V puščavi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kit Hubad pripovedke III. zvezek
V puščavi
Hubad Fran
Lov na medveda v severni Ameriki
Spisano: Vesna Jereb
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V puščavi

Iz Kordofana, ki se razprostira kakor zelenica v puščavi med Visoko Nubijo in Darfurom, hotel je potovati trgovec z nekaterimi svojimi sužnji v Egipet, da bi zamenjal živo svoje blago z obilim dobičkom za druge trgovino. Pot ga vede po neiz¬merni peščeni pustinji Koroški. Oprezen je vzel s seboj potrebnega živeža, posebno dateljnov, suharčkov, leče, čebule in polnih mehov vode. Tako preskrbljen od¬potuje s svojo karavano. Ali komaj mine osem dnij, pride sam. brez velblodov, brez sužnjev, brez blaga v El Obeid, v glavno mesto Kordofansko. Ni bil več čil in čvrst, kakeršen je bil odšel, ampak ži¬vemu kostenjaku jednak, upehan, divjega pogleda, kakor bolan na duhu; govoril je nerazumne besede. Šele za nekaj dnij počitka okreva toliko, da se dobro zave in more poročati prijateljem o nesreč¬nem potu. ,,Ni ga Boga razven Boga, in človek se mora klanjati najviši volji; moja nesreča je bila zapisana v knjigi usode, kako bi ji bil mogel uteči? Vsi veste, prijatelji, saj ste me videli, kako sem odpotoval iz El Obeida; zdravi, krepki sužnji so me obkrožali, mnogo lepih velblodov je bilo bogato obloženih z blagom; mehovi za vodo so bili polni in dobro za¬vezani; veselega srca sem se mogel odpraviti na pot, katero sem bil hodil že trikrat. Vročina je bila sicer velika; ali vajeni smo bili težav, poznali smo pustinjsko solnce, upirali se žarkom njegovim. Ja¬hali smo počasi in molče, da smo varovali moči in nismo budili žeje. Drugi dan nas je vedla pot pet ur čez kamenite griče in ozke kamenite soteske proti studencu El Mora. To je sicer velik in globok stu¬denec, ali v njem je bilo le nekoliko blatnega ostanka. Zvečer dospemo srečno v vodoviti Vadi, katerega ohranja AUah svojim vernikom vedno zelenega, da na¬hajajo tam miru in krepila. Tretji dannam jebilona levi strani sivo, bledo granitno kamenjeNubijskedežele. To je dom orlov injastrebov, ki so prežalilačni, ali ni padlo kako živinče, ali nismo zaklali katerega. Toda Allah nam jebil skazal milost; krepko hodimo dalje. Tretji danse nam izgube goli hrbtovi izpred očij; peti dan nas je ob¬krožalo nepregledno suho zemeljsko morje. Vročina je bila vedno hujša; ali poznal sem pot že prej dobro, mogel sem tolažiti sebe in svoje sužnje, da najdemo še pred solnčnim zapadom kotel vode, katero nam je pripravila priroda sama, da okrepča žejnega pot¬nika in zbira vodo, katero pošilja Allah. Meh za mehom smo že bili izpraznili, le varčno sem smel dovoliti, da se odveze nov. Velblodi so že morda poznali kraj, kjer se napajajo; sami so pospeševali korake. Ali zel duh prevara živali in ljudi. Posoda je bila prazna in suha. Obilica velblodjeka okolo studenca je pričala, da so tu pred kratkim počivali Beduini. Tudi mi prenočimo tu, ali videti smo mo¬rali, da se je skrčilo število naših mehov na pol. Zjutraj na vse zgodaj, ko je oznanjal komaj prvi žarek na vzhodu, da prihaja dnevna luč, odpravimo se in potujemo neprestano do poludne. Zdaj je pa bila pošla naša moč; iskali smo sence za zevajočim dromedarjem in pod razprostrtim šotorom, ali še tla pod nami so žarela, in zemlja je puhtela v nas vročo svojo sapo. Šele ko se je nagnilo zapadno solnce do roba nebeškega šotora in je sipalo menj nevarne žarke na nas, odpravimo se dalje in po¬tujemo, dokler nam črna tema ne zabrani pota. Bil je šesti dan po našem odhodu. Zadnja noč je bila soparna, spanec ni bil okrepčal nikogar. Tes¬nega srca je zasedel vsakdo velbloda, ,,ladjo pu¬stinje", ali žival je stopala le nerada in lena. Veselo srce in navdušenost, ki je bila ostala do sedaj jed-naka, začne slabeti; težko in počasi smo dihali, da bi zajemali več zraka. Rdečkast oblak se je kazal na obnebji kakor ognjeno morje; ta oblak je menda lovil sveži jutranji veter in ga ni puščal do nas. Grozna tišina in grozen mir je vladal po zraku. Potovali smo po žareči peči, ki se je razprostirala pred nami brez izhoda in se grela čimdalje bolj. Zdelo se nam je, da se nam je približalo solnce in nam pošiljalo svoje moreče žarke na glavo. Pesek je žarel; skoro bi bili mogli mistiti, da bode začel goreti. Pripogibal sem se pod težo sopariee. Ako¬ravno sem komaj še sopel in gledal z vnetimi očmi, akoravno je bila polt suha in je pokala kakor suha njiva, vender sem priporočal Allahu svojo rešitev in hodil dalje. Upal sem, da najdem kaj terebint, mimo katerih je šel smrtni angelj, ki se nam je bližal, kakor sem opazoval. Ko so že padali