Veronika (Domoljub)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Veronika.
Anonimno
Izdano: Domoljub 20. november 1890 (3/22), 250—255
Viri: dLib 22
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Lepega poletnega popoldne je hitela Veronika, mlado dekle, ki se je živila s pridnim šivanjem, iz svoje domače hišice v bližnji gradič gospe-vdove plemenite Potokarjeve. Malo poprej je blagodejni dežek namočil zemljo. Sto in sto bisernih kapljic je Veroniki odsevalo iz trave, in ona si jih je razlagala kot solze, ker je bila danes zelo žalostna in potrta. Dobila je namreč isti dan dopoldne od svojega ženina iz mesta poročilo, da službe, katere se je trdno nadejal, ni on dobil, da torej morata ženin in nevesta, ki se iskreno ljubita, tudi še v prihodnje ločena ostati.

V takih mislih je vstopila Veronika v grajski vrtič in ondi so ji rekli počakati v lepi kolibi postavljeni sredi vrta, da dobi milostna gospa čas ž njo govoriti zaradi nove obleke. Grajska gospa je bila posvetna, nečimurna ženska; imela je jedinega sina Rudolfa, ta je bil njen bog; bila je toliko zaverovana vanj, da mu je dovolila vse, kar je hotel; o kaki vzgoji torej ni moglo biti govora.

Veronika se vsede v kolibi, pogleda v zvonik na uro, bila je ravno šest, prav kakor so ji rekli priti v grajščino. Dobro četrt ure pozneje začuje urne korake, precej zapazi grajskega sina gospodiča Rudolfa, ki je bil tedaj kakih 17 let star. Ustrašila se ga je; prepaden, bled,nemirnih očij hitel je v grad, kmalu nato se zopet vrnil še bolj nepogleden, a na enkrat sredi vrta omahne in pade nezavesten na tla. Prestrašena skoči Veronika iz kolibe k njemu ter kliče domače na pomoč. Takoj prihité posli, prenesó Rudolfa, ki je bil še vedno nezaveden, v njegovo sobo.

»Za božjo voljo, kaj se je zgodilo?« kričala je gospa Potokarjeva vsa obupana. »Gospa, ali grem po zdravnika?« vpraša jo Veronika.

»Sevéda, le pojdi! — O Bog, da bi mu le zdravnik mogel kaj pomagati!« Njen glas se je pri tem tresel in z rokama je ihteč zakrila svoj obraz.

Kakor blisk se je raznesla drugi dan novica po okolici, da se je grajski Rudolf v nekem prepiru s sinom tovarnarja Hrastnika spozabil ter v bližnjem gozdu Hrastnika vrgel v globoko brezdno, o katerem je bilo ljudem znano, da nikogar živega ne dobé iz njega, ako se ondi ponesreči; ogljarjeva žena je vse to sama videla in sevéda drugim pripovedovala.

Veronika je drugi dan v mislih na to nesrečo in na čudno govorico prešivala doma. Proti večeru stopi k njej v sobico nenavadna obiskovalka — gospa Potokarjeva.

»Čudno se ti bo gotovo zdelo, Veronika, da se grajska gospa sama poniža in pride k tebi; vendar prišla sem, ker ti imam nekaj prav važnega zaupati. — Zapri okno, ne maram, da bi kedo slišal najin pogovor.«

»Vsedite se milostna gospa in povejte, kaj želite od mene; saj veste, da vam bom z veseljem izpolnila vaše želje,« pravi Veronika.

»Moj sin, kakor veš, je smrtno bolan in leži doma še vedno nezavesten. To je pač hud udarec za materino srce, a najhujši še ni. Gotovo si tudi ti slišala, kaj ljudje lažejo o mojem dobrem Rudolfu.«

Veronika pritrdi, da je slišala, in grajski gospej zažari poprej voščeno-bledi obraz.

