Valerija, hči cesarja Dijoklecijana
| Valerija, hči cesarja Dijoklecijana. Osnutek zgodovinskega romana. Ivan Zorec |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. • dno |
I.[uredi]
To je bilo spomladi leta 314. po Kristu.
V amfiteatru šumnega velemesta Solina je cesarski namestnik Sargej Plavt zamahnil z belo, mehkužno negovano roko, ko so pevci ob milem zvoku sladko uglašenih piščalk odpeli čuvstvena «cantica.»
Hermoklej Korinčan, ki mu je bilo voditi in nadzirati igre, se je urno nagnil čez oslono svojega opazovališča in je zakričal:
«Plaudite!»
Cvetje v umetno počesanih laseh številnih žensk se je zgenilo, venci na glavah še številnejših moških so zanihali in po vsem velikem gledališču je zaregljalo glasno, navdušeno ploskanje.
Zastor, pritrjen s svojim spodnjim robom ob tla širokega proscenija, se je urno dvignil in je skril pripravljanje igralcev za nadaljnje igre. Na njem je bil pred davnimi leti slikar Agatarh z otoka Samosa naslikal genija rodovitnosti Agatodemona, držečega v desnici zlato napitno posodo, v levici rdeč mak in rumeno osinasto klasje, a sliko genija so obkrožali zoreči vinogradi in zeleno polje s tihim morskim zalivom pred mestom slavnega in bogatega mesta Solina.
Hermoklejevi služabniki so se razleteli po gledališču in so škropili hladilne dišave iz žafranovega esenca, da bi ublažili vročino, ki je dušila občinstvo.
Ali veselo občinstvo je ploskalo venomer in pričakujoče gledalo v zastor.
No, zastor je padel, vse je utihnilo in začela so se «diverbia.»
Spretni igralci s krinkami na obrazu so v dvogovorih govorili Juvenalove, Perzijeve in Petronijeve satire, ki so žgale in ščegetale smej oče se poslušavce.
Takoj za satirami so igrali veselo igro. Začela se je s prologom, v katerem se je pisatelj kregal nad prehudimi kritiki, in je nadalje kazala starega gospoda, zavitega v zmečkano in posvaljkano togo. Za hrbtom sta se mu skrivaj poljubovala mlada hčerka in njen ljubimec, ki je podkupil sužnjo, da je prišel do ljubice, in ki mu je pomagal šaljivec, da je z duhovitimi rečenicami motil goljufanega očeta, pretečega in rohnečega nad nevidnim zapeljivcem.
Občinstvo se je na vse grlo smejalo starcu in šaljivcu, ki je ob vsakem poljubu gladko povedal krepko šalo, še bolj pa se je krohotalo ob koncu igre satiričnemu epilogu, končujočemu se v odrezanem pozivu: «Plaudite!»
Med živahnim ploskanjem se je zastor dvignil in ploskanje ni prenehalo, dokler niso prikorakali v areno mišičasti, napol goli gladijatorji, oboroženi s kratkim mečem in majhnim, okroglim ščitom.
Samo za kratek trenotek je občinstvo utihnilo, takoj nalo se je dvignilo s sedežev in je znova zaploskalo in glasno pozdravljalo junake današnjega dneva.
Gladijatorji so pobesili meče, šli, gredoč okoli vse arene, z očmi po vriskajočem občinstvu in so gromko vsi obenem trikrat vzkliknili: «Morituri vos salutant: Ave!»
Potlej je zahrumel srdit boj strahovitih gladijatorjev. Njih meči so zvenčali in se bliskali v solnčnih žarkih, po znojnih telesih jim je curljala kri z manjih ran, na pesku so se zvijali premaganci brez glasu in tožbe, — občinstvo pa je šepetalo in kričalo, bodrilo in zmerjalo.
Ženske so grčale, iz odprtih ust jim je plala vroča sapa, telesa so jim drhtela v dražečem občutju in oči so jim gorele in iz zadihanih prsi so se jim ob vsakem zamahu meča, ki je krvavo zadel, trgali divji, blazni vzkliki olajšanja in novega hrepenenja.
Moški so škripali z zobmi, so stiskali pesti, so hripavo, besno rjuli, so trepetali in so s krvavimi očmi lovili udarce, preklinjajoč, če je meč zadel ob ščit, in hvaleč, če je mehko razparal prsi ali boke nasprotnikove.
Sergej Plavt je spet zamahnil z roko, ki se mu je v razburjenju tresla, in Hermoklej Korinčan se je spet nagnil čez oslono in je, poklonivši se cesarskemu namestniku, zakričal:
«Slava plemenitemu in dobremu Sergeju Plavtu!»
Izza hrbta mu je stopil trobentaš in je zatrobil znamenje pozdrava in konca igri.
«Slava plemenitemu in dobremu Sergiju Plavtu!» je zahrumelo ljudstvo z vseh sedežev velikega gledališča, zidanega po načrtih rimskega koloseja.
Z Mosorja je zapihal hladeč veter, sredi arene je zaplesal majhen vrtinec prahu, kakor bi hotel zamesti na belem pesku rdeče lise, ki jih je pustila besna krvava igra.
Sergej Plavt se je zaničljivo nakremžil in pritegnil nase togo.
«Ne maram te, druhal!» je v mislih ponovil izrek slavnega rimskega pesnika.
«Slava ti!» se mu je nasmehnil Scipijon Libanij, že nekoliko sivolas, v dragoceno togo zavit plemič, ki je šele včeraj prišel s svojim sinom Flavijem iz daljnega Rima.
Ali Plavt je odkimal in je rekel trudno in počasi:
«Pusti, prijatelj, povej mi rajši, kaj ti je pravi namen dolgega potovanja iz krasnega mesta na sedmerih gričih ob motni Tiberi v to deželo pušče in barbarov.»
«O, slišal sem o čudežni lepoti dežele, ki jo imenuješ pusto in barbarsko, in oddehniti in poveseliti sem se hotel ob tvoji srečni usodi.»
«In zdaj si razočaran, vidiš,» mu je namestnik pokimal.
«Nisem. Prijateljsko srce se mi veseli, ker vem, da ti je lepo in dobro.»
«Hvala ti, o prijatelj! Ali srečen bom, ko bom daleč od te lepote in dobrote.»
«Pretiravaš. Kaj ti ni sosed sam cesar Gaj Avrelij Valerij Dijoklecijan? Če bi bila dežela pusta in barbarska, kako bi si bil božanstveni, modri cesar zgradil prav tukaj svoje sloveče bivališče Aspalat?»[1]
«Da, to je res. Ali cesar je star, sveta naveličan modrijan; živi samo še svojim vrtovom in modroslovnim naukom, ki jih preučuje in premišlja.»
«Slava mu za to!»
«Ker si se sam zaveroval v modrijane in pesnike«, mu je urno oponesel Plavt. «Jaz pa si želim še naslad in veselja gorkega življenja v mogočnem Rimu.»
Po obritem licu Scipijona Libanija se je ob besedah Sergija Plavta razlila komaj vidna rdečica nekega toplega občutja, kakršno občutimo, če nas poboža velika pohvala.
«Cesar te je imel rad», je nadaljeval Sergej Plavt. «Ne dvomim, da se te bo razveselil, če boš stopil predenj, dasi živi zelo sam zase.»
To je bilo res. Dijoklecijan se še v amfiteater ni nikoli prikazal. Ni maral za veseljačenja; na vrtu, v naravi je iskal in našel najlepšega razvedrila. Priska, njegova žena, je bila krotka, tiha duša, a hči Valerija je prebirala pesnike in se uglabljala v slavnega, učenega in modrega starega Grka Platona.
«Že jutri bi se mu rad poklonil», je dejal Libanij. «Posebno pa Valeriji, njegovi lepi hčerki», je dostavil nekoliko tišje, da bi ne slišal sin Flavij, ki je s Plavtovim sinom Gajem sedel tam blizu in gledal, ko se je množica prerivaje usipala iz gledališča.
«O modrijan, kaj je to?« je vzkliknil Plavt in ga široko pogledal. «Flavij, moj edinec, me je prosil», se je branil modri Libanij.
«Ubogi Flavij!»
«Zakaj?»
»Valerija ni več Valerija: — tudi ona je šla med modrijane.»
«Blagoslovijo naj jo silni bogovi!»
«In če ti povem, da ji menda že več ne zadostuje Platonovo naziranje o svetu in duši in da je, kakor so mi poročali klijenti, začela iskati resnice med Nazarenci, tistimi neumnimi oboževavci nekega Jezusa, ki ga je dal Poncij Pilat pred tremi stoletji v Jeruzalemu križati...?»
«Ne verjamem ti!» se je Libanij razburil. «Napij se telohovega čaja, da se ti razjasni duh!»[2]
«Pa tudi Priska —.»
Ali Libanij mu je naglo segel v besedo:
«Krepostna Valerija, edina hči, edini otrok velikega cesarja, ne more biti kristjanka!»
«Tudi jaz ne morem še verjeti. Oče, ki je osem let z ognjem in mečem trebil to potuhnjeno druhal in ji porušil svetišča, hči pa da bi — ? Ne, ni mogoče.»
«Prav! In zdrav bodi in moder in srečen, veliki moj Rimljan, in verjemi, da sem ti vdan in hvaležen za obisk in pozdrav! — A zdaj pojdimo, da se okopljemo in okrepčamo!»
Ves pogovor je slišal Libanijev suženj Evtih, ki je stal v ozadju in čakal na gospodarja. Nastavljal je uho in navidezno malomarno gledal po praznečih se sedežih, po areni, cškrcpljeni s krvjo molče trpečih ranjencev, za katere se občinstvo ni več brigalo in po katere so prihajali Hermoklejevi služabniki, da jih z vražarjem pregledajo in odločijo, kdo bi še lahko ozdravel in koga je skelečih ran rešiti s smrtnim nožem.
Oba plemiča starca sta zunaj stopila v skupno nosilnico, pred njo je oblastno korakalo in vrelo spremstvo klijentov in sužnjev s klicarjem, ki je vpil: «Prostor plemenitemu Sergiju Plavtu!»
«Prostor plemenitemu Scipijonu Libaniju!»
V drugi nosilnici sta bila Plavtov sin Gaj in Libanijev edinec Flavij. Ob strani Plavtove in Libanijeve nosilnice je hitel tudi suženj Evtih. V nemirnem srcu so ga vso pot pekle Plavtove besede, ki jih je bil slišal v gledališču.
Valerije in njene pobožne matere Priske se je spominjal z veliko ljubeznijo; saj je bil, dokler ga ni Dijoklecijan podaril prijatelju Scipijonu Libaniju, mladi knežni učitelj v modroslovnih vedah in skrivni oznanjevavec Kristove vere.
«Valeriji grozi velika nevarnost!» je drhtel in premišljal, kako bi jo mogel opozoriti nanjo. Pa kako bi prišel ubog suženj do presvetle knežne?
Naenkrat mu je segla v oplašeno srce zvijačna misel: «Kaj ko bi se spustil v navidezne ljubezenske spletke z lepo Plavtovo sužnjo Anulino, ki me je davi tako vroče gledala in se mi bodreče smehljala —?»
Saj res, Anulina bi lažje našla pot do knežne in bi ji izročila listek s kratkim naznanilom.
Nekaj časa je pretikal misel za mislijo, ampak čezdalje manj mu je bil všeč načrt z ljubezensko spletko.
«In če bi Anulino kdo prijel za besedo, ali bi bila zadosti stanovitna?» se je nazadnje ustrašil, ker je spoznal, da bi še sam nakopaval nesrečo na Valerijino glavo.
