V verigah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V verigah
Angelo Cerkvenik
Izdano: Kres, letnik 1, številka 9/10 (1922), 145–150
Viri: dLib 9/10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I II dno

I[uredi]

Velika, sajasta lokomotiva je prisopihala na kolodvor v predmestje L. Dolgo vrsto vozov je privlekla za seboj in na vozovih bataljon s fronte. Velik, rdeč prapor je plapolal na čelu sajaste lokomotive, okrašene z zelenjem.

Major je govoril zbranim častnikom pred lokomotivo. Koščeni obraz strojevodje je pomilovalno gledal na ta zbor. Sovraštvo je živelo v vsakem jarku med gubami njegovega obraza, sovraštvo v vsakem pogledu, ki se je širil preko te z ročnimi granatami oborožene, z železnimi čeladami pokrite, v raztrgane cape ovite tisočglave bedne množice.

Prvi je odkorakal Tham s svojo stotnijo.

»Pred železniško delavnico!« se je glasilo povelje.

Tham, mlad poročnik, je molče salutiral in zapovedal stotniji pohod.

Molče je stopala stotnija po mestnem tlaku.

»Zapojmo, fantje,« je dejal enoletnik Benvenutti.

»Kaj bomo peli!«

»Hudič naj vzame vse skupaj!«

»Da bi nam bili dali vsaj kave!«

»Svinje!«

»Ko bomo siti, bomo peli!«

»Ko bomo šli domov!«

Molk. Korakali so, vdihajoč črni prah tlakovanih ulic. Orožje je rožljalo, podkovani čevlji so enakomerno udarjali ob tlak. Mimoidoči so se izogibali dolgi, železni kači. Poročnik Tham pa je stopal zamišljen pred stotnijo.

»Asistenca, asistenca,« je tiho ponavljal večkrat zaporedoma.

»Rajši bi ostali na fronti, rajši tam« — je premišljeval — »rajši tam. Četudi je tam slabo! Kaj slabo! Nečloveško, živinsko, ognusno. Uši, podgane, smrt. Smrt, v svojih oblikah sinteza tisočerih najogabnejših satanskih spakov.« —

Jančič. Spominja se ga. Vidi ga pred seboj in skozi hrbtenico mu rije občutek nepopisne strahote, višek ognja in ledu obenem. Zavije se tesneje v suknjič. Oči svoje širi — oči njegove gledajo zadnjo postajo človekove Kalvarije: Stari Bosanec — Jančič — leži v naskakujoči vrsti premikajočih se, po mokri ilovici plazečih se mož. Granate in šrapneli treskajo s strahovitimi poki, dvigajoč visoko v zrak rumene kose ilovice, drobce železja, krvave lobanje, roke, noge. Strojnice žvižgajo. Ljudje pa padajo, mrtvi, ranjeni, razmesarjeni.

»Uši, oh, uši,« zajavka stari Bosanec.

»Kaj zlodja, kakšne uši, ali noriš, ded,« vpraša Benvenutti, mladi enoletnik, in razširi svoje oči, ki so se obračale kakor zbesnele v veliki, črni luknji.

Tedaj se priplazi po trebuhu k njemu Tham.

»Kaj je, Jančič?«

»Uši, oh uši, gospod poročnik; ne morem več, res ne morem več naprej.«

Počasi se slači, trga okrvavljene in raztrgane krpe s telesa. Pod krpami se kaže razmesarjeno telo: neštevilo velikih, gnilih ran, največ med nogami, pod koleni, pod rokami, na bokih, na trebuhu.

Vrsta mož se dvigne in se zažene v divjem skoku naprej. Žvižg strojnic se križa v bolest vzbujajočih disonancah, granate pa upijajo in potapljajo v svoje strahotno tuljenje, krik in plač ranjencev in norcev.