»Kar je stara ogljarica izklepetala, to gre zdaj kakor blisk med ljudi in v tem, ko moj sin skoro umira, govori se, da je on ubijalec. Ko bi bilo res, kakor govori ogljarica, da je mladi Hrastnik res padel v brezdno, kaj bi počel moj sin, ako ozdravi, kako bi mogel blagi mladenič prenašati ta sum, to sramoto, kaj bi bilo, ko bi se moral zato zagovarjati celo pred sodiščem? Zato pridem k tebi, draga Veronika; ti lahko rešiš mene in mojega sina iz najhujše zadrege.«

»Jaz, milostna gospa, kako naj jaz to storim?«  vpraša Veronika.

»Nič težkega ne bo za-te: samo povedala boš, da si ti Rudolfa videla včeraj ob peti uri v gradu 'na vrtu',« pravi gospa nekako zapeljivo.

»Gospa,« pravi Veronika z odločnim glasom, »vse drugo rada, tega ne morom, zakaj jaz sem prišla še le ob šesti uri na vrt in še le pozneje sem ondi videla Rudolfa.«

»Ne, Veronika, ne tako naglo, saj to ni nič hudega; ti boš le lažnjivi govorici konec storila, s tem boš rešila moji hiši srečo, čast in morebiti celo življenje mojega tako grdo obrekovanega sina.«

Veronika glasno zajoka: »Gospa, ne morem, ne smem; lagati nečem, ker si ne morem obtežiti svoje vesti.« — Gospa obupno vije roke.

»Jaz imam še vedno upanje, da mi izpolniš to željo. Do zdaj sem govorila le za-se; a jaz vem, da imaš ti nekoga, ki ga iskreno ljubiš; saj sem že čula, da se v kratkem omožiš in zvedela tudi včeraj dopoldne, da se ne moreta vzeti, ker ženin ni dobil obljubljene mu službe. Ponudim ti dva tisoč goldinarjev, s tem se moreta poročiti in pričeti kako kupčijo poleg tvojega šivanja; le to prijaznost mi nakloni ter reci, da veš, da je bil moj Rudolf ob petih včeraj popoldne doma.«

»Gospa, nikar me ne skušajte; jaz bi ničesar ne zahtevala od vas, brez najmanjšega plačila bi povedala to, ako bi bilo resnično; ker pa ni res, zato ne morem tega pritrditi za nobene denarje.« — Gospa jo je pogledala z nemirnim očesom, ki je kazalo nezaupanje. — »Povej mi, koliko hočeš,« pravi gospa, »bogata sem in pripravljena za srečo svojega sina še toliko darovati.«

»Milostna gospa, vse to je prazno govorjenje, kar sem rekla, pri tem ostanem. Vi zahtevate od mene, da bi lažnjivo pričevala in morebiti pred sodnikom celo — s prisego potrdila svojo laž. Ne, gospa, uboga sem, a za denar moja čista vest ni na prodaj.«

»Veronika, pomisli, tu se ne gre samo za tvojo srečo, ampak tudi za tvojega ljubljenega ženina srečo.«

»Vi me ne poznate, gospa Potokarjeva; kakor je gotovo, da ljubim svojega Antona in da želim biti ž njim poročena, prej ko mogoče, vendar povem vam, da ga raji nikoli ne imenujem svojega moža, kakor da bi z lažjo, s krivo prisego pridobila si svojo navidezno srečo.« 

Táko govorjenje ni potrebovalo nobenega odgovora. Gospa Potokarjeva zapusti Veroniko brez priporočila. Smrtno bleda omahne Veronika na stol in zadržavane solze se s silo vdero po njenih lepih licih. Zmagala je hud boj, kakoršnega do zdaj še ni poznala. Kako lahko bi ji bilo priti do zaželjene sreče, ta misel se je vzbujala med tem pogovorom v njenem srcu in le s silo jo je zatirala z močjo svoje žive vere ter premagala skušnjavo; ves dan so ji zvenele na ušesi besede Kempčanove v knjigi:

»Hodi za Kristusom!« ki jih je zjutraj brala: »Ako me ti, Gospod, ne izbrišeš iz knjige življenja, škodovati mi ne more nobena britkost, s katero me obiščeš.« Polagoma se je umirilo razburjeno srce plemenite Veronike.

