Vedomec
| ← Mlinar in hudič | Vedomec Topol samujoč Josip Murn - Aleksandrov |
Želje → |
| |||||||
Glej, krčme ko panji šumijo,
in nagnil že dvakrat se dan,
sam samcat odtodi drobi jo
in maha županek Pedanj.
"Sem fantič še ... deklice spijo,"
prešeren ves take je pel,
čez travnike ne v domačijo,
pod okna je k deklicam šel!
"Ne pojdi, nikari..." glas v prsih mu pravi,
"le pojdi," de drugih, "le pojdi, Pedanj -"
Na glavo naj svet se postavi,
vsak mi sedemkrat pade na dan!
Res, človek pravičen Pedanj ni bil,
na Kristusa, tu je grešil -
oj Pedanj, če bi štel kedo,
oj Pedanj, ti si skromen močno!
A glasu vesti on ne čuje,
z leščerbo sopiše vse vprek;
noč je tiha, tam vrba žaluje,
tam svetu se luč izmed smrek.
Zdaj tukaj, zdaj tamkaj - ko zvezdica šviga,
izginja, prihaja... "Vse skup to nič ni!
Vedomec, ti para, kdo zate se briga, -
gorje ti, če prideš pred moje oči!..."
In kolne še, buši v grm vsak mi in kamen
in k obrazu leščerbo tišči,
"Dobim te!" vrš, švigne vanj plamen
in Vedomca nikjer že več ni.
"Sto vragov!" zdaj šele se strezne,
a ožgan in brez brk, oh, župan tam stoji -
v kesanje Pedanj se pogrezne,
na Lučnem pa k jutru zvoni.
Tako je grešil, tako kazen dobil
prevzetni županek Pedanj...
(Prav se mu godi!)
A vi vsi,
kadar vrag vas slepi,
se spomnite nanj!