V gozdu pri Compiegne-u
| V gozdu pri Compiegne-u Theodor Plivier |
| |||||||||||||
- Znani nemški pisatelj piše nov roman, ki bo obravnaval v zvezi z njegovima prejšnjima romanoma »Cesarjevi kuliji« in »Cesar je šel, generali so ostali« polom in razpad cesarske Nemčije in njene armade 1918. leta. Prinašamo izredno zanimiv odlomek, ki popisuje, kako so med Francijo in Nemčijo sklenili premirje.
I.[uredi]
Zjutraj okoli sedme ure se je vlak ustavil.
Železniški uradniki so odgrnili zastore – zunaj so stale visokopostavne bukve, zvezane z gostim grmovjem. Nobene hiše, nobene postaje, sredi gozda se je bil vlak ustavil. Na vzporednih tračnicah, sedemdeset do osemdeset korakov oddaljen, stoji drugi vlak z belo slano pokritimi strehami, prav tako sestavljen kakor ta, s katerim so prišli. Stewardi, ki jim strežejo pri zajutrku, govore nemško. Erzberger (1875–1921, politik centruma, sin pismonoše iz Buxenhausena, ljudskošolski učitelj, pozneje uradnik, nato politik. 1918. l. je bil zastopnik v komisiji za sklepanje premirja, 1919./21. l. je bil državni finančni minister. 1921. l. je padel kot žrtev hitlerjevskega atentata: ubili so ga, ker je podpisal »sramotile« pogoje premirja. Op. prev.) vpraša enega izmed njih za ime najbližjega kraja. Ta zmigne z rameni in odvrne: »Sem iz severne Francije in ne poznam te pokrajine!« Erzberger vpraša še dva uradnika vlakovega osebja in dobi isti odgovor, ki jim je bil od glasnega komandanta zapovedan. General v. Winterfeldt (pruski general, r. 1867., ki še živi. Op. prev.) domneva, da so v gozdu pri Compiegneu.
Po zajutrku vstopi princ Bourbonski v voz in prinese poročilo: »Maršal Foch je pripravljen, nemške zastopnike sprejeti ob devetih.«
Delegati imajo še dovolj časa. Erzberger se vrne v kabino in si okrtači obleko, tudi drugi urede svoje obleke. Oficirji si pripno redove in častne znake, v. Winterfeldt pripne poleg nemških redov križec častne legije, ki ga je dobil ob neki avtomobilski nesreči na francoskih manevrih. Grof Oberndorff sedi v jedilnem vozu in sestavlja izjavo, ki predlaga takojšnjo ustavitev sovražnega razmerja na vsej fronti.
Nekaj minut pred deveto pridejo ponje. V gosjem redu gredo po deskah, ki so jih položili na vlažna tla, k vlaku glavnega poveljnika zveznih armad. Trije navadni vozovi »Compagnie des Wagon Lits«.
V vozu maršala Focha stoji velika miza, na vsaki strani mize štirje stoli. Nemški zastopniki se morajo postaviti za eno izmed teh vrst s prošnjo, da počakajo. V. Winterfeldt opazuje generalštabne zemljevide zaveznikov, ki so ostali na mizi. Z enim pogledom preleti nevažne spremembe postojank pri Verdunu, tudi zaznamovane puščice, razpostavitve in gibanja na ostalih frontah, ki zaznamujejo napredovanje zveznih armad. Zdi se mu, da je iz zemljevidov razbral, da je umiku nemške sile uspelo priti v nove, zavarovane postojanke.
Točno ob devetih se pokaže za stekleno steno, ki oddeljuje eno stran voza, nekaj gospodov. Takoj nato se odpro vrata. Gospodje vstopijo, dva francoska armadna oficirja in dva Angleža v admiralskih uniformah, spremljajo jih tolmači in ordonančni oficirji. Eden izmed Francozov, majhen, okrog sedemdeset let star mož, se nalahko dotakne z roko svoje čepice in skopo pozdravi – maršal Foch.
Nemški delegati se priklonijo. Zaporednost ceremonij je bila v vseh podrobnostih določena vnaprej. Na maršalov migljaj se obrne tolmač k Erzbergerju in zahteva predložitev listin, ki jim dajejo opolnomočenost. Erzberger jih da preko mize. Tolmač jih vzame in jih preda maršalu, ki se spet umakne skupaj s šefom svojega štaba in enim angleškim uradnikom za stekleno steno, da listine prouči. Ostali ostanejo v vozu. Obrnejo se in gledajo skozi okna.
Nemci čakajo za svojimi stoli. Foch se kmalu vrne. Po tolmaču prosi Erzbergerja, da mu predstavi člane delegacije. Erzberger jih po vrsti predstavi. Foch je generala v. Winterfeldta že srečal pri velikih jesenskih manevrih francoske armade. Tudi z grofom Oberndorffom se je bil seznanil ob priliki oficielnega sprejema v Parizu. Vendar ne pokaže nobenega znamenja, da ju je spoznal. Nato predstavi on člane zaveznikov: Admiral Sir Wemys, admiral Hope, general Weygand, tolmač-oficir Laperche.
Obe delegaciji zavzameta prostore. Foch s šefom generalnega štaba Weygandom, prvi angleški pomorski lord Sir Wesmys s svojim štabnim šefom Hopejem na eni strani, tolmač Laperche na koncu mize. Dva druga častnika sedeta k malima mizama, ostali se umaknejo za stekleno steno.
»Kaj je privedlo gospode sem, kaj želite od mene?«
Erzberger odgovori:
»Nemška delegacija je prišla, da sprejme predloge zavezniške sile za premirje na suhem, vodi in zraku, na vseh frontah in vseh kolonijah.«
»Jaz nimam nobenih predlogov.«
Grof Oberndorff se obrne k maršalu: »Kako želi maršal, da se izrazimo. Ne obešam se na besede, rečem lahko samo, da prosi delegacija predloge za premirje.«
»Jaz nimam nobenih predlogov,« ponovi Foch. Oberndorff vzame v roko Wilsonovo noto: »Prišli smo na podlagi note z dne 3. novembra 1918., ki smo jo prejeli od predsednika Wilsona.« Bere nato v angleškem besedilu: »... da so vlade ZDA in vlade zaveznikov pooblastile maršala Focha, da sprejme opolnomočene zastopnike nemške vlade in da jih obvesti o pogojih premirja.«
»Pooblaščen sem te pogoje sporočiti, če nemški delegati zahtevajo premirje. Ali zahtevate premirje? Če ga zahtevate, potem vam lahko povem pogoje, pod kakšnimi ga lahko dosežete.«
»Zahtevamo premirje!« ponovi Oberndorff na usta položeno besedilo.