«Pa slabo bi mi pristojalo omledno ljubimkanje, ko sem v tej reči skoraj čisto brez skušenj, saj sem se vse življenje ukvarjal le z vedo naših velikih modrijanov!» je dalje mislil in vzdihoval.
«Ali je Valerijo kdo izdal, ali sama ni hotela več skrivati ljubezni do Kristovih naukov?» je ugibal.
Ves strah za varnost lepe knežne mu je pregnala vesela gotovost, da hči mogočnega cesarja in hudega preganjavca Kristjanov vendarle ni pozabila svetih naukov. Ob tej topli misli ga je oblivala rdečica velikega veselja, ki bi ga bil najrajši zavriskal vsemu svetu.
«Bog Kristjanov jo bo rešil!» je veroval in potolažen dvignil oči.
Okoli in okoli njega so bili sami sovražniki tihih in mirnih spoznavavcev božjih.
Le stvarstvo nebeške modrosti je bilo velika priča veselih misli, ki so se mu nosile v jasni, solnčni dan. —
Cesta, po kateri sta nihali udobni nosilnici, se je složno dvigala mimo visokih palač in stebrastih poganskih svetišč.
«Stoj!» je na velikem irgu ukazal Sergej Plavt in nosilnica je obstala prav pred marmornim kipom boginje Prozerpine.
«Poglej jo in sodi, saj si veščak in ljubitelj umetnosti!» je ponosno rekel Scipijonu Libaniju, ki je že ušel iz nosilnice in v začudenju obstal pred belo božico.
Nje lepota, tako so sodili solinski zvedenci, je skoraj presegala vse umetnine, ki so jih kdaj ustvarili grški mojstri. Čudež lepote ni bil le v skrajno natančnem enakomerju in soglasju nežnih telesnih delov in oblik, ampak še mnogo bolj v sladki mehkobi, ki se je razlivala z mirnega obličja in plemenitega telesa.
Scipijon Libanij jo je navdušeno opazoval in je kar čakal, kdaj bleščeči marmor naenkrat dihne, izpregovori in tako dokaže, da je le kamenita prikazen prave, žive duše.
«Bogovi —! Kaj ni to?» je mrmral izobraženi Rimljan in se čudil.
«No, kako?» se je smehljal namestnik, ki ga je močno veselilo, da je tako presenetil milega gosta.
«Čudovito, čudovito!» je hvalil Libanij. «Ali povej mi, odkod je kip in kdaj ga je dobilo srečno mesto.»
«Takoj po cesarjevi preselitvi v mogočno palačo Aspalat ob morju ga je posebna ladja iz Rima pripeljala semkaj po naročilu nekega mladega Rimljana.»
«Kip je čudovito lep in me spominja na — »
« — Valerijo, da», mu je vzel besedo. «In vse mesto je ponosno na to, » Scipijon Libanij je samo pokimal, odgovoril mu ni.
«Torej Flavij je bil kip naročil in ga dal prepeljati semkaj» je ugenil oče. «To si zelo modro napravil, dečko moj!» je v mislih hvalil sina, še enkrat zadovoljno pokimal in sedel v nosilnico. —
Ko se je bila ustavila nosilnica obeh očetov, sta izstopila tudi sinova in čakala v spoštljivi razdalji.
Gaj je duhovitil in nečimerno gledal v množico, ki je glasno vrela po vroči cesti, a Flavij ga ni poslušal. Oči so mu žarele in ni jih mogel umekniti s kipa, ki sta ga zvedensko presojala in ogledovala oba starca. Srce mu je burno tolklo, če mu je oko ujelo drobce pohvalnih besed.
«Valerija — poganska božiča!» se je jezil Evtih, ki je slišal ves pogovor in se je začel bati za svoje nauke, da morda vendarle niso zadosti globoko segli v srce cesarjeve hčere Valerije.
II.[uredi]
Učeni Evtih, bivši učitelj na cesarskem dvoru in sedanji še zadosti ugledni suženj in neke vrste zaupnik Scipijona Libanija, se je hudo razveselil, ko mu je še tisti dan gospodar ukazal, naj gre v cesarjevo palačo in naj pozve pri prvem dvorjaniku Klavdiju Basaniju, kdaj bi Scipijon Libanij, najvdanejši oboževavec in prezvesti občudovavec božanstvenega cesarja, smel poklekniti pred gospoda in vladarja, da mu oči še enkrat občudujejo svetli dijadem na premodri glavi presvetlega, preslavnega gospodarja.
«A jaz bom videl Valerijo!» se je veselil, ko je spotoma ponavljal gospodarjev ukaz, da bi ga dobesedno in svečano govoril pred dvorjanikom v palači.
In spet je bilo samo stvarstvo božje svetla priča njegovega čistega veselja.
Za njim so se v popoldanskem solncu bleščali mogočni stolpi, izza njih so široko in visoko rastle bele palače bogatega, šumnega velemesta Solina. Severno in vzhodno od mesta so kipeli v čisto modrino jasnega neba sami goli in stegnjeni vrhovi visokih gorá.
Kaj ti je tam zadaj?
Onostran škrbinastih, od burje in nalivov razjedenih grebenov živi narod Ilirov, svobodoljubno ljudstvo kmetovavcev, pastirjev in lovcev, ki se jih bojijo celo rimske legije same...
Pod gorami, ki jim je položno podnožje pršeče pralo bučno morje, se je vil zelen pas pisanih vrtov in sočnih vinogradov, sredi njih so slikovito sedeli gosposki dvorci in sivozeleni oljčni nasadi so v miru božjem objemali vrtove in vinograde in dvorce.
Ha-ha-ha! Prav, le smeji se, duša, ko so ti oči polne solnčnih žarkov in navdušene pijanosti...
Jutranja rosa je vrtove in vinograde osvežavala, morski vetrovi so jih hladili, da so pokojneje in lažje dočakovali večernega ohladila in okrepčila.
Ha-ha-ha! Glejte nò, morje; ali je to morje? Mar ni to le velika solza božja, ki se je od veselja, ko je ustvaril ta lepi svet, utrnila dobremu Bogu, da se imajo kje okopavati nebeške ovčice in da si ob tihih večerih v gladkem ogledalu gizdavo ogledujejo svetle obražčke drobne božje devičice, ko pomežikujejo lepoti, ki se je razsula iz samih nebes in se ustavila tu, prav tu...
Ha-ha-ha!
Beli «oblački so kakor ovčice hiteli k solncu, da bi se napili njegove svetlobe; potlej so se spet jadrno razletavali po širni nebesni livadi — in za njimi je gledalo solnce in jih je zavračalo s svetlimi, dolgimi rokami. O, morje ni bilo enolično pusto in samo neizmerno; hropelo je v silnem, junaškem zagonu ob razpraskanih čereh, a tam daleč in čisto blizu so kipeli iz voda zleknjeni zeleni otoki, trdni varuhi teh tihih solnčnih krasot...!
Ha-ha-ha! Kakor zelene palme po ravnem, vročem, neskončnem polju...
Evtih je šel čez rečico Jader; na široki cesti, ki se je stegovala pred njim, so sukljali norčavi vrtinčki plešočega vetrca.
Čez jarke in doline so se na levi strani ceste peli trdni oboki, po njih je tekel obzidan vodovod, ki je bil pod Klisom ujel deviški izvir Jadra! in ga pošiljal Dioklecijanovi palači.[3]
Vrhu kratkega klanca je Evtih postal in gledal.
Iz nedopovednih krasot solnčnega morskega zaliva in bujnega zelenja velikih vrtov, ki so jih stražili posebni stražniki, je široko in oblastno kraljevala velikanska palača, bivališče slavnega cesarja Kaja Avrelija Valerija Dijoklecijana, odkar se je bil odpovedal posvetni slavi in oblasti.
O čudežni lepoti sloveče palače je Evtih slišal že v Rimu.
Libanijevemu poslancu so tudi zdaj bile vse misli v Dioklecijanovi palači.
Da, štiri široke ceste so jo rezale v velike četverokctnike, šestnajst stolpov jo je stražilo. Močno zidovje je bilo iz trogirskega marmorja, petdesetindva stebra, ki sta nosila visoke prehode ob vsem dolgem morskem pročelju, in svetlih svodi nad njimi so bili iz egipškega granita.
Okoli in okoli palače so se raztezali širni vrtovi z najbujnejšimi nasadi, ki jih je veliki cesar gojil prav rad tudi osebno sam.
Ko je Evtih prišel do vrtov pred «zlatimi vrati» palače, se je bil že utrudil in oznojil. Zakaj vroče je bilo in hodil je hitro, tako se mu je mudilo, da bi čim prej videl Valerijo.
Ali izza vrtne ograje je naenkrat stopil mož v sivi suženjski raševini in mu je zaklical:
«Panangel, zvesti čuvaj tega vhoda, vpraša: Kam hočeš, o potnik?»
«Evtih, prepokorni sluga plemenitega Scipijona Libanija, očeta domovine in starešine v premogočnem mestu Rimu, nosi pozdrav oblastnemu Klavdiju Basijanu!» mu je urno in gladko odgovoril poslanec iz Solina. Panangel se je ozrl in poklical drugega čuvaja, ki je hodil ob vrtni ograji.
«Arhiloh, moj tovariš, te spremi v stanovanje cesarjevega hišnega svetovavca», je Panangel rekel in se poklonil poslancu plemenitega Rimljana.
«Zdrav bodi!» se je Evtih zahvalil in je urno šel z Arhilohom po belih, senčnih stezah in skozi «zlata vrata» v mogočno palačo.
Klavdij Basijan se je čutil zelo počaščen po Libanijevem pozdravu in naročilu, ki ga je prinesel zgovorni Evtih.
«Tu počakaj!» je dostojanstveno rekel in takoj šel k cesarju. Vedel je, da se bo zelo prikupil staremu vladarju, ki je rad imel Scipijona Libanija.
«Gaj Avrelij Valerij Dijoklecijan, božanstveni cesar, pozdravlja plemenitega Scipijona Libanija, prijatelja, in mu naznanja, da bo žrtvoval bogu Eskulapu zahvalno žrtev, ko bo po tako dolgem času spet objel veleplemenitega, velemodrega in veleučenega svojega svetovavca —!» je še dostojanstveneje govoril, ko se je vrnil.
Evtih je pokleknil, dal desno roko na srce in se poklonil, izkazujoč čast, kakor jo je zahteval strogi obred na dvoru cesarja Dijoklecijana.
Nato je vstal in prosil:
«Dovoli, o plemeniti Klavdij Basijan, da te vprašam, ali bi smel videti knežno Valerijo, ki sem ji bil učitelj, kakor ti je znano.»
«Zakaj, poslanec modrega Scipijona Libanija?»
«Ker vem, da bi mi ukazala, naj ji poročam o modrijanih in njih naukih, ki se širijo, odkar je zapustila Rim.»
«Dvomim, da bi potrebovala tvojih modrosti», se je nasmehnil Klavdij Basijan. «Ali pojdi in sužnjica te bo spremila do Valerijinih soban.»
Basijan je plosknil in ukazal sužnju, ki se je prikazal v okviru vrat, naj Serena, sužnjica, vodi Libanijevega poslanca do knežne Valerije.
Valerija je počivala ob nizki mizici, v naročju je imela zvitke pergamentov.
Ko je Evtih vstopil, je naglo vstala, dvignila roke in se nasmehnila:
«Ali si, ali nisi, o Evtih, učitelj in voditelj moj?»
«Slava Jezusu Kristu, odrešeniku našemu!» je tudi Evtih dvignil roke in pogledal proti nebu.
