgovoril sin s trmasto odločnostjo.

»Premisli vse, fant! Preštej vsa leta, kar smo skrbeli zato! Vsako jesen je šlo zate par volov – in zdaj hočeš iti bogvekam, odromati v tuji svet? ... Izgubiš se tam, na dom ne boš več mislil, na Boga pozabiš, izkvariš se in sramoto boš delal samemu sebi, naši hiši in celi vasi!«

»Nikake sramote ne bom delal ne sebi, ne komu drugemu. Pustite me – če nisem zato, pa nisem!«

»Tako govoriš, ker ne veš, kaj je svet, ker si preslepljen od mladostnih muh, ki ti brenče po glavi! Še preden mine leto, se boš kesal, da te je svet zmotil – pa bo prepozno!«

»Kar sem rekel, sem rekel. V semenišče ne grem in konec besedi!«

»Kam pa misliš pravzaprav?«

»Na Dunaj študirat za zdravnika!«

»Bog s teboj, fant! Ne branim ti, če hočeš na vsak način iti! Ampak od naše hiše ne dobiš več krajcarja. Dovolj smo že izdali s teboj ...«

»Ničesar vas ne vprašam, če me tudi takoj zapodite izpod strehe, brez besede pojdem ...« 

»Podil te ne bom nikamor. Dokler boš doma, boš imel ležišče in jed pri hiši kakor doslej. In tudi če se kdaj vrneš – vrata ti bodo vedno odprta, dokler bom jaz živ. Za drugo pa skrbi sam, kakor veš in znaš! Tvoja glava, tvoj svet! Niti besedice ti več ne porečem, stori, kakor hočeš!«

Trdih korakov je stari Potokar odšel in kmalu je zagledal Ignacij njegovo krepko, visoko postavo na klancu pod hišo. Šel je nemara v Šempas k molitvi, kajti veliki zvon svetega Silvestra je bil ravnokar odvabil v dolini.

Študent je drhtel od razburjenja in nemira, njegove oči so brez cilja begale po dolini, razsvetljeni s popoldanskim solncem, uho je poslušalo brez veselja melanholično zvonenje, ki je prihajalo od nekod daleč, daleč ...

Tako je bila izrečena zadnja beseda, potrgane poslednje vezi med njim in med očetom. Kratek, vroč boj je bil, dve železni volji sta ga bili in ne bil bi ga Ignacij izvojeval, da ni stala pred njegovo dušo mlada, silna njegova ljubezen kakor svetel kerub z mečem v roki. – Tako je bila dobljena zadnja zmaga, uničeno vse, kar ga je še vezalo na dom, in on si je zdel sam sebi kot vojskovodja, ki zre s ponosom in z bridkostjo na kraj zadnjega boja, kjer je bilo uničeno toliko srcu dragega, kjer je moral žrtvovati vse ...

– Zbogom dom, zbogom siromašna vitovska vas – Ignacij Potokar te pozdravlja, idoč tja, kamor ga kliče srce, romajoč tja, kamor ga vabi solnčna ljubav, tja, kjer se blešči velika zlata prostost in ga čaka življenje v bujnem razkošju! ... Zbogom dom, zbogom vse, Ignacij Potokar pojde kakor tujec v svet, niti spomin ne ostane več v duši na srca, ki so bila nekoč zanj, na srca, ki so potrgala vse vezi z njegovim! –

Ah, ali so res vso vezi potrgane, ali se je res ločilo od njega vse, vse na veke? Ne – kajti tam v kamri žaluje za njim srce, ki se ne bo moglo nikdar odtrgati od njegovega, tam sedi ob mizi ženska in naslanja glavo v dlani, da padajo solze skozi prste na bele javorjeve plohe, tam v kamri joče Ignacijeva mati ...

Materino srce! – Kdo je je še razumel, kdo je spoznal in občutil vso ljubezen, ki je skrita v njem? Kdo je še popisal materino žalost ob grenkem, bridkem spoznanju, da se ji je odtujilo srce, o katerem je upala v strahu in trepetu dolge dni, da bo posvečeno le njej in Bogu, kdo je še videl vroče solze, ki jih joče mati takrat, ko vidi, da ima pravico do tega najdražjega srca tujka, da so ga ji ukradle gosposke bele roke in vroče dekliške oči? ...

Ignacijeva mati joče in njena žalost se ne more utolažiti, kajti pred očmi ji stoji še vedno sin, kakor ga je videla tisto jutro na Vitovljah. Lep in visok, da bi ga bil Bog vesel in ljudje, stoji na skali, ves obsijan od solnca, ob njem pa stojita tuji, gosposki ženski, mlajša se nagiba k njemu, njene oči žarijo tako zapeljivo, njeni pogledi trepečejo v vsej silni lepoti mladosti in omamljajo njegovo srce ... In za njimi stoje kmetje, ta in oni se smeje, drugi se pa jeze in pravijo: »Nikoli ne bo pel nove maše ... Zmešale so ga ženske!«

To je žalost, ki je padla kakor žerjavica v srce lgnacijeve matere, ki žge in peče v njem in iztiska iz oči grenke solze. To je žalost, ki je ne more razumeti mlada Potokarica, ki je prišla ta hip z otrokom v naročju k tašči v kamro, in govori z jeznim glasom: »Kaj toliko žalujete! Pustite ga, naj gre, kamor hoče!«

Ne razume mlada mati teh solz, a razumela jih bo, ko vzraste dete, ki je ima zdaj na prsih, v mladega fanta in se odtrga od nje in pojde v svet, ne da bi se niti enkrat ozrl nazaj na dom in na njene solze ...

IV.[uredi]

In vendar niso šli ti dnevi brez sledu mimo Ignacija Potokarja. Preveč krvi njegovih pradedov se je prelivalo po njegovih žilah; razmišljevanje brez konca in brez pokoja o vsem, kar se je tikalo njegovega življenja, dediščina vseh Potokarjev, je živelo tudi v njem in vse življenje tam zunaj, vsa učenost, vsa ljubezen in sreča in sanje o bodočnosti, vse to mu ga ni moglo odvzeti. Ni bil kakor otrok, ki se oklene svojih sanj in ne vpraša, odkod so, ne kakšne so - ampak kakor starec je bil, ki se boji prevar in vedno ugiblje in premišljuje, ali je res vse tako, kakor se zdi srcu in očem.

Tako se je zgodilo, da je Ignacij Potokar začel prej premišljevati svojo ljubezen, nego je okušal vso njeno sladkost in blaženost. S hitrimi, jadrnimi koraki so ga bili prehiteli usodepolni zadnji dnevi, prezgodaj se je moral boriti za. svoje lepe sanje, tako da ni mogel spoznati, ali so res take, kakor so stale pred mlado njegovo dušo.

A tiste dni, ki so sledili, solnčni in dolgi, kakor so le v avgustu, je premišljeval vse dolge, samotne ure o sebi in o njej, ki jo je njegovo srce ovenčalo z najlepšim žarom ljubezni in mladosti. V nemirnih mislih je polegal pod hruško, nikdo ga ni motil, nikdo nagovoril kakor v prejšnjih časih. Oče je molčal, trd, vsakdanji je bil njegov obraz, bratje se niso brigali za študenta, mati je z nemo žalostjo in objokanimi očmi hodila okrog, a nagovorila ga ni nikdar, tudi drugi so molče hodili mimo njega. Tako je bil sam kakor tujec, ki je po pomoti prišel med družino ...

Mračne misli so mu delale večno tovaršijo in bolesten srčni nemir je bil njegov drug. Seme, ki je je bil vrgel učitelj Mrak pred dnevi nevede in nehote v njegovo dušo, je vzklilo in kakor bodeče trnje se jo vilo neprenehoma krog njegovega srca vprašanje: – Nelica, ali si res taka, kakor te vidijo moje oči, ali si res taka, kakor te sluti moja duša? –

Zasanjal je bil v svoji osamelosti podobo devojke, ki bi bila vredna njegove ljubezni, iskal je srca, ki bi mu dalo vse to, kar bi mu on dal, koprnel je po duši, ki bi imela vse to, kar je še manjkalo v njegovi. Kakor vila iz pravljice bi morala bili tista devojka, njeno srce bi moralo biti čisto kakor angelsko, polno globoke, otroške vere, ki jo je bil on izgubil na svojih potih, njena duša vdana njegovi do groba, da, še onkraj njega. In njena ljubezen bi morala biti trdna in večna, kakor solnce bi morala goreti, iz katerega bi zajemalo luč vse dni njegovo mračno, nezaupno srce ... Tako ljubezen si je bil ustvaril v svojih sanjah in jo iskal, kakor išče bolnik čudotvoren cvet, ki ga naenkrat ozdravi ...

In srečal je Nelico, omamile so ga njene oči, prevzela ga je njena lepota, da se je brez misli vdal njenemu čudovitemu čaru. A to jo bilo le malo časa, v nemirnem koprnenju je zaželel spoznati tudi njeno dušo, pogledati tudi vanjo, ali je v njej tisti bogati zaklad, po katerem je gorelo njegovo srce. Slutil ga je, življenje bi bil dal zanj, nikomur bi ne bil veroval, ki bi dejal, da ga ni – a vendar je dvomil ... in zato je vstalo tiste dni tisoč mračnih misli in domnevanj v njegovi duši in ga vznemirjalo vselej in povsod ...

Neko popoldne se je napotil v dolino, pripravljen razložiti Nelici vse svoje nepokojne misli, razodeti ji vso svojo veliko ljubezen in jo prositi, naj s sladko besedo prežene vse sive, težke sence iz njegovega srca, naj mu postane bleščeča luč, ki mu bo razsvetljevala temno pot vse čase.

Ves malodušen je bil, ko je stopal skozi vrt proti prelepemu Neličinemu domovanju. Sprejela ga je gospa, ga vodila vsa prijazna v sobo in mu ponudila stol.

Polmračna luč je prepregala sobo s tajnostnimi sencami, klavir je bil odprt, na pultu so stale še note, solnčni žarki so v drobnih, boječih trakih padali skozi spuščene šaluzije in zavese na tipke in begali po njih kakor čisti dekliški prsti. V prijetno hladnem vzduhu je plaval vonj bujno razcvetelih rož, ki so stale na mizi v vitki moderni vazi. Tesno, čudno je bilo Ignaciju Potokarju v srcu, kakor da je prvič v tej sobi in da prvič govori s prijazno gospo Rankovo, ki je sedela pred njim v mehkem fotelju.

»Kako to, gospod Potokar, da vas ni bilo ta teden nič k nam?« je vprašala.

»Oprostite, milostiva – ali naj vas vsak dan nadlegujem?«

»Vaši obiski, gospod Potokar, nam niso v nadlego … Kako morete tako govoriti? Z Nelico sva vas vsak dan pričakovali … Tudi danes sva mislili, da nas obiščete. Da ste le hip prej prišli, bi bili dobili še Nelico doma, ki je spremila sosedno gospodično učiteljico domov in se težko pred mrakom vrne!«

»Škoda, mislil sem, da bi zopet kaj igrala!«

»Res, tudi meni je žal! Do večera je predolgo, da bi čakali – dolgočasili bi se … Veste kaj, pridite jutri – gotovo bo doma!« 

»Če dovolite, pa jutri pridem …«

Umolknila sta, vse tiho in mračno je bilo v sobi in na vrtu, le med cvetjem pod oknom je brenčal nevoljno in potuhnjeno čmrlj, ki je nemara iskal po čašicah medu …

»Kako se kaj imate v svoji podgorski vasici? Dolgčas vam mora biti …« je izpregovorila zopet gospa, zazehala in dela belo, ozko roko na ustnice.

