Velika noč (Lovro Baš)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Velika noč: Mladostni spomini iz življenja na kmetih
Lovro Baš
Izdano: Slovenski narod 30. marec 1872 (5/37), 1–2.
Viri: dLib 37
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Velika noč, za hrvatsko mejo »vuzem«, okolo Maribora »letnice«, je oni cerkveni praznik, katerega Slovenci najveselejše obhajajo. Kako smo otroci že pol posta težko čakali velike noči! Kako nam je že srce v prsih od veselja poskakovalo, kadar so početkom velikega tedna mati dali jajce v »bražuljko« barvat! Kako smo mater že vsak dan povpraševali, ali so jajce že rudeče, kako nam je bilo neljubo, ko so mamica rekli, da so že sicer jajčke pobarvane, toda pred veliko nočjo jih ne sme nikdo jesti. Kako smo gledali pazljivo bolj odrasle sestre, katere so kako prav čedno rudeče jajčice vzele in z nožem na eni strani kako moško, na drugi strani pa svoje ime v barvo zapisale, zraven pa kako srce in vse sorte zvite rožke — to se ve ne posebno utemeljno — narisale!

In ko je prišel veliki petek, so začele ženske orehe tolči, »cvebe« izbirati, suhe vinske jagode čistiti in na veliko soboto se ni smel nobeden moški v hišo prikazati, kajti valjalo se je testo in trosilo z orehovimi jedrci, cvebami, vinskimi jagodami, mazalo z vsemi mogočimi dobrimi rečmi. In potem so dali mati veliko pogačo, potice in kolače in kolačke v peč in skrbljivo pazili, da se nič ne osmodi. Ravno je vse pečeno, ko slovesno zvonovi, ki so že tretji dan molčali, zopet zazvone — gospod župnik ali fajmošter so po opravljenih drugih svetih obredih začeli mašo in zapeli glorijo. Veselo presune vse verne vnovič glasno petje orgelj in radostnim srcem zapusti vsakdo cerkev, kakor bi bil novooživljen.

Ko pridejo domu, je peka že opravljena in otroci, ki so tudi v cerkvi bili, skakljaje okolo matere pravijo, kako je denes v cerkvi veselo bilo. Fajmošter so proti koncu maše trikrat zaporedoma »aleluja« zapeli in na koru so vsakokrat tudi z alelujo odgovorili. Materi se razvedri skrbi polno gospodinjsko čelo, stopijo v »hram« in prineso eno potico na mizo, naj se domači, kateri so tešči šli v cerkev, obteščajo in kako veselje pri otrocih! Komaj čaka vsak, da mu oče svoj kos urežejo.

In ko so se obteščali, potem se začne omivanje in pometanje in snaženje in krtačenje, ker jutre na velikonočno nedeljo mora vse v hiši in okolo oglov čedno in snažno biti.

Med tem je prišla tretja ura popoldne in slovesno »klenkanje« ali »trijančenje« iz vseh cerkev v okolici naznanja velik praznik, ki je jutre. Vse od dela neha in se gre opravljat za v cerkev, kajti ob petih bode čestitjivo ustajenje našega gospoda Jezusa Krista, katerega bodo fajmešter iz božjega groba vzdignili in potem bode okolo cerkve slovesen sprevod, v katerem bodo fajmošter monštranco, »cekmešter« pa od smrti vstalega Krista nesli. S procesijo gredo tudi godci in gospod učitelj s pevkami ter veselo se glasi iz pevajočih grl: »aleluja, aleluja!«

Prišli so iz cerkve domu in postalo je že tema. Sedaj gredo mati in oče in dekleta nalagat jerbas ali korbo, katero bode Mica jutre zjutraj k žegnu nesla. Vse mora biti po stari navadi in starem običaju v jerbas naloženo. Oče še k vsem velikonočnim rečem denejo dva krompirja in en turšičen storž, da bode Bog požegnal poljske pridelke. Na vrh — in vrh mora biti visok, tako terja čast hiše — dekleta denejo najlepši robec v hiši, kajti rade bi imele, da bi bil njih jerbas najlepši, lepši kot sosedov in drugih hiš.

In drugo jutro nese Mica na glavi jerbas v cerkev. Oče so sicer jej ponudili, naj jo Janez pelje, to da Mica tega neče rekoč, da itak ni daleč, naj se le dalnje vozijo, ona bode nesla. In ko je sv. maša pri kraji, gredo gospod na pridigo, kamor je mežnar križanega Jezusa z dvema svečama postavil in žegnaje jerbase. Na to pa hitijo vse, ki korbe nosijo, iz cerkve. Ktera se vozi, gleda, da pride kmalu na voz, in ktera jerbas nosi, hiti, da se jej vrat od teže šibi, hiti da bi bila prva iz vasi doma, kajti ktera najpred domu pride, bode tisto leto gotovo moža dobila.

Zato stopajo vse kolikor morejo, ktere se pa vozijo, morajo konji leteti na vso moč, da bi vse prehiteli, če se ima tudi voz za cesto zvrniti.

Ko pridejo domu, sedejo vsi okolo lepo pogrnene mize in oče molijo najpred nekoliko očenašev in češčena-si-marij in vero, na to pa odgrnejo jerbas in vzamejo najpoprej hren iz njega, kajti spodobi se, da se vsi spominjamo britkega trpljenja Jezusa Krista, predno se veselimo veselega od smrti vstajenja. Otroci nevoljno gledajo hren, pa kmalu oče tudi druge dobre reči iz jerbasa vzamejo in v veselji jedo vsi velikonočno jagnje. Po tem mora eden jajčne luščine, katere so ostale od snedenih žegnanih jajc, okolo hiše potrositi, da kač k hiši ne bode.

Na velikonočno nedeljo popoldne, tedaj pa se vsak in vsaka obleče v najnovejše in najlepše oblačilo. Že dolgo pred opravilom stoje odrasli fantje v kupih blizu cerkve in s pobešenimi očmi morajo potem dekleta vse našopirjene memo fantov v cerkev iti in vsak in vsaka premišljuje, kaj bode dobil ali dobila za pisanke jutri, ker pisanke se še le na velikonočni pondeljek delijo. Velikonočni pondeljek je najlepši dan za otroke, sploh za vsakega, kajti nikogar ni, ki bi ne dal onemu, ki mu je v rodu ali kogar ima sploh rad, kaj za pisanke. Najbolj darežljivi so vselej boter in botra, krstni in firmski. Velik dogodek je sploh že za hišo, ako boter ali botra pridejo; denes pa je njih prihod še posebno pomenljiv. Spoštljivo jim otroci poljubijo roke, kadar pridejo, in ko razdele pisanke, vsak radosti skače in se veseli pirhov. In veseli se jih vse, staro in mlado. Veseli se stara mati babica, če ji davno že omožena hči pisanko pokloni, veseli se stari oče dedec pirha, katerega mu je vrli mož sin dal, veseli se dekle, kateremu je fant en par pomeranč podaril, veseli se mladenič devičine pisanke in otrok od same radosti okolo hiše divja. »Mladost, po tvoji zarji Srce zdih'valo bo mi — Bog te obvarji!«

Lovre Baš.