Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
| Objavljeno pod psevdonimom Zorana.
|
Po cesti prašni tam po cesti
s krikom se dečad podi,
in za njo pa se srdita
tolpa vaških psov drvi.
»Norec, norec!« dečca vpije,
ba prošinja celo vas;
jedva čuti je med hrupom,
kot bi nekdo pel na glas.
Na klobuku pisan venec,
v večji roci šop cvetic,
mož postaren in slaboten,
tam jopeva bledih lic. —
Vanj pa z vseh strani zajjanja
z smehom mlada se druži;
kakor butal bi ob skalo,
razbrzdani morski val.
Poleg ceste radovedno
zbira se gledalcev krog;
a nad bednim, blaznim pevcem
zarezi med njimi mnog.
Mož se v žalni nezavesti
preganjalcem le smeji;
meni pa ljudij brezsrčje
solze sili na oči.