»Zahtevamo premirje,« ponovi Erzberger.
»Dal bom pogoje prebrati.« General Weygand odpre mapo s Pogoji za premirje, ki so v prvi vrsti delo maršala in ki jih je v svojem prvem osnutku že pred štirimi tedni poslal predsedniku francoske republike, Georgeu Clemenceauju.
Ferdinand Foch:
Ob izbruhu vojne poveljujoči general v Nancyju. Pet tednov pozneje ga pokličejo v Champagneo, kjer se mu v topovskem ognju Nemcev posreči postaviti oddelek armade in spet zamašiti km široko luknjo, ki je nastala v francoski fronti. Ko je bila na Pariz merjena ofenziva ustavljena in so Nemce vrgli na Marno, pošljejo Focha na sever. Kot adjuntant glavnega poveljnika Joffrea zbere razbite belgijske, angleške in francoske čete in jih ustavi za nekaj časa v flandrijski dolini. Istočasno postavi vso pokrajino, po kateri bi Nemci prodirali, pod vodo s tem, da odpre zapornice pri Nieuportu, in drugi pohod – to pot usmerjen na Calais in kanalsko obrežje – obtiči v močvari.
V defenzivi se je izkazal Foch kot mojster. V ofenzivi je odrekel. Po izgubljeni bitki ob Sommei odstavijo glavnega poveljnika Joffre-a, z njim generala Focha, ki ga izločijo od vsake vojaške akcije. Toda Foch se naseli v vojnem ozemlju. Ko mu spet zaupajo posebne naloge, ga pokličejo kot vojaškega svetovalca v Pariz. Njegov nasvet je: počakati, da pošlje Amerika dovolj ljudi in materiala in da bodo moči uravnovešene, nato enotni napad vseh zaveznikov. Te misli se oprime. Vedno znova zahteva na konferencah, v notah na različne vlade – enotno glavno poveljstvo. Šele spomladi 1918., ko je grozilo, da bo ključ postojank, Amiens, ki je držal zvezo z angleško armado, padel v roke Nemcev (Anglija je že poslala ladje za odpravo svojih čet) se je uresničila ena točka njegovega načrta. Enotno vodstvo je bilo vzpostavljeno. In Foch je bil imenovan za najvišjega poveljnika.
Clemenceau je pozneje pripovedoval o volitvi Focha: »Vzel sem, kogar sem dobil. V Doullensu sem moral izbirati med dvema možema. Eden izmed njiju mi je dejal, da smo že odpravljeni ... Drugi pa je kot norec letal po sobi gori in doli in se je hotel boriti. Tedaj sem si dejal, poskusimo s Fochom, potem umremo vsaj z orožjem v roki! Mirnega, pametnega moža, Petaina, sem pustil. Vzel sem norca, ki je bil Foch. Pobesneli nas je rešil!«
Že uro in trideset minut potem, ko je prevzel Foch glavno poveljstvo, je dospel v štirideset kilometrov oddaljeni glavni stan bližnje francoske armade. Med tem je že opravil en razgovor in zajutrk. Zvečer je že obiskal vse armadne voditelje in jim dal nova navodila. Še kasno zvečer je oddržal konferenco v Parizu. Drugi dan je bil spet na fronti.
Teden dni potem je bil nemški napad zlomljen. Zdaj sledijo obupne nemške ofenzive v Flandriji, pri Reimsu. Foch se zadovolji z obrambo.
Kljub že obstoječi premoči v številu in materialu na zapadni fronti, kljub napadom nestrpnega Clemenceauja, kljub paničnim nastrojenjem, ki so rasla v Franciji, čaka Foch, dokler ni zaradi dotoka iz Amerike in vsega sveta postala dnevno rastoča nadmoč nad Nemčijo, ki se je sama izčrpala, popolna.
Šele potem udari.
Julija 1918. uderejo iz compiegneškega gozda – istega gozda, kjer se zdaj vršijo pogovori o premirju – rezerve, ki jih je Foch pripravil v popolni tišini.
Nemci so premagani.
Strti so – na Marni, pri Montididierju, Rozieresu, pri Armentiersu, pri St. Michelu. Hindenburgova postojanka pade, Hundingova postojanka sledi. »Zakon akcije« je prešel od Nemcev k zaveznikom. In 5. oktobra zahteva Ludendorff od nemške vlade takojšnje premirje. Zavezniki še ne preidejo v splošno ofenzivo, toda v delnih ofenzivah od Flandrije do Lotharingije premikajoči se pohod armad se ne ustavi več na nobenem mestu. Zavezniki ženejo pred sabo 200 divizij nemške vojske. V treh mesecih jim odvzamejo 7990 častnikov, 355.000 vojakov, 6215 topov in 38.622 strojnih pušk.
Nobenega resnega odpora ni več.
In Foch pripravlja prehod zaveznikov čez Ren, predor Italijanov na južni fronti, pohod na Berlin in klasičen zaključek vojne v osrčju premagane dežele, bitko narodov na prostoru Leipziga ali Dresdena, ki naj okrona štiriletno borbo.
Istočasno sestavlja pogoje premirja.
Ministrskemu predsedniku Clemenceauju pošlje načrt, ki ga je kakor vse, kar je presejal njegov enostavni, matematično usmerjeni duh, moči izraziti s kratko formulo. Z rezkim zvokom vrže besedo – »Le Rhin!«. »Kakor trikratno bobnanje«, trdi Clemenceau. Ren je postal osrednji pojem Fochevih pogojev za premirje. Ren mora biti v bodoče meja dežele!
Njegovim vojaškim sodelavcem, državnikom Antante, vojskovodjem zmagovalnih armad, vsem odgovornim osebnostim buči v ušesih to enozložno, grozljivo enostavno Fochovo geslo. Proti svarečemu glasu angleškega maršala Haigha, proti pomislekom Poincaréja in neodločnemu stališču Lloyd Georgesa, ki smatrata, da nemške armade niso zadosti poražene, da bi jim bilo moči naložiti tolikanj ostre pogoje, proti nasvetu tistih državnikov, ki sklepajo, da bodo Nemci zavrnili težke pogoje premirja in se istočasno sklicevali na Wilsonovih 14 mirovnih točk, ter da bo v nemških deželah izbruhnila revolucija in bodo padle tamošnje vlade – proti vsem prerine Foch svoje zahteve v vseh njihovih bistvenih točkah.
Wilsonova posredniška vloga gre h koncu.
Težišče pogajanj se spet pomakne v Evropo. V Parizu določijo pogoje premirja zastopniki zavezniških vlad, »ki ne vidijo nobenega razloga, odbiti načelo 14-tih točk kot mirovno osnovo, pridržujejo pa si pravico, eno ali drugo poostriti ali izpremeniti, če smatrajo, da je to upravičeno«.