«Slava mu na vekov veke!» je odgovorila Valerija in se prekrižala.
«Še je to moja Valerija!» se je razveselilo srce skrbnemu Evtihu.
Potlej ji je hitro in ob kratkem dopovedal, kako in zakaj je prišel v palačo. Ko je imenoval ime svojega gospodarja, je močno zardela. Ob poročilu, da jo sumijo kristjanstva, je prebledela in se zagledala nekamo v daljavo.
«Hvala ti, Evtih, dobri, zvesti», je polglasno govorila. Po kratkem molku je rekla z glasom, polnim nemira in obupa:
«O, prav je, da si prišel, o Evtih! Glej, ravnokar sem prebirala, že stotič prebirala Platonove dvogovore in druge spise in sem se bojevala z dvomi, ki se mi vsiljujejo vselej, če se le spomnim modrih in zanosnih misli tega velikega modrijana. — Evtih, ali ni bil tudi sam Platon prerok in predhodnik našega Odrešenika?»
«Bog mu je vodil misli in dosti resnice je bilo v njegovih naukih.»
«Kaj je resnica, o Evtih?»
«Bog je resnica, prva in največja, večna resnica.»
«Torej je bil božji poslanec, ker je učil resnico?»
«O Valerija, kako bi se upal to trditi? Ali iskal je resnico, vse življenje jo je iskal, to je res!»
«Ali ne uči Platon, da je največja, najsilneja resnica, ki je začetek in življenje, pač misel, duh vsega dobrega in lepega?»
«Tako uči, o Valerija.»
«Kaj ni torej ta misel — Bog?»
«Bog je Bog, o Valerija.»
Vse, kar obstaja, vidni in duševni svet, — mar ni vse to le del te velike misli?»
«To je stvarstvo božje.»
«In duša tega stvarstva, — kje je?
«V Bogu.»
«Ali ni duša tudi v misli in snovi, tako rekoč sredi med obojim in nad obojim, — nad obojim zato, ker je božja?»
«V spoznanju pravega Boga je duša prosta in božja.»
«Da, v spoznanju je prosta, ali s telesom, s snovjo je združena.»
«Do smrti, samo do smrti, o Valerija.»
«Po telesni smrti, ki je samo prenavljanje in pretvarjanje snovi, pravi Platon, pa se duša preseli v drugo telo, v drugo snov.»
«Ne, o Valerija! Po smrti se duša marveč vrne k Bogu.»
«Saj to je tisto: vrne se k Bogu, ki je misel sveta in snov in vse.»
«Ne, Bog je Bog, o Valerija!»
«Vem, duša je neumrjoča in je bila prej ko telo, že pred rojstvom. Zmisel lepega in dobrega, pravičnosti in sleherne čednosti prinese že s seboj. Zares: največja misel je Bog, ki je vsesplošna duša sveta. Tej duši služiti je človeku dolžnost. Zato je treba spoznanja, modrosti, da se dvigamo v duhu, otresamo tako rekoč vsega telesnega in grešnega in spoznavamo resnico.»
Valerija je obmolknila in se zamislila.
Evtih jo je gledal in je molčal; potlej ji je rekel:
«Platonova modrost, o blaga Valerija, te je nekoliko zmedla. Prosim te, spovej se svcjih dvomov duhovniku, da ti jih prežene z duhom večne resnice, ki jo oznanja v imenu Boga.»
«Kje je duhovnih, o Evtih? Saj ne veš, da so porušene cerkve v Solinu in da so pregnani Kristovi svečeniki...»
«Vsi?» je vzdihnil.
«Le v predmestju se skriva neki starček, ki je bil nanj položil blagoslovljene roke Maksim, škof,» mu je pripovedovala in mu izdala skrivališče svečenika. «Občina se zbira pri njem prav. skrivaj in meni ni mogoče priti do njega, — sam veš.»
Ob teh besedah je vstopila Priska, Valerijina mati, in je rekla:
«Slišala sem vajin pogovor in sem prišla, da te potolažim, o hčerka: Cesar se bo mudil v modrih pogovorih, ko ga obišče Scipijon Libanij, in medve bova mogli iti v Solin, da obiščeva starčka.»
Evtih je zdaj vnovič slišal, da cesar nadzoruje ženo in hčer.
Kakor ga je potrditev te vesti močno vznemirjala, ga je vendar veselila odločnost, pogumnost cesarice Priske, ki je bila skrivaj že prav dolgo goreča in verna kristjanka.
Blaga tolažba mu je polnila srce, v duši se mu je utrjevala vera v poveličanje Kristove vere in v naglih mislih je videl splošni prerod vsega vidnega in duševnega sveta.
Iz teh misli ga je naenkrat splašila Valerija, ki se je takrat bojevala še z raznimi drugimi dvomi.
«Govorila sem ti o dvomih, ki mi, kakor praviš, nekoliko majejo Kristove nauke; a ti mi povej,» je rekla in je zardela, «ali je božji nauk tudi tista stroga zahteva, da moramo biti čutno popolnoma čisti in da se vdovec ali vdova ne sme vdrugič poročiti.»
«Božji nauk je, kar si rekla.»
«Torej čutna ljubezen je zoper Boga, je greh?»
«Ljubezen do Boga je dolžnost; vsaka druga ljubezen, ki je ni blagoslovila cerkev, je greh, velik greh.»
«A Platon, božji izvoljenec, trdi, da je ljubezen moder nagon, ki hrepeni po dobrem in lepem, po sreči, blaženosti in neumrjočnosti, — zakaj ljubezen je Bog, je temeljna misel življenja in je torej večna.»
«Kdo ti je večji: Krist ali Platon?» je skoraj nejevoljno vprašal Evtih.
«Krist mi je Bog in Platon mi je prerok, predhodnik Kristov.»
Evtih je zmajaval z glavo in molčal. A ko mu je Valerija naročila, naj se vsak dan oglasi pri njej in naj naznani sclinskemu svečeniku Atenokleju, da ona in mati začasno ne moreta hoditi k službi božji in po njegov blagoslov, se je počasi poslovil in proseče rekel:
«Pojdi, o Valerija, prav kmalu do Kristovega svečenika, da ti očisti dušo dvomov, ki si jih zajela iz Platonove modrosti!»
III.[uredi]
Drugi dan sta prišla v veliko palačo Aspalat Scipijon Libanij in sin Flavij.
Dijoklecijan, čokat, precej debel, že sivolas mož z mirnim, resnim obrazom, se je zelo razveselil starega prijatelja in svetovavca.
Na dolgem, stebrastem hodniku širnega palačnega pročelja ob morski strani sta moža počivala na zložnih klopeh in se živo pogovarjala.
Pod njim je pokojno dihalo morje, beli galebi so se v širokih krogih spuščali nanj in ga poredno, naglo poljubljali s temnimi kljuni, kričeč od veselja in vreščeč od strahu.
«Ali si srečen, o cesar?» je vprašal Libanij.
«Srečen je tisti, ki je zadovoljen sam s seboj, tisti, ki se že zvečer veseli prihodnjega dne. In tako srečen sem jaz, glej!»
«Da, srečen si in zadovoljen, ker si dosegel, kar si hotel, in se ognil vsemu, česar nisi več maral.»
«Tako sem dosegel srečo prostosti, zlate prostosti.»
«Kaj je prostost?»
«Če nič nedosežnega ne želiš in se pred ničemur ne bojiš, si prost.»
«Mir srca je največja sreča, zares.»
«Ne vdajaj se poželenju, pa si ohraniš mir srca.»
«Da, sustine et abstine — moško prenašaj vse težave in modro premaguj vse želje.»
«To zmore le močna osebnost.»
«Kako jo vzgojiš?»
«Kako? Osebnost se razvija v učenju in premišljevanju in v spoznanju samega sebe,» je počasi rekel sivolasi cesar.
«In tako dosežeš največjo modrost,» mu je hitro pritegnil Libanij.
«A kaj bi bila vsa človeška modrost, če bi v njej ne bila božanska moč vesti, ki premaguje vse sebične želje.»
«Razumem te, o cesar, in verjamem ti.»
«Največjo srečo in zadovoljnost učakamo, če imamo zadosti moči, da se odrečemo sebičnim nasladam časti in oblasti in slave in se vrnemo k materi naravi. Na njenih prsih dobimo mir, ki ga potrebuje duša. Narava je božja. Kdor jo ima rad, ga posveča, in ubogo srce, razburjeno od strasti, se mu odpočije. In ta mir je vsebina in plačilo velike modrosti.
«Težko je doseči tako veliko modrost; zakaj človek se le nerad odreka nasladam ugodnega življenja, ki je kratko, kratko.»
«Če vse premisli, mu ni težko.»
«Modrijanu, — da.»
«Vsakdo postane modrijan, če premišlja sebe in svet.»
«Kako dolgo mora iskati in premišljati?»
«Vse življenje.»
«Vse življenje?»
«Da spozna modrost.»
«In kaj je modrost?»
«Modrost je spoznanje in je v večnih bogovih.»
«Torej je ne doseže nikoli?»
«Popolnoma, res, nikoli. Ali s tem prizadevanjem je deležen največje sreče.»
«Kako se izkaže sreča, kakšna je?»
«V občutku zadoščenja in veselja, ki je modrijanu plačilo, posebno pa v zavesti, da jo je iskal in se iznebil predsodkov.»
«Kaj je veselje; kaj je predsodek?»
«Kako bi ti povedal?» je odgovoril cesar in se je za trenotek zamislil.
«Preden sem postal cesar in ko sem cesarjeval, nisem poznal veselja, kakor ga uživam zdaj, ko sem se odpovedal svetu in vsemu.»
«Ali nista torej mir in zadovoljnost pravo veselje»
«Veselje,» se je domislil Dijoklecijan, «je pravi in resnični užitek naših čuvstev, užitek brez mere, brez ovir.»
«Brezmejno, nenasitno?» je nastavljal Libanij.
«Ne, čisto brezmejen užitek ni mogoč,» se je cesar umikal. «Tudi v veselju se čuvstva utrujajoi in potrebujejo počitka, miru ali vsaj spremembe. In tako veselje najde novega uživanja v — domišljiji, v premišljevanju o užitem veselju.»
«A kaj je predsodek?»
«Predsodek je vsaka vsiljena dolžnost, torej dolžnost, ki ni naravna. Nauki velike narave so nam najzanesljivejši voditelj in moder je in brez predsodkov, kdor naravo dobro pozna.»
«Blagor se ti, o cesar, ki si je otresel predsodkov!» se mu je Libanij priklonil v resničnem občudovanju.
Dijoklecijan je pomolčal in gledal nekamo v daljavo po morju, ki se je kodralo v mirnem vetrcu in ki je bleščalo v žgočem solncu. Morda je premišljal o slavnih zmagah, ki jih je bil izvojeval v čast in slavo in svetovno nadoblast rimskega orla; nemara se je spominjal svojih hrabrih legij, ki so ga bile vzdignile na ščit in ga nesle na cesarski prestol?
Ali pa je v tem trenutku čutil še enkrat tisto neskončno veselje in olajšanje, ki ga je prevzemalo ta čas, ko je zmagalo hrepenenje po odpočitku, po miru v daljni rodni domovini pod gologlavimi vrhovi sivega Mosorja v zelenem soinčnem zalivu, kamor ga je iz bojev in nemira sveta zmerom živeje vabila prekrasna šestnajsterostolpna palača, — kdo ve?»
«Človek,« je naposled rekel cesar,» si v življenju za ceno duševnega miru ne pribojuje nič drugega kakor kes in onemoglost».
