Velikan v škornju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Velikan v Škornju
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




VELIKAN V ŠKORNJU


Pred davnim, davnim časom je živel na Smuku velikan. Podnevi je spal v globokem prepadu pokraj razvalin smuškega gradu, ponoči pa je rjul in škrtal z zobmi, da se je bliskalo tja do samih Gorjancev.

Pod Smukom so živeli Šokci. Prav nič niso bili bojazljivi, a smuškega velikana so se le bali. Zatorej so mu prinašali jedače in pijače, da je obojega zmerom imel na pretek, četudi je sleherni večer pojedel celo ovco in popil sedem barilcev vina.

Zaradi velikanove požrešnosti pa so Šokci sčasoma popolnoma obubožali. In v srenji ga ni bilo, ki bi bil premogel eno samo ovco in en sam barilček vina, da bi ga ponesel lakotnemu velikanu.

Ljudje so bili obupani, da nikoli tako!

Tisti čas je v Kašči, vasici pod Smukom, živel reven čevljarček. Uganil jo je, kako bi velikana nagnal v prepad, od koder se ne bi več prikazal na beli dan. Vedel je, da je valikan bos, zatorej je iz sedmih telečjih koz sešil velikanski škorenj ter ga ponesel na kraj, kjer so Šokci zmerom puščali jedačo in pijačo.

Pod večer se je velikan zdramil iz globokega spanja. Zaprhal je, da so se zamajale vse zidanice v Stari gori, potlej pa je preskočil iz prepada in pohitel na kraj, kjer ga je vavek čakala ovca in sedem barilcev vina.

Toda kako se je začudil, ko je namesto jedače in pijače zagledal velikanski škorenj! Vedel je, čemu rabijo Šokci takšno obutev. Še sam je hotel poskusiti, kako bi se mu prilegla.

Toda četudi je bil velikan, je bila njegova pamet prav pritlikava. Namesto da bi bil obul škorenj na eno nogo, je z obema skocil vanj … Ko se je hotel prestopiti, je štrbunknil vznak, da jo zabobnelo po vsej belokrajinski kotlini.

In ker škornja ni znal sezuti, se je zvalil v prepad, kjer še dandanes smrči, se jezi in škriplje z zobmi, da včasih hrumi po vsej Šokariji.