Od seje do seje predajajo zahteve, ki se imajo izročiti Nemčiji. Francija zahteva večno gospodarsko in vojaško varstvo proti svojemu vekovnemu sovražniku. Anglija zahteva razbitje nemške kolonialne države in razpustitev nemške mornarice. Zaupniki 28-tih zavezniških sil sede ob pogodbeni mizi in vsi zahtevajo zmerom večji delež na plenu, ki ga je treba razdeliti.
Samo Clemenceau ostane na straži pred nemogočimi zahtevami tudi proti »prememu, nekompliciranemu smislu vojakov«, v čigar enostavnem izražanju voha bodoče zapletljaje. Ne dovoljuje niti zmagovitim generalom nikakih odločilnih vmešavanj v politiko in zavrne v meje njegovega vojaškega resorja maršala Focha, ki zahteva imenovanje posrednika med zunanjim ministrstvom in njegovim glavnim štabom ter si hoče zagotoviti vpliv na končnoveljavna mirovna pogajanja. Foch se mora s tem zadovoljiti, mora sprejemati in izvajati kot vojak povelja svoje vlade in dobi zgolj nalogo, razjasniti nemškim posredovalcem pogoje premirja.
In tam sede – zastopnik stare diplomacije, general, mornariški oficir iz cesarskega glavnega stana in kot predsednik nove par lamentarne vlade katoliški delavski voditelj in opozicijonalni parlamentarec. Tu sede zastopniki Nemčije na nasprotni strani mize in poslušajo pogoje, ki jim jih bere general Weygand, najzvestejši in najbolj pošteni Fochev sodelavec:
»Prekinitev sovražnosti šest ur po podpisu premirja. Takojšnja izpraznitev Belgije, Francije, Alzacije in Lotaringije ter Luxemburga ...
Predati je:
2500 težkih topov,
2500 poljskih topov,
30.000 strojnih pušk,
3000 metalcev min,
2000 letal ...
Izpraznitev levega brega Rena, ozemlje okoli Mainza, Koblenza, Kolna bo zasedeno 30 km v globino. Na desni strani Rena bo 30 do 40 km globoko ustanovljena nevtralna cona. Izpraznitev te cone v 11-tih dneh.
Na levem bregu Rena se ne sme nič odnesti, vse tvornice, železnice, prometna sredstva, ceste, vodne poti, telefonske in telegrafske naprave je pustiti nedotaknjene ...
Izročiti je:
5000 lokomotiv,
10.000 vagonov,
10.000 motornih vozil ...
Nemčija mora vzdrževati zasedbene čete.
Na vzhodu naj se povlečejo vse čete za mejo izza 1. avgusta 1914. Odkaz Brest-Litowske pogodbe. Odkaz Bukareške pogodbe. Brezpogojna predaja Vzhodne Afrike. Povrnitev stanja belgijske banke, povrnitev ruskega zlata, povrnitev rumunskega zlata. Povrnitev ujetnikov brez zamenjave.
Predati je:
100 podmornic,
8 lahkih križark,
6 dreadnoughtov.
Ostale ladje bodo razorožene in zavezniki jih bodo varovali v nevtralnih ali zavezniških pristaniščih.
Vse baterije in utrdbe ob Kattegatu zasedejo zavezniki.
Razveljavljenje vseh omejitev plovbe, ki jih je Nemčija proglasila kot nevtralne ...
Blokada ostane. Nemške ladje ostanejo še naprej v ujetništvu ...«
Enolični glas šefa generalnega štaba zavezniških armad, šelestenje papirja pri obračanju strani – to je vse, kar je moči slišati. Negibno vztrajajo Nemci na svojih prostorih. Še preden so docela doumeli obseg enega odstavka, zagrmi v njihovo zavest nova teza ko omotičen udarec.
Erzberger je edini, ki ga še mika opazovanje. Na licu prvega angleškega pomorskega lorda opazi izraz povdarjene ravnodušnosti, s čemer pa vseeno ne more popolnoma skriti notranjega razburjenja , ki ga izdaja z neprestanim igranjem s svojimi roženimi očali. Erzberger išče obraz maršala, ki niti malo ne kaže, kaj se v njem godi. Samo pri branju odstavka o predaji nemške mornarice se vleče Foch z odločno kretnjo za svojo brado, ki mu štrli čez usta.
Ren in mostne utrdbe na desnem bregu Rena so mu važni. Kar pa se tiče pogojev o pomorski vojni, je dovolj svaril gospoda Clemenceauja »pred naklonjenostjo nekih zaveznikov, da bi pri mirovni pogodbi zahtevali za pomorsko vojno preveliko ostrost«. In doživel je, da je Lloyd Georges pustil na cedilu svoje pomorske strokovnjake v zadevi predaje nemške vojne mornarice. Da, to je bilo na veliki seji sveta zavezniških vlad. In šele po razglasitvi kapitulacije Dunaja je Lloyd Georges zopet v polnem obsegu sprejel te zahteve.
General Weygand je svoje čitanje zaključil.
Tolmač Laperche ponovi besedilo.
Še enkrat slišijo Nemci pogoje, ki razorožujejo njihovo domovino in jo črtajo iz vrste velesil. Nič ne pomeni, da so stale nemške vojske dvakrat pred Parizom. Žrtve pri Verdunu, na Sommi, na blatnih ravninah Flandrije ne pomenijo nič. Ne napor, le uspeh kaj velja. Vsota vse preostale odporne sile bi šla v posodico tehtnice. Na še obstoječe rezerve bi se bilo moči sklicevati, da bi dosegli omiljenje.
Toda Nemčija nima nobenih rezerv več.
General von Winterfeldt se zateče v zadnjo obupno nado, ki misli, da jo bo lahko črpal iz generalštabne karte, ležeče na maršalovi mizi. Nemški urnik bo uspel! Umik mora uspeti! Pogoji so nesprejemljivi!
Pogoji so nesprejemljivi:
To je tudi Oberndorfova misel.
To je tudi misel Vanselowa.
Toda štirje možje ob mizi pogajanj vedo, da stoji za njimi armada zrahljanih divizij in demoralizirano, sestradano prebivalstvo. Nič več ni moči postaviti težkim pogojem nasproti. Molče zro Nemci mimo lica z globoko vdrtimi očmi brez obrvi skozi okno in pogledi se jim ustavijo zunaj na suhih brezlistnih vejah bukev, ki se majejo v vetru.
Erzbergerjev glas jih vzdrami iz njihove omotice. Erzberger prosi maršala za dovoljenje, da s pomočjo radiotelegrama sporoči državnemu kancler ju in glavnemu stanu pogoje premirja.