«Zakaj?»
«Ker mu je šele v starosti žal za vsak madež, ki mu je ponečedil mladost; ker zmerom prekesno spozna, kako bi bil moral živeti.»
«To je življenje, o cesar. Kakor ima namreč leto solnčne pomladne in čemerne jesenske dneve, ali jih nima tudi naše življenje, ali jih nima vse človeštvo?» je odgovoril Libanij,
«Žal, da je to le preres.»
«Kdo misli v topli spomladi na vetrovno jesen; kdo, ki ga bogovi niso obdarili s krepostmi razuma in srca, premišlja v mladosti o starosti, ki je ne pozna in ne veruje vanjo?»
«Resnična ti je beseda in modra, o prijatelj. Ampak pomisli: Današnji naš rod, potomec slavnih, hrabrih, čednostnih prednikov, — kakšen pa je?
Slab in gnil, brez nravnosti in brez žive vere v nesmrtne bogove... Zato pada v pogubno mehkužnost in omahuje v mrak krivoverstva.»
«Velika ti je modrost in pravičnost, o cesar!» mu je Libanij vrnil poklon.
«Kako je mogoče, da se ljudje na primer dado slepiti neukim potepuhom, ki oznanjajo prevratne nauke nekega križanega Nazarenca?» se je cesar zatogotil.
«Oprosti, o cesar, sam si rekel, da popolne modrosti, vsega spoznanja ne dosežemo nikoli. Ali se nisi morda nekoliko motil, ko si premišljal o veri kristjanov?»
«Nisem se. Kristjani motijo mir in izpodkopavajo zadovoljnost državljanov, zanikujejo oblast cesarja in verujejo, da se jim iz njih srede rodi cesar, ki uniči in pobi je vse druge vladarje sveta,»
«Slišal sem o tem,» je dejal Libanij.
V tisti dobi se ni še polegel spomin prvih mučenikov za novo vero in kristjan je so še prav trdno verovali, da bo Krist, ki bo prišel kmalu spet na svet, ugonobil sovražnike svojih naukov in ustanovil mogočno posvetno kraljestvo; da bodo smeli v tem kraljestvu živeti zgolj in samo kristjanje in da bodo njih delež neskončne naslade vseh vrst.
Ves tedanji krščanski svet je od dne do dne pričakoval odrešenika.
To vero, ki jo je bila v tolažbo preganjanim kristjanom rodila tista junaška doba, ko sta se najhuje bojevala paganski materializem in mistični krščanski idealizem in ko se je že videlo, da bo ideja premagala materijo, je posebno goreče širil tudi Kv. Septim Florent Tertulijan iz Kartagine.
Tertulijan je bil govornik, pravnik in odvetnik, kasneje duhovnik. Kmalu se je pridružil sekti montanistov, ki jo je bil ustanovil neki Frigijec Montan. Tudi ti razkolniki so čakali bližnjega konca poganskega sveta.
Zato so oznanjali nravnost in čistost in neko sanjavo in pretirano pobožnost.
Bojeviti in strastni Tertulijan je bil, odkar je bil postal montanist, silno strog in nestrpen. V svojih spisih pa je s pravo odvetniško zgovornostjo branil kristjane pred očitki, da izpodkopavajo državo, sovražijo cesarja in koljejo otroke.
Trd in nestrpen, kakor je bil, je tudi preklinjal vsakogar, ki se je umikal mučeniškemu vencu (fuga in persecutione), in ni dovoljeval, da bi se vdovci ali vdove še enkrat ženili ali možile.
Govornik Arnobij iz Numidije je za njim še v dobi Dioklecijanovega vladanja izdal sedem knjig «Adversus nationes,» polnih ostrih prerekanj in votlih rečenic, pa brez zadostnega razumevanja krščanske vere.
Njegov učenec L. Cecilij Firmi j an Laktancij, ki je bil v jeziku in govoru skoraj enak Ciceronu, je takisto izdal «Institutiones divinae», v sedmih knjigah zbrane krščanske dogme, «De ira dei» in «De mortibus persecutorum», vse sami strastni opisi preganjanja kristjanov od Nerona do Dijoklecijana. —
Cesar je dolgo molčal, potlej pa je pogledal Libanija naravnost v oči in mu je dejal:
«Nihče ne ljubi cesarja, če se mu ne pokori, če ga ne spoštuje po božje in če ne ljubi naroda, ki mu cesar vlada po volji mogočnih in večnih bogov.»
«To je res, o cesar.»
«Narod pa je telo cesarja in cesar je duša naroda. A kaj je duša brez telesa in cesar brez naroda? Ali ne zgolj modrosloven in političen pojm...? Duša mora biti mirna, čista, da je telo srečno, zdravo... In to sem hotel, ko sem v svojem cesarstvu trebil in preganjal prevratne zablode nestrpnih kristjanov!» je trdo poudaril s togotnim glasom.
«Ni dvoma, božanstveni cesar, krepka ti je bila roka in modro si skrbel za srečo države.»
Dijoklecijan je gledal v tla in je molčal.
«Če bi namestniki ne bili krivo poročali, bi si bil, moder kakor si, pritegnil moč krščanske misli in vere v službo države,» je odločno nadaljeval Libanij.
«Zmisel besedi ti je, o prijatelj, da misli krščanstva nisem zatrl, ampak da sem jo s preganjanjem celo utrjeval; ali ne?»
«Rekel si, o cesar. Misel je neumrjoča!»
«In vendar se ne kesam, da sem trebil prekucuhe, ki so mi s svojimi prevratnimi nauki podirali državni red in mir narodov!» se je cesar silno razburjal, a togote mu v glasu ni bilo več.
Najbrž se je bil spomnil, da niti njegovo sorodstvo ni bilo brez očitka. Saj je s svojo hčerjo Suzano umrl za vero kristjanov njegov lastni brat Gabinij, ki je bil celo krščanski svečenik; na morišču mu je dal glavo lastni stric Gaj, v samem Rimu škof in papež; življenje so vzeli tudi ujcu Klavdiju, tribunu, z ženo Prepedigno in otrokoma Aleksandrom in Kutijo; rabelj je odsekal glavo daljnemu sorodniku Maksimu.... In vse te mučenike je občestvo kristjanov častilo kot svetnike![4]
A pravili, poročali so, da se mu celo lastna žena Priska in edina hči Valerija, ki jo ljubi kakor mir svoje duše in mogočnega zaščitnika svoje hiše, boga Eskulapa, skrivaj zatekata k tajnim verskim obredom potuhnjenih kristjanov.
Ob tem spominu mu je glava klonila na prsi, v obraz so se mu vrezale trde poteze in iz oči mu je zagorel jezen, vroč plamen.
Sivolasi cesar je vzdihnil in ni dvignil oči, ko je Libanij, ki je slutil njegove žalostne misli, začel v sočutni obzirnosti govoriti o drugih, prijetnejših stvareh.
Ali trma in kljubovalna odločnost sta dušili kes, če se je po Libanijevih besedah budil v srcu hudega cesarja.
Tudi Libanij je obmolknil in misli so mu šle do sina, ki je ljubil, brez upa ljubil cesarjevo hčer Valerijo, modro, izobraženo ženo in skrivno kristjanko ...
IV.[uredi]
Ob istem času sta hodila v senci košatega vrtnega drevja učena Valerija, cesarjeva hči, in mladi Rimljan Flavij, Libanijev sin.
«Ti sama si mi misel in čuvstvo, o Valerija, ti sama si mi preteklost in bodočnost v svoji božanski sedanjosti!» ji je navdušeno prisegal zgovorni plemič, ko ga je le kratko zavračala krepostna Valerija.
«Govoriš, o gost mojega očeta in prijatelj iz mojih otroških let, — govoriš in ne veš, kaj hočeš, ne, kaj ti je.»
«Ne vem, morda res ne vem, kaj mi je in kaj hočem; vem pa, da brez Tebe trpim nedopovedne muke in se bojujem z obupom.»
«Ni moder, kdor je pijan čuvstev.»
«Da, pijan sem čuvstev, o Valerija!»
«Ne daj se jim premagovati, pa se strezniš, o Flavij!»
«Nemogoče zahtevaš.»
«Kdor ni zadosti močan, da bi premagal sebe, je že premagan; kdor se igra z grehom, je že grešil.»
«Greh —, kaj je greh?»
«Misel, ki ti polni srce, kadar me gledaš, kakor me gledaš zdajle.»
«Odpusti ...!« je zardel. »Ali pa me zatoži cesarju, da me da ubiti. Le tako bi umrla misel, ki si jo videla.»
«Nisi jih premagal, marveč premagati si se jim dal, če ustrezaš vsem željam srca.»
«Valerija —!»
«Močan bodi in premaguj greh!»
«Ali je greh, o Valerija, če me zmaguje ljubezen?»
«Rekel si, o Flavij, sin plemenitega Scipijona Libanija.»
«Zabodi me in ukazi, naj ne krvavim; obglavi me in reci, naj oživim; — ne ljubi me in zapovej, naj živim, o Valerija, prejasna knežnab
«Živi in ljubi, ali premagaj življenje!»
«Naj te bogovi blagoslovijo za te besede, ti najlepša, najblažja devica!» je vzkliknil Flavij, poklonil se do tal in ji drhte poljubil roko do gležnjev dolge bele tunike.
«Premagaj življenje in ljubi Boga, gospoda nebes in zemlje!» je vesno in počasi rekla Valerija in je dvignila razprostrte roke proti nebu.
«Valerija —!» je vzkliknil Flavij in se zravnal.
«Ljubi Boga, vsemogočnega, večnega gospoda nebes in zemlje,» je slovesneje ponovila in mu vsa ožarjena od sladke razburjenosti in navdušenosti gledala naravnost v oči.
V tem trenotku je bila še mnogo lepša, kakor jo je kazal mramorni kip božiče Prozerpine sredi šumnega velemesta Solina.
Zraven Flavija, ki za moškega ni bil velik, je bila velika in stasita in kretnje so ji bile proste in naravne. Obraz ji je bil podolgovat, nos raven; brada ji je bila polna in okrogla, na njej in na zdravih, zagorelih licih so se ji delale ljubke jamice; oči so se ji svetile, kakor bi bile popile vse silne žarke visokega solnca, med rdečimi ustnicami, nežno orošenimi, so ji blesteli beli, veliki zobje; vso krasno glavico, ki jo je nosila visoko in. pokonci kakor plemenita, ponosna srna svobodne narave, so ji obkrožali po rimski šegi spleteni in umetno skodrani črni, težki lasje.
O, krasna, lepa, nedopovedno lepa je bila!
Ali Flavij ni več videl plemenite lepote, prehud oblak mu je potemnel začudeno lice, prestrašen blisk mu je švignil iz širokih oči.
«O Valerija, ali ... ali si —?»
«Da, ne tajim!» mu je potrdila misel, ki jo je bil izgovoril.
«Ti —, ti — kristjanka, — Ti, edina hči velikega, božanstvenega cesarja Kaja Avrelija Valerija Dijoklecijana?» je zlobno in zaničljivo rekel.
«In zgražaš se ti, edini sin modrega in plemenitega Scipijona Libanija, starega prijatelja in zvestega svetovavca mojemu očetu, staremu cesarju?» ga je oponašala.
«Kristjanka —!» je hropel in se zadihaval Flavij. «Torej sem te izgubil za večno —?»
«Izgubil —? Kdaj si me imel?» je Valerija zardela od užaljenega ponosa.
Flavij ni odgovoril; samo gledal jo je in iz oči so ran sikali čezdalje srditeji bliski.