Stari Bosanec pa leži in se ne zgane. Tham mu seže pod koleno in zarije roko v široko rano. Cel klopčič uši se drži mesa in kosti. Krvave so in gnojne, nekatere čudno velike. Klopčič zažene daleč stran. Pogleda v rano, ki jo je nekoliko izčistil, uši se plazijo po kosteh, ki okrvavljene zijajo iz široke rane. Potegne za žilo, napne jo kakor lastiko, da bi videl, če je še cela. Sto in sto uši je zajedenih v nabrekli, potemneli žili. Čisti rano za rano, kajti v vsaki je sto in sto uši. Čisti, čisti, in ko je že vse mirno - bogve, če je naskok uspel, če so jih morda Rusi pognali nazaj, če je cela vrsta obležala tam pred žičnimi ovirami ali na njih — ko je po dveh mučnih urah izčistil telo, je opazil z grozo, da leži pred njim samo še krvav, gnojen okostenjak, ki se ne giba več.

Pusti okostenjak in se plaho, ozirajoč se, plazi po vseh štirih naprej, da bi dohitel svojo stotnijo. Okostenjak pa gleda za njim s svojimi črnimi vdrtinami v veliki glavi. Komaj se oddalji kakih deset korakov od njega, pa se pojavi — neznano in nevidno od kje — okoli okostenjaka čreda črnih, pošastno velikih, golorepih podgan.

Okarnenel obstane, gledajoč to grozo. Ure in ure se ne more premakniti z mesta, kajti njegovo lastno trpljenje je kakor senca nasproti grozi, ki se pošastno šopiri po teh poljanah, porajajočih prokletstvo samega Boga. Ure in ure leži tam. Pozno v noči se prebudi iz groze. Plazi se k okostenjaku, prisluškuje, gleda. Kakor po umazanih jarkih se podijo podgane s krvavimi gobci med črevesjem, v prsih, v glavi med možgani.

Ustreli s pištolo v sredo okostenjaka — črne pošasti izginejo, kakor so bile prišle, v zemljo.

Tedaj dvigne Tham okostenjak, naloži ga na rame in nese. Od okostenjaka visijo cunjasti kosi mesa, strahotno vihrajoč v zraku. V svitu križajočih se gorečih kolobarjev avstrijskih in ruskih raket izgleda kakor polnočna pošast, stopajoča globoko upognjena. Mimo ušes žvižgajo temne krogle kakor zbor sikajočih kač. Ne zmeni se zanje.

Svoje breme nosi proti jarkom, kjer ga prestrašeno pogledujejo.

»Gospod poročnik Tham, gospod poročnik Tham!«

»Prišel je, prišel je!«

»Živ, živ, živ! Gospod poročnik Tham ...«

»Res, bratje, živ pogrebec —«

Onemogel obleži.

Ni ga moža pri stotniji, ki bi spoznal svojega tovariša — Jančiča. —

»Sramotno, sramotno,« šepeta Tham, korakajoč pred mrmrajočo stotnijo.

»In vendar — rajši bi ostal na fronti! Ta asistenca — ne!«

»Morda pa se bo vse mirno izteklo,« si je mislil.

»Ne bo se, ne,« je v mislih odgovoril.

Po dolgi, nenavadno široki cesti so se približevali železniški delavnici. Od daleč je korakala proti stotniji ogromna množica ljudi z rdečimi praporji, širokimi rdečimi transparenti, na katerih so bili veliki, črni napisi. Črna, brezoblična množica se je valila naprej, besno tuleč, vzklikajoč, pojoč, preklinjajoč, plakajoč. Tham se je umaknil s svojo stotnijo v majhno uličico na levo. Črna masa se je valila mimo, kakor se vali na fronti dim granat, pomešan s prstjo in kamenjem, povzročen po tisočih in tisočih naenkrat bruhajočih topov. Bili so to obrazi, izpiti in izmozgani do poslednjih mejâ možnosti; tudi njihove duše in njihova srca so bila izpita, kajti v njihovih očeh je bilo zapisano še jasneje kot na njihovih transparentih: sovraštvo.

»Strahopetec!«

»Umaknil se je!«

»Zbežal je!«

»Svinja!«

»Lopov!«

Pettisočglava se je premikala mimo. Možje, ženske, deca. Tudi vojaki — invalidi z rdečimi znaki. Iz vsake vrste je bruhalo na Thama in njegovo stotnijo silno sovraštvo — cela kopica najgrših psovk. Tham pa se ni brigal za psovke, kajti njegovo srce je preživljalo vse prve maje, ko je on sam korakal v vrstah pod rdečimi prapori in širokimi transparenti.

