V stiski

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V stiski
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod, 12. 10. 1907, (40/237), 1
Viri: dLib 237
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Zdaj pa ne pride nihče več noter!« je ljuto že tretjič vzkliknil suh umirovljenec s črnimi naočniki in žoltim obrazom v natlačenem vozu državne železnice.

»No, dve urici že še potrpimo!« je dejal okrogel rdečelic mesar, ki si je venomer brisal potno čelo in se hinavsko veselil, da se je sopotnik tako jezil.

Suhač se je namrdnil, zamrmral nekaj nerazumnega in gledal po sopotovalcih. Njemu nasproti je čepel polmestno opravljen mladenič med debelim mesarjem in rejeno žensko ter v potu svojega obraza občudoval prsato dekle na drugi klopi. Čelo je krasotici pokrival tak nebeško lep frufru umetno nakodranih las, kakršnih je žalibog le malo pod solncem in tudi pod luno. Lepa ošabnica pa se ni prav nič zmenila za ljubezni lačne poglede nesrečno navdušenega častilca; opazila je bila, da se drži fant preveč prihuljeno in zgrbavščeno. Na desni hudega upokojenca sta sedela ljubček in ljubica z dežele. Bila sta mirna in tiha, zakaj njima nasproti je ždela sestra ljubečega dekleta, zlogleda punčara, zaradi osebne grdobe in puščobe obsojena na dosmrtno tercijalstvo in škripanje z zobmi. Vedela sta, da bi ju vohunka zatožila doma o vsem, kar bi videla ali slišala zaljubljenega.

»V Ljubljani zdaj pridno zidajo, v Ljubljani,« je izpregovoril zadovoljni mesar po kratkem molku.

»Kaj pa, kadar pozidajo vse?« je vprašal kmet.

»Nič se ne bojte, oča,« je odgovoril debeluh. »Ljubljansko polje je nazarensko dolgo in široko. In če zazidajo tudi to, naj ga pa! Pa razkopljejo Golovec! Slišal sem, da ga preneso na sam Triglav gori.«

Umirovljenec je zarenčal posmehljivo.

»Petindvajset gorkih si dam precej našteti na svoje oblečene in napete hlače, če mi kdo dokaže, da nisem res slišal tako. Golovec ima prav toliko metrov, kolikor jih manjka Triglavu do tri tisoč. Zato bi bilo dobro, če bi prestavili Golovec ali pa kaj podobnega na vrh Triglava. Triglav je lepa gora in vredna svojih tritisočih metrov, kajne, očka? In če bi imel jaz zadosti denarja, bi kupil svileno slovensko zastavo, tako dolgo, da bi segala po vseh slovenskih deželah in bi jo zasadil na vrhunec Triglavov, da bi vihrala daleč, daleč naokrog, sovražnikom v jezo, meni pa v nepopisno veselje!«

Upokojenec je molčal srdito. Vlak se je ustavil.

»Le noter, le noter!« je vabil izprevodnik ljudi ob nabasanih vozovih. »Le noter! Prostora dosti!«

»Tukaj je že vse polno!« je kričal umirovljenec in pihal kakor nesrečno oženjen gad v pasjih dnevih.

»Vse polno?« je dejal izprevodnik. »Potem samo še dva tu noter! Le stisnite se malo skupaj! Zato ne velja nič več, če se jih vozi več!«

Prišelca sta komaj, komaj sedla. Možicu s črnimi očali so se od jeze tresle roke, kakor prehlajenemu backu rep, zaljubljenca pa sta se veselila občne stiske. Tudi prihuljeni mladenič je bil zadovoljen; zdelo se mu je, da se mu v tej ženi med debelim mesarjem in okroglo možakarico počasi ravna zgrbani hrbet.

»To je strašno!« je godrnjal umirovljenec, ko je prišel izprevodnik preščipavat listke. »Tako natlačeni se vozimo in v taki vročini!«

»Nič ne marajte!« ga je tolažil kondukter.

»Vsak bi se vozil najrajši sam v prvem razredu in bi zahteval še sladoled povrhu,« je dejal mesar. »Poglejte mene! Kmalu dobim trebuh na štiri ogle, pa zato ne mrmram čisto nič!«

Ko je odšel izprevodnik, je hotel drobnook kmetič použiti jabolko. Zaradi tega bi bila kmalu izbruhnila krvava ustaja. Prepovedali so mu, da bi se še kaj zredil, ker že tako sede v gneči; moral je shraniti svoj sedež zopet v košaro v naročju.

»Le noter!« je popeval prijazni kondukter kmalu potem z zapeljivim glasom. »Prostora dovolj! Dovoljeno je stati med klopmi! Malo stati, to še ni umorilo nikogar! Čim več vas bo, tem hitreje vam mine čas.«

Vstopilo je pet novih potnikov.

Zaljubljenca sta prsi ob prsih, lice ob licu, v prijetni stiski uživala frugalno ljubezen. Med njima in hinavsko sestro je stala široka žena in nehote skrivala njiju srečo. Ob vsakem desetem brzojavnem drogu je vestni ljubimec poljubil dekle na blaženo smehljajoče se ustne. Njiju žareča obraza sta kazala, da je to najlepši dan njiju življenja.

Grbasti častilec ošabnice pa je čutil hude bolečine pri srcu. Najedel se je bil preveč sliv doma in zdaj so ga tiščale v želodcu. V gosti temi svoje zarobljenosti pa si je mislil, da so to tiste pred neznane srčne rane. In bil je dokaj ponosen na svoje tajne bolečinice!

»Prostora zadosti!« je vpil izprevodnik v kratkem iznova. »Na pragih, zunaj pri vratih, je še dovolj prostora! Tam je dober, svež zrak! Tudi lep razgled je na pragu, pa še zastonj! Notri pa ne vidite nič, če niste pri oknu. Kadi se res malo, pa samo v tunelih. Ta dim je zdrav, posnaži nos in pljuča, da je veselje! Človek dobi boljši tek in spi laglje. Ako ima kdo kaj klobas, jih lahko zastonj suši, v dimu, na pragu! Le gor, prijatelji in prijateljice!«

Ko je prisopihal prenapolnjeni vlak na prihodnjo postajo, je oznanjal prijazni izprevodnik veselo novico: »Priklenili so praznih voz za domačo živino. Živio! Zdaj naj pa še kdo zabavlja, da ni nobenega prostora! Kdor hoče, se lahko pelje v živinskem vagonu, mu ne bo treba niti vinarja več plačati kakor za človeške. Pa naj kdo reče, da državna železnica ni nobel! Kaj? Lepo polito je po tleh, zaradi vročine. Človek misli, da je v domačem hlevu in nič več se mu ne toži po domu!«

Zaslepljeni popotniki pa so mrmrali in godrnjali na glas.

»Molčite vendar!« jih je svaril mesar, zadovoljni Kranjec. »Molčite, sicer pride še kaj v časnike! Siten državni poslanec utegne to brati in zbadati ministra, in ta nam vzame naposled železnico. Slovenci smo res nehvaležen narod in nismo nikdar zadovoljni!«

Pred ljubljanskim kolodvorom je videl mesar ves presenečen, da je prej tako prihuljeni in grbasti mladenič, zdaj lepo raven kakor sokolski predtelovadec, ves srečen spremljal prej tako neusmiljeno lepotico. Pokazal je parček umirovljencu, ki se je čudoma čudil temu čudežu. Moža sta šla takoj v bližjo gostilnico bratovščino uganjat.