»Dolgčas? … Skorajda. Človek nima družbe, z nikomur se ne more pogovoriti. Če se hočem kaj razvedriti, moram doli k vam, ali pa v Osek …«

»Kam pa ste namenjeni prihodnje leto?« je vprašala nenadoma gospa in uprla oči vprašujoče v njegove.

»Medicino pojdem študirat. Izmed vsega mi najbolj ugaja.«

»Medicino?« se je začudila gospa. »Težko vam pojde … Pomislite: šest dolgih let se boste morali učiti in trpeti pomanjkanje! Ali pričakujete od doma podpore?«

»Ne!« je odgovoril študent odločno.

»No, vidite, težko vam bo. In potem preteče še bogvekoliko časa, preden pridete v prakso in dobite ime. Po mojem mnenju je ni težje karijere, kakor je zdravniška …«

Sitno je bilo Potokarju. Čemu ga je izpraševala, čemu se ji je zdel stan, ki si ga je izbral, tako neprimeren? Za hip je vstala v njem neprijetna misel, da gospa nekaj hoče, česar on še ni vedel.

Zato je vprašal skoraj nevoljno: »Kam pa naj grem?«

»Vidite, gospod Potokar, mladi ste še in neizkušeni, zato potrebujete koga, da vam svetuje. Najbolje bi bilo za vas, da sploh ne mislite na vseučilišče, ampak da postanete uradnik pri pošti ali pa pri železnici. Ne bo vam treba stradati dolga leta in kmalu boste sami svoji. Služba je tam dobra in na ta način pridete najprej in najlažje do kruha. Kaj se vam zdi?«

Potokar je razočaran obmolčal.

»Ah, tako je vse to! Služba, moreča uradniška služba, kjer je človek kolesce brez volje in moči v velikem stroju – ta bi bila zanj najprimernejša! K železnici naj gre, ali k pošti, da pride prej do kruha, da si splete kmalu lastno gnezdece, lično in toplo in filistrsko, kakor jih je na tisoče na svetu ! … Adijo, lepe, velike sanje o prostosti, o življenju – ponižaj se, Ignacij Potokar, daruj vse svoje, cilje, ukloni glavo in stopi na pot, ki ti jo drugi kažejo, in v dar dobiš prelepo plačilo – Nelico! ... Ah, kako lepo je računal učitelj Mrak že pred dnevi in mu povedal isto, kar zdaj gospa Rankova! Ali ni čudno, kako čudovito enaki so si ljudje?! …«

In Nelica? Ali hodi ista pota kakor gospa mama, ali ga izkušajo omamiti njeni pogledi samo zato, da bi pokleknil pred njo in ji podaril svojo voljo, svoje cilje, svoje življenje? Bogve, ali je njena ljubezen tako velika, da bi ga čakala vsa ta dolga leta, da bi mu svetila kakor čista, nebeška zvezda, nedotaknjena, nedosežna?

Vse te misli so begale Potokarju po glavi in izgubljene, razmišljene so strmele njegove oči v temnordečo rožo, ki je visela izmed drugih trudno in žalostno iz vaze na mizi. Njegovi prsti so se igrali nervozno z razcefranim robom modernega namiznega prta, krog ust se mu je bila tačas začrtala pomilovalna, skoraj ironična poteza.

»No, ali vam ne ugaja moj nasvet?« je prekinila gospa moreči molk.

Študent se je zdrznil. Pogledal jo je trudno in dejal z vsakdanjim glasom:

»Ne vem še, milostiva, kaj naj rečem … Premišljeval bom o vsem tem …«

Nato se je začel odpravljati in prisrčno je bilo slovo prijazne gospe Rankove:

»Jutri pa nikar ne zabite priti, gospod Potokar!«

»Ne zabim, ne, milostiva! Najvdanejši poklon in pozdrav gospodični Nelici! Klanjam se!«

In Potokar je odromal proti domu, mračen in negotov, kakor je bil prišel.

***

Tako se je zgodilo, da je prišel študent neko popoldne s še nezaupnejšim srcem in s temnejšimi mislimi k Rankovim.

Že oddaleč ga je pozdravil vesel, razposajen valček, ki je bil v čudnem, neprijetnem nasprotju z njegovim razpoloženjem.

Ko je prišel na vrt, je zaslišal, da nekdo v sobi pleše. Tam-ta-ta, tam-ta-ta – so donele strune, vmes sentimentalna melodija in drsanje čevljev. Potokar je postal in začel misliti, ali bi sploh vstopil v hišo ali ne. Tedaj je klavir umolknil, glasen dekliški smeh je zavriskal v sobi, ves poln razposajene radosti, zavese ob oknu so se zganile in med njimi je zagledal Ignacij Neličin obraz.

»Ah, gospod Potokar?«.je vzkliknilo dekle. »Da ste mi zdravi in dobrodošli! Pozdravljeni, pozdravljeni!«

Nagnila se je skozi okno in mu ponudila roko.

Potokar jo je stisnil in pozdravil, a polastilo se ga je neprijetno čustvo, kakor da se Nelica hoče norčevati z njim.

»Pridite gori! Obisk imamo!« je žgolelo dekle in izginila za zavesami.

Ko je Potokar stopil v sobo in pozdravil gospo, ki je sedela ob klavirju, mu je Nelica predstavila obisk: »Gospod Erik, privatni uradnik nekje v Slavoniji, daljni sorodnik po očetu, prijatelj rodbine, kavalir od nog do glave.«

Potokar ni mogel slediti vsem njenim besedam, tako veselo in naglo je vse to govorila.

»Torej, mama, še eno mazurko!« je končala.

»Oh, ne, ne, saj si se že nemara naplesala. Po kosilu sem jima začela igrati in še zdaj mi ne da ta otrok miru. Ali se vam zdi to prav, gospod Potokar?« je vprašala gospa.

»Gospodična pač rada pleše …« je odgovoril razmišljeno in gledal gospoda Erika. Bil je to eleganten gospodek, črne brčice po najnovejši modi pristrižene, prečo v laseh, kakor bi jo s črtalom potegnil, hlače zlikane, da se je črta brez pogreška spuščala doli k svetlim čeveljčkom. Vse se je kar očividno delalo norca iz študentove ponošene obleke, prašnih čevljev in podeželske zanemarjenosti.

Potokar je že zardeval v zadregi, ko je gospa zopet udarila po tipkah in sta Erik in Nelica zopet zaplesala. Študent se je umaknil v kot, gledal plesalca in tesnoba, ki ga je prevzela, je postala še bolj moreča in silna.

Čemu je pač prišel sem?

Ni vedel odgovora na to vprašanje, a polagoma se ga je začela polaščati zavest, da se je motil, bridko motil v svoji ljubezni do Nelice.

Ali je bilo to veselo dekle, ki se je v rokah druzega vrtela tu pred njegovimi očmi, res njegov ideal, ali ga ni imela vse te čase za igračo, ali se ni le iz dolgega časa začela zanimati zanj, mu kazati svojo naklonjenost, ker jo je zabavala njegova resnoba, njegovi načrti, ki jih je včasih napol prikrito razvijal?

Vsi dvomi, ki jih je Potokar do tega dne nosil v duši, so nenadoma postali resnica in vedel je, da se danes odloči usoda njegove ljubezni.

Mazurka je končala, gospa je energično zaprla klavir in dejala:

»Sedaj pa dovolj ... Vsa sem zmučena in po sobi je tudi že vse narobe vsled tega skakanja.«

»No, gospod Potokar, kako vam ugaja moj daljni bratranec, ali ni imeniten kavalir in plesalec?«

»Seveda je, gospodična,« je odgovoril Potokar.

»To je pač vse nekaj druzega, kakor če midva igrava, jaz na klavir, vi pa na gosli. Ali se vam ne zdi, da je bilo najino igranje pusta zabava? A ples, ples ... Ah, kakšna radost! Jaz bi rada umrla plesaje ...«

»Jaz pa plesa ne ljubim ...« je odgovoril študent.

»No, potem bi se pa ne razumela midva predobro. Veliko bolje s teboj, Erik, kaj ne?«

In pogledala ga je koketno.

»S čim se pa bavite vi, gospod?« je vprašal Erik, da bi privedel pogovor v drugi tok.

»Zdaj z ničemer ... Gimnazijo sem letos absolviral ...«

»Že zdavno prestana bridkost ... Jaz sem že v šesti pustil šolo in šel k stricu v komptoar. Zdaj imam službo, od doma dobim nekaj tisoč – kar ženil se bom. Kaj, Nelica, midva bi se lahko vzela?«

Z brezobzirnostjo, ki si jo je kot sorodnik lahko dovolil, je izpregovoril to besedo, se nasmejal in Nelica in njena mama sta se smejali za njim.

Iz tega smeha, iz vsega pogovora, ki je še sledil, je Potokar spoznal, da je zdaj odveč, da jo bila naklonjenost Nelice in njene matere samo začasno razpoloženje, ki je takoj izginilo, ko je prišla prilika, ki je obema obetala lepšo bodočnost, nego bi jo bil mogel ponuditi on.

Večerne sence so se že spuščale na vas in na polje, ko se je Potokar poslavljal.

Nelica ga je spremila do vrat.

»Zakaj ste tako čudni in molčeči danes, gospod Potokar?« ga je vprašala.

»To pač sami veste ...« je odgovoril študent.

»Oh, jaz nič ne vem, prav nič ...« se je smejala ona.

»Potem pa ne veste, kaj ste mi bili, kaj sem vse pričakoval od vas. Mislil sem, da sem vam kaj več nego drugi, a danes sem spoznal, da ste se igrali z menoj.«

»Jaz naj bi se bila igrala z vami? Nemogoče ... Meni se zdi, da ste si nekaj domišljevali, ne da bi bili imeli povod za to. Pa adijo za nocoj! Bodite pametni in ne preidealni!«

In odsmejaia se je zopet v sobo.

Potokar pa se je vrnil po beli cesti domov. Bogataš, milijonar je hitel prej po nji – a zdaj jo romal nazaj kakor berač. Prej je bilo srce polno lepih sanj kakor si ji je bil ustvaril v svojem koprnenju po večni sreči in lepoti. Zamislil si je bil dekliško srce, polno čistosti in ljubezni in vere, tako lepo v nedotaknjeni krasoti, da bi se mu človek bal približati z vsakdanjim namenom.

In mislil je, da je našel v Nelici to srce. Njemu je žrtvoval vse, mir, ponos svoj in pogum, vse svoje življenje mu je hotel posvetiti – a ni vedel, da v Nelici ni tega srca. Ta dan mu je razkril, da se je varal, da so bile vse njegove misli, vsi načrti le prazne sanje. Zakaj sem se tako motil v tebi, Nelica. Tvoje srce je vsakdanje, kakor jih človek sreča na tisoče, tvoja duša hodi po izhojenih potih skozi prah in blato, kakor jih hodi na milijone, vso tvojo lepoto in vse tvoje bogastvo bi človek imenoval s polnim imenom, ko izreče gospodična Nelica. – Duša je videla zvezdo, omamljeno je zasanjala pravljico o bisernem gradu za morjem, kateremu je hotela zleteli s čilimi mladimi krili. Pa je bil grad fata morgana in je izginil v megli daleč, daleč. Ignacij Potokar je vedel, da liste zvezde ni bilo, da je iz njegove duše izšla in v duši zopet utonila, da mu ne bo nikdar in nikjer več svetila. Spoznal je, da je ljubil Nelico tako, kakor jo je videla njegova duša, a ne tako, kakor je bila v resnici. Čutil je, da je utrgala kruta roka slučaja brezobzirno iz njegovega srca cvet njegove prve ljubezni in da ni ostalo v njem več drugega kakor globoka, pekoča rana – bolesten spomin na prelepe dni, ko srce še ni poznalo resnice ...

