V svet

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V svet...!
Semen Semenovič
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 1 (7. januarja) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sicer se je splošno govorilo, da stara Polona ne bo dolgo, a da bo tako hitro zapustila svet, tega nihče ni mislil. Pa je le morala umreti, dasi bi bila menda Se rada živela. Kaj hočemo, naduha j« naduha . ..

Tako-le v jesen je bilo. 8olnoe je prijetno ogrevalo poBlavIjajočo se prirodo, hladna sapa je \6la in otrceala rmeno listje raz drevje. Dan na dan so se videle visoko nad gorami jate odhajajočih ptie. Rastlinstvo je polagoma venčlo — vsa priroda ae je oblačila v rjavo obleko. Nekako čudno je človeku pri srcu v pozni jeseni, ko gleda, kako vse gine in mrje, kako se obletava listje, tesno mu je v prsih in misel na smrt mu stopa iivahnejse pred oči, kakor sioer.

Ista tiha žalost je legala na vroe menda tudi pogrebcem stare Polone, ko so stopali po hribu proti cerkvici sv. Matka. Tiho se je pomikal sprevod, pogrebci so gledali v tla in molčali. Le hripavi glas beračioe Pite, ki je z zategnjenim, skoro jokajočim glasom molila rožni venec, je motil resno tišino.

Po vaaki čeičenasimariji, ko je P»ta slovesno potegnila

»Bog se usmili rajne Polone !< se je začulo med

Sepetajočo molitvijo pogrebcev bolestno ihtenje. — Za krato je stopal Šibek, morebiti dvanajstleten deček in milo jokal. Vsakokratno iateaovanje rajnke mu je izvabljalo nove solze na gladko, nikakor kmetsko lice . .. Počasi so dospeli pogrebci do cerkve, kjer so počakali duhovnika. Kma'u je dospel sivolas starček. Žalostno so zvenčle poslednje duhovnikove besede, milotoftno je brnčl mali zvonček v zvoniku — in boestnejse je ihtel deček . ..

Ne vem, če je bil kdo v bližnjih vasčh, da bi ne bil pcznal stare Polone. Saj si jo lahko videl vsakih Štirinajst dnij, ko je hodila s koSaro na glavi od kise do hifie. Tržila je namreč stara Polona z jajoi in kokosimi, katere je vozila v Trst. V dveh tednih je navadno obrala, vsa m<šA sela in pokupila vsa jajca, kolikor si jih niso prihranile gospodinje za domače potrebe. Potem pa je naložila svoj voziček in »e napotila v Trst, Ko je prodala, je prišla domov is začela iz nova svojo biro.

Nikdar pa ni prUla stara Polona prazna iz Trsta. Da, često je peljala domov še težj[e, ko od doma, Vofila pa ni sama sebi — oh, ona nj potrebovala veliko — ampak za malo plačo tudi svojim sosedam.

Bilo je neko popoldne, kp je sopihala stara Polona s svojim vozičkom po VinaSkpnj klancu. Ljudje so jo srečavali in ogovarjali tako ali tako. Ogovarja se različno. Ali Polona je večin, ma molčala, k večjemu je zamrmrala kaj nerazumljivega med zobe.

Ljudje so se ozirali za njo in zmajevali z glavami. Čudno se jim je zdelo. K?ko bi se jim ne I Saj je bila Polona vselej zgovorna in priljudna, včasih morebiti Se preveč. Danes pa molči kakor veliki petek zyono\i. No, km»lu se je po va^6b raznesla novica, da je pripeljal^ stara Polona is Trsta malega fantiča.

»Imaš Tržačana, tržaškega najdenca, ali kali?« ispraševali so jo ljudje. »Bog, da ga imaqa, vfeaj mi ne bo tako dolgfas zdaj, ko bom vedno doma.«

»Torej ne pojdeft več v Trst?«

Ce Bog dft, ne. Stara sem, težko hodim. Nekaj sem si že prihranila, da mi ne bo treba stradati.« — In res ni videla stara Polona od takrat nikoli več tržaškega mesta. Doma je sedela, ujčkala malega Konrada, učila ga hoditi, govoriti, moliti, vedno, vedno ga je imela pred očmi. Pa je bil tudi lep, prav prijazen njen Konradek. Le mi otročaji nismo mogli trpeti Poloninega Tržačana. Preveč gospdski se nam je zdel. Tista Šibkost in bledost nam ni ugajala.