Foch odkloni javno objavo: »Vsaj šifrirajte ali sporočite po kurirju. Izbirajte!«
Erzberger prosi za nadaljnih 24 ur časa za premislek.
Foch odkloni podaljšanje časa za premislek.
Erzberger prosi za začasno premirje.
Foch odkloni začasno premirje.
Erzberger začne govoriti o stanju nemške armade, o padcu discipline in o duhu revolucije, ki se budi v deželi zavoljo trpljenja. Omenja težave, ki so jih imeli odposlanci, da so prišli skozi nemške armade v prve vrste. Govori negotovo in tipajoče; šele ko zbere svoje misli pri izigravanju edinega aduta, ki misli, da ga imajo on in njegovi tovariši odposlanci v rokah, najde spet običajno trdnost in celo nekak svarilen zvok.
»V celoti teh okoliščin vidim bližnji udor boljševizma v Nemčijo. In šele če bi nekoč Srednjo Evropo preplavil ta val, šele takrat bi imela Zapadna Evropa največje težkoče v obrambi proti njemu. Samo prekinitev zavezniških napadov bo omogočila vzpostavljenje stroge discipline v nemških armadah in s ter redom rešitev dežele.«
Foch ne pusti tolmača izgovoriti. S kretnjo roke ga prekine v odgovoru: »Ustaviti vojaške operacije je nemogoče, dokler nemško odposlanstvo ne sprejme in podpiše pogojev. Kar pa se tiče stanja nemških čet, ki ga popisuje gospod Erzberger, in nevarnosti boljševizma, je to bolezen poraženih armad in vojne trudnih, izčrpanih narodov. Zapadna Evropa bo že skrbela, da se tega obrani.«
Von Winterfeldt prosi za besedo.
Tudi on, se zdi, ne odklanja prečitanih pogojev, zadovoljuje se s tem, da lahko prebere razjasnitev, ki jo je poprej sestavil v imenu nemškega vrhovnega poveljstva: »Pogoji premirja zahtevajo z naše strani pozornega pretresa. Ta pretres zahteva nekaj časa, posebno zategadelj, ker moramo dobiti mnenje naše vlade in najvišjega vodstva armade. Med tem časom pa naj traja borba med našimi armadami in naj zahteva med vojaki in civilnimi prebivalstvom številne žrtve, ki naj padejo v poslednji minuti zaman, ko jih je mogoče rešiti njihovim družinam. Ob teh okoliščinah imata nemška vlada in najvišje vojno vodstvo čast, da se povrneta k predlogu, ki sta ga postavila predvčerajšnjim v radiotelegramu.
To se pravi, maršal Foch naj izvoli dovoliti, da se v tem trenotku na celotni fronti prehodno ustavijo sovražnosti. To naj bi pričelo danes ob določeni uri, o podrobnostih pa se je moči kar najhitreje sporazumeti.«
Foch vztraja pri odklonitvi. Zdaj se spominja osebnega poznanstva z dvema nasproti njemu sedečima odposlancema in ume dati svojim besedam pomirjevalen odtenek:
»Jaz sem vrhovni poveljnik zavezniških armad in zastopnik zavezniških vlad. Te vlade so postavile pogoje. Rad bi prišel do zaključka in pomagal vam bom, v kolikor bo to mogoče. Toda prekinjenje sovražnosti je nemožno, preden ne bo podpisana pogodba o premirju.«
Tri četrt ure je trajala seja.
General Weygand zapre mapo. Sir Wemyss končnoveljavno vtakne očala v futeral. Odposlanci se dvignejo s svojih sedežev.
Maršal reče še Nemcem:
»Pogajanj o pogojih ne bomo dovolili pod nobenimi okoliščinami, Nemčija lahko pogoje sprejme ali odkloni, tretjega ni.«
Nemci se vrnejo k svojemu vlaku nazaj.
Takoj sedejo k posvetovanju.
Nesprejemljivi – v tem so vsi edini! Toda kaj postaviti proti tem pogojem? Tega ne ve nihče. Von Winterfeldt pove ostalini, kaj je videl na generalštabni karti na maršalovi mizi. »Nemški umik se je posrečil ...« Ker ni nič drugega, obvisi na tem dejstvu. Tudi ostali skušajo črpati upanja iz njega: »Dobro, nemški umik se je posrečil,« meni Erzberger. »Toda to ni nikak argument za pogajanja!« – »Ne, to nikakor ne. Vzlic temu smo pridobili dva tedna za pogajanja. Tako dolgo mora trajati pri tem razruvanem stanju cest, dokler lahko privlečejo Francozi svoje topništvo naprej in tako dolgo lahko držimo sedanje postojanke.«
»Ali vrhovno armadno poveljstvo zahteva takojšen zaključek!«
»Vlada v Berlinu takisto!«
Končno ostane odposlancem kot edini praktični rezultat, poslati po kurirju tekst pogojev premirja v glavni stan in za začasno orientacijo formulirati radiotelegram, ki sporoča zgolj to, da je odposlanstvo prejelo pogoje premirja, ki jih mora sprejeti ali odkloniti do ponedeljka ob 11. uri.
General Weygand predloži maršalu želje nemškega odposlanstva. »Dobro,« odgovori Foch, »ukrenite vse potrebno, da bo mogel kurir varno čez vojno črto.«
Dovoli tudi poslati telegram na nemško vojno poveljstvo; dovoli tudi poseben razgovor z generalom Weygandom in admiralom Hope-om, ki so zanj prosili Oberndorf, v. Winterfeldt in Vaselow. »Ti pogovori lahko pospešijo naše delo, toda pokažite docela jasno, da je to le izmenjava mnenj in ne otvoritev pogajanj ter da je edini namen teh pogovorov, dati nemškim odposlancema potrebna pojasnila, da lahko prilagodijo svoje želje pravemu spoznanju dejanskega stanja. Potem naj predložijo pismeno svoja vprašanja ali prošnje.«
Potem narekuje Foch dnevni ukaz četam:
»Sovražnik, ki smo ga s ponovnimi napadi zdrobili, se umika na celi črti. Treba je nadaljevati z našimi napadi in jih pospešiti. Apeliram na udarnost in inicijativo višjih poveljnikov in njihovih armad, da postanejo ti uspehi odločilni.«
Maršal ve, da bo to zadnje vojno povelje njegovim četam; in kar lahko sledi temu, bo pripadalo zmagi. Pogleda šefa svojega generalnega štaba, čokatega, grdega Weyganda, ki je bil njegov najlojalnejši sodelavec, ki še v času, ko so ga hoteli odstraniti, ni odpadel od njega. Z živahno kretnjo se dvigne s svojega prostora.
Weygand odloži svinčnik in prav tako vstane.