Doli po cesti je prihajal učitelj Mrak in že od daleč pozdravljal. Nič več jeze nanj ni bilo v študentovem srcu,ko ga je zagledal – saj je bil pred dnevi prerok, ki mu je napovedal vso bolest in grenkost, ki jo morala priti nadenj ...

»Kam greste, gospod Potokar?« je vprašal, ko sta se pozdravila.

»Nikamor, gospod učitelj ...«

»Torej stopiva k Komarju, potem pa pojdete z menoj v Osek!«

In šla sta v hišo ob cesti, kjer se je nad vrati zibalo v vetru oblanje in naznanjalo, da toči tam oštir Komar cekinasto vipavsko vino, o katerem pravijo, da ozdravi vsako bol ...

V.[uredi]

V Šempasu pred veliko gostilno pri Martinu je vse polno ljudi. Vojaki, ki so imeli tiste dni vaje po dolini, se pripravljajo na odhod in godba igra zadnji večer.

Mirne, melanholične melodije se dvigajo v zrak in plovejo kakor labudi prek molčečega, širnega polja, kakor da iščejo poti skozi mrak večernemu solncu nasproti, ki se potaplja naglo v škrlatasto morje oblakov tam daleč, daleč ...

Cesta in prostor pred gostilno sta polna ljudi. K vojakom so stiska radovedna vaška dečad in strmi začudena v fanfare, trobente, klarinete in bobne, ki tako lepo pojo. Za otroci stoje bajtarji, roke v žepih in pipo v ustih. Poslušajo in kimajo z glavo. Če igra godba resno melodijo, se drže zamišljeno in zamaknjeno, kakor da so v cerkvi. Če pride pa poskočna, tolčejo v taktu z nogo in veselo jim je pri srcu, kakor da so na brejarju, kjer plešejo fantje in dekleta. Na trati ob cesti se vrtijo dekletca, ob hišah postajajo žene z otroci na rokah. Mimo hodijo dekleta po vodo, ustavljajo se in poslušajo in mislijo morda na svoje drage, ki služijo bogvekje cesarja ... Včasih pridejo tudi resni možaki mimo, a le ozrejo se proti vojakom in gredo počasi dalje v svojih mislih in pogovorih ...

Vojakov je vse polno. Prostaki posegajo po travi, stoje na cesti, slone ob hišah, se mudijo ob studencu, kadijo velike porcelanaste pipe s cesarskimi orli in rdečeličnimi puncami, gledajo za dekleti in se ženijo, kjer in kakor se morejo. Častniki se izprehajajo po cesti s cigaretami med prsti in občudujejo solnčni zaton. Večina jih pa sedi pri Martinu pod košatim latnikom krog belo pogrnjenih miz, ki so vse zasedene. Urne, rdečelične dekle imajo ta dan dosti dela, kajti vse polno ljudi iz domače vasi in od drugod se je zbralo ta večer tam. Vino se iskri v kozarcih, pivo se peni v visokih čašah, vesele razigrane besede lete od mize do mize, vmes donijo sladki smehi gospodičen, ki jim dvorijo sloki, golobradi lajtnanti. Pri okrogli mizi sedita med drugim Ignacij Potokar in France Golob.

Mračen, truden je Potokarjev obraz, zadnje čase je leglo nanj nekaj čudnega. Molčeč je postal študent še bolj, nego je bil prej, v očeh se vidi sled zadnjih dni, kajti tako gleda človek, ki je šel skoz noči in viharje in si ne želi več nazaj ...

Malomarno kadi cigareto, zamišljen zre predse na beli prt, ki ima ravno pred njim veliko temnomodro liso od vina, le včasih gre njegov pogled prek miz na drugo stran, kjer sedita med dvema častnikoma gospodična Nelica in njena mati. Izborno se mora dekle zabavati, kajti do Potokarjevega ušesa seže včasih skoz šum in godbo njen brezskrbni smeh, ki mu je bil nekoč tako ljub, in njene oči ga včasih pogledajo tako ponosno in zmagovalno, kakor pogleda grofica v šumeči svili raztrganega berača, ki prosi ob poti za krajcar ...

A dekle se moti – Potokarjeve oči ne prosijo, v njegovem srcu je že vse mrtvo in tiho. Zmagal je nad svojo ljubeznijo, kakor od mladosti same in od sreče, ki se ne vrne več, se je poslovil od nje, pravljični grad, ki si ga je bil postavil, se je zrušil in nikoli več ne bo verovalo srce vanj.

Zato gleda z mirno dušo v Nelico in le še rahlo žalost občuti ob tem, kakor prevzame človeka tedaj, ko bere dnevnik, ki ga je pisal v davnih mladih dneh, ko je še z zaupanjem veroval v premnoge sanje, ki jim več ne veruje. Prazna in mrtva je Potokarjeva duša, ugasnila je lepa zvezda v njej, ki je nikdo več ne užge, zaprla se je rana, in ne občuti več skrivnostnih, žgočih pogledov nekdanje predrage, ne more se več dotakniti srca ne preziranje, ne pomilovanje, ki se skriva v devojkinih očeh.

Mogočna simfonija, ki jo igra godba, se zliva v finale. Buči kakor vihar, ki leti v nezmagani moči prek pustinje, ki si osvoji vse daljine, a nenadoma stoji pred njim skalnata stena, visoka do neba, ki ga vrže od sebe, da se uniči sam v svoji moči in pogine.

Kakor bi odrezal, je melodija utihnila. Srce še trepeče od razburjenja in pričakovanja, še nekaj želi in pričakuje – a vse je tiho, umirilo se je mogočno morje harmonij, uničil se je vihar nad planjavo, tišina je kakor smrt stopila na njo ...

Ljudje so začeli vstajati in se odpravljati.

Tudi Potokar in Golob sta plačala, se poslovila od družbe, sredi katere sta sedela, in odšla.

Visoke topole ob cesti so šepetale v večernem mraku, na nebu so se užigale zvezde.

»Kako je s teboj, fant?« je vprašal Golob, ki mu je bil Potokar že pred dnevi vse razodel.

»Ne vem ... Truden sem in onemogel, kakor bi me bila ravnokar pustila dolga bolezen. V duši mi je prazno in težko, ne morem še prav verjeti, da je vse padlo, kar sem sezidal vse te čase. Ne morem verjeti – a moram in to boli ...«

»Ah, pojdi no ... Kaj bi žaloval in tožil – saj nisi petošolec.«

»Tebi je lahko, France, ker si nisi še izkušal ...«

»Stara pesem ... S sanjami je prišlo – s sanjami naj gre! Otresi se vsega, Nace, in hodi pogumno dalje! Saj nisi otrok, da bi te moral kdo voditi!«

»Ne morem še, France, ne morem. Če je le ena zvezda in le ena pot, kaj naj stori popotnik, če se mu zvezda skrije in pot izgubi v temi?«

»Težko mu jo svetovati ... Vidiš, preveč si veroval svojim sanjam, fant moj, preveč si zaupal in premalo ... Preveč njim in premalo sebi ... Zidal si stavbo in pozabil na temelj, izklesal si si lep, blesteč piedestal, preden si vedel, kak kip postaviš nanj – in to je vsa nesreča. Kakor otrok si iztegal roke za metuljem, ki ni bil tako čudovito lep, kako so ga videle tvoje oči, in se je odzibal čez pisano trato bogvekam ... In zdaj stojiš na mestu in od žalosti mrjejo tvoje oči za njim ... Čemu, če ni bil res tak, kakor si mislil? Ali meniš, da ni drugih ciljev zate, kakor tisti, ki si ga izgubil?«

»Morda so, ampak jaz jih še ne vidim ... Ne žalujem po svoji ljubezni in dekletu, kakršna je, ampak po tisti, ki jo je videlo moje srce. Vem, da je vse izginilo, da je bilo le prevara – a jaz sem tak, da ne morem iti mirno svojo pot dalje, kakor bi se ne bilo nič zgodilo ... Kaj morem, da sem tak? ... Ne vem, ali imam tako naravo, ali me je šola naredila takega, ali kaj ...«

»Potolaži in umiri se ... Čas vse rane ozdravi ...«

Tako je dejal Golob ob slovesu prijatelju, za katerega mu je bilo žal, a mu ni mogel pomagati.

Ločila sta se in Potokar je zopet stopal po strmem klancu proti domu kakor pred mesecem dni. A nocoj mu je bilo vse drugače v duši, kakor tedaj. Ni se več razgledaval po dolini, ni več občudoval poletne noči, ni čutil več njenih temnih krasot. Pod potjo je šumel potok v globoki strugi med kamenjem, ob njem so šepetale jelše in leske, nad njimi so imeli hrasti svoje resne pogovore kakor starci, ki se menijo o davnih, davnih dneh. Na drugi strani poti pa so odgovarjale jablane, hruške in češplje in vmes se je slišalo rezko šumenje sirka, da se je zdelo človeku, kakor da šepeče v sanjah vsa njiva ... Tudi trte pod grivami so trepetale v vetru, nemara so vzdihovale od koprnenja, da bi skoraj prišel čas, ko oddajo svoj težki, sočni sad gospodarju.

Prelepa noč je bila, a Ignacij Potokar se ni brigal zanjo, ves zatopljen je bil v svoje misli.

Ko je dospel do domačega mlina, je bilo devet tam doli v šempaski vasi in čist, srebrni glas trobente ga je vzbudil iz razmišljevanja. Ustavil se je, se okrenil in zroč na trepetajoče lučke po dolini je poslušal melanholično melodijo. Ko je utihnila, je še hip gledal v daljavo, s skoraj sovražnim pogledom vzel slovo od razsvetljenih oken in odšel po stezi proti hiši.

Tisto noč ni mogel zaspati. Vžgal je luč in vzel v roko Aleksandrovega, ki ga je izmed pesnikov najbolj ljubil. Iskal je v njem uteho in hotel pozabiti ob njegovih verzih vse. A ta večer ni mogel, kajti iz vseh pesmi je govorilo njegovo lastno srce. In ko jo bral verze, ki so mu slučajno prišli pred oči:

»Prevzvišena, da se je greh dotakne,
prepolna diha sladke tajnosti,
slutila ni, kak se pod njo razmakne
prepad najpodlejše vsakdanjosti ...«

tedaj mu je postalo težko v duši, zaprl je knjigo, jo vrgel na mizo, vpihnil luč in legel.

In skozi odprto okno ga je prišla tolažit noč s svojo temno pesmijo. Pod klancem je pljuskala voda enakomerno čez dve kolesi, v mlinu se je vrtel kamen in v stopi so tolki beti, da se je slišalo klopotanje skozi temo razločno v sobo. Na hruški pred hišo je sedel skovir in klical melanholično v temno noč. Včasih se je splašil in umolknil, ko jo v dolini kje udarilo na zvon in so počasi in premišljeno bile ure, kakor da kladivo pri vsakem udarcu čaka, da prejšnji izdoni v daljini in noči.

Od nekod daleč je prihajalo fantovsko petje, nemara s ceste v dolini.

Nenadoma je zavriskal na klancu pod vasjo fant, krepko in brezbrižno, kakor da je vsa noč njegova in da posluša, kako daleč seže njegov glas. Takoj za njim je zavriskal tam na drugem koncu vasi, pri bogatem Krivcu, drugi v odgovor. Kmalu je zaslišal študent pod oknom korake in lepo pesem, ki jo je fant igral na orglice. Počasi se je vse oddaljilo in utihnilo v noči, le klopotanje mlina se je slišalo kakor prej in klicanje skovirja, ki se je bil preselil tačas na oreh pod klancem.

