Veselica hotel Šnajcar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Veselica hotel Šnajcar
anonimno
Izdano: Slovenski narod 4. februar 1903 (36/27)
Viri: dLib 65
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Če si Bucek, pa si srečen; bodisi ljubljanski ali litijski. Povsod si vabljen, povsod priljubljen, oboževan, pogosten in napojen. Tako sem vzkliknil oni dan v gostilni pri »fajmoštru« ter poklical še en liter najboljšega na mizo. — Pa še ne greva — sem rekel svojemu stricu ljubljanskemu Bucku. — Per mej dun — danes sem pa take volje, da bi vse liberalce na meh odrl ali pa zaklal, če bi se le pustili. — — Hej pismonoša, imaš kaj za mé? Da, pismo. Od kod neki? Glej no, iz Kamnika, pisava je gospoda Janeza kraškega, kaj pa zopet hoče? Naj preberem. — Dragi moj Pepe Bucek! — Če sva še kaj prijatelja, prosim te, pojdi hitro v Šmartno. Tam sta si moja dva najzvestejša in meni najvdanejša ljubljenca, goreča katoliška moža, cofek in repek, ki sta vedno v mojem duhu delala, mesto mene kozolce preobračala itd., silno v laseh. Potolaži in poravnaj ju v mojem imenu. Zaradi bolnega vola naj se pomirita. Meso-ogleda je potrdil, da je bil vol takoj zdrav, ko je bil zaklan, sicer pa, — vsaj bo še kateri zbolel, potem pa tistega lahko repek zakolje; s tem je stvar poravnana. — Povej jima, da sem obema enako pravičen in naklonjen. Mimogrede potolaži še Šnajcarjeve; tem sem bil boter, so tudi dobri in pošteni ljudje. Dobili so po mojem prizadevanju gostilno na strogo katoliški podlagi. — Reci jim, da »kotrobant«, kakor uče nekateri cerkveni učeniki, ni prav nič greh, prav nič, — pravim. — Kolikor več prašičev, koštrunov, kozlov se zakolje in nezadacanega vina potoči, toliko večji bo peterski vinar ali pa toliko lepši kakšen drug blag klerikalen namen.

Čemu bi deželo ali državo podpirali? Smrtni greh ima le tisti, ki izda ali zasači takega kontrabantarja. — Gorel bo večno na dnu pekla.

Potem pojdi naprej v Cerovico in Kostrevnico. Pozdravi tam v mojem imenu vse tiste device, zlasti Maričenčno Franco in Meto, Ongavo Barbko, petolizenkovo Micko itd. Spominjam se, kako so pri mojem odhodu britko jokale revice in tako nežno skakljale za vozom, kakor ovce za koštrunom. Tega ne bom nikdar pozabil. — Da mi je vsaj staro ženstvo vdano, na moške se tako nič več ne zanašam. — Pojdi hitro, dragi moj Bucek, srečno vse opravi, pa kmalu obišči tvojega Ivana. — No, zdaj pa kar na pot. Pij, Tone eks. — Natakarica plačat! Ob 4. bom že v Šmartnu. Torej adijo Tone!

Ko izstopim na litijskem kolodvoru, zagledam na visokih drogovih velikanske lepake z naznanilom: Nocoj sijajna veselica v hotelu »Šnajcerhof«. To sem jo zadel, sem si mislil. Bucku je vedno sreča mila, posebno če je Pepe. V hotelu je že bil zbran cvet katoličanstva, cerovške in kostrevniške device in devičniki. — Mati Šnajcer mi je že od daleč roko molila. Servus Pepe! — si vendar prišel? Bova šla en »štajeriš« na sukanje . Vrgel sem krono pred godce, prijel Šnajcarco, pa sva jo šla. Med plesom mi šepne na uho. Ti ne veš Pepe, kako se meni godi, vse ti potožim, pojva v štibelc. — Komaj sva stopila v štibelc, se je že miza šibila jedi in pijače, zlasti okusna svinjska gnat, ocvrta jajca, pehtranovi štruklji so se mi kar nasproti smejali. Nato pa postavi pred mé še »štefan« cekin-zlatega vinca izpod »šteng«. — Zdaj pa Pepe pij in jej kolikor se ti ljubi.

Ali je, no — ? — namignem skrivnostno.

Ni ne, le jej in pij brez skrbi, samo štruklji so zadacani. Prav, prav, veš Šnajcarca, bodi brez skrbi in brez strahu zaradi »kotrobanta«, tako so rekli gospod Ivan. Vsaj to ni greh, drugo naj te pa nič ne briga. Če ti bodo pa le sitnosti delali, pa piši, bo pa interpelacija v državnem zboru. Jih bomo že ugnali.

Saj sem rekla, poglej Pepe, — kako jaz skrbim za poštenje in pravico v moji hiši. Še za godbo sem rajše cigane najela, da le ne bodo mogli reči, da kakšen nepošten človek moj prag prestopi. Al' ni res?

Tako je.

Veš kaj Mica, zdaj sem se pa do dobrega najedel, naplesal in napil, grem pa spat, za druga opravila je še jutri en dan. Z današnjim dnem sem pa popolnoma zadovoljen, saj pravim: srečen Bucek, srečna vas, ki leži v duhu blaženega klerikalizma. In stisnila sva si z Mico sladkoginjena roke.