Tudi v tem trenotku ohrani Foch svoje dostojanstvo, ki ga neguje z domala pedantskim kultom. Dovoli si lahko le širok smehljaj; njegove oči zlezejo skupaj, brada se naježi še bolj ščetinasto preko njegovih ust s starimi, rumenimi zobmi.
Potem preide nakratko na prihodnji predmet:
»Ali je predano poročilo za Pariz?«
»Da, na generala Mordacq-a. Mordacq je sporočil gospodu Clemenceauja in ga bo takoj poiskal.«
»Še kaj?«
»Nič drugega ni.«
»Potem potujem v Senlis.«
Weygand pomaga svojemu šefu v plašč in ga spremlja do pripravljenega avtomobila, s katerim odpotuje Foch v Senlis, kjer si je daleč od cestnega hrupa v gradu Bellegard uredil svoje prebivališče.
II.[uredi]
Naslednjega dne, 9. novembra, zapusti Clemenceau Rue Saint Dominique, da bi obiskal maršala Focha. Ni si moči misliti večje razlike kakor je razlika med hišo, v kateri odmevajo vse struje časa, razpoloženja Francije in njenih 27-tih zavezniških držav, med hišo v Rue Saint Dominique, prenapolnjeno z generali, poslanci, deputati, tujimi emirji, vojnimi dobavniki, novinarji, nunami, prositelji, svetovalci in deputacijami – in med gradom Bellegard, ležečim v samostanski samoti, kjer si je Foch z majhnim krogom tihih, delavnih častnikov postavil svoj kvartir . Nobena razlika ni večja kakor je tista med eksaltiranim klopčičem narodnih in mednarodnih združenj, ki ga pogodi vsak padec in slednja zmaga, in ki obdaja Clemenceauja, in med Fochevim, kakor ura delujočim glavnim stanom.
Foch se drži rednih ur za jed; poleti vstaja ob šestih, pozimi ob sedmih in v vsej svetovni vojni je ostal zgolj eno noč brez spanca. Clemenceau pogostoma ni zatisnil očesa. In ko je bil mar šal zjutraj ob šestih že v vaški cerkvi in je verno dvignil svoj obraz ob klicu »Svet, svet, svet je Bog vojnih trum«, je Clemenceau kajkrat še sedel nad mučnimi načrti ob svoji podkvasti, s papirji preplavljeni delovni mizi.
Foch je šel ravno pot. Prevzete osnove strategije, ki se jih je poprej naučil v vojni šoli, je porabil v vojni, in množice ljudi in materiala, ki so se valile z vsega sveta in ki mu jih je priskrbela Clemenceaujeva politika, so mu nazadnje prinesli zmago. Clemenceau ni mogel nikoli stopati nemoteno po ravni poti in nikdar ga ni vodila slepa vera v uspeh. Bil je posoda, ki je zajela vse – sleherno izpremembo javnega mnenja, vsak preplah parlamenta, slednjo negotovost vojnega vodstva, vsako brezupje kabineta, vsako omahljivost kake zavezniške vlade. Iz gradiva, ki je prešlo vse stopnje človeške nepopolnosti od najgloljega obupa poraza do varljive opojnosti zmage; je ustvarjal zmeraj znova silo, ki jo je neizprosno uporabljal.
Clemenceau nima niti sedaj Fochevega trdnega zaupanja v pravilnost drakonskih pogojev premirja. Premočno čuti protivojno razpoloženje, ki raste v Franciji in zavezniških deželah. Tudi ve, kakšen vihar bi se vzdignil proti njegovi vladi in proti zavezniškim vladam, če bi Nemci odklonili sprejem pogojev. Če hočejo amerikanski generali vojno nadaljevati – evropski narodi je imajo zadosti.
Tu so francoski sindikalisti – ta dečko, Malvy, ki ga je moral vreči, ke r se je pokazal slabega napram delavskemu pokretu; prav tako je v Italiji in Angliji. Povsod defetisti! Poleg tega pa še Wilson s svojimi štirinajstimi točkami. Vse to je več kakor gre lahko v vojaške možgane.
Ko je Mordacq dan poprej poročal, da so nemški pregovarjalci v načelu zadovoljni s pogoji premirja, je Clemenceau pogledal generala postrani, potlej je šel z roko preko svoje plešaste lobanje, nazadnje je s pestmi zakril oči. In Mordacq je opazil, da ta mož, ki ga imenujemo tigra, natihoma joka.
Ali hitro se je zbral in planil.
»To je absurdno, jaz nisem več gospodar svojih živcev. Toda to je bilo močnejše od mene. Docela nenadno sem spet videl leto 1870, padec, sramoto, izgubo Alzacije in Lorene! In vse to naj bi bilo izbrisano? Ali ni to zgolj sen?«
Zdaj je z Mordacqom na poti v Senlis.
Oblečen je v debel površnik, na glavi ima bulast klobuk, osem in sedemdeset let je star in zraven ima še sladkorno bolezen. Vendar so njegova čokata postava, njegova globoko med ramena vsajena glava in njegove kratke roke polne silne energije. Sedaj miruje, sedi naslonjen na opiat voza. Izpod polzaprtih vek gleda, kako beži mimo vrsta visokih dreves, ki obrobljajo cesto. Komaj posluša, kaj mu razvija general Mordacq kot svoje mnenje o premirju: treba je nadaljevati z borbo. Jasno, čete so izčrpane. Ali nemške čete so izčrpane še bolj. Vojne ne gre prekiniti, sedaj ne. Najpoprej je treba doseči rezultate, ki jih bo nujno dala nameravana ofenziva.
Clemenceau že pozna to mnenje.
To je prav tisto, kar mu je predočil amerikanski general Bliss. Bliss je en glas. Mordacq je takisto en glas, to sta skupaj dva glasova. Proti temu stoji vsa Francija, proti temu stoji Evropa, proti temu stoji Amerika – izvzemši generale in vojne dobavitelje.
Voz je dosegel Seulis, ustavil se je pred dvorcem Bellegard, ki leži ob strani. Clemenceau trdo stopi v hišo. Njegovi koraki odmevajo po hodnikih. Hodniki, stopnice, predsobe – povsod tišina. Zdi se, da čuti Clemenceau potrebo, protestirati proti tihoti te hiše, tihoti, ki deluje kakor okamenelost. Štabnemu oficirju, ki ga zagleda, zakliče že od daleč pozdrav. Z grmečim glasom ga vpraša po nekaterih osebnih rečeh.
Zatem stoji v maršalovi sobi, – miza, pokrita s papirji, po stenah zemljevidi, vzhodna meja Francije, zemljevid Evrope. Treznost te sobe se mora zdeti Clemenceauju, ki ga vežejo življenjske vezi z duhovnimi strujami in kulturami tisočletij, kakor urad kake jetnišnice.