Vojaki pa so motrili izpod čelad ljudstvo in so občudovali hladnokrvnost poročnikovo.

»No, ta vse požre!«

»Ima prav.«

»Nima,« je jezno udaril z nogo ob tla mlad enoletnik Goldweg, moravski Žid. »Postreljati bi moral te pse!«

»Smrkavec, pes si ti!« je odgovoril Benvenutti.

Stotnija je kmalu dospela pred delavnico. Pravzaprav ni šlo za delavnico: tukaj je bilo skladišče municije, in to je bilo glavno. Stotnija, ki jo je tam zamenjal, je odšla. Bila je šele sedma ura dopoldne. Vojaki so kvartali kar pred hišo. Nekateri so se vlegli na hrbet in so zaspali, nekateri so se pomenkovali v gručah, drugi pa so si kuhali kavo na špiritu. Do devetih je bilo vse tiho in mirno. Tham je stopil gori k vratarju in si je izposodil kitaro. Lepa vratarjeva hčerka Greti je poslušala njegove pesmice.

»Danes ne bo dobro,« je rekla.

»Kako, zakaj?«

»Zdi se mi, da delavci nekaj pripravljajo! Te barabe! Boljše imajo kot drugi! Dobijo kruh, meso, obleko, pa so vseeno nezadovoljni, večno zgago delajo!«

»Gospodična, jaz nisem ne samo nezadovoljen, ampak še več, jaz sovražim vse, kar danes — je. In verujte, kolikor imam ljubezni in čustva za vse to silno trpljenje, ki ga danes vidim in čutim, toliko sovražim vse tiste, ki to stanje povzročajo, ali ki so ga kdaj povzročili.«

»Ampak, gospod poročnik — sovražniki —«

»Ah, tiho, ne govorite, če ne —.«

»Kaj — če ne?«

»Nič, govorimo o čem drugem: o zobotrebcih, o čiščenju nohtov, o mačkah in miškah, če hočete.«

»Norčujete se, gospod?«

»Da, ravno tako kakor vi, ko govorite o sovražnikih!«

»Ne razumem, gospod.«

»Dobro, čemu potem govorite o stvareh, ki jih ne razumete! Na čiščenje nohtov se razumete. Vidite, pri nas na fronti ponavadi ne strižemo nohtov, ker jih rabimo za lov na uši.«

»Gospod poročnik, prosim — jaz si prepovedujem.«

»Kako, prepovedujete si, da bi Avstrijci imeli uši, ali —?«

»Ne, ne, sploh to grdo besedo v svoji prisotnosti!«

»A, saj res, oprostite! Klanjam se vam, gospodična.«

Stopil je na cesto. Benvenutti mu je rekel:

»Slabo kaže, gospod poročnik.«

»Nič ne bo hudega, potolaži se.«

»Pravijo, da so delavci lani 1. maja hoteli zažgati skladišče za municijo.«

»Tako? Ne bo nič hudega.«

Ordonanca mestnega poveljstva je privedla gospoda z visokim cilindrom. To je bil civilni komisar.

»Vara che canna, canna, canna,
Vara che canna, canna, canon!«[1]

je zapela skupina hudomušnih Tržačanov.

»Kaj je prišel k pogrebu?«

»Osel, kaj govoriš, revež je — ti čelado, on pa "canno".«

Veter je donašal zamolklo kričanje in petje. Godba je igrala veselo koračnico.

»Prihajajo,« je kriknil ves preplašen civilni komisar.

»Kdo?«

»Delavci, delavci prihajajo.«

»No, in —?«

»No in — ali so puške sploh nabite? Bajonetov ljudje še nimajo na puškah.«

»Prosim, gospod, ne skrbite za stvari, ki spadajo izključno le v moj delokrog. Pomirite se; jamčim vam, da se ne pripeti nič hudega.«

»To so divjaki, ti s fronte,« je mrmral komisar.

