Velika noč (Vitomir Feodor Jelenc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Velika noč
Vitomir Feodor Jelenc
Izdano: Slovenski narod 2. april 1904 (37/75)
Viri: dLib 75
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Spisal V. Jelenc

I.
Na getzemanskem vrtu.
[uredi]

Tiha noč je legala na zemljo. Tam od zapada sem je pihljal tihi vetrič, oljke so se nagibale in šuštele. Nebroj zvezda je blestelo na nebu.

Tiho je bilo v getzemanskem vrtu. Spodaj pa se je širilo mesto Jeruzalem, iz katerega se je dvigal vik in hrum do sicer mirnega vrta getzemanskega.

Polno ljudi je bilo takrat v mestu, vsi judovski rodovi so se zbrali v njem, da proslave veliki praznik.

Tempelj se je počel prazniti, trumoma so hodili ljudje po mestu iskat si prenočišč. Luči po svetišču so pogaševale, nastal je polumrak; le malo ljudi je bilo še v svetišču.

Polahno in pazno oziraje se je stopila v tempelj trojica že ostarelih mož. Dolge brade in pisana odela so pričala, da so pismouki. Nekaj časa so se pazno ozirali po poznih častilcih Jehove. Tedaj eden izmed njih trikrat udari s svojo palico na bližnji steber, drugi pa so pazno motrili zbrane. Naenkrat vstane eden iz srede molečih mož, ki se poda do pismoukov in jim de:

„Dolgo sem vas čakal, mislil sem že, da Vas ne bo de.“

Najstarejši mu odvrne:

„Bali smo se mi, da se ne bi premislil! Nazarenec ima velik vpliv do vas vseh!“

„Morebiti do drugih, a do mene ne! Ste-li prinesli denar?“

„Ne mudi se tako, Juda! Denar dobiš takoj, ko nam poveš, kdaj in kje moremo prijeti Nazarenca!“

Juda ne pomišlja dolgo in reče:

„Danes zvečer jé z nami v zapadnem delu mesta velikonočno jagnje, potem se poda molit na getzemanski vrt. Tam bode sam. Pred polnočjo vas čakam pri iztočnih vratih, da vam ga izročim!“

Stari pismouk odvrne:

„Mi ne moremo biti poleg; poslali bomo par vojakov in večjo množico tempeljskih stražarjev. Ti ga ne bodo spoznali ...“

„Ne bojte se! Povejte svojim ljudem, da naj primejo onega, ki ga jaz poljubim ... Ali kje je denar?“

Stari pismouk potegne izza halje vrečico, odšteje Judi trideset srebrnikov ter mu de:

„Torej opolnoči pred iztočnimi vrati!“

Po teh besedah pismouki odidejo. Juda pa ostane še v tempeljnu. Med tem časom so že odšli iz svetišča vsi ljudje. Veliki prostor je objemal tajni polumrak. Le zdajinzdaj je vztrepetala kaka sveča in ugašala.

Juda pa je stal sredi svetišča sam. V roki je držal denar, ki ga je uprav prejel. Dolgo je stal nepremično, glavo naslonil na steber, kakor da bi si hotel ohladiti vroče čelo. Roko, ki je v nji držal denar, je molel daleč od sebe, kakor da bi ga težil denar, ki je z njim prodal svojega učitelja ...

Kesal se je že svojega sklepa ... Pred očmi mu je plavala podoba Nazarenca Krista. Tako mil, ljubezni poln obraz, okrog usten pa mu je bil tožen nasmeh. Juda se prestrašen zgane, iz rok spusti denar, ki pade na tla. Glasno je odmeval žvenket po tihem svetišču. Juda se kakor blazen obrne in hoče pobegniti iz tempeljna. Toda ne more z mesta. Divje se ozira okrog ... Groza ga postane samote. Tedaj pogleda na tla ... in zagleda srebrnjake, ki se blešče v polmraku.

Blazno mu zaiskre oči, skloni se in počne pobirati denar. Ko je vse pobral, ga stlači v malo vrečo, ki jo vtakne za pas.

Nekaj časa je stal nepremično na mestu, potem se zgane in napolglasno zamrmra:

„Umri!“

Nekako grozno je odmevala ta beseda od sten ... Juda se ustraši, strah ga je postalo lastnih besed, lastne sence ... Obrnil se je in bežal iz svetišča ven na ulice, kjer se je pomešal med ostalo množico.

Tiha noč je plavala nad getzemanskim vrtom. Nežen zefir je plul od zapada; hrum v mestu je postajal vedno tišji ...