Grajska gospa pa je v tem hitela proti gradu; kakor strašilo se je skrivala memo hiš. Hotela je omamiti svojo vest ter pri taki nesreči opravičiti krivico, katero storiti je poskušala pri Veroniki. Sicer se jej ni posrečilo, vendar ta zavest leži kakor težak kamen na vesti gospé Potokarjeve.

V grad dospevši urno stopi k bolniški postelji. »Gospa, Rudolf mirno spava in zdi se mi, da ponehuje tudi vročina,« pravi tiho dekla vstopivši gospej.

»Hvala Bogu,« odvrne ona, »pojdi sedaj počivat, nocoj bom sama pri bolniku.«

Tiho stopi mati k postelji svojega sina. Lica poprej od vročine goreča, bleda so sedaj in na njegovem obrazu zarisane so sledi globoke dušne bridkosti; katerih niti spanec ni mogel izbrisati. — Solze oblijó gospo Potokarjevo, ko vidi pred seboj sina, svoj nekdanji ponos, svojo srečo. Kaj je on sedaj — in kaj ga čaka, ako ozdravi − morilca! Ob robu postelje se skloni trpeča mati in tihi vzdihi njeni čujejo se po sobi.

»Mati, težke sanje sem imel, ki so me mučile; nekaj vendar niso samo sanje, nekaj je grozna resnica — morilec sem!« tako naenkrat izpregovori bolnik.

»Rudolf, ne govôri tako, ne umori svoje matere. Saj ti nisi imel namena ga umoriti.«

»Tega ne, a vendar je gotovo mrtev. Oh jeza, jeza, kam si me privedla? Končal sem mlado življenje, onesrečil sem vas in sebe.«

»Res, Rudolf, to je bil nesrečni trenotek; toda nikari ne obupaj. Ko ozdraviš, zapustili bomo ta kraj in drugodi kje pričeli novo srečno življenje.«

»Da, mati, to le urno storite vi, zakaj tukaj vedo, da ste mati nesrečnega morilca.«

»Ne, Rudolf, morilec nisi! Kdo ti more to spričati? Vsakega bomo dali zapreti, kdor bi kaj tacega govoril!« 

»Ne,« pravi Rudolf, »tega ne bomo storili. Jaz bom priznal svojo krivdo in pretrpel kazen, ki mi jo bodo naložili.«

»Rudolf, tebi se blêde,« pravi mati.

»Ne, popolno sem pameten, da bi bil tudi poprej vedno tako. Mati vi ne morete vedeti, kako me teži vest, da sem uničil mlado življenje svojega prijatelja. Oh, ko bi ga mogel oživiti, življenje bi rad dal zato.«

»Tu je bilo več nesreče, nego hudobije, saj nisi imel namena umoriti Hrastnika.«

»Kaj da sem mislil v onem nesrečnem trenotku, tega ne vem; kaj pa da sem storil, to vem in hočem tudi spoznati ...« In zopet je omahnil bolnik nezavesten na posteljo.

Mati zopet obmolkne; težko ji je pri srcu, zadel je nov udarec njeno vest, tudi Rudolf je boljši od nje; ona je hotela s krivim pričevanjem potlačiti vso stvar; sin spozna svojo krivico in hoče tudi z voljo trpeti kazen za svoj zločin. Tedaj tudi ona spozna svojo veliko krivico, kamor jo je zavedla slepa materina ljubezen. V britki bolesti prečuje dolgo noč pri mladem bolniku.