Daleč tam doli na početku široke ulice so prikorakale prve vrste z rdečimi praporji. Tham je zadivljeno gledal plapolajoče praporje, dvigajoče se iz okostenele množice, dvigajoč se k solncu visoko, misleč na tiste sile in tiste misli, ki so ga gnale še v onih davnih časih v široke vrste pod te rdeče zastave. Množica se je hrumeč boljinbolj približevala. Ljudje — vojaki so nagonsko rili vkup ob vhodu v delavnico. Zvrstili so se neredno drug k drugemu. Tham pa je zamišljeno zrl v maso, ki je šla kakor široka, mirna reka enakomerno svojo silno, simbolično pot.

Množica je bila že čisto v bližini, ko je stopil Tham k stotniji, jo razvrstil in ji zabičal, da ima slušati izključno njegova povelja.

Tedaj pa je stopil k njemu komisar in je rekel:

»Razženite množico!«

»Pustite me, prosim, na miru!«

Množica pa je pritiskala.

»Zakaj so ti vojaki tukaj, ti golobradci?«

»Da, da, zakaj so tukaj?«

»Kaaaj? Vojaki? Streljati hočejo!«

»Bajonete imajo!«

»Doli z armado!«

»Doli z vojsko!«

»Končajte prelivanje!«

»Proč, vojaki, proč od tukaj!«

»Proč, proč,« so ponavljali tisoči.

»Morilci! Udarimo!«

»Halo, dajte!«

»Kaj, vraga, čakate?«

Zadnje vrste so pritisnile na prve, ki se niso prav upale naprej, temno sluteč, da ni razlike med njimi in temi vojaki, da so eni kakor drugi enaki trpini. Vojaki so stali kakor strahovi v zelenih železnih čeladah, z ročnimi granatami in bodalci ob pasu. Masa je valovila. Transparente so porinili čisto v ospredje. Nekdo je zavpil:

»Smodnišnico v zrak!«

»Doli z vojno!«

»Gospod poročnik,« je jecljal komisar, »za božjo voljo, ali hočete, da nas vse pobijejo?«

Tham se ni zmenil zanj. Vojaki so krčevito držali nenabite puške in s strahom gledali v poročnika. Nekateri so jokali. Tedaj pa je stopil pred množico Tham in zaklical:

»Posluh, prosim!«

»Doli ž njim!«

»Udarite vraga!«

»Dajte ga!«

»Gobezdal bi nam golobradec, lejte ga!«

In mimo njegove glave je prifrčal oster predmet, ki je zletel skozi okno v stanovanje vratarjevo. Iz množice pa je stopil naenkrat star človek v modri ključavničarski obleki in se podal na vrh stopnic pred vhodom v stanovanje vratarjevo.

»Sodrugi!« jih je nagovoril.

»Živio Bragiel,« je zavpila množica.

»Sodrugi,« je nadaljeval starec, »spametujte se! Ali hočete, da teče kri brez potrebe?«

»Dol ž njimi!«

»Zakaj pa izzivajo!«

»Zakaj stojijo tam? Tisti golobradec.«

Starca so zvlekli dol. Silna množica je tlačila prve vrste naprej z neodoljivo silo. Tham je bledel, zroč v razkačeno množico, izgubljajoč upanje na mirno rešitev. V tistem trenutku pa je nekdo izmed množice zagnal kos opeke proti njegovi glavi. Trušč je naraščal, zavzemal je široke dimenzije po obsegu in po sili — kakor trušč vojakov – naskakovalcev, ki zavzemajo sovražne postojanke nemoteno, skoraj brez odpora sovražnikovega. Trušč se je spremenil v vihar. Prve vrste so bile potlačene že tako daleč, da si niso stale z vojaki niti korak narazen. Nekateri iz množice so že grabili za puške.

»Ubijte, pohodite, udarite!«

»Udarite!«

»Udarite!«

Opeka je podrla na tla starca-vojaka.