Izza Libanona pa je prisijal mesec. In bleda mesečina se je razlila po getzemanskem vrtu. Vse je bilo mirno, le olke so šuštele in vztrepetavale.

Nebo je bilo čisto in vedro, ni oblaka ni bilo zazreti. Kakor da bi narava sama čutila z verniki, ki so prišli praznovat veliki praznik, je bilo v njej vse tako svečano, tako skrivnostno. Le v daljavi je šumel Kidron.

Ob stari oljki je klečal Nazarenec Krist. Bleda mesečina mu je obsevala krasni obraz in zefir je igral z njegovimi kodri.

Raz obraz mu je sijala bolest in tuga. Čutil je, da se bliža konec njegovemu delovanju. Čutil je, da bo položil skoro svojo glavo na altar sovraštva, vedel je, da je žel za svoj nauk ljubezni, miru — sovraštvo, boj.

„Ljubite se med seboj kakor otroci!“

Vedno je bil učitelj miru, propovednik ljubezni.

A videl je sad svojega delovanja ...

Meči rožljajo, pušice zvenče, bojni vik vihra ...

„Ljubite se med seboj!“

In začutil je, da je živel zastonj, da ga ne razumejo ...

Pred očmi je videl bodoče svoje naslednike, ki v eni roki križ, v drugi meč, učeče nauk svojega učitelja, ki je govoril: „Ljubite se med seboj!“

Videl je plapolati grmade, plamen je objemal ljudi, ki so ga razumeli, ki so umeli njegov nauk ljubezni.

Razžalostil se je in molil Jehovi:

„Odvrni ta kelih trpljenja od mene!“

Dolgo je molil ...

Iz molitve ga je vzdramil glasen hrup. Ozrl se je in videl tolpo ljudi, ki so se mu bližali ...

Divje obraze jim je razsvetljeval sijaj bakelj ...

Vstal je in se ozrl vanje ... Tedaj pa je stopil do njega Juda in ga poljubil ...

Pristopili so do njega biriči in ga zvezali; v duši pa je čutil, da se mu bliža smrt, da bo umrl za evangelij ljubezni. Videl je v duhu propadati narode, ki pripoznavajo njega, a ne razumejo njegovih besed ...

Prijeli so ga in odvedli ...

II.
Na Golgoti.
[uredi]

„Križaj ga! Križaj ga!“

Hrum in vik se je dvigal do neba. Pred palačo rimskega namestnika Pilata je bila izbrana velika množica ljudi. Prerivali so se semintja kakor valovje na morju, le zdajinzdaj se je ustavila vsa gneča in do neba je zaoril klic: „Križaj ga!“

V sodni dvorani pa je sedel Pilat in poleg njega rimski legat Lucij v živahnem razgovoru. „Lucie“ pravi Pilat, „videl si tega človeka, slišal njegove besede. Svetuj mi, kaj naj storim?“

Lucij odvrne:

„Svet tu ni težak! Obtoženi je popolnoma nedolžen. Krist je velik filozof, a ta filozofija ga je napravila fantastom; radi tega se imenuje kralj Judov.“

„Ravno radi teh besed ga tožijo Judje. Ne vem, kaj imajo proti temu človeku. Prepričan sem, da ta človek ne ruje proti Rimljanom. Ko sem ga vprašal, ako se res imenuje kralja Judov, mi je odgovoril: „Moje kraljestvo ni od tega sveta!““

„Rekel sem ti že, da je obtoženec velik fantast. Pri vseh bogovih Averna! Jako čuden slučaj!“

Pilat se zamisli in čez nekaj časa reče:

„Kaj naj storim? Ako ga ne obsodim, tedaj je izgubljen med Judi moj ugled, ako ga obsodim, kaj naj poročam v Rim, na kateri razlog naj opiram svojo obsodbo. Nedolžnega človeka vendar ne morem obsoditi! Kaj imajo tudi proti temu človeku?“

„Tega tudi jaz ne razumem! Iz vsake njegove besede je bilo spoznati njegov globoki razum, globoko, plemenito filozofijo. Škoda, da ni rojen Rimljan, prekosil bi vse naše filozofe. Sokrat in Aristotel naj se skrijeta pred njim. Jaz ti svetujem, izpusti ga!“

Pilat nekaj časa premišljuje:

„Da! To tudi storim! Ko sem došel v Judejo kot namestnik, sklenil sem, da hočem pravično vladati in soditi. Nočem si s krvjo tega človeka omadevati svojih rok, onečastiti svojega spomina. Ker se je imenoval kralja Judov je prejel že zasluženo kazen; dal sem ga bičati. Sedaj idem in ga izpustim!“

S temi besedami Pilat vstane, da bi odšel, a v tem vstopi neki vojak, ki mu reče, da bi radi govorili z njim trije pismouki. Pilat pogleda Lucija, ki mu namigne ter reče vojaku:

„Naj vstopijo!“

Vojak odide in za nekaj časa vstopijo trije pismouki. Globoko se priklonijo Pilatu.