Ignacij Potokar je gledal s pekočimi očmi skozi okno v temo, iz katere so zrle zvezde kakor trudni, vdani pogledi iz večnosti. Kot siva težka megla so ležale nejasne misli nad njegovo dušo, jezen je bil na pesem mrtvaškega ptiča, na šum vode in ropot v mlinu, zavidal je fantu, ki je šel pod njegovim oknom mirno, njegovo mladost in vriskanje in veselo pesem, ki mu je delala tovarišijo na poti v vas ...

VI.[uredi]

Dnevi so hiteli.

Lastovke so se proslavljale od svojih gnezd, pripetih na tramove pod streho, v prijazni luči in toploti septemberskega solnca jih je videl Ignacij Potokar letati krog vasi ali pa tam doli po širnem polju, poslušal je njih čevrljanje na večer, ko so sedele na hruški pred hišo, in v srcu se je vzbudila žalostna misel: »Še danes bodo tukaj, jutri pa že bogvekje ...« Vsak dan je pričakoval, da od romajo, a vedno so se še mudile, kakor bi se ne mogle ločiti od teh krajev.

Po poteh in klancih so ropotali na vozih plavniki, s katerimi so hodili kmetje v vinograde po grozdje. Povsod so se videla med trtami dekleta v pisanih rutah, ki so trgala, in goloroki fantje, ki so odnašali pobrano grozdje v brentačih na voz. Tuintam se je zaslišal vrisk, včasih je zadonela od daleč vesela dekliška pesem in kakor splašena golobica se izgubila nenadoma v dalji ...

Vesela, bogata trgatev je bila. Kmalu so bile trte po brajdah in vinogradih prazne, čebri po hramih pa polni ...

Ob širokih, z rezanim kamnom obdanih vratih, ki vodijo v Potokarjev podzemljuh, prešajo, da stari, ogromni stiskalnici poka debelo hrastovo ogrodje in rebra. V posode teče motna prešenina, sladka in dobra, da bi dal človek cekin za kozarec. V hramu pa stoje na debelih gredah mogočni sodi, v katerih že vre mladi mošt, žubori in šumi, kakor da je v njem še vsa plamteča moč poletnega solnca, ki se dviga in puhti iz njega kakor močna, omamljiva soparica.

»Ej, to bo vince letos!« so govorili Potokarji in poslušali to lepo, staro pesem, ki jim je bila zahvala in plačilo za vse delo in trud med letom.

Študent Ignacij je videl vso to srečo in radost na njih obrazih dan na dan in zavidal jim jo je.

Nekega dne je dobil vizitko od Nelice, kjer mu je sporočila, da se je zaročila z gospodom Erikom Klinkov in da je srečna. Ta vest ga je tako prevzela, da je kakor prej včasih vzel puško, ki je stala v skritem kotu gori na kašči, in neopažen, mračen odšel. Tja pod grič, s katerega gleda cerkvica svetega Petra po dolini, se je napotil po skritih stezah med travniki in grmovjem. Ob robu gozdiča je sedel na štor posekanega hrasta, položil puško na kolena, se naslonil s komolci nanje in se zamislil.

Tiho, plaho se je izpreletaval divji golob s hrasta na hrast in se nato spustil v skalovje. Čisto nad Ignacijem je letel – a on ga ni videl. In iz grmovja se je pokazal zajec, se razgledoval in čakal par hipov, potem pretekel dolinico in izginil na tisto stran, kjer se razgrinjajo senožeti z deteljo. Študent ga je videl, a ni zavalovela kri v njem, ni zgrabil za puško in pomeril kakor v prejšnjih časih – še nižje je sklonil glavo, stisnil lica v dlani in mislil ... in mislil ...

Tako sam je bil, kakor da je izumrl zanj ves svet. Prazno vse prazno, kamorkoli so se obrnile njegove nezadovoljne misli. Ves svet, vsi ljudje – vse se mu jo zdelo podlo in ničevo, nikjer ni bilo več tiste mladosti in moči, ki jo je čutil v sebi še pred mesecem, nikjer več cilja, ki bi bil vreden, da nastopi pot proti njemu. Kje je sreča, kje ljubezen, kje srce, za katero bi človek dal svoje? ... Smešna vprašanja ... Idi in stopi na pot, po kateri gre vsakdanji človeški trop, njih cilji naj bodo tvoji, njih življenje tvoje! Otrok, čemu si zaželel svetlo zvezdo, ki si jo le ti videl v svojih bedastih sanjah, čemu iztegaš roko za njo še zdaj, ko je že ugasnila? Živi, ker moraš živeti, in potuj, kakor te pelja cesta! Čemu stopaš stran in hočeš skozi trnje, koder nikdo ne hodi? Vsa ta vprašanja so se rogala njegovemu srcu, pred njim so stala, živa in resnična, in čutil je njih ironični, zlobni smeh. Vedel je, da je nespametno se mučiti na ta način – a ni si mogel pomagati.

V mračnih mislih je obvisel njegov pogled na puškinem petelinu. Napel bi, nastavil in sprožil ... In vse bi bilo končano Nirvana bi se razlila čezen ... Nirvana? – Bog ve ... Iz davnih otroških dni je prišlo v njegovo dušo nekaj kakor odmev lepših časov, kakor klic zaupne, globoke vernosti, ki jo je izgubil na svojih poteh: – Kdo te zagotovi, da te popelje smrt v Nirvano?

Trudno je dvignil glavo in pogledal po dolini nad katero je trepetala mirna luč zahajajočega solnca. Tam doli no poti je zagledal človeka, ki je zložno korakal v dolino. Spoznal ga je, prijatelj Golob je bil, s katerim se že dolgo nista videla. Zaželel si je govoriti z njim karkoli in kakorkoli, le da bi prepodil vse te moreče misli iz srca.

Skočil je pokonci in med grmovjem in skalovjem prišel na pot.

»O, zdrav, Nace! Obiskal sem teto v Vitovljah in sem bil tudi pri vas, pa so mi dejali da te ni doma!« ga je pozdravil Golob.

»Lazim okrog in se zdravim!« je odgovoril Potokar. »Spremim te malo, da se kaj pomeniva če se ti ljubil«

»Prav rad ... Kako se ti godi?«

»Ne slabo, ne dobro ... Rajši slabše ... Nelica se je zaročila, danes mi je pisala.«

»Ti si res čudak! Ali te ni še pamet srečala?« je vprašal Golob.

Potokar je molčal.

»Kaj pa misliš pravzaprav prihodnje leto?«

»Ne vem ...« je malomarno odgovoril Potokar.

»Pomisli – september je pri koncu, pa še zdaj nisi na čistem! Kak načrt vendar moraš imeti?«

»Nobenega načrta nimam. Najbrž ostanem kar doma in ne pojdem nikamor, ne na levo, ne na desno. Najrajši bi se popolnoma pokmetil, in če bi koga dobil, ki bi rabil maturo, z veseljem bi mu dal izpričevalo in vse tiste papirje z gimnazije, če bi mu kaj koristilo. In tudi vso učenost in vso modrost in vse spomine, ki jih nosim zadnjih deset let s seboj, bi mu vrgel navrh, če bi mogel ... Jaz bi pa ostal pri domu za strica ali pa šel kam za hlapca.«

Potokarjev glas je bil poln ironije in gneva.

Golob je kar obstal od začudenja.

»Jaz te res ne morem umeti!«

»Ni potreba. Kdor je tak kot jaz in kdor dene vse življenje in vse cilje in nade na eno karto, ki se ji pravi ljubezen, in to izgubi – izgubi vse in Bog ve, če kdaj spet kaj pridobi ...«

Pri svetem Petru je zazvonilo avemarijo s tenkim, žalobnim glasom, tudi na Vitoljah je zapel zvon in lepo, resnobno je šlo dvojno zvonenje po dolini.

Študenta sta se odkrila.

Po molitvi je dejal Golob: »Glej, dragi, meni se zdi, da imaš malo ali pa nič vere in da tiči v tem tvoja nesreča. Ali nisem pogodil?«

»Morda ... Mnogo mnogo, kar sem nosil kdaj v srcu, so mi vzela zadnja leta. Vrag vedi, kako je to, da oslepari življenje človeka za vse najboljše in najlepše, da ga vrže v blato, kjer je srce žalostno in nezadovoljno in da mu vzame vse, ob čemur bi se mogel dvigniti in rešili!«

Umolknil je in pričakoval odgovora, a šele po dolgem času mu je dejal Golob: »Velik revež si – zdaj sem šele spoznal, kako si nesrečen, in da drugačen niti biti ne moreš. Ali bi rad veroval kakor nekdaj?«

»O, – da bi le mogel!«

»Torej misli, misli in zopet misli! A ne idi na delo s predsodki in z dvomi, ki se jih bojiš rešiti! Čista, gola resnica naj bo tvoj cilj! Beri kako dobro apologetično knjigo, izkušaj dobiti o vsem jasne in določne pojme, študiraj celo svoje življenje doslej in morda se ti zopet zasveti luč izgubljene vere. In moli tudi včasih, kajti vera je milost, brez katere ne dospeš nikdar k resnici. Če zanjo ne boš prosil, je tudi ne dobiš!«

Pred poldrugim mescem bi se bil Potokar zasmejal v svoji sreči in prešernosti prijatelju, če bi mu bil dal kak tak nasvet, a sedaj je molčal in globoko v srcu je nekaj skritega, tihega odobravalo Golobove besede. A preponosen je bil, da bi bil to pokazal.

»Morda storim kaj, morda ne ... Težko se mi zdi vso to!« je dejal naposled skoraj proti svoji volji.

»Težko! ... Ali misliš, da je drugim lahko? Ali misliš, da drugi nimajo težkih, da, še težjih križev z življenjem kakor ti? Ali misliš, da tudi pri meni zapuščenost, dvom in žalost nikdar ne potrkajo na srce? O ne – prijatelj moj! Težka, trnjeva pot, odpovedi polna, – a cilj je lep in mir resnice nedopovedljiv!«

»Premišljeval bom vse to ... Zdaj pa pozdravljen, France! Noč se dela in domov moram!« je rekel Potokar, se ustavil in podal prijatelju roko.

»Pa z Bogom, Nace, če se več ne vidiva! Pojutrišnjem odromam v semenišče. Ti pa praviš, da ostaneš doma?«

»Dokler se ne izpremenim, ne grem z doma. Kvečjemu bom pisal kakemu tovarišu, naj me vpiše v jus ...«

»Pa Bog s teboj! In piši mi včasih!«

»Tudi ti se me kdaj spomni!«

Ločila sta se, Golob je izginil v mraku, Potokar pa je krenil po stezi proti domu.

Tisti večer je zapihal čez Čaven prvi jesenski veter in prinesel oblake s seboj, s katerimi je prepregel vse nebo. Ignacij je bil tisti večer prenemiren in prenervozen, da bi bil šel spat, zavit v havelok je šel doli k mlinu, sedel na klopico ob vratih, prižgal si cigareto in se predal oblasti viharne noči.

Vsa dolina je šumela, kakor da dere mogočna reka čez ravna polja, kjer ječi po njivah polsuho sirčje in stokajo obrane trte, kakor da drve hudourne vode čez skale in gozde, kjer stoje mogočni hrasti, kljubujejo viharju in pojo temno, veličastno himno v noč. Včasih je bilo v bližini vse tiho, le tam daleč, daleč pod goro je vršal gozd in njegovo vršanje je rastlo in se bližalo trenutek za trenutkom. Že je šlo skoz gozdiče pod Svetim Petrom in urno, skrivnostno, kakor hodijo strahovi, je hitelo bližje in bližje. In nenadoma je zaječala stara vrba tam ob brvi pri stopi, od groze se je stresla in pripognila češplja nad klopico – čez mlin, čez njive, čez vas je hitel veter gori po nebu, včasih je za hip pogledala med njimi zvezda v nižave, a takoj zaprla bleščeče oko ...