Tham je vzplamtel kakor kri in pobledel kakor smrt. Srce mu je rezala silna bolest, kajti sedaj ni šlo več za njega samega. Šlo je za dvestopetdeset nedolžnih vojakov, ki bi jih množica z njihovim lastnim orožjem ugonobila. Videl je, kako se je zvrnil starec, kako je brizgnila kri kakor vodoskok visoko, kako so se zaprle okrvavljene oči. Komisarja so tudi že podrli.

Skočil je. Iztrgal je iz rok mlademu delavcu rdeč prapor in stopil tja, kjer je stal prej Bragiel. Snel je kapo in z orjaškim, vse rezajočim glasom je zapel refren po vsem svetu vsemu delavstvu znane pesmi:

»Junaki, vsi na dan,
razvijte prapor rdeč!
Naprej, naprej, naj robstva moč
razbije duha meč!«

Sam je zapel in vse je umolknilo. Veter je pokril z rdečim praporjem njegovo telo. Kakor noč je bil mir, ki se je razlil preko tisočglave množice. Kape in klobuki so padli z glav tisočev, in tisoč in tisoč glasov se je združilo v silno pesem:

»Vstanite, bratje, urno, smelo ...«

Z odkritimi glavami so stali, on pa na visokem mestu z rdečim praporjem ovit. Moštvo je stalo kakor okamenelo s puškami ob nogi.

»Sotrpini,« je pričel Tham, »jaz sem danes napravil križ preko svojega življenja in trpljenja, ker sem ves vaš, ker pomenijo naši rdeči praporji ljubezen, ne pa krvi, ker pomenijo naši rdeči praporji tudi žrtev. Sotrpini, kar ste storili, ni bilo potrebno! Žrtev leži! Žrtev, ki je vaš sotrpin! Ali ne ločite obleke od človeka in narobe? Ali ne vidite karnevala, ki ga je vprizorila utelešena nemorala desetorice evropskih blaznikov — bogov? Sotrpini, treba je, da se učimo spoznavati ljubezen in ljubiti. Naša pot in pot našega sovraštva je samo ena: organizirati moramo ljubezen, ki druži vse sotrpine in na drugi strani bo ostalo — deset blaznikov sveta. To bo obenem tudi maščevanje in uspeh! To pot hodite, bratje moji!«

Še enkrat je povzel pesem, še enkrat je zaorila silna pesem, še enkrat so se sklonile sive in mlade glave k tlom in silna množica se je razšla na vse strani. Predno so bili odšli poslednji ljudje, je prijahal eskadron konjenice, ki je pa našel skoraj prazen trg, kar črnemu ritmojstru očividno ni bilo všeč.

Thama je častniška patrulja odvedla v garnizijski zapor.

II[uredi]

Kolonija Jermiovka je dolga ruska vas na fronti. Dne 26. junija leta 191.. ob sedmih zjutraj se je zgodil tam zločin. Torej okroglo dva meseca po tistemu dnevu, ko je poročnik Tham rešil bogve koliko ljudem življenje v L..u. Ta dan je stalo za vasjo na strelišču vse moštvo cele divizije v velikem četverokotu. Bilo jih je nekoliko tisoč. Na sredi četverokota je pa stal častniški zbor divizije s poveljnikom divizije, feldmaršallajtnantom pl. Konjikom. Častniki so nervozno stopicali na mestu. Istotako moštvo, ki je v glasnih vzklikih dajalo svojemu sovraštvu, nezadovoljstvu, svojemu revolucionarnemu mišljenju in čustvovanju duška. Mrmralo je in preklinjalo. Zaman so se trudili podčastniki — njihovi neotesani glasovi, njihovo vpitje je padalo v vodo mrmranja in se je tam potapljalo. Divizionar je bil razkačen in najrajši bi bil dal postreljati te tisoče — v ljudi preobražavajočih se bitij.

Prikorakalo je dvanajst od pete do glave v novo obleko oblečenih mož. Na čelu jim mlad častnik. Postavili so se v dveh vrstah pred častniški zbor, obrnivši se proti tisti strani, ki ni bila od vojaštva zaprta. Sami mladi, zali obrazi, z znaki ostrih strelcev na prsih. Njihovi obrazi so bili resni, bili so sovražno oblikovani v napetih potezah in starikavih gubah.

