V kavarni
Videz
← Novoletni sonet | V kavarni Pesmi Srečko Kosovel |
Romar pod goro → |
|
- Nate mislim, prijatelj, ki zdaj mogoče sediš
- v malomestni kavarni in sam pred sebe strmiš;
- po ulici gre prižigalec in drami luči –
- tiho vžge se svetiljka in tiho gori ...
- Natakar dremavo naslanja se v kot. Ti molčiš.
- Nemara premišljaš, čemu tu živiš in goriš.
- Pred oknom – odprtim očesom – gorijo luči,
- moja misel jih šteje: glej ena, glej dve, glej že tri ...
- In misel drugam se obrne in vpraša: Kako,
- ni mari vseeno, če sam sem, če nas je več sto?
- Na stole, na mize, biljarde pa lega temá –
- vseeno, vseeno je, če nas je sto ali dva.
- Hej, natakar! Kje si? Kaj ne vidiš? Kavarna temni –
- Odjadraj iz svoje dežele in luč mi prižgi!