Valerija ni umikala pogleda; mehko in otožno, a obenem resno in naravnost ga je gledala in je ponosno molčala.
Stala sta si nasproti kakor dva nasprotna si konca sveta in sta se gledala kakor mrak in svetloba, kakor nevera in vera.
V.[uredi]
Iz velike palače je v Solin že drugi dan zgodaj nihala po poti, po kateri je bil včeraj hitel Evtih, zavešena nosilnica; spremljala jo; je četica sužnjev. V nosilnici sta bili Valerija in njena mati Priska.
Obe sta hvalili Boga, da je Libanij obiskal cesarja in ga mudil z modroslovnimi pogovori.
«Samo da zveva, kako se godi bratom in sestram in ali jih Sergej Plavt nadleguje s svojimi malopridnimi klijenti!» je vzdihovala Priska in se križala.
«Plavt je ničemuren, hudoben ni,» je odgovorila Valerija.
«Prav zato se ga morajo bati. Iz ničemurnosti in da bi se prikupil cesarju, bi bil zmožen vsega.»
«Ustaviva se pred kipom božiče Prozerpine in ničemurni oblastnik bo verjel, da sva prišli občudovat umetnino, ki se z njo menda rad ponaša.»
«A kako bi obiskali svečenika?» je dvomila Priska.
«Obiščiva še bolno mater našega Klavdija Basija in tja naj pride sam.»
«Saj res! Livija je skrivna kristjanka.»
«Arhiloh, suženj, vdan in molčeč mož, naj ga pokliče!» je dejala Valerija, odgrnila zaveso in pomignila sužnju.
Saj ni vedela, da je Flavij prav danes podkupil Arhiloha in da mu je tudi Klavdij Basijan sam strogo naročil, naj pazi, s kom bosta Priska in Valerija govorili in kaj bosta počeli v Solinu.
Arhiloh, podkupljivi Grk, se je potuhnil in šel po svečenika v hišo, ki sta mu jo označili.
Od tam pa je še naglo skočil h Gaju, sinu Sergeja Plavta, namestnika, da bi mu, kakor je naročil Flavij, naznanil sestanek kristjanov.
Pa Gaj ni bil doma. Z očetom, ki je hitel pred kip Prozerpine, da pozdravi cesarico in cesarično, je šel tudi on. Pred njima in za njima so lizunsko kričali sužnji in klijenti.
Priska in Valerija sta stali pred kipom in sta ga zares občudovali, a množica radovednežev ju je obdajala v velikem krogu.
Postopači so se nekoliko razmeknili, ko sta prihitela Sergej Plavt in sin Gaj in se svečano poklonila imenitnima gospema.
Priska je glasno pohvalila kip in čestitala staremu Plavtu, ker se mu je posrečilo, da je za mesto pridobil umetnino tako velike vrednosti.
Ničemurnega Plavta je pohvala tako prevzela, da je začel verj;ti v svoje zasluge. Zato se je samozavestno smehljal in je skrivaj pogledoval živo podobo prelepe Prozerpine, zardelo in nekoliko zmedeno Valerijo.
«Da, zelo sem ponosen, da tako sijajno delo krasi naš najlepši trg in da je našlo priznanje tudi v tvojih milostnih očeh, o božanstvena cesarica in gospa!» se je zahvaljeval Plavt in ji pripovedoval, kako celo strogi zvedenci postajajo pred kipom in ga pobožno, nemo občudujejo in po božje častijo.
«Glej, o Valerija, prejasna knežna,» je cesarični govoril mladi Gaj, «prizor, ki ga zdajle vidiš, se obnavlja vsak dan po večkrat: kdorkoli gre tod, postaja in se ne more ločiti!»
Valerija je bila v zadregi in ni vedela, kaj bi odgovorila.
«Ko sta prišla Scipijon Libanij in Flavij, je bila na trgu prava gneča, tako navdušeno sta opazovala in glasno hvalila to čudovito umetnino!» je pretiraval golstobesedni Gaj.
«Scipijon Libanij je zvedenec, tako sem slišala.»
«A Flavij je ljubitelj.»
Valerija je zardela.
Gaj pa ni videl njene zadrege in je nehote dostavil: «In pravil mi je, da pozna ves postanek te velike umetnine.»
«Govoriš le o Flaviju in se sklicuješ nanj, kakor bi sam ne imel sodbe o umetnosti», se je umikala.
«Imam jo, o Valerija, občutim jo s trepetajočim srcem in ne najdem besede, ki bi povedala, kako silno jo obožujem.»
«Taka sodba, o Gaj, je modra in prava. Glej, umetnino uživamo s srcem; z besedami, ki so dostikrat prazne, jo le ponižujemo in podiramo v prah», je mirno rekla in je z nekim zadovoljnim veseljem opazovala sloveči kip, ki ga je oblivalo toplo dopoldansko solnce.
Gaj je zardel od veselja in ponosa, iz oči mu je gorela mogočna sreča kakor človeku, ki je naenkrat spoznal pot do nje.
Zardela je tudi Valerija, ker jo je žareče Gajevo lice zatožilo, da je preveč govorila o umetnini, ki je upodabljalo njeno lastno telo.
Vesela ubranost se je zibala v Gajevem srcu in ga je opogumila.
Z izbranimi rečenicami, ki jih je bilo navajeno rimsko plemstvo, je navdušeno govoril o umetnosti.
«Ali tale umetnina», je hvalil, «ima še posebno vrednost, ker se zdi, da ji je umetnik dal pravo podobo iz živega življenja.»
«Zoper mojo voljo, o Gaj!» je po kratkem molku odgovorila Valerija in zardela.
«Vem, vse vem in umetniku bi pel najlepše himne, če bi bil pesnik, in obdaril bi ga z bogastvom vsega sveta, če bi mogel, — tako ga moram spoštovati.»
«Vsakega umetnika moramo spoštovati, ker nam gleda v srce in nam služi.»
«Dovolj, da mi je od vseh najzaslužneji slavni Amfijon, stvarnik tega božanstvenega kipa.»
«Če ne bi kip imel potez mojega lica, bi ti pritrdila; tako pa mi je zavest, da me gleda ves svet, nekoliko mučna in neprijetna.»
«Vse te gleda in občuduje, to je res, vise te obožuje, najbolj pa jaz, morda nič manj kakor Flavij, ki te je dal ovekovečiti!» je strastno rekel Gaj.
«Ne morem ti braniti», je tiho odgovorila Valerija in se obrnila do matere, ki je govorila s Plavtom.
«Da», je glasno rekla Priska, «obiskati hočeva še bolno mater našega Klavdija Basijana.»
Plavt je pomolčal in gledal v tla, kakor človek, ki ne bi bil rad nevljuden.
«Samo opozoril bi te rad, o cesarica, da te Livija, mati vrlega Klavdija Basijana, morda ne bo vesela.»
«O njeni ljubeznivosti in vdanosti ne dvomim.»
«Morda pa ne veš, da jo zelo sumijo kristjanstva?»
«Jaz je ne sumim.»
«Cesarica, tudi jaz ne; drugi.»
«Tvoji ogleduhi; ali ne?»
«Ne tajim, da so mi že marsikoga očrnili.»
«In ti si dal ovadenca trpinčiti?»
«Sprva, da, — zdaj dam pretepsti ogleduha, ker se navadno zlaže, da bi dobil pohvalo in nagrado.»
Priska se mu je nasmehnila:
«Moder si, o Sergej Plavt! Kdo bi te mogel goljufati?»
Plavt se je globoka priklonil.
Gospe ista počasi odšli s spremstvom v hišo stare gospe Livije, ki je bila po zadnjem preganjanju postala goreča kristjanka in ki ni hotela stanovati pri sinu v palači preganjavca kristjanov.
Atenoklej, svečenik, je sedel ob postelji bolnice in polglasno molil, ko sta vstopili.
«Brat v Kristu, hvala ti, da si prišel. — Blagoslovi naju!» ga je pozdravila pobožna Priska.
«In govori nama o Bogu in njegovih svetih naukih!» je prosila Valerija, ki je mislila na svoj pogovor z nestrpnim Evtihom.
Starček je dvignil roke, pogledal na kvišku in svečano rekel: «Blagoslovim vaju v imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Amen!»
«Amen!» sta ponovili Priska in Valerija in sta sedli ob vznožfe bolne Livije.
Starček, ki je gospem potrdil, kar so bile slišale o siroščini in trpljenju kristjanov, je prerokoval bližnji zopetni prihod Kristov, da se reši občestvo kristjanov iz vseh stisk in da se ugonobijo njih sovražniki.
Priska in Livija sta sveto verovali v zmago preganjane cerkve, Valerija pa je obrnila pogovor z istimi dvomi, ki jih je bila razodela gorečemu Evtihu.
«Kaj, kdo so modrijani, bi rada vedela?» se je Atenoklej smehljal.
«Pravi modrijani so zares poslanci božji.«
«Tudi poganski modrijani?» se je ustrašila Priska.
«Tudi. Bog, ki ga brez lastne krivde ne poznajo, jih je obdaril z globokim, bistrim umom, da preučujejo življenje in iščejo spoznanja v njega skrivnostih.»
«Brat v Kristu, ali ne veš, kako slabega slovesa so bili premnogi modrijani?» se je čudila Priska in Livija ji je kimala. «Spomni se, da narod ni maral modrijanov, ker se mu je zdelo njih modrovanje nekoristno in nepotrebno za življenje.»
«Med modrijani je bilo in je dosti puhloglavcev», je odgovoril svečenik. «V razuzdanosti in zanikarnosti so se neresno lovili in se smešno lovijo za Ijzreki iz grškega modroslovja, ki ga niso razumeli.
Res, to niso modrijani; nevedneži so, lakomniki in lehkomiselni nečistniki.»
«Takih mož res nisem mislila», je rekla Valerija.
«In cesar Vespazijan in za njim cesar Domicijan sta jih kot škodljivce znanosti in zapeljivce naroda po pravici izgnala iz Rima in države. — Šele predobri cesar Hadrijan, gojitelj in ljubitelj znanosti in umetnosti, jih je milostno poklical v domovino.»
«Ker je bilo tudi med njimi ljudi, modrih in poštenih», je razumela Valerija.
«Brez- dvoma. Ali poganski govorniki in tudi naš modri učenik Kvintilijan so nasprotovali samo nevednežem.»
«Govorniki se mi ne zdijo pravi sodniki modroslovja», je ugovarjala.
«Njim je zunanja oblika vse; za vsebino, za notranjo misel življenja jim ni dosti.»
Atenoklej in Valerija sta obširno in resno govorila o vrednosti starega govorništva in o pešanju te umetnosti v sedanji dobi.
Vrnivši se k starim modrijanom, je starček z velikim spoštovanjsm izgovarjal ime Platon.
«Platonovi nauki so velika, velika modrost, ki splošno soglaša z našimi mislimi o življenju in duši.»
Govorila sta o Bogu, ki ga je bil modri Grk iskal in slutil, in blagi, učeni Atenoklej je Valeriji pregnal vse dvome omahujoče vere.
«Verujem, da so bili Sokrat, Platon, Aristotel in drugi modrijani veliki duhovi, ki so se resno, vse življenje trudili, da bi našli in spoznali resnico.»
«Torej so se zveličali?»
«Tam so, kjer je Abraham z Izakom in sinovi in kjer so vsi tisti, ki so živeli modro in pošteno», je previdno odgovoril.
«In njih nauk je prava modrost?»
«Ni greh, kar so učili, in Krist je resnico, ki so jo bili iskali, dopolnil in potrdil.»