V istem hipu pa zaori zunaj zopet divji krik: „Križaj ga!“

Pilat stopi k oknu, a ko ga zagleda množica, začne še huje kričati; vseh besed ni bilo razumeti, a dobro so se razumele besede: „Križaj ga! Križaj ga!“

Pilat naglo odstopi od okna in vpraša pismouke, kaj hočejo.

Eden med njimi mu odvrne:

„Tisoči spodaj so ti ravnokar glasno povedali našo željo! Krista, Nazarenčana, ki se imenuje kralj Judov, nam daj! On zapeljuje narod, šunta ljudstvo proti imperatorju, razdira Mojzesove postave. Mnogo ljudi je že zapeljal. Njegovo ime se širi od Libanona do Arabije. Ako ne umre, tedaj pride čas, ko se upre ves narod proti vam Rimljanom!“

Pilat, ki je mirno in pazno poslušal te besede, odvrne:

„Pripeljali ste mi tega človeka, da naj ga obsodim v smrt. Tožili ste ga v njegovi prisotnosti in čuli ste njegove odgovore. Slišali ste pa tudi moje besede: Nič smrti vrednega ne najdem na tem človeku! Tega mnenja sem še sedaj. Krista, katerega vi tožite, izpustim, ker je nedolžen!“

Pismouk jezno odgovori:

„Ti izpustiš človeka, ki se imenuje kralja Judov?“

„Zato sem ga dal šibati! Moj sklep je trden! Krist je svoboden!“

Tedaj reče pismouk:

„Imperator te je poslal sem, da nam vladaš v njegovem imenu, ti pa izpustiš človeka, ki ne pozna rimskega imperatorja, ki je edini kralj Judov, ki mu vsi služimo. Krist se imenuje kralj Judov, on je upornik, izdajalec; ti mu pa daješ slobodo! Dobro, izpusti ga za danes; a judovski narod se obrne v Rim, tam hoče zahtevati, da umre upornik, ki uživa tvojo pomoč, ki ga podpiraš ti sam!“

Pilat se prestraši teh besed ... Poznal je imperatorja Tiberija, poznal njegovo krvoločnost. Obrne se k Luciju in ga vpraša:

„Kaj naj storim, čul si jih?“

Lucij odgovori:

„Ako ga izpustiš, si ti izgubljen! Tiberija poznaš! Drugega ti ne kaže, kakor do obsodiš Krista!“

„A kaj naj poročam v Rim?“

„Navedi razloge laesae maiestatis!“

Pilat se obrne do pismoukov in jim reče:

„Ugodim vaši želji. A jaz si umijem roke, kajti nedolžen sem nad krvjo nedolžnega Krista!“

Nekaj trenotkov pozneje pa je zabučal pred dvorano divji hrum:

„Njegova kri naj pride na nas in na naše otroke!“

Na grič Golgoto je dospel žalosten izprevod. Na tla so položili križ.

Krist pa je stal poleg njega in oziral se dol na mesto jeruzalemsko. Pozabil je vse trpljenje, ni se bal smrti, saj umre za svoj nauk, za sveti nauk ljubezni. Še malo trenotkov in končan je tek njegovega življenja, njegovega delovanja. Na skalna tla je padel njegov nauk; akoravno so ga mnogi sprejeli, razumeli ga niso, razumeli niso njegovega nauka ljubezni, miru.

Težka in trpljenja polna je bila pot iz getzemanskega vrta do Golgote... še par trenotkov in končano bo vse ...

Položili so ga na križ. Kladiva so zabobnela, žeblji rezali njegovo meso. Dvignili so križ z razpetim Kristom kvišku ... Tako je visel med zemljo in nebom ... in oni, ki je zanje živel, so ga zasmehovali. Tiho je molil za zapeljane, da bi razumeli skoro njegov nauk: Ljubite se med seboj ... Zaprl je oči ... in videl je in čutil kako se širi njegov nauk ... stoletja minevajo in njegovi učenci stoje z bakljami pod grmadami onih, ki so razumeli čisti nauk ljubezni ... Videl je divje preganjanje onih, ki so ga spoznali ...

