Veselje in žalost delavca

Veselje in žalost delavca Jože Zavertnik

Izdano:	Proletarec, Chicago, 1907.
Viri:	Proletarec, 1907, št. 10.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Temna noč je že razprostrla svoja temna krila čez naravo, ko je Šarcev Ivan zapustil rov in se napotil proti domu. Na čepici je imel pritrjeno svetilko, ki je slabo razsvitljevala razhojeno pot, ob kateri je rastel divji pelín, pokrit z belkastim alkalijevim prahom.

Ivanovo lice je bilo črno kot noč, ker ga je pokrivala debela plast premogovega prahu. Le tupatam so bili poznati na licu bele navpične črte, ki so služile znoju za pot, ki se je Ivanu pri trdem in napornem delu v jami vlival raz čelo.

Vsled napornega dela v jami je bil Ivan truden. Vzlic temu je hitel domov, ker je pričakoval svojo soprogo in dete iz stare domovine.

Razburjen je pritisnil na kljuko vrat lesene koče in planil je v sobo, da bi se prepričal, je li so došli že njegova ljubljenca.

»Ivan, ah kakšen si pa,« mu je zadonel rahločuten ženski glas nasproti.

»Anka, Anka, kje je dete,« je vskliknil Ivan pri vstopu.

»Spi,« je dejala Anka.

Ivan je pohitel v spalnico, poljubil je dete, potem pa pohitel v prodajalno in mesnico, da bi svoji soprogi postregel z najboljšim.

Tekal je zaman od prodajalne do mesnice – – vse je bilo že zaprto. Otožen se je vrnil domov. Našel je svojo soprogo v solzah.

»Zakaj plakaš Anka,« je dejal Ivan. »Vse se bode obrnilo na bolje, ko imam tebe in dete tukaj.«

»Ivan, saj si vendar delal tudi v stari domovini v premogokopu, ali tako umazanega in izmučenega te nisem videla še nikdar. Tu v Ameriki mora biti delo v premogokopu grozno in strašno. To čitam na tvojem izmučenemu obrazu,« je ihté rekla Anka.

»Potolaži se Anka! Delavci smo in kapitalisti nam pijejo kri in mozeg in se rede ob naših sragah in žuljih. Ali čas bo prišel, ko ne bo hlapcev ne gospodarjev na svetu. In ta čas ni več tako daleč, kajti že žari na vzhodu solnce svobode, enakosti in bratstva,« je Ivan posegel vmes tolažilno.

* * *

Drugo jutro je Ivan vstal in hitel na delo, ko so še zvezde bile na nebu. Poljubil je speče dete in stisnil roko soprogi in odšel s kratkim pozdravom: »Na svidenje!« Zvečer se je zopet vrnil, ko je dete že spalo. Tako so minevali dnovi drug za drugim. Prišla je nedelja. Ali Ivan je moral tudi v nedeljo na delo.

Ameriški kapitalisti na zapadu so pa milostni ljudje. Radi tega dovolijo premogarjem, da končajo s svojim delom ob nedeljah že ob treh popoludne, da se vsaj malce odpočijejo in tako nadomestijo svoje izrabljene moči.

Veselega obraza je stopil Ivan v nedeljo popoludne po dokončanem delu v sobo, vedoč, da bode sedaj po triletni ločitvi prvikrat svoje dete pritisnil k sebi. Ali kakšno razočaranje«

»Mama, mama, parkelj je prišel,« je zakričal mali Ivanček in stekel je v bližnjo sobo, da se skrije pred svojim lastnim očetom.

Ivan je omahnil na stol in pričel je plakati, ž njim je pa plakala njegova soproga. Mali Ivanček je pa iz bližne sobe plakajoč in skrivajoč se opazoval ta za njega nerazumljivi prizor.