Drugo jutro gre gospa Potokarjeva po kratkem počitku na vrt, da si v lepi jutranji naravi prežene moreče jo skrbi. Ravno se je mislila vrniti v grad, kar zagleda moško osebo, ki se ji približuje. Prevzame jo strah — ali morda že gredo preiskovalni uradniki, da bodo natančneje zvedeli o Rudolfovem zločinu. Bala je skoro iti bližajočemu se nasproti. — Kar naenkrat, ko vstopi tujec iz gostega grmičevja na vrtu, spozna v njem Potokarjeva gospa — mladega Hrastnika. V tem trenotku vzkrikne, mraz ji pretrese vse ude, ko vidi živega pred seboj onega, o katerem so govorili, da ga je umoril njeni sin. Da, ni se motila, res je stal pred njo mladi Hrastnik.

»Ali ste res živi? Ali sanjam in gledam prikazen? meni se temni pred očmi.« Mladi Hrastnik prime omahujočo gospo ter jo posadi na bližnjo klopico.

»Gospa, vi ste mislili, da sem mrtev,« začne mladi Hrastnik, »in res sem le po čudovitem načinu rešen gotove smrti v propadu. Ko bi se v svojem padcu ne bil vjel na grm, ki je štrlel izpod neke pečine, obležal bi bil gotovo razdrobljen v brezdnu. Držal sem se toliko časa, da mi je došel v pomoč neki voznik, ki je šel z vozom mimo ter me odpeljal v mesto.«

»Oj tisočera hvala Bogu,« vzdihuje od veselja grajska gospa. »Vendar povejte mi, kako da se je moj Rudolf tako spozabil?« 

»Zadela sva skupaj na potu, jela sva se prepirati in sprijela sva se blizo onega prepada, kamor me je Rudolf pahnil v naglici.«

»Torej je vendar le res tako, kakor je sam priznal. Ves iz sebe je namreč prihitel uni dan v grad, hotel nekaj povedati, a je zopet hitel z doma. Kakor mi je pozneje pravil, z namenom, da bi vas poiskal in morda še rešil, ako bi bilo mogoče. Toda na vrtu omahne in pade in od tedaj leži nevarno bolan v svoji sobi.«

»Oprostite, milostna gospa, da pridem še le sedaj vam to naznanit; ne zamerite, zdelo se mi je potrebno, da za svojo naglo jezo trpi nekaj pokore. Nisem pa vedel, da ljudje govoré, da sem mrtev, in da je tudi do vas segla ta govorica, ki vam je gotovo napravljala neizmerno bridkost.

V tem dojdeta že do bolnikove sobe, kjer se zvrši veselo snidenje, ki ga popisati ni mogoče.

* * *

Nekaj dnij pozneje še pozno v mrak šiva Veronika pri svojem oknu. In zopet stopi k njej v sobo gospa Potokarjeva.

»Ne čudi se, Veronika, da pridem zopet k tebi kot velika dolžnica. Zahvalim te, da me nisi hotela uslišati, za kar sem te zadnjič prosila tukaj v tvoji sobi. Ne zameri, zeló sem se pregrešila nad teboj, ker sem te zapeljevala v hudo. Povedala sem tudi Rudolfu, kako daleč me je speljala slepa materina ljubezen in tudi on ti je zelo hvaležen za tvojo stanovitnost.«

»Nobene zahvale ne zaslužim; storila sem le, kar sem bila storiti dolžna pred Bogom in pred ljudmi,« zatrjuje Veronika.

»Danes se ti hočem skazati hvaležna. Tukaj imaš dva tisoč goldinarjev, katere sem ti tedaj ponujala kot doto; piši svojemu ženinu, da potrebujem na svojem gradu oskrbnika ter hočem to opravilo njemu izročiti.«

Veronika ni vedela od samega veselja, kaj bi storila in predno se je zahvalila, odšla je gospa ter pustila na mizi lepe denarje.

Veronika pa poklekne pred križ, zahvaljuje Boga in posebno iskreno ponavlja besede: in nas ne vpelji v skušnjavo!