Vstopajočemu Fochu zakliče Clemenceau:
»Torej so sprejeli te pogoje?«
»Da, sprejeli so jih,« odvrne Foch korektno. »Jaz sam sem se začudil, da so tako zlahka sprejeli te pogoje, pogoje o mestnih utrdbah, zasedbi, popolnem razpustu mornarice ...«
Oba moža sedeta.
Mordacq potisne tretji stol k mizi.
»V načelu so jih sprejeli vse. Le nekatere pomisleke kanijo pismeno predložiti in za vsak slučaj pred podpisom predati poročilo svoji vladi. Prebledeli pa so, ko je bil govor o predaji topov in strojnic. Erzberger je zavpil: ‚Zdaj smo izgubljeni! Kako pa naj se borimo proti boljševizmu?‘ In malo pozneje se je vrnil na to: ‚Toda, mar ne razumete, da uničujete nas in sami sebe, če nam vzamete sredstva za obrambo pred boljševizmom!‘«
Niti Clemenceau niti Foch ne mislita ta trenotek na to, da bi naložila Nemcem še težje pogoje. Clemenceau znova vzbuja spomin na leti 1870/71, na izgubljeno vojno ter izgubo Alzacije in Lorene. Mordacq privleče svojo tezo o nadaljevanju vojne. Brezpogojno bi bilo treba izvesti ofenzivo, ki je napovedana za 14. november, meni on.
Clemenceau se obrne k maršalu:
»Vprašam vas kot vojaka: ali mislite, da bi bila strategična in politična napaka, dovoliti Nemcem premirje sedaj?«
»V tem vidim samo prednosti. Bojevati se dalje pomeni igrati tvegano igro. Po vsej verjetnosti bi izgubili še petdeset ali stotisoč Francozov, da ne štejem zaveznikov in sicer za sila kočljive rezultate. Žal je preteklo že dovolj krvi.«
»Popolnoma sem vašega mnenja, maršal!«
Foch prebere znova dnevno povelje, ki ga posluša Clemenceau z odobravajočim prikimavanjem. »Dobro«, pravi, »od Nemcev moramo pričakovati vsega.«
Ob istem času se sklanjajo nemški odposlanci v svojem železniškem vozu v compiegneškem gozdu nad štiri in tridesetimi odstavki diktata o premirju. K vsakemu odstavku formulirajo protipredlog. Posebno važnost polagajo na podaljšanje roka za izpraznitev, na prepustitev pet tisoč strojnic za uporabo proti »notranjemu sovražniku,« na takojšnjo opustitev blokade, na svoboden umik nemških čet v vzhodni Afriki.
Med delom jih zajame noč.
Protipredloge dado generalu Weygandu. Nato pobiti obsede. Komaj si upajo govoriti na glas ali pa govore zgolj o brezpomembnih rečeh, kajti stewardi, ki jim strežejo, razumejo nemško.
Proti sedmi uri se vrata sunkoma odpro. Nek francoski oficir zakliče v voz: »Cesar je odstopil!« Navzlic debatam o abdikaciji, ki so jih že sami doživeli, se jim zazdi ta vest tolikanj nepričakovana in nenavadna, da ji nočejo verjeti. In von Winterfeldt trdi: »To so Francozi, preslepiti nas kanijo.«
Te misli se oprimejo vsi razen Erzbergerja. Tudi pariškim časopisom, ki jim jih prinesejo uro kasneje in ki oznanjajo z debelimi črkami cesarjev odstop in izbruh revolucije v Nemčiji – tudi temu nočejo verjeti; mislijo, da je bil omenjeni del besedila tiskan nalašč zanje, da bi jim zmešal glave. Šele polagoma jih prevzame misel, da mora biti v teh vesteh vendarle nekaj resnice.
Naslednjega dne, v nedeljo 10. novembra, razgovarjajo drugič z Weygandom; opoldne prispo še trije častniki iz velikega glavnega stana in jim prineso določna poročila o prevratu v Nemčiji. Popoldne se sprehodita Erzberger in Oberndorff v zastraženem okolišu njihovega vagona. Potem sede štirje može znova skupaj in pregledavajo maršalov odgovor na njihove protipredloge.
Foch se je vrnil iz svojega glavnega stana.
Kakor v Bellegard-ju, ga tudi v vlaku stalno kličejo iz Pariza. Vsa pariška javnost je v velikem razburjenju; odgovorni državniki se boje, da so pogoji le pretrdi in da bi mogli Nemci navsezadnje še odkloniti podpis.
Zopet zvoni telefon.
Mordacq po Clemenceaujevem naročilu:
»Ne, še zmeraj ne,« odgovori general Desticker v maršalovem vozu, že utrujen od zmerom enakih odgovorov, ki jih mora dajati.
»Gospod ministrski predsednik želi vedeti, ali je mogoče sklepati iz obnašanja Nemcev na skorajšnjo odločitev?« vpraša Mordacq.
»Kažejo se prav popustljivi, da, ustrežljivi. Ker jim je na tem, da ne bi dopustili zastonj prelivati krvi, so izjavili, da bi bili pripravljeni povedati, kje so mesta, kjer so položene zadnje mine v ozemlju, ki so ga sedaj zasedle francoske čete.«
»Preljubeznjivo, pri moji veri,« godrnja Clemenceau, ki sedi ob telefonu na drugi strani žice: »Če postajajo tolikanj popustljivi, so gotovo prejeli vesti o notranjem položaju Nemčije; in sicer kaže tam prav gotovo slabo. To je po mojem prepričanju dobro znamenje za našo stvar. Naj si že bo kakorkoli, pri teh možakih so ukrepi previdnosti neobhodni.«
Trenotek pomišlja, potlej narekuje:
»Nemški opolnomočenci morajo pred podpisom podpisati naslednjo izjavo:
1. da so odposlanci vlade, ki je sedaj v Berlinu na krmilu,
2. da smatrajo, da je ta vlada sposobna, izvesti premirje.«
General Desticker sprejme povelje ministrskega predsednika. Potem prisloni slušalko. Sedi v oddelku pisarniškega voza, predeljenega s steklom. V glavnem oddelku sta Foch in Weygand. Weygand sedi ob mizi. Foch teka po ozkem prostoru semintja.
Spet zvoni telefon.
Polkovnik House kliče.
Predsednik Poincare kliče.
Maršal Haigh kliče.
Z nemškega vlaka pride z novico eden obvestiteljev, ki so tam nastavljeni kot stewardi: »Nemci so se posvetovali, kaj bi naj storili, če bi izostalo poročilo vlade iz Nemčije. Prišli so do zaključka, da ne bi podpisali v tem slučaju pod nobenim pogojem. Potem hočejo prositi za vlak za povratek.«
Poročilo prineso maršalu.