SIcer p« je bil Konrad tih in ponižen deček. Ko je začel hoditi v fiolo, bii je tudi vedno med prvimi. Kaj bi bilo moglo bolj razveseliti staro Polono, ko pohvala, katero je slišala od učiteljev in drugih ljudij ! Saj ga je ljubila, ko senico svojega očesa.

2e je bil deiek odpravil fiolo in Polona je jela skrbeti, za katero rokodelstvo bi bil deček najbolj sposoben, ko ji je smrt pretrgala vse namene in želje. Naduha, katero si je nakopala na svojih potih v Trst, jo je spravila v hladni grob.

Konrad je bil nakrat brez »matere«. Ni torej čudno, da se je deček solsil, bridko solzil za materino krsto. Kdo bi ne jokal v takem stanju! Ali*ne samo skrbne krulne matere, ampak tudi dom, hrano, vse, vse je izgubil ubogi deč,ek s staro Polono. Druzega mu ni kazalo, ko sapustiti domačo kočo in iti v svet, iakat si službe. Toda kaj bo dedek pri dvanajstih letih I . . .

Prifiedfii domov od pogreba je sedel Konrad na črvivo klop in premišljeval... Velika, očrnela ura na steni je stala. Ko je preminula stara Polona, prenehala je tudi ona svoj tik-tak. Smrtna tišina je vladala v sobi, le brenčanje muh se je sliialo.

Dečka se je polotil nekak strah. Oh, ta tišina, — kakor bi bival duh rajnice v Staniči, in1 to brenčanje arah, — kakor tamolkli mrtvaški spevi...

Skoro bi bil pobegnil deček is sobe, da se ni spomnil rajne »matere«. Oh, saj mu je bila tako dobra, tako ga je ljubila ia negovala, ne, ne: ona ga ne more sovražiti po smrti! Zakaj bi se je torej bal? 2alostno gleda deček okoli sebe. Tam-le pri peči je navadno sedels, a on je stal ob nji. Tam mu je sklepala v nežni mladosti ročice, učila ga delati križ in moliti prve molitvice. Ondi mu je bila pravila prlpovesti, one laične pravljice, katere je poslušal i tako pohlepnostjo. Ia deCA jo je tudi večkrat kij izpraSeval. Ali je ni nekoč vpraial tudi po očetu? Konrad se zdizne pri tem Spominu. — 6e vedno mu zvenč po uSesih one Poloniae besede: »Mfllči; kadar boS velik, pa ga bos videl. Tvoj oče je visok gospod.«

»Gospod, gospod, oče, moj oče . . .!« je mislil deBek, ali vsa stvar se mn je zdela nerazrešljiva zastavica. Nekaj tasa je še premišljeval, naposled pa ga je premagala bolest.

•Mati, mati . . .« je zaihtel bridko, ter si pokril bledo lice. Zopet je pogledal po stanici, toda vsak pogled ga je ranil boleatnejSe * dno duše. Vsaka stvar ga je spominjala na dobro »mater«.

»Ne* ne, lukaj ne bom, tukaj bi umrl od žalosti. Veaksi gr«m, drugam, v sret...!« Deček si je obrisal lioe in snel s klina staro torbico, stisnil v roko palico in se odpravil ? svet, iskat si službe . . .! Za vasjo je odSel po stranski poti, prestopil kolovoz, ki pelie med njivami, in prišel v mal gozd. Jesen jp gospodarila med gozdnim drevjem. Gole so kipele bele breze v zrak. Tožno so stali orjaveli hrasti med krivenčastimi bflri in resnimi smrekami. Vse polno ormenelega Uga je ležalo po tleh. Veter ga je raznaSal po kotlinah.