Pripeljali so Thama. Častniška patrulja je v svoji sredi vodila poročnika Thama. Stopal je kakor po navadi, divizija je utihnila, kajti ni bilo skoraj v diviziji moža, ki bi ne bil poznal Thama in bi ga ne oboževal. Tham je čutil to občudovanje in vedel je, da bi zadostoval en sam vzklik, in cel častniški zbor bi bil uničen. In vsi, ki so ga občudovali, so pričakovali tistega vzklika, in mnogo jih je bilo, ki so trdno verjeli, da bo izpregovoril, da bodo njegove besede spojile zavest in ljubezen, prebivajočo v teh tisočih, v gigantsko silo, ki je brez vezi tako majhna in tako plaha.

Stopal je mimo častniškega zbora. Obstal je trenutek, da bi pogledal svoje prijatelje — toda nikdo ni prenesel njegovega pogleda. Vsi so sklonili glave k tlom. Tudi divizionar.

Zasmilili so se mu.

»Reveži,« je šepnil.

Tedaj je vendar stopil predenj divizionar in ga vprašal:

»Ali veste, kaj se ima danes zgoditi?«

»Gospod, vprašujete očividno, ker ste v zadregi.«

»Obsodbo so vam prečitali že danes zjutraj?«

»So.«

Pristopil je k Thamu čokat mož in mu je odstrigel zvezdo na levi in na desni strani ovratnika, kajti Tham je bil tudi degradiran. Tham se je nasmehnil in pogledal vprašujoče pl. Konjika. Divizionar je dobro razumel ta pogled, a vpričo teh oči je bila njegova glava tako prazna, da je zaman taval, iskajoč oporišča svojemu duševnemu življenju, ki je ležalo v njem kakor pošastno oblikovani, raztrgani, po širokem nebu podeči se oblaki.

In zopet je Tham ponovil:

»Reveži!«

»Gospod,« stopil je bližje k divizionarju, »prosim vas, napravite konec komediji!«

»Konec!« je zapovedal obrnjen proti poveljniku dvanajstorice.

Moštvo je stalo še vedno tiho, nepremično, ker ni ničesar slišalo, a nagonsko je razumelo in slutilo, da je on v premoči. Videli so, kako so sklonili glave vsi tisti, ki so stebri sistema. In — ali nismo mi tudi stebri sistema? so se plaho vprašali. Mnogo jih je odgovorilo, mnogo jih je pa šlo preko prvega vprašanja na drugo: Kaj pa moja žena, moja deca, moja mati? Tako je bilo tisto važno vprašanje pri mnogoterih že pri slabotnem porodu ubito.

Tudi on je imel mater. Celo mater, ki je živela že nekaj let edino od njegove podpore. Ljubil jo je — pa je šel vseeno preko nje k cilju, kajti vedel je, da on ni rojen za svojo mater, ampak milijone mater in zato je zahteval od svoje matere, da postavi sebe na eno stran tehtnice, dvesto ali še več mater, in morda še enkrat toliko otrok na drugo stran, da vidi in spozna, če ni bilo njegovo dejanje edino pravično in absolutno dobro. Če bi tega ne znala, tedaj bi moral iti mirno mimo nje. Gledal je tistih desettisoč ljudi in zavedal se je, da misli morda samo sto ljudi med tistimi desetimi tisoči, kakor on misli. A vsi, ki so si znali dati odgovor na tisto prvo vprašanje ne samo z mrtvimi besedami, ampak z resničnim, v kri in meso prešlim doživetjem, so občutili, da so postali v tistem trenutku ljudje, in vedeli so natanko, kakšno mora biti, in kakšno bo od tega trenutka dalje njihovo življenje.

»Vršite svojo dolžnost,« je zapovedal divizionar ostro.

Poročnik Kapussi, poveljnik dvanajstorice, je komandiral "Laden, la-det!"[2]

Vojaki, ki so izvrševali to povelje tako natanko, kakor bi bil en sam mož operiral s puško, so v tem trenutku popolnoma odpovedali. Enemu je padla celo puška iz rok.