Sem po stezi je pridrsal iz hiše, upognjen pod težko vrečo, stric Matevž. Z njim edinim izmed domačih se je študent včasih kaj pomenil in rad je zrl v njegove dobre oči pod sivimi obrvimi in v njegov stari, gladko obriti obraz, ki je govoril o dolgih, dolgih letih, polnih truda in dela brez počitka in nehanja.

»Kaj boste nocoj še mleli, stric?« je vprašal Ignacij.

»Še to moram ta večer nasuti. Bolžarica je prinesla in pravi, da mora jutri zjutra biti zmleto. Kakor osa je sitna babnica!« je odgovoril stric Matevž, v ključavnici je zaškripal velikanski ključ, vrata so se odprla, nezadovoljno ječeč.

»Posveti mi, posveti, Nace, če imaš žveplenke pri rokah! Tam v kotu je luč, prižgi jo!« je govoril stric in v temi štorkljal čez skrle h grotu nad kamnom.

Študent je prižgal malo luč in svetil stricu, ki je nasul in navrnil vodo, da se je kamen veselo zavrtel in je moka začela pršeti izpod njega. Nato je upihnil luč in oba sta sedla zopet na klopico pod mlinom.

»E, vsaj do polnoči ne bo zmleto. Izkadim pipo tobaka, potem pa se vležem v mlin malo na žaklje!« je dejal stric Matevž, izvlekel mehur, nabasal kratki vivček in prižgal. Študent je zvil drugo cigareto in tako sta oba molče kadila in poslušala veter po dolini.

»Hm ... Zgodaj prihaja letos jesen! O svetem Mihelu smo še redkokdaj imeli tako mrzel veter!« je dejal stric po dolgem času, pljunil in zopet vtaknil vivček v usta.

Ignacij pa je molčal in zvijal že tretjo cigareto. Ko si jo je prižgal, je stric zopet vzel vivček izmed čeljusti in dejal:

»Kaj zmiraj zvijaš tistega spaka!? Če že kadiš, kadi vsaj pipo – ne pa vedno tisto, ki niti zdravo ni! Trikrat potegneš tisto slamo in papir – pa že nič več ni. Če se ti zdi pipa prekmečka, kadi cigare, samo tistega spaka pusti – škodilo ti bo!«

»Veste, stric, navadil sem se že!« je odgovoril Študent.

Stric je nekaj zamrmral in zopet tlačil tobak v pipico.

Potem sta zopet dolgo, dolgo molčala in zrla v noč, študent poln temnih misli in dvomov, nezadovoljnost in nevoljo v srcu, starec pa z edino skrbjo, kdaj bo Bolžaričin sirk zmlet, in ali veter do jutra poneha. Poslušal je njegovo šumenje, iz davnih dni so prišli nejasni spomini in polupozabljene pravljice in pripovedke v njegovo dušo.

»Poslušaj veter, Nace! Ali se ti ne zdi, da med vršanjem in šumom gozdov in grmovja nekaj vmes brni, kakor da kdo v gori s kamenčkom bije ob zvon?« je vprašal stric.

Študent je poslušal, a ni slišal nič.

»Le šumenje slišim, drugega pa ne!« je odgovoril.

»Slabo uho imaš, fant! Jaz pa dobro slišim tiho zvonjenje vmes ...«

»Kaj pa naj zvoni?«

»Ali ti nisem še nikdar pravil o tem? V gori na Sokoljaku je vdelan v skalo jeklen obroč, s katerim je Noe barko pripel ob vesoljnem potopu. Ob vetru zvoni, ker so ziblje, in kdor ima dober posluh, ga sliši. Moj stari oče, ki je robotal, ko je Napoleon delal cesto po Planini, mi je pravil večkrat o tem obroču, slišali so ga zvoniti, iskali so ga, a živ krst ga ni še videl ...«

»Čudno, čudno ...« je dvomil študent.

»Nič čudno – res je. Vi mladi in učeni ljudje, ki se v latinskih šolah učite vse modrosti, bi morali vedeti, kako je! ... V bukvah mora biti zapisano. Vse veste, a nočete povedati kmečkemu človeku!«

»Nič ne vemo, stric ... Na slabšem smo kakor priprosti ljudje z vso našo učenostjo in modrostjo ...«

»Eh ... Kaj bi!« je dejal starec in vlekel v kratkih presledkih svoj vivček.

Zopet sta molčala in strmela v noč.

Po dolgem času je izpregovoril starec: »Kam pa misliš prihodnje leto? Mati se vedno joče in nekaj sem slišal, da pojdeš na Dunaj učit se za dohtarja. Ali res misliš iti tja gori?« 

Skrb in rahla zadrega sta trepetali v starčevih besedah.

»Nikamor ne mislim ...« je odgovoril študent.

»Kako nikamor? Doma vendar ne boš ves čas?«

»Dokler me kdo ne zapodi, ostanem pri domu ... Potem pa pojdem kamorkoli.«

»Hm, hm ... Čudni, čudni ste mladi ljudje ... Zakaj bi pa ne šel za gospoda kakor je bil namen, ko si šel v šole?«

»Nisem za to, stric, in nisem. Drugam pa ne maram. Žal mi je, da sem spoznal, kaj je svet in življenje, ne vem, kaj bi dal, da bi ne bil šel nikdar v šolo ... Srce je prazno, srečno ni – to je konec vseh koncev, kakor je nekje zapisano. Najrajši bi bil kmet, kakor so bratje, kakor je oče in stric Andrej in vi ...«

»Ne zameri, fant – prečudno in nerazumljivo govoriš, učenost in šole so te zmotile ... Ali ni za gospoda bolje kakor za kmeta? Zdaj se hočeš po teh grobljah z nami ubijati, ko si pregnal vse latinske šole in bi v štirih letih lahko novo mašo pel? Ej, fant, fant, izbij si vse te misli iz glave, ker bi te bilo res škoda!«

»Zakaj škoda? Ali nimam pravice do kmečkega življenja kakor vi drugi? Kositi, orati, kopati in mlatiti bi se že navadil. Kje je pisano, da moram biti jaz gospod z nezadovoljnostjo v srcu pri vseh blagrih, ki bi jih imel, da pa moj brat Tone živi kot gospodar na domu, da gleda z veselim očesom po njivah in poljih, ki rode vse zanj, da ima na bogatem domu vsega v izobilju, da uživa vso srečo v domačem krogu in družini? Jaz pa naj se ubijam po svetu, naj bom kot tujec sredi ljudi brez doma, brez sreče? Kje je to pisano, stric?«

»Nikjer ni pisano ... Nisem tako učen, da bi ti mogel odgovarjati. Le to pomisli, da si šel s tem namenom v šole! In če ne boš hodil po pravih poteh, se bo rodilo slabo tebi. in kdor bo s teboj!«

»Ali sem sam kriv, da so me dali v šole?« je vprašal študent in glas se mu je tresel od razburjenja.

»Nisi sam kriv, dragi ... Tako je hotel Bog, ki pelje vsakogar po svoji poti, enega po kamenju, drugega po gladki cesti. Verujem, da ti mora biti težko, a ne misli, da se drugim ljudem godi bolje! Tudi nam kmetom ne cveto same rožice. Od jutra do večera delaš, da si zvečer kakor ubit. Zgodaj vstani, pozno idi spat! Ne mraz, ne vročina te ne sme zadržati pri delu. In vedno isto in isto. Pride toča in vse pobije, pridrvi povodenj in vse odnese, pritisne suša in vse vzame – pa bodi vesel in zadovoljen, če moreš! Ej, mladost, mladost! Tudi jaz sem bil nekoč mlad kakor ti, tudi jaz sem mislil, da ves svet preobrnem – pa sem nazadnje videl, da je najboljše, če hodim po poti, ki mi jo je Bog odločil. Ostal sem za strica, za hišo delam in skrbim, kar morem, Vitovcem meljem pravično pri merici, doto sem pustil tvojemu očetu in le kot sem si izgovoril, ostanem pri hiši do smrti. Tako živim in delam od prvih let do zdaj in ni mi žal, kajti lahek račun bom dajal, ko me vzame smrt, če bo Bog hotel ...«

Študent je molčal in se čudil tej govorici. Kaj je mogel proti tej priprosti filozofiji z vso svojo učenostjo in izkušnjo v svetu in življenju? Majhni, malenkostni so se mu zdeli vsi njegovi križi pred to odpovedjo in vdanostjo, o kateri stric Matevž niti sanjal ni, kako velika in nedosežna je v Ignacijevih očeh.

Starec je iztrkal vivček in vstal.

»No, kaj praviš na vse to, Nace?« je vprašal.

»Nič, stric. Mogoče se vam zdi vse lažje in lepše v mojem življenju, kakor je v resnici. Zato me ne boste mogli nikdar popolnoma razumeti kakor tudi jaz vas ne ... Lahko noč!«

Študent je vstal in odšel proti hiši.

Starec se je ozrl še po dolini in po nebu in potem odšel v mlin.

»Čudna, čudna mladost in učenost dandanes ... Bog jim daj pravi um in pamet!« je mrmral, ko je zapiral vrata za sabo.

X X X

Že davno so odletele lastovke; tudi kljuk, v katerih lete žerjavi, ko se selijo, ni bilo več videti v višavi. Porumenelo je listje kostanjev in hrastov po dolini, jesenske sape so se trgale z drevja, ki je bilo že skoraj golo. Mrzli, deževni dnevi so prihajali, dan na dan je bilo nebo oblačno, bele megle so se vozile gori ob Sopoljaku, Kucelu in po Planini, kakor da hočejo s svojimi širokimi hrbti obrisati mrke, mokre skale, ki so neme in mrtve strmele v nebo. Včasih so se pripeljale še nižje, zavile Mater božjo na Vitovljah v svoj mehki, mrzli plašč in celo doli v vas so prišle kdaj na obisk in se bratile in grele pri modrikastem dimu, ki se je leno dvigal nad hiše.

Vas je ležala siva in prazna pod goro, tam na griču je sameval sveti Petelin pusto, dolgočasno mu je bilo v teh časih. Bolj bel in čist je bil videti, ker so ga bili umili jesenski nalivi. Po izpranih klancih in potih okrog njega je bilo vse tiho, le včasih se je pokazal na njih kmet v visokih čevljih, kučmo na giavi, sekiro na rami in pipo v ustih, ki mu je pa vsak hip ugasnila. Včasih je zaškripal po poti voz, naložen z mokrimi hrastovimi drvi, ali je pa pristopicalo po kamenju drobno dekletce v dolgem, zakrpanem krilu pod velikim dežnikom, ki je šlo nemara po sol ali po tobak v vas od kake samotne hiše. Hitelo je in strah je je bilo jesenskega vremena in tihote, ali pa so je plašile vrane, ki so letele počasi v parih na polja v dolini in se včasih turobno oglasile: – Krrr ... krrr ... krrr ... –

Ignacij Potokar je bil še vedno doma in nič ni kazalo, da misli odriniti. Molčal je kakor prejšnje čase, in ker ga nihče ni nič prašal, ni tudi odgovarjal. Včasih se je pomenil kaj s stricem Matevžem, med tednom je slonel ob oknu in strmel v deževni dan, ali pa čital in premišljeval, karkoli je dobil. Ob nedeljah pa je hodil k prvi maši v Šempas in se preskrbel s tobakom za ves teden, kajti v Vitovljah so prodajali samo tistega po štiri za pipo ... Včasih je vzel gosli v roke in kaj zaigral, a kmalu jih je zopet obesil na zid, ker niso hotele več melodije tako od srca kakor prejšnje čase. Tako so šli jesenski dnevi in tedni. Polagoma se je umirilo njegovo srce, sred enakomernega jesenskega vremena in kmečkega življenja brez žalosti in brez veselja se je začel izgubljati sentimentalni, bolestni spomin na pretekle dni.