Valerija se je blaženo smehljala.
«Tako mi Platon ni omajal prave vere?» je rekla.
«Ni, ker si ga razumela.»
Znanost, umetnost da si Kristova cerkev prisvaja, je pojasnjeval, ju oplemenja z božjimi nauki in čisti z besedo apostolov, ki so jo bili prejeli iz ust Odrešenika.
Tudi o čutni ljubezni, glede katere je bila Evtihova beseda tako stroga, je Atenoklej sodil milo in modro.
«Ljubezen kot ljubezen ni greh, Bog sam jo je nam zapisal v srce, hčerka nebes je in se po svojih čuvstvih vrača k Bogu.» —
V takih pogovorih so jim minile prekratke ure in Priska in Valerija sta se vrnili v veliko palačo, obe zadovoljni, ker sta čutili, da sta si pridobili popolno vdanost Plavta in Gaja.
VI.[uredi]
Dijoklecijan se je strašno razjezil, ko je zvedel, kje in s kom sta se sestali Priska in Valerija. Njiju nevera v bogove in njiju shajanje s prevratnimi kristjani se mu nista zdeli samo zaničevanje pobožnih navad in daritev, ki jih je opravljal posebno v čast bogu Eskulapu, svojemu domačemu zaščitniku, njiju pregreha mu je marveč bila tudi očitna zarota zoper njega, znanega hudega preganjavca kristjanov.
«O sodrga predrzna!» je rohnel cesar. «Celo v moj lastni dom, ki sem si ga zgradil, da bi se umeknil svetu in da bi užival mir in samo mir, se mi vtihotapi kuga svetohlinskega nazarenstva!»
V prvi togoti je dal Prisko in Valerijo zapreti v teman stolp ob «železnih vratih» in za hrano so jima smeli dajati samo vodo in kruh iz sirka, ki je bil ob slabih letinah raskav živež ubožnega ljudstva in sužnjev.
Med kristjani, ki so se zatajevali v Solinu in so čakali boljih časov, sta nastala velikanski strah in grozanski obup. Zase se niso toliko bali, saj bi bil marsikdo navdušeno rad umrl za mučeniški venec, ali bali so se za edinega svojega svečenika Atenokleja, blagega in svetega starčka, in smilili sta se jim imenitna cesarica in njena lepa hčerka.
Flavij je prekasno spoznal, v kakšno nesrečo je s svojim zatezovanjem pomagal spraviti ljubljeno Valerijo. Od kesanja in žalosti si je raztrgal dragoceno togo, padel očetu pred noge in ga z vročimi solzami v očeh rotil pri vseh bogovih, naj pomiri razžaljenega cesarja in reši ubogo Valerijo,
Pa niti sam modri Scipijon Libanij ni mogel potolažiti cesarjeve jeze. Prvi dvorjanik Klavdij Basijan je imel bridke ure, ker je bila v krivoverstvo zapletena tudi njegova tiha, bolna mati.
«Kakšno nevernico imaš za mater!» je cesar togotno žugal njemu in materi.
V Basijanu se je nekaj utrgalo, počila je neka strašna vez in srce ga je zabolelo ob misli na bolno mater, ki se je bila odpovedala bogovom in je šla za nauki Kristovih oznanjevavcev, radi česar se jima je ljubezen razklala na dvoje.
Ali zdaj, ko je cesar zaničljivo govoril o materi, je sin zahrepenel po njej in je jezno, ogorčeno odgovoril:
Cesar, mati mi je in nič drugega!»
Dijoklecijan ga je začudeno pogledal in se mu zaničljivo nasmehnil.
«Mati mi je in ljubim jo, o cesar!» je še trje, še glasneje ponovil Klavdij Basijan.
Cesarju se je zresnilo lice, a zamahnil je z roko in mu je ukazal:
«Skrbi, da takoj pride predme Sergej Plavt, namestnik!»
Basijan je šel in je najprej dal pretepsti sužnja Arhiloha.
«Za mojo blago materjo si vohunil!»
Suženj se ni mogel zagovarjati, da je ravnal po njegovem lastnem ukazu, za sužnja ni bilo pravice.
Plavtu, ki je prihitel v Aspalat, je cesar naročil, naj mu privede Atenokleja, zapeljivca in zarotnika, živega ali mrtvega.
Namestnik se je zbal hudega cesarja, ki je imel še zmerom neomejen vpliv v Rimu, a zasmilili sta se mu tudi Priska in Valerija.
V velikih skrbeh se je vrnil v Solin.
Gaj, njegov sin, je medtem že zvedel o nesreči, ki je zadela cesarico in cesarično. Zdaj je čutil, da obožuje milo Valerijo in da mu njene besede čezdalje bolj razvnemajo srce.
«Ne morem ti braniti —», ta ponižna, skoraj vdana misel, ki mu jo je dala v slovo, ga je sladko razburjala povsod in venomer. —
Zato je zdaj prosil očeta, naj krščanskega svečenika skrije v dvorcu ob morju pod gorami in naj ga utaji.
«Tako ovržeš sum, da živi Atenoklej v našem mestu in rešiš cesarico in cesarično,» mu je svetoval.
Plavtu se je zdel svet moder in je storil, kakor mu je svetoval sin.
Pa tudi Klavdij Basijan, ki se je bal, da bi mu po materi segla roka cesarske oblasti, je prihitel za Plavtom in ga je prosil pomoči.
Plavt je bil tiste vrste človek in uradnik, ki mu je veljalo načelo, da si človek ne otežuj že tako zadosti težkega življenja in da služi cesarja v miru in pokoju, brez prevelike gorečnosti in klečeplaznosti.
Tako je poročal cesarju, da v vsem Solinu ni svečenika Atenokleja in da so vesti, ki so jih vohuni prinesli v Aspalat, pretirane ali celo izmišljene.
Cesar se je oddehnil. Čeprav poročilu ni popolnoma verjel, ga je bil vendarle vesel, saj je ženo in hčer prav za prav močno ljubil.
Obe je dal privesti predse.
«Zakaj mi prizadevata žalost in sramoto, zakaj izzivata jezo silnih bogov?» jima je očital z žalostnim glasom.
«Ljubiva te, o cesar!» je rekla Priska in je pokleknila predenj, zraven nje Valerija.
«Žrtvujta torej bogu Eskulapu, da se javno izkaže vajina ljubezen!»
«Torej dvomiš, o cesar?» je tiho vprašala žena in dvignila mirne oči.
«In me ne ljubiš več, oče moj, ker me pokoriš javno?» je zaihteia Valerija.
«Žrtvujta bogu Eskulapu, drugače mi ni mirne ure več v življenju!» je grozil, rotil in prosil cesar in glas se mu je tresel.
«Zgodi se po tvoji volji! Ukazi, naj pripravijo svečanosti!» se je vdala Priska.
Valerija pa je bledela in molčala.
Ko jo je Priska kesneje prepričala, da rešita s to lažjo v sili življenje Atenokleju in bratom in sestram v Solinu, se je vdala tudi ona.
Po cesarjevem ukazu je Klavdij Basijan dal ovenčati domače svetišče [5] pred mogočnim mavzolejem[6], ki si ga je bil cesar dal zgraditi na dvorišču velike palače.
Ko so bili avgurji določili dan daritvenih svečanosti, je Klavdij Basijan moral povabiti Plavta in Gaja, a pol odločni cesarjevi želji tudi svojo mater Livijo.
Plavt in Gaj sta prišla z velikim spremstvom, Livija se je zaradi bolezni opravičila.
Za Prisko in Valerijo se je tako bližala usodna, o vsem življenju odločujoča ura.
Gosta iz Solina, cesarjeva gosta Libanij in Flavij, vse služabništvo in palačna vojaška posadka so se že zbrali pred svetiščem, ko so sužnji prignali debelega vola s pozlačenimi rogovi in vsega ovenčanega, — žgalni dar cesarice Priske; takoj nato je sužnja Serena prinesla belo zizno jagnje, da bi v imenu Valerije dalo pohlevno življenje na žrtvenik boga Eskulapa.
Zdaj sta počasi, dostojanstveno prišli s svojimi sužnjicami Priska in Valerija in sta se ustopili pod stopnice svetišča.
Za njima je prišel cesar.
Na žrtveniku je gorel velik ogenj, pred njim je čakal svečenik s haruspeksom.[7]
Cesar se je ustopil vrh stopnic, dal je z roko znamenje in darilveni obredi so se pričeli. Godba je zaigrala, pevci so zapeli, gostje so uprli oči v žrtvi, cesarico in cesarično.
Svečenik je odrezal nekaj dlake volu s čela in kosmič volne z jagnji- čevega kožuščka in vrgel oboje v plamen. Nato je z vinom poškropil žrtvi, potresel nekaj kadilnih zrnc na čvrčeči žrtvenik, vzel nož in spretno prerezal vrat najprej volu, potlej pa še jagnjiču. V malo posodico je lovil brizgajočo kri in je škropil z njo žrtvenik in ogenj. Nato je dvignil roke in si v molitvi, pojoči in roteči, s togo pokril obraz.
Zdaj sta pristopili Priska in Valerija, oblili sta žrtev z vinom, poškropili z njim tudi žrtvenik, in vrgli pest kadila na žrjavico in se spogledali.
Obe sta bili bledi.
Cesar se je oddehnil. V veliki pobožnosti je visoko, hvaležno dvignil roke, potegnil si togo čez lice in se zatopil v kratko molitev.
Daritveni obred je bil končan, cesarica in cesarična sta stopili od žrtvenika in godba in petje sta utihnila.
Cesar si je odgrnil lice in je bil ves solzan od veselja in sreče.
Žena in hči sta se mu nemo priklonili in sta počasi, dostojanstveno odšli s svojim spremstvom.
Ko sta bili sami, sta se razjokali od ponižanja in strahu božjega.
«Greh je, kar sva storili, ali Bog je nama videl v srce in nama bo odpustil,» je nazadnje rekla Priska, obraz pa ji je odrevenel v trdih, odločnih, čudnih potezah.
«In čez osem dni, če ne že prej, bova morali žrtvovati spravno daritev in potlej še in še,» je ihtela Valerija.
Priska se je zamislila, lice ji je bilo čezdalje trje.
Rešiva si zveličanje duše, — pobegniva!« je čez dolgo tiho rekla Priska.
Valerija jo je pogledala z velikimi očmi in je zardela.
«Mati —, mati, kaj bi res hotela?»
«Moram! In tudi ti moraš, zaradi večnega zveličanja moraš!»
Ali kam naj bi pobegnili? V Rim? Tam bi ju takoj zasledili. Morda bi se sprva skrili v Solinu in bi kesneje s pomočjo bratov dobili skrivališča kjerkoli? Tudi Solin se jima ni zdel zadosti varen. Kaj ko bi prosili Plavta in Gaja, da bi pomagala s svetom in dejanjem?
«Plavtu ne zaupam,» je dvomila Priska.
«Gaj bi pomagal,» je verovala Valerija.
Drugi dan je Valerija poklicala sužnjico Sereno in ji naročila, naj si vzame dva sužnja za spremstvo in naj stopi do plemenitega Gaja, sina Sergeja Plavta v Solinu, in naj mu pove, da želi Valerija, prejasna hči modrega in slavnega cesarja Kaja Avrelija Valerija Dijoklecijana, govoriti z njim o kipu božiče Prozerpine.
«Bog mi odpusti še to laž v sili in hinavščini!» je vzdihnila in se, čakajoč na Gaja, napotila v senco hladnega vrta, da bi se pomirila od prevelikega razburjenja.