»Zavežite mu oči!« je zarjovel razjarjen pl. Konjik.

»Prosim, ni potrebno,« je odgovoril Tham.

Možje so nabijali puške z naboji in tistega nesrečnega mečkanja ni hotelo biti konec. Divizionar se je ves razjarjen vrtel sem ter tja, častniki so gledali v tla. Moštvo se je smejalo, deloma mrmralo, nekateri pa so se zagledali v obraz Thamu in nič niso ne videli, ne slišali.

Končno je vendarle uspelo dvanajstorici, nabiti puške, in ko je na povelje prva vrsta pokleknila in s puškami namerila, je stal Tham mirno, gledal je v cevi in računal, kam katera meri; dve sta gledali naravnost v njegove oči. Videl je vizirno črto, ki je peljala od njegovega očesa preko rožička na koncu cevi in vdolbinice na početku cevi naravnost v desno oko vojaku, ki je meril.

Vojaku je puška omahnila.

»Strahopetci, strahopetci!« je tulil divizionar.

»Napravite vendar konec,« je zakričal star vojak na desni strani kareja, »napravite konec, mrhe!«

»Ogenj!« je kriknil z visokim glasom Kapussi.

Tham je zaprl oči.

A zaman, kajti niti en strel ni počil.

Tham je odprl oči in pogledal na množico, ki se je zgrnila iz vrst v velik klopčič in pomešala v svojo sredo divizionarja in zbor častnikov.

»Mir — mir — mir — red!« so vpili preplašeni častniki. Brezuspešno. Zver je divjala v široki masi, in masa je osredotočila vse svoje sile proti sredini. Zver je stiskala svoje kremplje v grozeče maščevalne pesti in silila z besnim tuljenjem v sredo, kjer je bil častniški zbor. Nekoliko sto jih je že zbežalo v bližnje gozdove.

»Mir — mir — red!«

Zaman! Potopila so se proseča povelja v morju sovraštva.

»Bratje!«

Klic se je razlegal preko črnega mravljišča kakor tenki glas zvona, in masa je umolknila.

»Bratje,« je ponovil glas, »naše rdeče zastave so rdeče iz ljubezni, porojene v krvi in solzah! Naše rdeče zastave ne pomenijo sovraštva, one so simbol naše žrtve! In, bratje moji, ne umejte me napačno ob moji poslednji uri — stopite v karè!«

Stopili so, kakor so stali, vsi okameneli so zrli v človeka, ki je stal na sredi in govoril:

»Bratje, nikdo med vami me ne more rešiti. Glejte, vidite te bregove naokoli? Ne bo minilo pet minut in od tam bodo sipale strojnice med vas smrt, in mesto enega edinega življenja, bo tisoč mrtvih. Bratje, resnično vam pravim, če bi vaših tisoč življenj moglo rešiti dvatisoč drugih, tedaj bi dejal: Umrite! Pozdravljeni, bratje, še pride čas!«

Obrnil se je proti častniškemu zboru in zavpil z zvenečim glasom:

»Šest častnikov — v vrsto!«

Stopilo je šest mladih častnikov.

»Dvignite puške!«

Dvignili so puške.

Stopil je dvajset korakov pred nje in pogledal šestorico, ki je delala kakor obsedena. Gledal jim je v oči in zapovedal mirno — tako mirno, da ni bilo mozga, ki bi ga ta mir ne zbodel v dno možgan:

»An — Feuer!«[3]

Šest pušk je počilo, šest krogel je predrloi glavo na čelu, ravno med očmi. Zvrnil se je in šest častnikov je padlo onemoglih na tla. V tistem trenutku je plaval visoko v zraku ruski zrakoplov.

Spustil se je predrzno nizko in zagnal bombo, ki se je razpočila z grozovitim pokom. Razbežali so se v gozdove na vse strani.

On pa je ostal sam sredi širne poljane, nad njim plavo nebo, pod njim rjava zemlja.

Opombe[uredi]

  1. Znana pesem zbadljivka v tržaškem narečju, po naše; Glej, kakšen cilinder — kakor top!
  2. "Nabijte puške!"
  3. »Nastavite puške — sprožite!«