Nekoč po Vseh Svetih je dobil od Goloba prvo pismo. Dolgo je bilo in v njem so bile besede: »Vanitas vanitatum et omnia vanitas: praeter amare Deum et illi soli servire. Ničemurnost, ničemurnosti in vse ničemurnost razen ljubiti Boga in samo njemu služiti! Vidiš, to je življenjska modrost! Dokler boš samo sebe iskal in svoj blagor – do tedaj ne boš srečen. Sicer uči današnja moderna filozofija drugače. Njej je višek modrosti malenkostni, ubogi ‚jaz‘, pred katerim moli in pokleka v prah. Dandanes se smejejo in proglašajo za norce tiste, ki se žrtvujejo in ne hite za vsemi sladkostmi in strastemi življenja, ki še verujejo v lepše, višje cilje in zvezde, nego so v blatu in noči.Dandanes je Nietzsche alfa in omega izvoljene človeške družbe. Za vsem iztegni roko, kar požele oči, čez krvaveča srca idi svojo pot, če treba, uničuj srečo in življenje drugim, da si le ti sam srečen in zadovoljen! Edamus et bibamus, cras enim moriemur! Jejmo in pijmo, jutri umrjemo! to je geslo modernih ljudi in Venus jim je prva svetnica. In konec, dragi? Ta je dušna in telesna mizerija. Od cveta do cveta, od sadu do sadu letajo duše – a pri nobenem ne dobe miru in sreče. – Zato nazaj k svetlim, daljnim ciljem, k zatajevanju samega sebe, h krščanstvu, če hočeš najti samega sebe! Tomaž Kempčan naj ti bo knjiga, iz katere boš črpal silo in pogum za novo življenje, ki je nastopiš po teh časih, če Bog da! ...«

Vedno iznova je bral Ignacij Potokar te besede in skoraj iz glave jih je znal. In nekega dne je prebrskal vse Mohorjeve knjige, kar jih je bilo pri hiši, in srečno dobil začrnelo in oguljeno knjigo Tomaža Kempčana. Začel jo je čitati dan na dan vse dolge deževne tedne. Namenil se je tudi, da odpiše Golobu, a odlašal je od tedna do tedna. Preveč ga je osvojilo mirno kmečko življenje in velika, nedosežna filozofija do tedaj nepoznanega mu asketa.

Vitovci so gledali študenta postrani. Niso mogli umeti, zakaj je ostal doma.

»Izpridi se, pohajač postane, ne kmet ne bo ... Na stara leta ga bodo morali Potokarji rediti!« so govorili eni.

»Bogve, kaj čaka? ... Morda se izpremisli in pojde v semenišče ... Ali pa odroma kdaj na Dunaj, če že ne mara biti za gospoda. Izštudira se, vse visoke šole naredi in bogve kakšna imenitna glava še postane! Doma gotovo ne bo, Potokarjeva kri se ni še izpridila, odkar pametimo!« so modrovali drugi.

A nihče ni vedel gotovo, kaj bo iz študenta.

VII.[uredi]

Iz trnovskega gozda vozijo Vitovci les.

Po francoski cesti, ki se vije kakor kača po Planini, škripa po izvoženih, razritih tirih pet vozov, težko naloženih z ogromnimi debli smrek, mecesnov in borov, ki jih je kupil bogati Polajnec za svoj žago. Pot je strma in slaba, voli se upirajo nazaj in v stran, da se kadi od njih, vsa kolesa so zavorjena, mogočne cokle puščajo za sabo široke črne sledove po snegu, ki je bil zapadel tisto jutro.

»Sivec, Jelen ... Leees ... nooo! ...« kriče vozniki, da bi se razlegalo po vsej Planini, da ni skozinskozi pokrita s snegom, v katerem se ubije vsak glas.

Potokarjev voz je prvi. Mladi Potokar goni, stari pa stopa za vozom s Krivcem in se pogovarja z njim.

»Tako torej vaš študent ne pojde nikamor?« vprašuje Krivec.

»Sam Bog vedi, kaj misli! Pol premoženja bi dal, da bi mi ne delal take sramote. Če že res noče v semenišče, naj vsaj kaj reče, kaj in kam bi rad; pomagali bi mu že še kaj, če ni drugače. A molči in molči, bukve prebira in premišljuje in bogve, kaki so njegovi nameni! Križ in sitnost je z njim, in če bi bil vedel, da bo tak, nikoli bi ga ne bil dal šole. Od Velike Device Marije ni še izpregovoril pet besed z družino ...«

»Tiste ženske so ga zmešale nemara ... Od tistega inženirja ...«

»Vse je mogoče ... A vendar ne verujem prav. Zakaj vedno je doma, nikamor ne hodi, nikomur ne piše in od nikogar ne dobiva pisem. Le enkrat mu je pisal Golob iz Oseka, ki je v semenišču.«

Pot je zavila krog skalnatega roba, tam doli se je zableščala vitovska Mati Božja, kakor srebro se je svetila streha in zvonik, kajti na cerkev se je bil spustil tisti hip solnčni žarek skoz oblake.

»Hm ... Čudno, čudno, da je kar tako ostal doma. Vsaj naj bi šel kam kakorsibodi!« je menil Krivec.

»Saj pravim to tudi jaz ... A pomagaj si, če fant molči kakor grob! ...Jaz ga že ne bom prosil in silil, n aj gre od doma. Se že izpameti, ko pride njegov čas!«

Možaka sta umolknila, voz škripa in se nagiba pred njima zdaj na levo, zdaj na desno, vola težko sopeta in vroča soparica puhti z njiju širokih hrbtov in života v mrzli zimski zrak. Daleč odzad se slišijo drugi vozovi in krik voznikov.

Naglo gre pot v dolino in še le na Visokem Zidu postane bolj položna.

»Hej, Tone, ustavi, da odvorimo!« je zaklical stari Potokar sinu, ko so prišli do tja.

»Uooo!«

Vola sta se uprla nazaj in voz je obstal na kanalu, po katerem se voda odteka s poti.

Potokarja sta stopila k zadnjemu poddelu voza, mladi k desnemu kolesu, kjer je bil zavor, stari pa k levemu s coklo. Desno kolo je zaškripalo, s silno močjo je potegnil mladi Potokar za zavor, da se je kolo malo zavrtelo, in ga odpel.

Stari Potokar pa je posegel v sneg, ga zgrabil polne pesti in prijel za verigo, ki je držala coklo. Potegnil je, a cokla ni hotela izpod kolesa.

»Čakajte, vam pomorem jaz!« je dejal Krivec.

»Ni treba, že sam opravim!« je odgovoril Potokar in znova z vso silo potegnil. Veriga se je napela – zdajzdaj popokajo členi – bi mislil človek – zaječalo je in cokla je zletela izpod kolesa. A staremu Potokarju se je v podkovanih črevljih izpoddrsnilo na gladkem, ploščnatem kamnu, padel je nazaj in zadel z glavo z vso silo ob oster kanton ob poti.

»Oče!« je zavpil mladi Potokar in planil k njemu. Iz globoke rane na glavi je curljala kri in polzela v temnordeči črti po snegu.

Priskočil je tudi Krivec, oba sta ga privzdignila, a glava mu je kakor mrtva omahnila naprej.

»Ubil se je!« je viknil sin s pridušenim glasom od strahu.

»Ne ... Omotica ga je prijela, pomagaj, da brž zaveževa rano, da mu kri ne odteče!« je dejal Krivec, pokleknil zraven ranjenca in mu začel z robcem vezati rano.

Pritekli so tudi Vitovci od zadnjih vozov, pomagali, kakor so vedeli in znali, ga ribali s snegom, Bolžar mu je vlival žganje v usta, a stari Potokar se ni vzbudil.

»Nič ne bo iz njega ... Ti, Bolžar, leti brž po gospoda v Osek, štirje ga pa ponesemo domov. V dobri pol uri smo v Vitovljah in pri vozovih jih bo zadosti pet!« je dejal po dolgem času Krivec, vstal in si otepel sneg s hlač na kolenih.

Kakor kip je stal zraven mladi Potokar in s svetlimi, brezizraznimi očmi strmel v belo zasneženo dolino ...

X X X

Pri Potokarjevih imajo mrliča.

Gospodar leži suh in dolg na parah, kakor so ga bili položili nanje tisti večer, ko ga je bil oseški gospod del v sveto olje in je kmalu nato izdihnil, ne da bi se bil več zavedel.

Trd in resen kakor v življenju je njegov obraz, oblekli so ga v črno, praznično obleko, da se natanko razloči voščena bledost obličja in rok, v katerih drži med sklenjenimi prsti rožnivenec in mal začrnel križec, katerega je bil prinesel pol stoletja prej stari stric Vincenc, večni romar, iz Jeruzalema.

Vitovci, ki so se zbrali v veliki, nizki kamri, kjer leži mrlič, molijo rožnivenec. Počasi, enakomerno stari Vrtin, grobokop in varuh pri mrličih, naprej, mrmrajoče, turobno vsi drugi za njim. Na dolgi klopi ob parah sede Potokarji, oba strica in sinovi in mati in nevesta z otrokom v naročju, ki pokojno spi. Tudi študent je med njimi, na koncu klopi pri grobokopu sedi, moli kakor drugi, a glave nima sklonjene, z resnobnimi, trudnimi očmi zre v mrtvega očeta. In misli, misli ...

Skoraj pol vasi je zbrano v hiši, po klopeh, stolih, žakljih in mizah sede in molijo. Žalostni in veseli del rožnegavenca so že odmolili, zdaj molijo častitljivega. Z enakimi glasovi molijo, včasih pretrga enakomernost vzdih in hlipanje Potokarice, ki ji vedno silijo solze v oči, ali zakašlja siv starec, ali zajoka za hip v spanju otrok, ki ga drži mlada Potokarica v naročju.

Počasi, počasi gre molitev h koncu. Poslednji očenaši za rajnega Jurija Potokarja in za vse duše, ki so se ločile od te hiše, in za duše v vicah so pri kraju in Vrtin je sklenil molitev.

Tiho, mirno je vse za hip, luči gorijo motno, skoz okna gleda črna zimska noč. Vrtin je segel pod klop, kjer stoji cilerca z žganjem, vzame počasi frakelj, nalije in izpije. Suho grlo ima, ker je tako dolgo molil.

Tam doli med možaki pa izpregovori Kobalar: »Tako je – kaj hočemo! Še trideset let bi bil rajnki lahko živel, Bog mu daj dobro, pa je kar naenkrat prišla nesreča ... Človek nikoli ne vé, kje ga čaka smrt ...«

»Nikoli, nikoli!« pritrjuje stari Bolžar na drugi klopi. »Zdaj bo petindvajset let, kar je padel stari Cesar od svete Lucije tam gori v Smrečju v globodnico. Sekali smo kolce tam blizu, pa priteče njegov fant, da se je očetu izpoddrsnilo in da je zletel v globočino. ‚Nikoli več ga ne bomo videli!‘ smo dejali in tekli k globodnici. Začeli smo ga klicati, ne da bi bili upali, da je še živ. Pa se nam je oglasil globoko doli v temi, da smo komaj čuli njegov glas. Jaz sem letel na Vitovlje po vrvi vseh treh zvonov, zvezali smo jih skupaj – pa je bilo še prekratko. In tedaj si ti, Vrtin, šel k svetemu Petru po vrvi. Ali se še spominjaš?«

»Se, se ... Še nikoli nisem hodil tako hitro. Poldrugo uro sem tekel!« potrjuje grobokop in kima z glavo.