Tam jo je srečal Flavij.
«Srečen sem, da te vidim čisto in brez madeža krivoverstva!» jo je pozdravil.
«Kdo je brez madeža?» mu je odgovorila,
«Nihče, ali ti si, o prejasna Valerija!»
«In ti —?» je rekla in mu pogledala naravnost v oči.
Flavij je umeknil pogled in zaječal:
«Zakaj si me bila prestrašila, da si kristjanka?»
«Ne tajim, sem ti bila rekla.»
«Oprosti, zdaj ne dvomim več o tebi.»
«Zakaj si dvomil?» je rekla, ker je sklenila, da ga ne bo več dražila.
«Ker te ljubim, o Valerija!»
«Ljubezen brez vere in zaupanja ni ljubezen.»
«Je, še večja je, ker se boji sama zase in ker trpi bolečine obupa.»
«Če bi me ljubil, bi me ljubil, najsi darujem Kristu ali Eskulapu.»
«Rimljan sem, ne nazarenec!» je odločno rekel in se ponosno zravnal.
Po beli stezi je pritekla sužnjica Serena in ji je povedala, da jo čaka plemeniti Gaj.
Flavij je razširil oči in je obstal.
«Govoriti moram z njim o kipu Prozerpine, da se velika umetnina obrani v dobrem stanju,» mu je povedala in je odšla s sužnjo Sereno.
«Bogovi naj te blagoslovijo!» je vzkliknil ves srečen, ker se ji je kip tako prikupil.
Tudi Gaj je bil srečen. Gostobesedno in navdušeno se ji je v izbranih rečenicah zahvaljeval, da mu hoče zaupati skrb za kip prekrasne božiče.
«Ali mi nisi povedal, da ji je umetnik dal podobo iz živega življenja?»
«Tebe gledam, o Valerija, kadar gledam njo, in gledam jo po ves dan, a ponoči mi jo v srečnih sanjah obožuje hrepeneča duša!»
«Tako zelo se ti je priljubil kip?»
«Ker upodablja tebe, o Valerija!»
«Če bi mu pretila nevarnost, kaj bi storil za njegovo varstvo?»
«Nobena nevarnost mu ne more pretiti, dokler živim!»
«In če bi tvoje pomoči potrebovala jaz, — kaj bi storil, o plemeniti Gaj?»
«Če ne bi koprnel od prevelike sreče, da ti smem pomagati, bi ti pomagal s sleherno kapljo svoje krvi, z vsem vročim srcem, z zadnjim svojim dihom in vzdihom za teboj!»
«Ali ti je zadosti zvestobe v srcu?»
Gaj je potegnil kratki meč, razgalil si je krepke moške prsi in je, moleč ji orožje, drhteče prosil:
«Na, o predobra, preblaga Valerija, odpri mi prsi in moje zvesto srce ti skoči pred noge in ne preneha biti zate zdaj in vselej, tako ti prisegam pri penatih[8] naše stare rodovine in pri vseh večnih bogovih!»
Valerija ga je mirno, resno gledala in je počasi, tiho rekla:
«O Gaj!»
Gaj je prebledel od razburjenja in spet zardel od neznanske sreče, spustil meč in se zrušil na obe koleni,
«O Valerija, božiča Prozerpina —! Veruj mi, zaupaj mi!» se je zadihaval in ji poljubljal rob z zlatimi nitkami vezene bele tunike.
«Vstani, o Gaj, verujem ti, svoje življenje ti zaupam!»
Gaj je hlastnil po meču in skočil pokonci, kakor bi zdaj zdaj moral sam tvegati življenje za ljubljeno Valerijo.
«Ali bi mi pomagal, če bi bila kristjanka?» ga je zamolklo vprašala in ga pogledala v oči.
«Vem, da si kristjanka.»
«Kaj nisi včeraj videl moje žrtve?»
«A videl sem ti v srce.»
Torej se ne bojiš bogov?»
«Bog, ki ga moliš ti, je večji od vseh mojih bogov in je pravši, drugače ga ne bi častila ti, ki si dobra, modra in čista!»
«To si leno povedal, o Gaj!»
«In tvoj Bog mi bo pomagal, da ti bom služil vztrajno in zvesto! Ukazi, kaj naj storim zate, o dobra, modra in čista Valerija!»
S pogumom, ki ga je zmožen skrajen obup. mu je razložila, da bi se z materjo radi umeknili grehu in nadaljnim ponižanjem.
Gaju se je pobelila člava, iz prsi mu ie zaječal globok vzdih:
«In to bi mi bilo slovo od tebe...! Ali zgodi se tvoja volja, srečen bom, ker mi bo ostal spomin, da sem ti služil zvesto in do konca!»
«Bog bo vodil najina pota, da bo slovo samo začasno.»
«Srce mi pravi, da te ne bom več videl.»
«Krist. naš Odrešenik, je rekel: Vzemi svoj križ na rame in hodi za menoj!»
Gaj tega ni dobro razumel. Sklenil je, da bo obiskal skritega Atenokleja in ga vprašal po pravem pomenu teh čudnih besedi; Valeriji je pogledal v mili, zardeli obraz in je rekel še enkrat:
«Ukaži, kaj naj storim zate, o dobra, modra, čista Valerija!»
Valerija in Priska se pripravita za beg in prideta preoblečeni v solinsko luko malo pred odhodom ladje, ki odpluje v Solun na Grškem. Gaj ju kot svoji sorodnici izroči in priporoči poveljniku ladje, Atenoklej pa zbere med solinskimi ribiči kristjani nekaj spremljevavcev in jih pošlje na ladjo kot Gajeve ljudi.
Tako sta se dogovorila.
«Ladja odjadra že čez dva dni», je vzdihnil Gaj. «Čez dva dni se mi začenja doba blaznega obupa in brezuspešnega hrepenenja za teboj, o Valerija!»
«Naša usoda, glej, je le v božjih rokah», ga je tolažila Valerija. «Za dobroto, ki jo storiš nama, te obdari gospod Bog s posebno srečo. Zaupaj!»
«Zaupam. In iskal bom poti za teboj!» je zaihtel Gaj in je pokleknil prednjo.
Valerija mu je položila roko na sklonjeno glavo in je govorila:
«In našel me boš, o plemeniti, vdani Gaj, če boš našel spoznanje.»
«Kaj je spoznanje, o blaga Valerija?»
«Spoznanje je modrost, je resnica in je v Bogu.»
«Ljubim tvojega Boga in ga častim zaradi tebe.»
«Tako ni prav. Ljubi, časti ga zaradi Njega samega in ker je Bog in gospod in vladar nebes in zemlje.»
«Kakor ukažeš, o Valerija,»
«Ne po ukazu, — iz prepričanja in vere stori tako, da ti ne bo to- samo videz, kakor je bila včeraj moja daritev bogu Eskulapu samo prisiljen videz.»
«Uči me in vse ti hočem verovati!»
«Atenoklej ti pokaže resnico božjih naukov, njega poslušaj, o Gaj!»
«Blagoslovi me, o Valerija!»
Valerijo so oblile solze veselja, ko ga je s tresočo roko prekrižala z znamenjem svetega križa.
«Pojdi v miru božjem in prosi Boga, da ti pošlje spoznanje. Čakala te bom, o Gaj, in molila bom zate!»
Ko je odšel Gaj, je dala poklicati Evtiha.
Evtih je trpel strašne muke. Mislil je, da sta Priska in Valerija zavrgli Kristovo vero. Zato je z neko upornostjo in jezo prišel pred svojo nekdanjo učenko.
Valerija ga je skušala pomiriti, češ, da je bila daritev le prisiljen videz.
«Tudi navidezno ne smemo zatajevati svojega Odrešenika!» se je razburjal.
«Ali kaj naj bi bili storili?»
«Krist ti pravi: Vzemi križ na rame in hodi za menoj!»
Tako je tudi ona rekla Gaju. Ali kakšna razlika tam in tui Gaj dooer, veren, dasi še pogan, in poln zaupanja v dobroto božjo, Evtih, učeni kristjan, pa nestrpen, trmoglav kljubovavec... kdo veruje lepše in globlje, ali Evtih, ali Gaj?
«Tako bi bili morda nesrečni sam Atenoklej in bratje v Solinu,» mu je ugovarjala.
«Ne Atenoklej in ne kdo drugi se ne bi bil branil mučeniškega venca, če bi ga bili postavili pred poganski žrtvenik!»
Valerija je zmajala z glavo in je odslovila Evtiha. Premislila se je.
Hotela ga je namreč pripraviti, da bi pobegnil z njo in materjo. Zdaj pa je spoznala, da bi jima bil nestrpni gorečnik lahko samo v pogubo.
Čez dva dni je v zgodnjem jutru iz budeče se solinske luke drsela velika ladja. Dolga vesla golih mornarjev so. ji enakomerna sekala morje.
Ko je priplula iz zaliva in je zavila v široke vode, je veter z iiirskh gora napel jadra.
Poveljnik je kriknil povelje in se zleknii na svoje počivališče sredi palube. Mornarji so vsi naenkrat dvignili vesla in jih stisnili ob ladjino trebušje kakor ptica perot.
Ob jamboru sta stali Priska in Valerija in sta otožno gledali v stebrasto pročelje bele Dioklecijanove palače, ki je na levi strani kakor čudovita pravljica tako rekoč rastla veličastna in naravnost iz morja.
Bližnji rt jo je vzel solznim očem, veter je še močneje potegnil in ladja je z veliko hitrostjo zajadrala v južnovzhodno stran.
Izza ilirskih gora je vstalo veliko solnce, je gorelo po sivih, škrbastih vrhovih in se je razlivalo po zelenoinodrih valovih, zibajočih in prelivajočih se v jutranji plimi.
Veslarji so se spogledali in si prikimali v tihem sporazumu. Iz njih srede je v globokem glasu zadonela polglasna pesem, vanjo so padali še drugi glasovi in se z njo zlivali v sladko sozvočje pobožne jutranjice.
Ženski ob jamboru sta se zgenili. Nekaj časa sta tiho poslušali, potlej pa sta tiho prepevali.
Ko je pesem utihnila, se je Priska sklonila in je polglasno pozdravila:
«Bratje!»
Ali bližnji mornar se je strahotna stresnil in je boječe pogledal proti poveljnikovemu počivališču.
Tudi Valerija se je ozrla tja in je videla, kako lokavo ju opazuje navidezno brezbrižni dremajoči mož.
Oči, ki so strmele vanjo in v mater, se je hudo ustrašila. Oprijela se je jambora in je v rastoči skrbi gledala po morju.
Na jugu so se vlekli sivozeleni otoki, obnje je butalo morje in pršelo v belih penah, ki so se zdele kakor lahke megle. Ob severni strani se je umikala in primikala krševita ilirska zemlja, strmo padajoč v zelenomodre valove.
Ali poveljnik se je nagloma dvignil in je prišel do gospe.
«Plemenita gospa,» je rekel Priski, «ali ne bi šla s spremljevavko v senčnico, ki ti jo dam napraviti?»
«Kesneje, poveljnik, boš storil, kar ti je naročil plemeniti Gaj, sin Sergeja Plavta, namestnika», je odgovorila Priska.
Mož se je molče obrnil in je odšel.
Valerija je gledala za njim in nekaj jo je peklo in stiskalo v prsih.
Spoznavala je, da sta si z materjo morda le preveč upali.
«Kaj ko bi vedel, kdo sva?« je trepetala, ker je bila opazila, kako čudno ju je gledal, «in da je bil Gaj morda prezaupljiv, premalo previden nemara?» jo je skrbelo.