Ljubezni ne poznajo ... nauk ljubezni širijo z mečem in ognjem.

Spodaj pod križem so pa stali pismouki in vojaki ... morilci ljubezni, miru ... in plakal je nad izgubljenim življenjem ...

Kakor črna senca se mu je bližala smrt ...

Tih vetrič mu je hladil pekoče rane. Še enkrat se je ozrl doli na mesto ... še enkrat so mu zadrhtele ustnice: „Ljubite se med seboj!“ stresel se je po vsem životu ... zatisnil oči ... in bil je mrtev.

Doli v Jeruzalemu pa so praznovali veliki praznik.

III.
Halelujah!
[uredi]

Tiho, mirno je bilo po mestu ... Ljudje, ki so se zbrali iz vse Judeje ob praznikih, so se večjidel že razšli. Razšli so se s posebnim zadovoljstvom; videli so na križu umreti človeka, ki je bil znan vsem. Čudili so se njegovim naukom, čudili njegovim besedam. Učil je, da so pred Jehovo vsi enaki, govoril jim je o ljubezni, o medsebojni ljubezni; a vsi rodovi in sekte judovske so se tako sovražile. A za svoj nauk je umrl na križu. Reševal je druge, a sebe ni hotel rešiti.

Pred očmi jim je plavala slika, ko je razpet na križu dvignil oči in se zazrl v daljavo, tja, kjer zahaja solnce in zazdelo se je vsem kakor da bi gledali po stoletjih, kako se širi njegov nauk miru in ljubezni; Rim je pozabil Jupitra, templji Baha in Afrodite so prazni, a na kapitolu se blešči križ. Rodovi izumirajo; narodi se pobijajo, iz vzhoda prihajajo divji narodi ... mesta izginevajo križ stoji ...

Pod križem na Golgoti sta stala Janez in neki centurio. Prvi z ljubeznijo v duši, a drugi z mečem v roki ... Centurija jo prevzel nauk in besede umirajočega ... Odšla sta z Janezom, eden z ljubeznijo v srcu, drugi z mečem v roki.

Prazni so stali križi na Golgoti ... Pod križem pa je stal upognjen starec. Dolgi sivi lasje so se mu usipali na ramena, dolga razmršena brada mu je segala skoro do pasa. Stal je pod srednjim križem. Premišljeval je, kar se mu je zgodilo ...

Še zdaj je gledal v duhu razmesarjeno obličje Nazarenca s križem, ki je šel mimo njegove hiše. Uprl je vanj proseče svoje oči ... a on se mu je zasmejal in ga zasmehoval ... Odpodil ga je od hiše kakor psa. A Krist ga je pogledal tako pretresujoče; beseda mu je zastala na jeziku.

In v tem pogledu začutil je Ahasver prokletstvo. Zdelo se mu je, da čuje nad sabo glas:

„Na smrt izmučenemu nisi privoščil par trenotkov pokoja. A ti ne boš našel nikdar pokoja. Večno boš živel; nestalna bo tvoja pot. Brezmejna zemlja ti ne bo mogla nuditi kota, kjer bi se odpočil. Gledal boš boje, a umrl ne boš ...“

Ahasver je kakor blazen poslušal te besede. Nazarenčana so med tem časom odveli že naprej. Ahasver pa je še vedno stal pred svojo hišo ... Tolažiti se je izkušal, a ni se mogel ... Čutil je, da se je prokletstvo že jelo izpolnjevati ...

Divje je bežal od svoje hiše ... Zdelo se mu je, da ga preganja vihar, zdelo se mu je, da udarjajo za njim strele, vetrovi da podirajo drevesa, ki padajo z velikim hruščem ... pred sabo je vedno gledal razmesarjeno glavo Nazarenca ... videl oni pretresujoči pogled ... nad sabo pa čul prokletstvo ...

„Nikjer ne najdeš miru in pokoja!“

Bežal je po vsem mestu ... brez miru in pokoja. Ljudje so ga gledali in zmajevali z glavami in mislili, da je zblaznel ... On pa je bežal, bežal ven iz mesta ...

Dospel je do velikega oljčnega gaja ... Vse je bilo tiho v njem ...