»In vidite, Cesarja smo rešili iz globodnice. Nič se ni bil poškodoval, le malo se je bil potolkel na nogah – pa kaj tisto! Pravil je, da se je ustavil na skali, kjer se globodnica cepi na dva kraja. Bogve, kam bi bil priletel, nemara v samo morje, če bi se ne bil tam obdržal. Kajti, če vržeš kamen v tisto luknjo, slišiš po dolgem času pljusk v vodo, ki ne more biti drugega kakor morje pod gozdom ...« 

»E, beži, beži, Bolžar, kaj bo morje pod gozdom!« ugovarja Mnih.

»Pa je ... Rajnka mati mi je večkrat pravila, da se na Dunaju vsak dan bere sveta maša za vse ljudi pod Čavnom, da bi se zemlja ne pogreznila pod njimi, ki je vsa nad morjem ...«

»Kaj bi pravil!« meni Kobalar.

»Nič, samo to rečem in sem hotel povedati, da smo Cesarja rešili in da še zdaj živi, ki smo mislili o njem, da ne bo več videl belega dne. In Potokarju pa se na lepi cesti izpoddrsne – na, pa je že mrtev. Kakor Bog nameni – tako se zgodi. Enemu dolgo življenje in kratko smrt, drugemu pa kratko življenje in dolgo bolezen in potem šele smrt. Tako je!«

Pogovor se plete dalje med starci, možaki in med fanti in dekleti. Potokarjevi pa molče. Mlada gospodinja je nesla otroka spat, drugi pa sede nepremično kakor pri molitvi.

Izmed vseh misli največ nemara študent.

Življenje in smrt! Kakor dve nerazrešni uganki stojita pred njegovo dušo ta dva misterija človeškega bitja in žitja. Kdo ju je še doumel, kdo spoznal še vso njih veličino in skrivnost? Včeraj še zdrav, krepak mož, poln misli in skrbi za družino in gospodarstvo – danes pa tih mrlič, čez katerega so se že zgrnile sence onostranskega življenja in večnosti.

Ignacij Potokar zre v očetov obraz, v krepko zarezane, vele ustnice s trpkimi potezami okrog, v zakrivljeni, koščeni nos, v udrte, pokojno zaprte oči. In težko mu je pri srcu. To je oče, to je mož, od katerega je prejel življenje, to je mož, ki je skrbel zanj, ki ga je ljubil, ki je od njega toliko pričakoval. Obstalo je srce, ki ni dočakalo dopolnitve svojih upov, obstalo je, ne da bi bilo kdaj pokazalo, kako je to boli. Sklenjene, ledene so roke, ki so delale dolga leta za svoje drage, ki so orale, sejale in žele in se mučile, da so vse z žulji pokrite – mrtve se oklepajo križa, edine rešitve in plačila od vsega tega. Umolknila so usta, ki so govorila resno in trpko, kakor govore preroki v svetih knjigah, zaprle so se na veke oči, ki so znale tako globoko pogledati človeku v dušo. Nikdar več ne bo imel Ignacij Potokar očeta, nikdar več ne izpregovori z njim, nikdar več mu ne bo mogel razkriti svojega srca, mu razložiti, kako težko je življenje in trnjeve poti v njem.

Zato je tako težko študentu pri srcu ob mrtvem očetu. Neprenehoma mu zvenijo v duši besedo iz Golobovega pisma: »Vanitas vanitatum et omnia vanitas!« Ničemurnost ničemurnosti in vse ničemurnost. A ne vse. Nekaj mora biti, kar gre čez meje tega življenja, nekaj, kar roma k Vsemogočnemu, da mu obriše solze, ki jih je rodilo trpljenje življenjskih poti, nekaj, kar gre po plačilo za dobro in kazen za slabo. Potokarjeva duša ne sluti – vidi večnost in dušo in Boga ...

Cilerca roma od rok do rok, dogodbice o strahovih in o dušah, ki se vračajo, krožijo po kamri.

»Jaz sem poznal moža, ki je bil pri maši mrtvih na Vitovljah!« pripoveduje Bolžar, »z Ravn je bil doma. Hudo se je bil pregrešil, in ko ga je spovednik odvezal, mu je naložil za pokoro, naj gre o polnoči k maši mrtvih na Vitovlje in moli tam rožnivenec. V cerkvi mora biti, dokler se duhovnik ne obrne in reče: ‚Ite, missa est!‘ Tedaj naj hiti iz cerkve, kar more, in naj se nikar ne ustavi, če bi mu kaj padlo. In šel je revež k maši, cerkev je bila razsvetljena in polna ljudi. A vsi so bili brez glave, celo duhovnik pred oltarjem. Molil je in molil, ubogi grešnik, lasje so mu vstajali pokonci, a vendar je izdržal. Ko je duhovnik rekel: ‚Ite, missa est!‘ je hitel iz cerkve. Noge so se mu zdele težke, kakor da so iz svinca, padel mu je klobuk – a nič ga ni zadržalo, hitel je, kar je mogel. Ko je bil izven obzidja, se mu je olajšalo in bežal je domov. Drugo jutro je šel po klobuk – a kaj je našel? Klobučina je bila prozorna kakor pajkova mreža, tako so ga bile duše izdelale ... In če bi bile moža dobile, bi ga bile zmlele kakor mlin moko ...«

Tiho je v kamri, študentu je presoparno in v duši pretežko sredi ljudi, počasi vstane in odide.

Kmetje zrejo za njim. Molčijo in po dolgem času pravi Kobalar: »Tudi njega je prijelo. Pozna se fantu, da ga je pretresla očetova smrt!«

»Koga bi pa ne?« meni Vrtin in sega zopet pod klop ...

***

Pri Sv. Luciji jočeta tenko oba zvona, po klancu iz Vitovlj so vije procesija za trugo z rajnkim Potokarjem.

Odjužno vreme je, sneg se je po dolini raztopil, pot je blatna in veter se zaman trudi, da bi jo posušil, ker zarosi vsak hip iznova iz oblakov.

Počasi zdaj, zdaj hitreje, kakor gre pot, se giblje vrsta pogrebcev k Sv. Luciji v dolino, kjer je pokopališče podgorskih vasic. Prvi stopajo moški, starci, možje in fantje, vsak s klobukom v roki in mnogi z rožnim vencem med prsti. Za njimi gredo ženske in dekleta in otroci.

Trije gospodje spremljajo Potokarja k zadnjemu počitku, kakor je pisano v testamentu: gospod župnik in kaplan iz Šempasa in oseški gospod. Čudno ginljivo pojejo, včasih potegne vihar tako, da razume Ignacij Potokar vsako besedo in čuti natanko vso enostransko resnobo in temno veličastnost psalma »Miserere«. Presunljivo done glasovi: »Ne projicias me a facie tun: et Spiritum sanctum tuum ne anferas a me!« – Ne zavrži me izpred obličja svojega in Duha svetega mi na odvzemi! – Kakor spev iz same večnosti, ki ga poje od življenja utrujena duša, hrepeneča po spravi z Bogom, trepeta psalm nad glavami pogrebcev ...

Že so v cerkvici. Ljudi je toliko, da ne morejo vsi vanjo, zvenova ječita še žalostneje, v polumraku se dviga kadilo sred cerkve, drhti posmrtna melodija »Libere« in zadnjih molitev, sveta Lucija zre žalostno, pokojno z oltarja po ljudeh ...

Zopet vzdignejo nosila s trugo, počasi se pomikajo ljudje na pokopališče, kjer je izkopan nov grob, krog katerega se zgrnejo kroginkrog črne gruče. Truga se pogreza v globino, poslednje molitve done, stara Potokarica in nevesta jočeta, Potokarji imajo mokre oči, a drže se hrabro, da bi jih ne zmagal jok. Kakor v snu gleda Ignacij vse to, njegove oči so suhe, a v srcu mu je nemara težje kakor drugim ...

Kroginkrog kleče pogrebci, oseški gospod moli z razločnim glasom poslednji očenaš za pokojnika, in ko konča, zagrme grude v jamo, na trugo začne padali z votlim bobnenjem mrzla, mokra zemlja. Vsakdo vrže vsaj grudico prsti v jamo za zadnji pozdrav.

Ljudje se razhajajo, poluglasno, nerazumljivo govorjenje se razliva po poti za pokopališčnim zidom in se izgublja po klancu proti Vitovljam. Nad grobom se vzdiguje prst, Vrtin zatika že križ v zemljo, zvonova molčita, skoz odprta pokopališčna vrata posije za hip rdeč solnčni žarek v lopo pred cerkov.

Potokarji se počasi odpravljajo. Pred pokopališčem stojita šempaski gospod župnik in oseški gospod in se pogovarjata. Ignacij Potokar ju pozdravi.

»Velika nesreča vas je zadela ... Resnično, žal mi je! ...« pravi župnik.

Ignacij mu molče stisne roko, pretežko mu je v duši, da bi se zahvaljeval.

»Potolažite se – božja volja je!« pravi oseški gospod in zre z zamišljenimi očmi po poti, koder odhajajo Potokarjevi.

»Hvala!« pravi študent s tihim glasom.

Prvič gleda po dolgem času zopet gospodu župniku Golji v blagi, očetovski obraz in v njegove oči, iz katerih sije toliko blagohotnosti in sočutja.

»Težko vam je, dragi ... A to so življenja križi, brez katerih ni nihče. Vsi jih moramo nositi!« govori oseški gospod in gleda resnobno študenta.

»Hvala še enkrat za sožalje, velečastni!«

»Če pridete kdaj mimo župnišča v Šempasu, stopite k meni! Marsikaj bi se rad z vami pomenil!« pravi gospod Golja in sega študentu v roko.

Ignacij se odkrije in odide počasi za drugimi.

Gospoda gledata molče za njim, in ko izgine za ovinkom, pravi šempaski gospod: »škoda bi bilo, da bi se fant izgubil. Morda niti ni tako slab, kakor se o njem govori ... Bogve, ali bi se ga dalo še rešiti?«

»Jaz mislim, da ni še izgubljen. Če Bog da, pride kmalu morda na pravo pot!« pravi oseški gospod.

»Bog daj!« 

Počasi odhajata gospoda po mokri, blatni poti v mračni, žalostni večer ...


VIII.[uredi]

Zunaj piha v presledkih burja, gole hruške in jablane in češplje na vrtu pred šempaskim župniščem se zdajpazdaj stresejo, vrabci čepe na njih kakor okrogle, pernate kepe in se veselo zibajo z vejami.

V sobi je prijetno. Svetlo zimsko solnce sije skozi nizki okni v pritličju in riše na pod sence močnih železnih križev pred šipami. Ogenj prasketa v peči, tam na nizki omarici tiktaka skoraj neslišno stara ura iz baroške dobe, vse okrog po mizi, po neštetih knjigah in papirjih in časnikih in pismih pa plešejo solnčni žarki in se vesele udobno gorkote. Radovedni so ti razposajenci, skozi odprta vrata kukajo v staro omaro v kotu, kakor da bi radi listali po ogromnih, zaprašenih matricah z usnjatimi hrbti, kjer spe smrtno spanje imena, davno umrlih rodov. Celo v najbolj skriti kol so šli solnčni žarki, v predal, kjer se blešči stekleničica pri stekleničici – lekarnarica z vsemi mogočimi homeopatičnimi zdravili, s katerimi pomore stari gospod Golja v sili svojim župljanom.

Dober zdravnik so gospod, povsod, koder so službovali, jih pomnijo in od daleč prihajajo še dandanes včasih ljudje k njim na pomoč, ko jim jo že vsi drugi odrečejo. Dober zdravnik so gospod župnik, pravim, a zdaj so v zadregi. Težek slučaj, kjer vsa homeopatija nič ne pomaga, težek, srčen slučaj, od katerega je odvisna morda vsa bodočnost, vsa sreča mladega, cvetočega življenja, ki je bilo pa do sedaj bolno. Težek slučaj, kakor so jih gospod Golja malo rešili v svojem življenju ali pa nobenega, zavozlan slučaj, pravim – kajti študent Ignacij Potokar je prišel k njim iskat pomoči in srčnega zdravja.