Misli so ji za trenortek obstale pred vdanim Gajem. Mladenič je klečal pred njo, prisegal ji je in se jokal. In ona ga je blagoslavljala z znamenjem svetega križa in je bila srečna in polna vere in zaupanja...
Spomin, boleč in ponižujoč, ji je omahnil pred Eskulapovim žrtvenikom...
Ovijala ga je sladka godba piskačev, nadenj se je vzpenjala resna, roteča obredna pesem; iz nje je blisknil svečenikov nož, vanjo je hropelo pojemajoč puhanje krvaveče živali... In potem tista strašna laž, tisti veliki greh...
«O, bodi karkoli, nič hujega se nama ne miore zgoditi!» se je oddihavala in mirneje gledala v daljavo.
Veter se je naenkrat prevrgel. Z juga je pritisnila sapa in je vznemirila morje. Valovi so rastli, so se drevili in jezdili, po njih se je zaletavala ladja, na nebo so se od nekod valili veliki oblaki, težki, nizki, strele so jezljale iz njih, a grom jim je bobneče žugal in tema je bila in groza in zemlje nikjer, nikjer... Še preden se je nagnil dan, je nastal vreščeč vihar, pred seboj je podil hud dež v poševnih curkih in je trgal jadra in jezno škripal v jamboru in v sklepih trebušaste ladje.
Poveljnik je preklinjal in mornarji so preklinjali in delali na vse roke, da so ladjo obrnili v tih zaliv puste, kamenite obale.
Viharna in nesrečna je bila tudi vsa nadaljna pot ladji, ki je nosila cesarski begunki.
Ko sta Priska in Valerija po dolgem in mučnem jadranju stopili v živahnem Solunu na kopna tla, se nista še dobro oddehnili, pa sta videli, da ju poveljnik ladje skrivoma zasleduje po svodih ogleduhih.
S pomočjo kristjanov sta mu ubežali na Kreto, kjer pa je bil že znan njiju beg iz Aspalata in so ju cesarski uradniki nemirno iskali. Bežali sta v Atene, skrivali sta se v Korintu in v strahu in skrbeh sta petnajst mesecev begali po raznih krajih, trpeč veliko pomanjkanje in ponižanje.
Nazadnje sta se vrnili v Solun in tami so ju cesarski ljudje spoznali in zgrabili.
Preprosto in ubožno življenje jima je čisto zlomilo moč in pred cesarskim namestnikom Severom Licinijem, ki ju je pestil, se nista prav nič več zatajevali.
«Rimljanki sva in iz družine cesarja Gaja Avrelija Valerija Dijoklecijana, — kaj hočeš, zakaj naju nadleguješ?» se je pritožila Priska.
«Kristjanki sta in cesarju sta pobegnili, da bi zoper njega ščuvali nazarence,» ju je tožil namestnik.
«Ne tajiva svoje vere,»
«Torej nista Rimljanki.»
«Sva in zahtevava zase pravico svobodnih rimskih državljanov.»
«Kristjani nimajo državljanskih pravic.»
«Potlej zahtevava, da naju pošlješ v Aspalat pred cesarja, — samo on nama sme soditi,» se je ustrašila Priska.
Namestnik pa se je zaničljivo smehljal in je odgovoril:
«Cesar je po vsej državi poslal ukaz, naj vaju zadene sodba, kjerkoli vaju kdo zasači.»
Prisko so obsule solze.
«Sodi torej!» je odločno rekla Valerija, ki je ves čas trdovratno molčala in mislila na zvestega Gaja in tiste mehke trenotke ob slovesu.
Pa namestnik je zmajal z glavo in suho rekel:
«Najprej morata bogu Eskulapu darovati spravno daritev, tako se glasi ukaz. Potlej vaju sodim zaradi upora sam ali pa vaju pošljem cesarju, da vama sodi po starih postavah, ki gredo družinskemu očetu!»
«Lažnivim bogom ne bova darovali!» je zavpila Valerija.
Licinij je pomignil vojakom in si v strahu pred jezo božjo zakril obraz.
«Zaradi bogokletja vaju bom sodil posebej!» je potlej jezno rekel.
Vojaki so ju zgrabili in ju pehnili v temno, vlažno ječo.
V ječi sta prestajali neznanske muke. Zaprti sta bili med surovimi razbojniki, ki so s hudobno naslado žalili njiju sramežljivost.
Več dni po vrsti ju je namestnik zaslišaval in silil, da bi darovali pest kadila na žrtvenik poganskega boga.
Gospe pa se nista vdali, molili sta in si želeli smrti, ker sta vedeli, de jima ni rešitve.
Bolj ustrašili kakor razveselili sta se, ko sta ob zasliševanju pred namestnikom naenkrat stopila pred njiju — Flavij in Gaj.
Flavija je pekla zavest krivde. Trudil se je na vse načine, da bi ju pregovoril.
«Tako darujta, kakor sta darovali v Aspalatu,» jima je svetoval navidezno vdanost do bogov.
Priska pa je odločno rekla:
«Pojdi in povej cesarju, da nisva hoteli grešiti zoper svojega Boga, pojdi in povej, da sva cesarju odpustili tudi te zadnje muke in da sva molili zanj!»
Valerija pa je rekla Flaviju:
«Tudi tebi odpuščava vse. Vrni se in ko boš gledal kip božiče Prozerpine, se spomni, da kleči tista, ki je nosila njene poteze, pred večnim Bogom in ga prosi milosti zate. — Pojdi v miru!» je dostavila in se je sklonila h Gaju, ki ji je poljubljal rob zamazane tunike in se bridko jokal.
«Gaj, o zvesti in dobri Gaj!» je rekla in mu položila obe roke na glavo. «Zakaj se jokaš? Veseli se, ker je Bog vodil najina pota, da je nama bilo slovo samo začasno.»
«In bo začasno tudi to slovo, o Valerija!» je dejal in vstal.
«Takrat sem ti bila rekla: Vzemi svoj križ na rame in hodi za menoj!»
«In našel sem spoznanje in pot za teboj, o sestra v Kristu, gospodu našem!»
«O Gaj —!» je v nepričakovani sreči vzkliknila Valerija in ga objela in poljubila.
Priska je skočila k njima in ju milo vala:
«Otroka moja —!» je ihtela in se smehljala.
Flavij je prebledel, namestnik se je zmedel in ni razumel, Gaj pa je poljubljal solzno lice svoje Valerije in tresoče se roke ginjene Priske.
Licinija samega je prizor genil.
«Vdajta se in žrtvujta,» je rekel gospema, «pa vaju pošljem v Aspalat. Cesar je moder in dober in vse se še lahko poravna.»
Flavij je molčal, gledal topo predse in umikal oči. Gaj je pokleknil pred Valerijo in jo je prosil:
«Blagoslovi me, preden odgovoriš!»
Valerija se je sklonila in ga prekrižala, potlej pa se je obrnila do namestnika in mu je odločno rekla:
«Ne bova darovali! Sodi torej!»
«Sodi!» je ponovila Priska.
Namestnik je vzdihnil pol od sočutja, pol od jeze in ju dal odvesti v drugo, osamno in bolj čisto ječo.
Ali tudi vsi nadaljni poskusi, da bi ju pregovoril za žrtvovanje bogu Eskulapu, so bili brezuspešni. Tako se je naveličal in ju je obsodil v smrt z obglavljenjem na javnem morišču.
Tisti dan se je na trg, kjer jima je bilo umreti mučeniške smrti, nagnetla velikanska množica ljudstva. Sočutno so govorili o imenitnih gospeh in med množico jih je bilo dosti, ki so premišljali, kako bi ju šiloma oprostili in rešili pred neusmiljeno obsodbo. Posebno kristjani so stiskali pesti in so bili pripravljeni na upor.
Ampak nemirna množica je utihnila in obupala, ko se je na trg privalila sodrga, ki so jo plačevali cesarski uradniki, da jim je s kričanjem in slavospevi delala nekakšno javno mnenje.
Licinij se je namreč sam bal nemirov. Zato je razdelil med lačne postopače žita in nekaj denarja in jim ukazal, kar se mu je zdelo potrebno.
Za sodrgo je s težkimi koraki prikorakala močna četa silno oboroženih vojakov, sredi med njimi sta se peljali cesarica in cesarična, — in ležka lesena klada.
Za vozom je šel krvnik, v naročju je nosil širok, težak meč in grdo je gledal in se je široko smejal — bil je barbar.
Za vojaki je vrela še grja sodrga in je vreščala in kričala. Nje hrušč in trušč se je vsul v nemir, ki je spet nastal med množico na trgu, koi je
zagledala obsojeni gospe, in je zadušil glasno mrmranje in ihtenje sočutnih Kristjanov in poganov.
Nemir se je povečal, koj se je voz ustavil in je krvnik zvalil klado na tla, zamahnil vanjo z mečem, da je ostro orožje obtičalo v trdem lesu.
Nato je barbar potegnil z voza čudnoj mirni in vdani kristjanki.
Množica je zavreščaia: sodrga v veselem priznanju, kristjani in drugi v ogorčenju.
Prva je pokleknila Priska, povzdignila roke in oči v kratki molitvi in se potlej sklonila nad klado.
Množica je utihnila, odrvenela — in barbar je zamahnil...
Pokleknila je Valerija, poljubivši glavo ubite matere, in je vlila vso molitev v glasen vzklik:
«Moj Jezus —!»
In krvnik je spet zamahnil...
Sodrga je popadla glavi, ki so se jima oči še odpirale, se polastila z nesramnimi kretnjami in šalami obeh teles, pojemajočih v zadnjih krčih, in ji je vrgla v morje. —[9]
Tako sta umrli plemeniti ženi, ki jima je bila duša hrepenela iz preživelega poganstva v višave ljubezni in bratovstvo in večno življenje oznanjujočega kristjanstva; tako sta dali življenje cesarski Dalmatinki in njih duši do današnjih dni nista zapustili solčne domorvine na solinskem polju in v belem Splitu ob zelenomodrem morju pot krševitimi gorami sivega Mosorja.[10]
- ↑ V obzidju palače Aspalata je današnji Split
- ↑ Teloh je bil starim Rimljanom zdravilna rastlina. Komur se je mračil duh, so mu zdravniki zapisovali sok iz telohovih listov in koreninic.
- ↑ Mesto Split še danes dobiva vodo po Dioklecijanovem vodovodu.
- ↑ Acta sanclorum ; S. Susanna. Liber ponlificalis.
- ↑ Kesneje v srednjem veku krstilnica sv. Janeza, zdaj dobro ohranjen zgodovinski spomenik
- ↑ Spominska slavba, v kateri je bila rakev z umrlim imenitnikom. Dijoklecijanov mavzolej je današnja stolnica v Splitu.
- ↑ Haruspeksu je bila naloga, da je pregledaval drob darovane živali.
- ↑ Hišni zaščitniki, tudi duhovi staršev, sorodnikov.
- ↑ Valcria quoque per varias provincias quindecim mensibus plebeio cultii pervagata, postremo apud Thessalonicam cognita, comprehensa cum matre poenas dedit. Ductae igitur mulieres cum ingenti spectaculo et miseratione tanti casus ad suplicium, et amputatis capitibus, corpora eorum in mare abiecta sunt. Ita illis pudicitia ed conditio ekitio fuit. — Lactantius o. c. cap LI.
- ↑ V Splitu in okolici živi dosti pravljic o Dijoklecijanu in njegovi, družini.(Glej: Don Fran Bulic: «Car Dijoklecijan itd.»). — Pis.