A njemu se je zdelo, da se ruši zemlja, da se valé z vseh strani nanj skale. Tiho in tajinstveno je zašumelo listje na drevesih. A Ahasver je čul iz tega šuštenja zopet svoje proklestvo ... Listi na oljkah so šušteli a Ahasver je čul glas: „Brez miru!“

Bilke na tleh so se priklanjale, Ahasveru se je pa zdelo, da čuje klic: „Beži od nas!“

Iz starih oljk so se dvignile jate ptic in divje hreščale v zraku ... Ahasver pa je razumel v tem hreščanju klic:

„Proklet! Proklet!“

Bežal je dalje, vedno dalje ...

Začul je človeške glasove ... Bilo mu je, kakor da bi vedel, da ga love kot razbojnika, da ga hočejo mučiti, križati ... Bilo mu je kakor da ga preganja ves svet ... Obrnil se je in bežal na drugo stran ... Bežal je že dolgo po gaju, a ven ni mogel ... noge ga niso mogle več nositi; zaželel je počitka; a ko je hotel vstati, zašuštele so zopet oljke, zahreščale ptice in čul je zopet klic:

„Proklet! Proklet!“

In bežal je dalje ... Pred sabo je zagledal širokovejno oljko, pod njo pa bujno travo; bežal je tja in se zgrudil kakor obstreljena zver na travo ... Ni še ležal par trenotkov, kar potegne veter in veje stare oljke bolestno zaječe. Ahasver se ozre kvišku ... Kakor divji je planil pokoncu ... ravno nad njim se je zibalo moško truplo ... Začrnel obraz, divje izbuljene oči, pene na ustnih ... A vendar je Ahasver spoznal, da je obešenec Juda, ki je prodal Nazarenca ... Veter je majal njegovo truplo semintja.

Ahasverja pretrese groza, beži dalje ... Pribežal je na Golgoto ...

Par trenotkov je stal pod križem ... mimo duše so mu bežali spomini ...

Še enkrat se je ozrl po mestu, še enkrat po tihem oljčnem gaju in zopet počel bežati ... bežati v tuje neznane kraje ... a vedno se mu je, zdelo da ga preganja ves svet, nad sabo pa je čul grozne besede:

„Proklet! Proklet!“

Minila so stoletja ...

Na grčavo palico oprt gre po strmi poti na Golgoto star mož ... A vkljub starosti stopa naglo in zdajinzdaj beži, kakor bi ga od zadaj preganjali ...

Ko je dospel na vrh, se ustavi ...

Ahasver je zopet prišel na Golgoto ... Mirno stoji na vrhu in gleda v dolino ...

Prehodil je vso zemljo brez miru, pokoja. Videl je, kako se je razširil nauk onega, ki ga je pregnal izpod svojega krova ... Nič več ni videl pred sabo njegovega obraza, le enkrat se mu je zdelo, da je videl njegov duh.

Stal je pod grmado v Kostnici, plamen je objemal obsojenca. Ahasver pa je videl v oblakih dima postavo Nazarenca, ki se je sklonil do obsojenca in ga poljubil ...

Stal je nekaj časa na Golgoti, a spodaj v novem Jeruzalemu so zapeli zvonovi, bil je zopet velik praznik ...

In zopet je čul Ahasver v glasovih zvonov grozni glas: „Proklet! Proklet!“

Bežal je z Golgote ... bežal zopet v širni svet!

Zopet je prišla pomlad v deželo ...

Gaji so ozeleneli; radost sije vsakemu človeku iz obraza ...

Iz zadehlih sob vre življenje v prosto naravo, ki je nanovo vstala.

Po zeleni ravani done glasovi zvonov; vse življenje se pridružuje tem glasovom, ki se spajajo v akordih mogočne himne ...

Strte nade; uničeni upi iznova zažive, morda le za kratek hip, da potem zopet ugasnejo!

Halelujah!

Vstala je narava, nova, prerojena!

Živahneje zapolje po žilah kri.

Vstalo je novo življenje ... Staro izginja in mlado življenje gre na dan z novo, divjo močjo preko starega. Mogočno doni pesem mladega življenja.

Halelujah! Halelujah!

In Ahasver čuje mogočne himne novi naravi, posluša zmagovalno pesem mladega življenja ...

Pesem mladega življenja doni od gora, narava se raduje; lica pevcev pa žare slasti, veselja, nad zmago temne noči ... Za gorami se svita beli dan, orli se dvigajo v zrak, po dolini pa buči pesem novega življenja, vstale narave:

„Halelujah! Halelujah!“