Maršal prekine sprehajanje.
»Treba se je spraviti s polno paro na zadevo,« pravi. »Pišite, general!« In narekuje opominjevalno pismo.
»... vprašuje, ali so prejeli gospodje nemški opolnomočenci nemškega državnega kanclerja odobrenje pogojev, ki so jim bili sporočeni, in v slučaju, da se to ni zgodilo, ali naj se nemudni odgovor zahteva od njegove strani?...«
Obenem z izjavo, ki jo je narekoval Clemenceau, nese Weygand pismo v drugi vlak. Kmalu se vrne. »Gospod Erzberger je odgovoril, da od vlade še niso prejeli izjave, s svoje strani pa je poskrbel, da se to pospeši. General von Winterfeldt je dejal k izjavi, ki jo je zahteval ministrski predsednik, da, če bi sprejeli iz nemškega glavnega poveljstva od Hindenburga podpisan ukaz, potem ga lahko izpolnijo!
Nazadnje pride pričakovana izjava. Ne iz Berlina, temveč iz velikega glavnega poveljstva v Spa-ju; izdala sta jo Hindenburg in Groener. Tega ne vedo niti Francozi, ne morejo pa izpregledati tudi Nemci. Naknadno legalizirani podpis (Groener in Ebert sta se telefonično domenila o tej točki) pod tem lapidarnim in jedrnatim stavkom se glasi »Državni kancler«:
Nemška vlada zaveznikom:
Nemška vlada sprejema pogoje o premirju, ki so ji bili sporočeni 8. novembra. Državni kancler 3.084.
Koj po prvi brzojavki prispe druga, prav tako s podpisom »Državni kancler«:
Najvišje nemško vojno poveljstvo odposlancem pri vrhovnem poveljstvu zaveznikov:
Državna vlada sporoča najvišjemu vojnemu poveljstvu za državnega tajnika Erzbergerja naslednje:
Vaša ekselenca ste opolnomočeni za podpis premirja. Hkrati je dati na protokol sledečo izjavo: Nemška vlada se bo z vsemi silami trudila izvesti predložene pogoje, toda podpisani smatrajo za svojo dolžnost opozoriti, da mora izvedba posameznih točk pogojev nakopati lakoto prebivalstvu nezasedene Nemčije. Prepustitev vseh zalog v zasedenih krajih, ki so namenjene prehrani čet kakor tudi odvzetju enakovredna omejitev pogonskih sredstev za promet onemogočata pod blokado vsako prehrano in organizacijo njene razdelitve. Zato prosijo podpisani za pogajanja o taki izpremembi teh točk, ki bi zavarovala prehrano.
- Podp. Državni kancler.
In zdaj se zveza z nemškim glavnim poveljstvom ne pretrga več. V zvezi s prvima dvema brzojavkama prične prihaja ti tretja, zelo dolga, šifrirana brzojavka s Hindenburgovim podpisom. Tekst brzojavke sporočijo naprej – nemškim opolnomočencem, najvišjemu vojnemu svetu zaveznikov v Parizu, pisarni predsednika republike, pisarni ministrskega predsednika Clemenceau-ja.
Clemenceau tehta v roki list papirja z odločnejšim stavkom nemške vlade. Po tem vzame drugo, na Erzbergerja naslovljeno brzojavko. Preleti besedilo in vrne list generalu Mordacqu:
»Protesti! Lakota! Svoje zaloge hočejo ohraniti, svoje avtomobile hočejo obdržati! Zares, Nemci so zmerom enaki. Nikoli ne morejo počediti mize; zmeraj morajo nekaj nergati. Natanko vedo, da morajo podpisati premirje. Ali to jih ne moti, da ne bi poizkusili s stranpotmi.
Zakaj zdaj odposlanci prav za prav odlašajo s podpisom? Vsekakor telefonirajte maršalu, naj se posluži izjave vlade, da lahko izsili takojšnji podpis. To mora končno prenehati ... upajmo, da bo noč prinesla gospodom Nemcem moč, da se odločijo.«
General Mordacq telefonira.
Desticker sprejme telefonirano.
Foch pošlje vnovič šefa svojega generalnega štaba tja čez k Nemcem. Medtem je odbilo enajst, maršal, ki hodi po navadi spat ob devetih, čaka, dokler se ne povrne Weygand; ta mu pove, da Nemci še ne morejo povedati, koliko časa bodo porabili za dešifriranje Hindenburgove brzojavke.
»Če bo torej prišlo tako daleč, me pokličite, prosim!« Maršal se umakne v svojo kabino. Sleče si le golenice in škornje; opravljen leže na svoje ležišče.
V pisarniškem vozu ostane Weygand. Za stekleno steno sedi general Desticker; v drugem pisarniškem vozu so oficir-tolmač Laperche in nekateri štabni oficirji. Nekajkrat se pojavi med vrati dolgopeti angleški pomorski lord, admiral Wemyss, ali pa pošilja šefa svojega admiralskega štaba Hope-a, da poizve o stanju stvari.
Nemci še zmerom niso tako daleč. Dvanajst je ura.
Kazalec se pomakne proti drugi uri.
Val telefoniranja iz Pariza je uplahnil. Zdi se, da so šli spat tudi vodeči gospodje iz vojnega sveta, iz pisarne predsednika in iz glavnega stana zaveznikov. Celo pisarna ministrskega predsednika se že eno uro ni oglasila.
Po drugi uri pride ordonanc iz vlaka Nemcev. To je mlad oficir; v posebno korektni vojaški drži stoji pred svojim šefom, generalom Weygandom; pri javljanju se mu trese glas: »Nemški opolnomočenci so pripravljeni, udeležite se plenarne seje!«
Je natanko dve in pet minut.
Ob dveh in petnajst minut začne seja.
Znova si sede obe delegaciji nasproti – na eni strani Foch, Weygand, Wemyss, Hope, na drugi Erzberger, Oberndorff, Winterfeldt, Vanselow, in tolmač Laperche na koncu mize. Za stekleno steno sedi šef poročevalne službe Desticker s svojim osebjem. Za drugo steno so se zbrali v stranskem oddelku ostali navzoči gospodje od štaba.
Na mizi leže tipkane kopije štiri in tridesetih členov diktata o premirju, ob vsakem členu protipredlog Nemcev ter Fochev odgovor in končna določitev besedila.