velblodi od same utrujenosti, in sem se komaj še držal po konci na svojem velblodu, približa se nam hitro rdeči oblak, ki je stal do sedaj miren nam na¬sproti: pesek se je razril v svoji globočini; solnce obledi, ali vročine ne izgubi, veter potegne prav hudo. Zdelo se nam je, da nas pogoltne ognjeno morje. Ustna so mi bila suha, lasje na glavi so se jezili, oči so mi kar kipele iz glave. Samum, poslanec smrti, hudobni sovražnik potnikov v puščavi, ni šel mimo nas; zakadi se v nas in nas hoče zadaviti. Prebili smo vse bolečine zavržencev v peklu, klicali Allaha na pomoč. Umrjoči človek ne sme gledati smrtnemu an-gelju v obraz. Zavijem se v burnus in se vržem na tla. .Sužnji store po mojem vzgledu, tudi vel¬blodi padejo sami na kolena in stikajo glave. Veter je bučal hudo nad našimi glavami. Ležali smo dolgo uro med smrtjo in življenjem. Ležeče na žarečem pesku, mučila nas je pekoča žeja. Nikdo se ni upal geniti ah ozreti se; strupena sapa bi mu segla v prsi in ga zadušila, če bi bil skusil vzdigniti glavo. Končno se nam je dozdevalo, da je potihnil veter; potegnem glavo iz plašča in se oziram plaho. Puščava se je pokazala zdaj šele do cela razdejana; itak mrtva priroda je bila videti smrt sama. Velika peščena ravnina z otrplimi valovi je bila videti kakor morje, katero so razorali valovi, ki je pa otrpnelo hipoma. Nebo je bilo mračno, bledormeno; sem ter tja se je pa že kazala čista modrina. Stečem k sužn-njem, da jim naznanim konec nevarnosti. Jeden izmed najslabših je bil tako spehan, da je komaj mogel govoriti; še tisti večer izdihne dušo svojo. Bil je gotovo najsrečnejši izmed nas vseh. Velblodi so bili zopet na nogah, krulili so od samega veselja. Mi pa otresemo pesek, s katerim smo bili posuti, in dihamo prosteje; tudi zrak, čist in jasen, zdel se nam je bolj svež nego pred ne¬vihto, akoravno je bil še vroč. Najprej smo želeli ugasiti gorečo žejo, in jaz sem moral delati na vso moč, da sem odgnal sužnje od mehov, na katere so planili brez pomisleka. Hotel sem prihraniti naj¬boljše in izprazniti le že načete; ko jih pa ogledam, kolik strah! bili so prazni. Skočim k največjemu in najboljšemu, tudi ta je prazen kakor vsi drugi. Tako sem stal sredi puščave. Komaj sem bil utekel strupenemu vetru, že mi je bila druga smrt pred očmi. Brezupnost me obide; pešajo mi čuti, izgubljam pamet. Sužnji, zevajoči od žeje, gledajo me zbegano, prosijo milosti. Gledč na strašno ne¬srečo, proti kateri človeška moč ne more nič, izgu¬bil sem srce, potrpljenje, vso opreznost. Strgam si turban, pulim si brado in zarjovem kakor jezen lev. S sužnji sem klical vode. Žejen sem bil, a kamor pogledam, povsod le suh, vroč pesek; dihal sem sam ogenj. Sužnji še niso umeli Vse nesreče; gle¬dali so me tiho začudeni; mislili so menda le, da si hočem prihraniti vodo za sebe samega; ali še godrnjali niso, saj so videli, da sam obupujem. Hi¬poma se spomnim malega mehu, katerega sem bil spravil pod volnemo plahto na dromedarji. Upanja zvezda mi zasveti. Hitro skočim k živali, plahto in sedlo vržem raz njo, in glej, posodica je bila še polna. Bog je velik in milosten! Meh nastavim na goreča usta, na vso moč in premišljeno se moram braniti, da ne izpijem vse vode. Hitro skrijem in zavarujem, kar je še ostalo vode; nisem smel delj tratiti časa. Skočim na najboljšega dromedarja, ne pogledam ne naprej ne nazaj, pa krenem nazaj po istem potu, po katerem sem bil prišel. Sužnje priporočim Allahu, kaj bi hotel ž njimi ? Za tri dni trdega jahanja pridem blizu grenkega studenca, ali nisem ga iskal, saj sem vedel, da mu je samum posušil vodo. Ali tudi moja voda je pošla. Četrti dan že moja zvesta žival ni mogla ni za korak dalje. Zakoljem dromedarja, slastno se nasrkam njegove krvi. Potem priporočim Allahu svojo dušo in se pripravim na smrt, saj ji nisem mogel uteči. Jedno uro še begam po pesku, kar se zgrudim utrujen na tla. Tako sem skušal riniti naprej, ali kaj je takšen kratek pot proti neizmerni puščavi! Proti večeru se zavij em v burnus in ležem, meneč, da ne vstanem več. Zdajci začujem ropot, kakor bi se bližala ka¬ravana. Bili so trgovci iz Berbera, ki so si naprav-ljali tabor blizu kraja, kjer sem ležal. „Allah je velik!" vzkliknem in se vlečem k njim. Okrepčali so me z jedilom in s pijačo; ali niso mi mogli dati kapljice vode na pot, kaj šele polnega meha. Ven¬der so mi dali velbloda, ki me je prinesel v dveh dneh k vam, prijatelji. Ker nisem mogel gasiti žeje svoje, zadnji dan tudi nisem mogel jesti. Na smrt utrujen sem že končno sedel na svoji živali, skoro sem padel ž nje. Moč mi je zdaj pošla. Ta pot je bila zadnja v mojem življenji. p« embe-ji.