Ob potu je atal križ. Deček je dospel do njega in obstal pred njim. Ozrl se je v razpelo. Tako mdo in ljubeznivo ga je gledal krisani Zveličar, da je deček nehotč poklekuil in sklenil roki k molitvi. Čim dslje je molil, tem ložje mu je bilo pri srcu. Ves se je vtopil v molitev. Gledal je v krvavo obličje Križanega in zazdelo se mu je, da se mu Zveličar nasmihava, da mu govori; »Sedaj si moj, jaz te bom varoval, jaz te bom včdil in te pripeljal k sreči...«

Ves zatopljen v molitev ni zapazil, da se mu približuje tuj gospod. Nepremično je zrl v razpelo, od časa do časa je iztegnil sklenjene roke proti križu. Tujec, stopivSi iz gozda, ja postal, potem pa se polagoma približeval klečečemu dečku.

Videč ga v tako iskreni molitvi, hoče tiho dalje, aH nakrat se deček vzdratni, začudeno pogleda tujca in povesi oči.

»Dobri deček, povej mi, kako se imenuje ta vas?« izpregovori tujec.

»Sinovica je to, gospod«, reče Konrad nekoliko zmeden.

•Morebiti všš za županovo hišo?« vpraša gospod dalje.

•Ono belo poslopje v sredi vasi je županovo; no, od tukaj se ne vidi. Ako hočete, vam pokažem.«

•Prosim, dobri otrok.« Konrad popolnoma pozabi na svoj prejšnji namen in veselo odide s tujim gospodom.

•Čegav pa si, ia kam si namenjen?« vpraša med potjo tqjec Konrada. Konrad malo pomolči, potem pa nakrat bridko zaihti.

»Kaj pa ti je, revček?« vpraša gospod skrbno.

»Jaz, — jaz, sirota«, ihti Konrad.

•Morebiti so ti umrli mama?«

»Umrli — umrli, danes so jih pokopali.« Pri teh besedah Se bridkejše tajoče.

»Ali imaš očeta še živega?« Deček umolkne.

•Ne vem; se nikoli jih nisem videl«, reče za nekaj časa.

Tujec se zamisli pri teh besedah. Roko položi na čelo in se zaporedoma ozira na dečka. Od vseh stranij ga ogleduje, nato ga vpraša: »In ti niso mama nikoli povedali, kje so oče?« »Nekdaj so rekli, da so oče da so moj oče velik gospod.« Pri teh besedah se oz.č deček na tujca in rdečica ga oblije.

»Tako, tako velik gospod . . m r m * tujec, pogledujoč dečku v obraz. »Prav oni obraz . , . res . . . bomo videli«, misli sam pri sebi. Med tem dos^eta do župana.

»Počakaj malo tukaj!« To rekši, odide tujec v luio. Konrad sede na klopico ob zidu.

Dolgo časa ni tujca iz hiSe. Konrad slifii od znotraj tujčevo in Zupanovo govorjenje, ali ničesar ne razum«. Slednjič se zaslišijo v veži hitri koraki. Iz hiSe plane tuji gospod, objame Konrada in zakliče: »Moj sinček, moj Konrad . . . naSel sem te, - vendar sem te nstel « Solse veselja mu tekd po obrazu. Takoj ae je raavedelo po vasi, da je prišel iz Trsta oče Poloninega Trtaftana. Povsod se je govorilo o njem, kako imeniten in bogat je, a vendar priljuden in igo- /oren. Daroval je bil v občinsko blagajno dvajset goldinarjev za reveže. Samo dobro se je govorilo o njem. Čez nekaj dnij pa je odSel tujec s Konradom v daljno tifaSko mesto . . .

Od takrat ni nihče ved slidal o Konrada, nihče o njegovem očetu, samo župan je pravil v poznejših letib, da je Konrad imeniten trgovec v Trstu. Počasi so pozabili ljudje nanj, morebiti bi bili pozabili tudi ns Polonin grob, da ni vstal nekoč na njem visok kamenit spomenik, na katerem se je čitalo tudi: »Svoji oskrbnici hvaležen rejenec.«