Rok za izpraznitev ozemlja na levem bregu Rena je Foch podaljšal za en dan. Število letal, ki jih je treba oddati, je znižal od 2000 na 1700 – ugotovili so, da jih Nemčija nima več. Število 160-tili podmornic, ki je bilo prav tako previsoko, so izpremenili v »vse podmornice, kar jih je ob tem času«. Število tovornih avtomobilov, ki jih je oddati, je bilo znižano na 5000, da bi jih del ostal na razpolago za umik. Tudi število 30.000 strojnic, ki naj bi jih oddali, so izpremenili. Nemci so pri posebnih pogovorih razložili, da »jih ne bi ostalo zadosti, če bi bilo treba streljati na nemško ljudstvo«. Ta argument je Foch priznal. Po pogovoru s Clemenceaujem je prepustil nemškemu vrhovnemu poveljstvu 5000 komadov in je znižal število strojnic, ki jih je treba oddati, na 25.000.
General Weygand bere besedilo pogodbe o premirju. Odstavek za odstavkom prevajajo in pretehtajo. Pripombe nemških odposlancev se komaj dotikajo vsebine tez, bolj se ozirajo na tehnično stran njihove izpeljave. Tudi o teh vprašanjih je maršal pripravljen govoriti.
Pri debati o vprašanju Vzhodne Afrike vpraša Vanselow čez mizo: »Ali lahko združite s svojo častjo to, da hočete odvzeti orožje sovražniku, ki ga niste premagali?«
Foch se polglasno posvetuje z Weygandom.
Potem izpremeni besedilo in odloči: »Vzhodnoafriške čete lahko obdrže orožje in se umaknejo do obale.«
K vprašanju blokade govori Erzberger:
»Blokada, del politike, ki jo vodi Anglija, da bi nas sestradala, je prizadela nemškemu ljudstvu težko škodo. Gripa, ki posebno razsaja v zadnjem času, je zavoljo pomanjkljive prehrane pokosila mnogo mladih ljudi obeh spolov. Sedaj naj bi se v času premirja nadaljevala vojna proti našim ženam in otrokom. Od tega nimajo zavezniki nobene vojaške koristi. Tako bi torej še nadalje enostransko obremenili nemško ljudstvo, ne da bi bilo to moči opravičiti z vojaškega stališča ...«
»Blokada ostane!« izjavi kategorično Wemyss.
»To ni fair!« zakliče Oberndorff.
»To ni fair? Ali niste tudi vi brez izbora potapljali naših ladij?«
Maršal Foch si prižge cigaro; ne on ne šef njegovega generalnega štaba Weygand se ne udeležujeta prerekanja, ki začne pri vprašanju blokade in traja nad eno uro. Foch sedi naslonjen in se ne gane; docela soglaša s tem, da se Nemci bore z vso energijo prav proti tej točki, ki so jo zahtevali Angleži in radi katere je ponovno svaril v poročilih svojo vlado, naj je ne sprejmejo med pogoje o premirju.
Nazadnje ostane določilo o blokadi v polnem obsegu. Nemške trgovske ladje, ki jih bodo našli na morju, bodo še nadalje zaplenjene. Maršal omili paragraf o določilu blokade zgolj z dodatkom:
»Za trajanja premirja prevzamejo zavezniki in Zedinjene države oskrbo Nemčije z živili v obsegu, ki se jim bo zdel potreben.«
Še osem členov je treba pretehtati.
Te poslednje člene preberejo in jih sprejmejo brez nadaljnjega.
Foch izvleče svojo uro: 5 in 12 minut.
Predlaga, da določijo kot čas podpisovanja peto uro: »Da se lahko začne premirje šest ur kasneje, torej ob enajstih.«
Predlaga, da bi na roko prepisali in podpisali le to zadnjo stran, zakaj prepis vseh pogojev bi utegnil trajati še ure in ure.
V ta namen določijo premor.
Foch zapusti voz, Wemyss in Hope ostaneta. Erzberger premisli besedilo za radiotelegram vrhovnemu armadnemu poveljstvu. General Desticker pokliče pisarno ministrskega predsednika v Parizu in sporoči generalu Mordacqu, da so Nemci pogoje sprejeli.
In v Parizu začne telefonska igra.
Obveste ministrskega predsednika Clemenceauja, predsednika republike Poincareja, Wilsonovega zastopnika, polkovnika House-a, ameriškega generala Blissa, Lloyda George-a, Orlanda ... Clemenceau objame generala Mordaccjua, Poincare joka, House, ki bi lahko vedel, da je bila njegova vlada tista, ki je poslala preko Atlantika izbor imenitnih potnikov na luksuzni ladji, natovorjeni z municijo, pravi: »Naši mrliči z ,Luzitanije‘ so maščevani!« Poveljnik ameriških čet, Bliss, obžaluje, da je prišel prepozno v Evropo.
Vest, ki jo je objavil Desticker, se razširja z veliko naglico. Preko tisočerih žic in kanalov se prebija iz predstojniških pisarn v speče mesto. Na boulevarjih se zbirajo množice ljudi, francoski, belgijski, ameriški vojaki. Za okenskimi zagrinjali velikih hotelov se mahoma zasvetijo luči. In ko jame prezgodaj nihati zvon neke cerkve, je to kakor prvi vetrovni udar tistega kovinskega kipenja, ki se razširja pet ur pozneje – ob enajstih dopoldne z vseh mestnih zvonikov nad rešenim Parizom.
V maršalovem pisarniškem vozu leži na mizi zadnja stran sporazuma. Maršal Foch je podpisal. Admiral Wemyss preizkusi najprej pero, potem podpiše svoje ime na listino in jo preda tolmaču, ki jo da dalje Erzbergerju. Erzberger napiše svoje ime na dokument, in ne ve, da je s tem podpisal svojo smrtno obsodbo. Po Erzbergerju pride na vrsto grof Oberndorff. Za tem general v. Winterfeldt in kapitan Vanselow, ki se mu pri podpisovanju v tresejo roke.
Foch izgleda slabo – drugo noč v svojem življenju je ostal brez spanca. Weygand kaže svoj običajni vljudni obraz. Sir Wemyss ne spregleda nobene podrobnosti zgodovinskega spisa, Edini, ki skloni pogled pred obrazi poraženih, ki mukoma vzdržujejo prisebnost, je tolmač Laperche, ki je takisto med trodnevnimi pogajanji omilil marsikateremu izrazu preveliko ostrost.
Erzberger prebere še novo izjavo.
Priznanje uvidevnosti, ki se je pokazala pri nekaterih točkah, zopetna opomnja zastran prekratko določenih rokov za izpraznitev ter ponovitev opozorila, da mora izvedba tega sporazuma pahniti nemški narod v anarhijo in lakoto.
Svojo izjavo zaključi z besedami:
»Sedemdesetmilijonski narod trpi, toda ne umre!«
»Très bien!« odgovori maršal Foch.