V vesni (Marica Strnad Cizerlj)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V vesni
Marica Strnad Cizerlj
Besedilo je bilo objavljeno pod psevdonimom Marica II.
Izdano: Slovenski narod 24. marec 1902 (35/68), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vesna je bila v deželi ... Vesna, ta prekrasna, čarobna, nepresežna nevesta majnika! ... Čas, ko se vse ljubi in ženi in moži, vse, kar leze in gre! ...

Tudi on in ona se nista niti menila niti mogla protiviti vseobčni struji ljubezni. Na letu ju je premagala ... spustila sta se na bližnjo streho, golobček in golobičica in začela sta se poljubčkati s kljunčkom v kljunček tako akuratno in vestno, kakor to delajo le ženini in neveste dolgo časa pred poroko in samo nekaj tednov posle nje. Ah, da! Golobček in golobičica pa sploh nista ni trohice znala o ceremonijah in spletkah ljudi. Samo ljubiti sta se hotela in brezdvomno sta se ljubila golobček in golobičica. Sladki poljub čiste ljubezni brez vsake postranske misli, katera bi mogla onečistiti davnim običajem osvečeni znak in pečat ljubezni! Leta, v kateri tone vsa siva vsakdanjost, v kateri se izgubljaš i sam! ...

In točno pod to streho, kjer sta se srčkala golobček in golobičica, živela sta mlada — on in ona. Vesna je bila v deželi ... Pred njo je bežala zima, za njo je klilo cvetje, peli so slavčki, voskresalo je življenje ... I ta dva — on in ona sta se poljubčkala. Ljubezni, ljubezni se jima je hotelo, sosebno njej. Ah, ubogi mož! ... Da bi ti znal, pod kakimi srčnimi nagibi te srčka tvoja ženka! Kako bi zavidal golobčku njegovo čisto srečo ljubezni! ...

Prošlo poletje ga je videla prvikrat, ko je bila z možem v letovišču. Takega mogočnega vtisa še ni naredil dosorej nobeden na njo. Onemela je, pobledela. Hotela je še pogledati za njim, no glavica ji je ostrmela, videvši mračni pogled soproga ob svoji strani. Pekla pol in pol nebes se je mahoma uselilo v njeno srce! Ah, kako je zavidala in blagrovala damo, katera je bila tako srečna, da sme javljati se na vseh promedah ž njim! In domov prišedša se je jokala na samem kakor otrok v sitnem položenju, iz katerega si ne more pomagati. Da, njo je vezala prisega, nepremišljena, prisiljena prisega ...

Vesna je bila v deželi ... Ni trenutka ni nehala premišljevati o njem, sanjala je, da je njen, ves njen, da se hodi ž njim sprehajat in da je njena protivnica zasleduje z osveto, a publika gleda in občuduje le njo ž njim. Srce se ji razburja in bije ... bije mnogo krepkejše nego bobnar — junak vojaške godbe, igrajoče na promenadah.

Sladke, sladke sanje ... ah! ...

»Srce, le sanjaj ven in ven
o sen, ne vniči se!«

Ali ste že izkusili v sanji strah za sanjami? To se pravi, ali se Vam je že sanjalo, da se vam sanjajo prelepe sanje, in vi se bojite, da bi se prebudili in nalašč tiščite oči, da bi goljufali Morfeja in podaljšali sanje ...

No, in koliko pomaga vse to? ...

Da, sprehajala se je v sanjah ž njim, a njen soprog se je vezal z njeno protivnico in jej kalil njeno srečo. Ne samo, da ni mogla biti srečna s svojim idealom, no mučila jo je i ljubosumnost, češ njen mož se je vezal z njeno protivnico! ...

Žensko srce!?? ...

Sanjalo se jej je, da plava on na sredi morja, ona pa sedi na valu, kateri jo ziblje k njemu. Obe roki že moli proti njemu, a nakrat stoji med njima protivnica, a z druge strani žene se proti njemu njen lastni soprog in poskuša, potopiti v dnu morja njega, ki je cilj vseh njenih želja ... Strašen krik izvil se jej je iz težko sopših prsij in sanje so — bile. No vzlic temu je imela v sanjah vendarle več sreče in uspehov nego v istini. Na promenade je zahajala vedno redkeje. Najrajša je sedevala sama s svojim gorjem in premišljala, ali je prisiljeno prisego treba izpolnjevati ali jo je možno rušiti! ...

Sreča! Sreča! Glej, pred dvema tednoma našla ga je doma v svojem rodnem mestu! ... Oh, kako nepričakovano! Odrevenela je na mestu! On je ni zapazil ... Ona ni očesa ni mogla odvrniti od njega, tako jo je porazilo nepričakovano svidenje! ... On je bil v družbi nekolikih svojih tovarišev ... In od tega dne namreč, bila je posebno nežna s svojim možem. Toliko laskanja, ljubezni in poljubčkov ... Da, res da si jih ni mogel tolmačiti, no sumljivi so se mu zdeli! Seveda, ženske je poznal dobro. A ko je žena z možem nenavadno nežna in ljubezniva, modroval je s svojimi prijatelji, tedaj bodi on na straži ali za svoj — žep ali pa za svojo — čast, kajti usiljena laska je navadno uvod prošnje, da bi ji kupil najnovejšo modno novost, ali pa hoče s tem prikrivati svojo – nezvestobo. Vsekakor pozor!

Da, pozor, pozor! ...

Ko je šla drugi dan uboga žrtev usode na trg, gnala jo je nepremagljiva sila spet na mesto prvega svidenja. In našla ga je točno tam, kakor prvikrat in spet med istimi tovariši. Seveda je imela oči le zanj, zanj. Od te dobe je bila izgubljena liki kamen, katerega potočiš z gore v propad... Ni se mogla nadalje premagovati. Vedno češče je zahajala na to usode polno mesto, kjer ga je zagledala prvikrat. Sprva se je še bala javnega mnenja, a ko je nekoč zapazila, da koketira druga z njim, zabila je javno mnenje in sebe in moža in vse... Katastrofa neizbežna! ... Mož, njen lastni mož zasačil jo je celo slučajno na mestu greha. Oh, ti brezvestni rod Ev in Evic ... Brez najmanjšega čuvstva sramote in zadrege šla mu je naproti, obesila se mu za roko in ga peljala naravnost pred – njega ...

»Zlati, zlati moj! jaz se ne morem mučiti dalje! Poglej ga — moj ideal! In če me res ljubiš, osvobodi me nepremišljene, prisiljene prisege, drugače jo razrušim sama. Ne morem živeti več brez njega! Poglej ga, kako je lep, kako je eleganten, kako razkošno opremljen, a vendar — preprost. Osreči me z njim, prinesi mi to edino, to poslednjo žrtev! On je umotvor najnovejše fantazije pariške mode, kupi mi ta klobuček in jaz grem v letovišče s teboj, brez prisege kamor hočeš ...«