Ob mizi, pogrnjeni s starim prtom z velikimi, obledelimi rožami, sedi študent s prekrižanimi nogami, z rokami, sklenjenimi nad kolenom, in gleda poln pričakovanja v gospoda župnika, ki stopa zamišljen po sobi. Dolgo, dolgo je govoril Ignacij, vse svoje življenje mu je razodel, vse svoje blodnje mu je razkril – pri spovedi bi ne bil mogel odkritosrčnejše vsega povedati.

In zdaj čaka odgovora.

A stari gospod molči, s kratkimi koraki stopa po sobi od peči do omare, od omare do peči, roke na hrbtu in s sklonjeno glavo. Premišljuje, kako naj pomaga študentu, kakšen svet naj mu da. Vseh podobnih slučajev se izkuša domisliti, vso svojo življenjsko izkušenost kliče v mislih na pomoč. Slednjič obstane pred študentom, upre skozi naočnike svoje dobrotne oči vanj in izpregovori: »Kako so bile vaše zadnje besede, gospod Potokar? Povejte še enkrat!«

»Vanitas vanitatum et omnia vanitas ... Rad bi vedel, ali se potemtakem še izplača, da nadaljujem študije, ali naj šolo obesim na klin in postanem izpokornik na kmetih? Zato sem prišel k vam, gospod župnik, in vas prosim za svet!« govori študent s polutihim, trudnim glasom.

»Vanitas vanitatum ...« ponavlja gospod Golja. »Resnične so te besede, a vi jih ne umete še prav, kakor se mi zdi. Zato trepeče dvom v vaših besedah, zato vem, da je nekje v vašem srcu skrito še nekaj kakor tih up v vso srečo in veselje, ki je more dati življenje. Ali ni res?«

»Morda.«

»No, vidite! Zato bi bilo škoda pustiti študije. Dozoreli ste v tem času, ko ste se borili sami s seboj, in vzeli ste slovo od gradov, ki jih zida mladost v oblake. Spoznali ste, da človek zaman išče sreče in zadovoljnosti in miru pri drugih, če je sam ne nosi v srcu. Iz nezadovoljnosti, iz nevere, iz osamljenosti ste hoteli dobiti rešitev v ljubezni, kakor ste mi pravili, a dala vam je še večje gorje, ker je bila slučajno nesrečna. ‚Slučajno‘ ni prav povedano, bolje bi rekel ‚po sreči‘ nesrečna. Kajti ravno ta nesreča vas je pripeljala k spoznanju samega sebe in odkrito vam povem – občudujem vas, da ste tako pogumno šli skozi te viharje, da ste šli iz noči luči nasproti, a ne v še globokejšo temo. Vi se morda tega niti ne zavedate, a jaz občutim vse to ... In zdaj stojite na razpotju in ne veste, ne kod, ne kam. Kos asketa tiči v vas, a srce vas kliče v življenje. Niste še obupali nad solncem in srečo, ki sije v njem, in zato vam pravim: premišljujte, molite, potem pa razpnite jadra in obrnite barko, kamor želite!«

Molk. Gospod župnik stoji pred študentom, ki je sklonil glavo, in čaka njegovega odgovora. Po dolgem času dvigne Ignacij glavo.

»Torej naj grem študirat dalje, gospod župnik?« vprašuje s tihim, nervoznim glasom.

»Idite v božjem imenu, če imate še željo študirali medicino, kakor ste jo imeli preteklo jesen! Zdaj ste nekaj doživeli, zdaj imate nekaj trdnega, na kar smete z zaupanjem zidati, našli ste izgubljeno vero in upam, da jo obdržite. Niste več sanjač, ki je mislil, da mu da ljubezen sama moč in blagoslov za življenje in da ga ponese z lahkimi krili čez pisani, z rožami postlani vrt sveta. Zdaj veste, da je trnjeva pot, na katero se podajate, a mislim, da boste imeli dovolj moči jo začeti in dokončati. Po očetovem testamentu vam pripada od hiše dota štirih tisoč kron – s tem lahko poizkušate ...«

»Kaj pa, če me ne čaka tam sreča?«

»Tedaj pa v samostanski mir, če vas Bog kliče! Tudi takoj se lahko odpoveste svetu, če vam srce to ukazuje! Dve poti do naših zadnjiti ciljev, do Boga in večnosti, sta pred vami, tista, po kateri se vam zdi, da pridete bolj gotovo do konca, je najboljša, tisto izberite!«

Ignacij se je oddahnil in hvaležno gleda gospoda Goljo.

»Hvala, gospod župnik! Kakor ste rekli, storim!«

»Veseli me, mladi prijatelj, če sem vam pomogel!« govori župnik in naliva poluizpraznjeni kupici na mizi.

»Bog daj, da bi pravo izbrali!« pravi in kupici se dotakneta s tihim, jasnim zvenkom ...

Ko je študent odhajal, ga je spremil gospod Golja do ceste. Polagoma sta šla po stezi velikega travnika za župniščem, pred njima je stopal resno veliki župnikov bernardinec, Šetko, se včasih ustavil in gledal v gospodarja in mladega njegovega spremljevalca, kakor bi se mu zdelo čudno, da tako molče in resno gresta za njim. A onadva sta se umela, tiho in pokojno je bilo obema v duši, nista izpregovorila besede, a čutila sta oba veliki pomen preteklih trenutkov. Študent je videl pred sabo dolgo pot, ki se je ni več bal, gospod Golja pa se je očetovsko veselil, da mu jo je pokazal ...

***

Jasen zimski večer v zadnjih dneh februarja.

V kamri sedita na skrinji s starinskimi, očrnelimi rožami Ignacij Potokar, ki se odpravlja na pot za drugo jutro, in njegova mati.

Tih, brez žalosti je njen glas, ker je je že preveč užilo njeno srce zadnje čase, in brez veselja je, ker se mati ne more veseliti, ko se ločuje sin od nje in od doma, in njene besede so kakor vzdihi že prestane bolesti, ko govori: »Pa Bog s teboj, Nace, če že ni drugače! In On naj te spremlja na vseh poteh, po katerih misliš hoditi! Rada bi te videla srečnega in zadovoljnega, moja srčna želja je bila, da bi bil postal gospod; pa ker Bog drugače hoče in ti ni dal tistega nagnenja – ne ustavljam se, Njegova sveta volja naj se zgodi! Molila bom vselej zate, dokler bom živa!«

»Žalostni ste, mati!« pravi sin.

»Ne, nisem ... Zadovoljna sem, da vsaj kaj postaneš in da ne bodo kazali za teboj: ‚Glejte ga, pohajača!‘ Kaj hočem drugega, kakor potrpeti, če se tudi ne izpolnijo vse moje želje?!«

»Morda se vendarle še kdaj izpolnijo? Če ne bo mirno moje srce tam zunaj, nič ne bom pomišljal – takoj dam svetu slovo!«

»Kakor bo Bog hotel, tako bo!« pravi Potokarica in miren, vdan je njen glas.

Zunaj je pokojen večer, solnce se spušča za Kras in pošilja zadnjo luč na tiho vas, na belo Potokarjevo hišo, po lesenem ganjku, ograjenem z lepo rezanimi remelji begajo poslednji rdeči žarki in se s čudovito naglico krajšajo in izginjajo.

Miren, lep večer je s komaj čutno turobnostjo v sebi in tako je tudi v duši Ignacija in njegove matere ...

***

Jutranje zvezde umirajo, poluprozorna megla se kadi iz polj, noč se odpravlja pred novim dnevom na pot. Po dolini vleče hrvašček, prvi pomladanski veter, ki včasih naraste v vihar, a prinese za sabo vselej lepe, solnčne dni in prvo zelenje in cvetje.

Pred pošto v Šempasu bijejo konji nestrpno ob tla, postiljon, tisti suhi, kravljasti Čot, nosi pakete in pisma na voz.

Na pošti gori sred veže velika petrolejka, iz sobe na desni se slišijo enakomerni, urni udarci – mladi poštar štemplja pisma. Ob vratih stojita Ignacij Potokar in brat Tone in jemljeta slovo.

Oba sta resna in trda sta njuna obraza.

»Pozdravi še enkrat vse doma, posebno mater. Tolaži jo, če bo kdaj žalostna! Včasih bom že pisal z Dunaja, kako se mi bo godilo. In tudi vi se me spomnite kdaj s kakšnim pismom!« govori študent.

»Bomo že pisali, če bo kaj posebnega!« odgovarja mladi Potokar zamišljen.

V vežo prikrevsa postiljon in pravi: »Gospod, iti je treba!« Počasi vzame študentov kovček in ga nese vun na voz.

»Bog s teboj, Tone!«

»Z Bogom!«

Brata si stisneta zadnjič roki, pogledata v oči in Ignacij odide k vozu.

Tone stoji na vratih, v mraku se komaj razloči njegov obraz.

»Srečno pot, Nace, in pazi, da se ti kaj ne primeri!« kliče za bratom.

»Bom že!« odgovarja Nace in zapira za sabo škripajoča vrata poštnega voza.

Postiljon vzame bič in vajeti v roke, konji potegnejo in voz se ropotaje odziblje po kameniti poti med hišami na cesto. Tam šele se konji izpuste v dir po beli cesti proti Gorici.

Ignacij je sam.

Nekam tesno, skoraj turobno mu je pri srcu. Tako se je torej ločil od doma, otresel se vseh pomislekov in se podal na pot. Prestani so boji, premagani dvomi – odprla se je cesta v svet in življenje tam zunaj. Od vsega se je poslovil, od domače doline, od rojstne vasi, od hiše, od matere in bratov in stricev. A ni vzel slovesa, kakor bi ga bil vzel prejšnjo jesen, ni so ločil od vsega kakor tujec, ki gre z mirno duše od krajev in ljudi, ki jih ne bo videl nikdar več – z ljubeznijo, s tisto veliko ljubeznijo do svojcev in doma, ki je vzrastla te zadnje čase v njegovem srcu, se je poslovil, s tihim upom v duši, da ga bo še videl in da se še vrne v njegov presrčni objem, z vero v višjo moč, ki ga bo vodila povsod, in s trdno samozavestjo ...

Voz brzi po cesti, postiljon poka z bičem, jutranji mrak se deli pred konji, skoz poteča okna že gleda novi dan s trudnimi, medlimi očmi v samotnega potnika ...

Ignacij briše okna in gleda vun. Mimo bežijo vitki, goli topoli in grmovje, včasih se zabeli hiša ob cesti, razsvėtljeno okno hiti mimo, zopet se odpira širno, speče polje, ki se vrti in ziblje v krogu pred očmi, na drugi strani pod goro pa se vzbujajo vasi in gledajo zaspano v novi dan.

Študent je vstal, odprl desno okno in se sklonil vun. Gleda nazaj, veter mu piha v obraz, ljubeče objema njegov pogled dolino, nad katero trepečejo zadnje mračne sence, zadnjič iščejo njegove oči domačo vas. Tam daleč bdi pod goro, nad gozdiči, ki jo skoraj skrivajo, se spenja Vitovski vrh, s katerega se blešči Mati božja, v dalji brni zvon, nemara zvoni ravnokar sveto jutro. Dolgo, dolgo strmi Ignacij Potokar skoz okno, kakor da si hoče na veke vtisniti te kraje v dušo in vzeti to sliko kot zadnji pozdrav in večen spomin s seboj v tujino.

Potem pa upre oči na nasprotno stran, kjer bdi v jutranji luči za hribi mesto in življenje in daljine ...

– – –